Poštnina plačana v gotovini
Sped. ;n abbon. postale - I Grvppo
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:
G o r 1 z 1 a, Riva Piazzutta, 18 ■ tel. 3177
PODUREDNISTVO:
T r i e s t e , Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603
Polletna naročnina...............L	900
Letna naročnina..................L	1.800
Letna inozemstvo.................L	2.800
Poštno čekovni račun:	štev.	24/12410
Ml
Leto XV. - Štev. 28 (750)
Gorica - četrtek 11. julija 1963 - Trst
Posamezna številka L. 40
VINKO BELIčlč	m t	4 V 4	O	/k A	I T	4	4
Ob prazniku sv. Cirila in Metoda Nadškof msgr. Anton Vovk umrl
O	nobeni prireditvi, kar smo jih po vojni imeli Slovenci na teh primorskih tleh, ne bi mogli reči tega, kar lahko rečemo o današnji slavnosti: namreč, da je to praznik najožje povezanosti med zvestobo krščanski veri in zvestobo naši materini besedi — ter vobče praznik človeškega bratstva.
In tudi nikdar doslej nismo šli še tako daleč v davnino — v čas pred tisoč sto leti. Ali sveta brata Ciril in Metod sta dve izredno svetli osebnosti, ki sta razlivali svoj čar na vso okolico, prijateljsko in neprijateljsko — in imata s svojim zgledom tudi nam veliko povedati.
Doma sta bila iz Soluna, lepega in bogatega mesta ob Egejskem morju — iz starodavnega mesta Thesalonika, kjer je že apostol narodov sv. Pavel ustanovil cvetočo krščansko občino. Rojena in vzgojena torej ob eni velikih korenin Kristusove Cerkve sta že od mladih let imela oči uprte naprej. Naravne talente sta si bogatila z marljivim učenjem in rasla sta v ljubezni do Boga in do ljudi, v svetosti in pokorščini. Do velike izobrazbe sta se povzpela, a nista se prevzela!
Ljubila sta svoj materin grški jezik, posodo tolikih stvaritev človeškega duha v teku stoletij. Ni pa ju bilo sram naučiti se tudi jezika preprostega ljudstva, ki je živelo v okolici Soluna in po vsej deželi Makedoniji: ta jezik so govorili tamkajšnji Slovani — govorili so ga, pisati pa ga ni znal še nihče.
—	Tedaj je prišel prošnji klic od kneza Rastislava, ki je vladal slovanskim rodovom na skrajnem zapadu, ob sami nemški meji:
»Cesar bizantinski, vladar vzhodnega Rima, pošlji mojemu ljudstvu misijonarjev, ki poznajo slovanski jezik! Zakaj nemški duhovniki in škofje pri nas bolj širijo moč nemškega kralja nego blago-vest Jezusovo. Moje ljudstvo ne razume latinščine — in živi vrelci evangelija ne morejo do njegovega srca. To je velika škoda! Pomagaj mi!«
Cesar carigrajski se je ozrl naokrog, in oči so mu obstale na dveh solunskih bratih: učenih, sposobnih, versko gorečih. In ker sta govorila tudi slovanski jezik, sta spoznala, da ju kliče sam Bog v daljno, tujo deželo.
Ciril je tedaj sestavil abecedo slovanskega jezika in za prve potrebe prevedel vanj nedeljske evangelije: tako je slo-vanščina iz govorice postala knjižni jezik. Potem sta se brata poslovila od ljubljene matere-vdove in od domovine. f
Ali si moremo predstavljati čudenje moravskih Slovanov, ko so slišali, kako ta dva velika in slavna moža gladko govorita slovanski jezik in ljubita prezirane Slovane? Razodela sta se kot prava apostola Kristusovega nauka ljubezni do vseh ljudi, do vseh narodov ne le z besedo, ampak tudi z zgledom.
Učila sta ljudi, da življenje ni boj in trpljenje in izgorevanje brez smisla in brez cilja, temveč da je priprava na nebesa. Prinesla sta jim svobodo božjih otrok. In pobožno so ponavljali za njima Gospodovo molitev, ker so jo razumeli:
»Otče naš, iže jesi na nebeseh, da sven-tit sen imen tvoje, da pridet cesarstvje tvoje, da bondet volja tvoja jako na ne-bese i na zemlji...«
Ljudstvo je šlo trumoma za njima in pridruževali so se jima učenci. Obenem je raslo število v slovanski jezik prevedenih svetih knjig.
Po Cirilovi smrti so nastopili težki časi, ker se nemški škofje niso morali odreči Moravski in Panoniji ter se je ponemčevanje teh dveh slovanskih dežel nadaljevalo. Toda ko je šel Metod ponovno v Rim in se vrnil z novo častjo kot njun nadškof, je nemški srd vzplamtel: Metod je prišel v roke nemških škofov, ki so z njim surovo postopali. On se je branil odločno in dostojanstveno. Ni se hotel odpovedati nadškofiji in se umakniti.
Dve leti in pol je prebil v ječi, dokler ni novica o njegovi usodi prišla do Rima
in je papež Janez VIII. ukazal vso zadevo natanko raziskati. Prizadeti so priznali svojo krivdo in bili ostro kaznovani. Metod pa se je vrnil na Moravsko — z nekdanjo globoko vero, ki je ravnanje njegovih nevrednih sobratov ni omajalo.
—	Nadaljnja Metodova pot je bila pot dela, bojev, potrpljenja in vztrajnosti. Dosledno je oznanjal Kristusov nauk in se ni laskal človeškim ‘slabostim. Petindvajset let dolgo misijonsko delo ga je končno utrudilo in mu strlo telesne moči. Komaj so ga pokopali v moravski stolni cerkvi blizu Velehrada, že se je vzdignila nemško-latinska stranka ter naskočila Metodovo delo in njegovo dediščino.
V zmedah tistega časa, ki niti papeškemu Rimu niso prizanesle, so laž, sebičnost, sovraštvo in nasilje skoraj uničili sadove Metodovega truda. Kakih dve sto Metodovih učencev je bilo vrženih v ječo, potem pa so bili pognani čez mejo. Apostolsko in prosvetno delo so nadaljevali med balkanskimi Slovani. Lahko si mislimo, na kaki preskušnji je bila njih vera, ko so se spraševali: Ali so tisti, ki so nas pregnali, še pravoverni kristjani? Toda kljub pohujšljivemu zgledu slabih kristjanov so ohranili svojo vero nedotaknjeno!
Most, ki naj bi bil preko Slovanov družil vzhodni in zahodni Rim, je bil porušen: mogoče bi — da je bilo drugače — sploh ne prišlo do usodnega cerkvenega razkola pred devet sto leti. Letos, ko praznujemo tisočletnico prihoda sv. Cirila in Metoda med Slovane, govore in pišejo o njima in njunem delu zgodovinarji in jezikoslovci vse Evrope.
Slovanski svet namreč danes ponovno zbuja pozornost. Zapadna Evropa se odpira Vzhodni: po univerzah ustanavljajo stolice za slovanske jezike in znanstveni časopisi čutijo dolžnost, da svoje bralce seznanjajo s slovanskimi narodi, z njih zgodovino, z njih kulturo in z njih problemi.
Nihče, kdor je resnično izobražen, danes ne govori več o Slovanih kot o nekakih barbarih ali o manjvredni rasi. Še pred sto leti, še pred petdesetimi, še pred petindvajsetimi so domišljavi, na svojo moč in preteklost oprti evropski narodi zviška gledali nanje — a zgodovina jih je obsodila.
Čas gre naprej — in nekdanji predsodki, nekdanje krivice se umikajo zdravemu gledanju. Iz davnine stopata sveta solunska brata v vsem blišču svoje slave — in mi čutimo v srcu globoko hvaležnost, ker sta zapadnoslovanskemu svetu prinesla luč vere in v knjigi zapisano materino besedo. Po tej veri in po tej besedi smo vstali iz teme in zaostalosti ter postali sestavni del Evrope: tiste srednjeveške in te današnje, ki se zdaj prebuja in v kateri bomo tudi mi Slovenci imeli svoje mesto in svoj glas.
Po svojem zemljepisnem položaju smo na sredi med Vzhodno in Zahodno Evropo. Zavedati se moramo, kakšna je naša dolžnost danes, ko se Evropa zedinjuje.
Usojeno nam je, da smo most, ki spaja dva bregova, da smo prstan, ki druži dvoje bitij, ki spadata skupaj. Napraviti moramo vse, da bo ta most čvrst — in da bo ta prstan svetal. Ne smemo se umikati tej nalogi!
V vseh preskušnjah stoletij nas je Slovence reševala pred narodno smrtjo zvestoba materini besedi: tisti besedi, ki sta jo prva pisala in v njej učila sveta brata Ciril in Metod.
Ali se bomo mi, ki izpovedujemo isto vero ljubezni, predajali malodušnosti in obupavanju? Nikakor ne! Pač pa bomo pogumni, ponosni in polni zaupanja: zakaj na začetku naše književnosti stojita dva svetnika — in naša literatura se začenja z molitvami!
Hodili bomo po poti lepote, časti in zvestobe, pa naj nam koristolovstvo ln bleda sebičnost na levi in desni še tako zastirata oči.
Mi imamo svoj cilj — mi vemo kam!
zdravje. Tudi med zadnjim obiskom letos pred veliko nočjo je bolj kakor o svoji hudi bolezni govoril o skrbi za duše in kako bo lahko še delal ob pomoči pomožnega škofa.
In tako vdan je bil sv. Cerkvi in rimskemu papežu! »Ob prvem najinem srečanju.« nadaljuje ista oseba, »je hotel vse vedeti o sv. očetu Piju XII., ki ga je imenoval za škofa, in kako vesel je bil Janeza XXIII., kateremu je bil tako podoben po brezmejni dobroti. Ob zadnjem obisku mi je hitel pripovedovati, da je dobil od sv. očeta v spomin kelih, da je sveti oče poslal ljubljanski stolni cerkvi spominsko svečo in zlasti kako da ga je uslišal z imenovanjem pomožnega škofa v osebi, ki jo je sam predlagal. »Kako je dober sv. oče,« je ponovno in ponovno zatrjeval, »in kako ljubi Ljubljano, koliko pozornosti za našo nadškofijo. Hvala Bogu in sv. očetu!« Take in podobne izraze vdanosti in hvaležnosti je človek slišal iz njegovih ust.
