326. štev. V Ljubljani, petek dne 22. novembra 1912. Leto I. Posamezna številka 6 vinarjev. „DAN“ izhaja vsak dan — tudi ob nedeljah iu praznikih — ob 1. uri zjutraj; v pondeljkih pa ob 3. uri zjutraj. — Naročnina znaša: v Ljubljani v upravništvu mesečno K 1*20, z dostavljanjem na dom K 1‘50; s pošto celoletno K 20'—, polletno K 10'—, četrtletno K 5’—, mesečno K 1'70. — Za inozemstvo celoletno K 30'—. — Naročnina se ::: pošilja upravništvu. ::: Telefon številka 118. ::: NEODVISEN POLITIČEN DNEVNIK. ::: Posamezna številka 6 vinarjev. ::: Uredništvo in upravništvo: ::: Učiteljska Tiskarna, Frančiškanska ulica št. 8. Dopisi se pošiljajo uredništvu. Nefrankirana pisma se ne sprejemajo, rokopisi se ne vračajo. Za ogluse se plača: petit vrsta 15 v, osmrtnice, poslana in zahvale vrsta 30 v. Pri večkratnem oglašanju po-::: pust. — Za odgovor je priložiti znamko, iu ::: Telefon številka 118. ::: Balkanska vojna. Ali bo vojna? Ako bi presojali položaj po raznih pripravah, ki se vrše pred našimi očmi in za našim hrbtom — bi rekli: bo vojna. Ako bi sodili po tem, kaj pišejo nemški listi, ki se ženejo z vso silo »v boj«, bi rekli: bo vojna. Ako pa pogledamo položaj trezno in resno, kakor je, lahko z gotovostjo trdimo, da ne bo vojne. Mislimo, da tega ne bo niliče oboževal — nasprotno — vesti o miru so radostno oznanilo za avstrijske narode. Nemci hujskajo na vojno, odkar se je začelo gibanje na Balkanu. Zopet in zopet so našli kak vzrok za vojno. Najprej je bil na vrsti Sandžak. Koliko bobnanja, koliko pisanja. Sandžak je bil »življenskega pomena«, brez njega je bila nemogoča »pot na Solun« — Sandžak je bil »nujno potreben«, sploh zaradi Sandžaka bi morala biti vojna. Cele dneve smo trepetali, popisovali in precenjevali Sandžak in prišli smo do zaključka, da je to par skal — ki nimajo za nas nobene vrednosti in ga lahko mirno pustimo Srbiji. Z radovednimi očmi so ljudje čakali trenotka, ko si bo upala srbska vojska zasesti Sandžak. Ko pa je prišel pravi čas, je general Zivkovič prestopil srbsko mejo — zapodil j-3 Turke in zasedel Sandžak. In ni bilo vojne. Potem je bilo par dnij mir in nemški listi so premišljali, kje bi našli nov vzrok za vojno proti Srbiji. Pregledali so račune in so videli, da je Avstrija Albancem vzdrževala šole in da je naš cesar protektor katoliških Albancev. Halo — torej morajo ti Albanci dobiti avtonomijo. Ko se je zmagovita srbska armada bližala mejam Albanije, so začeli dunajski listi pisati, da ne sme naprej. In res je šla diplomacija na limanice in je začela Srbiji pretiti. Srbi ua so šli naprej in so zasedli svoj del Albanije. Na Dunaju je bil ropot, da to ne gre, da se Albanija ne sme delili itd. Avstrijski diplomati pa so lahko slišali, da bi bilo dobro, ko bi dali avtonomijo tudi Čehom, Poljakom, Hrvatom. Slovencem, Malorusom — in gospodje so to upoštevali — in zopet ni bilo vojne. Nemškim listom je bilo zelo žal, dia ne morejo spraviti Avstrijo do vojne. Posebno, ko so Srbi sijajno zmagovali in se jih je lotila prava nemška zavist. Iskali so novega vzroka. — Srbi so prišli do morja — in nemški listi so zagnali krik —: ne. do morja ne. Ako so vzeli zemljo, obrežje mora biti naše. Medera in "rač sta postala nov vzrok za vojno. Nemci so šli na delo in so popisovali; kake »žlvljenske važnosti« sta on' dve mali pristanišči za nas. Kupčija, trgovina zahteva, da se Srbom ne dovoli pot do morja... Nekateri so celo trdili, da je srbsko pristanišče v Draču nevarnost za celo našo državo, ker pride tam Rusija v Adrijansko morje. Drugi pa so natančneje pregledali in so dokazali, da nimata oni dve pristanišči za nas nikakega pomena, Srbi so šli vkljub nemškemu kriku naprej — zasedli so pristanišča — in zopet ni bilo vojne. In zopet so morali nemški listi iskati novega vzroka za vojno. Kje bi ga dobili? Spomnili so se. da je tam v Prizrenu neki konzul Prochaska — in naenkrat so pisali — da je bil ta konzul — ustreljen. Konzul Prochaska je po- I.1S11 K. M. ZEV AKO: V senci jezuita. (Dalle.) Ali ni čudno, da je prišel mladi mož, ki je obudil s svojim glasom tako mogočen odmev v mojem materinskem srcu, iz ravno tiste ulice, kjer si slišal ti pravkar drug glas, ki je klical: Manfred! Ali,« je dejala v strastnem izbruhu brezupja in ljubezni, »ali je-šel res tako blizu mimo mene, ne da bi gabila poklicala in ga stisnila na svoje materinsko srce? O, zdaj vem, da je bil on!« S tesnobo v očeh je pogledala Ragastana. »Mogoče,« je zamrmral on. Tudi njega je zdaj začelo razburjati to srečanje, ki sc mu izprva ni videlo tako važno. »Jutri,« je dejal, »pojdem zopet tja, in makar če bi moral prebrskati vsako hišo posebej od vrha do tal — izvedeti hočem, kdo je tisti, ki 11111 je ime Manfred.« »Jutri!« je rekla Beatrice z karajočim glasom. »Draga moja, zdaj moram iti h kralju v avdijenco. Tudi to je za najinega sina.« »Idi. Toda, ali lahko pustiš Spadakapo pri meni. Potrebovala ga bom morebiti.« »Ostal bo pri tebi,« je rekel Ragastan od-bajaje. Z brezkončno ljubeznijo je zrla Beatrice za njim. »Če bi ga našla jaz!« je zamrmrala. Neizmerna nada je napolnila njeno grud. Poklicala ie Snadakaoo. stal nov vzrok za vojno. Sedaj — se je reklo — ni več rešitve. Srbija je prelomila mednarodno pravo itd. Nekaj dni je bila vojna takorekoč gotova — a glejte: naenkrat se je konzul Prochaska našel čil In zdrav. Zaradi konzula Prochaska torei tudi ne bo vojne. (»Čas« pravi k temu: Ako bi si vsi avstrijski diplomati te sorte, kakor je Prochaska — zgubili za sto let — bi mi nič ne zgubili.) Afera tega konzula je samo zvijačna, pretveza, prisiliti Srbijo, da že zdaj, ko je njena armada zaposlena v Turčiji,.odkloni avstrijsko zahtevo glede pristana ob Jadranskem morju. Srbija stoji na stališču, da ne da na to zahtevo nobenega odgovora, dokler se ne pokažejo definitivni rezultati vojne pri Turčiji, dokler torej ni sklenjen mir. Na Dunaju pa hočejo prej imeti odgovor. Saj pravi »Reichspošta«, da je zdaj najugodnejša prilika, planiti na Srbijo. Da. planiti na Srbijo — to je edino kar žele nemški listi. Zato so si izmišljali vzroke za vojno: Sandžak, — avtonomija Albanije, — pristanišče ob Adriji, — konzul Prochaska. Lagali so na najnesramnejši način (— to je sploh nemška taktika proti Srbiji že iz Nastl-čevlh In Forgačevlh časov!) Toda laž ima kratke noge — zato so se jim vsi poskusi ponesrečili. Naša diplomacija je imela še toliko sreč*:, da se ni vsedla na te laži. Da bi dosegli svoj namen pišejo nemški listi, da so avstrijski narodi polni navdušenja za vojno. Tudi to je laž — le naj pogledajo v Prago, v Brno, v Zagreb, v Ljubljano, v Trst, v Dubrovnik.... In niti tega ns pozabijo povedati, da je Avstrija pripravljena In da se ji ni treba ničesar bati. Tudi to hujskanje nima pravega uspeha. Zdi se nam. da so zgoraj spoznali položaj — in da bodo ohranili mir. Zato opravičeno trdimo, da ne bo vojne. Ako pogledamo, kako so šle po vrsti v nič avstrjiske »življenske zahteve«; Sandžak, Albanija, Drač, Prochaska — vidimo, da smo na koncu. Prochaska se je našel, da bi sc le našla tudi Avstrija in njena diplomacija. Iz vsega vidimo, da nismo nič izgubili s tem, kar so Srbi pridobil.'