M. Opeka: Srca odgovor.                                                  269
Dokler mašnik ne zaveže pred altarjem, volim jaz prosto in tudi on.»
((Olga, jaz pa mislim, da to ni prav. Saj te ni nikdo silil. Zakaj si nisi izprosila odloga za preudarek. Sicer si pa ti starejša, in meni ne gre, da bi te učila in svarila.. Toda sestra si mi, in kar mislim, to ti povem: Kdor mnogo izbira, dobi izbirek.»
«Kako si nespametna, Friderika! Ne verjami, ne, da je vse res, kar uče duhovniki z leče in učitelji v šolah. To verjame danes le še kakšen neuk kmet in pa kakšna stara ženica, ki prebira molek, zraven pa šteje, koliko let bi bilo še potreba, da bi se spokorila za vse mladostne grehe.«
Morda bi bila rekla še kaj, da ni mati poklicala Friderike v kuhinjo; Olga je šla k oknu in nove nazore snujoč zrla brez namena na cesto, od koder jo je pozdravil Ivan Mlakar. Ko jo je videl, domislil se je takoj Balanta, domislil se je tudi Lucije in prijatelju res zavidal srečo.
Srce človeško, kako različna so tvoja koprnenja! Dokler bodeš bilo, ne usahne povesti neizcrpljivi vir. Povest človeških src! Kdo te pač dovolj ume, da bi te opisal in presodil, kakor se spodobi. Povesti človeških src so tako različne, kakor so različni viharji, ki divjajo v človeških prsih, viharji, katere provzroča boj med dobrim in slabim nagnjenjem, vinarji, katere provzročajo plemenite, čestokrat. tudi nizke strasti. Kdo more še reči, da je pregledal človeško srce do dna, do one tehtnice, kjer se nagibljejo početki prvotnih sklepov na dobro ali slabo stran? To pozna le Stvarnik sam in samo  on je more soditi po pravici.
«Ta je srečen«, mislil si je Ivan, «svoje življenje lahko primerja sedaj s
cvetočo pomladjo, jaz pa--------» naprej
si skoro ni upal. Potrpežljivi čitatelj ve, da bi se Balant ne imel posebno veseliti dozdevne pomladi svojega življenja.
Počasi je gonil Mlakar po trgu, zrl pred-se, motril svojo usodo in mislil na Lucijo.                                     (Dalje.)
Srca  odgovor.
g
/63akaj vesel ne pojem z vami, Vprašujete ob drugu drug: Ko zlata nam se pomlad smeje, Najlepše solnce prsi greje, Ko v cvetju ves je rajski jug?
Srce vprašajte, tujci-bratje,
Srca odgovor to veli: Da pesem, ki se v raji zrcali, Kar veseli nas in kar žali —
To, bratje, tuja pesem — ni!
Zakaj ne pojem pesmi vnete,
Ki je nebes najblažji dar, Ki v njo od davnega se veka Radost in žalost nam izteka, Ki v nji je človek srečna stvar?
Domača to je draga pesem,
To vam, drugovi"— vaš napev; A m<mi pesmi glasne moje, Ki narod moj doma jo poje, Budi se v prsih ljub odmev . . .
Nje glas zazveni mi srebrni,
On čustev mojih bo izraz -In naj si pomlad ne cvetela, Ko moja pesem zazvenela: Iz polne duše pel bom jaz!
M. Opeka.