In njegova ljubezen do duhovščine in do vernikov! Zanj so bili vsi samo dobri in dobro obetajoči otroci. Bal se je le, da ne bi zlasti duhovniki zašli na stran-pota. Pri tem je videl zanje posebno eno veliko nevarnost, ki ;‘e pa ni mogel preprečiti, in to je bila zanj največja bolečina.«
*	* *
Ljubljana in z njo ves slovenski narod sta izgubila v nadškofu Vovku velikega škofa in narodnega voditelja v najtežjih dneh naše novejše zgodovine. S trdno vero in varno roko je vodil nadškofijo v težkih časih povojnih zmed in zablod. Naj mu bo Bog obilen plačnik, pri Bogu pa naj prosi za ljubljansko nadškofijo in slovensko ljudstvo.
llllllllllnlllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllHIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIllllllllllMllllllilllllHIIIIIiniltlllUllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllIlillllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllMIIIIIIIIIIllllillllllll
Spor med Moskvo in Pekingom
V ponedeljek zvečer je tržaški radio sporočil svetu vest, da je v jutranjih lirah umrl ljubljanski nadškof dr. Anton Vovk. Znano je bilo, da je nadškof že dalj časa bolehal. Saj smo to slišali zlasti v času, ko sta skupaj Z msgr. Držečnikom bivala v Rimu zaradi koncila. Tudi pozneje je večkrat prišlo v javnost, kako hudo je z zdravjem ljubljanskega nadškofa.
Toda vedno smo u-pali, da se bo obrnilo na boljše, posebno ker se je za nadškofa toliko molilo. Ali božja volja je bila drugačna kot naše želje in zato je k sebi poklical zvestega služabnika, da mu obilno poplača njegov trud.
Nadškof Vovk je učakal 6.3 let in je bil doma z Vrbe na Gorenjskem ter se je rodil v isti hiši kot pesnik Prešeren. Pozneje je postal duhovnik in služboval precej let kot dekan v Tržiču. Škof Rožman ga je poklical v Ljubljano in ga imenoval za kanonika. Bil je najmlajši kanonik. Ko je msgr. Gregorij Rožman maja 1945 zapustil Ljubljano in se umaknil na Koroško pred partizani, ki so ga obsodili na smrt, je poveril upravo škofije kanoniku Vovku. Tako je ta sprva vodil škofijo kot generalni vikar, nato pa je bil imenovan za škofijskega administratorja in 1.
■ ;* vT? r
decembra 1946 posvečen za škofa. Po smrti msgr. Rožmana je bil imenovan za rednega ljubljanskega škofa in leta 1961 za prvega ljubljanskega nadškofa.
Goriški duhovnik, ki je imel priložnost pobliže spoznati pokojnega ljubljanskega vladiko, pravi o njem: »Zavedal se je, da je škof, da je oče izročenih mu duš, da je pastir toliko ovčic božje črede. Iz te zavesti vse njegove misli, besede in dejanja predvsem in samo za duše, pozabljajoč in skoro zanemarjajoč svoje telesno
Ob splošnem zanimanju svetovne javnosti so se v petek 5. julija pričeli v Moskvi napovedani kitajsko - sovjetski razgovori. Na dnevnem redu je ideološki spor med sovjetskimi in kitajskimi komunisti, ki že dokaj časa razdvaja in kruši »monolitnost« komunističnega tabora. V zadnjem času pa se je spor tako razvnel, da je nastala potreba po temeljitem raz-čiščenju, katero so ob več prilikah zahtevali posebno Kitajci. Hru-ščev in ostali sovjetski prvaki niso nikdar kazali zanimanja za te želje Pekinga. Toda, kot rečeno, je zadeva zavzela tak obseg in Kitajci so jo tako silili naprej, da se je Hruščev moral vdati in privoliti v dvostranska pogajanja na ravni centralnih partijskih komitejev.
Razgovori potekajo v največji tajnosti. Sovjetsko odposlanstvo vodi Suslov, kitajsko pa Teng Siao Ping. Dopisniki zahodnih listov poročajo, da je bil sprejem odposlancev bolj hladen. Ob prihodu na letališče so bili kitajski delegati zelo rezervirani. Ploskali so jim samo njihovi rojaki, ki žive v Moskvi. Nekaj dni prej pa so sovjetski cariniki na letališču zadržali dva člana kitajskega odposlanstva dve uri. To je zelo prepričljiva slika trenutnih sovjetsko-kitajskih odnosov.
Kakšen bo izid teh pogajanj? To je vprašanje, ki si ga zastav-
ljajo mnogi na Vzhodu in na Zahodu. Z ozirom na resnost spornih vprašanj, ki jih morajo rešiti, je zelo malo verjetno, da bi spor poravnali s kakim kompromisom. Potemtakem ne ostane drugega, kakor da, ali privedejo spor do kraja ali pa da ga več ali manj prikrito vlečejo naprej kot doslej. To tudi zaradi tega, ker gre za temeljna ideološko-politična načela, pri katerih je izključeno, da bi ena ali druga stranka popustila.
BISTVO IDEOLOŠKEGA SPORA
Glavno sporno vprašanje zadeva vprašanje miroljubne koeksistence med komunističnimi in kapitalističnimi državami. Sovjeti zagovarjajo stališče, da ni nujno, da pride do vojne med obema taboroma oziroma gredo še dlje: da se je treba atomski vojni izogniti, ker bi se z njo tvegal sam obstoj socialističnega tabora. Zaradi tega je Hruščev popravil teorija Marxa in Lenina o neizbežnosti vojne s kapitalističnim svetom in proglasil načelo tako zvane »miroljubne koeksistence«. S tem je hotel izključiti v današnjih pogojih vojno (ki bi nujno postala atomska) kot sredstvo za uničenje kapitalističnih držav, ter prenesti tekmo na gospodarsko in politično področje. Na tej podlagi je osnoval svojo politiko zbliževanja z Zahodom, se lotil pogajanj za preki-
nitev nuklearnih poskusov, umaknil s Kube atomske rakete in pod-vzel še druge podobne pobude. Pri tem ga vodi praktično načelo : razširiti komunistični sistem z mirnimi sredstvi in se na vsak način izogniti spopadu z nuklearnim o-rožjem.
Kitajci pa zagovarjajo ravno nasprotno, in Marxovo načelo o neizbežnosti vojne za uničenje zahodnega imperialističnega tabora še vedno velja, kljub iznajdbi strahotnega atomskega orožja. Kitajsko ideološko glasilo »Rdeča zvezda« z dne 4. marca 1963 to takole opravičuje: »Če bi imperialisti sprožili vojno, bi to res zahtevalo od vseh narodov ogromne žrtve. Kljub temu mislimo, da bi se žrtve izplačale. Kajti na razvalinah imperializma bi potem zmagoviti narodi kmalu zgradili novo civilizacijo, tisočkrat bolj napredno od kapitalistične, ki bi jim zagotovila res čudovito bodočnost.«
V pismu kitajskih komunistov sovjetskim z dne 14. junija 1963, ki je vzbudilo toliko hrupa v Moskvi in zaradi širjenja katerega so sovjetske oblasti izgnale iz Moskve tri kitajske funkcionarje ter dva študenta, pa je med drugim rečeno: »Tisti, ki menijo, da je možno graditi boljši svet brez o-rožja, oboroženih sil ter vojn na podlagi splošne in popolne razo-(Nadaljevanje na 3. strani)
\ KRŠČANSKI NAUK \
Skrb za dušno zveličanje
Neki dijak je pripovedoval sv. Filipu N en ju, da stoji pred maturo in da upa, da jo bo dobro napravil. Sveti Filip se je zanimal, kakšni so njegovi načrti za bodočnost. Fant je odgovoril: »Postati hočem odvetnik. Vsi mi pravijo, da sem za ta poklic kakor ustvarjen.« — »In potem?« ga vpraša duhovnik. »Kot advokat bom postal slaven; nato se bom oženil in postal bogat človek.« — »In potem?« — »Upam, da bom na rimskem sodišču dosegel kako visoko mesto.« — »In potem?« — »Potem? moral bom pač umreti.« — Tedaj je potegnil svetnik mladeničevo glavo čisto k	sebi in	mu je tiho zašepetal
na uho: »In	potem?«	— Mladenič ni	tega
resnega pogovora nikoli pozabil.
Večno zveličanje naše duše nam mora biti važnejše kot vse zemeljske dobrine (bogastvo, čast, slava, užitki). Saj je Jezus sam povedal: »Iščite najprej božjega kraljestva in njegove pravice in vse vam bo navrženo.« (Mt 6,33). Vse, kar na zemlji delamo, mora služiti našemu večnemu zveličanj u; naše misli in skrbi, molitev in delo, jed in pijača, šport in razvedrilo.
Svojega zveličanja ne smemo postavljati v nevarnost.	Skrb	za	zemeljsko srečo ne	sme biti	v škodo večnemu	zveličanju.	Vsako	nagnjenje k slabemu	moramo	premagovati. Biti	mo-
ramo pripravljeni izgubiti prej vse, denar in premoženje, čast in prostost, da svoje življenje, kakor pa postaviti svoje zveličanje v nevarnost. Kako resne so Jezusove besede: »Kaj namreč pomaga človeku, če si ves svet pridobi, svojo dušo pa pogubi? Ali kaj bo dal človek v zameno za svojo dušo?« (Mat 16,26).
Da bomo znali brzdati svoja nagnjenja, se moramo vaditi v premagovanju. Večkrat si moramo odreči na pr. tudi kaj dovoljenega. Če se prepustiš, da vladajo v tebi vsi nagoni, odpreš hudobnemu duhu vrata v svojo dušo. Brez premagovanja, ni krščanskega življenja.
Če hočemo priti v nebesa, moramo živeti kot otroci božji, ogibati se greha in priložnosti v greh in si z dobrimi deli zaslužiti nebesa.
Zgledi premagovanja in zatajevanja tudi v dovoljenih rečeh: Takoj, ko se zbudiš, vstani; — ostani miren, četudi te kaj zaboli ali razburi; — počakaj nekoliko s pitjem vode, ko čutiš žejo; — odzovi se takoj, ko si poklican od igre itd. — S takimi malimi vajami dobiš voljo v svojo oblast tudi tedaj, če bi se ona hotela odločiti za kaj pregrešnega.