. T. zv. »življenski interesi« so bili taki — da smo tudi brez njih prejkoslej živeli, in da bomo lahko živeli tudi v bodoče. Vse te zahteve, ki so o njih nemški listi toliko bobnali — so nas stale le mnogo denarja — imeli pa ne bomo od njih ničesar — pač imeli bomo mir. Tega pa bi bili lahko imeli tudi brez nepotrebnih stroškov. Treba nam je na jugu poštene In pravične politike. Nemci pa hočejo krivično, sramotno in škodljivo politiko. Taka politika je monarhijo že mnogo stala — poštena In pravična politika oa bi lahko mnogo nesla. Zato pravimo: Ne bo vojne! Vojna. Vojne operacije na liniji Čataldža so ustavljene. Turki so sami uvideli, da so potrebni odmora in so se zato zelo lahko sporazumeli za premirje. Seveda so tako Bolgari kakor Turki dobili ukaz, da morajo ostati v svojih dosedanjih pozicijah in čakati na nova povelja. V kakem položaju se nahajata obe vojskujoči se armadi, je težko konstatirati. Vsled nepre- stanih poročil o turških zmagah pri Čataldži, je bila sofijska telegrafska agentura skoro primorana zanikati vse te lažnjive turške vesti, po katerih so s takim veseljem hlastali nemški, Slovanom neprijazni listi. Turške vesti so se torej izkazale kot popolnoma neresnične. Bolgari se v dosedanjih bojih niso umaknili niti za ped zemlje iz svoiih pozicij, ampak so na celi liniji v dotiki s sovražnikom. V bolgarskih rokah je — to je najverjetnejše — samo mesto Čataldža, ki se nahaja izven obrambne linije, odkoder so naskakovali in bombardirali utrdbe Papas-Burgas in obe trdnjavi Hamidie. Premirje na bojišču je sklenjeno samo za Čataldžo, dočim se na vstalih bojiščih nasprotniki vojskujejo naprti. Tc je vse, kar se nam poroča, sicer pa niti ne vemo natančno, za koliko časa Je sklenjeno premirje. Na vsak način pa je pričakovati še tekom današnjega dne odpor Porte na mirovne pogoje, katere je stavila balkanska zveza za splošno premirje in kmalu se bodo menda pričela pogajanja za mir sam. Bolgarska je že imenovala svoje delegate, Turčija jih bo imenovala šc tekom današnjega dne. Glede ostalih zaveznikov se ničesar ne poroča. Z bojišča samega ni nobenih posebnih poročil. Odnošaji med Avstrijo in Srbijo so se menda nekoliko zboljšali, vsaj kar se tiče konzula Prochaska. bo afera v najkrajšem času mirnim potom končana. Srbska vlada je sedaj namreč dovolila direktno zvezo konzula z avstrijskim zunanjem ministrstvom in sedaj se bo lahko konstatiralo. ali se je konzul Prochaska pregrešil zooer nevtralnost in korektnost na-pram Srbiji ali ne. Avsrija je tozadevno že odposlala svojega zastopnika konzula Edla v Prizren. Radi konzula Prochaske vsekakor ne bo prišlo do svetovne vojne. PODROBNOSTI O ZAVZETJU LEŠA. Belgrad. 20. novembra. Včeraj okolu pol desetih zjutraj se je bil jako krvav boj za mesto Leš ob Jadranskem morju. Turke sta napadli obe vojski, srbska in črnogorska. Bitka se je vršila s topovi, mitraljezami in puškami. Turki so se iz mesta in bližnjih hribov jako obupno branili, a so bili konečno prisiljeni umakniti se z vseh višin in pobegniti s težkimi izgubami. Turki so se parkrat zopet poskušali poslužiti znane zvijače z belo zastavo, a to pot se jim ni obneslo. Srbi in Črnogorci so neozi-raje se na belo zastavo streljali naprej. Črnogorci so prodirali v mesto preko drinskega mosta, Srbi pa naravnost nad mestom. Srečanje obeh vojsk je bilo zelo ganljivo. Turške izgube so zelo hude, dočim so srbske in črnogorske relativno majhne. Cela turška posadka v mestu je kapitulirala z vso municijo, konji in živili. Na povratku iz Leša na potu proti Skadru, so Črnogorci zaplenili turško pošto in blagajno za 100.000 K. OBLEGANJE SKADRA. Rieka, 20. novembra. Skader je sedaj popolnoma cerniran od Črnogorcev. Silno deževje zelo otežkuje Črnogorcem nadaljne operacije. Essad paša, poveljnik turške posadke v Skadru je sporočil kralju Nikiti, da ne preda mesta niti v slučaju, ako dobi povelje iz Carigrada. MIROVNA POGAJANJA. Cetinje, 20. novembra. Črna Gora se je zastopnikom velevlasti zahvalila za posredo- vanje. ker j3 Turčija direktno prosila balkanske države za mir. Carigrad, 20. novembra. Ruski poslanik je izjavil velikemu vezirju Kiamil paši, da je Bolgarska sporazumno z ostalimi balkanskimi državami pripravljena stopiti v mirovna pogajanja in poživlja Porto, da imenuje svoje delegate. Carigrad, 20. novembra. Danes bodo imenovani turški delegati za mirovna pogajanja. Carigrad, 20. novembra. Na seji ministrskega sveta, je vojni minister in vrhovni komandant turške armade poročal o bolgarskih pogojih glede premirja. Ministrski svet je balkanske zahteve sicer vzel na znanje, odločitev pa preložil. VELIKANSKI TURŠKI PORAZ PRI B1TOLJU. (Od našega poročevalca.) Belgrad, 6. (19.) novembra. Iz Skoplja se poroča, da je včeraj popoldne zavzela srbska armada pod poveljstvom prestolonaslednika Aleksandra Bitolj po tridnevnem krvavem boju. Turška armada 60.000 mož je bila popolnoma obkoljena, 15.000 je mrtvih in 45.000 vjetih, silno mnogo je ranjenih. Tudi Zekki paša, Dža-vid paša, Galib paša, Karasand paša in Fethi paša so vjetniki zmagoslavne srbske armade. Zaplenjeno je 82 vagonov municije, 18 vagonov živeža in skladišča in vojašnice polne raznih stvari in orožja, čez 100.000 pušk najnovejšega sistema je v srbskih rokah. Ves plen se ceni na 50,000.000 dinarjev. Vsi poveljniki macedonske turške vojske so v rokah nepremagljivih Srbov. V Belgradu vlada veliko veselje nad zmago srbske armade. Pripravljajo se na večer velike manifestacije, o katerih Vam hočem poročati. Včeraj je šel oddelek italijanskega Rdečega križa čez Belgrad na Bolgarsko v Plovdiv. Bilo je 9 zdravnikov in 33 častnikov, med njimi mnogo, ki so se udeležili vojne v Tripolisu. AFERA PROCHAZKA. Belgrad, 20. novembra. Konzul Prochazka je baje dospel v Skoplje, odkoder bo lahko v direktni zvezi s svojim zunanjim ministrstvom. Iz Prizrena se poroča, da se je konzul šele 13 dni po padcu mesta javil srbskemu poveljniku generalu Jankoviču, dočim so ostali konzuli to takoj storili. GRKI KORAKAJO PROTI FLOR1NI. Milan, 20. novembra. »Coniere della Sera« poroča iz Aten: Prestolonaslednik Konstantin je včeraj poslal ministrskemu predsedniku Ve-nizelosu sledečo brzojavko iz Ostrova: Naša vojska prodira med velikanskim deževjem proti Vodeni in Gramatiki. Pri Katanici in Oštrovu smo sovražnika potolkli. Jutri odidemo proti Florini. BOJI OKOLI ČATALDŽE. London, 20.. novembra. Dopisnik »Timesa« poroča, da so bili Bolgari pred čataldžo poraženi. Bolgarske baterije so silno trpele pod turškim ognjem, tako da so sc morale umakniti. Carigrad, 20. novembia. Generalissimus poroča, da je včeraj trajala bitka ves dan. Proti večeru so Turki napravili izpad in pognali sovražnika z velikimi izgubami nazaj. Zaplenjenih je okolo 200 pušk. Bolgari so bili ponoči tudi odbiti pri Papas Burgasu. Sofijska divizija je imela 5000 mrtvih. (?!) Carigrad, 20. novembra. Turško desno krilo je s pomočjo brodovja pri Derkosu odbilo sovražnika. XXXIII. Kdo je klical Manfreda. .Vrnivša se v Luver po svojem posetu v stanovanju Margentine, se je bila napotila vojvodinja Etanpska naravnost v prostore, ki so bili odkazani vojvodinji Fontenbloški. To stanovanje je imelo dvojen izhod; z ene strani je vodila vanje pot skozi predsobo. — Na drugi strani je bil izhod skozi zadnjo sobo; tod so odhajale spremljevalke vojvodinje Etanp-ske, kadar so jo preoblekle za noč, parfumirale jo in počesale, pogrele njeno posteljo in opravile, z eno besedo, strogo in natančno vse podrobnosti nočne toalete pod nadzorstvom gospe Sen-Albanske. V to zadnjo sobo je stopila vojvodinja Etanpska. Na kaminu je gorel svečnik. In poleg tega svečnika je dremala gospa Sent-Albanska, sedeča ob kaminu, v katerem je dogorevala bukova žerjavica. Vojvodinja se je doteknila njene roke. Stara dama je vstala, poklonila se globoko in počakala vprašanja, prav kakor da je Ana Pislčška, francoska kraljica. »No, kako je, dobra Sent-Alban?« je vprašala vojvodinja Etanpska. »Norec je bil sinoči tukaj . . .« »Ali je mogoče!« »Gola resnica je. Slišala in videla sem vse . . .« iji »Povejte mi, kako se je godila ta reč,« je dejala vojvodinja in sedla. »Gospodična De Kroazij je privedla norca noter . . .« »Spet ena izdajalka . . Gospa Sent-Albanska se je strupeno nasmehnila. Gospodična De Kroazij je bila mlada in lepa: dvojen vzrok, da jo je starka sovražila. »Torej... norec je prišel noter ... mlada vojvodinja se mu je vrgla v naročje, klicala ga očeta in mu tarnala vse mogoče, da ji ni nič všeč v Luvru, da hoče oditi, in tako dalje . . . Vsi trije so pretakali solze v potokih . . .« Vojvodinja Etanpska je osupnila. »Torej je vendarle resnica!« je dejala. »Ona je Tribuletova hči. Ni se lagala, in tudi blazna ni bila, ko ga je prijela vpričo vsega dvora za roko in zaklicala: To je moj oče!« »Po vsem videzu se že zdi, da bo res,« je menila Sent-Albanska, čuteča, da je umestno pritrditi. »In potem?« je vprašala vojvodinja. »Potem? Dogovorila sta se, da pride norec nocoj o polunoči. in da pobegneta.« »Nocoj! To bo takoj zdajle! Zakaj me niste opozorili o pravem času, vi, avša stara?« »Stara avša!« je ponovila Sent-Albanska, ki jo je hotelp zadušiti ogorčenje nad to psovko, kakor je bila resnična in opravičena. »Opozoriti moram gospo vojvodinjo, da nisem imela niti za trenotek prilike, govoriti z njo na samem.« »Molčite!... Ah, saj res ... In zdaj tudi niste sami tu? . . .« »Ne vem, kaj hoče reči gospa vojvodinja,« je odgovorila starka, trudeča se s hvalevrednim naporom, da bi zardela. »Kje skrivate svojega ljubimca . . . Aleša Lemahuja?« »Madam . . .« je zajecljala Sent-Albanska. »Tak, dajte 110! Saj vidite, da se mi mudi...« Ta hip pa so se odprla vrata sosednjega kabineta; pred vojvodinjo je stopil oficir, poklonil se in rekeli »Na razpolago sem ukazom gospe vojvodinje.« Bil je Aleš Lemahu. Aleš Lemahu je bil subalterni častnik kraljevske garde. Bližal se je svojemu petdesetemu letu. Ubog je bil in čakal že trideset let, to ie, ves čas, odkar je bil oblekel vojaško suknjo, kdaj se mu ponudi prilika, da najde svojo srečo. Bil je človek brez vesti in pomislekov, pripravljen k vsemu. Bil je nižji častnik — a prav tako lahko bi se bil posvetil rokovnjaštvu. Strastno je igral kocke in zaigral svojo plačo redno še tisti dan, ko so mu jo izplačali. Gospa De Sent-Alban, stara, sramežljiva, okorela in obupana nad svojo usodo, ki ji nikoli ni dala okusiti ljubezni, je drago plačevala iluzijo ljubezni, ki jo je dajal ta soldat — precej skopo in poredkoma — njenemu potrebnemu srcu. Tisti dan, ali bolje, tisto noč, je bil prišel Aleš Lemahu prosit svojo ljubico, naj mu da petdeset pištol zlata. Našla je to pretirano svoto. In še je trajala prereka med ljubečo dvojico, ko so se začuli pred vrati koraki vojvodinje Etanp-ske; oficirju je jedva ostalo toliko časa, da je mogel planiti v bližnji kabinet, starki pa toliko, da se je vrgla v naslanjač ter zahlinila spanje angelske nedolžnosti. Aleš Lemahu je torej poslušal pogovor svoje met rese z vojvodinjo Etanpsko. Slišal je njene zadnje besede in si mislil: »Hudiča, to je morda spet petdeset pištol . . .« Ohrabril se je, odprl vrata svojega skrivališča in stopil pred vojvodinjo. Njena prva beseda je bila: »Gospod Lemahu, ali hočete zaslužiti sto pištol?« (Dalje.) Solija, r20. novembra. »Agente telegraphi-que bulgare« poroča, da so vse turške vesti o turških zmagah pri Čataldži popolnoma izmi-šl jene« Carigrad, 20. novembra. General Mahmud Muktar-paša, ki je bil ranjen pri Čataldži, se bo moral zdraviti najmanj mesec dni.