Uredništvo in upravništvo:
Kolodvorsko ulico štev. 16.
Z urednikom 80 moro govoriti vsak dan od 11. do 12. ure.
Rokopisi so ne vračajo.
Inserati:
ŠoBtatopna petit-vrsta 4 kr., pri vočkratnom po* navijanji daje ae popuot.
Velja
večerna priloga deželnemu uradnemu časniku.
Izhaja vsak dan razen, nedelj in praznikov ot> 5. uri zvečer.
za Ljubljano
v upravnižtvu:
za celo leto 6 gld., za pol leta S gld., za četrt lota 1 gld. 50 kr., na mesec 60 kr., pošiljatev na dom velja mesečno 9 kr. več.
Po pošti velja
za celo leto 10gl., za pol leta 5 gld., za četrt leta 2 gld. 60 kr. in za jeden mesec 86 kr.
Štev. 108.
V Ljubljani v Četrtek, 3. julija 1884.
Tečaj I.
„E pluribus uiium.“
Jutrajšnji dan nas spomina na veliko zgodovinsko dogodbo, katere človeštvo nikdar ne bode smelo pozabiti. Dan 4. julija imel bi neizbrisno utisnen biti človeškemu spominu, rojstni dan velike prekooceanske ljudovlade. Kajti 4. julija 1776 objavili so zastopniki trinajst angleških naselbin na kongresu v Filadelfiji ono slovečo izjavo, s katero so se ločili od mateie zemlje ter slovesno proglasili, da hočejo združene naselbine »biti svobodne in nezavisne države ter da imajo pravico do tega". Tom. Jefferson, jeden izmed naj-plodovitejših državnikov amerikanskih, je izdelal znamenito izjavo, John Adams in sloveči Franklin sta mu pomagala, a pri Saratogi in Yorktownu dokazali so amerikanski prostovoljci pod vrhovnim poveljništvom velikega Washingtona, da znajo tudi z orožjem braniti načela, izražena v znamenitem kongresnem dokumentu.
4. julija 1776! Od tega zgodovinskega dneva pričenši jel je amerikanski orel više in više dvigati svoje peruti; v kljunu držeč trak z geslom: E pluribus unum, v krempljih zvezek pušic in oljkino vejo, povspel se je čez neizmerno jednoličnost amerikanskih pustin, čez skalnatega gorovja snežene vrhove do obrežja velikega oceana, povsod razširje-vaje omiko in svobodo. Število držav, zedinjenih v veliki ljudovladi, poskočilo je od 13 na 39, katerim je treba še prištevati 9 teri-
Listek.
Dogodek na Michiganskem jezeru.
(Zlatorodov.)
(Dalje in konec.)
II.
čas je pretekal. Bila je nekako 11. ura po noči — a požar je še zmeraj razsajal. Moglo je še dolgo trpeti, preden sežge toliko s petrolejem napojenega lesovja. Ta okoličnost je bila uteha barkolomnim; saj je bilo mogoče, da veliko ognjevo svetlobo kdo zagleda ter prispe na mesto nesreče.
Voda je bila mrzla, zrak oster. Bilo je predvideti, da zlasti nežna gospodičina dolgo ne bo mogla ostati v takem stanji. Udje ji bodo otrpnevali in vso bode mokrota in mraz prevzela tako, da bode mrtvela. To je vedel Samonožnik, ker je sam čutil; sočutno je po-gledaval sirotno trpinko, da je skoro na-se pozabil. Poznala se nista prav nič. On je bil medkrovni potnik, ona pa je bivala v gospej-nih kajitah. Štiri dni sta bila na parniku, pa se nobedenkrat nista videla.
Zdelo se je Samonožniku pripravno, povedati, kdo da je. Tudi ona mu povč, mraza vsa se tresoča, da se imenuje Sara Blandford ter da je hči premožnega tovarnarja z gospodarskimi stroji in orodji v Chicagu; da je bila obiskala rodovince v Buffalu ter da se je sedaj vračala z »Leviathanom". Jokaje ga prosi, ko bi se primerilo, da bi mogla tukaj umreti, naj to sporoči njenim starišem. Samonožnik ji ganjen obljubi, da bode, pa ji ob
torij; prebivalstvo se je pomnožilo od l]/s milijona tekom 100 let na 51 milijonov. V veliko silnejši meri napredovala je velikanska država v gmotnem oziru. Sebična politika angleška zatirala je navlašč gospodarstveno gibanje, le angleške ladije so smele uvažati evropejsko blago v amerikanska pristanišča, le deželam britanske krone smele so amerikanske naselbine prodajati bogate svoje naravne zaklade. V pokrajinah, kjer se prideluje najboljši bombaž vsega sveta, naseljenec ni smel postaviti nobenih statev, da bi tkal svoje blago. Pobočja amerikanskih gora so polna najboljšega železa, a niti jednega noža niso si mogli napraviti prebivalci, ker je angleška vlada jim sploh prepovedala vsako obrtnost. Znana je ona smešnica, po kateri so lakomni Angleži cel6 od vsakega amerikanskega konja zahtevali, da se podkuje — na Angleškem. In dandanes? Tekom sto let razvila se je amerikanska obrtnost v tako kolosalni meri, da v mnogih strokah uže daleč preseza izdelke evropejskih tovarn. Zedinjene države, katere so pred stoletjem vsake škarije, vsako žago morale kupavati od tesnosrčnih angleških krošnjarjev, one uže danes preplavljajo stari svet s svojimi mašinami in drugimi fabrikati. In v isti meri je napredovalo duševno gibanje, razvijalo se je slovstvo, iz tal se je dvignila kultura, samosvoja v marsikaterem oziru, različna od one starega sveta — in vender bode sigurno uže v kratkem močno vplivala na omiko zastarele Evrope!
enem skuša, smrtni strah odgovoriti ter ji novih nad vzbuditi. Gospodičina je postajala čem dalje slabejša in medlejša; pa tudi Samonožnik jel je drveneti, kar navadno nastopa, če je človek predolgo v mrzli vodi. Bodeta li obadva, še tako mlada, brez sledu pogreznila se v smrtonosne valove?
S6m ter tjži priplavajo mimu njiju kosovi gorečega parnikovega krova; enkrat priplava tudi telo človeka, ki ga je rešilni pas držal nad vodo, seveda mrtvega. Brž ko ne so se ga bili drugi ograbili, da je siromak vtoniti moral vkljub rešilnemu pasu. Barkolomnika se z grozo odvrneta od te prestrašljive prikazni, katero je voda odnašala iu se izgubila v debeli megli.
