Spedlzlone ln abbonament« postale — Poitnlaa plačana v gotovini
Leto XXIV.	Ljubljana, 3. septembra 1942-XX
DOnOTINA
in KMETSKI LIST
Upravnlštvo ln uredništvo »DOMOVIN hA, Ljubljana, . a .	g . «	Naročnina za tuzemstvo: Četrtletno 8.- L polletno
Puccinijeva ulica St 6, £L nad., telefoni od 81-22 do 81-28 IZHaja VSaK tCdeil 12- L, celoletno 24.- O; za Inozemstvo: celoletno Račun Poštne hranilnica podruž. e Ljubljani 8t 10.711	*	30.40 L. - Posamezna Številka 60 cent.
Pregled vojnih in političnih dogodkov
Glavni stan Italijanskih Oboroženih Sil je objavil 30. avgusta naslednje vojno poročilo:
Na egiptski fronti topniški ogenj in delovanje izvidniških oddelkov z obeh strani.
Britansko letalstvo je obnovilo napade z bombami zlasti v južnem odseku naših postojank. Protiletalske baterije nekaterih velikih kopnih edinic, med njimi baterije divizij »Littorio« in »Bologna«, so uničile štiri izmed napadajočih letal; dva pilota sta bila ujeta. Osem nadaljnjih letal so italijanski in nemški lovci sestrelili v ponovnih spopadih. V Sredozemlju so nemška letala potopila sovražno podmornico. V noči 28. avgusta je manjša sovražna skupina poskusila izkrcanje na otoku Ce-rigotu (severnozapadno od Kandije), toda takojšen nastop naše posadke jo je prepodil. Ob egiptski obali je naš MAS torpediral in hudo poškodoval britanski rušilec.
Vrhovno poveljništvo nemške vojske je objavilo 30. avgusta poročilo, iz katerega povzemamo:
Južno ob spodnjem Kubanu napredujejo nemški in rumunski oddelki kljub hudemu... odporu na težavnem ozemlju dalje.
Na prostoru okrog Stalingrada so prodrle pehotne divizije in brzi oddelki, podprti od močnih letalskih oddelkov, v močno utrjene postojanke in se približale v hudih bojih globoko v sovražnikov utrdbeni sistem. Južnozapadno od Kaluge je bil zavrnjen napad močnih sovjetskih pehotnih in oklopnih oddelkov. Pri Rževu je skušal sovražnik tudi včeraj z uporabo močnejših sil prodreti skozi fronto, vendar so bili vsi njegovi napadi s sodelovanjem letalstva in delno s protinapadi zavrnjeni. Po enomesečni bitki za Ržev, v kateri so bile uporabljene velikanske množine ljudi in materiala štirih ali petih armad, niso sovjetske pridobitve na ozemlju v nobenem razmerju z uporabljenimi silami. Vse sovjetske trditve, da je bila fronta tukaj predrta, so napačne. Napadi sovjetskih sil na tem področju postajajo čedalje šibkejši. Od 30. junija je bilo v teh borbah uničeno 1572 sovjetskih tankov. Razen tega je bilo uničeno 547 sovjetskih letal, pri čemer je bilo izgubljeno 25 lastnih. Tudi človeške izgube sovražnika so bile v teh bojih izredno velike. Južno od La-doškega jezera so sovjetske čete pri nadaljnjih brezuspešnih napadih izgubile 21 tankov. Preteklo noč so sovjetski bombniki izvedli motilne polete nad severnovzodno Nemčijo. Bombe, ki so jih metali brez smotra, so povzročile neznatno škodo.
Nemški listi poročajo, kako je skupina nemških vojakov
zasadila nemško vojno zastavo na vrh EI-brusa.
»Zwolfuhrblatt« piše, da je to podvzetje izvršila skupina bavarskih gorskih lovcev. Ko so dospeli ti vojaki ob vznožje Kavkaza, so se morali boriti z znatnimi boljševiškimi silami in so v teh borbah razpršili dva konjeniška polka in en pehotni polk. »Lokalanzeiger« piše, da je na Elbrusu meja večnega snega v višini 2300 metrov in da je silno gorovje s svojima 5622 in 5630 metrov visokima vrhovoma za 800 metrov višje od Mont Blanca.
Italijanski in nemški listi poročajo, da
se uporniško gibanje v Indiji navzlic aretacijam ln streljanju stalno širi. Govorijo celo o številnih oboroženih tolpah, ki se od dne do dne večajo. Ena takih tolp je napadla in zažgala v Betulu lesno skladišče. Čete, ki so prišlo razganjat množico, so imele več mrtvih ln ranjenih. Do spopada je prišlo tudi drugod.
Iz Ankare poročajo:
Ustanovitev novega angleškega vojaškega goveljui£tva za Iran in Irak
Pridelovanje in razdeljevanje italijanskih pridelkov
Verona, avgusta.
Na slovesen način je bila te dni odprta v Veroni vsakoletna razstava breskev, ki pa obsega dejansko vse sadne vrste iz vseh italijanskih pokrajin. Temu dogodku je dala poseben pomen navzočnost ministra za kmetijstvo ia gozdove Ekscelence Pareschija, ki je osebno odprl važno gospodarsko ustanovo, ki ima v Italiji, pa tudi v tujini svoj sloves.
Minister Pareschi je ob svojem prihodu v Verono najprej poročal predstavnikom stranke in gospodarstva iz treh venezijskih pokrajin.
V svojih izčrpnih izvajanjih je očrtal minister Pareschi vse pereče gospodarske naloge, pred katere je postavljeno italijansko gospodarstvo. Obširno je pred-očil d elo v ti ost na raznih področjih kmetijskega pridelovanja in razdeljevanja pridelkov. Naglasil je enotnost najnovejših ukrepov, ki so v zvezi s produkcijskimi načrti. Spričo tega vzporeditvenega in enotnega sestava, ki je vanj vključeno tudi kmetijstvo, imajo krajevna oblastva na razpolago vsa ona sredstva, ki se morajo uporabljati v posameznih pokrajinah, da se lahko izvedejo navodila, ki prihajajo iz središča in ki se nanašajo bodisi na pridelovanje, bodisi na razdelitev pridelkov. Ob zaključku je dal minister na'ančaa navodila za nadaljuje delovanje pscefektov, zveznih tajnikov in usmerjevalcev kmetijskih združenj.
Po končanem poročilu je posetil minister Pareschi-ni umetniško razstavo, nato pa je otvoril deveti nacionalni sadni sejem v prostorih palače SammichelL Po svečanem odprtju, ki so mu prisostvovali številni zastop-
niki oblastev, stranke in gospodarskega življenja, se je minister Pareschi pomudil v vseh razstavnih paviljonih in se podrobno zanimal za krasno razstavljeno sadje. Organizacija sejma, ki jo je z marljivim i'nadevati jem izpopolnjeval sejmski zavod, je dovršeno izvedena v vseh podrobnostih. To omogoča vsem predstavnikom oblastev in vsem obiskovalcem, da si ustvarijo jasno sliko o tem, koliko je bilo že storjeno na tem področju in koliko bo še storje.io.
Velikodušna Ducejeva podpora Albancem
Iz Tirane poročajo: Močan potres je pred dnevi prizadel mesto Piškopejo, sedež prefekture v severni Albaniji. Potresni sunek je trajal nekoliko sekund in so ga zabeležili v Tirani in v dtugih albanskih mestih. Po prvih poročilih, ki jih je prejelo notranje ministrstvo, je 80 odstotkov vseh hiš v Piškopeji poškodovano. Vas Macelare in nekatera druga sela so takisto močno porušena. 2e iz prvih vesti izhaja, da je bilo precej smrtnih žrtev in ranjencev. Albanska vlada jO takoj poslala pomoč v prizadete kraje. Tudi fašistična stranka, poveljstvo Milice, Rdeči križ in glavno ravnateljstvo javnega zdravstva so takoj storili potrebne ukrepe za pomoč prizadetim. V potresno ozemlje so bila odposlana živila, sanitetne potrebščine in šotori, Duce je dovolil podporo enega milijona lir prizadete* mu prebivalstvu.
Italijanski žaromet v akciji na Donu, da prepreči sovražnikova presenečenja
obravnavajo z zanimanjem turški listi, ki pripominjajo med drugim, da so čete osi samo eno uro letalskega poleta od Iranske meje. Poudarjajo tudi, da terja položaj v Egiptu vso pozornost angleškega generala Aleksandra. V Iranu ln Iraku kažejo mnoga znamenja, da bc«ta ti dve državi kmalu vojno področje. Naraščajoča negotovost v deželah vzhodnega Sredozemlja, ki so pod angleško oblastjo, se kaže tudi v tem, da prebivalstvo mrzlično kupuje kovani denar. Zaradi te-
ga so morala krajevna angleška oblastva dati X promet papirnat drobiž.	)
V francoskem uradnem listu Je bil objavljen vladni odlok, s katerim	j
se dokončno odpravljata francoska pok slanska zbornica in senat. Na odločujočem mestu spominjajo v tej zvezi, df sta bili poslanska zbornica in senat razpuščen* že s vladnim odlokom od 11. julija U 1940,
Katera zelenjad se seje zdaj
Med vojno, ko nedostaja mesa in maščob, moramo skrbeti tem bolj za to, da nedostatek potrebnih snovi v človeškem telesu vsaj delno nadomestimo z okusno pripravljeno zelenjavo.
Spinača daje zelo zdravo in okusno jed. Je lahko prebavljiva, zato ugaja želodcu. Ker pa vsebuje železo, jo je priporočati zlasti malokrv-nežem, jetičnikom in mladini. Zato bi bilo prav koristno, če bi jo tudi na kmetih gojili v večji množini, špinača se seje od zgodnje pomladi do jeseni. Bolj priporočljivo pa je, da se seje rajši jeseni, ker gre pomladi prehitro v cvet. Vse vrste špinače ljubijo močno pognojeno zemljo. Za zimsko uporabo jo sejemo od sredine meseca avgusta do prve polovice meseca septembra, in sicer na Široko ali pa v vrste, oddaljene druga od druge po 30 cm. Zadnji način je boljši, ker olajšuje pletev.
Motovileč se seje navadno le jeseni, ln to meseca julija za jesensko, meseca avgusta za zimsko in meseca septembra za pomladno uporabo. Za setev prihajajo predvsem v poštev že prazne grede, na katerih sicer ne more več za zimo kaj drugega zrasti.
Do polovice meseca septembra sejemo tudi zimsko solato, katero presadimo meseca oktobra v jarčke, da jo obvarujemo zimskega mraza, poz-
neje pa jo pokrijemo iz istega razloga s smrekovimi vejami. Najboljša vrsta je tako imenovana hansen, ker najuporneje kljubuje jesenskemu vremenu. Koristno je, če naredimo lehe, zadaj višje, spredaj nižje, da so kot topla ali zaprta greda obrnjene proti jugu.
Proti koncu meseca avgusta in v začetku meseca septembra sadimo zadnjo endlvljo. Najhva-ležnejša je eskariolka, ki naredi prav lepe glave, če jo sadimo redkeje in zalivamo z gnojnico.
Prav ob istem času posejemo lahko še zadnji radič, ln sicer zelo na gosto v dobro pognojeno zemljo. Ta radič nudi pomladi, ko ni na vrtu druge zelenjadi, izvrstno zelenjavno jed. Najboljši je goriški širokolistnati z imenom solatnik.
V mesecih oktobru in novembru sadimo še česen.
Na jesen je jako koristno, če vso zemljo dobro prekopljemo, da jo nam nato še zima po svoje prerahlja. Za takšno delo nas prihodnje leto zemlja obilno odškoduje. Nikar pa naj nihče ne pričakuje, da mu bo slabo obdelana in nepognojena zemlja rodila kdove kakšen poseben sad. Vsak umni gospodar naj zatorej dobro pomni, da mu bo zemlja njegovo delavnost in zlasti njegov izdatek za gnoj gotovo desetero povrnila. J. Terčič.
Najvišje dopustne cene na ljubljanskem trgu
V«oki komisariat je za Jas od 81. avgusta do objave novega cenika dovolil naslednje najvišje dopustne cene:
zelnate glave na drobno 2, zelnate glave na debelo 1.50, kislo zelje 4, ohrovt 2.50, repa 0.75, kisla repa 2, buče 1, bučke 3.50, kumare 2.50, kumarice za vlaganje, večje, ki jih gre na kg 30 kosov, 4.80, glavnata solata 3.70, endivija 3, radič 3, mehka špinača 4- trda Spinača 3, karliola brez listov 5, rdeča pesa 3, rdeči korenček brez zelenja 3, peteršilj 4, zelena 4, šopek zelenjave za juho 0.25, rumena koleraba 1.50, kolera-
bica 2.50, črna redkev 1.50, redkvica 3, čebula 2, ša-lota 4, česen 7, paradižniki 2.30, zelena paprika 5.30, osnaženi hren 4, krompir 2.25, namizna jabolka 4, jabolka za kuho 3, hruške I. vrste 5, hruške II. vrste 4, slive in češplje 4, breskve 6, liter presnih bezgovih jagod 8, kilogram suhega lipovega cvetja 18, liter lisičk 3, jajca 2 liri kos.
Kjer ni posebej naveden liter, veljajo cene za kilogram. Opozarjamo, da vse te eene veljajo samo za blago, pridelano v Ljubljanski pokrajini.
