ACTA H1ŠTRIAE M. prejeto: 1993-07-28 UDK/UDC: 35.07:949.713 Pazin "12/13" GORIŠKI GROFJE IN GENEZA PAZINSKE GROFIJE Peter SUH doc. dr.( Oddelek za zgodovino, Filozofska fakulteta v Ljubljani, 61000 Ljubljana, Aškerčeva 2, SLO doc. dr., Dipartinicnto di Slona, Facolta di Lettere e FilosoCa, 61000 Lubiana, Aškerčeva 2, SLO IZVLEČEK Pod Habsburžani - od konca 14. do 16. stoletja - eksistira Pazinska grofija kot posebna dežela. Avtor ugotavlja, da je bilo odločilnega pomenu za raz\>oj v tej smeri približno poldrugo stoletje dolgo obdobje gospostva goriških grofov v notranji Istri, ki je, tako v pravno-institucionalnem kot tudi v posestnem smislu, pripeljalo do nastanka Pazinske grofije. Ko so Habsburžani leta 1374 posmrti goriškega grofa Alberta IV. dedovali obsežen kompleks goriške posesti v notranji Istri, je bil ta prostor že izoblikovan v deželo, se pravi v ustavno-pravnem, ne pa nujno tudi v teritorialnem ozira zaokroženo celoto. Ta pomembna ugotovitev sloni na dejstvu, da je plemstvo na goriških istrskih posestih, to je v Pazinski grofiji (GrafschaftzeMitterburg), kot seje uradno, prvič 1379 , imenovala ta deželica, 1365 prejelo poseben privilegij, kije potrjeval njihove pravice in ki je, kot nam dokazujejo kasnejše vladarske potrditve Friderika IIL, Maksimiljana I. in Karla V.2 spadal med osnovne dokumente deželne ustave. Nadalje, da je plemstvo iz Pazinske grofije imelo svoje lastno ograjno sodišče in nenazadnje, da je imelo tudi svojega 1 Listina 1379, XII. 30v Gradec, Leopolda lil. objavljena kot priloga št. 8 v Camillo de FRANCESCHl, Storia documentata della Corstea di Pisino (a cuia di figlio Carlo), Venezia 1964 . V privilegiju Alberta IV. za plemstvo na goriških posestih v Istri je govora še o Grafschafft zu Ysterreich in o das Land und He rrschafft Ysterreich (PíefcroKANDLER, Codice diplomático Istriano (- CD1) 1365 aprile 25. (po tisku iz leta 1687)), v dedni pogodbi med Albertom IV. in Rudolfom IV. iz leta prej pa o die marichgraffschaft zc Isterreich {Haus-, Hof- und Staatsarchiv Wien, Splošna serija listin (-HHStAW, SSL), 1364, VI. 6., Dunaj). V delilnih pogodbah znotraj goriške hiše iz 1307 in 1342 pa je govora íe o goriški posesti in Isterreich (Monumenta histórica ducatus Carinthie (= MDC), ed. Hermann WIESSNER, VII, it. 394,438; X, št 161). V internih dokumentih beneškega senata se leta 1344 goriški grof Albert IV. omenja kot comes de Pisir.o (Senato Misä (Cose deli'¡Stria), Atti e Memorie della Societa Istriana di Archeologia e Storia Patria (= AMS1) 4 (1888), 34; glej tudi Giovanni de VERGOTTINI, La Costituzione provindale deü'lstria nel tardo medio evo, AMSI39 (1927) 35 si.), vendar je bila njegova uradna titulatura, tako v listinah goriške, kot druge provenience vedno le comes Goritiae et Tirolis oziroma odgovarjajoča nemška oblika. 2 CDI kot zgoraj in Wladimir LEVEČ, Die kra mischen Landhandfesten. Ein Beitrag zu österreichischen Rechtsgeschichte, Mitteilungen des Institutes für österreichische Geschichtsforschung (= MIÖG) 19 (1898) 285 sl„ št. 5,10,15,26,30. 