Naj sta te dva tako še ped časa, pa deska ne bode nosila dveh živih, temveč dveh mrtvih teles. Strašna misel taka, katere se nihče ni mogel odkrižati.
Zdajci se Sara zgane.
»Slišite li?“ šepne ona.
»Ste li kaj slišali, gospodičina?" bara Samonožnik.
»človeške glasove sem slišala."
„Hvala Bogu! Od kod pa?"
»Od tam le. Sedaj spet."
Res zasliši Slovenec moško govorjenje in škripanje krmnega vesla, čoln je moral biti blizu.
»Pomagajte, ljudje, pomagajte!" kriči Samonožnik predrljivo. »Semkaj s čolnom, pomagajte !“
Čoln se zmeraj bolj bliža in bliža — a videti ga vender nikjer ni.
»Pomagajte!" kriči Samonožnik na vse grlo. »Hooo, kje ste?"
»Tukaj, tukaj!"
Zedinjene države, — kateri misleči zgodovinar in politik se ni uže ustavil pri vprašanji, zakaj baš deviškemu ozemlju amerikanske celine toliko ugaja republikanska državna oblika, med tem da je Evropa navzlic vsem revolucionarnim naporom še dandanes strogo monarhična? Vse preiskovanje potrdilo ga bode le v njegovih nazorih, da se zgodovinske razmere ne dadč preustvarjati po golih meglenih teorijah. Oni monstrozni stavek, katerega je izustil nekdaj sloveči, a sedaj pozabljeni nemški filozof Hegel:	Was verniinftig
ist, das ist wirklich, und ivas ivirklich ist, das ist verniinftig, ima vender v gotovih mejah nekoliko veljave. Pod varstvom monarhije razvijala se je človeška družba po evropejskih državah, monarhija je branila prostaka proti nasilstvu višjih stanov, proti izgredom tesno-srčnega fevdalstva — ni čudo tedaj, da je na našem kontinentu vedno še globoko ukoreninjena monarhična ideja v narodovem srci. To velja v prvi vrsti o našem cesarstvu! Palačky, združevaje v sebi avstrijsko rodo* ljubje in slovansko prepričanje, izustil je nekdaj, opisovaje znani Voltairejev izrek, pomenljive besede: »Ako Avstrije ne bi bilo, morali bi jo ustvarjati." Obstanek krepke, samosvoje avstrijske države je tedaj prava evropejska potreba; a ona nerazrušna vez, katera združuje tako različna plemena po zgodovini, omiki in imovitosti toliko dispa-ratne narode v jedni državni celoti, je vender le monarhija, zastopana po presvetli cesarski
Oni isti trenotek prišumi čoln, velik ja-drenik, in toliko, da ni deske z barkolomnima, kako bi rekli, pogazil. Vržejo jima vrv iz ja-drenika, po kateri se popneta na ladijo.
V	jadreniku bilo je 5 mož, bradatih, postavnih ljudij, ki niso bili videti, da so mornarji ali ribiči, ampak gentlemeni sč suhega. Vodja, katerega so klicali Beauchamp, bil je lep, črnobradi gospod pri 40. letih. Vsi so bili oboroženi z revolverji in noži, in v ladiji so ležale dolge puške.
»Kako se imenuje ona goreča ladija?" praša vodja Beauchamp, »Leviathan “ parnik, gredoč iz Buffala v Chicago," odgovori Samonožnik.
»Kako je nastala nesreča?"
»Petrolej se je vžgal. Bilo je v njem 1500 sodov kamenice, kakor so pravili."
„Je li mnogo ljudi poginilo?"
„Najmanje 100 oseb, morda še več."
»Kapitan tudi?"
»Ta se je v čolnih rešil s6 svojimi možmi."
Samonožnik povš, kdo je in od kodi, in kdo je njegova tovarišica, ter popraša, bi li ne hoteli ju prepeljati v Sheboygan, najbliž-njo luko.
Črnobradi gospod odmaje z glavo.
»Ne," odvrne vodja; »morate malo potrpeti. Imam dobre razloge, da v Sheboygan ne vozim. Sicer vam je pač vse eno, da boste rešeni."
»Tako je, sir! V imenu te dame, pa v svojem imenu izrekujem vam vročo zahvalo za vašo pomoč. Kader pridete v Chicago, le boste nagrajeni."
»Eh, kaj! Ne govorite o tem. Ne pojdemo nikdar več v Chicago ter ne pričakujemo nobene nagrade. Naprej, Greeley! Okolu s krmilom! Zmeraj severnozapadno. Proti otoku!"
dinastiji! Tudi mi pozdravljamo tedaj z veseljem jutrajšnji dan, kateri se bode po vseh zedinjenih državah slovesno obhajal kot velik narodni praznik — tudi mi vidimo v njem zgodovinski mejnik, pričetek nove pomenljive kulturne dobe, ali z isto pieteto, s kojo se svobodni državljan amerikanski povsod in vselej spomina velike svoje ljudovlade, spominali se bodemo i mi našega staročastnega cesarstva ter hvaležno priznali dobrote, katere smo uživali pod perutami siluega avstrijskega orla!
E pluribus unum — to je geslo ameri-kanske republike! Po svojem smislu izraža ravno to, kar izraža geslo našega cesarja: Vi-ribus unitis. Tam, preko širnega atlantskega oceana, razvila se je na samoupravni, avtonomistični podlagi velika država, obsegajoča bogato zmes najrazličnejših jezikov in pleme-nov. Da je dosegla toliko v razmerno kratkem času, to je posledica amerikanskega gesla: E pluribus unum, kateri je prešinil vse kroge in stanove ter kri in meso postal med prebivalstvom. Ali ni to ob enem tudi vodilo za avstrijske narode, kateri navzlic svoji ljubezni do skupne države ter navzlic odkriti udanosti do cesarske dinastije vender še trošijo najplemenitejše sile v neplodnem bratovskem prepiru. Kedaj bode to prenehalo, kedaj bode tudi pri nas, v praktičnem življenji zavladala krasna politična misel: E pluribus unum!
O volilnem gibanji.