Atoški menihi za železno zaveso
			 		 	• ■ 			
|ip	;|a|4	z življenja Ctrlcvefflbtei
Navdušen sprejem kardinala Wyszynskega
Preteklo nedeljo se je poljski primas :ardanal Wyszynski vrnil iz Rima v do-novino. Kljub temu da je vlak imel več ir zamude itn da je v mestu vladala huda Točina, je kardinala pričakalo na postaji igromno ljudstva. Kardinal jih je smeje e vprašal, če ga bodo sploh pustili do-nov, taka gneča je bila okrog njega. Po-ivalil jih je, da so mu pripravili bolj 'roč sprejem, kakor je bilo vroče vreme. >ovabil jih je za zvečer v stolnico, kjer im bo govoril. Zvečer se je stolnica na-tolnila z verniki in kardinal je omenil, :ako poljske oblasti dolžijo škofe, da se ic ravnajo po besedah papeževe enciklike Pacem in terris« ter da po svoje sodijo tvetovni in položaj v državi. Temu je polj-ki primas oporekal, kajti kakor papež anez XXIII., tako papež Pavel VI. in vsi tatoliški škofje delajo in se trudijo za nir, a predvsem za mir v dušah, za svo->odo in pravico v duhu vere in človeškega iostojanstva. Zato, je dejal, naj bodo božji >roblemi prepuščeni škofom.
zelo veliki in je v njih prebivalo do tisoč menihov. Toda to je zgodovina, danes je položaj dokaj drugačen, kot opisuje omenjeni jezuit v člankih, ki smo jih objavili. S tem v zvezi opozarjamo tudi na članek v tej številki o stanju ruskih samostanov na gori Atos.
Res, velika škoda, da tako propada nekdaj cvetoče meniško življenje na vzhodu.
Papež na obisku pri bolnem kardinalu
Sv. oče Pavel VI. je obiskal kardinala Micaro, svojega namestnika v rimski škofiji. Ta kardinal je obolel in sv. oče ga je hotel osebno obiskati. Po poti so Rimljani sv. očeta toplo pozdravljali.
Zahvalne slovesnosti za papeževo izvolitev
Po vsem katoliškem svetu se še vedno vršijo zahvalne slovesnosti za izvolitev novega papeža. Tako so imeli slovesen Tedeum v Buenos Airesu, v Parizu, v Bonnu, v Saigonu in drugod.
omagali so jim v samostan	Nov	čudež	v	Lurdu
laponka Kimura Masako je na zelo e-nstven način prišla v samostan. Doma Tokia je postala katoličanka in zahre-inela po samostanskem življenju. Toda en oče, goreč šintoist, ji ni hotel dati »voljenja. Tedaj je zvedela, da bi lahko opila v samostan tudi proti očetovi volji e v inozemstvu. Izbrala si je Španijo. xla kako priti tako daleč? Za njeno Ijo je izvedela španska radijska postaja Madridu. Svojim poslušavcem je pove-ila željo japonskega dekleta in jih pro-la za pomoč. Ti so se velikodušno od-'ali in zbrali potreben denar, da je Ki-ura Masako mogla plačati vožnjo in priti Španijo ter stopiti v samostan.
isočletnica atoških samostanov
V	našem listu smo do sedaj objavili
i	članke ameriškega jezuita o Sveti gori tos in o tamkajšnjih menihih. Ta Sveta n-a obhaja letos tisočletnico ustanovitve, a to so se spomnili z dokajšnjimi sloves-DStmd i» vsej Grčiji od 21. do 24. junija, rod tisoč leti 963. leta, je grški menih tanazij Athoniata ustanovil osrednji sa-lostan na Sveti gori Agio lavno. Od tu > se razširili menihi na vse kraje ma-:ga polotoka in ustanovili celo vrsto sa-vostanov. Nekateri izmed teh so postali
Najbolj žalostno, kar doživi obiskovavec gore Atos, je njegova ugotovitev, da se vidno manjša število menihov iz dežel pod komunistično oblastjo: iz Rusije, Romunije, Bolgarije in Srbije. (V nekem pravoslavnem verskem časopisu je srbski menih Štefan zapisal: »Pohvalno se da pisati samo o preteklosti samostana Hi-lendarja, sedanjost je temna.«)
Od teh so najbolj prizadeti Rusi, ker so nosivci najbolj slavne in pestre zgodovine med atoškimi menihi. Pred prvo svetovno vojsko je bilo na Atosu 4000 ruskih menihov; bili so številčno močnejši od Grkov. Zaradi stroge prepovedi grške vlade, da iz ^sovjetske Rusije ne sme noben menih priti na Atos, se je sedaj njihovo število zalo zmanjšalo.
Brez naraščaja so ti menihi prepuščeni počasnemu umiranju; verjetno bodo grški samostani prevzeli njihove lepe cerkve in zemljo. Najmlajši menih iz sedanje sovjetske Rusije, ki sem ga srečal na Atosu, je doma iz Podkarpatske Rusije in star 57 let. Povprečna starost ruskih menihov je 80 let in najznačilnejša njih delavnost: postelja v bolniški sobi.
Oče Ignacij je bil prvi ruski menih, ki sem nanj naletel, ko sem bil prišel v Karyes, kjer je vodstvo velike meni-šije (meniške skupnosti). Peljal me je v svoj samostan, kjer sem prenočil. Nekoč je bilo v njem 60 menihov, sedaj je oče Ignacij sam. Drugi dan sem srečal očeta Ivana iz .samostana sv. Janeza Teologa (Evangelista); v njem je živelo nekdaj 90 menihov, danes živi v njem oče Ivan sam, star čez 80 let in hrom.
Velika »skete« pripadajoča Vatopedom (sv. Andrej ali »Palača«) se je pred rusko revolucijo ponošala s 500 do 600 menihi. Sedaj je niz praznih sob; le včasih se zasliši menihova hoja po praznih hodnikih. Samo šest jih je ostalo v njej, starih od 75 do 90 let, da sanjajo o slavnih časih tega quasi samostana, ki se je toliko let trudil, da bi bil priznan kot polnopravni samostan med dvajsetimi drugimi. Ker so bili Grki proti temu — imeli so večino je samostan ostal »skete«, čeprav je bil večji kot tričetrtine drugih glavnih samostanov.
V samostanu preroka sv. Ilija je nekoč živelo 250 menihov, sedaj jih je samo 11.
V Pantelejmonu je danes še 30 menihov, polovica njih na bolniških posteljah.
V	njihovi obednici je prostora za 800 menihov; v času pred rusko revolucijo so morali imeti glavni obed v dveh izmenih, da so mogli postreči vsem menihom. Druge manjše stavbe okrog samostana, ki so bile nekdaj ruske, so že zasedli menihi drugih narodnosti, ponajveč Grki. Seveda je v njih še viden ruski vpliv v stavbarstvu in v ruskih ikonah, ki krase njihove cerkvice.
Kljub njihovi žalostni usodi neizogibnega izumiranja sem doživel izredno veselje pri obisku teh ruskih menihov. Ko so me sprejemali kot gosta, sem občutil pri nijh več toplote in opazil več duha skupne discipline ter več skrbnosti pri opravljanju liturgije kot pa v grških samostanih. Ti ruski menihi so prav taki, kot jih je prikazal Dostojevski v svojih
romanih. Ob sprejemu so me pozdravili z globokim poklonom, ves čas obiska me klicali s krstnim imenom, ob odhodu pa pozdravili s poljubom. Pri njih nisem opazil najmanjšega predsodka zaradi tega, ker sem katoliški duhovnik.
Ob pogledu na njihove bogato okrašene cerkve in kapele, na njihove kmetije in vinograde ter na njihova velika gostišča, ki so nekoč mogla sprejeti do 300 ruskih romarjev na dan, mi ni bilo težko predstavljati si njihov vpliv in veličino minulih časov. Gora Atos je bila za vsakega ruskega romarja vmesna postaja na jx»ti iz Svete dežele domov. Vsak veren Rus je mislil, da je njegova dolžnost, da gre na tako romanje pred svojo smrtjo.
Samostan sv. Andreja, ki je bil zgrajen šele sredi preteklega stoletja, ima največjo cerkev. Okrašena je tako bogato, da jo imenujejo »palača«. Ta največja cerkev na Atosu je sedaj zaprta; šest menihov, ki so še tam, opravlja svoje pobožnosti v majhni kapeli.
V	samostanu	sv.	Pamtelejmona,	ki se
imenuje Rusik,	so	mi	povedali,	da so
imeli 26 kapel,	da	so	se v njih	mogli
zvrstiti vsi menihi	za	liturgijo.	Glavna
cerkev »katholikon« je zidana v slogu .19. stol. in posvečena sv. Pantelejmonu. Pobožnosti so dvojezične: staroslovanske in grške, čeprav so tam samo trije grški menihi.
Po zavitih stopnicah oad obednico sem se povzpel v zvonik, kjer je veliko število zvonov; največji med njimi tehta 13 ton. Ob velikih praznikih so zvonili nanje po notah menihi glasbeniki in vabili menihe in romarje k cerkvenim opravilom.
Pred odhodom sem se [poslovil od opata samostana. Globoko se je priklonil in me prosil odpuščenja za grehe, ki -so jih bili storili on in njegovi menihi. Ves osupel sem ga vprašal: »V čem ste grešili?«
Odgovoril je: »Hudo smo grešili zoper Boga in ta praznina v naših samostanih je kazen za naše grehe. Ko sem prišel sem na Atos, je bilo tu 4000 ruskih menihov. Med menihi v Rusiji je bila skoro neka strast, priti na goro Atos in tu zveličati svojo dušo. Kaj se je dogodilo? Namesto da hi bdi ostali v Rusiji, kjer bi
bili mogli postati svetniki, kot je postal Serafim iz Sarova, so prišli sem, pričeli se vdajati pijači in ptozabili na poslanstvo
pravega meniha. Ruski samostani na Atosu so postali prebogati.«
Predstojnik samostana preroka Elija mi je dejal podobno: »Bog kaznuje ruske menihe za njihovo nekdanje bogastvo v posestvih in beneficijih.«
Romanje v Rim skupine Slov. ženske zveze iz Amerike
Dne 17. junija je prispela na rimsko letališče »Fiumicino« z dvema jet-letaloma iz Lurda skupina Slovanian Women’s limon of America. Skupina je štela 70 oseb ter jo je na letališču sprejel rojak g. Vinko Levstik, kateri je lastnik Hotela BLED in Penziona DANILA v Rimu in pri katerem je tudi cela skupina stanovala.
