Kmetijske in rokodelske novic
Na svitlobo dane od c. k. kmetijske družbe.
Tečaj III.
V srédo 6. Velkiserpana. 1845.
List 32.
Vodnikov napiſ sa meſez Velkiſerpan.
Okrade mi ajdo nedolshna tatíza,
Zhbelarju nanáſha debělo moſhnizo.
Skopulja.
(Krajnska pripovédka.)
Kakó bi se več turšice ali koruze pri-
delovalo?
(Nadalje.)
Tudi koróška in tirolska dežela ste viši od
krajnske, in ste zastran tega tudi bolj merzle; pa
vender tam turšice dovelj za svoj poglaviten živež
pridelujejo; Krajnci pa, ki imajo toplejši kraje in
dobro zemljo, je razun Ribnice *) in nekte-
rih bližnjih sosesk ne pridelujejo toliko, koli-
kor bi je zamôgli. Dokler se je pa ne bodo naučili
po nižeji ceni pridelovati, kar se le z zgorej
imenovanimi mašinami in osipavnimi dre-
vesi storiti zamore, takó dolgo jo bodo mogli po
V kmetijstvu skušen gosp. Jožef Rudeš, vlastnik Rib-
niške grajšine, so v nemškim letopisu c. k. kmetijske
družbe obilno pridelovanje turšice v Ribniški okolici popisali
in nje bolj zgodno sorto kmetovavcam visočejih in bolj
merzlih krajev priporočili. To občnokoristno podučenje bomo
celo v slovenski jezik prestavljeno na koncu tega sostavka
Vredništvo.
našim bravcam podali.
perjazni ravníci sred róžic dišečih
Pod bélim snežnikam krog svojga vertá
Je v dnevu jesenskim ob sončním zahódu
Prevzetno šetála Skopulja gospá.
Pod soncam zastonj bi iskati se trudil
Kràj, kteri bi vtegnil bit' temu enak,
Zastonj mu primérjaš Arkadske *) planine,
V lepôti na svetu nobeden ni tak.
*) Arkadija, dežela na Gerškim, je bila
zavolj lepih planin in gričev od starih
pevcov visoko čislana dežela, takó de so
jo sploh nar lepši, rajski kraj imenovali.
Pohlévna solzica na lice mu kane ,
V različnih drevesih preblaz'ga plemena
V perserčni britkosti odpravi se preč; —
Se v rajski ložiček ta vert spremení,
Ko zjutrej prevzetna Skopulja ustane
Od zlatiga cvétja, od rajskiga sadja
Prelepiga verta ni vidila več.
Se vejca in stèblo vsaktéro šibi. —
V nar viši snežnike od krajnske dežele
Siv starčik prot vertu ob palci perléze,
Na licu mu revšina bila je brat' :
Peklenske pošasti ga vlékel vihár,
Na Grintovca skalnati verh ga posadil;
„Gospá milostiva! — začne trepetáje
Do njega nobeden ne more nikdar.
„Dovol te tri jabelka meni pobrat'!“
„„Kakó se prederznes me tukej nadlegvat'? Zdej z jabelki ptíce in zvér' se gostijo,
Ki zrele z verh hriba v robove derčé,
Pober' se od mene nesramni lenuh!
Po trávici voljni verta se igrajo,
Ko b' tácimu sadje zamétati imela,
Skopulja pa brusi po pesku peté.
Raj' vidim, de vzame peklenski ga duh."
n.
tergih dragó kupovati in svoje denarce za-njo v
ptuje dežele pošiljati.
Že jih slišimo tiste, ki vsako novo napravo
grajajo, na ta svèt odgovoriti: „Če si bomo drago
orodje za obdelovanje turšice napravljali, ne bomo-
veliko dobička iméli; če bomo več turšice sejali,
bomo mogli drugo sejanje opušati.“ — Že pred
je bilo rečeno, de turšica med vsim žitam nar
več verže, in de se umni kmetovavec le tistiga
pridelovanja poprijemlje, ktero mu nar več dobička
da. Zavoljo turšice bi ne bilo treba navadniga sadú
opušati; sèmtertje je še dovelj prazne zem-
lje, in enakih občinskih pašinj, ki bi se
dale v pràv dobre njive razdélati; po mno-
gih skušnjah pa se vé, de na razdelanih novinah
ali ledinah turšica pràv rada raste. V toplih kra-
jih sejejo med turšico tudi kaj druziga sadú, to ji
tekne: v merzlih krajih pa vmes sejan sad turšici
ne služi, kér ji senco dela in ji sončno gorkoto
jemlje, kakoršne bolj merzla zemlja potrebuje.