Tudi najbolj vneti pristaš federalističnih nazorov ne bode mogel zanikati, da se je položaj deželnih zborov bistveno spremenil z ono postavo, katera je vpeljala direktno volitev v državni zbor. Dokler so še deželni za-stopi imeli pravico, voliti svojo delegacijo v dunajski parlament, bili so naposled vender le oni tisto osredje, okolo katerega se je sukala vsa naša notranja politika. Njih mnenje bilo je merodajno za državne poslance, kateri so imeli nalog, v državnem zboru zastopati nazore svojih mandatarjev, merodajno je bilo tedaj vsaj deloma tudi za državni zastop. Po vsem utemeljeno je torej bilo, da so vsa važna državopravna vprašanja se s prva razlegala po deželnozborskih dvoranah ter da so deželni zbori v viharnih debatah in krepkih
„A11 right!“ (povse dobro) zamrmra Greeley.
„Proti katerem otoku kormanite?" bara Samonožnik.
„Boste brž videli,“ odvrne kratko kormar.
Samonožnik umolkne. Jame ga skrbeti, kakošni so ti ljudje, sč katerimi ima opraviti? Iz njihovih čudnih, sumivih pogovoi’ov ni mogel nič dobrega soditi. Njegova tovarišica je sedela vsa tiha, ogrnjena z odejo, katero jej je dal črnobradi, da jej veter ne škodi.
Rudeča, žareča svetloba požarjeva je bila zmeraj medlejša in manjša, in naposled se je po vsem izgubila. Jadrenik je drvil naprej, zmeraj severozapadno. Greeley, kormar, imel je zmeraj pred seboj kompas, in videti je bilo, da mu kormarenje tudi v megli ne dela težav.
Ko preteče pol ure, reče Beauchamp: „Zdaj moramo biti uže blizu otoka. Polnoči je proč, izobesite laterne 1“
Izvesijo dve veliki laterni. Ne preteče dolgo, pa zakliče sprednji mož v ladiji:
„Zemlja, ahoi!“
„Dobro ste kormanili, Greeley,“ reče vodja. „To ni kar si bodi, spoznati se v takej megli pa na vodi.“
Minuto pozneje drči jadrenik skozi visoko ločje ter pritisne k bregu. Možje poskačejo na suho, na vodjin migljej stopita pa tudi barkolomna vun za njimi.
Na bregu stala sta dva moža. Eden izmed njiju je nosil rudečo laterno, in še bolj zad ogenj, ki je gorel v leseni kočuri.
„Ste li kaj sumivega opazili ?“ bara vodja. „Je li v zadnjih dveh dneh kak čoln se bližal otoku?"
»Ne, sir", odgovori laternonosec.
adresah naglašali svoje stališče. To vse je predrugačila državna postava s 2. aprila 1873. Uvedle so se direktne volitve, deželni zbori izgubili so svoje najvažnejše pravo, njih delokrog je dandanes omejen le bolj na gospo-darstvene in upravne zadeve, in suhoparno jednoličnost deželnozborskega zasedanja le redko kedaj moti kako vprašanje političnega značaja.
Vender se skrbno pripravljajo vse politične stranke onih dežel, v katerih se letos voli deželni zbor, na odločilni volilni boj, tudi sedaj navzlic spremenjenemu položaju. Saj so letošnje deželnozborske volitve neka poskušnja, prava Kraftprobc za splošne volitve v državni zbor, katere se bodo vršile prihodnje leto. Po izidu deželnozborskih volitev sklepali bodemo na veliko važnejši volilni rezultat, katerega se imamo nadejati ali bati bodočo pomlad. Odtod izvira občno zanimanje, in napeta agitacija, katero zapazujemo tudi po onih deželah, kjer na politično gibanje ne vpliva različnost prebivalstva v narodnem oziru.
Ta teden in začetkom prihodnjega tedna se vrš6 volitve na Moravskem in Spodnjem Avstrijskem, kmalu potem pridejo na vrsto Koroška, Gorenja Avstrijska, Tirolska in Pred-arelska, Solnograška, Bukovina in Štajarska.
Na Moravskem, kjer se velika slovanska večina, obsegajoča tri četrtinke vsega prebivalstva, le težko upira nemški manjšini, podpirani po Slovanom neugodnem volilnem redu, so volitve v skupini kmetskih občin uže dognane. Boj je bil hud, disciplina na obeh strančh vzgledna, posebnega razločka pak v konečnem rezultatu vender ni bilo. Moravske kmetske občine so zastopane v deželnem zboru z 31 glasovi; bilo je izvoljenih 23 čeških in 8 (ne 9, kakor napačno poroča praška „Po-litik") nemških poslancev. Veselo znamenje je vsekako, da se je povsod pomnožilo število onih volilcev, kateri so glasovali za slovanske kandidate. Posebno drastično se to razvidi v volilnem okraji ogersko-brodskem; še. 1. 1878 bil je češki kandidat dr. Š r o m izvoljen le s 87 glasovi zoper 66, katere je prejel priporo-čenec ustavaške stranke, letos pa je Srom izvoljen jednoglasno, in celo jeden del nemških volilcev stopil je na njegovo stran. Posebno razveselil nas je volilni izid v okraji Dačic-jamniškem, katerega je narodno - češka
„Je li vse zamotano in za uladjanje pripravljeno?"
„Je, sir", odvrne mož z laterno. „Ali kaj je s temi tujci tukaj?"
„To meni prepuščajte. . . . Naprej! Brž na delo! V pol ure moramo odladjati."
Na to se obrne Beauchamp k barko-lomnima:
„Pojta z manoj! Vidva ostaneta tukaj."
„Kako, sir?" praša Samonožnik. „Vi nas hočete pustiti tukaj?"
„Mora biti.“
„Kje pa smo?"
„Na samotnem otoku, ki je nekje v sredi michiganskega jezera."
„Ali, gospod...."
„Ne skrbita. Ne bosta dolgo Robinsona igrala. Jutri pride parnik, ki vaju bo odpeljal. "
„Je li gotovo?"
„Žali, da le pregotovo."
„Sir, kar pravite, vse je tako ugankasto in vznemirjalno."
„Jutri bosta izvedela kako in kaj je. Le za menoj pojta."
Ne ostane jima drugo, kakor iti za voditeljem. Gredo sto korakov poleg brega ter pridejo do kolibe iz desek zbite. Ob straneh v tej koči ležale so stare odeje, lonci, vdrti ražnji, pa vrč za vodo. V enem kotu je bilo kamenito ognjišče, na katerem je tlela še žr-javica. Zraven je bil kup polen.