Skupina si je z avtopulmani ogledala Rim, dan pred odhodom pa se je udeležila sv. maše v baziliki sv. Klemena. Sv. mašo je daroval za skupino preč. p. Aniton Prešeren S. J. ob asistenci dveh slovenskih duhovnikov. P. Prešeren je spomnil skupino, da sta ostanke papeža Klemena prinesla v Rim brata sv. Ciril .in Metod in da v tej cerkvi ležijo ostanki slovanskega apostola sv. Cirila. Med sv. mašo so prepevali slovenske nabožne pesmi ih skoro vsa skupina je pristopila k sv. obhajilu.
Po nekaj dneh je skupina spet odpotovala na letališče in od tu z jet-letali šla na obisk v staro domovino. — Vse potovanje je organizirala Potovalna pisarna Kollander iz Clevelanda. Skupino je vodila iz Amerike pesnica in urednica zveznega glasila ŽAR, Mrs. Prisland, amer. Slovenka, v Rimu pa je za skupino skrbel g. Levstik sam.
Obsojeni menihi iz Mazzarina
V	Messini se je pretekli teden zaključil prizivni sodni proces, ki se je pričel 20. maja in v katerega so zapleteni tudi trije redovniki iz samostana v Mazzarinu. Obtoženi so, da so izsiljevali denar in jx> sredno ali neposredno sodelovali pri vrsti kaznivih dejanj in zločinov, ki so na Siciliji na dnevnem redu. Sodniki so jx> enajstumem tajnem jx>svetovanju potrdili prejšnjo obsodbo treh civilistov, Azzolina in Salerna na 30 .let'hi Nicolettija na 14
let in pol. Trem redovnikom pa, ki so bili na prvi razpravi oproščeni, so sedaj naložili kazen vsakemu 13 let zajx>ra.
miiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii
Ali naj naši otroci postanejo
na lastni zemlji beraški tujci ?
V	zadnjih letih smo priče vsakovrstnemu barantanju s slovensko manjšino in zemljo, na kateri prebiva. — Za širokopoteznimi meddržavnimi kupčijami, ki so v marsičem usodno vplivale na življenje in narodni obstanek slovenskega človeka v zamejstvu, prihajajo sedaj na vrsto razne uradne razlastitve in končno še vsiljivo prizadevanje cele vrste tujih podjetnikov, magnatov in špekulantov, ki
Zdravniški urad v Lurdu, ki je posebna zdravniška ustanova za preiskovanje čudežnih ozdravljenj v Lurdu, je v zadnjem času pregledal sedem nenadnih ozdravljenj, ki imajo na sebi pečat čudeža. Eden teh je ozdravljenje Else Aloi s Sicilije, ki ima sedaj 32 let. Ta je zbolela na kostni jetiki in se zaman zdravila na raznih klinikah, nazadnje v Messini. Leta 1961 je prišla v Lurd in se pri votlini nenadoma začutila bolje. Dne 28. aprila 1961 je zdravnik prof. Michel-Marie Salmon podpisal izjavo, da je zdrava. Zdravniški urad je pa počakal še dve leti in sedaj potrdil, da je bolnica še vedno pri najboljšem zdravju in da se njeno ozdravljenje ne more pripisovati naravnim silam.
Cerar ponovno evropski prvak
Na V. evropskem pokalu v Beogradu je Miro Cerar iz Ljubljane v orodni telovadbi drugič osvojil prvo mesto in z njim naslov evropskega prvaka. Ko je mladi slovenski športnik stopil na tribuno je godba zaigrala jugoslovansko himno in predsednik mednarodne telovadne federacije FIG Charles Thoeni mu je obesil okrog vratu zlato kolajno. Množica pa je mlademu telovadcu navdušeno ploskala.
Pok. nadškof ljubljanski msgr. Anton Vovk na pastirski vizitaciji
prežijo na vsak kvadratni meter naše zemlje kot muhe na kašo.
Kar naenkrat so mnogi petični italijanski gospodje našli pot na slovenski Kras: v Nabrežino, v Sv. Križ, na Prosek in drugam. Tu so s pomočjo raznih poklicnih in nepoklicnih mešetarjev, ki jim v Trstu pravijo »trapolerji«, v svojih načrtih tudi uspeli. Naj dragocenejša jim je seveda zemlja ob obali... Tu so zlasti zadnja leta kupčije kot na tekočem traku: slovenska zemlja, obdelani in neobdelani vinogradi, prehajajo v tuje roke drug za drugim za majhen denar. Kam to vodi? Ali naši slovenski ljudje nič več ne mislijo na svoje otroke, na svojo bodočnost in obstanek? V časih najhujšega fašističnega pritiska sta slovenski posestnik in kmet znala varovati in braniti vsako ped svoje zemlje. Danes, ko ni več fašizma, ko lahko vsak oče, ki je pri zdravju, zasluži svoji družini kos kruha — pa premnogi naši ljudje, ki imajo sicer polna usta slovenstva, tako brezglavo nasedajo tujim barantačem In prekupčevavcem.
Ali ne vidimo, kako se nam tujci po pravici smejejo, ko tako lahkomiselno in brez vsake jjotrebe prodajamo zemljo, ki so jo naši očetje in dedje v potu svojega obraza s tolikšno vnemo in ljubeznijo obdelovali, ohranjali in jo nam zapustili?
Že ta ugotovitev bi morala zadoščati vsakemu treznemu človeku, ki Ima količkaj slovenskega duha v sebi in vsaj trohico ljubezni do svojih potomcev, katerim je dolžan zagotoviti napredek in blagostanje. Ali naj naši otroci pristanejo na lastni zemlji beraški tujci? Koliko je naših ljudi, ki so po bolj ali manj ugodno sklenjeni kupčiji ostali brez svoje zemlje in slednjič še brez lire v žepu? Ali naj jih posnemamo? Nikakor! Zemlja, ki sl jo pošteno kupil ali podedoval, naj ti bo sveta! Nikar je ne prodajaj, zlasti ne v današnjih razmerah, ko ima denarna valuta tako pičlo in nestalno vrednost, sicer te bodo sodili lil obsodili tvoji lastni otročiči!
Proslava sv. Cirila in Metoda na Padričah Misli in vprašanja
ob naši šoli
Nad tri tisoč udeležencev - Nastop pevskih zborov, govornikov, igravcev in skavtov
Prireditelji nedeljskega slavja v čast sv. Cirilu in Metodu na Padričah si gotovo niso obetali tolikšnega obiska in s tem tudi ne 'tolikega uspeha pri vsem optimizmu, s katerim so prireditev pripravljali. Bilo je to res veliko ljudsko slavje, pravi ljudski tabor z vsemi glavnimi značilnostmi takih prireditev: udeležba od blizu in daleč, razgibano in veselo razpoloženje pri vseh, množične skupine nastopajočih, in vse na zeleni kraški gmajni, pod hrasti in v senci rešelik. Med odmori je človek imel vtis veselega »piknika«, ki tako prihaja v navado tudi v Evropi.
Takšen je torej bil okvir nedeljske proslave na Padričah. V ta okvir je spadal tudi primemo izbrani program. Predvsem prenovljena cerkvica sama, ki je dala povod za nedeljsko slavje prav na Padričah. Brali smo, da jo je prenovdl Tone Kralj. Kakšna je bila prej, me vemo, sedaj pa smo videli, da je lepa, okusna, vsa nova. Padričani so lahko ponosni in želeti je le, da bi ob nedeljah ne ostajala prazna, temveč da bi kmalu postala premajhna in da bi morali na kakem bolj mirnem kraju sezidati novo.
Posebnost nedeljske proslave je bila sv. maša na prostem. Daroval jo je na velikem prostornem odru, na katerem je bil postavljen oltar, letošnji novomašnik iz Rojana g. Vončina. Med mašo so združeni mešani pevski zbori s Tržaškega peli mašne pesmi, skupne molitve je pa vodil msgr. Jamnik. Med mašo je pri evangeliju spregovoril o sv. Cirilu in Metodu dr. Janežič. Bila je torej res nedeljska maša na prostem pod gorkim kraškim soncem. Ljudje so povečini sledili sveti maši z zbranostjo. Pokazalo se je, da so take maše nekaj lepega in koristnega, če je le potrebna povezava med daro-vavcem pri oltarju in med verniki. V nedeljo je vse to bilo zaradi dobrih zvočnike«7 in dobrega vodstva msgr. Jamnika.'
Po končani maši in polurnem odmoru se je začel kulturni del proslave. O tem moram ugotoviti, da je bil primerno izbran in podan. Izbran v tem smislu, da je pomagal poudariti vodilno misel celega slavja: čast sv. bratov in pomen njunega dela za versko in kulturno življenje Slovanov nasplošno, nas Slovencev posebej. Posamezne točke so bile tudi dokaj dobro podane, ker ni šlo toliko za umetniško višino, za kar prireditve na prostem niso primerne, temveč da se pokaže skupno sodelovanje množičnih zborov in množičnih nastopov, da se doseže mogočen učinek. In to smo v nedeljo doživeli.
Najprej smo videli na odru zelo veliko skupino združenih pevskih zborov s Tržaškega. Koliko je bilo vseh nastopajočih? Štel jih menda ni mdhče. Bilo jih je pa gotovo blizu dve sto, saj so veliki oder napolnili. Pod vodstvom prof. Mamola so zapeli tri pesmi: Himno sv. Cirilu in Metodu, nato Opevajmo junaka dva in končno za to priložnost skomponirano pesem dr. H are j a Beseda — bratska vez na besedilo prof. Beličiča. Zbor je učinkoval predvsem zaradi svoje množičnosti, pa tudi izvajanje je bilo dobro. V kaki zaprti dvorani bi seveda tudi razne finese prišle bolj do veljave.
Sledila je zborna deklamacija dijakov, ki so recitirali pesem Stanka Janežiča v čast slovanskih apostolov. Oglasil se je tedaj domači župnik M. Živec. Zahvalil se je vsem, ki so pri proslavi pomagali in poudaril tudi naklonjenost zastopnikov cerkvenih in civilnih oblasti, ki so šle na roko bodisi pri obnovi cerkve kot pri današnji proslavi. G. Živcu je odgovoril msgr. Salavdori, ki je v škofovem imenu
pozdravil nedeljsko slavje in v slovenskem jeziku prebral pismo odsotnega škofa msgr. Santina, ki je bil odsoten zaradi potovanja v Sv. deželo.
