288
Kmetijstvo.
Agrarno vprašanje in socijalni demokratje.
Socijalna demokracija, dasi je v svojem bistvu in po svoji naravi stranka industrijalnih delavcev, vender napram kmetovalcem in sploh napram kmetijstvu ni mogla igrati vlogo ptiča noja. Tri okolnosti so uplivale, da je bila primorana, določiti svoje stališče napram agrarnemu vprašanju. Prva okolnost je bila ta, da je hotela pridobiti zase kmetijske delavce in ž njimi pomnožiti svojo armado, druga, da je potrebovala glasove kmetovalcev v takih okrajih, koder odločujejo kmetovalci pri volitvah mej socijalnimi demokrati in mej meščanskimi strankami, in tretja okolnost je bila ta, da je hotela vzbuditi nasprotje mej kmetje in mej kmetskimi delavci, mej gruntarji in kaj zarji, da bi iz tega nasprotja dobivala za korist svojo stranko. V kalni vodi se vedno lahko ribari.
Agrarni program, katerega je napravila socijal-nodemokratična stranka, je sestavljen jako previdno. Na prvi pogled se spozna, da stoje socijalni demokratje na negotovih, na spolzkih tleh. Mara jim v tem oziru ni zapustil nikacega navodila, ker v tem oziru iz angleškega industrijalizma ni mogel ničesar posneti. Posledica tega je, da obsega socijalnodemo-kratični program same hipoteze. V njem ni najti nič določnega, nikakih utrjenih postulatov; ta program obsega samo fantaziranje o tem, kaj bi moglo biti. V zahtevah komunistične stranke v Nemčiji, ki so bile formulirane neposredno po marčni revoluciji 1. 1848., čitamo na pr., da se morajo fevdalna posestva prevzeti v državno last, da se mora tudi kmetijstvo izvrševati v velikem aH z nobeno besedo ni niti od daleč namignjeno, kako da naj se to zgodi. Samo jedna zahteva je jasno formulirana, da naj se hipoteke proglase za državno imetje.
Podobno je bilo 1. 1869. na socijalnodemokra-tičnem kongresu v Baslu proglašamo, da ima Človeška družba pravico, proglasiti zasebno lastništvo na zemlji za skupno last, odvzeti zemljo posameznikom in jo dati skupnosti, ni pa bilo povedano, na kateri način, da naj se to izvrši.
Tudi vse druge, sem spadajoče programatične zahteve imajo jednak značaj. Vse so nedoločne in nejasne ali pa dvoumne. Sosebno se je socijalna demokracija varovala, govoriti pred kmetovalci o od-vzetju zemlje ali o podržavljenju zemlje, vedoč, da je kmet zadnji, ki bi se hotel sprijazniti z odpravo zasebnega imetja. Socialni demokratje so svoje končne smotre pred kmetovalci toliko laglje in toliko raje skrivali, ker je bil kmet zanje vedno samo »častiti gospod volilec" in druzega nič. Zaradi tega je stari Liebknecht celo razlastenje zemlje imenoval blaznost, a Kautsky je naravnost priznal, da razlastenje in podržavljenje zemlje ni v interesu socializma in da socialni demokratje vsled tega tudi na to razlastenje in podržavljenje ne mislijo.
Ta programatična negotovost pa ni mogla za daljši čas zadostovati. Pokazalo se je, da je potrebno izpregovoriti določno besedo; zlasti se je ta potreba pokazala, ko je mej socialnimi demokrati zmagalo spoznanje, da se z revolucijsko taktiko ne da ničesar opraviti, da je treba stopiti na tla realnosti in delati za kar mogoče globoke in dalekosežne socialne reforme v okviru današnjega družabnega reda. Vsled tega je bilo potreba, popolniti in poglobiti stari program in zlasti se tudi izreči na jasen način o agrarnem vprašanju.
Agrarni program socialnodemokratične stranke je sestavil Karol Kautsky *) Program je razdeljen na tri dele in je gotovo vredno, da se z njegovo vsebino seznanijo tudi naši čitatelji.