Ozrimo se v tiste čase nazaj, ko je bil korún
(krompir) pervič k nam prišel; kmalo bomo spoz-
nali, de so vsi zgovori prazni, ki pridelovanje tur-
šice odrivajo. Od začetka so mogle deželske go-
sposke ojstre zapovedi dajati, de naj kmetje korún
sadijo, pa vunder niso vbogali; zaničevali so še
clo novi sad in so ga le prešičem dajali. Sčasama
so se jim še le očí odperle in dan današinj je ko-
rún poglavitni kmetijski pridelek. Hvala Bogu!
ni se treba več lakote bati, ktera je poprej po de-
želah moríla, dokler koruna ni bilo. Povejte! kteri
navadni sad ali posevk so ljudje zavoljo koruna
opustili? Jelite, de nobeniga!
Pri obdelovanju turšice je treba, kakor smo
že rekli, pripravniga orodja; zraven tega mora
obdelovavec nekoliko poznati natorno lastnost
imenovaniga žita, de ga bo z pridam sadil.
Pred 200 letmi je bilo turščino seme iz Ame-
rike v naše kraje prineseno. Turšice je več ple-
men: je debelozernata in drobnozernata,
visokiga in nizkiga stebla; ſarba zer-
nja se spremenuje po kraju in po zemlji, po veči
ali manji toplôti. Visoka turšica bolj pozno dozorí,
ko nizka; zavoljo tega imenujejo nekteri visoko
turšico tudi pôzno, nizko pa zgodno.
Turščina slama (koruznica ali sérčje) je slad-
ka piča za živino, ktera se od nje lepó redí in
debelí: z turščino slamo pitane krave dobro mol-
zejo; turščina slama ne napenja, kakor pa detelja;
v moko spèhani turščini stèrži (stôki, turščaki, če-
šarki) dajo prešičem dobro oblodbo; kjer pa pre-
šičev ne redé, obropkane sterže za kurjavo pora-
bijo; iz turščniga slačevja (ljubja) ravnajo ljudje
mehke blazine za postelje. Tu moramo našim brav-
cam povedati, kar je že ranjki gospod groſ Hohen-
wart, visoko zaslužen nekdanji vodja c. k. kmetijske
družbe, vsim krajnskim kmetovavcam od korista tur-
ščine slame govoril in svetoval, rekoč: „Vsi, kteri
pomanjkanja klaje terpite, sejte turšico
na ozimino sterniše; bote pridelali dovelj
dobre piče za živino." Na ozimino sterniše se-
jana turšica ne donese zernja, kér je setev že pre-
pôzna, zató pa da mehke in tečne piče za go-
vejo živino, de je kaj. Če je kaka gnojnina ravno
dvakrat ali trikrat že dorodila, na-njo sejana turšica
še toliko slame donese, kakor de bi bila z deteljo
obsejana. Kdor pa turšico v versto in gostejši sadí,
kakor je navada, namreč kakih 6 mernikov na en
oral, in jo pridno pleve, okopava in osipa, bo pa
še veliko več piče pridelal. V merzlih krajih in gorah,
kjer turšica ne dozorí, veliko dobička verže, zgol
samo turščino slamo za klajo pridelovati.
(Dalje sledí.)
Jez. Kdo vaji je pa presti naučil?
Urša. Same sve poskušale takó dolgo, de sve
jo zadéle. Zatorej sve letas en sam kos napredle.
Prihodnjo leto nama pojde ročnejši. Prede se hitro-
na njih, ampak kolovrati so dragi. Naša dva pet
goldinarjev srebra veljata.
Jez. Česko-krajnski, ki so jih gosp. Ferlan
napravili, so boljši kup, pa tudi pràv dobri, kakor
nam „Novice" pričujejo.
Urša. Sim že brala od teh kolovratov v „Novi-
cah", pa vidila še nisim nobeniga.