Za temi pozdravi so nastopili tržaški skavrtje, ker smo na Tržaškem navajeni, da ni večje prireditve, na kateri bi skavt-je ne imeli svoje besede. Tudi ti so v svojem stilu in v svoji govorici pozdravili sv. brata. Toda osrednja točka vsega slavja je bil govor prof. Vinka Beličiča. Ker prinašamo ta govor na uvodnem mestu v današnji številki, ni potrebno, da kaj več o njem povemo. Dovolj da poudarimo, da je Beličičeva beseda odmevala jasna in zanosna v lepi poletni večer in da gotovo ne bo ostala brez odmeva tudi v dušah prisotnih.
Izmed Netržačanov so kot gostje nastopili Goričani, ki so za ,to priložnost zbrali dokaj močan moški zbor kakih 40 pevcev. Vodil jih je Fr. Valentinčič ml. Za svoj nastop so si izbrali troje sicer znanih pesmi: Oj Triglav moj dom, O večerni uri in Pobratimijo, toda v močni zasedbi in pod veščim vodstvom mladega dirigenta so izivenele kot nove in prav ubrane na ton nedeljskega slavja. Pred nastopom go-riškega zbora je prisotne v imenu Goričanov pozdravil M. Terpin.
Sonce se je že močno znižalo na nebu, ko iso se na odru pojavili igravci Slov. odra, da podajo prizor Sv. Ciril in Metod med Slovani, ki ga je napisal in režiral prof. Peterlin. To hi bila igra v navadnem pomenu besede, temveč radijska igra z dialogi, saj drugače pred tako veliko množico in na odprtem ni mogoče uspešno nastopati. V prizoru je pravilno poudarjeno poslanstvo sv. bratov in pa politični zapleti na dvoru slovanskih knezov Rasti-slava in Kod j a ob prihodu solunskih bratov. Tako je ta prizor dal zaključni pečat nedeljski proslavi v čast sv. Cirilu in Metodu.
*	* *
Ob koncu se spomnimo še prirediteljev proslave. To so Slovenska prosveta iz Trsta ter Zveza pevskih zborov in pa bazoviški župnik g. Živec ter cela njegova župnija. Vsi ti so imeli veliko dela in truda, da so vse pripravili, uredili in organizirali. Njim moramo biti predvsem hvaležni za lepo slavje, ki je v srcu marsikoga zbudilo novo upanje in nove sklepe, da moramo še kdaj in še kje drugje imeti slična srečanja zamejskih Slovencev, ki nam je še mar vera in zdrava kultura in ki nam plesi niso ne znak kulturnosti ne prave narodne zavesti.	(r+r)
TELEGRAMI
BONN: Obisk francoskega predsednika De Gaulla v Nemčiji se je zaključil, ne da bi dosegli kakšen pomemben uspeh. Razen izmenjave vojakov in študentov je francoskonemška pogodba ostala mrtva točka. Zgleda, da po obisku Kenne-dyja niso Nemci več tako navdušeni za De Gaulla. To je bilo obenem tudi zadnje srečanje med De Gaullom in
Adenauerjem, ki bo v jeseni odstopil.
MOSKVA: 15. julija se bodo v Moskvi pričela tristranska pogajanja med ZDA, Sovjetsko zvezo in Veliko Britanijo za morebitno sklenitev sporazuma o prekinitvi nuklearnih poskusov. Po sodbi strokovnjakov obstajajo precejšnje možnosti za sporazum. Tudi Hruščev je v govoru v Berlinu izrazil pripravljenost skleniti vsaj delen, če ne popolen, sporazum.
BRUSELJ: Ministrski predsednik Levevre je pretekli teden podal ostavko svoje vlade. Kralj Balduin je odstop zavrnil
Spor med Moskvo in Pekingom
(Nadaljevanje s 1. strani)
rožitve, medtem ko je kapitalizem še pri življenju, se vdajajo praznim iluzijam. ... Sodelovati z a-meriškimi kapitalisti, pomeni varati narod!«
S podobnimi citati, ki odkrivajo bistvo ideološkega spora med Moskvo in Pekingom, bi lahko nadaljevali. Toda že iz zgoraj navedenih odstavkov je razvidno, da so razlike med obema partijama tako globoke in bistvene, da je sporazum praktično nemogoč. Kvečjemu bodo nadaljevanje pogajanj odložili. Ni pa tudi izključeno, da ne pride že med temi pogajanji do odkritega razdora. V tem slučaju bi se komunistični blok razbil na dva dela. To dejstvo bi imelo dalekosežne posledice na svetovni politični položaj.
ter povabil vladnega načelnika, naj skuša na kak način rešiti spor zaradi jezikovne enakopravnosti, ki jo zahteva flamsko prebivavstvo napram onemu, ki govori francosko.
BUDIMPEŠTA: Generalni tajnik U Tant je pretekli teden obiskal Madžarsko, kjer 'se je razgovarjal s tamkajšnjimi državniki o normalizaciji odnosov med madžarsko vlado in Združenimi narodi. Zgleda, da bodo po šestih letih zbrisali madžarsko vprašanje z dnevnega reda ZN.
RIM: Leonejeva vlada je prejela zaupnico v senatu, v petek pa ji jo bo brez dvoma izglasovala tudi poslanska zbornica. Za vlado so glasovali samo demokristjani, proti pa komunisti, misovoi in liberalci. Vse ostale skupine (socialdemokrati, socialisti, republikanci in monarhisti) so se pa glasovanja vzdržali. S tem so te skupine v bistvu omogočile novi vladi, da do oktobra uredi najnujnejše državne posle.
LONDON: Sem sta prispela na uradni obisk grški kralj in kraljica. Sprejem danske dvojice so delno motili grški izseljenci, ki so protestirali zaradi pripora grških političnih jetnikov. — Že ob nedavnem obisku kraljice Friderike je prišlo do raznih izgredov. Zadeva je tudi sprožila vladno 'krizo v Atenah z odstopom Karaimanlisove vlade.
BUENOS AIRES: Volitve v Argentini so prinesle zmago radikalne skupine predsedniškega kandidata Ilia in predstavljajo očiten poraz peronistov. Ti so agitirali za bele glasovnice, katerih je bilo zelo nizko število odstotkov v primeri z zadnjimi volitvami. Enako so bili tudi poraženi vojaški krogi z gen. Aramburu-jem na čelu.
Nenavadna osmrtnica
V	Velsbergu (Južna Tirolska) je umrla Klara Auer, stara. 73 let. — Zapušča mater, ki ima 103 leta.
Prijatelji in poznavavci današnjega dijaka tožijo nad njegovo površnostjo in plitvostjo. Vsako leto se iz vrst naših šolnikov slišijo približno tele besede: »Tako slabih dijakov kot letos pa še nismo imeli; saj se nič ne uče, nič ne delajo, se ne zanimajo za nobeno stvar; so nemimi, nepazljivi in raztreseni...«
Deloma te ugotovitve drže, kajti tudi drugi šolniki se pritožujejo, da se vedno bolj širi »epidemija« površnega učenja in odpor do resnega in temeljitega umskega dela. Torej to dejstvo ni samo specifično slovensko ali goriško, ampak je splošno razširjeno. Kriv pa ni dijak sam; glavna krivda je v okolju, v razmerah, saj ga vse vleče in navaja k raztresenosti, k lagodnosti. Kino, televizija, šport, slikanice, vse to je danes v službi človekove komodnosti in udobnosti. Nič čudnega ni torej, če se tudi otroci nalezejo od odraslih in od okolja, kajti »besede mičejo, zgledi vlečejo.« Danes so zelo redki odrasli, ki se bavijo z resnim umskim delom. Še redkejši pa so, ki se zanimajo za duhovni napredek, za vzgojo in probleme mladine, za razna pereča vprašanja. In potem naj bi bili otroci in mladina drugačni!
Uživanjaželjnost v širokem pomenu besede ali življenjski materializem je največja poguba današnjega časa, je rak — rana moderne družbe. Javlja se na vseh področjih človekovega udejstvovanja in v najrazličnejših oblikah, od katerih je lagodnost ali komodnost najnavadnejša in najpogostejša. Razumljivo je, da je tudi šola vključena v območje življenjskega materializma in prilagojena njegovim zahtevam. Staršem so za cilj le uspehi in materialna ugodnost: čim večji prejemki in čim hitrejše napredovanje; čim manj dela in skrbi, zato čim manj otrok; čim udobnejše delo in čim več počitka. Vzgojo otrok usmerjajo k materialističnim ciljem: čim prej v službo in k zaslužku; čim manj napora in trpljenja pri delu in v službi, šola, kamor pošiljajo otroke, jim je kot nalašč, da se znebijo sitnosti in odgovornosti, da so laže več prosti. Ne briga jih, da bi se otroci kaj naučili, pač pa hočejo, da bi šola spravila njihove otroke čim prej do kakega dobrega mesta.
Razumljivo je, da tudi šolniki niso izvzeti iz tega splošnega toka življenjskega materializma. Le redki so taki, ki jim je šolništvo vzvišen poklic, ki jim je prvo vzgoja mladine in skrb zanjo, potem šele lastna komodnost ter prilagoditev razmeram in okolju. Premnogi so šolniki le slučajno; ker jim tako najbolj konvenira; ker imajo tako največ prostega časa, da imajo še kak drug postranski zaslužek. Jasno je, da taki »šolniki« vršijo svoj poklic brez duše in vneme; da se otepajo vsakega izvenšolskega dela v korist učencev, ker morajo imeti čas za druge stvari; taki šolniki so tudi navadno največji oportunisti.
Današnja srednja šola je premalo vzgojna in premalo življenjska. Največ, kar napravi, je to, da skuša mladega človeka natlačiti z znanjem, na dozorevanje njegovega značaja in njegove osebnosti se pa le malo ozira. Toda kaj pomaga golo poznanje dejstev in suhih številk, če pa ni ustaljene osebnosti in prave zrelosti, ki edina daje vsemu znanju pravi smisel! Matura je žal največkrat kot stiskalnica, ki hoče iztisniti iz dijaka kar največ mehanično naučenega znanja. Ne pomeni pa meje, onkraj katere bi se študent-človek zazrl v svojo odgovornost do življenja in družbe!