55 ACTA raSTRIAE HI. Feier ŠTIH: GORIŠKI GROFJE IN GENEZA PAZINSXE GROFIJE, 55-70 a glavarja kot namestnika in zastopnika deželnega kneza. Habsburžani so kot novi deželni knezi z vrsto pravnih aktov priznali in potrdili to ustavno - pravno samostojnost, kar je imelo za posledico, da je Pazinska grofija zadržala svoj poseben položaj glede na Kranjsko, ki je bila v Habsburških rokah dejansko od 1335, formalno pa že od 1282. Priznanje pravne samostojnosti Pazitiske grofije je pomenilo, da ta deželica, ne glede na to, da je bil njen deželni knez hkrati tudi kranjski, v Kranjsko še v IG. stoletju ni bila vključena ampak k njej le "pritaknjena" (angefügte). Njeno plemstvo se je sicer pojavljalo na zasedanjih kranjskih deželnih stanov, vendar je tudi tu poudarjalo svoj poseben položaj4. Serija habsburških dokumentov, ki so potrjevali pod goriškimi grofi dosežen status, se začenja že januarja 1365. Takrat, torej še preden je goriški grof Albert IV. izstavil privilegija za svoje plemstvo v Slovenski marki in Istri, a že potem ko je sklenil dedno pogodbo s Habsburžani, se je mladi vojvoda Rudolf IV. obvezal, da bo spoštoval vse pravice in svoboščine tamkajšnjega goriškega plemstva5. In ko je nato pozimi 1374 umrl stari deželni knez, goriški grof Albert IV., sta nova deželna kneza, habsburška brata Albert in Leopold, takoj potrdila privilegija goriškega grofa iz 1.3656, ki pa jima je bil že pridan karakter deželnega in ne samo plemiškega točina'. Poleg tega je vojvoda Albert potrdil plemstvu iz goriških posesti v Slovenski marki in Beli krajini eksempcijo iz ljubljanskega ograjnega sodišča8, podobno potrditev pa moremo pričakovati tudi za Pazinsko grofijo, čeprav se dokument sam ni ohranil. Kranjsko plemstvo je namreč še v 16. stoletju zahtevalo od vladarja, da podredi istTske plemiče ljubljanskemu ograjnemu Metlika 3 Obstoj ograjnega sodišča je razviden že iz privilegja iz 1365 (CDI kot v op. 1); glej tudi Hans PIRCHEGGER, Überblick über die territoriale Entwicklung Istriens, Erläuterungen zum historischen Atlas derösterreichischen Alpeniänder 1/4 (Wien 1929) 496. Prvičse goriäki glavar omenja v Pazinu že 1294/CDI 1294, I.LI., Poreč) in nato kontinuirano skozi vso goriško obdobje. Podrobneje« tem Peter ŠT (H, Ministeriali goriških grofov do prve tretjine 14. stoletja (v Istri in na Kranjskem), Ljubljana 1992, doktorska disertacija, tipkopis, 132 si. 4 Otto BRUNNER, Land und Herrschaft. Grundfragen der territorialen Verfassungsgeschichte Österreichs im Mittelalter (Wien 5. izdaja, 1965) 216. 5 Privilegija za goriško plemstvo v Slovenski marki in Beli krajini terv Istri: 1365, IV. 29., Metlika (Ernst SCHWIND-Alphons DOP5CH, AusgewählteUrkunclen zur Verfassungsgeschichte der deutsch - Österreichischen Erblande im Mittelalter (Innsbruck 1S95) št. 120; ČD1 kot v op. 1); dedna pogodba med goriškim grofom Albertom IV. in Habsburžani: 1364, VI. 6., Dunaj (gl. zg. op. 1); obveza Rudolfa IV. o spoštovanju pravic in svoboičin goriškega plemstva: 1365,1.16., Dunaj (W.LEVEC, Die krainisehen, 29S št. 2). 6 W, LEVEČ, Die krainisehen, 285 št. S. 7 ...aH ritter und kriecht ur,d ali kastdlavt, edel und unedel, arm und reich und land und lewt daselbst zu Ysterrzich...; W. LEVEC, Die krainisehen, 2-66; Sergij VILFAN, Deželnirocinikot vk naše ustavne zgodovine. Glasnik muzejskega društva za Slovenijo (= GMDS) 25/26 (1944/1945) 76. S W. LEVEC, Die krai nisehen, 300 5t. 4. 