„Tukaj bosta začasno prebivala," d6 odločno črnobradi. „Čez eno uro vama je na voljo dano. iz hišice iti ter po otoku šetati se, ako vama bo ljubo v taki megleni noči. Če se pa prej prikažeta vunkaj, sta v nevarnosti, yda vaju kateri iz med mojih ljudi vstreli. Živeža vama bom dal semkaj pri-
stranka priborila. Sicer se je neki po našem mnenji prav nepotrebni „kmetski“ stranki, kateri je voditelj prof. Demel v Olomuci, posrečilo, v treh okrajih izpodriniti od centralnega volilnega odbora priporočane kandidate, toda uže današnja „Politik“ poroča, da bodo tudi izvoljenci te stranke, Srbecky, Ilosek in P a v 1 i c a, pristopili česko-narodnemu klubu, in tedaj nepraktično rušenje volilne discipline vsaj ne bode vplivalo na numerično razmerje v moravskem deželnem zboru.
Danes se vršč volitve v moravski mestni skupini, katera z trgovinskimi zbornicami vred pošilja 37 poslancev v brnsko deželno sobano. Po mestih seveda, kjer so tovarne večjidel v rokah nemških in židovskih fabri-kantov, so razmere mnogo bolj neugodne slovanskemu življu. Merodajno bode čestokrat postopanje c. kr. uradnikov; zlasti če se oni postavijo na stran vladi prijaznih čeških poslancev, utegnejo Čehi nekatere volilne okraje iz rok iztrgati nemškemu protivniku.
Za fisiognomijo deželnega zbora bode pa odločilna volitev v velikem posestvu. V prvem razredu (fidejkomisarično veleposestvo) imajo sicer konservativci in ž njimi združeni narodnjaki odločno večino, toda ta oddelek voli le petero zastopnikov. V drugem razredu pa se je uže pogodila nemško-liberalna s tako zvano »srednjo" stranko, kateri je prepustila sedem sedežev, in tedaj desnica nima nade, prodreti v tej skupini. Vender je jedno gotovo uže dandanes: deželnozborske volitve na Moravskem so dokazale, da vpliv nemško-liberalne opozicije tudi na Moravskem pojema ter da se bode pri prihodnjih državnozborskih volitvah število nje n ih pristašev izdatno skrčilo. Sicer utegne vsled kompromisa v velikem posestvu večina v moravskem deželnem zboru pripadati še kakor do sedaj nemški stranki; toda ona bode neznatna, pristaši „srednje“ stranke bodo uprav jeziček na tehtnici ter gotovo ne bodejo podpirali nemške prenapetosti in pretiranosti. Rajše sicer bi videli, da bi slovansko-avtonomistični živelj uže v tem zborovanji imel odločno večino; ker nam to veselje ni dano, zabilježimo vender le precej izdaten napredek narodnih in vladnih tendencij v sorodni nam deželi moravski.
nesti. Pri ognju se lahko grejeta in sušita. Jutri, morda uže dopoludne, pride parnik k otoku, in prišleci bodo zlasti poizvedovali po meni in po mojih ljudeh. Tedaj mi izkažita kot edino hvalo to prijaznost, da recita radovednim prašalcem, da sem odjadral proti jugozapadu. Hočeta li storiti mi to uslugo?"
»Hočem," odgovori Samonožnik, ki si ni upal ničesar prašati.
Beauchamp odide.
»Kakešni so ti ljudje, ki so tako sumnivi, in v katerih oblasti smo?" poprašuje Sara skrbljivo. »Morda so roparji."
„Ne verjamem, da bi bili," odvrne tovariš. »Bodo pač skrivači, ki iz Kanade vozijo dragoceno blago v Zvezne države, ki so imeli tu na otoku postajališče, ki so je morali pa zapustiti, sami najbolje vedo čemu.“
Zdaj vstopi eden voditeljevih mož, ki jima po Beauchampovem naročilu prinese mrzlih jedi pa steklenico vina. Lepo se priporo-čivši odide. Samonožnik naredi velik ogenj na ognjišču, pri katerem se ogrevata ter ob enem obleko sušita.
Kakorkoli sta bila vtrujena, vender nista dolgo mogla zaspati, kajti mučilo ju je pra-šanje: kaj ko bi morala v tem samišču lakote skoprneti. Proti jutru nekoliko zadremljeta, a ko se prebudita, bil je uže beli dan.
III.
Samonožnik stopi pred vrata, da bi se ogledal po okolici. Za njim pride tudi gospo-dičina.
Megla se je bila razvlekla, in dan je obečal biti jasen, veder. Modri svod nebeški se je neizmerno razpenjal nad površino v sončni svetlobi leskeče vode. Ni bilo vgledati nikjer živega bitja, še tiča ne. Nobene ladije, nobenega čolna nikjer daleč na okrog. Mlada
Politični pregled.
Avstrijsko-ogerska država.
Skoraj vse zanimanje političnih krogov osredotočuje se sedaj v volilnem gibanji za deželne zbore. Predvčerajšnjem obdržaval se je volilen shod dunajskih deželnozboiokih volilcev. Za pet mandatov I. okraja dunajskega oglasilo se je sedem kandidatov, od katerih petorica, namreč Nikola, Soinmaruga, Konigswarter, Lederer in Matzenauer, spada k zjedinjeni levici, Silberer in Struška pa k nemški ljudski stranki. Silbererjev govor poslušali so volilci mirno; še le ko je nek vo-lilec omenil, da je Silberer spadal prej k zjedinjeni levici, nastala je grozna rabuka. Še le čez dolgo časa se je mir zopet vzpostavil.
Iz Levova se poroča, da se je včeraj v Krakovu sestala skupščina zapadno-galiških okrajnih zastopov in tamošnjega podpornega odbora, katera se je posvetovala o tem, kako se ima priti v pomoč poplavljenim okrajem gališkim. Sklenila se je peticija na deželni zbor, naj stori kolikor mogoče, da se olajša bfidno stanje nesrečnežev.
Hrvatski sabor odobril je včeraj definitivno izvenredni budget ter zakonsko osnovo, naj se v Požegi otvori poljedelska šola. Potem se je sklenilo, da se imajo zakoni, veljavni za Hrvatsko, protegniti tudi na Vojno Krajino.