Danes šola ne zajema celega človeka. — Navsezadnje je pa ob današnjem njenem
stanju prav, da ga ne zajame! — Njegovo srčno in moralno vzgojo močno zanemarja. V življenje pošilja neznačajne izobražence, okrnjena bitja; ne žlahtnih sadov, le trpke lesnike. Kar pa vendarle žlahtnega pride v življenje, je povečini srkalo svoje moči iz drugih in drugačnih tal.
V	tem je tragika velikega dela naše šolske mladine, da je preveč zanemarjena v dobi, ko zlahka zaide v nevarne blodnje in v svojsko sanjavost. Ta mladina ne vidi pravih idealov, ne dobiva jasnih smernic. Manjkajo ji pravi voditelji, pravi vzgojitelji, ki bi ustavili njeno zaletavanje iz skrajnosti v skrajnost, preprečili neprimerno mladostno izživljanje. Tako postaja brezbrižna, brez volje, vključuje se v tok uživanjaželjnost!. To izrabljajo materialisti, jo lovijo v svoje mreže in jo pod krinko slepivih obljub vodijo k svojim ciljem, kjer ni prostora za svetle ideale, za vero, za Boga.
DRIN
Radio Trst A
Teden od 14. do 20. julija 1963
Nedelja: 9.30 Sonce in dež v slovenski pesmi. — 10.00 Prenos sv. maše iz stolnioe sv. Justa. — 11.15 Oddaja za najmlajše: »Zvesti plešec«. — 12.00 Slovenska nabožna pesem. Cerkveni zbor iz Doberdoba.
— 12.15 Vera in naš čas. — 18.00 Kino-klub, filmski svet v besedi in glasbi. —
21.00 Folklora z vsega sveta. — 21.30 Skladbe za godala.
Ponedeljek: 11.45 Ameriški odmevi. —
12.15 Iz slovenske folklore:	»Trauce	so
že zelene - Košnja«. — 18.30 Sodobni italijanski skladatelji: Ottorino Respighi. —
19.15 Izvenevropska sporna ozemlja: (3) »Linija Mac Mahon. — Zoltan Kodaly: »Hary Janos«, spevoigra.
Torek: 12.15 Potovanje po Italiji. — 18.30 Slovenska simfonična glasba. — 19.00 Fla-vist Bruno Dapretto. — 19,15 Z mamico po sončnih stezicah. — 21.00 Znameniti gorniki v Julijskih Alpah: (1) »Baltazar Hacquet«.
Sreda: 11.45 Glasbeno potovanje po Evropi. 12.15 Za naše žene. — 18.30 Simfonične pesnitve. — 19.00 Tenorist Mitja Gregorač. — 19.15 Seipio Slataper: »Moj Kras«. — 21.00 »Vsakdo ima svojo postavo«, radijska drama.
Četrtek: 11.45 Jugoslovanski orkestri in pevci. — 12.15 Znameniti gorniki v Julijskih Alpah: (1) »Baltazar Hacquet«. —
19.00 Pevski zbori Julijske Benečije in Furlanije: Zbor »Vittorio Vaneziani«. —
19.15 »Potovanje na mesec«, dramatizirana zgodba. Tretja slika. — 21.00 Simfonični koncert orkestra Tržaške filharmonije.
Petek: 11.45 Italijanski akvarel. — 12.15 Pogled na svet. — 18.30 Iz del dunajskih klasikov. — 19.00 Pianist Gabrijel Devetak. Marijan Lipovšek: Trije impromptuji. —
19.15 Zlato, tisočletni vladar sveta: (3) »Zlato v rimski državi«. — 20.30 Gospodarstvo in delo. — 21.00 Koncert operne glasbe. — 22.00 Doba odjuge v sovjetski književnosti: (3) »Uporabljene teme«.
Sobota: 12.15 Za naše žene. — 15.30 »Pesek v oči«, komedija v dveh dejanjih.
— 19.15 Na počitnicah: 3. oddaja. — 20.45 Zbor iz Št. Mavra, ki ga vodi Gabrijel Devetak.
♦ ----------------------------------------
\ ,.Katoliški glas" v vsako slovensko družino 1
Msgr. R. KLINEC:
■ II
IJI
Ob 400-letnici Marijinih družb
Ženske Marijine družbe na Goriškem
Vse hitrejši razmah so imele na Goriškem dekliške Marijine družbe. Prva teh kongregacij je nastala v Drežnici 1. 1898. Naslednje leto so se osnovale kar štiri: v Kamnjah, na Libušnjem, v Pevmi in v Ročinju. Nato so si sledile, leto za letom, nove kongregacije: v Podgan, Levpi in v Grgarju (1901), v Kromberku (1902), v Kobaridu in v Štanjelu (1903), v Velikem dolu (1904), v Novakih (1905) in na Otlici (1906).
Leta 1907 so bile ustanovljene tn dekliške kongregacije: v Batah, v Rihember-ku in v Gorici.
Med vsemi temi Marijinimi družbami je pač najvažnejša goriška, ki si je zastavila
namen, da nudi versko, nravno in narodno vzgojo hčerkam slovenskih družin v Gorici in pravtako številnih dekletom, ki so prihajala služit z dežele v mesto. To kongregacijo je dne 29. novembra 1907 ustanovil stolni vdkar Ciril Vuga. Nadškof Sedej jo je kanonično priznal dne 7. decembra 1907. Prvi slovesni sprejem pa se je izvršil dne 25. marca 1908.
Marijansko gibanje med dekleti je zavzemalo vedno širši razmah. Veličastne jubilejne proslave, ki so jo avgusta 1908 ob priliki 50-Jetnice prikazovanj Matere božje v Lurdu priredile goriške dekliške Marijine družbe, se je udeležilo 17 kongregacij. Samih sedem let pozneje, ob začetku prve svetovne vojne jih je bilo v nadškofiji že 51. V to število niso vključene Marijine družbe vipavskega in idrijskega dekanata, ki sta tedaj bila pod ljubljansko škofijo.
Marijino družbo so zajele vse stanove: fante in dekleta, može in žene. Vzbrsteli
so posebno Marijini vrtci za deklice in za dečke. Dozorel je čas, da bi se vse kongregacije medsebojno povezale pod skupnim škofijskim voditeljem. Januarja 1914 je nadškof Sedej imenoval dr. Josipa Srebrniča za prvega škofijskega voditelja Marijinih družb.
A vstala je vojna vihra in do tal porušila Ludi zgradbo Marijinih družb. Po vojni je bilo treba celiti tvarne in duhovne rane, zidati porušene vasi in cerkve, prebujati v novo življenje prosvetne, politične, socialne in gospodarske organizacije, predvsem pa Marijine družbe, ki so se še najbolj častno izkazale med vojno.
Bila je skupina gorečih duhovnikov, in prvi med njimi štomaški vikar Leopold Cigoj, ki so sprožili živahno marijansko gibanje za poživitev Marijinih družb. Razpravljali so na vseh dekanijskih konferencah, v Zborniku, posebno pa rta važnem zborovanju, ki so ga imeli voditelji Marijinih družb oktobra 1921 v Gorici pod
predsedstvom nadškofa Sedeja. Nadškof je dne 24. januarja 1922 imenoval dr. Andreja Pavlico za novega škofijskega voditelja Marijinih družb in mu postavil ob stran osrednji škofijski svet, v katerem so bili: Ivan Reščič, dr. Mirko Brumat, P. Oto Kocjan in dornberški župnik Josip Godnič. Leto pozneje je msgr. Pavlica odstopil in nadškof Sedej je imenoval za novega škofijskega voditelja Leopolda Cigoja, voditelja apostola Marijinih družb. Pod njegovim vodstvom so se kongregacije čudovito lepo razcvetele v vsej škofiji. Septembra 1924 je bilo naslednje statistično stanje: 72 dekliških Marijinih družb, 6 mladeniških, 17 ženskih’ 89 Marijinih vrtcev s skupno 8.994 člani. V družbah so delovali številni odseki, kot n. pr. evharistični, tiskovni, misijonski, dobrodelni, treznostni, pevski, dramatski itd.
Od tega časa dalje so Marijine družbe nevzdržno napredovale in se jačile, po-
sebno še potom ko je fašizem ukinil Prosvetno zvezo in razpdstil vsa izobraževalna društva. Vse slovensko organizirano življenje se je preneslo v cerkev in vkljub še tako ostremu policijskemu pritisku so Marijine družbe imele svoje shode, seje, zborovanja in prireditve v zakristijah ali v dvoranah tik cerkve ali v župniščih.
Msgr. Cigoj je organiziral zelo načrtno ves ustroj Marijinih kongregacij in je preko dekanijskih voditeljev’ skrbel, da so se poživljale in na novo ustanavljale vedno nove družbe. Po njegovi smrti 1. 1935 je prevzel škofijsko vodstvo msgr. Mirko Brumat, ki je z enako požrtvovalnostjo nadaljeval z delom, tako da je 1. 1942, ko so plameni druge svetovne vojne zajemali naše kraje, delovalo na Goriškem: 77 dekliških, 31 ženskih in 11 mladeniških Marijinih družb; Marijinih vrtcev' pa je bilo nad 120. Vseh organiziranih Marijinih otrok je bilo kakih 12.000.
(Se nadaljuje)
□ RIŠKE
NOVICE
Z »modrim vlakom« v Lurd
V ponedeljek zjutraj je s tržaške postaje odpotoval proti Lurdu »modri vlak«. Vlak je sestavljen iz 12 voz, dva sta namenjena za bolnike, ki ležijo, in ostali za bolnike v boljšem stanju in pa za 300 romarjev. Okrog osme ure zjutraj je vlak potoval tudi skozi goriško postajo, kjer je vstopilo 120 romarjev, izmed teh 24 bolnikov. Romanje je organiziralo društvo UNITALSI. Letošnje romanje UNI-TALSI vodi goriški nadškof Pangrazio, ki je pred odhodom v Lurd imel za vse romarje sv. mašo v cerkvi sv. Justa pri postaji.
Zaključek šolskega leta v središču ENCIP
V središču za poklicno vzgojo mladine na Korzu Italija so prejšnji teden zaključili večerne tečaje za strokovno izpopolnitev, katerih se je udeleževalo 80 dijakov. Petdeset deklet je ob zaključku leta položilo izpite pred posebno komisijo za tajnice in stanografinje. 48 jih je izdelalo, dve sta bili zavrnjeni. 30 fantov pa je položilo izpite za radijske tehnike. Izdelalo jih je 29.