Jez. Ali imate „Novice“ per hiši, in jih
pridno berete?
Urša. Gosp. fajmošter nam jih posojujejo, in
jih nemalo pozneji, pa vender vsake dobomo.
Jez. Ako jih tudi poznejši, de jih le berete.
Dokaj koristniga bote zvedili iz njih. K vam za-
haja veliko ljudí: berite jim Novice, ali jim saj
povejte, kaj dobriga učé. — Urša! ali Ferlanove
pinje ne poznaš? Ta bi ti gotovo dopadla.
Urša. Saj jo tudi imamo. Ložeji in hitreji
se v nji vmede, kakor v naši poprejšni.
Prav vesel sim bil, vsiga tega slišati, in kér
je Urša tako umno in pridno dekle, nej njeno hvalo
vsi naši bravci zvedó. *)
Prof. Robida.
Astramontana,
gotovo zdravilo zoper vgriz strupenih kač.
Več ko tri in dvajset lét je meni astramontana
za imenovano pomoč znana; vedno ta izleček per
rokah imam, in ga dajem, kdor ga v taki sili po-
trebuje.
Zoper vgriz strupenih kač pa se mora ne le
enkrat, ampak po trikrat dan za dnevam, to je,
zjutrej, opoldne in na večer, z tem izlečkam
rana pičeniga človeka pomazati, in takó tudi tri-
krat na dan dati, de ga povžije, dokler se ne
ozdravi; zakaj skušnja je učila, de se je strupe-
nina na četerti dan zopet povernila, kader se je ta
pomoč opustila, in le s ponovljenjem te pomoči še
skozi nektere dni, je strupenina popolnama pregna-
na bila. — Tudi zoper nektere serčne bolezni je ta
izleček prav dobra pomoč.
Kozbana na Goriškim.
Janez Sovig, fajmošter podfare,
Ceski kolovrat in Ferlanova pinja.
Tri ure hoda od Celovca Radiše na goricah
ležé. Prijazna cerkev gleda proti poldnevu na grin-
tovce, ki ločijo Koroško in Krajnsko deželo; proti
polnoči se povzdiguje čez Celovske planjáve, in
roko podaja hribam in goricam, ktere lepšajo njive,
gojzdi, cerkvice ali bele kapele. Kar je pa mene
na Radišah posebno veselilo, je to le. Per kerč-
marji Ogrisi sim vidil veliko kosóv pražniga in
hodničniga platna; med tem en kos prav ličniga. Ur-
ša, starejši Ogrisovih hčerí, mi pravi:
Urša. Glejte, ta kos le je pa iz preje, ki
sim jo jez z sestro na českim kolovratu predla!
Jez. Kje si pa ti česki kolovrat dobila?
Urša. Gosp. fajmošter so dva iz Ljubljane
naporočili. Eniga za mene, eniga za sestro.
Se nekaj zastran Astramontane.
Gosp. A. U. so iz Krasa zeliše poslali, ktero
mislijo de je Astramontana, in zraven tega so tudi
povedali, de izleček leté je gotovo sredstvo ne li
samo zoper gadni ali modrasni pik, temuč tudi proti
vsi strupeníni pajkov, škorpjonov, seršenov ali tudi
drugih morskih strupenih žival. —
Poslano zeliše ni astramontana, ampak ojstri
omán, (steiſhaariger Alant, inula hirta).
Ste si močno podobne, pa vender se razločite: pervič
po vólni, s ktero ste obrašene, kér vólna astra-
montane se med perstmi čuti voljna, omana pa oj-
stra, ravno kakor se v potipu razloči židan žamet od
vólnatiga; drugič se razločite na pereščkih,
ktere cvetno bučico pokrivajo, kér te le peresca
na astramontani so kratke pa širôke in na verhi
vunkej zavihane, na ojstrim omanu pa vozke, dol-
glaste, in nič zavihane; tretjič je cvetna bučica
omána širji in debelši kakor astramontana. Gotovo
*) Prav radi smo to pisanje častitiga gosp. profesorja v No-
vice natisnili in pridno Uršiko postavimo drugim de-
kletam v izgled.
Vredništvo.
Id
raste astramontana na Krasi, koder je sivi kamen,
ne pa po kremenasti in škerljevi zemlji.