Jeseni bo treba apniti zemljo
Lansko jesen in pozimi ni bilo dovolj apna, da bi bili poapnili zemljo vsi, ki so to nameravali, odnosno ki bi jim blo treba to storiti. Zdaj, ko se po večini poslužujemo tako zvanih kislih umetnih gnojil, je apnenje še potrebnejše kakor kdaj prej. V »Oraču« lanskega decembra obravnava to vprašanje inž. Simonič in pravi med drugim:
Zelo pereče vprašanje zdajšnjega časa je vprašanje gnojil. Razmere so se v tem pogledu dokaj spremenile. Kmetovalci so v zadnjem času spoznali, da je razen s hlevskim gnojem treba gnojiti tudi z umetnimi gnojili, če hočemo več pridelati, in so tudi spoznali, da se umetna gnojila, če jih pravilno uporabljamo, dobro izplačajo, žal doslej ni bilo mogoče dobiti vsa gnojila v zaželeni množini.
Izmed dušičnih gnojil se lahko dobi za pomladno gnojenje amonijev sulfat, ki ga izdelujejo v Italiji v zadostni množini. Prej smo bili vajeni na apneni dušik, ki ga pa zdaj pri nas ni. Amonijev sulfat ali žveplenokisli amoniak, ki je amonijeva sol žVeplene kisline in ima 18 do 20 odstotkov dušika, je za gnojenje našim kmetijskim rastlinam čisto enakovreden "apnenemu dušiku, v nekaterih pogledih ga pa celo prekaša. Učinkuje hitreje kakor apneni dušik, ker nastaja iz njega v zemlji amoniak, ki se pretvarja v neposredno dušično hrano: soliter. Zlasti se obnese gnojenje z amonijevim sulfatom pri krompirju, ovsu in rži. Amonijev sulfat je kislo gnojilo. Ce gnojimo krompirju, ovsu ali rži, nič ne škodi, ker tem rastlinam nekoliko kisline v zemlji ne škoduje, Pšenici, turščici, pesi ali fižolu pa smemo redno gnojiti z amonijevim sulfatom le tedaj, če zemljo tudi redno apnimo. Pomniti pa je, da apno in žveplenokisli amoniak ne smemo trositi obenem, ker izganja apno iz njega amoniak. Dobro je to gnojilo v zemljah, ki imajo mnogo apna, vedno zavleči ali plitvo podorati. Za gnojenje krompirju se je amonijev sulfat celo bolje izkazal kakor apneni dušik. Trosimo ga tik pred setvijo in ga plitvo zakrijemo z zemljo. Za 1 ha krompirja računamo 150 do 250 kg amonijevega sulfata poleg zadostne količine hlevskega gnoja, za žito pa 100 do 200 kg na 1 ha.
Kmetovalec mora že jeseni misliti na pomladno gnojenje in čim prej naročiti gnojila pri svoji zadrugi, da bodo gnojila pravočasno dobavljena.
To velja razen za amonijev sulfat tudi za super-fosfat in zlasti za kalijevo sol, ki pride k nam iz Nemčije. Ce hočemo imeti pomladi kalijevo sol pravočasno pri rokah, moramo že zdaj zbirati naročila, da jih morejo zadružna združenja dosti zgodaj dostaviti na pravi naslov. Ako se pravočasno ne pripravimo, bomo pomladi ostali spet brez zadostnih množin gnojil.
Pri gnojenju obdelane zemlje in travnikov pa ne smemo pozabiti tudi na apno. To je zdaj tem nujnejše, ker nimamo več umetnih gnojil, ki imajo v sebi apno. Včasih smo gnojili z apnenim dušikom in s Tomasovo žlindro; prvo je dušično, drugo fosfatno gnojilo, obe pa vsebujeta okoli 50 odstotkov apna. Na ta način je bila zemlja obenem pognojena tudi z apnom. Za lahke in srednjetežke zemlje, ki niso izrazito kisle, je ta način gnojenja z apnom čisto zadostoval. Danes, ko teh gnojil nimamo, moramo tem bolj misliti na redno gnojenje z apnom, posebno detelji, lu-cerni in onim travnikom, ki nagibljejo k kisli reakciji. Razume se, da moramo razen tega vse težke, glinaste zemlje in pa kisle zemlje redno in izdatno apniti, da s tem stalno izboljšujemo njihove slabe lastnosti. Apno te zemlje rahlja in jim jemlje kislino, ki je večini naših kmetijskih rastlin zelo škodljiva. Samo če take zemlje redno apnimo, jih ohranimo rodovitne in sploh sposobne za obdelovanje. Ako poleg tega težke zemlje globoko obdelujemo, nam vso skrb in delo vračajo z visokimi pridelki, kakršnih v lahkih peščenih zemljah nikoli ne dosežemo.
Najboljši čas za apnenje njiv in travnikov je jesen ali tudi zima. Na travnike ga trosimo vsaj en mesec prej, preden se zbude rastline k novi rasti. Apno trosimo na zorane njive (lahko tudi na sneg), in sicer na one, kamor bomo prihodnje leto posejali rastline, ki terjajo mnogo apna; to so zlasti detelja, lucerna, fižol, pesa, turščica, jari ječmen in jara pšenica. Ne smemo pa trositi apno, če bodo pomladi na dotični njivi krompir, jara rž ali oves. Ako sejemo pod oves deteljo ali lucerno, je bolje, da potrosim nekaj apna prihodnjo jesen. Krompirju, rži in ovsu namreč bolj ugaja, če je zemlja malo kisla, nikakor pa ne sme biti alkalična (nasprotno od kisle). Kako pa spoznamo, da je zemlja kisla? Zanesljivo se da to ugotoviti, 64 jo damo preiskati kmetijski po-
skusni postaji, kjer tudi točno določijo stopnjo zakisanosti, približno pa vidim to na rastlinstvu. Zemlja, ki na njej rasejo kisle trave, ščavje in kislica, je gotovo kisla. Značilno za kislo zemljo je tudi, da se delajo na lužah, ki nastajajo ob deževju, na površini rdečevijoličaste slike. Travnik je tudi kisel, čeprav ni na njem kislih trav, ako trdovratno rase mah, ki ga kljub brananju ne moremo zatreti. Na tako njivo in na tak travnik sodi apno, ki bo zemlji, če ni močvirna, kmalu temeljito odpomoglo.
Za vse zdaj navedene primere je najboljše žgano apno. Ako je zemlja močno kisla, ga potrebujemo za 1 ha 20 do 30 metrskih stotov, sicer pa 10 do 20. Ce je žgano apno zmleto, ga lahko ob mirnem vremenu kar potresemo, če pa je v kosih, ga razvozimo v majhne kupčke, ki jih pokrijemo nekoliko z zemljo, da se apno ugasi in da razpade, nato pa ga raztrosimo. Trositi moramo kolikor mogoče enakomerno po vsej površini, da apnjenje več zaleže.
Apnjenje zemlje je skupno z globokim obdelovanjem najvažnejša izboljšava, ki rodi trajne uspehe. Zato moramo apno za težke in pa za kisle zemlje kar stalno uporabljati.
Kdor začne zgodaj živeti, tudi zgodaj umre
Ljudje v današnjih časih dosezajo povprečno višjo starost, kakor pa so jo v prejšnjih dobah. Toda ta povprečna starost se dviguje na poseben način. Danes je namreč dosti več starejših ljudi kakor jih je bilo nekoč, je pa razmerno precej manj takšnih, ki dosežejo izredno visoko starost. To je pojav, ki ga ne opažamo samo v Evropi, temveč tudi v Ameriki.
Nehote se pri tem vsiljuje vprašanje, kaj pospešuje dolgo življenje. V živalskem svetu je pojem dolgega življenja čisto drugačen. Drobna vinska mušica je že zelo stara, če živi dva meseca, kajti en dan njenega življenja ustreza približno enemu letu človekovega življenja. O sobni muhi pravijo, da živi komaj šestinsedemdeset dni.
Nekatera zelo majhna živa bitja, kakor na primer nekateri bacili, žive samo nekaj ur. V enem samem dnevu namreč večkrat razpadejo v dva dela. Vsaki izmed teh polovic zrase v nekaj urah manjkajoča polovica in tako prav za prav te živalce »večno žive«.
Takšne »neumrljivosti« ni nikjer drugod v vsem širnem živalskem svetu, vendar pa naletimo na druge zanimivosti. Takšen zanimiv primer nam nudijo čebelne državice. Cebelni troti žive le nekaj tednov, čisto enako grajene čebele-delavke osem do deset mesecev, matica, ki se od čebel-delavk bistveno prav nič ne razlikuje, pa celo šest do sedem let. Že zato se prav nič ne razlikuje od delavk, ker v primeru potrebe čebela-delavka lahko napreduje v matico. Matica torej živi 168krat dalje časa kakor čebelni samec. Matica je neutrudljiv stroj, ki leže jajčeca, trot pa svoje kratke dni življenja preživi v brezdelju.
Čebele naj bi torej nudile dokaz, da delavnost daljša življenje. Toda kmalu so ugotovili, da Je le gotova, urejena, dobro pretehtana delavnost življenjska podaljševalka. Mravlje-delavke lahko delajo do petnajst let, črvi, ki se zajedajo v les in kopljejo v njem svoje predore, pa žive celo do štirideset let.
Opazovali so 150 let stare školjke in polže, ki jim glede na umerjeno življenje in na urejeno delo skoro ni mogoče najti primere. So namreč neutrudljivi lovci na drobne živalce. Nekaj podobnega velja za želve, ki dosežejo starost sto let in še več. Sloni in kiti v tem oziru prednjačijo. Napačno pa bi bilo misliti, da žival živi toliko dalje časa, čim večja je, kajti tudi male papige in vrane lahko žive dolgo časa. Izkazalo se je kot bajka, da bi plazilci živeli dalje kakor druge živali. Kače žive kvečjemu trideset let, krokodili pa ne več ko petdeset.
Naredili so poskuse z dva tisoč različnimi živalmi, a vselej se je izkazalo isto, namreč: delovanje srca je tisto, kar izčrpava, obrablja živa bitja, živali, ki jim je usojeno kratko življenje, imajo 72 srčnih utripov v minuti, tiste pa, ki žive dolgo časa, imajo srčnih utripov v minuti mnogo manj.
Razni raziskovalci so si edini v tem, da so či-nitelji, ki motijo odnosno krajšajo življenje, v močnem delovanju srca, v temperamentu ln v načinu življenja. Ravnodušnost, mir, čeprav ne brezdelno življenje, skromnost, ki ne pozna vznemirjenja in večjih doživetij, prinašajo človeku visoko starost. Trpljenje, moreče skrbi, želja po vedno novih doživetjih pa življenje krajšajo. Kdor zgodaj začne živeti, tudi zgodaj konča. Kdor preveč doživi, bo kmalu prišel do meje.
NAJBOLJŠI ZDRAVNIK
A.:	»Zakaj pravijo, da je čas najboljši zdravnik?«
B.:	»Ker čas bolniku nič ne računa «
Stev. 36
B-...,. ctmm
N O R A H L O F T S
V SUŽENJSTVU
PRVO POGLAVJE
Ela je ležala na svoji siromašni postelji v podstrešni sobici gostilne »Pri zlatem runu«. Upala je, da bo otrok fantiček, ali da se bo rodil mrtev. Žig nezakonskega rojstva pri; naša fantu pozneje manj težav kakor dekletu. Ela je vedela to iz lastne izkušnje. Predobro je čutila na sebi sramotni žig svoje matere.
Ko se je zvijala v porodnih bolečinah, ji je prišlo na misel, kako čudno je to, da se je zdaj zares zgodilo tisto, kar so zmerom vsi pričakovali od nje: spečala se je bila z nekim moškim in je morala zdaj prenašati posledice, prav kakor njena mati.
Elina želja se ni izpolnila. Otrok, ki je prišel na svet s pomočjo neke stare babure, ni bil fantiček, ne mrtev, bilo je silno živahno dekletce, ki je tako glasno kričalo, da so Elini sosedje na podstrešju tolkli s pestmi ob stene svojih sob in godrnjavo vpili: »Zavij pankrtu vrat, če ga ne znaš pomiriti!«
Ela je hitro potegnila tenko odejo čez glavo, da je zadušila otrokovo kričanje, in je šepetala v naguban obrazek ljubke besede, kakršnih ni še nikdar v življenju izgovarjala. Upirala se je želji, da bi zadavila to liubko bitje, čeprav si je morala priznati, da bi bilo morda to za obe najboljše. V svoje največje začudenje je opazila, kako se v njej poraja neka nova, nepoznana nežnost, ki jo je silila, da je razmišljala o rečeh, ki ji niso bile t>rei nikdar prišle na misel: za njenim nagubanim čelom so se porajali načrti, ki niso imeli nobenega začetka, le konec — in ta konec je bil svetal in lep. Sanjarila je o tem, kako bo pripravila svoji hčerkici, ki ji ie iz-brpla ime Hestera, udobno in varno življenje.