Bela stavka v podgorski tovarni
Že tretji teden traja stavka tekstilnih delavk v Podgori. V tem času so večkrat uprizorile po mestu protestne povorke. Na številnih tablah, ki so jih nosile, so bile zapisane njihove zahteve: zvišanje mezd na dostojno višino v sorazmerju z današnjimi cenami. Največja protestna manifestacija je bila v petek 5. julija dopoldne, ko so v znak solidarnosti s stavkujočimi delavkami zaprli svoje obrate in trgovine vsi goriški trgovci in delodajavci. Povorka je dosegla trg Ce-sare Battisti, kjer sta 3000 zbranim delavcem govorila tajnik Delavske zbornice Bergomas in pokrajinski tajnik CISL Ma-rinello. Od tu so stavkujoči šli še na Travnik pred prefekturno palačo, kjer je prefekt sprejel 8 člansko delegacijo. Odšli so nato še na županstvo in pokrajinsko upravo.
Stavkajo tudi delavke iz ronškega obrata, da bi dosegle višje plače.
Tudi v ladjedelnici v Tržiču se že več mesecev borijo za priznanje dnevnice za delo v Trstu.
Zveza industrijcev želi prenesti pogajanja glede spora v Tognellovih tekstilnih tovarnah v Podgori in Ronkah v Rim. Temu pa sindikati nasprotujejo in zahtevajo naj se pogajanja začnejo v Gorici ob posredovanju prefekta. Tovarna v Podgori je že od 24. junija pod nadzorstvom delavcev in brez ravnateljstva. Delo stoji in položaj delavcev, ki v tem času ne dobivajo nobene plače, je vedno težji.
Natečaj trgovinske zbornice v Gorici
Trgovinska zbornica v Gorici je razpisala natečaj za nagraditev oseb, ki so se posebno odlikovale v svojem življenju kot delavci in obrtniki. Natečaj ima šest kategorij. V kategoriji »A« so delavci, ki so zaposleni pri istem podjetju 30 let, v »B« kategoriji so voditelji podjetij, ki so pri istem podjetju vsaj 35 let, v »C« kategoriji so osebe, ki že 50 let neprestano delajo na področju goriške pokrajine, v »D« kategoriji so industrijska, trgovska in kmetijska podjetja, ki so v teku let znatno izboljšala svoj položaj, v »E« kategorijo spadajo tisti, ki so se odlikovali s svojimi izumi, in v »F« kategoriji pa tisti, ki so uvedli v svoja podjetja razne novosti im izboljšanja.
Prošnje sprejema trgovinska zbornica v Gorici do 31. avgusta t. 1.
Umrla je Josipina Pavlin
Dne 3. julija je velika množica spremila na pevmsko pokopališče Josipino Pavlin iz znane gostilne Pavlin v drevoredu XX. septembra. Pogreb je vodil po vinski župnik g. Rutar. Na koru in pri odprtem grobu so pevci iz bližnjih vasi zapeli dve žalostinki, »Vigred se povrne« in »Blagor mu...«.
Gospa Josipina je bila po značaju vedno vedra in vesela, zavedna Slovenka, ki je vse življenje vestno delala in se za vse zanimala. Pokopali so jo na pevmskem pokopališču poleg moža in sina dr. Joška, ki je še mlad umrl tik pred koncem Vojne.
Ker je mama ni pustila na ples, si je hotela vzeti življenje
Karabinjerji so na svojem obhodu po nabrežju Soče zapazili v soboto popoldne na tleh mladenko, ki je bila v nezavestnem stanju. Takoj so obvestili o tem Zeleni križ, ki je mladenko nemudoma prepeljal v goriško bolnico. Tam so ugotovili, da se je mladenka zastrupila, ker je použila preveliko količino pomirjevalnih tablet. Ugotovili so tudi, da gre za neko 18 letno mladenko iz Štandreža, po poklicu šiviljsko vajenko. Mama ji je prepovedala, da bi tisti večer šla na ples v Gabrje, kar je mladenko tako užalostilo, da je sklenila si vzeti življenje. Nekoč se pri nas take stvari niso dogajale, sedaj pa moramo zabeležiti tudi ta nadvse žalostni dogodek, ki priča, kako pomanjkljivo vzgojo ima naša mladina in kako ji je ples več vreden kakor pa življenje, ta naj večja in naj dragocenejša dobrina, ki smo jo prejeli iz božjih rok.
Odprli so pot na Mangart
V nedeljo 7. julija so odprli avtomobilsko cesto na Mangart v višini 2.072 metrov. Cesto so očistili snega in jo na mnogih mestih popravili, tako da je sedaj prehodna za avtomobile. Z mangartskega sedla je speljana lažja pot do vrha gore, od koder je krasen razgled na vso Kanalsko dolino in na Belopeška jezera, ki so tik spodaj.
Števerjan
Kljub življenjski sili, ki jo utegnejo razkazovati razne prireditve na programu v prihodnjih dneh (v teku dveh tednov bo šest dni namenjenih plesu, koncertu, razstavi domačih vin, kmečkih strojev
itd.), moramo ugotoviti, da v resnici padamo in usihamo. Proti nobenemu rojstvu v pretekli polovici letošnjega leta imamo že osem smrti, in sicer tri smrtne slučaje v zadnjem tednu.
V ponedeljek 1. t. m. je umri zaradi mučne in zahrbtne bolezni 69-letni Pavlin Škorjanc. Kot kolon je skoraj do zadnjega ljubil in pridno obdeloval domačo zemljo. Veliko je pretrpel med zadnjo vojno, ko je izgubil ženo in dva sina. Z mrtvo ženo v naročju; ki mu je bila ustreljena pred očmi, je moral bežati pred Nemci.
Tri dni sta druga za drugo odšli v večnost dve dobri, verni in skrbni ženici, 82-letna Olga Gravnar, ki je umrla v petek 5. t. m., in 85-letna Ivana (po domače Tina) Ciglič, M je preminula v ponedeljek 8. t. m. Družilo ju je lepo prijateljstvo, ki je verjetno izviralo iz skupne usode: obe sta ostali vdovi še sorazmerno mladi v prvi svetovni vojni, ko sta jima moža padla na fronti, sami pa sta se morali preživljati v begunstvu s kopico otrok.
Umrlim želimo božjega miru in veselja, svojcem pa naj gre naše iskreno sožalje.
Jamlje
Preteklo nedeljo smo imeli pri nas lep praznik. Obiskal nas je g. nadškof, da je birmal naše otroke iz Dola in Jamelj ter blagoslovil novo župnišče. Pod slavolokom smo ga sprejeli, kjer so ga birmanci v zboru pozdravili z deklamacijo. V cerkvi ga je cerkveni zbor sprejel z mogočnim »Ecce sacerdos«. Potem ko je g. nadškof podelil otrokom zakrament sv. birme, je vse lepo pozdravil v našem jeziku s »Hvaljen Jezus« ter nato priporočil vsem, naj krščansko živimo ter naj bomo tesno povezani z dušnim pastirjem, ki bo imel zdaj svoj dom v novem župnišču blizu cerkve. Nato je dodal še msgr. Gregorec nekaj misli v domačem jeziku. Po blagoslovu v cerkvi je pred novim župniščem blagoslovil motoma vozila in nato novo župnišče.
Potem, ko se je ustavil z duhovniki in ključarji še nekaj časa, je odšel od nas, ko so se prižigale prve zvezde.
Po zaključku tržaškega velesejma
RZASKE
NOVICE
Nadaljevanje zasedanja občinskega sveta
Tržaški občinski očetje imajo te dni številne seje, na katerih razpravljajo o različnih upravnih vprašanjih tržaškega mesta. Najvažnejša točka za nas Slovence je bilo imenovanje komisije, ki bo proučevala ugovore privatnikov proti razlastitvam na Kolonkovcu in v drugih tržaških predmestjih.
Na dnevnem -redu je bilo imenovanje naslednika odstopivšega komunističnega svetovavca odvetnika Pogasija. Slednji se je namreč odpovedal mestu vodje komunistične svetovalske skupine baje zaradi tega, ker je prišel v spor z vrhovi komunistične stranke v Trstu. Nadomestil ga bo po vsej verjetnosti svetovavec Grbec.
Poraz socialkomunistov v Delavskih zadrugah
Pretekle dni so končali s štetjem glasov pri volitvah v Delavske zadruge. Končni izid je presenetil združeno socialkomuni-stično listo, katero so javno preko Primorskega dnevnika in š svojimi kandidati podprli tudi bivši pristaši titovske NSZ. Lista »demokratične koncentracije« je prejela 57,63%, komunistična lista »Rinascita« pa 42,37% glasov.
Z ozirom, da so lani socialkomunisti zmagali s precejšnjo razliko glasov, je letošnji uspeh demokratičnih strank tem bolj vzpodbuden. Zaradi tega so komunisti težko preboleli ta poraz.
Huda nesreča v Lonjerju
Konec minulega tedna se je v Lonjerju pripetila nenavadna nesreča, ki je globoko presunila vse sosede in bližnje in daljne prebivavce. Ko se je dveletna punčka Ariana Faravs igrala na dvorišču, je po nesreči padla v pralno kad, ne da bi kdo od domačih ali sosedov to opazil. Ko sta ji čez nekaj časa pritekli na pomoč teta in stara mati, je bilo že prepozno. Vsi poskusi, da bi malo Ariano iztrgali v zadnjem trenutku iz objema smrti, so bili zaman. Tudi zdravniki v bolnici niso mogli več pomagati.
Nesreča je globoko pretresla družino, ki ji je pobrala edinega otroka.
Dolina — Šolski uspehi
Ravnateljstvo industrijske strokovne šole v Dolini sporoča, da so v poletnem
Kosmač Stanislav, Družina Josip, Furlan Marij, Sancin Dušan, Sancin Sergij, Scroccaro Davorin, Slavec Branko, Slavec Marjan, Stranj Mirko, Žafran Branko, Tul Zoran, Glavina Rosa, Kosmač Vesna, Petaros Olga, Zobec Boža.
K popravnim izpitom v jesenskem roku je pripuščenih 17 kandidatov. 1 kandidatinja je bila odklonjena.