Tudi to zeliše, ki so nam ga gosp. Medved
poslali, ni astramontana, ampak nemški omán
Vredništvo.
(inula germanica).
Odgóvor zavolj mravljincov.
Nič se nam ne umikajte; pri besedi smo Vas
prijeli, pri besedi Vas deržimo, iz rók Vas ne
spustimo in cekin je naš. Kakor resnično ste od
neškodljivosti in nedolžnosti mravljincov prepričali
se, in nič več ne prašate, kakó jih od dreves od-
gnati, ampak kakó mešičevje odpraviti, je cekin
naš.
Kakó mešičevje odpraviti? — odgóvor
Vam damo za dva nova rumena cekina: če je
tedaj Vaša dobra volja ju pošteno dati — ne nam
v roke, ampak k namenu, ki ga bomo po Novicah
oznanili, kakor hitro ju bomo zaslužili — berite,
kar tukaj sledí, sicer Vam tó ojstro prepovemo in
pod zgubo dveh cekinov — — gospódam, ki
cekine imajo, ne gré take skrivnosti zastonj ra-
zodeti. —
Od perve spomladi do jeseni se mešičevje
takó plodi le: njega mamke rodé skozi 33
rodóv žive mlade; poslednji ali 33. rod
pa znese jajca — ne takó debelih kakor kokošje
— mamke se raztečejo po mladičicah, po vejah
in še clo doli po deblih, jih na-nje polagajo in z
to potjo prilimavajo.
Iz samiga takiga jajčika, ko gré vse po godi,
zraste prihodno leto število 3,333,333 mešičevja.
Če je Vam všeč od jeseni do prihodnje pomladi vse
take jajčica poiskati in zatrèti, bote dre-
vesa čisto ob mešičevje pripravili, in dva
nova cekina sta naša.
Ako bi pa Vam premokra jesen ali prehuda
zima tega ne pripustila, poišite o prijetni spomla-
di, podávite, pokolite, pobíte in pomoríte vse ba-
bice, ki se iz jaje zvalé, odpravili bote mešičevje
— in cekina bota naša.
Ukazali smo bili neko jesen mesečno vertníco
(Monathrose) iz verta v tružico presaditi, na tri
po dva palca dolge glavice prikrajšati, de bi nam
bila na oknu med šipami v kurjeni stanici in dobro
prek sončja bolj zgodaj gnala in cvela. Že o Sve-
čnici smo bili na pervih mladičicah zapazili po
dvoje ali troje clo majčkeniga mešičevja, precej smo
ga zaterli; skozi tri tedne smo na drugi ali tretji
dan ravno takó našli in storili. Takó smo bili na
mesečni vertnici mešičevje, kteriga jajčika so se še
na njenih kratkih glavicah znašle, popolnama za-
terli, in cvela nam je kar lepó, brez de bi bilo več
kasneji, nar manj kaj od mešičevja prikazalo se.
Gospódje! težko de bi ne bili Vi tega brali —
skušnjava je bila prevelika! — spoznajte sedaj po-
moček za gotóv ali negotóv, zaslužili smo pri Vas
dva nova rumena cekina — dali jih bote ča-
stitimu vredništvu za tega, kteri bo v naših „No-
vicah" Slovence nar bolj dobro podučil: Kakó milo
gré z živino in vsako drugo živaljo rav-
nati. Bog ve! morde bo iz cekinov še clo nedolž-
nimu mešičevju kaj milosti došlo. —
Şin (naredi temó v hiſhi, ſpet dergne voſek, ko poprej,
de ſe sazhnè ſvetiti in rezhe:) Ali sdaj vidite ogenj?
O. Sdaj ga pa she vidim. Kaj ima neki pe-
zhatni voſek tak ogenj v ſebi?
Ş. Tak ogenj ſe samore obuditi tudi na ſteklu,
na hlepzhiku kuhane ſmôle, na shidi, na voſku,
shveplu in vezh drusih rezheh, ako ſe s volnato
zapizo dergnejo, ali po kaki taki rezhi bruſijo, ali
pa s koshuhovno, poſebno s leſizhjim repam te-
pejo. Pa tudi na nekterih shivalih ſe samore tak
ogenj obuditi, ako ſe po dlaki dergnejo, poſtavim
na peſu, mazhki i. t. d.
O. Od mazhke, ktera iſkre daje, zhe ſe v
temi dergne, pravijo, de ima hudiga v ſebi.
S. Kaj vender nevednoſt in vrasha vſiga ne ſtorí!
Na mazhkini koshi ſe s dergnenjem obudí nebeſhki
ogenj, kakor na pezhatnim voſku, in nevedni ljudje
prezej hudiga pritaknejo. — Poſebno ozhitno ſe
kashe ta ogenj na ſteklenim kolovratu (Elek-
trisirmaschine), ako ſte ga she kdaj vidili?
O. Vidil ſim ga. Ko ſim ſe bil lanjſko leto
mozhno preſtraſhil, ſo mi bili ſvetovali, iti na ko-
lovrat h dohtarju.
Ş. Vidili ſte tedaj ſtekleno ſhipo, ktera ſe pri
vertenju bruſi od uſnjate blasine ali shide, in s tem
ſe obudí na nji veliko nebeſhkiga ognja. Ta ogenj
ſe nabéra na meſengaſti ali kofitarjevi zevi, is ktere
dve roki ali dvoje grablje molijo proti ſhipi. Ako
ſe s zhlenam priblishate ti zevi, vidite iſkro is nje
ſkozhiti v zhlen, ſliſhite mali pok, v zhlen vaſ
vbode in po zelim shivotu vaſ ſtreſe.
O. Şaj me je reſ ſhembran ruknilo, ko ſim
bil na kolovratu.
Ş. Vſe to ſtorí nebeſhki ogenj, in vezhi, ko
je kolovrat, in dalje ko ſe vertí, vezh ſe ga na-
bêre in mozhneji ſe tudi kashe. Ako ſe kak zhlo-
vek vſtopi na ſtol s ſteklenimi nogami, in ſe dotakne
zevi s roko ali s perſtam, ali le ſtoji bliso nje, ſe
tudi na njem nabêre toliko tega ognja, de, ako ſe
mu kdo priblisha s zhlenam ali s shelesno ali koſi-
tarjevo palizo, iſkre gredó is njegovih nog, rok,
trebuha, ozhí, uſt, uſheſ, zhêla; ako ſe mu dene
shelesni venez na glavo, ſe ſveti ko ſvetloba pri
ſvetnikih; zhe ſe s perſtam dotakne pogretiga mozh-
niga shganja, ſe vshgè, in njegovi laſje ſtojé po-
konzu, kakor de bi hotli prozh sleteti.
O. Joj! joj! to ſo grôsne rezhí; ko bi bil jeſt
vidil kdaj takiga zhloveka, gotovo bi bil miſlil, de
je obſéden.
§. Takó ſodijo tudi drugi ljudje, ki od natór-
nih sgodb nizh ne vedó.
O. Sakaj ſe pa pravi temu ognju nebeſhki
ogenj?
Ş. Nebeſhki ogenj ſe mu pravi sató, kér ſe
takiga ognja v podnebju veliko nabêre, is kte-
riga bliſk, grom in treſk pride.
O. Kakó ſe pa napravi bliſk v oblakih?
S. Po ſoparzi ſe veliko nebeſhkiga ognja v
sraku nabêre: ta ogenj je vezhidel ſklenjen s meg-
lenimi mehurzhiki, is kterih oblaki obſtojé; po vetru
ſe oblaki bruſijo med ſaboj ali pa od viſozih gor,
in takó ſe ogenj v njih obudi. Pride takiga ognja
polni oblak bliso drusiga oblaka, v kterim ni kaj
takiga ognja, ali pa je le naſprotni, ali pride bliso
semlje, v njem obuden nebeſhki ogenj ſhine is njega
v drugi oblak ali pa proti semlji, vidi ſe ſvetloba.
kakor ſe vidi tudi iſkra na kolovratu, zhe ſe zhlen
proti njemu pomolí, in to ſvetlobo imenujemo bliſk.
Satorej bliſk nizh drusiga ni, kakor preſkok
V. V.
PoDoVor
kmetiſhkiga ozheta s ſvojim naravoſlovja suzhenim
ſinam, v meſzu Maliferpanu.
(Konez.)
O. Pa ogenj bi ſe mogel viditi in ſvetiti?