Štiri dni je trajalo to nedoločno sanjarje-nie o lepi bodočnosti, nato pa je morala Ela znova na zemljo, to se pravi: nazaj v gostilniška tla, katerih pometanje in snaženje ji je bila glavna življenjska skrb. Gostilna »Pri zlatem runu« s svojimi številnimi tujskimi s-»bami je stala ob cesti, ki je držala iz Londona proti Norvichu, prav na mestu, kjer se začenja od Norfolka odklon proti obali, tako da se pred njo srečujejo tri živahne prometne žele. Po vrhu pa je bil Job Wainwrigt, lastnik gostilne, premožen mož. Ze mitnina, ki jo je imel v zakupu, mu je sama prinašala len denar; to pa je bil le majhen del niegovih dohodkov. Sleherno jutro so se ustavljali na gostilniškem dvorišču zasopli in potni tovorni konii. Dovažali so obilne tovore morskih rib, ki iih je tu prevzemal poštni voz in jih raz-važal iz mesta v mesto. Mimo gostilne so šli transoorti usnja iz Norvicha, volnenega blaga iz Lawenhama, perutnine iz Norfolka. Toda »Pri zlatem runu« se niso ustavljali le vozniki in hlapci, marveč tudi potujoči pomočniki, potniki, ki so potovali v poštnih kočijah in ugledni ljudje, ki so v lastnih vozovih potovali po deželi, so se radi za kakšno uro ustavili »Pri zlatem runu«.
Job Wainwright je bil izredno priljubljen pri svojih gostih. Kdor je le enkrat v življenju prestopil prag gostilne »Pri zlatem runu«, vsakomur se je zdel ta počasni, ljubeznivi, zmerom uslužni možak pravi zgled krčmarja. Spričo njegovega toplega, prisrčnega sprejema so ljudje pozabljali naporno in nevarno vožnjo: veselili so se, da so sedeli »Pri zlatem runu« v družbi s prijetnim, mirnim, zmerom veselim družabnikom... Trgovci pa, ki so živeli od njegove plače, so poznali vse drugačnega Wadnwrighta: skopega, sirovega in gospodovalnega. Nihče izmed tistih, ki so ga videli, kako se uslužno, skoro ponižno klanja in smehlja pred kočijo, nihče izmed tistih, ki so slišali njegovo veselo in lahkotno kramlja-
nje z gosti, ne bi mogel verjeti, da lahko zveni ta glas ostro, strogo in ukazujoče in da lahko nažene ljudem strah v kosti.
Najbolje je vedela to Ela Roonova. In še mnogi drugi.
Njegova lakomnost ni poznala meja.
In vendar je bil Wainwright neprimerno boljši od mnogih svojih stanovskih tovarišev, ki so imeli skrivne zveze s potepuhi, ki so ogražali glavne ceste. Nobeno Wainwrightovo dejanje se ni kosilo z zakonom. To, da je do krvi izžemal svoje nameščence in da je rad podstavil nogo vsakomur, kdor je imel opravka z njim, pač niso bila kazniva dejanja. In tako je bil torej Wainwright, kakor se pravi, pošten mož.
Od jutra do večera je bil na nogah, zmerom ukazujoč, pa tudi zmerom pripravljen zgrabiti za delo, če je bilo treba. Za vse je skrbel, bil povsod za svojimi uslužbenci, pazil je na vsako kretnjo roke in neutrudno priganjal k delu. Le v kuhinji je imela prvo besedo debela, jezikava, a v bistvu dobrodušna gospa Bridgesova. Nihče ni vedel, ali je bil kdai oženjen. Pač pa so ljudje videli, da so se »Pri zlatem runu« pogosto aojavljale gospe, ki niso bile ne gostje, ne nameščenke, marveč so bile tu le zato, da so kratkočasile gospodarja. Poslednja izmed teh »dam«, ki je najbrže pričakovala od »Zlatega runa« več, kakor pa je v resnici dobila, je kratkomalo pobegnila z nekim voznikom. Poslej se je večkrat zgodilo, da kuhinjska dekla Marta ponoči ni prišla v svojo sobo na podstrešju. Naslednjega dne pa je Marta vihala nos, se izogibala težkega dela, a je pri tem naletela na gospo Bridgesovo. »Tvoja reč je, kaj počneš ponoči,« je vpila Bridgesova na njo. »čez dan pa si tu zato, da lupiš krompir!« In ljubici gospoda Wainwrighta ni preostalo drugo, kakor da se je lotila dela, pa naj se Ji je zdelo to delo še tako izpod časti.
Ko je Ela četrtega dne po porodu znova pometala tla in pomivala hodnik pred stopniščem, jo je obšla zavest, da v tej hiši ona, njene želje in njeni upi ne pomenijo več kakor prah, ki se je nabiral povsod naokrog in ga ni bilo mogoče odpraviti, ki pa se vendarle nihče ni zmenil zanj.
Jesensko jutro je bilo precej hladno, z Eli-nega čela pa je lil znoj v gostih curkih. Bila je še vsa slabotna in utrujena, pred očmi se ji je vse majalo, ona pa je neutrudno drgnila s krastačo po tleh in pomivala. Povsod so ležali prah, gnoj, slama in vsa tista nesnaga, ki jo ljudje prenašajo na svojih podplatih. Očitno se v vseh teh štirih dnevih nihče ni niti enkrat spomnil, da bi vzel metlo v roke.
Naenkrat je zagledala dvoje velikih nog, kako sta v svojih belih nogavicah šli mimo. Ela se je boječe vzravnala. Nogavice so segale do hlač dokolenk, narejenih iz domačega blaga. Nad njimi pa je bil telovnik, ki ga je Ela dobro poznala. Bil je Wainwrightov telovnik. Srce ji je prestrašeno utripalo. Hvalila je Boga, da se je pri delu ogrela, tako vsaj ne bo opazil, kako je bila še vsa bleda in bolna. Trudno se je vzdignila in si obrisala hrapave, otekle roke v modri katunasti predpasnik.
Krčmar jo je srdito pogledal. »Tak si vendarle že spet pri delu?«
»Samo štiri dni sem izostala,« je odvrnila medlo.
»Dovolj dolgo,« je zagodrnjal. »Kje pa imaš otroka?«
»Zgoraj... v sobici...« je izjecljala Ela.
»Tako? V sobici?« je nadaljeval. »Pa menda ne misliš, da so moje sobe zato tu, da se boste šopirili po njih? Ne maram tega otro-čaja! Odnesi ga materi Fennovi.«
»Toda, toda ... Saj veste, gospod... Mati Fennova ... vsi otroci ji pomrjejo...»
»Kaj misliš, da ji otroke dajejo zaradi česa drugega?«
»Jaz ... jaz pa mojo malo potrebujem ... « je tiho odvrnila Ela.
V	strašnem napadu slabosti je vse zaplesalo okrog nje. Dotipala se je do zidu in slišala svoj glas, ki je še vedno govoril: »Otrok ne bo nikomur v nadlego, gospod... Nihče ne bo vedel, da je tu.«
»Da, da ... že poznamo to. Vse ženske pravijo tako, potem pa desetkrat na dan tečejo po stopnicah... Zdaj je treba otroku tega, zdaj onega. Misliš morda, da bom dovolil, da mi bosta smrad in kričanje odganjala goste?«
Ela se je sključila. Bilo ji je, kakor da jo je kdo udaril s pestjo po srcu. Kaj je rekel? Ali je res imenoval smrad ta nežni, ginliivi vonj, ki je obdajal to drobceno bitje? In kričanje? Ti kratki, slabotni glasovi, te tihe tožbe, ki izzvenijo v pritajeno momljanje — to pač ni kričanje!
Začutila je nepremagljivo željo, da bi stekla po stopnicah, vzela Hestero v naročje in zbežala z njo kamor koli, kjer ne bi bilo nobenega dela, kjer bi bila svobodna in bi lahko ves svoj čas posvečala otroku. Ostremu Wainwrightovemu očesu ni ušlo, da se je hotela nasloniti na zid, in to ga je zabavalo. Zahotelo se mu je, da bi ji dal čutiti svojo moč. Toda Ela je bila ponižna in je znova začela moledovati: »Ne bom tekala desetkrat na dan po stopnicah. Nahranila bi otroka zjutraj, preden bi prišla dol, in zvečer, ko bi se vrnila z dela, in še enkrat... med opoldanskim odmorom. Prosim vas, gospod, pustite mi jo. Nikdar vam tega ne pozabim. Vse življenje vam bom hvaležna.«
Prezirljivo je zmignil z rameni. »Ali nimam že dovolj te tvoje hvaležnosti?«
V	mračni hodnik je naglo padla luč. Na zgornjem koncu so se odprla neka vrata.
»Halo, Wainwright!« je zaklical moški glas. »A tu ste! Poštni voz bo vsak trenutek odpeljal ... Hotel sem vam le reči zbogom.« Gost je prišel bliže in je smeje se dodal: »Prav imajo ljudje... res se za vse brigate, celo čiščenje nadzorujete!«
Neusmiljeni trinog, ki je še pravkar govoril z Elo, se je v trenutku izpremenil. Namesto njega je stal tu dobrodušni patron, ki je z očetovskim očesom gledal nanjo. »Nekaj nasvetov moram dati tej mali, gospod Col£-ham ...« je zamrmral, »a sem vam že na uslugo.« Pomignil je Eli, naj premakne škaf z vodo, ki mu je stal na poti, njo pa je zgrabil tak obup nad gospodarjevo trdosrčnostjo, da so jo oslepile solze in ni opazila njegovega namiga. Debele solze so ji tekle no licih.
Mladi gospod Coldham jo je sočutno nogle-dal. »Kaj pa je?« je toplo vprašal.
»Moi otrok...« je izdavila Ela in še zmerom ihtela. Spričo tujčeve dobrote je še trp-keje začutila svojo zapuščenost.
»Bolan? Ali mrtev?« je vprašal gost. Videti je bilo, kako mučen mu je bil ves ta prizor. Zdaj mu je postalo žal, da se je dotaknil reči, o kateri bi bilo boljše, če se ne bi bil vmešal vanjo.
Zdaj je moral tudi Wainwright nekaj reči. »Dekle se je izpozabilo ...« je dejal hladno. »... in tako imamo otroka, pa nobenega očeta. Pravkar sva ugibala, kaj naj napravimo z ubogo majhno stvarco.«
»No, vidite, da ni nobenega vzroka za solze — zdaj, ko je vsa reč že za vami. Otroku bo tu gotovo dobro ... Mar ne, gospod Wain-vvright? Saj ,Pri zlatem runu' vendar velja geslo .Dobro došli, mili gosti!' Nikar več ne joči, deklica. Na, vzemi!« Privlekel je iz žepa kovanec in ii ga stisnil v roko. »Kuoi črvičku kakšno lepo oblekco. Ko pridem drugič, mi ga boš pokazala... In da se mi boste takrat obe smejali! Razumeš? Zdaj pa res moram iti, sicer mi postiljon odide in me pusti tu.«
Wainwright je stopil čez prag in spremil gosta.
(Dalj«),
NEKAJ
za mladino
IM)®fif) DD3 B8®aO(fifi)BD8
M	•	
		
	M. -n	
f \ SM		b 1
		
Tinček teti Meti je ušel na. potep je iti si želel. Kje pomoč bo teta zdaj dobila, da si pavolo bo v klopčič zvila! Več ne more plesti nogavice, jeza Meti črte riše v lice.
dvor. Ker si pa, kakor mi pravijo, zelo podvržen beračenju, mi moraš priseči, da boš to navado opustil vse dotlej, dokler boš na perzijskem dvoru.
Pridigar je prisegel. Dobil je obilno potnino in odpotoval na perzijski dvor.
Perzijski šah, ki je že slišal o odlični pridi-garski nadarjenosti tega poslanika, je Aršada prosil, da bi prihodnji petek pridigoval.
Vevlam Aršad, poslanik in pridigar, je obljubil.
Napočil je petek. Po običajni molitvi je stopil poslanik na prižnico in začel pridigovati. Pridigoval je s takšno vnemo in s takšnim ognjem, da so bili poslušalci kar ganjeni.
Ko je pridigar videl, kako globoko je njegova pridiga segla vsem v srce, se je še enkrat obrnil i k svojim vnetim poslušalcem in rekel:
»Bratje! Preden se poslovim od vas, vam moram še nekaj zaupati. Preden sem prišel k vam kot poslanik svojega gospodarja, sem imel navado, da sem beračil. Celo s prižnice sem beračil. Toda paša, moj gospodar, je zahteval od mene prisego, da bom, dokler bom tukaj, beračenje opustil. In tako, ljubljeni bratje, sem prisegel, da ne bom beračil, in se bom svoje prisege tudi držal. Ali vprašam vas, dragi bratje, ste mar tudi vi prisegli, da mi ne boste ničesar darovali?«
Po teh dobro postavljenih besedah je izginilo pobožno razpoloženje poslušalcev. Začeli so se smejati in zadovoljni glasno zbirati darove za spretnega pridigarja, ki je znal svojo prisego tako dobro zagovarjati in izkoristiti.
Iz Steinerjeve zbirke »Kako se smeje Vzhod«.
Zdajci se obraz ji razjasni: kip rokž nasproti ji moli. Koj mu štreno na roke je dela, klopčič si navijati začela. Meta pameti prekratke ni, v sili si takoj pomoč dobi.
(Md (b® fe@iri)Sofl
Paša Husein Malek, gospodar neke pokrajine v Arabiji, je nameraval poslati na perzijski dvor Svojega poslanika. Priporočili so mu znamenitega pridigarja Vevlama Aršada.
Paša Husein Malek ga je dal poklicati k sebi. Ko je pridigar prišel, mu je rekel:
»Ti pojdeš za mojega poslanika na perzijski
za ugankarje;
9
Križanka
	2	3	4		5	6	7	8
9				H	10			
		11		12				
		13 m						1
14	15						16	
17		18	19		20	21		
22								
Vodoravno: 1. Mesto v Ljubljanski pokrajini. 9. Štev-nik. 10. Nastopi pred nočjo. 11. Pripadnik slovanskega naroda, kakor se sam imenuje. 13. Slovaško gorovje.
Po Steubnu:
20
RDEČI VIHAR
Povest iz prve indijanske vojne 7,a Oliajo
Naenkrat pa zagrmijo streli sem od reke Ohaja. Cela salva trešči kakor grom. V travi se čuje ječanje, vzkliki bolečine, čudaška zalcn-kana postava se dvigne s tal jase, na glavi ima grozno medvedjo glavo, truplo pa prekriva medvedje krzno. Toda to ni medved, ta čudni nestvor je okrašen s trakovi, s perjem in cunjami; ni dvoma: čarovnik!
Streli z leve zmedejo Indijance, najbolj pa čarovnika, ki se je nenadno pokazal sovražnikom ... Ali je neranljiv?... Takoj se bo, pokazalo.. . če umre, pride zlo nad njegov rod Savanov, tako je nedavno sam prerokoval. . . Zdaj bi rad podžgal svoje k napadu. Toda Savani brezumno strmijo vanj in čakajo... Ali bo neranljiv ?
Kornstalk je sovražnik vsakega praznoverja, toda zdaj je zgrožen, ko vidi, kaj počenja čarov-njak. Pri vseh svojih letih se požene Kornstalk v dolgih skokih proti njemu, da bi ga prisilil k tlom ...
Prepozno. Dane Bun navzlic strašnemu stanju v taborišču ni izgubil prisebnosti. Zdaj je vzel usodo bitke v svojo pest. Z močno četo je bil zapustil fronto in obšel Indijance. Dane Bun vidi indijanskega čarovnika. Dane Bun ve, kakšen je čarovnikov pomen. Dane Bun naperi puško, mirno meri ln sproži... Strel... Indijanski čarovnik zarjuje, zatuli, omahne, obleži.
Indijanci zavreščijo. sem od reke Ohaja prihajajo streli, dobro pomerjeni streli. Rdeči bojevniki padajo, na levo stran se ne morejo nikakor skriti, čarovnikova smrt jih je prevzela z grozo. Nesreča hoče, da poveljuje na levem krilu
Modri jopič, ki je lahkomiseln, vročekrven in praznoveren. Zdajci je ves zmeden. Sam se požene v brezupen beg, njegovi bojevniki pa še bolj brezglavo za njim. Puške bojevnikov Daneta Buna lahko kosijo po mili volji. Tudi središče indijanske fronte že popušča. Beli general takoj spozna položaj. Zapove svojim četam, naj izpadejo iz taborišča. Toda povelje je skoro odveč, kajti vsi beli bojevniki so že sami spoznali, kam se je nagnila usoda bitke. Zdaj ali nikoli, že dirjajo iz taborišča.
Indijanci bežijo. Tekumze, Katahekasa in Logan besnijo. Kornstalk je s svojim bojnim batom pobil dva Indijanca. Nič ne pomaga ...
Indijanci se umikajo, se umikajo, se umikajo. Krogle strelov Danijela Buna neusmiljeno iščejo svoje žrtve. To so sami izbrani ostrostrelci, vsak strel je dobro pomerjen, vsaka krogla je smrtna. Dane Bun je s svojimi daleč v zaledju rdečih.
Kornstalk pridirja k Tekumzeju. Ta potegne s seboj Kiš Kalvo in še nekatere druge. Logan, Katahekasa in še drugi bežijo. Ali res beže ? Dirjajo čez jaso, za njimi hrumi in ponehava bitka. Naenkrat pa se indijanski vodje obrnejo, polovijo prve begune, jih nahrujejo in jim zagrozijo. Kornstalkov levji glas grmi. Že ima znova vsak vodja po dvajset, trideset bojevnikov zbranih okoli sebe. Bojni klic odjekne. Indijanci spet prodirajo, vse begune potegnejo s seboj. Bitka se začenja v tretje, v četrto.
Suho odmevajo streli, spet žvižgajo pšice skozi zrak. Marsikateri beli graničar, ki je že zmagovito hitel za Indijanci, se zgrudi in zdihne. Kdor ga je pogodil, ga takoj skalpira.
že se je približal mrak. Oktober je, prvi oktober leta 1774. Polagoma poneha streljanje in tudi ni več čuti izpodbudnega vzklikanja: Vu-vup, vu-vup! Kaj je prav za prav bilo ta dan pridobljeno? Kar so Indijanci čez dan pridobili, so v polovici ure spet zapravili. Groza jim še spreletava mozeg, čarovnik je padel. Indijanski bog je srdit. Storil bo, da se ne prikaže mesec.
14. Dva enaka trda eoglasnika. 16. Oblika nekega pomožnega glagola v zdajšnjosti. 17. Brez nje življenje ni mogoče. 20. Krajše ime med otroci priljubljenega svetnika (narobe). 22. Turška pokrajina.
Navpično: 1. Reka, ki teče skozi Moetar. 2. Predlog. 3. Novica z drugo besedo. 4. Najpomembnejša reka srednje Italije (narobe). 5. Knez, samostojen plemenski poglavar v Arabiji in Sev. Afriki. 6. Ljubka žival. 7. Kazalrii zaimek. 8. Italijansko aarodno glasbilo. 12. Prva in zadnja črka pokrajine na meji Srbije in Ru-munije. 15. Glas s tujo besedo. 16. Blesk z drugo besedo. 18. Pritrdilnica. 19. Kazalni zaimek (narobe). 20. Pijača starih Slovanov. 21. Oziralni zaimek.
Dopalnjevaika
..men = moško ime v domači rabi . . r o n = plemič . . r e c = brezumnež . . z a č = Todja vozila
..rta = žensko ime . . t o r = začasno bivaš v njem . . 1 k a = starejši ples . . 1 e d = gozdna žival
Novodobljene črke preberi po vrsti od besede do besede, pa boš dobil star slovenski pregovor.
Rebus
"20"' 8' "3 5" "6 "'4 "5 "2 '3'
Rešitve ugank iz št. 35. Križanka: vodoravno: 1. turščica, 7. gost, 8. gora, 10. ort, 11. tat, 12. spak, 14. žaba, 15. pe, 16. INRI, 19. im (mi), 20. Odesa+odeja, 23. dom, 24. gg., 25. san; navpično: 1. torpedo, 2. usta, 3. rt, 4. Ig, 5. cota, 6. Arabija, 7. gospod, 9. ataman, 13. kis, 14. Žid, 17. nag, 18. rog, 21. em, 22. es. — Dopolnjevanka: padar, lonec, pasma, mrena, Elija, skuta, stric, petek, rabin; pregovor se glasi: Danes tneni, jutri tebi.
POGOVOR O RIBAH	__
Oče: »Sinko, ali veš, zakaj so ribe neme?«
Sinko: »To pa res ni težavno uganiti, očka. Kar poskusi ti govoriti pod vodo.«
ZVIŠANJE PLAČE
Srakopernik mora ves svoj denar izročiti ženi. Potem mu da ona vsak dan nekaj lir za cigarete.
Včeraj so Srakoperniku zvišali plačo.
Srakopernik sedi in premišlja: »Če rečem svoji ženi, da mi še niso zvišali plače, mi bo rekla, da sem tepec. Če bi ji rekel, da so mi jo zvišali, bi bil pa res tepec.«
Kornstalk preži na nekem štoru. Odejo si je vrgel čez glavo. Kornstalk pozna svoje ljudi... Vse je zapravljeno.
Beli so se umaknili v taborišče. Straže plašno strmijo v noč, ker so prepričane, da se bo zdaj zdaj začelo grozotno vzklikanje: Vu-vup, vu-vup ... Vsi so prepričani, da 6e pride do odločilne bitke, do poslednje bitke. General Leviš premišlja v svojem šotoru, ali ne bi bilo boljše, da se umakne s svojo vojsko. Vodja Savanov pa se medtem bori z babjevernostjo svojih bojevnikov in izgubi bitko. Stalno prihajajo k njemu odposlanci posameznih čet in plemen, ki zahtevajo odhod. Kornstalk ve, da je treba le še enkrat naskočiti sovražnika in ga pregaziti. Seveda pa za tak odločilni napad potrebuje brezobzirno pogumnih, smrt prezirajočih junakov. Žal, takih nima več. Odkar je padel čarovnik, so njegovi vojščaki kakor trepetajoči otroci. Modri jopič najbolj sili k umiku. Logan se drži prezirljivo ob strani. Sam Katahekasa je neodločen.
Črna kača in Tekumze sta besna. »Psi« hočejo sami k napadu, da jim Tekumze le migne s prstom. Kornstalk iih mora zadržati s strogim poveljem. Da, Kornstalk se vda. Povsod vidijo Indijanci krvave sledove v sebi, prepričani so, da čujejo šepetanje duhov v lahnem nočnem vetrcu. Krvoločni vojšffaki, ki bi jim drugod zaman iskali enakih, trepečejo zdaj v nepojmljivi bojazni. Vsi so prepričani, da so v oblasti krvavih duhov. Takoj bi pobegnili k čolnom, če se ne bi bali največje sramote. Da bi zdaj napadli? Za nobeno ceno. Kornstalk torej popusti, ker vidi, da mora odnehati. Spet drsijo čolni neslišno čez reko. Indijanska četa se umika v temni noči proti drugemu bregu. Toda na drugem bregu ne izstopijo, marveč vesljajo navzdol po reki, proti gozdovom svojih rodnih tal. Vse ranjence in večino mrtvecev vzamejo s seboj. Tiho drsijo čolni navzdol po reki. Vso noč vesla indijanska »mornarica«. šele globoko spodaj, ko so že popolnoma na samem, se glasijo v noč mrtvaški spevi.
Ženski vestnik
Nasušimo si sadja in povrtnine
V našem listu smo objavili že vrsto nasvetov za sušenje sadja in povrtnine. Nasušiš si lahko prav vse povrtnine, od sadja pa le ringloji in navadne slive niso primerni za sušenje, medtem ko so češplje prav odlične za sušenje. O sušenju piše tudi inž. Neflna Albin v »Zadrugarju«, glasilu Nabavljalne zadruge železničarjev, in pravi med drugim:
»Naše gospodinje že ■sdaj redno suše za zimo razna dišavna zelišča, kakor majaron, koper, ka-duljo (žajbelj) in pa zdravilne rastline. Prav malo jih pa suši tudi fižol v stročju, grah, ohrovt, karfiole, kolerabe, petršilj, zeleno in korenček.
Za sušenje zelenjave veljajo vobče ista načela kakor za sušenje sadja, samo da se zelenjava rajši suši. Lese v štedilnikovl pečici so kaj pripravne, ker lahko sušimo kar med kuho, ne da bi bilo za to potrebno posebej kuriti.
Predvsem moramo pomniti, da moramo za sušenje namenjeno zelenjavo najprej snažno oprati in potem jo pripravimo navadno tako kakor za takojšnjo svežo uporabo. Preden zelenjavo damo v sušenje, jo moramo pariti. Tako pripravljena je okusnejša in redilnejša, ker se v njej strdi beljakovina. Ako bi sušili sirovo, neparjeno zelenjavo, bi dobili posušeno zelenjavo z rezkim, neprijetnim okusom in vonjem kakor po senu ali slami, če katera gospodinja ne more zelenjavo pariti, naj jo pred sušenjem vsaj popari z vrelim kropom. Nikakor pa ni priporočljivo zelenjavo kuhati pred-sušenjem, ker s tem izločimo iz nje važne rudninske in druge tvarine, ki dado poleg okusa tudi redilnost.
Zelenjavo očistimo in otrebimo, zrežemo na ploščice, rezance ali kose in parimo. Če nimamo vložka za lonec, vzamemo dovolj veliko čisto krpo, ki jo privežemo čez lonec, vendar ne sme segati do vode v loncu, ki naj bo tri prste visoko. Na to krpo damo pripravljeno zelenjavo, pokrijemo in pustimo, da se tako nad vrelo vodo pari pet do deset minut. Preprostejše je zelenjavo politi s kropom.
Grah zluščimo, parimo pet minut in sušimo. Kolerabice olupimo, na ploščice narezane parimo osem minut in sušimo. Stročji fižol otrebimo, zrežemo po dolgem, da se laže suši v pečici, parimo 10 minut in sušimo. Paradižnike narežemo na ploščice, razvrstimo po lesi in denemo v pečico. Paradižnikov ne parimo!
Pač pa parimo zelje in ohrovt 10 minut z vre- j lim kropom zaradi njune grenkobe. Odcejena i rahlo potresemo po lesi in sušimo v pečici.
Zelenjava se mora posušiti tako, da je trda in krhka, ker potem na zraku odneha. Posušeno zelenjad spravimo v vrečice, obesimo za nekaj dni na sonce, potem pa shranimo na suhem prostoru. Suhe zelenjadi potrebujemo za osebo približno dva dekagrama. Na večer pred uporabo namočimo suho zelenjad v malo vode; vode, v kateri se je namakala, pa ne odlijemo. Uporabljamo tako namočeno zelenjavo kot svežo zelenjavo.
V	marsikaterem gospodinjstvu ni primerne shrambe ali hladne kleti, ki bi bila priporočljiva za shranjevanje čebule. Na toplem kraju pa postane čebula kmalu mehka in začne kliti. Da se gospodinja izogne tem Izgubam, je priporočati, da si nasuši v poletni dobi dovolj čebule, ki jo nareže na ploščice in posuši po prej opisanem načinu pri 65 do 70 stopinj Celzija.
V	dopolnitev pregleda o uporabnosti sušenja za shranjevanje živil je navesti še najnovejše poskuse, ko skušajo s sušenjem odpraviti izgube pri shranjevanju krompirja. Umit in olupljen krompir se zreže na pol centimetra debele galčke ali ploščice in suši šest ur v sušilnici pri 95 do 98 stopinj Celzija. Pri tem se zmanjša teža za približno 90 odstotkov. Prednost tega shranjevanja je predvsem v tem, da ne preti nobena nevarnost, da bi krompir v kleti zmrznil ali segnil, poleg tega pa so odstranjene tudi izgube na re-dilnosti, ki jih utrpi krompir, ko začne v toplejšem času kliti. Ti poskusi so šele v začetku in je danes na ta način shranjen krompir še zelo drag. Ima pa še to prednost, da se ohrani dve leti, kar je posebno važno v času pomanjkanja živil.«
Sadje vseh vrst lahka vlagaš brez sladkorja
Vlaganje sadja brez sladkorja je priporočljivo zlasti v teli časih, ko moramo štediti s sladkorjem. Sadje osladimo šele pozneje, ko ga rabimo. Za vlaga lje pridejo v poštev vse vrste jagod in 6adja. Sadje mora biti sveže, trdno, 6tiho in zrelo.
Ce vlagamo kako vrsto jagod, jih moramo dobro prebrati, sadje pa moramo pred vlaganjem olreti s čisto belo krpo. Vse vrste jagod napolnimo v s'eklenice z ozkimi vratovi, ki smo jih prej dobro prekadile z žveplom in obrisale do suhega. Večje sadje prav tako polagamo v prežveplane steklenice s širokimi vratovi. Steklenice postavimo na večkrat pregrnjeno mehko krpo in jih dobro potresemo, da se sadje tesneje stisne. Nato zamašimo steklenice s prekubanimi, kolikor mogoče novimi zamaški, ki jih še privežemo z vrvicami. Tako pripravljene steklenice postavimo v velike lonce na plasti lesne slame in jih tako naložimo, da stoje kolikor mogoče čvrsto. Nato napolnimo lonce od strani z mrzlo vodo, in sicer do dvetretjinske višine steklenic. Lonce pokrijemo s pokrovkami, če pa mole vratovi steklenic iz loncev, jih zagrnemo z večkrat preganje-nimi mokrimi cunjami. Vodo zelo počasi segrevamo. Ko pa naposled zavre, jo pustimo rahlo vreti naprej,
dokler se vsebina v steklenicah ne skrči za eno četrti« no. Vodo, ki je tzhlapsia med kuhanjfem, nadome* stimo z drugo vrelo vodo. Ko je sadje kuhano, odšle« virrro lonce z ognja in ga pustimo ohladiti. Sadje hra" nimo v hladnem suhem prostoru.	,
Storiti moramo V6e to natančno, da 6e sadje potem v steklenicah ne pokvari.
Za kuhinjo
Stročji fižol z rižem in paradižniki. Razbeli nekolika masti in denež v razbeljeno mast štiri do šest olup-« ljenih in zrezanih paradiiaikov. Ko se nekoliko pre-t praži, dodaš na koščke zrezan stročji fižol, in ko je ta že 6koro mehak, pridaj toliko pesti riža, kolikor bq oseb pri jedi, zalij z malo količfno vode, da se jed na prismodi. Naposled primešaj drobno sesekljanega ze-* lenega peteršilja ia nekaj strokov sesekljanega česna. Kuhaj, da je riž mehak. Jed napravljaš na prehudem: ognju.	|
Krompirjeva juha z rižem. Tri srednjeveške krom-, pirje zreži na koščke in skuhaj v slani vodi. Kuhani krompir odcedi ia 6tlači. Posebej skuhaj kakšne tri" pesti riža. Ko riž dobre četrt ure vre, mu primešaj pretlačeni krompir in ga zalij s krompirjevko. .Vled ku-. hanjem te mešanice dodaj juhi redko prsžgaaje, napravljeno iz majhne količine masti in sesekljanega pe« teršilja. Po primešanju krompirja k rižu naj v celoti vre jed še kakšne četrt ure. Če jed zgostiš s tem, da uporabiš več riža in krompirja, lahko daš kot samostojno jed na mizo.	«
Shranjevanje za zimo
Brusnice lahko vkuhaš brez sladkorja. Brusnice preberi in open, nato pa jih kuhaj pet minut v lastnem sokn. Še vroče deneš v očiščene, prežveplane kozarce, ki jih zamašiš in temeljito prevežeš. Pozimi potem jemlješ brusnice b jih sproti sladiš. Porabiti jih moraš pozimi.	,
Bezgovih jagod ne puščajte na drevju. Bezgo«
ve jagode imajo obilo vitaminov. Že samo zaradi tega ne bi smel ostati neizkoriščen noben bezgov grm. Pripraviti se dajo iz bezgovih jagod okusni soki in marmelada. Bezgov sok, napravljen kot malinovec, je dober za pijačo, zlasti za krepčilo bolnikov, pa tudi za juhe in omake. Jagode je treba dobro oprati, odstraniti peclje, nato ga naj voda le malo pokriva in se jagode skuhajo. Potem pustiš, da se snov ocedi skozi krpo. Na liter soka je potrebno 200 g sladkorja, še vroči sok, ki mu odstraniš peno, spraviš v ste* klenice, ki jih takoj zamašiš. Za hladetino potrebuješ 600 g sladkorja na liter soka. Tudi presne bezgove jagode so zelo zdrave. Bezgova juha s cmoki je enako marsikomu všeč. V ta namen je treba skuhati pol kilograma bezga na liter vode, kar pregneteš skozi sito in zgostiš s krompirjevo moko. Zraven spadajo cmoki iz zdroba. Marsikje bezgove jagode sušijo v zdravilne svrhe.
Drugo jutro stoji beli general presenečen pred globoko tišino gozda. Čaka, čaka... Še vedno je preverjen, da bo zadonel bojni klic. Prisluhne, kje se bodo oglasile tihe stopinje vohunov, kje se bo oglasil šelest suhih vejic ... In čaka zaman. šele proti poldnevu, ko so se počasi dvignile in razpršile jesenske meglice, razpošlje patrulje na vse strani. Patrulje se dolgo ne vrnejo. Ali so Indijanci pripravili novo zasedo?
Ne. Resnica postane očitna, patrulje se vračajo z veselim sporočilom: Indijancev ni več na bojišču, ponoči so odrinili s čolni po reki.
Tretjina Vojske generala Levisa je mrtva ali ranjena. Vsega skupaj je imel petnajststo mož. Mrtvi so skoraj vsi oficirji. Sploh pa je večina moštva vsaj nekoliko poškodovana. Kakorkoli, general Leviš je zmagal in bo v zgodovini veljal zmerom za zmagovalca ob veliki reki Ka-navhi, medtem ko je bil pravi zmagovalec Dane Bun, ki je ustrelil čarovnika in je zamajal Indijance, uboge sinove prirode, v njihovi praznover-nosti. Izgube Indijancev niso bile tako .hude kakor pri belih, padla je komaj polovica toliko mož.
To je torej bila gozdna bitka ob veliki Kanavhi. Kraj se danes imenuje po angleško »Point Plea-sant« — ljubki kraj. In ta naziv si zavoljo svoje prirodne lepote resnično zasluži.
Logan in zlati lasje
Ko so šavani po prekinitvi bitke ob veliki Kanavhi porinili svoje čolne v Ohajo, je Logan molče in mračno gledal vse to, ne da bi bil mignil s prstom. In stal je negibno v senci globoko k vodi nagnjene vrbe, ko je poslednji čoln zdrsel po reki in ko je vsa indijanska mornarica hitela navzdol po prostrani vodni gladini. Poslednji zapoz-nelci so izginili v noč.
Logan je ostal sam, niso ga pogrešali. Vsi so vzeli svoje ranjence in mrliče s seboj v čolne. Vsakdo se je brigal za svojega brata, za očeta, za sina. Logan ni imel nikogar več, za katerega
bi bil moral skrbeti ali ki bi se brigal zanj. Vsi so že ležali pokopani.
Da, ampak tudi morilci so bili zdaj že mrtvi; poslednjega izmed njih je danes pobil Tekumze in tega ni pozabil sporočiti Loganu sredi najhujše bitke. Tako je bil Logan maščevan. Kaj je on, irokeški poglavar, imel zdaj še opraviti s Šavani ?
Tekumzeja, katerega je ljubil kakor lastnega sina, je izgubil, kajti Tekumze ga je preziral, to je Logan dovolj dobro čutil. In tako je zdaj ostal Logan sam, opazujoč vrtince na prostrani vodni gladini reke Ohajo. Daleč naokrog so pošume-vali pragozdovi njegove domovine. Krošnje starih dreves so se nalahno zibale v nočnem vetru kakor v sanjah. Za njim pa je bilo taborišče belih. Zdajle bi ga lahko preganjali... Toda ob tej misli je samo skomignil z rameni. Če že hočejo, si je mislil, saj mora biti slej ali prej z njim končano.
Stal je negibno in je strmel predse. Pred njegovimi očmi so se pojavili otroci ln ženske, ki jih je bil z lastno roko pokončal v svoji brezmejni maščevalnosti. Čul je spet njihovo ječanje, videl je preplah njihovih oči, slutil je pred seboj njihove žrtve in prevzemala ga je groza. Hotel je seči po čutari z žganjem, tedaj pa se je nekako osvestil, oči so se mu zabliskale in srdit je vrgel čutaro v reko.
Pozneje se ni mogel spominjati, kako je prišel ob Monongahelo. Neki sel, ki je bil odposlan od virginske vlade k lordu Delmooru, je nekaj dni pozneje pripovedoval grofu, da je pri vožnji navzdol po reki Ohaju v prvem jutrnjem svitu dne 2. oktobra srečal samotnega Indijanca, ki je v svojem čolnu veslal proti reki ln je prepeval. Indijanec je govoril irokeško narečje, zato ga je sel malo razumel. Toda toliko je sel pojmil, da je pesem govorila: Tagajuta — Logan je umrl, njegova duša je mrtva, velik glavar Irokezov je mrtev, njegovo truplo vesla zdaj po reki navzgor in ne najde več miru. Ampak Tagajuta je mrtev.
Pesem je venomer ponavljala, da je Tagajuta mrtev, čeprav je sel zdrsel tik ob čolnu samotnega Indijanca, ga ta vendar ni opazil, tako je bil vase zamaknjen. Beli sel je smatral rdeče-kožca za norca in ga je zato pustil mirno veslati mimo sebe. Da, priznal je, da mu pri duši ni bilo najprijetnejše, čeprav se sicer nikogar ne boji. Toda, ko je bil Indijanec mimo, je belokožcu odleglo, kajti Indijanec je bil videti kakor prav tisti mrlič, o katerem je sam prepeval.
Da, seveda je bil to Logan. Lačen, izčrpan in Izmučen od žeje se je nekega dne znašel ob bregu pri izlivu Modre reke v Monongahelo. Potreboval je precej časa, preden se je prav zavedel, kje je, Vlovil je nekaj rib, opekel jih je na žerjavici in je potem ždel ves dan v mračnem razmišljanju ob reki. Prav za nič se ni brigal. Dan je minil, ne da bi se bil Logan tega prav zavedel. Ko pa se je zvečerilo, ni opazil senc, ki so drsele ob njegovih nogah čez pesek. Ni čul šelesta vej za seboj, tudi ni začul tega šumenja drsajočih stopinj, ki so se mu približevale za hrbtom. Bil je kakor zamaknjen in se nI prej zavedel, preden ni tik ob sebi začul naslednje besede:
»Mož brez ušes, brez oči in brez nosu — ne izplača se, bratje moji!«
To je bilo povedano po Irokeško, Logan je čul te besede kakor iz daljave. Pogledal je in je videl, da je obkoljen od kakšnih štiridesetih Indijancev. Brez zanimanja jih je opazoval, ln tudi še potem, ko je v njih spoznal Irokeze, može lastnega naroda. Indijanci, ki so se mu prezirljivo približali, so onemeli ob njegovem mrtvem, brezizraznem pogledu. S finim čutom pravih otrok prirode so spoznali: tukaj ždl mož, ki ga ie zlomila nesreča! Po svoji vzgoji pa so moral?'izkazati čast onemu, ki ga je nesreča trla. Molče so ga obkrožili. Naposled se je skozi ta živi krog prerinil star Indijanski poglavar. Komaj je zagledal Logana, ki je še vedno ravnodušno čepel na tleh, je vzkliknil:

1 § UJEL 5E JE 1
»Tristan Teobald Trimmer,« je zaklical predsednik
sodišča.
Sodni sluga je stopil ven na hodnik. »Tristan teobald Trimmer!« »Tu!«
Obtoženec je stopil v dvorano. Bil je majhen in okrogel. Njegove bodeče oči so nemirno plesale sem in tja. Roke je iztegnil naravnost pred se, ko je naglo krenil proti sodniški mizi in začel: »Zadeva je vendar čisto... « Sodnik ga je prekinil: »Vaše ime?«
»Tristan Teobald Trimmer.« »Rojeni?«
»28. marca 1870. v Berlinu.«
«Poklic?« »Trgovec.«
»Gospod Trimmer!« je zdaj začel predsednik. »Obloženi ste, da 6te ob koncu lanskega leta kmalu po znanem vlomu v tobačno tvornico kupili veliko količino cigar od neznane osebe, čeprav 6te vedeli ali ste vsaj mogli domnevati, da izvirajo te cigare od vloma. Ali priznate krivdo?« (Pripomnja uredništva: V Nemčiji tobak ni bil pod monopolom.)
Obtoženec ie s široko kretnjo zanikal krivdo: »Saj vendar ne bom kupoval ukradenega blaga! Ne! Takih reči ne počnem.« »Torej tajite?«
»Da, zanikujem krivdo, gospod sodnik! Pa prav odločno!«
»Povejte, kako se je vsa reč zgodila,« je menil predsednik sodišča.
»Zelo rad! Če gospodo zanima,« je važno začel obtoženec. »Nekega dne sem sedel mirno v svoji trgovini. Zdajc so se odprla vrata in neki tujec je vstopil. Vzel je iz ročnega kovčega zabojček cigar in rekel: .Dvesto mark za tisoč kosov Stane v trgovini za enkrat več.' Zakaj potem samo dvesto?' ga vprašam jaz, a on odgovori" .Priložnosten nakup.' Ko mu rečem, ua je to sumljivo, mi odvrne: ,Pošteno blago!'
.Kdor verjame!' mu rečem, a on odvrne: .Častna beseda!' Rečem mu: .Na častno besedo kupim, toda samo za stopetdeset!' Reče on: ,Stošestde-set'. Rečem jaz: ,Velja!'« Obtoženec je umolkn i. »Ali je to vse?«
»Taka je gola resnica, gospod sodnik!« >Pa niste imeli nikakih pomislekov?« »Ne, saj sem imel njegovo ča»tno besedoU Predsednik si je nekaj zapisal.
»Odkod pa je po vašem ime! možak cgare? Saj ste se vendar morali vprašati, od kod mu blago?«
»To pa ni moja dolžnost, gospod sodnik!« je odgovoril zvito obtoženec. »Dokažem vam: Če gresle danes v trgovino in si kupite blago, ali se boste vselej vprašali, k;e je trgovec dobil b'ago?«
»To je vendar nekaj čisto drugega. Predvsem so bile cigare globoke pod normalno ceno.« Obtoženec pa se ni del ugnati. »Cena je nekaj samosvojega, gospod sodnik! Zakaj ne bi prišle tudi cenene cigare na trg danes, ko vse govori o potrebi znižanja cen?«
»Torej pravite, da ste blago kupili v dobri veri in da ga niste smatrali za ukradeno?«
»Seveda! V dobri veri sem kupil tistih 0000 cigar.« »Pa vam niso prišli pomisleki, da zadeva vendarle ne bi utegnila biti v redu?«
»Nikaki pomisleki! To lahko s prisego potrdim!« »Torej ste mislili, da gre za pošteno pridobljeno blago, ki ga smete brez strahu kupiti?« »Da! Tako sem mislil!«
»To količino ste res tudi vknjižili v svojih knjigah,« je pripomnil predsednik, »to vsaj nekoliko govori za vas. Po zakonu vas smem obsoditi le tedaj, če ste vede kupili ukradeno blago. No, nemogoče ni, da vam ni prišlo na misel, da bi cigare utegnile biti ukradene.« Predsednik se je nato obrnil k državnemu tožilcu: »Mislim, gospod državni tožilec, da dokazi ne zadoščajo za obtožbo.« Državni tožilec je vstal.
»Obtoženec,« se je državni tožilec obrnil na obtoženca, »koliko tisoč cigar vam je ponudil možak?« »Deset tisoč!« »Veste čieto gotovo?« »Cisto gotovo!« »Koliko pa ste jih kupili?« »Sest tisoč.«
»Samo šesttisoč?« je pomislil državni tožilec. »Zakaj samo šest tisoč? Cigare so bile dobre, cena izredno ugodna. Zakaj niste kupili vseh deset tisoč?« Obtoženec se je zasmejal:
»Veste, gospod državni tožilec, tako zelo pa se le nisem zanesel, da bi jih kupil kar vseh deset tisoč. Zadeva mi je bila vendarle malo preveč sumljiva.«
Tristan Teobald Trimmer je žele tedaj spoznal, da se jo zarekel in ujel, ko mu je državni tožilec prijazno rekel: «HvahU«	Hans Roosier
m
Mm mm®
»želiš čaj z mlekom ali brez njega?« je vprašal Dušan prijatelja, ki ga je po dolgih letih odsotnosti obiskal.
»Hvala, ne tega ne onega. Natoči mi rajši konjaka. Ker se že tako dolgo nisva videla, bi se nekoliko porazgovorila, kaj ne?«
»Torej kaj si vsa ta leta počel?«
»Nič posebnega. Oženil sem se in čaja ne maram več.«
»Zakaj?« se je začudil Dušan.
»Leto po tvojem odhodu sem vzel Suzano, kakor sem ti takrat kratko sporočil,« je nadaljeval Branko. »Poznal si jo prav tako dobro kakor jaz; videli smo se z njo pri Hostnikovih. Nekaj nevsakdanjega je bilo na njej, nekaj, kar te je mikalo. Njen bledi obraz je izdajal zaprtost onih deklet, ki so brez roditeljev in brez imetja v boju za obstanek.«
»Spominjam se. Kolikokrat si se zgražal nad brutalnostjo njene tete do nje. Ali te je ljubila?«
»Ne: dvajset let je štela, jaz pa štirideset. Ponudil sem ji bogastvo, svoje ime in ljubezen po vrhu. Gospa Hostnikova jo je bila pravkar zaradi nepomembnega vzroka sirovo ozmerjala. Zato je Suzana sklenila zapustiti hišo. Vedel sem, da jo čaka v najboljšem primeru kaka slabo plačana pisarniška služba ... Njo, ki se mi je videla vendar kot ustvarjena za to, da osreči moža ... «
»Ali si ji povedal?«
»Rekel sem ji samo: .Bodite moja žena". Ko je pristala na mojo ponudbo, sem ji poljubil roko. Nekaj mesecev sem bil res zelo srečen z njo, a kmalu sem doživel razočaranje in življenje mi je postalo muka. Reč je bila namreč takale: vzel sem si tajnika ... «
»Ivana Tomažina, kaj ne?« je vprašal Dušan.
"»Da. Zanimiv človek, ki sem z njim ravnal ko s^ijateljem. Kmalu po njegovem prihodu sem : Scycril, da je ljubimec moje žene. Dokaza nisem imel. Suzana me ni nikoli zapustila, spala sva v isti spalnici, z doma je hodila samo podnevi, a Ivan Tomažin je ves dan delal z menoj. Bilo je tedaj čisto nemogoče, da bi me varala, a vendar sem bil o tem prepričan. Tiste dobe nikoli ne pozabim. Živel sem v neprestani napetosti. Začel sem Tomažina mrzlti. V službi sem ga obdržal samo zato, da bi se mogel prepričati, da me sle-parl. On je dobro poznal moje občutke in ml jih je pošteno vračal. Toda na zunaj sem bil še vljudnejši z njim ln on še bolj vnet za službo, čeprav bi si bila najrajši skočila drug drugemu v lase.
Zdaj pa pride zadeva s skodelico čaja. Ostro sem ga opazoval in prišel do sklepa, da bi se me Tomažin rad iznebll. Kako sem prišel do tega? Sam ne vem. Nagon mi je to govoril.
Vsako popoldne smo se zbrali pri čaju v moji knjižnici, Tomažin, Suzana in jaz. Tujec, ki bi nas videl v prijaznem pogovoru, pač nikoli ne bi mislil kaj zlega.
Nikoli nisem dovolil, da bi bil kdo drug nalil čaj v skodelice. Večkrat sem že opazil, da je Tomažin, hoteč mi nalltl mleka, prijel za ročko, toda vselej sem ga prehitel.
Nekega popoldneva smo kakor po navadi sedeli pri čaju, ko sem pogrefiil posodo s sladkorjem. Suzana je pozvonila služkinji, ki ni vedela
Mdi šajja
pojasniti, kam je bila izginila posoda. Da ne bi po nepotrebnem čakali, nam je prinesla sladkorja v prahu, ki ji je bil baš pri roki. Pogledal sem Tomažina v oči, toda on je vzdržal moj pogled. Tedaj nisem več dvomil. Tomažinov obraz je bil bled. Mislil sem si, da je to bledica, ki izdaja zločinske namene. Vendar že! Zdaj ga imam, njega in morda tudi njo, zakaj zdelo se mi je neverjetno, da ona ne bi bila soudeležena. Mirno, brez drgeta sem nalil čaj in nasul v vsako čašo dve žlički sladkornega praha. Bilo mi je, kakor bi bil sedel pri kartah. Imel sem v rokah najboljše adute in soigralec mora pokazati barvo. Nič nI bilo lažje za Tomažina kakor nasuti v ta sladkor.strup. Toda če se je zanašal na mojo zaupljivost, se je zmotil. ,No, Tomažin, vaš čaj bo mrzel!' sem rekel, še zdaj vidim njegov pogled, poln sovraštva. Bil je svojevrsten trenutek; prijel je svojo skodelico in začel mešati sladkor z žličko. Trepetal je od razburjenja in strahu. Skoro smilil se mi je, tako strahopeten se mi je zazdel. Naposled se je vdal in menil: ,Ne morem. Ni ml dobro. Bolje bo, če ...'
Ne vem, kaj bi bil tistikrat dal za to, da bi ga smel zagrabiti za goltanec, toda hotel' sem svoje zmagoslavje čisto uveljaviti. Neizprosno sem silil vanj, da izpregledam tudi Suzano, katere vloga mi je bila še nejasna.
.Ljubi moj Tomažin, nimate prav! Pijte čaj, dokler je vroč!' sem mu rekel.
Tisti mah je Suzana prijela svojo skodelico ln jo naglo nesla k ustom, toda še preden sem utegnil poseči vmes, jo je že Tomažin prijel za roko: ,Ne pij! Ne pij'
S temi besedami me je izzval. Stala sva si nasproti negibna, brez besede. V ušesih mi je šumelo in v sencih kovalo, oba sva bila kakor r vročici. Naposled sem se toliko zavedel, da sem precej glasno vzkliknil: .Morilec!'
Zmedeno me Je pogledal.
.Hotel si me zastrupiti, ne uideš mi!'
Suzana je vstala. Potisnil sem jo nazaj na stol: ,Pusti naju, da sama obračunava, tvoj ljubimec in jaz. Potem boš prosta...'
Tedaj se je začel Tomažia izpovedovati:
.Suzana je moja ljubimka. Da, bila je že, še preden ste jo vi poznali. Jaz sem bil edini človek, ki ga je ljubila. Bil sem siromak, ko ste prišli, in ona je vedela, da tudi njo čakata beda in brezposelnost. Zato se je vam prodala. Domišljali ste si, da bo ta ženska vaša, ker ste bogati. Mislili ste, da si ljubezen lahko kupite. No, Suzana je bila tista, ki ml je sporočila, da iščete tajnika. Na njeno prošnjo sem se zglasil pri vas in prišel v vašo hišo.4
Skomignil sem z ramami.
,Toda ona vam nI dala strupa,' sem dejal. .Sami se boste morali zagovarjati. Aretirati vas dam. Navaden zločinec ste!'
Tomažin m odgovoril. Prijel je skodelico in lzpil Čaj na dušek.«
»Samomor ?« je vprašal Dušan Branka.
»Kaj še! Sladkor nI bil zastrupljen. Tomažin nI bil morilec. Oba sva bila žrtvi bujne domišljije. Jaz sem mislil, da on preži na mojo smrt.
Izkrcanje angleških ujetnikov v nekem pristanišču Južne Italije
a 011 si je domišljal, da mu jaz strežem po življenju in da sem zato primešal strupa v sladkor, da ga spravim s poti.
Suzana in Tomažin sta šla. A le malo časa sta uživala srečo velike ljubezni, čul sem, da sta se spet razšla, zakaj manjkalo jima je denarja, a ljubezni je treba toplega gnezda.
Vidiš, Branko, zaradi te zgodbe ne maram več čaja!«	L. R-
DomaČe novice
*	Dr. Gregor Krek t. Dne 1. t. m. je umrl v Ljubljani redni profesor prava na ljubljanskem vseučilišču in bivši rektor ljubljanskega vseučilišča dr. Gregor Krek. Rajnki je bil prvi tajnik Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Zaslužnemu znanstvenemu delavcu na pravnem področju bodi ohranjen časten spomin!
*	Not strokovnjak pri Pokrajinski delavski zvezi. Visoki komisar za Ljubljansko pokrajino je odločil, da se namesto narodnega svetnika Elije Vagliana imenuje za strokovnjaka pri Pokrajinski delavski zvezi fašist Cinzio Dal Pra.
*	20 italijanskih letalcev na Madžarskem v go-steh. Na povabilo poveljstva madžarskih letalskih sil se je 20 italijanskih letalcev vojnih invalidov dalje časa mudilo v nekem letovišču ob Blatnem jezeru. Prva skupina italijanskih gostov se je že vrnila v domovino, druga pa bo sledila te dni.
*	Delavske kuhinje pri rudniških obratih. V prizadevanju, da se čisto uredi preskrba z živili pri vseh obratnih kuhinjah, je minister za kmetijstvo izdal te dni odločbo, ki se nanaša na delavske kuhinje v rudniških obratih. V tej odredbi, ki je sicer Začasnega značaja, se določa, da se za vsakega delavca z vštetim mesecem oktobrom zagotovijo dodatni obroki kot dopolnilo k obrokom, do katerih imajo pravico na podlagi živilskih nakaznic. Ti dodatni obroki so: krompir ali kruh 100 g dnevno, meso ali konzervirane ribe ali sir ali suho sočivje 100 g dnevno, testenine raznih vrst 1000 g mesečno in maščobe 200 g mesečno.
*	Dopusti državnih uradnikov. Iz Rima poročajo: Glede na letni dopust, ki je dovoljen državnim uradnikom, 6e pojasnjuje, da se dnevi službene odsotnosti, ki je bila opravičena zaradi bolezni, ne morejo odbiti od rednega dopusta, do katerega imajo pravico delujoči uradniki. Razen rednega dopusta more uradni predstojnik dovoliti med letom navedenim uradnikom iz tehtnih razlogov in ob izkazani neogibni potrebi primerne dopuste, ki pa ne smejo skupilo presedati dobo enega meseca.
*	Knez Hugo Maksimilijan Windischgratz se je ponesrečil. Pred dnevi ee je pri neki letalski vaji z lovskim letalom smrtno ponesrečil letalski podporočnik Hugo Maksimilijan knez Windisehgratz, 6tar komaj 28 let. Mladi knez je bil vzgojen v strogem duhu. Obiskoval je vojaško šolo v Pinerolu, nato je bil kot rezervni podporočnik dodeljen genovskemu konjeniškemu polku. Ob začetku vojne je kot prostovoljec vstopil med letalce. Napravil je izpit za pilota-lovca, kmalu nato pa že izpit za letalskega podporočnika. V tem evoj-stvu ee je pravkar uril za odhod na bojišče, ko ga je zatekla smrt. B.l je vzoren drug svojih dveh bratov Maksimilijana in Friderika, izmed katerih je prvi letalski poročnik, drugi pa je tupničarski oficir nemške vojske in se bije na vzhodnem bojišču.
*	Jožef Terčič šestdesetletnik. V krogu svoje ljubljene družine je praznoval 31. avgusta g. Terčič šestdesetletnico rojstva. Ko je končal šole, je služboval dolgo vrsto let kot upravnik in oskrbnik na več vzornih veleposestvih. Z izrednim veseljem je opravljal tako vrtnarska in sadjarska kakor vsa poljska dela. Zelo sta ga zanimali praktično znanstvo in vzorno gospodarjenje. Po mnogih letih poštenega in vestnega službovanja se je osamosvojil, odnosno začel vrtnariti v Zgornji šiški (Pod hribom št. 40). Ob slavju mu čestitajo prijatelji in znanci z željo, da bi mogel še dosti časa izvrševati prljubljeni mu poklic vrtnarstva, M. K.
*	Oddaja mleka losiran žične ovire. V smislu uredbe za oskrbovanje z mlekom za prehrano se je dne 1. septembra prepovedala vsaka neposredna oddaja mleka rabnikom mestne občine ljubljanske tostran žične ovire. Pridelovalci kravjega mleka mestne občine ljubljanske tostran žične ovire morajo vse mleko, v kolikor ga ne potrebujejo za prehranjevalne potrebe 6voje družine in živinorejske potrebe svojega gospodarstva oddajati v določene mestne mlekarne kot zbiralnic Prehranjevalnega zavoda Visokega komisanjata. Od 1 septembra je torej vsaka oddaja mleka neposredno rabnikom to?tran žične ovire kazniva v denarju do 5000 lir, v hujših primerih pa z zaporom do šestih mesecev.
*	Nova uprava občine Sv. Vida pri Stični. Visoki komisar je razpustil redno upravo občine Sv. Vida pri Stični in imenoval za izrednega komisarja fašista Sil-vana de Brevija.
*	Smrt uglednega duhovnika. Te dni je bil o Križu v Ljubljani pokopan g. Andrej Kopitar, bivši ekspozit v Davči. Sprevod ie vodil škof g. dr. Gregorij Rožman z večjim spremstvom. Rajnki Andrej Kopitar je bil izobražen duhovnik, ki je tudi uspešno vrtel pero. Iz francoščine je 6vojčas preložil Boiirgefovo delo »Smisel smrti«. Imel je obsežno jezikovno znanj 3 in je zlasti obvlada] italijanščino, angleščino in francoščino. Bil je požrtvovalen duhovni pastir svojim gorjanskim župljanom. Bolehal je samo tri dni. Smrt ga ie pokosila v 60. lelu starosti. Blag mu 6pomin!
*	Smrt v visoki starosti. Po kratki bolezni je v Ljubljani umrla ga. Apolonija Dimčeva v visoki starosti 93 let. Rajnki blag spomin, prizadeti rodbini naše sožalje!
*	Smrt zaradi kapi. Na Prelold pri Črnomlju so pokopali g. Jerneja Šlibarja, železniškega uradnika v pokoju. Umrl je v 65. letu starosti zadet od kapi. Pokojnik zapušča soprogo go. Kristino, štiri hčerke in pet sinov. Rajnkemu blag spomin, hudo prizadeti rodbini pa naše iskreno sožalje!
*	Poslednja svojega rodu. V Šmihelu pri Novem mestu je preminila v visoki starosti 85 let ga. Alojzija Pelčeva pl. Tamerburgova. Bila je poslednja svojega rodu in posebno starejši Novomeščani eo še dobro spominjajo gospe, pri kateri so ubožci zmerom našli odprte roke. Dobro poznana je bila tudi v Ljubljani, Mariboru in Zagrebu. Ohranili ji bomo blag spomin!
*	Ptice selivke odhajajo. Velike izpremembe v podnebju prisilijo mnoge ptice, da se preselijo v toplejše kraje. Ta naravni nagon je deden. Pomanjkanje hrane čez zimo pa ni krivo, da nas jeseni zapuste lastovke, škorci, divje gosi, kukavice in škrjančki, kajti ob času, ko se dvignejo ptice selivke na pot, je krme še povsod dovolj. Vzrok tiči v naravnem zakonu samoobrambe. Tudi ujeti čižek začne jeseni nemirno skakljati po kletki in siliti iz nje, čeprav ga še tako dobro krmimo. Učenjaki so ugotovili tudi različne zračne poti, po katerih nas zapuščajo ptice selivke. Ptice roparice se selijo na jug posamič, druge pa v jatah. Njihova pot je dolga več tisoč kilometrov in vendar je nikoli ne zgreše. Vzrokov je več. Ptice imajo zelo. dobro razvit čut za vreme, orientirati se znajo kakor malokatera druga žival. V jatah na jug ali nazaj leteče ptice vodijo zmerom starejše, bolj izkušene, ki pot že poznajo. Mlade ptice, ki se zanašajo samo na svoj nagon, pa večkrat zaidejo in poginejo. Nekatere ptice, kakor galebi in lastovke, lete s hitrostjo 250 ali še več kilometrov na uro, če je vreme ugodno in če nimajo nasprotnega vetra.
*	Izredno t,' pel konec avgusta. Proti koncu avgusta je navadno zmerom hladnejše, letos pa je vročina naraščala, tako da je dosegla blizu 30 stopinj Celzija. Tudi noči, ki so proti kontu avgusta navadno hladnejše, niso bile ob koncu letošnjega avgusta preveč mrzle. Spričo vročih dni se že občuti tuša. Malo dežja za ajdo in tudi druge kmetijske rastline bi bilo potrebno.
*	Pridelek poznega krompirja ie slab. Po izvrstnem pridelku zgodnjega krompirja so se meščani veselili da bodo na svojih vrtovih in njivicah pridelali tudi mnogo poznega krompirja. Toda pridelek poznega krompirja je količinsko in kakovostno znatna slabši od pridelka zgodnjega. Kromp:r marsikje gnije, je droben in ga je prav malo. Tudi živali mu niso prizanašale. Pridelek poznega krompirja pa ne bo povsod slab. Ponekod kaže tudi pozni krompir dobro.
Trieste — Garizia
Smrt gospodarskega pisatelja. V Triestu ie umrl strokovnjak v sadjarstvu in vrtnarstvu g. Bonifacij Ge-stone. Udejstvoval se je tudi s peresom in napisal več knjig in časopisnih člankov. Mnogo je potoval po svetu, da se je v svoji stroki izpopolnil.
Skupina delavcev je šla v Nemčijo. Te dni ie odpotovala v Nemčijo na delo skupina delavcev. Pred odhodom gorizijskih delavcev j;m ie izrekel pozdrav tajnik Pokrajinske zveze industrijskih delavcev v Goriziji,
Dve žrtvi kopanja. V bareolskih kopališčih je bil te dni med kopalci tudi 13 letni Erlvard Zucca. Ko ga pa zvečer ni bilo domov, so zaskrbljeni starši zaželi poizvedovati za sinom. Deček je bil utonil in so drugi dan našli njegovo truplo. Domneva, da je Zucca, ki je bil sicer izvrsten plavalec, zaplaval predaleč, kjer so mu opešale moči. 20 letni Ivan Zordan ?e je šel kopat v Vipaeco pri Merili. Zordan ie bil dober plavalec in ie zaplaval proti sredini struge. Nenadno mu je postalo slabo in ie utonil.
Iz Gorenjske
Za novega vladnega predsednika na Koroškem je bil imenovan s Hitlerjevim odlokom ministrski svetnik Ferdinand Wolsegger, ki je že doslej vršil to službo. Hitlerjevo listino o dokončnem imenovanju mu je te dni izročil gauleiter Rainer. Predsednik Wolsegger je nato obljubil, da bo še nadalje posvečal vse svoje sposobnosti narodnemu socializmu.
50 letnica gasilskega društva v Dolu. Leta 1892., torej pred 50 teti ustanovljeno in leta 1908. v dve gasilni četi razdeljeno oasilno društvo v Dolu šteje 54 članov. Ima dve motorni in dve ročni brizgalni in dve chrambi, eno v Dolu, drugo pa v Beričevem. V obeh
gasilskih domovih sta bila nedavno zgrajena stolpa za 6iišenje cevi. Dolski gasilci imajo tudi staio ročno brlz-galno, lepo darilo zvonarja Alberta Samase.
Smrt bivšega oskrbnika raznih planinskih postojank. V Bohinjski Srednji vasi je umrl 75 letni Fran,: Arh. Bil je dolga leta oskrbnik raznih planinskih po;to„unk
v	Karavankah. Med drugim je bil prvi oskrbnik Triglavskega doma na Kredarici.
Iz Spodnje štajerske
Preosjiova zadružništva na Spodnjem Štajerskem in Gorenjskem. Te dni je bilo v Gradcu zasedanje Zveze štajerskih in koroških zadrug, na katerem je zvezni poslovodja Schachinger med drugim poročal o precsuo-
vi	zadružništv:) na Spodnjem Štajerskem in Gorenjskem. Posli 229 kreditnih zadrug, ki so obstajale še iz dobe bivše Jugoslavije, so prešli na 109 novih kreditnih zadrug, ki 60 bile ustanovljene izključno po krajevnih potrebah. Stare in nove kreditne zadruge upravljajo zdaj premoženje v višini 16 milijonov mark (320 milijonov dinarjev). Na področju Gorenjske se je pre-oenovaino delo začelo šele februarja. Od tamošnjih 87 kreditnih zadrug bo v bodoče ostalo okrog 47. Na Gorenjskem razvito mlekarstvo je obsegalo poleg moderno urejene mlekarue v Kranju 45 pretežno majhnih in najmanjših mlekarskih zadrug. Zdaj so le mlekarske zadruge združene v 13 življenja sposobnih srednjih obratov in blagovne zadruge bodo združene v osem večjih zadrug. Izven Spodnje Štajerske in Gorenjske ima zveza včlanjeno v Štajerski in Koroški 875 zadrug, ki so imele ob koncu leta 1941. 90 milijonov mark hranilnih vlog, zdaj pa so vloge prekoračile že 100 milijonov.
Taborišče mladinskih voditeljev je bilo od 12. do 20. avgusta v dolini pri Šmarju ob Jelšah. V taborišče je bilo vpoklicano 140 mladeničev iz celjskega okrožja, ki so postavili svoje šotore in se urili v športu in se šolali v duhu narodnega socializma.
Na bivših hmeljiščih goje paradižnike. Mariborski dnevnik poroča, da na bivših hmeljiščih sijajno uspevajo paradižniki, fižol in razno sočivje. V Posavju obeta dober uspeh soja. Dobro se obnašajo tudi oljnice.