Tuje dežele.
Na Nemškem razpravlja se uže sedaj o nalogi, katera čaka državni zbor, ki se bode sestal zopet meseca novembra. Nemški listi vele, da se bo državni zbor bavil najprej s proračunom za 1885. leto. Razven tega pridejo na dnevni red tudi zakonske osnove o obskrbljenji invalidov in še nekateri drugi zakonski načrti manjše važnosti.
Kakor znano, poslala je narodna bolgarska stranka iztočne Rumelije dva svoja zastopnika, Gešova in Kristova, v zapadno Evropo, da agitirata za spojenje Rumelije s kneževino Bolgarijo. V to svrho sestavil se je tudi memorandum. Kakor je razvidno iz dosedanjega delovanja bolgarskih poslancev, ostala bode njuna misija brezvspešna. Do sedaj ni nju sprejel nobeden dvor; vsled tega tudi nista imela prilike, izročiti memorandum.
barkolomna bila sta sama, prav sama, na tem tihem samotnem otočiču. Naj sta svoje stanje premišljevala, kakorkoli sta hotela, morala sta okušati, kako je živel Robinson.
Njuni rešitelji so bili izginoli, da jim ni bilo ni sledu ni tiru. Živeža so jima toliko pustili, da ga je bilo dosti za pičel dan. Lakote jima bode poginiti, ako dobra sreča kake ladije semkaj ne okrene.
Dolgo in dolgo gledata zdaj sem zdaj tja. Ozirata se po vseh krajih. Močno ju uže skrbi, strah jima prihaja zmeraj veči.
O V« 12. vgledata južnozapadno velik dim se vzdigati, ki je bil čemdalje veči. Bil je ličen parnik, ki jo je s polno močjo rezal naravnost proti otoku. V 10. minutah je uže pri otoku ter se vstavi pred njim, ker zaradi plitve vode ni upal preblizu priti kraju.
Zdajci spustč v vodo dva čolna, v katerih je bilo nekaj oboroženih ljudij. Veslajo k bregu.
Barkolomna hitita nu mesto izkrcanja.
Oboroženci skočijo na suho. Večina izmed njih je bila oblečena v policijsko opravo. Najprednjiši, majhen, podstavljen človek, ru-dečega obraza pa sokolovih očij, ter držeč napet revolver v rokah, zakriči:
„Vdajte se! Braniti se je brezkoristno! V imenu postave vas uklepam! Vi ste moji ujetniki!“
Sara prestrašena, krikne, toliko da ne omedli.
Samonožnik pa ohrani prirojeno si hladnokrvnost; stopi korak bliže ter mirno reče:
»Ne bomo se branili, gospOda; sami vidite, da se nimamo s čim. Sicer pa prosim pojas-njenja, kajti mi nismo oni, katere iščete."
»Kje so gentlemeni?"
„Odišli so, utekli so.“
Med Bolgarijo in Turčijo traje vedno še prepir o službenem jeziku v občenju teh dveh držav. Turčija zahteva, da se diploma-tična korespondencija vrši v turškem jeziku, a bolgarska vlada ne pristaje na to, temveč dopisuje v francoskem jeziku. Zastopnik bolgarski v Carigradu izjavil je te dni, da bode bolgarska vlada v prihodnje vse note, pisane v turškem jeziku, po polnem ignorirala.
Iz Petrograda se brzojavlja, da je car Aleksander te dni odpotoval iz Petrovega dvora ter se podal v haitijske proviucije, od koder pojde k nemškim vojnim manevrom v Daneig. Tem manevrom prisoten bode tudi nemški cesar in prestolonaslednik nemški.
Dopisi.
Iz Suhe Krajine 27. junija. (Izv. dop.) Dolgo dolgo je deževalo in vender je naš kraj ostal, kar je bil od nekdaj — suha krajina. Ne morem trditi, da bi se na polji ne poznalo blagodejnega dežja, ki je naše krajine setvam prej več koristil nego škodoval, a studencev le ni vzbudil. Pomanjkanje potokov je poglaviten nedostatek naših krajev, kar ljudem po leti in po zimi sitnosti dela. Po dve uri daleč morajo večkrat hoditi v Krko vode zajemat in v mlin nosit, po zimi pa sneg topiti. Ljudem bi podjetnik v teh krajih zelo koristil in sebi (? Ured.) tudi, ako bi postavil parni mlin ali mlin na veter. Ljudstvo v naših krajih ni še Liko revno, kakor bi si človek mislil. Živinoreja, neka zmernost in srčnost jim pomagajo. Surovi so naši ljudje še precej, pa nikakor ne hudobni. Podajajo se nekateri v daljni svet, celo v Ameriko, kjer si s pridnostjo svojih žilavih rok prislužijo lepe novce, ako jim ni po kaki nezgodi nit življenja mahoma pretrgana, kar se pa večkrat pripeti. — Za omiko tukajšnjega ljudstva bi se moralo več storiti.
V	hinjski tari je n. pr. blizo 400 za šolo godnih otrok. — pa jedna sama šola, v katero ne more niti jedna tretjina otrok hoditi, ker je šola na skrajni meji fare kakor cerkev in farovž. O, kako bi kranjska hranilnica razveselila te ljudi, ako bi jim podarila le 1000 ali 500 gltl., da si sčzidajo še jedno učilnico.
Iz Račjega na Spodnjem Štajarskem 1. jul. (Izv. dop.) Pretečeno nedeljo sklical je gosp.
»Kedaj so jo ubrali?"
»Preteklo noč okolu 1. ure po polu noči."
„Kaj čuka! Potem takem smo ravno 12 ur prepozno prispeli! V katerem pravcu so odjadrali?"
„Proti jugozapadu. Beauchamp, njih voditelj, nam je rekel, da pojde tjakaj."
»V odprtem jadreniku?"
»Tako se mi zdi."
„Ni li bilo 7 mož?"
„Prav toliko; saj jaz jih več nisem videl."
„Torej proti severozapadu moramo leteti", dene rudečeličui premišljevaje sam po sebi.
»Prosim, oprostite gospbda! Rekel sem: jugozapadno."
»Hoho! Tako zeleni nismo, da bi se dali slepariti preklicanemu gospodu Beauchampu. Zvit čuk je on, to je res, a jaz tudi nisem tako zelen, kakor bi bil še le denes rojen. Rekel je vam: jugozapadno, da bi nam to povedali^ ter nam sled zmešali. Ne bo nič tako!"
»To je pa tudi mogoče", odvrne Slovenec, čudeč se prefriganosti amerikanski.
»Povejte nam brž, kako ste z gospico prišli na ta otok?"
Samonožnik mu vso stvar razloži, poroča o požaru parnikovem, ter kako je bil rešen po onih neznanih gentlemenih.
Rudečelični pokima z glavo, rekoč:
»Bo že tako, kakor pravite. Videti vam je, da ste odkritosrčni Sloven. A za zdaj morate zmenoj na parnik."
»Nu, gospod, prav tega želimo! Za Boga svetega! ne puščajte nas tukaj na otoku. Morali bi tukaj lakote pomreti. Smem li prositi vas pojasnila, gledč onih poprejšnjih brodnikov, ki jih iščete?"
„Oni so ponarejalci bankovcev pa checkov, ki so najpremeteniši, zlasti Beauchamp, njih
dež. poslanec dr. Rada j volilni shod v Račjem; sešlo se je nad 300 volilcev, samih odličnih in zavednih mož, ki se niso dali ostrašiti z raznimi strašili, katere so rabili nasprotniki, da bi preprečili »bindiš-shod". Predsednikom zborovanja je bil voljen g. Simon. Takoj je dal besedo g. poslancu, ki je na drobno polagal račun o svojem delovanji. Razložil je možem, kaj so Slovenci in konservativci zahtevali v deželnem zboru — se vč brezvspešno, ker je nasprotna stranka gluha za vse dokaze in prepričevalne razloge. Liberalci so imeli povsod večino, oni so nalagali davke, oni obremenili narod, ne pa konservativna manjšina, kakor se to rado trosi med ljudstvo. Govornik potem omenja raznih obljub, katere delajo vsiljeni nasprotni kandidatje; nekateri obetajo ceste za vsako vas, kjer upajo dobiti glasov — a to je le past, v katero se vjamejo volilci. Oni, ki preveč obljubuje, še ne misli obljube spolniti!
Gosp. dr. Gregorec je po tem z veliko pohvalo vzprijetim govorom pojasnoval volil-cem gospodarstvene razmere med Slovenci in jim dajal nauke, kako postopati pri volitvah. Treba je voliti Slovence — kajti za čemu bi pošiljali tujce v zbornico, če imamo domačine? zakaj bi ravno v naših krajih imeli tujci prvo besedo? Toplo je konečno apeloval govornik na domorodne čute zbranih mož, rekoč: Naša zemlja je prekrasna in to znajo tujci, zato silijo med nas. Branite rodno zemljo, branite tla, katere ste dobili od Vaših očetov! Volite le Vaše ljudi, volite le Slovence! —
Gromoviti živioklici so sledili temu govorniku in navdušeno so zbrani volilci proklami-rali narodna kandidata barona Goe d la in dr. Radaja. Potem je predsednik zaključil zborovanje,- trikratni živio na Nj. veličanstvo razlegal se je burno po dvorani, ko so možje zapuščali prostor.
Razne vesti.
— (Slaba pisava) prizadeva človeku časih mnogo proglavice in jeze. V kako neprijetnosti zamore slaba pisava pripraviti človeka, kaže naslednja zgodba: V neki tožbi zaradi velike dedščine imel je odločiti važen dokument iz leta
glavar. Na samotnem tem otoku, v teh po-puščenib ribiških kočah in kolibah so imeli svoje delavnice in spravišče, ter so varno delali, dokler niso bili ovajeni. Jaz sem detektiv Taylor iz Chieage, poslan, da krivodelce primem. Skoda, da so jo o pravem času odnesli. Morda jih zalotim kje na vodi. Zato bomo ladjali severozapadno."
Medtem so nekteri policisti preiskavah koče in trstičje, ko bi našli kaj sumivega, pa niso.
V nekaj minutah so bili vsi na parniku. Priševši na severozapadni breg, iščejo ušlecev 50 milj na široko, a ubežnikov ne morejo zaslediti. Jako je bil nejevoljen Taylor, ker ni smel nadati se obljubljene nagrade 3000 dolarjev.
Parnik se vrne v Chicago. Tukaj se je uže raznesla novost o strašni nesreči, zadevši Jarnik »Leviathan."
Sarini stariši objokovali so preljubo a izgubljeno hčer. Kako se oveselč, ko zdrava in neponesrečena pred nje stopi! Hvalili so vrlega, rešitelja, ki jo je varoval — v najgroz-nejši nevarnosti. Vsa hiša je tekmovala v iz-jazovanji prijaznosti. Samonožnik je bil zmožen in ročen mehanik in tehnik. Ljubo mu je )ilo, da je mogel v službi ostati pri Bland-'ordu, Blandfordu pa je bilo tudi ljubo, daje zadel na tako veščega človeka. Z visoko plačo, cakor je po Slovenskem ne poznajo, vstopil je Samonožnik v tovarnico kot delovodja. Ker v delavcih ni videl gola orodja, so ga ljubili vsi tovarničarji.
Sara mu je hranila srčno prijateljstvo, ki je v treh letih storilo, da je Samonožnik veliko srečo našel v Ameriki. Mi mu jo iz srca privoščimo tembolj, ker jih je malo, ki bi mogli ž njo se pohvaliti.
1840. Iskali so ga dolgo in ko so ga našli, ga je odvetnik dotične stranke radostno razvil, češ, sedaj smo pri kraji, pravda je naša! A obraz se mu je takoj zelo podaljšal, ko je jel pregledavati pisanje; bilo je tako slabo pisano, da niti jedne besede ni znal brati! In tako se je godilo vsa-cemu, katerega so poklicali na pomoč. Nihče ne more čitati čudnega pisanja! Tudi pri sodniji se jim dosedaj še ni posrečilo, teh neznanskih hieroglifov razjasniti. Ako ne bode mogoče, pisanja prebrati, je pravda zgubljona .... Kaj pa, ko bi poklicali kacega stavca na pomoč? —
— (Zadnji pozd rav mornarjev.) V neko nemško luko prinesli so te dni valovi steklenico, ki je imela v sebi listek, na katerem je bilo s svinčnikom zapisano: „15. maja 1884. Užo šest ur se vozim z malim čolnom za svetilnikom po morji, a ne morem dobiti prave poti. Ako se mi prigodi kaka nesreča, prosim, sporočite moj pozdrav vsem znancem. Peter Grosevič iz Poznanjskega.11
—	Eevež je pač uže našel grob v mrzlih valovih !
— (Kraszewski v ječi.) Kraszewski poprijel se je v svoji ječi v Magdeburgu zopet pi-sateljstva; to kaže, da je starček pri trdnem zdravji in čilega duha. Svoje spise napravi v nemškem jeziku, da jih hitreje prebere jetniški vodja. Poljski listi jih potem prelože na poljski jezik in jih objavljajo pod naslovom: ^Inozemska pisma — iz Magdeburga/
— (Spomenik Williamu Siemonsu.) Nedavno umršemu slavnemu strokovnjaku v električni vedi nameravajo postaviti v Londonu primeren spomenik v podobi slikanega okna v vest-minsterski opatiji v Londonu. Veljal bode 8000 goldinarjev.
— (Ženski zdravniki v Ameriki.) V Ameriki je dan danes nad 700 ženskih zdravnikov: pred 10. leti jih je bilo komaj 20.
Domače stvari.
Svojim čitateljem javljamo radostno včst da je uže polu leta izpraznjeni prestol ljub ljanske škofije dobil novega lastnika, vrednega naslednika blagemu dru. Pogačarju. Dunajski uradni list naznanja imenovanje g. dr. Missie knezoškofom ljubljanskim. O novem vladiki čitalo se je po slovenskih in konservativno nemških štajarskih novinah toliko ugodnega, da bode sigurno tudi vladikovina ljubljanska kaj zadovoljna s svojim vrhovnim pastirjem.
— (Imenovanje.) Ministerski predsednik je imenoval inženerja g. Vilj. Linharta nadinžener jem in stavbenega adjunkta g. Prana Poznfka inženirjem za mestne gradnje na Niže-Avstrijskem.
— (Pogreb stolnega kanonika gosp. Kramarja) včeraj ob 5. uri popoludno jo bil veličasten. Za križem zvrstile so se črno ovite zastave katoliškega rokodelskega društva in katoliškega društva za Kranjsko; potem se je nosil krasni venec prostovoljne požarne brambe iz Dolenje Vasi, katoro odličen podpornik je bil ranjki; na to so sledili čč. oo. Frančiškani s križem in čč. oo. Lazaristi, za njimi so je nosil črno oviti kapiteljski križ, in potem so šli pevci bogoslovci. Sledilo je veliko gospodov duhovnov, vsi kanoniki in milost, prošt g. Josip Zupan, ki je vodil sprevod z mnogo duhovno asistenco. Krsta je bila z lepimi venci pokrita; za njo so stopali sorodniki ranjcega, v prvi vrsti državni poslanec g. Karel Klun, potem pa dolga vrsta spremljevalcev, med katerimi smo videli dvornega svetnika grofa Cho-rinskjja, vladnega svetnika barona Pascoti-nija, deželne nadsodnije svetovalca g. Perscheta, finančnega nadsvetovalca g. dr. Račiča, deželne sodnije svetovalca pl. Zhuberja, gg. deželne poslance dr. viteza Bleiweisa, dr. Poklukarja, Robiča, Detelo; škofjeloškega župana g. Moharja; prošta dr. Jarca in kot zastopnika stolnega kapitelja v Rudolfovem, kanonika g. Hočevarja; predsednika kupčijske zbornice g. Kušarja in podpredsednika g. J. N. Hor aka; magistratnega svetnika g. Pero no in dolgo vrsto druzih žalujočih.
— (V Ptuj) k strelnim vajam odidejo 15. t. m. vse štiri baterijo tukajšnjega topničarskega polka.
— (Velika menažerija) pride prihodnji teden v Ljubljano.
— (Surovost.) Privatni pisač J. P. udaril je včeraj na Križevmškem trgu brez vsacega povoda učenca ljudske šole L. M. s palico po glavi in ga ranil.
— (Ubegnil) je iz posilne delarnice Tomaž Purkovitzer iz Kapelj na Koroškem; delal je na travniku v mestnem logu in od tam jo je popihal.
— (Požarna kronika.) Iz Mokronoga se nam piše: 30. junija popoludne jelo je goreti v šupi posestnika Fr. Hočevarja v Slepšeku. Dva mala dečka igrala sta se z vžigalnimi klinčeki in zanetila ogenj. Vsled hudega vetra je ogenj takoj se poprijel tudi sosedne hiše, in celo gospodarsko poslopje, ki je stalo 300 korakov proč od vasi, jelo je goreti. Požarna bramba mokronoška prihitela je z 2 brizgalnicama na pogorišče, in tudi iz Šent Ruperta pripeljali so brizgalnico. Z združenimi močmi so omejili ogenj, da se ni poprijel sosednjih poslopij, kar bi se bilo prav lahko zgodilo vsled močnega piša. Škode je 2800 gld.
Telegrami »Ljubljanskemu Listu.1
Dunaj, 3. julija. „Wiener Zeitung" javlja, da je škof Aichner imenovan knezoškofom briksenske, korar dr. Missia knezoškofom ljubljanske škofije.
Dunaj, 3. julija. Denašnja „Wiener Ztg.“ objavlja sledeča imenovanja: avskultant dr. Jos. Fraidl je imenovan sodnijskim pristavom na Vrhniki (mesto umrlega Milharja), sodn. pristav Maks L ang er vitez Podgoro pristavom pri okrožni sodniji v Novem Mestu, avskultant Anton Brumen sodn. pristavom v okrožji deželne nadsodnije graške. — Dalje je premeščen okrajni sodnik na Vranskem, Richter plem. Binnenthal, v Velikovec; sodnijski pristav dr. Globočnik, dosedaj v Konjicah, pa pride kot pristav k deželni sodniji v Celovec.
Marseille, 3. julija. Včeraj so umrle 4 osebe za kolero.
Petrograd, 3. julija. Slavni ruski general Totleben je umrl.
Dunaj, 2. julija. Upravno sodišče je zavrglo pritožbo mestne občine olomuške zoper naučno ministerstvo glede naprave javne ljudske češke šole v Olomuci. (Ministerstvo je bilo ukazalo, da se mora taka šola napraviti iz občinskega zaklada, a mesto se je bilo pritožilo zoper ta odlok.)
Levov, 2. julija. Uradni list javlja, da se je dalo za ponesrečene prebivalce Galicije 100000 gld. podpore iz državnega zaklada.
Rim, 2. julija. „Fanfulla“ poroča, da je papež zbolel za bronchitis in da je preteklo noč imel hud asthma. — Vlada je vkazala karanteno tudi ob francoski meji na suhem. Vojaki bodo mejo zaprli.
Toulon, 2. julija. Danes 6 mrtvecev za kolero.
Tujci.
Dnž 1. julija.
Pri Maliči: Renker, trgovec, z Dunaja. — Wittine, trgovec, iz ISla. — Loser, trgovec, iz Trsta. — Die-gole s soprogo iz Ogerske.
Pri Slonu: Weltmann s soprogo z Dunaja. — Lenek, gospod, upravnik, iz Voslau-a. — Hubinger iz Trat-tenbacha. — Hoffmann, soproga rud. vodje, iz Istre.
—	Perko, zasebnik, iz Ptuja.
Pri Avstr, carji: Schneider, fotograf, z Dunaja. — Iser, trgovec, s soprogo iz Reischdorfa.
TJnirli so:
Dne 30. junija. Bogomil Boskovič, črevljarski sin, 2*/2 1., Florijanske ulice št. 16, vnetje opnice.
Dn6 2. julija. Fran Ceglar, hiš. paznika sin, l‘/2 1., Dunajska cesta St. 35, davica.
Tržne cene.
V L j u b 1 j a n i 2. julija: Hektoliter banaške pše-nice velja 8 gld. 62 kr., domače 7 gld. 96 kr.; ječmen 5 gld. 20 kr.; rež 5 gld. 85 kr.; ajda 5 gld. 85 kr.; proso 6 gld. 50 kr.; turšica 5 gld. 60 kr.; oves 3 gld. 25 kr.; 100 kilogramov krompirja 2 gld. 50 kr.; leča hektol. po 8 gld. — kr., bob 8 gld. — kr., fižol 9 gld.
— Goveja mast kilo po 93 kr., salo po 80 kr., Špeh po 60 kr., prekajen po 72 kr., maslo (sirovo) 85 kr., jajce 2 kr.; liter mleka 8 kr., kilo govejega mesa 64 kr., telečjega 54 kr., svinjina 70 kr., drobniško po 40 kr.
— Piške po 40 kr., golobi 18 kr.; 100 kilo sena 1 gld. 96 kr., slame 1 gld. 78 kr. Seženj trdih drv 7 gld. — kr.; mehkih 4 gld. 50 kr. — Vino, rudeče, 100 litrov (v skladišči), 24 gld., belo 20 gld.
Meteorologično poročilo.
	Dan	Čas opazovanja	Štanje barometra v ram	Tempe- ratura	Vetrovi	Nobo	Mo-krina v mm
	d 'Z? • r-j oi	7. zjutraj 2. pop. 9. zvečer	737*52 737*28 737*06	+130 +22-2 +18-6	zpd. sl. svzh. sl. sv. sl.	obl. dež s. js.	1-40 dež
Telegrafično borzno poročilo
z dnž 3. julija.
Jednotni drž. dolg v	bankovcih.................80 ■ 40
>	»	»	»	srebru...................81'40
Zlata renta..........................................102-50
5% avstr, renta.....................................  95	70
Delnice n&rodne banke............................... 852-	—
Kreditne delnice.................................... 299-40
London 10 lir sterling...............................121-80
20 frankovec......................................... 9-67s
Cekini c. kr...................................... 5-77
100 drž. mark.........................................59-55
Uradni glasnik
z dne 3. julija.
Naprava novih zemljiških knjig: Pri c. kr. okr. glavarstvu v Logatcu za katastralno občino Begunje; poizvedbe dne 7. julija.
Dobava: C. kr. vojaška oskrbna uprava razpisuje za dobo od 1. sept. 1884 do 31. avg. 1885 javno ponudbeno dražbo za dobavo sena, slame in drv na postajah Ljubljana in Rudolfovo (od 1. sept. do 31. avg. 1885) in Toplice (od 1. jun. do 31. avg. 1885). Razprava je dne 11, jul. t. 1. Natančneja pojasnila v uradu oskrbne uprave v Ljubljani.
V zalogi naši so izišle in je moči dobivati v naši knjigoprodajalnici naslednje knjige:
Senekovič Andrej, c. kr. profesor v Ljubljani, Fizika za nižje razrede srednjih šol. V berilo vtisnenih je 200 slik.
Knjiga, o kojej se je kritika jednoglasno naj-povoljneje izrazila, priporočena je tudi za samouk in velja v platno vezana 2 gld.
Latinsko-slovenski Slovnik , izdelan po latinsko-nemškem J. A. Rožeka, 28 pol, 8°. Mehko vezan stane 2 gld. 50 kr.
Lapajne Ivan, Prvi pouk. Navod za poučevanje na najnižji stopinji ndrodne šole. Cena 60 kr.
Habsburžani v deželi Kranjski. Slavnosten spis ob godovanji šeststoletnice od združitve kranjske zemlje z Avstrijo. Na svetlo dal kranjski deželni odbor. Spisal August Dimitz, poslovenil F. Cimperman. Cena mehko vezanej knjigi je 4 gld.
Schon-Anka, gorenjska povedka, spisal Alfred pl. Zett. Elegantno opremljena. Cena mehko vezani knjižici je 1 gld. 20 kr.
Knjige za mladino:
Pepelka, Snegulcica, Trnjeva rožica. Tri krasne pravljice v zabavo in pouk ljubej mladini. V četverki z mnogimi barv. podobami, vsaka po 50 kr.
Pravljice o: Pepelki, Rudeči kapici in Obutem mačku. Tri knjižice v osmerki s mnogimi barv. podobami; cena vsaki knjižici je 25 kr. — Dalje O deželi lenuhov, Snegulčici, Pritlikovcu (Palčku) in Robinzonu po 15 kr.
Ig. v. Kleinmayr & Fed. Bamberg.
Zaloga zemljevidov
c. kr. generalnega štaba.
Mera 1: 75000.
Listi so po 50 kr., zloženi zn žep, prilepljeni na platno po 80 kr.
II. t. Kleimnavr & Fed. Bambers-ora
knjigarna v Ljubljani.
Odgovorni urednik prof. Fr. Š u k 1 j e.
Tiskata in zalagata Ig. v. Kloinmayr & Fod. Bamborg v Ljubljani.