Prvi del navaja, kaj je treba ukreniti v korist kmetijskega proletarijata. Kautsky nasvetuje: a) odpravo poselskega reda; koalicijsko svobodo kmetijskih delavcev; zagotovitev svobodnega veljenja delavcev in delavk; b) prepoved, da bi otroci pred 14 letom smeli hoditi na stalno delo ali v službo; določitev delavskega časa od 7. ure zjutraj do 7. ure zvečer za vse mlade delavce; prepoved, da bi smeli delavci, ki še niso dovršili 18 leta, odhajati na delo drugam; občna dolžnost obiskovanja ljudskih in nadaljevalnih šol; c) prepoved, da bi dekleta pred 21 letom smela hoditi drugam na delo; nadomestitev agentov z javnimi posredovalnicami dela in služb; d) uvedenje normal nega delavnika katerega delavski čas se povprek določi na 8 ur na dan; izjeme naj se dovolijo samo za Čas žetve ali pri jako nujnih ter neodloživih opravkih; nedeljski  počitek  za  posle; e) določitev  pogojev  za
*) K. Kautsky. »Die Agrarfrage.<   Stuttgartt 1899.  Verlag L H. W. Diete.
289
delavska stanovališča, da bodo za zdrava in da se varuje nravnost; energično zdravstveno policijo in redukcijo neprimernih zakupnih pogojev.
V  drngem delu registruje Katsky sredsta k ohranitvi kmetijstva. Kautsky nasvetuje: a) odpravo fi-dejkomisov; b) odpravo veleposestniških lovskih re-virov, ki naj pridejo v last posameznih občin; c) omejitev zasebne zemljiške posesti; d) podržavljanje zavarovanja proti toči, oziroma zavarovanja govedi toda s pogojem, da država k temu ničesar ne prispeva; e) podpora kmetijskih društev; f) državno podpiranje kmetijskega šolstva, g) podržavljenje gozdov in vodnih sil.
V  zadnjem delu stavlja Kautsky svoje nasvete v prospeh kmetskega prebivalstva. Kautsky predlaga: a) najpopolnejša samouprava v občini v okraju; b) nadomeščenje stalne vojske z milico; c) bremena za vzdržavanje šol, za vzdržavanje siromakov in cest naj prevzame država; d) podržavljenje zdravništva in lekarništva, e) brezplačno pravno zastopništvo; f) nadomeščenje dosedanjih davkov s progresivnim davkom od dohodkov posestva in dedščin, kakor tudi podržavljenje oziroma komunaliziranje zasebnih monopolov in kartelov.
Kritika tega programa bi bila lahka. Kautsky priznava sam, da njegov program ni izčrpil celega agrarnega vprašanja, sicer pa ima popolnoma prav ko dvomi, da pripelje njegov agrarni program vse kmetsko prebivalstvo v tabor socialne demokracije. Mesto, da pišemo sami kritiko, hočemo dati besedo Ed. Bernsteinu, kateri je doslej slepo verjel v marksizem, a se je v zadnjem času spreobrnil, ne da bi se bil ločil od socialne demokracije. Bernštein je slej kakor prej socialni demokrat in zato ima njegova kritika Kautskega programa toliko večjo važnost. Ta kritika se nahaja v knjigi „die Voraussetzungen des Socialismus", ki je prouzročila v znanstvenem svetu veliko senzacijo. Iz Bernsteinove knjige je najbolj razvidno, kako vrednost ima v resnici Kautskega agrarni program.
Kautsky dokazuje prepričevalno — piše Bernštein — da tudi po zmagi socialne demokracije ni nobenega vzroka, zakaj bi se morali odstraniti kmet-ska posestva. Zajedno pa je odločen nasprotnik takih sredstev, take „rešitve kmetijstva", katera hoče umetno vzdržati kmeta kot podjetnika. Katusky nasvetuje celo vrsto reform, a komu bi bile te reforme v prvi vrsti v korist, kaj bi bil njih najpoglavitnejši vspeh? Koristile bi te reforme ravno malemu kmetu in bi ga utrdile kot podjetnika.
Bernštein kritikuje potem tudi posamezne do. ločbe Kautskega programa, toda njegovim izvajanjem dasi so jako zanimiva in podučna ne bomo sledile' ker to ne spada v okvir tega poročilca. Iz tega, kar smo po socialnem demokratu Bernsteinu posneli, je povsem jasno razvideti, da po  Kautskem  sestavljeni
agravni program socialne demokracije ni v bistvu socialističen, da ne vodi k socializmu, to je k kolektivizmu, nego še dlje od njega, ker utrjuje individua-lizem, torej sedanj red v človeški družbi.         T. Š.