Nov otroški vrtec. V Središču ob Dravi so odprli nov otroški vrtec, ki ima precejšen vrt. Vpisano je 50 otrok. Te dni je prispela v Središče skupina dunajskih mladinskih vzgojiteljic, da ee bo bavoila s središko mladino. Prirejala bo vaške večere s petjem, igrami in plesom.
Smrt ugledne celjske hotelirke. Te dni so pokopali na celjskem mestnem pokopališču ugledno posestnico in hotelirko go. Rozalijo Stegujevo, po rodu l-.lji-vo. Rajnka je dalje časa bolehala m je umrla po hudem trpljenju. Zapušča tri sinove. Blag ji spomin, žalujočim 60Žalje!
Visoko starost sta dosegla. V Mariboru sta umrla v
visoki starosti 82 let železniški upokojenec g. Alojz Reč in zasebnik g. Ivan Kurnik. Blag jima sniinin'
Iz Hrvatske
Poglavnikovo sožalje madžarskemu regentu. »Nova Hrvatska« je posvetila na bojišču padlemu madžarskemu podregentu Štefanu Horthyju uvodnik in objavila besedilo Poglavnikove brzojavke madžarskemu regentu: Ob priliki junaške smrti vašega hrabrega sina Ek--celence Štefana Horthyja, ki je slavno padel v borbi proti sovražniku človeštva in kulture, prosim vašo Visokost, da sprejmete izraze eožalja vsega hrvatskega naroda in mene. Ante Pavelič.«
Iz Srbije
Preosnova kmetijskih zbornic v Srbiji. Srbska vlada je na novo organizirala zastopstvo kmetov v kmetijskih zbornicah. Na področju Srbije (brez Banata) so bile ustanovljene tri kmetijske zbornice, in sicer v Valjevu, Kragujevcu in Nišu. člani prejšnjih banovinskih kmetijskih zbornic bodo prišli v nove zbornice, kolikor jih bo potrdil kmetijski minister. V ostalem pa bo minister imenoval nadaljnje člane zbornic. V Beogradu se ustanovi Zveza srbskih kmetijskih zbornic kot uradna zastopnica kmetijskih zbornic in zastopnica vsega kmetijstva.
X Odpravljanje boljšedštva v baltiških državah. 1/
Revala poročajo, da se s pomočjo nemških oblaslev nadaljuje povračaaje hiš razlaščencem. Doslej ie komisar mesta Revala vrnil lastnikom 900 hiš. Vsak teden se vrne v zasebno last od 100 do 200 hiši ki so jih bolj-ševiki nasilno odvzeli lastnikom.
X Hud potres v južnoamerški republ ki Peruju. Iz Buenos Airesa poročajo: V Peruju, kjer je potres šel» nedavno hudo poškodoval nekatera mesta ob obali, so predzadnji ponedeljek opoldne ponovno občutili moiup potresne sunke. Iz Drestolnice Lime javljalo, da ie v mnogih krajih potres povzročil poplah med prebivalstvom. V Limi so občutili prvi potresni sunek deset minut pred šesto. Zemlja se ie tresla celo minuto. Se hujši ie bil drugi sunek, ki je večino prestrašenega prebivalstva pognal na ulice. Potres je v nekaterih krajih povzročil zelo občutno škodo. Posebno močan ie bil v Nazcah, kjer je bilo osem oseb ubitih. 50 pa ranjeno. V Ici sta bili dve osebi ubiti, ranjencev pa ie ;>te-cejšnje število.
□□□□nnnoc
ooocn:
Izdaja Konzorcij »Domovine« Josip Beianer,	jjrejuj« fUijj OmladJO	Narodno tiskarno Fran Je ran.
fe
Naročam se na romane zbirke »Dobra knjiga«. Kot naročnik »Domovine« Imam pravico do znižane cene: 8 lir za mehko vezano knjigo, 18 lir za knjigo v boljši opremi in vezano v platno. Naročam mehko vezano — v platno vezano knjigo.
Naročam — broširano — v platno vezano knjigo.
Knjige bom plačeval mesečno — po 8 lir — po 18 lir — po pošti — po inka-santu lista — v upravi lista.
(Podpis)
Ime in poklic
Točen naslov t	■	--—
mnmnnnnn in «»i rTrrinnnrirrTrTTTnrTT^
Ves zmučen ob tehtnico kovčeg postavi in težo na tehtnici večjo napravi. Gospa Kunigunda turobno zaveka, da proti rejenosti njeni ni leka.
V ŠOLI
Učitelj: »Jakec, povej mi, kdo je tvoj bližnji sorodnik?«
Jakec: »Teta, gospod učitelj.«
Učitelj: »Zdaj mi pa povej, kdo je tvoj daljni sorodnik?«
Jakec: »Stric, ki je v Ameriki.«
VZDRŽAL BO
Visok sodni dostojanstvenik je obiskal letnlšni-co. V posebni celici je našel jetnika, plečatega kakor gora in zdravega ko dren.
»Na koliko let ste obsojeni?« ga je vprašal.
»Na dosmrtno ječo,« je odgovoril korenjak.
»Vi boste vzdržali, to se vam kar vidi!« je menil dostojanstvenik.
UPNIK IN DOLŽNIK
A.:	»Kdaj mi pa mislite poravnati svoj dolg? Določite vsaj dan, kdaj naj pridem po svoj denar. AH je vam prav v četrtek?«
B.:	»Dobro, kar pridite vsak četrtek.«
PRILOŽNOST JE IZKORISTIL
Jaka: »Bil sem pri zdravniku, ki ml je predpisal strogo dieto. Dva dneva se moram postiti ob vodi in kruhu.«
Miha: »Ali bi hotel priti danes k nam v goste?«
TUDI IZHOD
Janez: »Ponoči smrčim tako glasno, da se od tea sam večkrat prebudim. Kaj naj storim?«
Matija: »Hodi spet v sosedno sobo, pa boš imel mir.«
IZGOVOR
»Cujte, to je ta teden že četrtič, da ste prišli prepozno v službo,« reče ravnatelj uradniku. »Kaj nimate budilke ali je pa ne slišite, ko vam zjutraj zazvoni?«
»Gospod ravnatelj, danes res ni moja krivda. Proti jutru so me mučile strašne sanje. Sanjalo se ml je, da sem oglušll, in tako me budilka seveda ni mogla zbuditi.«
LJUBLJANA Puccinijeva 5
Gospa Kunigunda bi shujšala rada, ker zmerom je tanka postava bolj mlada. 2e dolgo je revica jedla bolj malo, pri tehtanju to se bo pač že poznalo.
Koj merit si shujšanje k tehtnici krene in luknjo poišče, v njo novec požene. Medtem ko kazalec se ji zavrti, postrešček obložen do nje prihiti.
Ilaročite se na romane DK!
Romani zbirke »Dobre knjige« (DK) bodo za naročnike naših listov »Domovine«, »Jutra« in »Slovenskega Naroda« izredno poceni: samo 8 lir bo veljala mehko vezana knjiga v obsegu 200 do 300 strani in samo 18 lir ista knjiga v boljši opremi in v platno vezana. Ta nizka cena, celo nižja od predvojnih cen, nam je mogoča le, če že v naprej vemo, koliko knjig naj tiskamo^ Zato velja, znižana cena le za one naročnike naših listov, ki se v naprej prijavijo.
Naročilo je obvezno za najmanj tri zaporedne romane. Prve tri knjige bodo, kakor smo že objavili:
Mira Pucova: TIHA VODA;
Arnaldo Fraccaroli: GROFICA WALEWSKA;	«
John Knitel: EL HAKIM.
Knjige se lahko plačujejo v mesečnih obrokih po 8, odnosno 18 lir, naj; bolje skupaj z naročnino. Prvi obrok zapade v oktobru. Seveda pa nam še bolj ustreže vsak, kdor plača vse tri knjige skupaj.
Pod tem vabilom prinašamo obrazec za naročilo romanov DK. Obrazec izpolnite dobro čitljivo in prečrtajte, kar ne ustreza Vašemu naročilu. Obrazec izstrižite iz Usta in nam ga izpolnjenega pošljite po pošti ali našemu inkasantu oddate pa ga lahko tudi v upravi naših listov v Ljubljani ali pri njeni podružnici v Novem mestu.
UPRAVI NARODNE TISKARNE
I SMEŠNICE
Vitka bi rada postala
nemški vrtnarji poskusili vzgojiti tako debele jagode.
X Po desetletjih je potopljena vrba spet ozelenela.
Pred desetletji 6o zgradili nekje v Šleziji veliko pro-grado in tedaj je del vasi izginil pod valove umetnega jezera. Dolgotrajna suša je temu jezeru zdaj eladino tako znižala, da se je potopljena pokrajina pokazala spet v solncu. Ljudje so 8e začudili, ko so čez nekoliko dni opazili, da je začela ena izmed vrb, ki je tedaj izginila z vasjo, spet brsteti, kakor bi bila vsa ta desetletja pod vodo samo spala.
X Kokošim gorski zrak ne ugaja. Podnebje V visokih gorah nič preveč ne ugaja piščetom in tudi ne odraslim kokošim. Vsi poskusi, da bi udomačili kokoši tudi v višini nad 3000 m, so dol sedaj izpodlletedi. Kokoši, ki so jih prinesli v te višine, se očitno niso več dobro počutile, čeprav so jih še tako skrbno krmili. Tudi ;'ajca so že pol nekaj dneh prenehale nesiti. Počasti se jih je začela lotevati neka posebna bolezen.
X Pekinške psičke so dojile ženske. Najbolj razvajeni psi na svetu so bili pekinški psi v cesarskih palačah v Pekingu. Reja teh ljubkih psičkov sega daleč nazaj v drugo stoletje po Kristusu. Psički nikoli niso smeli z vrtov in iz pa* lač. Vsak je Imel posebnega slugo; če je bil psiček bele barve, je pa imel kar deset služabnikov. Ce je pes zbolel ali poginil, je bil njegov sluga obglavljen. Mladiči te pasje pasme so imeli človeške dojilje. Ce so bili posebno lepi, ko so odrasli, so dobili odlikovanja in visoke naslove. Jedli so samo perutnino. Prvi par teh psičkov je prinesel v Evropo mlad angleški oficir, ki je spremljal neko angleško odposlanstvo v Peking. Oficir je psička ukradel in ju skril v svojo veliko kapo. Tako ju je srečno prinesel domov in ju podaril takratni angleški kraljici Viktoriji.
X Z leti postane človek lažji. Po krivici pravimo da tega ali onega že leta teže. Z leti postaja namreč človek čedalje lažji. Njegovo telo se tako rekoč skrči. Jetra, ki pri človeku mladih let tehtajo približno poldrug kilogram, tehtajo pri starem človeku le še 800 do 900 gramov. 150 gramov na svoji teži izgube možgani, ko se človek postara. Tudi številni drugi deli človeškega telesa prav precej izgube na svoji teži. Izjemo dela le srce, ki z leti postaja večje. Staro srce tehta precej več kakor pa mlado.
.....n ■■■ iummIMB
po svetu
X Smrtna nesreča brata angleškega kralja. Iz Lizbone poročajo, da se je pri letalski aesreči smrtno ponesrečil vojvoda Kentski, brat angleškega kralja. Nesreča se je zgodila v severni Škotski. Vojvoda Kentski je potoval na krovu vodnega letala tipa Sunderland proti Irski. Iz neznanih razlogov je letalo strmoglavilo na tla. pri tem so prišli ob življenje vsi člani posadke in vsi potniki.
X Novi turški poslanik v Berlinu. Novi turški poslanik v Berlinu je Saffet Arikan ln je doma iz Erzindžana v Anatoliji, kjer se je rodil 1. 1888. V mladih letih se je odločil za vojaški poklic in dovršil je vojno akademijo stare turške vojske, že kot mlad oficir je bil dodeljen generalnemu štabu. Leta 1920 je stopil v vrste bojevnikov za svobodo in kmalu je postal šef generalnega štaba mladoturške vojske na anatolskem vzhodnem bojišču.
X Rentne marke se vzamejo iz prometa. V
Nemčiji krožijo poleg bankovcev Nemške državne banke tudi še bankovci Rentne banke, ki je bila ustanovljena pred 18 leti, ko si je Nemčija po razvrednotenju takratne marke ustvarila novo valuto: rentno marko, šele pozneje je bila uvedena zdajšnja marka, ki pa je po vrednosti enaka rentni marki. Obtok rentnih mark je znašal v zadnjem času nekaj nad eno milijardo. Zdaj poročajo iz Nemčije, da bodo bankovci, glaseči se na rentne marke po 10, 50, 100, 500 in 1000 mark, vzeti iz prometa in se bodo lahko po 30. septembru zamenjali le še pri blagajnah Nemške državne banke in to do 15. decembra letos. V bodoče bodo ostali v prometu le bankovci po 1, 2 in 5 rentnih mark.
X Jagode, debele kakor jabolka. Danskim vrtnarjem se je posrečilo po mnogih letih križanja vzgojiti novo vrsto vrtnih jagod, debelih kakor navadna jabolka. To bodo pač največje vrtne jagode, kar jih pozna svet. Ker je podnebje severne Nemčije močno podobno Danskemu, bodo tudi