^ Razen njega so bili ranjeni tudi ravnatelj vojaške akademije Poncaldi. polkovnik Alija Kemal, major Šalah Edi, stotnik Kiazim in skoro vsi štabni oficirji. Vse so prepeljali v Carigrad. NESOGLASJE MED GRKI IN BOLGARI. London, 20. novembra. »Times« poroča iz Soluna, da je prišlo med Bolgari in Grki do precejšnjega nesoglasja. Le posredovanju bolgarskega poslanika v Parizu se je zahvaliti, da ni prišio med obema zaveznikoma do ostrega prepira. Bolgari so se namreč v treh oddelkih bližali Solunu, ko so zvedeli, da so Solun zasedli že Grki. Grki Bolgarom niso dovolili vhoda v mesto in sta morala princa Boris in Ciril prenočiti zunaj mesta. Bolgari so zaradi tega grozili s silo. Tstotako so Bolgari protestirali. ker so Grki zasedli Solun v imenu grškega kralja. Bolgari tudi niso hoteli priznati avtoriteto imenovanega vojaškega grškega poveljnika princa Nikolaja. (Prinašamo to vest z opazko, da Je očividno izmišljena, ker se je »Times« že neštetokrat pokazal kot nezanesljiv. Op. ured.D Slovenska zemlja. Iz Gradca. Ker sem se dalje časa mudil tukaj, in preteklo nedeljo popoldne nisem imel posebnega opravila, sem jo krenil na Martinov večer, ki ga je priredilo slov. dr. »Domovina«. Mislil sem, ker se je omenjeno društvo že večkrat proslavilo s kako krasno prireditvijo, da bo tudi ta. A za enkrat sem se pošteno zmotil. Mislite si sobo kakih 10 metrov dolgo, 4 metre široko brez ventilacije. V taki sobi naj se pošteno zabava 100 do 150 oseb. Nasejani kot slaniki v sodu in na pljuča tišči prah in dim. Sploh si o tem pridržim še besedo. Zvedel sem tudi. da nameravajo ustanoviti delavci delavsko Ciril-Metodovo podružnico. Vidi se, da je tudi delavec spoznal pomen te prekoristne družbe. To je znamenje časa. Vkljub temu, da mu kapitalisti puste komaj še živeti, si hoče pritrgati še en vinar in ga položiti domu na oltar. Ko sem pred kratkim bil v društvenih prostorih, sem v svoje veselje videl, kako so se člani pulili za časopis »Dan«, kdo ga bo preje čital. Tu se vidi, kako je bil potreben ta časopis. Mislim, da bi ne bilo odveč, nabaviti dva izvoda za-društvo. Iz društva sem jo krenil v slovensko gostilno g. Barbiča. Dasi sem bil še nepoznan, me natakarica pozdravi v — čujte — slovenskem jeziku. Komaj sem se usedel, mi obtiči pogled na listu, ki je ponosno zrl po sobi. In čujte, bil je »Dan«. Začudil sem se tembolj, ker še nisem videl v kaki graški gostilni slovenskega časopisa. — Zvedel sem, da ie to delo vrlih »do-movinčanov«. — Evo Vam dokaza, kateri list je najboljši za delavca. Gotovo ta, ki se ga delavstvo samo oklepa. — Gotovo je dolžnost zavednega graškega Slovenca, da po možnosti podpira tega gostilničarja. Saj ga hvalijo snažni prostori in dobra postrežba že sami. Tu tl z veseljem dajo pojasnila za to in ono. Ako prideš v Gradec, oglasi se tu, mesto da bi moledoval okoli nemških oholežev. Naslov je Cimerman-plac 4. K moji mizi prisede mladenič, ki sem kmalu spoznal da je domovinčan. Vnel se je živahen pogovor med nama o društvih in o bratih na Balkanu. Čudil sem se. da ima preprost delavec toliko pojma o narodnosti in društvenem življenju. Med drugim je omenil, da ga boli, ker se tukajšnja slov. društva ne morejo tako vzdigniti, kot bi bilo želeti. Vendar, pravi, bomo letos napravili velik korak naprej. In sicer z nabavo gledališkega odra. Priprave so že v teku. Tekom govora sem spoznal, da ima celo stvar dobro preračunjeno in preudarjeno. On namreč vodi celo sitvar. Razume se, da sem mu želel najboljši uspeh. Le višje glave — pravi — ne morejo razumeti, da bi bilo koristno in potrebno. Jaz sem si pa mislil, je pač čas prišel, ko se je zbudila širša masa, in to nam je porok za boljšo bodočnost. I. R a. Družmirje pri Šoštanju. Šaleška dolina je zopet izgubila enega svojih najboljših mož: g. Miho Tajnika, bivšega župana, častnega občana občine okolica Šoštanj itd. V narodnih srcih naših je zavladala bolest neizmerna, saj je bila hiša blagopokojnika ta-korekoč zibelka vseh narodnih društev, ki so izšla iz Šaleške Čitalnice, med ustanovniki, katere je bil tudi g. Tajnik. Bil je mož dela in žrtev za narodno stvar. Ko je bil vsled bolezni primoran ostati v svojem stolu, se nam je vsem zdel tako častitljiv, izza čela in umnih očij je še vedno sijala vsa njegova duša. hrepeneča navzgor ... In ko so ga pri občinskih volitvah v Šoštanj že bolnega pripeljali na volišče, se je oglasila vest celo Nemcem . . . Malo je mož, ki bi si vse življenje bili v svesti gesla: »Če sem kremen, se raziskrim; če sem jeklo, bom pel; če sem steklo, naj se zdrobim!« Pokojni je bil jeklo, kremenit značaj, blaga duša. Ves čas svojega življenja je bil posvetil narodni stvari, svojim soobčanom ... Bil je svetla luč, ki žrtvuje.sebe, da sveti drugim ... In kaj naj tolaži rodbino?! — Zavest, da iz groba požene cvetje, da v srcih vseh Družmirčanov in Šoštanjčanov tudi zagori svetla luč narodnosti, ki je tako lepo sevala v srcu blagega g. Tajnika —- luč, ki bo žrtvovala sebe, da bo svetila drugim — ljubezen, ki bo žrtvovala sehe, da bo vzgojila deco v narodnem duhu . . . Pokojniku večen spomin! DNEVNI PREGLED. Dunajska kovačnica laži. Tekom vojne na Balkanu se je pokazalo iznova, da žive na Dunaju najnesramnejši časnikarski lažnjivci, ki zastrupljajo ves svet. Najprej so raznesli laž, 'da je avstroogrski poslanik Ugron v Belemgradu umorjen, te dni pa so izkotili novo laž, da je ubit ali ranjen avstroogrski konzul Prochaska v Prizrenu. Te laži pošiljajo z Dunaja v Berolin, kjer jih s slastjo prinaša »Vossische Zeitung«. Kdo je ta žurnalistična baraba, ki razburja Evropo s takimi podlimi lažmi, ni znano. Lopov bi zaslužil, da se ga imenuje takoj za albanskega kralja! Dunajska »Arbeiterzeitung« sluti, da je ta nevarni subjekt neki žid z imenom Leopold Mandl, ki je baje sploh špecijalist za laži o Balkanu. Značilno je za Avstrijo in za c. kr. cenzuro, da morejo taki zločinci mirno izvrševati svetovnemu miru nevarna lopovstva. Slovenska dramatika v Ameriki. Ameri-kanski Slovenci imajo mnogo prav pridnih društev, ki prirejajo poleg koncertov tudi dramatične predstave Zlasti delavna so društva »Lunder in Adamič« v Clevelandu, »Slovenski Sokol« in »Triglav« v Clevelandu in novo izobraževalno društvo »Slovenija« v Jolietu. Spočetka t. m. je igrala »Slovenija« Frana Milčinskega veseloigro »Cigani«, društvo »Žalostne Marije« v Clevelandu je igralo spočetka t. m. dramo »Trnje in lovor«, društvo »Triglav« pa je že večkrat igralo Fr. Govekarjeve »Rokovnjače« In ponovi ta mesec že drugič Fr. Clove-karjeve »Legionarje«. Zanimivo bi bilo zvedeti zgodovino in repertoar vseli amerikanskih slovenskih društev, ki goje dramatiko in petje. Kdor more, naj o tem napiše kaj več! Hussarekova napitnica. V nedeljo se je vršil na Dunaju slavnostni banket pisateljskega in časnikarskega društva >Concordia« na čast petdesetletnice Gerharta Hauptmanna. Pri tej priliki je govoril tudi naš avstrijski naučni minister dr. vitez Hussarek. Famozen je ta minister, ki javno priznava, da ni o Gerhartu Hauptmannu prav čisto nič slišal, dokler mu ga ni-omenil rajni ravnatelj Berger! Tak učenjak je avstrijski minister! — Minister Hussarek pa je dejal na tem banketu javno in oflcijelno tele stavke: »Mi Avstrijci, zlasti mi Dunajčanje, se čutimo k sreči eno z velikim kulturnim življenjem naših sosedov, naših krvnih prijateljev. Te vezi so neločljive ter vežejo Jn združujejo duha avstrijskega življenja in nemško kulturo. Predvsem pa so to vezi duha, moja gospoda! Nemški duh je v Avstriji živ in avstrijskega duha razumejo v nemški državi. In da je tako in da tako ostane vedno, na to dvigam svojo čašo. Skupnosti duševne vezi med Nemčijo in Avstrijo napiiam! Hell!« (Viharno pritrjevanje in ploskanje.) — Mi pa pravimo: Mi Avstrijci, zlasti mi Jugoslovani, se čutimo vedno in danes še posebno k sreči eno z našimi krvnimi prijatelji, brati sosedi z Srbi in Bolgari. Te vezi so neločljive. Jugoslovanski duh je živ in našega duha razumejo bratje Slovani na Balkanu. Skupnosti duševne vezi Jugoslovanov torej na-pijamo! Živio! — Razsvetljava voz. Iz raznih krajev prihajajo, vesti, da se ljudje za določbe cestnopo-licijskega reda ne brigajo in da so na državnih in na neeraričnih cestah ponoči in v mraku razsvetljeni vozovi že prava izjema. Zato pa čitamo vsak čas, da se vozovi zadevajo, da se dogajajo nesreče z avtomobili, da se vozovi prevračajo v jarke, da, celo v potoke in reke. Skoro noben voz nima svetilke, in karambolaže so na dnevnem redu. A tudi kolesarji se vozijo brez luči. Navada je tudi, da vozi več težko otovorjenih voz drug za drugim. Vozniki, ali na vozeh spe ter*prepuščajo vprego svoji usodi, ali pa stopajo vsi skupaj poleg prvega ali zadnjega voza ter se živahno pogovarjajo. Za živino in vozove pa se ne menijo. Tudi se radi zabavajo s tem, da pokajo z biči, kriče ali pojo. Večkrat puščajo vozove brez nadzorstva sredi ceste ali ulice, sami pa popivajo v gostilnah. Deželno predsedstvo za Kranjsko je na take in enake nedostatke po naših cestah in ulicah iznova opozorilo vsa c. kr. okrajna glavarstva na Kranjskem in mestni magistrat v Ljubljani ter naročilo, da je treba določbe cestno-policijskega reda najstrožje izvajati. Opozarjamo torej tudi tukajšnje prevoznike, kočijaže, fijakerje in kolesarje, da mora biti brez razločka vsak voz (oziroma vsako kolo) razsvetljen od večernega do jutranjega mraka, t. j. ob času javne ulične razsvetljave in opremljen s trpežno številko, ki daje svetlo belo luč. Takisto je puščanje voz brez nadzorstva na cesti, nagla vožnja po mestnih ulicah in pokanje z biči po cestnopolicijskem redu za mesto Ljubljano prepovedano ter se kaznuje z globo od 2 do 200 kron ali z zaporom 6 ur do 14 dni. Ker imamo med čitatelji svojega lista tudi mnogo voznikov, jih opozarjamo na te določbe, da se izognejo neprijetnostim in škodam. Surovež. Jože Smrekar, vulgo Bratek iz Razdrtega pri Šmariju na Dolenjskem, je res prava surovina v pravem pomenu besede. Posebno kadar se napije. O, in Jože se ga navleče pogosto, tako pogosto, da bi le stežka izračunal na prstih svojili dveh rok trezne dneve svojega življenja. Dne 7. oktobra ga je imel že zopet pod kapo po svoji stari navadi. Po polnoči je prirobantil domov ginjen, da se bogu usmili. Iskal je svojo ženo, katere pa ni bilo doma. Ker jo vedno pretepa, se 11111 je menda kam skrila. Zato je znesel svoje hudourje nad svoio materjo, staro ženico, in jo je udaril po roki s tako silo, da se je opotekla in padla na tla. Potem pa jo je še sunil s čevljem v koleno. Pa še se mu ni umirila prevroča kri. Prijel je ključ in ie udaril z niim svojo sestro, ki stanuje pri njem, po roki, da je dobila lahko telesno poškodbo. Toda jeznoritost ga še vedno ni zapustila. Na skrinji sta ležala dva majhna otroka, ki sta sladko spala. Tudi ta dva nista bila Jožetu po-všeči in je oba zagnal na tla. Suroveža so seveda prijeli in predvčerajšnjem je stal pred tukajšnjim deželnim Sodiščem. Smrekar se ie izgovarjal s popolno pijanostjo in je povedal, da je vse te nesreče kriva samo njegova žena. ki je strastna pijanka. Ta izgovor pa je bil močno jalov in se mu ni verjelo. Kako viharne in nemirne krvi je Smrekar, se je pokazalo tudi pred sodiščem. Gestikuliral je z rokami, kakor bi bil na kakem podu in bi vihtel cepec. Ker sta dobili mati Smrekarjeva in Jožetova sestra ono noč lahke telesne poškodbe in ker je bil Smrekar že večkrat predkaznovan, ga je sodišče obsodilo na tri mesece ječe, poostrene vsakih štirinajst dni s postom in s trdim ležiščem. S to razsodbo pa Smrekar ni bil kar nič zadovoljen in razodel je, da se bo pritožil na Dunaj in v Gradec, in če še to ne bo pomagalo, se bo obrnil še do samega presvitlega cesarja. Jože, kar pritoži se, ampak če bo to kaj pomagalo, je druga stvar. Sedeti boš moral tako ali tako! Kože kradel In jih prodajal. Janez Zontar je strojarski pomočnik iz Tržiča. Tale Janez ima jako dolge prste. V poletni dobi od Velike noči naprej je ukradel svojemu gospodarju Josipu Peharcu po malem 10 šopov kož v vrednosti 450 K. Kože je nato prodal nekemu Antonu Sitarju, kj je prodajal ukradeno blago naprej. Imenovani Sitar je tudi kos nepoštenjakoviča. Neprenehoma je tiščal v Zontarja, naj mu le prinese kaj kož. On jih bo vedno kupil od njega, čeprav so ukradene. In Zontar je zvesto poslušal in ubogal svojega tovariša in je kradel kakor sraka. Nekega lepega dne pa je dobil Zou-tarjev gospodar Peharec anonimno pismo, v katerem je bilo tako zapisano, da se nahaja njegovo usnje pri nekem usnjarju v bližini Tržiča in da se tam tudi prodaja. Tako je prišla tatvina na dan, in predvčerajšnjem se je moral Zontar zagovarjati zaradi predolgih prstov. Sodišče ga je obsodilo zato na tri mesece težke ječe. Gospodarju Peharcu pa bo moral skupno s Sitarjem plačati 450 K za ukradene kože. Nesreča na železnici. Te dni se je zgodila na postaji v Ljubnem velika nesreča. Železniškemu delavcu Jožefu Pretnarju je izpodrsnilo na železniškem tiru, ko se je ravno hotel umakniti prihajajočemu vlaku. Pretnar je padel na progo, kjer ga je pahnila lokomotiva vstran s tako silo, da si je Pretnar močno pretresel možgane in dobil na glavi in na nogah težke telesne poškodbe. Ponesrečenca so takoj odpeljali v bolnišnico. Tatu sodov prijeli. Iz vinskih kleti Štajerske hranilnice, ki se nahajajo v Hasnerjevi ulici v Eggenbergu, je neznan tat ukradel pred kratkim dva vinska soda, ki sta držala vsak 300 litrov, v vrednosti 100 K. Stražnik Mozer iz Eggenberga je pridno zasledoval tatu in posrečilo se mu je, da ga je dobil v osebi pomožnega delavca Jožefa Kerna. Ta je soda prodal za 28 kron. Pri tatvini mu je pomagal njegov desetletni sin, ki je valil soda z dvorišča na ulico. Oba se bosta morala zagovarjati pred sodiščem. Žalosten slučaj. Te dni je prišel k posestniku Jerneju Pirkerju ^ posestnikov sin Tomaž Fric in ga je prosil, da bi mu posodil puško. Pirker je Fricu res dal puško in ker ga je ta prosil tudi za patrone, je odprl štiri zaklenjene predale, kjer je imel spravljeno mtmicijo. V gornjem predalu se je nahajal tudi samokres na šest strelov, v drugih predalih so bile patrone za puško. Medtem je prišel neopažen v sobo dvanajstletni Pirkerjev sin Jože. V času ko sta imela Pirker in Fric opraviti s patronami, je posegel mali Jože v gornji predal in je vzel iz njega že omenjeni samokres. Naenkrat je počil za hrbtom obeh mož strel in ko sta se ta dva obrnila in vprašala, kdo je ustrelil, je odvrnil mali Jože: »Jaz«. Ko je oče vprašal sina, kam je streljal, je pokazal na svoja prsa in je odgovoril: »Sem.« Takoj nato je nesrečni deček zaprl za vedno svoje oči. Vstrelil se je v srce. Očim jo je ubil. Posestnik Jožef Hein-richer je prišel predvčerajšnjem zvečer domov in je začel med jedjo oštevati svojo pastorko Rezo Waldhuber, ki je nekoliko bolna. Ta pa ni ostala svojemu očimu dolžna besedij in mu je začela odgovarjati. Ker je hotela imeti povsod zadnjo besedo, se je Heinricher razburil, prijel ie palico in je z njo večkrat udaril svojo pastorko po glavi. Drugi dan Je deklica vsled pretresenih možgan umrla. Svarilo pred nevarnim goljufom. Neki dr. Rolf Baerau, bivši domači učitelj pri baronu Vranyczanyju v Zagrebu, je izvabil aprila mc-seca t. 1. od uradnika zagrebške tovarne za cikorijo Olaka, pod pretvezo, da mora dobiti od barona Vranyczanyja 10.000 K kot odškodnino. posojilo 1500 K. Da je svojo trditev bolj podprl, je predložil Baerau Olaku neki dokument s ponarejenim baronovim podpisom. Ko je imel Baerau 1500 K v rokah, je nenadoma izginil iz Zagreba. Sredi meseca septembra se je nahajal v Trstu, kjer je dobil dvoje pošt. nakaznic, ki sta prišli na njegovega sostanovalca Antona Breznika iz Zagreba, na podlagi Breznikovih dokumentov izplačanih. V Trstu je Baerau zvedel, da ga je Olak naznanil, vsled česrir je takoj izginil iz Trsta. Sredi novembra ie zopet prišel na dan v nekem hotelu v Celju. Ker pa je prišla tja za njim zaporna listina, je Baerau zopet izginil z zemeljskega površja. Da je ta goljuf res neki dr. Rolf Baerau, je zelo dvomljivo. Najbrže so njegovi dokumenti, ki se glasijo na dria. Rolfa Baeraua, najbrže ponarejeni ali pa ukradeni. Nečloveški sin. Kakor je že »Dan« poročal, ie nastal med posestnikom Rokom Pečkom iz Žalost in jeza Otona Srebovca. (Spisal Mirko.) I. Zimsko solnce je bliščalo skozi oledenela stekla oken. Vstajal je dan čist in lep, kakršnega si more človek le želeti. Oton Srebovec je stopil k oknu in gledal med ledenimi cveticami na prazni trg mirnega mesteca. Bil je zamišljen in sam ni vedel, čemu zre na puste zidine hiš, ki so se belile v lepi vrsti ob trgu. Že odkar je vstal, se je pripravljal, da sede k debeli knjigi, ki je ležala odprta na štirioglati mizi, ob kateri je stal širok naslanjač in vabil trudne kosti v svoje mehko naročje. Srebovec je bil namreč na počitnicah, sicer je pa pohajal visoko šolo v stolnem mestu. Zopet je sedel v naslonjač in zakril obraz z rokami. Potem pa, kakor bi se bil nečesa domislil, vstal brzo in stopil pred veliko zrcalo, ki je viselo na steni, nasproti mize. Ogledoval se }e dolgo, pripogibal v levo in desno, stopal bliže in se zopet odmikal. In v zrcalu se je majala dolga sloka postava trudno, kakor je gibal Srebovec. »Hm ...«, je mrmral polglasno; zakaj bi ne mogel? Saj mi nič ne manjka.« Stopil je tik pred steklo m motril obraz. Nekam trudno so gibale temne oči in zrle široko odprte izpod visokega čela. Široka usta v dvakrat prikrivljeni črti, so dajala dolgim licom izraz, čegar pomena si še sam Oton Srebovec ni bil svest. Pogladil si je temne lase in se zopet odmaknil. »Bi že bilo«, je menil in zazdelo se mu Je, da uhaja vsa postava v levo stran. »To je pa krivo steklo,« je pomislil. »Da bi bilo pošteno brušeno, bi pač drugače kazalo.« Obrnil se je postrani, tako da je videl desno stran, ob kateri je ležala tanka roka v ohlapnem rokavu. Kolena so bila malo upognjena, ker je visoka koščena postava pritiskala nanje precej močno, ali šibke kosti niso bile gotove, da telo ne vzklecne nenadno. Dolgo je stal zamišljeno z mislijo, ker je oči imel uprte topo skozi okno. Zdrznil se je, ko je nekdo potrkal, pa se hitro domislil in zaklical živahno: »Prosto!« Pepče Omaka je gledal skozi duri in pozdravil. »Dalje, dalje,« ga je silil Srebovec; »saj te že čakam večnost. Kaj vraga si uganjal iti sedaj gledaš, kakor zajec iz detelje.« Njegov prijatelj je sedel ob okno na pleten stol in se malo nasmehnil. Bil je pri Otonu na počitnicah in tudi jedel učenost z veliko žlico. Bil je manjši, orja-vel in širji v plečih, živahnih oči, a je gledal tako vprašujoče in nezavedno, da bi človek nehote dejal: Pepče! Nestrpno je čakal Srebovec s prekrižanimi rokami, očito pričakujoč važne stvari iz Omakovih ust. Ah ta se je le malo smejal in vrtel svoj zeleni, štajerski klobuček v rokah in ... gledal bogve kam. »Zini, prijatelj,« je pretrgal zopet Oton molk; ali si bil sploh tam, ali si me malo potegnil, vsaj zini. Čakam že celo dopoldne, saj veš, da jutri zjutraj odpotujeva. Čas je drag in dela je še dosti. Zini!« In nervozno je skomignil z ramami in sedel na razmetano postelj. Šele sedaj se je zdramil Omaka in se spomnil, po kaj je prišel. Skoro se je prestrašil. Zalotil se je bil v mislih, ki niso bile prijateljske. Zdelo se mu je še vedno, da sedi za marmornato mizo in zraven njega Ela. Blodilo mu je po glavi, Ste vrtelo in vedno se je končalo s poljubom, ki ga je ukradel Eli, predno je odšel. Videl je beli vrat in one mehke lakti. Kaj »naj stori? Tu prijatelj, kateri mu je zaupal svojo bol in ga prosil pomoči, tam Ela s vojo mamljivo postavo, tako prijazna in mikavna. Ali naj se ji odpove, ali naj zvodi svojega najboljšega tovariša? Težko je bilo hitro odločiti in mislil je tako, da mu je pal klobuk na tla in ni zapazil kedaj ... »Kaj vraga, ali si uročen, ali ... a ... hm ...«, je ječal Srebovec, skočivši raz posteljo in videlo se mu je, da prekipeva od srda in nestrpnosti. Zarisala se mu je poševna črta v vela lica in kaplja krvi je zaplula pod nežno kožo. »Kaj! Tako torej!« Obrnil se je, zrl nekaj časa nepremično v zrcalo, potem se pa počasi okrenil k tovarišu in rekel z mirnim, skoro prosečim glasom: »Vendar reci kaj. Zaupaj mi vsaj, saj sem jaz tebi, samo, da mi poveš, da sem na jasnem. Tu je roka, ako misliš, da bi samo kaj zinil, če ... če ...« In beseda mu je obtičala v grlu in preko obraza je zdrsnila senca, liki oblaček preko solnca. Globoko je vzdihnil Pepče Omaka. Pretresle so ga prijateljske proseče besede. Čutil je, da vrača dobroto z ne-dobrim. Skoro se je pokesal. Odprl je usta. da bi odgovoril, ali — samo globoko je vzdihnil in povesil glavo. Zaigrala je zopet Elina slika pred njegovimi očmi in čutil je, da se mu je zgenilo nekaj v srcu. Zamahnil je z roko, kot bi hotel braniti sebe pred nadležno muho in pobral klobuk. »Kaj naj bi?« je pomislil. »Sicer pa — jutri se odpeljem in potem je zame konec. Boljše je vendar prijatelj, kakor pa nič. Zanesel bi razdor med naju in čemu.« Topilo se mu je srce v mehki misli, da se žrtvuje prijateljstvu, skoro bi bil zaplakal in ne bi vedel čemu. Sto- pil je k Srebovcu, ki je topo bulil predse in dejal tiho: »Oprosti prijatelj. Ne sodi me krivo, nisem hotel. Poslal si me, da bi opazoval in šel sem. Ali, saj veš kaj je lepo bitje. Prisedla je k meni, tako da sem čutil opojno gorkoto njenih grudi in kramljala sva. Govorila je nežno, prijazno, skoro udano. In tisti ogenj v rjavih njenih očeh, poln življenja, ki samo čaka objema. Lahko ti je žal, da si odlašal ko ti je viselo zrelo, rdeče jabolko nad glavo. In kako da bi človek ne segel po njem? Ko sem odhajal, pala ji je na tla cvetica. Sklonila sva se hkrati po njej. Čutil sem mamljivi duh, zavrtelo se mi je skoro in poljubil sem jo na vrat. Oprosti, prijatelj, kakor sem dejal njej. Ne vem kako je bilo z menoj, predramil sem se šele tu v sobi.« — Prestal je za nekaj časa in Srebovec in Omaka sta si zrla v oči, osupla obadva. »Hvala ti, Pepče, tu je moja roka! Popoldne grem tje in . . .« Zaklical je tenek glas in Srebovec končal stavka. II. Pri kosilu je bil Srebovec 'dokaj razmišljen, govoril ni. Kadar pa se mu je zdelo potrebno, da bi ne zbudil kake sumnie pri očetu ali materi, je odprl usta mehanično in povedal stavek brez zveze in zmisla. Bilo je precej številno omizje in skoro so opazili posamezni to izpre-membo na Otonu. Vendar so menili, da je to le zaradi odhoda, ker mora mladi gospodič zopet v neprijazno tuje mesto. In tako je menil oče in skrbna mati in vsi so sočutno zrli nanj, Čeravno nekateri le na videz. Toda Srebovec se ni dosti menil za zvedave oči, jel je malo, 1® bolj iz navade in v duši Je plesalo in drvilo to- Sv. Barbare in njegovim sinom' 6. novembra t. 1. velik prepir, med katerim je surovi sin prijel poleno in je začel z njim pretepavati svojega starega očeta po glavi. Živinski sin je tudi očetu grozil, da ga bo na kosce sesekal. Surovež je stal predvčerajšnjem pred sodiščem, ki je nečloveškega sina obsodila zaradi nevarne grožnje in telesnik poškodb na pet mesecev težke ječe. Umobolen kot železniški revizor. V noči med 18. in 19. t. m. je izročil železniški uradnik na postaji Brufck stražniku nekega moža, ki se je obnašal na vlaku med vožnjo iz Gradca v Bruck kakor da bi bil železniški revizor in ki le zahteval od potnikov vozne listke v pregled. Mož ni imel nikakih dokumentov pri sebi, ki bi pojasnili njegovo osebnost in je napravil na vse utis umobolnega. Ko so ga zaslišali, je izpovedal, da je rojen 21. junija v Ljubljani, da je v Prago pristojen in 'da je židovskega veroizpo-vedanja. Rekel je, da je po poklicu trgovec. Moža, ki se je zdel zelo perverzno razpoložen, so odpeljali v opazovalnico za umobolne v Gradec. Redek način samomora. Pred kratkim je slišal ponoči ob dveh v Hietzingu na Dunaju stanujoči poštni uradnik Ivan Kienbacher pasti neki predmet na tlak dvorišča neke hiše. Stekel je po stopnjicah iz svojega stanovanja in je našel na 'dvorišču truplo nekega moža, v katerem je spoznal 251etnega delavca Florijana Oelsan-da, ki je stanoval v Isti hiši v tretjem nadstropju. Vsled padca je imel Oelsand vso glavo razbito, hrbtenico in kosti zlomljene. Oelsand, ki je bil že enkrat interniran v zavodu za slaboumne, je ponoči ob pol dveh vstal in si je z britvijo prerezal žile na rokah. Nato je napravil zanjko z vrvico zavese pri oknu, dal si je zanjko okrog vratu in se je spustil skozi odprto okno. Ker pa se je vrvica vsled teže njegovega telesa utrgala, je padel Oelsand na dvorišče. Okrvavljeno britev so potem našli v njegovem stanovanju. K umom španskega ministrskega predsednika. V Madridu so zaprli te dni nevarnega anarhista Francesca Saumilia, ki je leta 1910 izvršil napad na španskega ministra La Cievo in ki je na sumu, da je bil v tesni zvezi s svojim tovarišem Pardinasom, morilcem španskega ininisterskega predsednika Canalejosa. Samillo taji, da bi bil v zvezi s Canalejosovim umorom. Maščevanje berača. T c dni je prišel k prev-žitkarici Antoniji Matic neki berač, ki jo je prosil za miloščino. Ker mu Matic ni hotela ničesar dati, se je berač razjezil in jo je polil s petro-Ijem, katerega je potem zažgal. Matic je dobila težke opekline po vsem životu, dočim je maščevalni berač ubežal. Velik vlom. V pisarno notarja dr. Kurza v Lutomericah so te dni vlomili neznani storilci, ki so odnesli s seboj veliko svoto 17.000 K. Policija se trudi na vse kriplje, da bi prišla vlomilcem na sled. Za tri besede, tri leta ječe. V Postupinu pri Berlinu se je lekarnar Zinnert sprl s policijskim častnikom Blankmuehlom, ki mu je očital, da prodaja prepovedane preparate. Zinnert je povdarjal. da ni dobil nikakega pismenega ukaza, da ne sme prodajati omenjenih preparatov in je nazval postopanje policista za sekaturo. Policijski častnik je zaklical: »Ne pozabite, da sem v cesarski službi!« Na to je Zinner odgovoril samo tri besede: »Ich pfeife darauf!« In ravno zaradi teh treh besed ga je postupinsko sodišče obsodilo zaradi razžaljenja cesarjeve osebe na tri leta ječe. Jetniki ubili Ječarja in njegovo ženo. V kaznilnici v Rochefortu na Francoskem je predvčerajšnjem nastal upor med tamošnjimi jetniki. Kaznjenci so ustrelili nadpaznika, njegovi ženi pa so odrezali z britvijo glavo. Nato so streljali na nekega častnika, ki je prihitel na mesto upora in na nekega mornarja. Oba sta bila težko ranjena. Poroka v ječi. Vodja portugalskih monarhistov de Almeida, ki je radi poskusa revolucije obsojen na šest let ječe, se je pred par dnevi poročil. Njegova izvoljenka se imenuje Klara Laite. Ker je pa zdaj na Portugalskem pod republikansko vlado uveden samo civilni zakon, bi se moral de Almeida poročiti na magistratu v Avairu. Magistratni uradnik pa ni hotel iti v ječo, uprava kaznilnice pa-tudi ni hotela izpustiti kaznjenca iz ječe. Vsled tega je liko misli in pomislekov, toliko lepih slik je ogrevalo srce. Živel je že v njenem naročju, videl je njen hvaležni pogled, ko ji razodene sebe, o.’ rije svoje srce. In zvečer, ko izide mesec in bo kramljal le vetrič z golimi vejami spečih 'dreves, se bo topila njemu duša sreče in veselja, ko bo stopal z njo roko v roki zavit v sanjavo noč, pokrito z zlato zaveso sinjega neba. Zbudilo se je v njem očitanje in pokesal se je, da je odlašal, da se je — bal. Skoro ga je bilo sram te misli, tako da je zardel. Čutil je, da mu gore lica in bilo mu je, da bi se skril pred vsemi, da bi bil sam s svojo, mislijo. Opazil ni, da je na mizi pecivo in zajel je z žlico. Njegov tovariš ga je dregnil in Srebovec se je prebudil. Zardel je znova pogledal s prikritim pogledom po omizju, ki se je vse sililo, da se drži modro, vstal je in brez besede izginil. III. Bil je izvanredno gorak zimski dan in solnce je sipalo blagodejne žarke bohotno na zmrzlo zemljo. Zato je bila kavarna kmalu svojih redkih gostov prazna. Nazvali so pač tisto malo obokano sobo tako, ker se je notri dobila kava, mleko, nekaj žganih pijač in več časopisov in različnejših, kakor po navadi v gostilni. Baje je hranila soba tudi šampanjsko steklenico, od katere pa ni nihče natančno ve-rdel zgodovine.' Zgodilo se je včasih, da se je pripeljala v mestece gospoda v avtomobilu in jo je napis zvabil tje notri. In šla je govorica od ust do ust. da pijo notri šampanjca. Marsikdo pa Je posedel notri radi prijaznega obraza Ele, ki je kraljevala od jutra do večera v teh prostorih. (Dalje.) bil sklenjen zakon s pomočjo zastopnika. Pri proceduri na magistratu je zastopal ženina njegov brat. Nekateri so mnenja, da bo de Almeida kmalu pomiloščen, sicer bi bil novosklenjen zakon prav žaltav. Ljubljana. — Iz domačega parlamenta. Po dolgem odlašanju sem sklenil včeraj si ogledati naš nov občinski zastop, kateri je imel po zaslugi Ese-les izredno sejo. Že pri otvoritvi oziroma vstopu so zastopniki S. L. S. župana obložili z nekimi listinami, kar se je pozneje izkazalo, da so to neki »nujni« predlogi. v* r-r- , St. 931 l/V. u. Razglas s katerim se voiaškotaksni obvezana pozivajo v zglasitev. Na podstavi zakona z dne 10. februarja 1907, drž. zak. št. 30, se morajo vsi vojaškotaksni obvezanci do prestanka svoje vojaškotaksne obveznosti vsako leto meseca januarja zglasiti pri tisti občini, ki imajo v njej dne 1. januarja tistega leta svoje bivališče. Oprostilo od osebnega dohodninskega davka ali od službene nadomestilne takse, ki ga je zaradi svojega 1200 K ne presegajočega dohodka ali iz drugih razlogov priča- kovati ali ki ie v prejšnjem letu nastopilo, ne oprosti od dolžnosti zglasitve Zglasitev se sme zvršiti pismeno ali pa ustno. Pismena zglasitev se zgodi tako, da se pošljeta na občino dva, po vseh rubrikah s čitljivo pisavo popolnoma in resnično popolnjena zglaševalna formularja. Zglaševalni formularji se dobivajo pri mestnem magistratu in sicer v mestnem vojaškem uradu v „Mestnein domu“, I. nadstropje brezplačno. Pošiljatve zglasitev v kraljevinah in deželah zastopanih v državnem zboru, so poštnine proste. Zglaševalni formularji so urejeni tako, da se zganejo in adresirajo ter brez pismenega zavoja oddajo na pošto. Ustne zglasitve vpiše občina v oba zglaševalna formularja. Zglasitve, ki se izvrše s posredovanjem tretje osebe, ne odvežejo tistega, ki se je dolžan zglasiti, od odgovornosti za izpolnitev njemu naložene zaveznosti. Tistim, ki so dolžni se zglasiti, pa predpisane zglasitve ne izvrše pravočasno ali pa jo izvrše v bistvenih točkah nepopolno, se sme naložiti denarna kazen do 50 K. Vojaškotaksni obvezanci, ki v svojih zglasitvah vedoma zakrive zamolčitve ali neresnične napovedi, zapadejo — v kolikor dejanje ne utemelji učina, ki ga je po občnem kazenskem zakonu kaznovati kot kaznjivo dejanje — denarnim kaznim do 500 K in ob posebno ob-težujočih okolščinah do 1000 K. Kadar denarnih kazni ni mogoče izterjati se izpremene v zaporne kazni. Vrhutega je političnemu oblastvu dano na prosto volje, da takrat, kadar se zglasitev ne izvrši pravočasno ali kadar se izvrši nepopolno na podstavi znanih podatkov ali podatkov, ki se uradoma doženo, takoj določi vojaško takso. 33Q.@ grl®txett ljviTtolj dne U, novembra 1912. Zupan: dr. Ivan Tavčar I. r.