Dne 5. julija so zaprli vrata 15. tržaškega velesejma. Naš velesejem je torej letos slavil majhen jubilej: že 15 let Trst za kratek čas pozabi na svoje skrbi in težave, na vsa zapostavljanja, ki jih prenaša, ter pogumno organizira svoj sejem.
Na letošnjem velesejmu je bilo prisotnih 1015 razstavljavcev, od tega 578 domačih in 437 tujih iz 32 držav, od katerih je devet pripravilo kolektivne razstave. Kar 43% razstavljavcev je bilo torej iz tujine, in ta odstotek iz leta v leto raste. Prav velika udeležba tujih razstavljavcev dovolj zgovorno dokazuje, kolikšno pozornost vzbuja naš velesejem oziroma bolje naše pristanišče v bližnjem in daljnem svetu. Poslanstvo Trsta je, da postane središče za mednarodne izmenjave, posrednik med obsežnim zalednim področjem in prekomorskimi državami. Še prej pa središče sodelovanja med Italijo, Jugoslavijo in Avstrijo, ki se tehnično, gospodarsko 'in finančno vzajemno dopolnjujejo.
Toda nikar si ne delajmo iluzij. Perspektive tržaškega pristanišča niso nič kaj rožnate, če ne bodo vstopili novi elementi, ki bodo to stanje spremenili. Italijanska in evropska ekonomija je v povojnem času premaknila svoje gravitacijsko središče bolj na zahod. Tržaško pristanišče se zato ni dosti okoristilo z razvojem mednarodne trgovine. Nasprotno, opažamo vedno večje hiranje pristaniškega prometa. Nek tuji trgovinski svetnik je pravilno poudaril, da bi tržaško pristanišče moralo uporabljati konkurenčne cene na-pram drugim mednarodnim pristaniščem ter izboljšati tehnične ugodnosti in pristaniške naprave.
Mogoče se bo tržaško pristanišče rešilo težavnega stanja z novo vlogo, ki jo bo dobilo v okviru novoustanovljene dežele; saj bo v večji meri kot do zdaj zastopalo gospodarske interese poleg tržaške pokrajine tudi goriške in videmske. Pobudniki tržaškega velesejma so se te nove naloge nedvomno zavedali in so priredili posebno razstavo, posvečeno deželam s posebnim statutom, in zasedanje, posvečeno deželam. S tem v zvezi bi pripomnili, da bi naša dežela morala biti bolje zastopana kakor z nekaj fotografijami: Furlanija-Julijska krajina je končno že ustanovljena, čeprav nima še svojih organov.
Vsekakor je bil letošnji velesejem uspešen. Zlasti so bili dobri posli na področju električnih gospodarskih strojev, pri pohištvu, radijskih in televizijskih sprejemnikih ter pri lesu. Gospodarstveniki in obiskovavci so pokazali veliko zanimanje za montažne hiše. Število obiskovavcev je preseglo lanske rekordne številke. Številne delegacije z vsega sveta so si ogledale prostore na Montebeliu. Posebno veliko je bilo Jugoslovanov in Nemcev. Oči-vidno pa prireditelji velesejma tega niso opazili, kajti sicer bi po velesejmskih zvočnikih gotovo poslušali reklamo poleg v italijanskem vsaj še v slovenskem in nemškem jeziku. Saj bi s tam še bolj izpričali mednarodni značaj našega vele-
sejma. Ce se ne motimo, smo nekaj podobnega omenili že lansko leto, pa ni nič pomagalo. Mogoče bo prihodnje leto drugače! Dajmo, gospodje! Samo malo dobre volje, malo poguma, pa bo šlo! L. V.
: FILM
Ivanovo detinstvo
(L’infanzia di Ivan)
Ta film je skupaj z italijanskim »Družinska kronika« dobil zlatega leva na lanskem beneškem festivalu. Mnogi so bili mnenja, da ni zaslužil te nagrade; morda deloma to drži, vendar je treba priznati, da pomeni to delo prelom s tradicionalnim izdelovanjem filmov v Sovjetski zvezi, prelom, ki se je začel s filmi »Enain-štirideseti«, »Kadar letijo žerjavi« in »Neodposlano pismo«.
Režiser Tarkovsky je dramatično začutil enega izmed najtežjih problemov naše dobe: razširjanje nasilja v tako zvanem civilnem svetu. Prikazal je ta pojav tako, da se je prepustil svojim čustvom kot človek in kot umetnik; ni ga uporabil niti v vzgojne, niti v propagandne namene. Celoten film prikazuje resnično tragedijo: tragedijo uničene nedolžnosti. Predstavlja nam Uk dečka Ivana ne kot majhnega junaka, temveč kot zastrupljen sad nasilja. Njegova trdna odločitev, da se naprej bori, nikakor ne zadobi romantičnih barv velikodušne žrtve, junaškega poslanstva, temveč postane nečloveška volja, ki jo vodi zgolj nasilje. Ivan ne more biti živeč simbol, ker je umrl: umrl je v tistem trenutku, ko so v njem ubili otroka, preden se je rodil mož; ko so kruto uničili nedolžnost, preden je veliko praznino napolnila izkušenost. Skozi cel film gledavec čuti do njega usmiljenje, a nobene simpatije; skoro vseeno mu je, kakšna bo nje-
gova usoda in ne pričakuje zanj rešitve.
Prav v tem je napaka Tarkovskega, da je nekako preveč razumsko prikazal svojega junaka; gledavec ima vtis, da režiser ne sočustvuje z njim, da ga nekako vodi skozi cel film, a je obenem oddaljen od njegove tragedije. V trenutkih, ko se zdi, da bo dosegel dno strahote, se režiser nenadoma umakne, kot da bi se v zadnjem hipu premislil.
Ruski filmi, ki smo jih imeli priliko do sedaj videti, so bili navadno polni poezije: prikazani so bili tako, da so njihovi junaki zbujali v nas ganotje. Ko gledamo ta film, pa imamo vtis, da je Tarkovskega med izdelovanjem vodil bolj razum kot pa srce. Priznati pa je treba, da je s teh-
u
V pogovoru s poljskim kardinalom
Med vero in nevero ni sožitja
»Tudi če bi Hruščev osebno potrkal na vatikanska vrata, da se pokloni svetemu očetu, bi vse to prav nič ne spremenilo dejstva, da je ideološka koeksistenca med komunizmom in krščanstvom, med vero in nevero nemogoča.« Tako piše pomožni škof Kampe v škofijskem listu Der Sonntag (Nedelja).
Ne voščila, ne druge prijateljske besede ne morejo oprostiti komunizma pred obsodbo, da je smrten sovražnik vsake vere v Boga. Samo dejstva bodo prepričala,« opozarja škof Kampe, »ko se bodo odprla vrata ječ, taborišč, prisilnega dela in podobno, kjer umirajo duhovniki, redovniki in verniki, kadar se bo upoštevala verska prostost in druge človekove pravice, ustavila državna uradna propaganda proti veri in odnehal vsak pritisk na vernike — samo takrat in ne prej se bo lahko začelo misliti na normalizacijo odnosov med Rusijo in sveto Stolico.«
DAROVI
Za Zavod sv. Družine: G. Bratina, Tržič
10.000 lir. — Iskren Bog povrni!
Za Katoliški dom: Jožef Cej 500; Marinka Leban 500; Marija Uršič 1.000; N. N. 5.000; Marija Orel 1.000; N. N. 1.000; Alojzija Pocarini 1.000; Zofija Humar 1.000; N. N. 2.000; družina Žgavec 1.000; Ana Brezigar 1.000; N. N. 1.000; N. N. 1.000; N. N. 1.000; N. N. 1.000; N. N. 1.000; N. N. 1.000; N. N. 1.000; N. N. 1.000; N. N. 1.000; Štefanija Bremec 2.000; N. N. 3.000; N. N. 1.000; N. N. družbanica 10.000; U. Z.
3.000 lir. — Vsem darovavcem Bog povrni!
Širite »Katoliški glas
nične strani popolnoma dograjen. Nekateri prizori dosegajo tisto višino, ki smo jo do sedaj videli samo pri ruskih filmih. Tako je na primer zelo lep posnetek gozda z vsemi tistimi brezami, ki jih ne vidimo nikdar do vrha, kot da bi bile brez konca in bi segale v nebo. Tudi glasbena spremljava je primerna vsebini filma. Glavni junak Ivan, s svojimi ugaslimi očmi podaja tragedijo uničene otroške nedolžnosti in prezgodnjega spoznanja najhujših grozot. V njegovem izrazu vidimo uničeno detinstvo in cinično sprejemanje usode. Ce je ves čas hladen in nam ne vzbuja nobene simpatije, ni to njegova napaka, temveč — kot smo prej rekli — je napaka režiserja, ki ne sočustvuje s svojim junakom.
Film je primeren za odrasle. Mira
OBVESTILA
RAVNATELJSTVO Državne strokovne šole s slov. učnim jezikom s sedežem v Gorici, ul. Croce 3 sporoča, da se vrša vpisovanje v I. razred nove srednje šole in v II. ter III. razred strokovne šole vsak dan od 9. do 12. ure. — Za dijake, ki so izdelali v poletnem roku, se bo vpisovanje zaključilo 25. t. m., za one, ki imajo popravne izpite, pa 20. septembra.
DVODNEVNO ROMANJE na Sv. Višarje. Vodstvo III. rada v Gorici sporoča, da bo romanje na Sv. Višarje, če se bo priglasilo dovolj romarjev, od ponedeljka 5. avgusta do torka 6. avg. — Vpisovanje sprejema p. Fidelis ob jutranjih in večernih urah do 25. julija.
GORICA: Ravnateljstvo Nižje srednje šole v Gorici, ul. Randaccio, sporoča, da traja vpisovanje v I. razred do 25. julija.
Pojasnila na tajništvu šole.
RAVNATELJSTVO Državne strokovne šole v Dolini obvešča, da se vrši vpisovanje za I. razred nižje srednje šole v Dolini vsak dan od 9. do 12. ure na tajništvu šole do vključno 25. julija. Ravno tako se vrši vpisovanje za II. in III. razred strokovne šole.
Dr. VRTOVEC JOŽE (jr.)
specialist za ustne in zobne bolezni asistent na zobozdravniški univerzitetni kliniki v Padovi TRST ul. Mercadante 1/1
vogal ul. Carducci - ul. Milano tel. 68349
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski L 20, osmrtnice L 30, več 7% davek na registrskem uradu.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici