Živeli bodo z nami
Ko položimo v zemljo seme, najsi bo še taka tepo in čvrsto, se razkroji in umre zato, da iz njega nastane novo In bogatejše živijenje. Oa bo moralo zaradi novih oblik življenja umreti, nam še na miset ne pride.
Ali naj nambo ta primera iz narave visoka raziaga oziroma odgovor na najrazličnejša vprašanja, ki sl jih čtovek zastavlja od dnevu mrtvih, pa nanje nikdar ne najde odgovora?
Večkrat namreč slišimo nenavadne besede: »Umrli so, da bodo živeti z nami.« Če premistimo grozo teh besed, ki jih marsikdo izreče zgolj v čustvenem zagonu brez razumske podlage, se moramo ozreti okoli sebe in se vprašati: kje so?
Slovencev ni samo okoli dva mllijona, ampak na milijone in milijone, Z nami žive kmečki puntarji in Primož Trubar, Seba-stijan Krelj in Jurij Dalmatin, Anton Tomaž Linhart !n Valentin Vodnik, France Prešeren, Fran Levstik in Simon Jenko, Josip Stritar in aosip Jurčič, Ivan Cankar in Oton Župančič, Ivan Grohar in Marij Kogoj, BoHs Kidrič in Edvard Kardeij... da omenim le nekaj izbranih imen te tisoč in tlsoč Ijudi naše pretekiosti, ki nas vsak dan spremljajo, ker so del naše slo-venske zavesti.
Vsi ti Ijudje so nam darovali svoja življenja, niso pa nam darovali svoje smrti.
V narodnoosvobodilnem boju od leta 1941 do 1945 pa je padlo na tisoče in tisoče fantov in deklet, mož in žena, na tisoče jih je pobil slovenski sovražnik v ječah in v taboriščih. Ko so tiste čase Ijudje umirali, so v zadnjih trenutkih žlvljenja sporočali, da umirajo za svobodo in za lepše življenje v priho-dnosti. Njihova smrt je bila odkupnina za naše lepše življenje.
Lahko bi nas kdo obtožil, da se ukvarjamo z nenavadno (moderno) mistiko, ko govorimo o mrtvih, ki žive z nami. A če bomo o tožnikih razmišljali, bomo kmalu spfevideli, da se nad našim prepričanjem pritožujejo tisti, ki so zapadli v potrošni-ško miselnost današnje dobe. Potrošniki pa so karikatura socializma. In če bomo vrtali z mislijo še naprej, bomo spoz-nali, da se branijo »kontrole mrtvih« vsi tisti, ki mislijo, da je socializem samo veselje do življenja, ne zavedajo pa se, da je v resnici nenehen boj za dobrpbit človeštva. In končno bomo spoznali, da bi radi pregnali iz našega življenja vse junake in mučenike in borce in brezmejno plemenite Ijudi tisti, ki jim je egoizem požrl zadnje ostanke človečnosti.
Zato niso brez smisla besede, ki jih ob prazniku mrtvih tolikokrat slišimo: »Umrl! so, da bodo živeli z nami!« Z nami živijo in od nas terjajo, da izpolnjujemo vse tisto, za kar so se bojevali s svojim življenjem in s svojo smrtjo.       Jože Javoršek