56 ACTA HI STRIAE III. Peter ŠTIH: GORIŠKI GROFJE IN GENEZA PAZINSKE GROFIJE, 55-70 sodišču9. Za zgodovino notranje Istre v prvih stoletjih habsburške oblasti je bil torej odločilen razvoj, kije bil dosežen že pod goriškimi grofi. Za istrsko zgodovino samo pa je morda še pomembnejše, da je prav oblikovanje posebne dežele v notranjosti polotoka, ki je šlo nekako v korak z beneškim pridobivanjem obalnega pasu Istre - oboje pač na račun oglejskega patriarhata kot prvotno največjega zemljiškega posestnika in hkrati nosilca javne oblasti v istrski marki -povzročilo razcepljenost, ki je skoraj pol tisočletja markirala politično zgodovino Istre in ki je bila prvič presežena šele konec 18. stoletja z ukinitvijo Beneške republike in prihodom obalnega pasu v avstrijske roke. Prav iz tega vidika bipolarnosti istrske zgodovine in vseh posledic, ki jih je prinesla s seboj, je za zgodovinarja še kako pomembno vprašanje geneze enega od teh dveh polov. Temu vprašanju, za katerega menim, da doslej ni bilo zadovoljujoče prezentirano, je namenjen ta prispevek. Rezultate, predvsem glede teritorialnega razvoja Pazinske grofije do 1374 in s tem zvezanimi mehanizmi prehajanja oglejskih posesti v goriške roke, pa je omogočil šele obširen in intenziven študij, kije bil opravljen v okviru znatno širše raziskave o ministerialih in militih goriških grofov v Istri in na Kranjskem10. Izvor, začetki in rast Pazinske grofije so že dolgo časa predmet zanimanja številnih zgodovinarjev. Starejša historiografija od Kandlerja, preko C.zoerniga do Carla de Franceschija11 je nastanek grofije interpretirala kot rezultat dinastičnih sporov med Henrikom in Engeibertom Eppensteinskim, ko naj bi slednji v nemoči, da bi si priboril celo istrsko mejno grofijo, odtrgal v njenem severovzhodnem delu del ozemlja kot posebno grofijo. Šele Benussi je v svojih, v marsikaterem pogledu temeljnih raziskavah o istrski srednjeveški zgodovini, pokazal, da podlaga nastanku Pazinske grofije ni bila nobena delitev krajišniške oblasti ampak eksempcija izpod oblasti istrskega mejnega 12 grofa . Center Pazinske grofije - pazinski grad in cela vrsta krajev v njegovi okolici - 13 je bil namreč fevd poreške škofije, kateri je že cesar Oton II. 983 podelil imuniteto , 9 Sergij VILFAN, Valvasorjevo poročilo o županskih sodiščih, CMDS 24 (1943) 84 si. Razlog za pritožbe je bil predvsem v tem, da se je istrsko plemstvo zaradi pomanjkanja prisednikov za to sodišče rajši dalo tožiti pred domačimi županskimi sodišči, kot pa pred ljubljanskim ograjnim sodiščem. To, da so v plemiških pravdah sodila županska sodišča pa je seveda še prav posebej motilo kranjske plemiče, ki so zato zahtevali podreditev istrskega plemstva ljubljanskemu ograjnemusodišču. Gl. tudi Sergij VILFAN, Pravna zgodovinaSIovencevod naselitve do zloma stare Jugoslavije (Ljubljana 1961)206 si. 10 P. ŠTIH, Ministeriali goriških grofov. 11 P. KANDLER, opomba pod CDI1195, 5. X.; Carl CZOERNIG, Das Land Görz und Gradišča (mit Enschluss von Aquileja) (Wien 1873) 384; Carlo de FRANCESCHI, L'Istria. Note storiche (Parenzo 1879) 100 sl. 12 Bernardo BENUSSI, Nel rnedio evo. Pagine di storia Istriana (Parenzo 1897) 424 sl; Giovanni deVERGOTTINI, Lineamentistorici dellacosätuzione politica dell'lstria duranteilmedioevo (Roma 1924) 60; ISTI, La Costituzione provinziale dell'Tstria, 31; ISTI, Per la revisione delle liste cronologiche per l'tstria mcdievale, AMSI49 (1937), 63; Heinrich SCHMIDINGER, Patriarch und Landesherr. Die weltliche Herrschaft der Patriarchen von Aquileja bis zum Ende der Staufer (Graz - Köln 1954) 71,145. 13 Die Urkunden Otto des II (cd. T. SICKEL) MGH Diplomata regum et irnperatorum Germaniae IE/1 (1888) št. 301 (Predpienlcs tlenique tubetnus ul millus dux pstriarchaarcltiepiscopus episcopus 57 ACTA HI STRIAE III. Peter ŠTJH: GORIŠKI GROFJE ¡N GENEZA PAZINSKE GROFIJE, 55-70 potrdil pa 1077 Henrik IV.14. To je torej bil pravni temelj, kije omogočal, da so ob oblasti in pravicah istrskega mejnega grofa55 obstojale paralelne strukture. Poleg tega pa je goriškim grofom, ki so se proti koncu 12. stoletja s pridobitvijo odvetništva nad poreško škofijo in z njim zvezanega pazinskega fevda trdno vsidrali v Istri, šlo na roko tudi dejstvo, da so bili dedni odvetniki oglejskih patriarhov, ki so 1209 s privilegijem Otona IV. ponovno postali nosilci javne oblasti v istrski marki. To jim je namreč omogočalo, da so zlorabljali sodstvo, ki je patriarhu pripadalo kot krajišniku in si tako prisvajali pravice glede sodstva, ki jim kot zemljiškim gospodom niso šle. V tem početju so šli tako daleč, da je oglejski patriarh Bertold izposloval leta 1238 od cesarja Friderika 11. razsodbo, da se patriarhovi vazali v Istri in Furlaniji ne smejo pod pretvezo odvetništva vmešavati v zadeve visokega sodstva brez dovoljenja ali ukaza patriarha16. Nedvomno je bila ta razsodba naperjena predvsem prati goriškim grofom, vendar vejjetno brez pravega učinka, saj cesar Friderik II. ni podpiral samo Bertolda Andeškega ampak tudi goriškega grofa Majnharda HI., ki je bil prav tako zvest pristaš krone in štauiovske dinastije in ki je po izumrtju Babenberžanov 1246 kot glavar nekaj časa v cesarjevem imenu celo upravljal najprej Štajersko in nato še Avstrijo17. Drug temelj je bila posest. Jedro svojih posesti v Istri s pazinskim gradom, so goriški grofje imeli v fevdu od poreške cerkve, ki je bil kot tak še 1368 potrjen s strani škofije Albertu IV.1S in nato 138119 tudi njegovemu dediču, avstrijskemu vojvodi Leopoidu.Te marchiocomes vjcecoines nullaque regni nostri magna vel parva persona pretaxalum presulem suosque successores de Omnibus preöictis rebus molestare temptet nec ad ulla placita hominibus supra terram sanete Parentine eedesie residentibus qui ab episcopo redamationem habenf, sine advocalo episcopi nullam contrarietatem fadant nec invite ducantur nis: ante presentiam presulis sine legali iuditio, sedliceat eidem presuli suisque suecessoribus quiete et padfice cuncta sua predia tenere et firmi ter possidere, omnium hominum contra dicüone penitus remota). 14 Die Urkunden Heinrichs IV., Bd. I (ed. D. v. GLADIŠ und A. GA WL1K) MGH Diplomataregum et imperatorum Germaniae VI/ 1 (1941 -1978) št, 290. 15 Podrobneje o tem glej za čas po 1209, ko je bila oglejskemu patriarha tu drugič {prvič 1077} podeljena Istra (nos (Otto cjuarlus] cam (marchiam Yslrk] ...Aquitfgensi eedesie cum omni licnore et uttivmi spertineneiis cum omni iure imperiaü Obere et absolute possidenäam in perpetuum donamus et tradimus aique concessimus: Franz SCHUMI, Urkunden zur Geschichte Krains, Archiv für Heimatkunde I (1882/1883) 41, št. 17) H. SCHMIDINGER, Patriarch und Landesherr, 90 s3. 16 Hermann WIESFLECKER, Die Regesten der Grafen von Görz und Tirol Piakgrafen in Kärnten, L Band: 957-1271 (Innsbruck 1949) (= W T) št. 473. 17 V letih 1248 - 1250: W I, št. 526, 532, 541,542, 544, 546, 547; Andreas V EIDER, Die politischen Besiedlungen der Grafen von Görz zu den deutschen Herrschern und den Landesfarben von Österreich, Prüfungsarbeit am Institut für österreichische Geschichte (Wien 1940), tipkopis, 30 -32. 18 CD1 1368, VI. 3. Poleg gradu v Pazinu še Žminj, Tinjan, Trviž, "Vastignan", Padova, Mondellbotte, Vižnjan, Rosario, Vižinada, pol vasiTar, desetine gradu v Motovunu, več mlinov in desetine v Lovreču. B. BENUSSI, Ncl medio evo, 429 ima Vastignan za Kožljak (Wachsenstein), kar pa ne bo držalo, saj je bil Kožljak preden je prišel v posest goriških grofov v oglejski lasti (Franz SCHUMI, Urkunden- und Regestenbudl des Herzogtums Krain (= KUB) [ (Laibach 1882/1883) Št. 67; gl. tudi B. BENUSSI, Nel medio evo, 481) in še v 14. stoletju se je oglejski patriarh prepiral z goriško grofico Beatrikso ad quem de jure spectat Castrum Coslachi (A. S. MINOTTO, Senato Misti, AMSI JU (1887) 220); pa tudi geografsko leži Kožljak (s. od Plomina) na področju, kjer poreška cerkev ni imela svojih posesti, ampak predvsem oglejska (Kršan, ki je nastal v okviru gospostva Kožljak, so oglejski patriarhi še v 14. stoletju podeljevali v fevd 58 ACTA HI STRIAE III. Peter ŠTIH: OORIŠKIGROPJH iN GENEZA PAZINSKE GROFIJE, 55-70 20 posesti so goriški groije, kot je razvidno iz listine iz 1194 , imeli kot odvetniki poreške škofije, saj je bil Pazin službeni fevd poieškega odvetnika. Vprašanje je le - kdaj in kako so do njih prišli? Benussija, ki je menil, da je bil že goriški grof Engelbert H. okrog 1150 odvetnik 21 poreške škofijein da so torej goriški groije prisotni v Istri najkasneje od tega časa , je že 1924 popravil de Vergottini22. Zatem sta izšli razpravi Hauptmanna23 in de France- schija24, ki sta vsaka na svoj način pokazali, da' odvetnik poreške škofije comes Meynardus de Hystria, ki je od taiste škofije imel v fevdu caslrum Pisinum in se pod tem imenom pojavlja v virih med 1158 in 1183" ni bil pripadnik goriške dinastije ampak je identičen z Majnhardom iz Črnega gradu - Šumberka2b Kljub temu pa je \Viesflecker še 1955 menil, da so si goriški grofje že v začetku 12. stoletja, torej is točasno s pojavit vijo na Soči, pridobili tudi že prva gospostva v Istri, ki so si jih okrog 1170 s poroko Engelberta HI. z Matildo Andeško, hčerko istrskega mejnega grofa Bertolda Še povečali, tako, da jim je ta posest pripomogla k pridobitvi odvetščine nad poreško škofijo; zgoraj 27 omenjeni Majnhard pa naj bi bil Engelberfov brat ali stric . Toda s tem ko je bilo goriškim mimsterialom iz Pa2ina: CDl 1338, VBI. 23.). Že 1292 je bil Albert d. investiran v poreške fevde quoä idem comes et sui progenitoms habuenmt ab episeopis Parentinis, ki pa niso našteti (z izjemo mlina v Gradolah, ki je bil izvzet iz invesliture). Glej Vincenza JOPFT, Appendice ai Documenti Gpriziani, Archeografo Triestino (= AT) N.S. 19 (1893) št. 12. 19 CDI1381, X.8. 20 CDl 1194, X. 5. Glej Ljudmil HAUPTMANN, Krain, Erläuterungen zum historischen Atlas der österreichischen Alpenländer 1/4 (Wien 1929) 400; G. de VERCOTINI, Lineamenti stori ci, 60, 61 inop. 1; Camillo de FRANCESCHI, Mainardo conte d'Istria e le origini della Contea diPisino, AMSI28 (1926)52. 21 B. BENUSS1, Nel medio evo, 432. 22 G. de VERGOTTlNr, Lineamenti stand, 62. 23 L. HAUPTMANN, Kcain, 399 sl. Gl. tudi ISTI, Grofovi ViŠnjegorski, Rad JAZU, knj. 250 (1935) 223. 24 C. de FRANCESCHI, Mainardo conte d'Istria, 41 sl. 25 W1,5t. 239,262,268,269,276,277. 26 Podrobneje o tem nazadnje P. STIH, Ministeriali goriških grofov, 57,92- sl. 2-7 Hermann WIESFLECKER, Meinhard der Zweite. Tirol, Kärnten und ihre Nachbarländer am Ende des 13.Jahrhunderts, Schiern Schriften 124 (Innsbruck 1955) 9; ISTI, Die politische Entwicklung der Grafsdiaft Görz und ihr Srbfall an Österreich, MIÖG 54 (1948) 336. Za tako zgodnji čas pledira tudi H. PIRCHEGGER, Überblick über die territoriale Entwicklung, 491. Večina strokovne literature je še do pred kratkim menila, da je bii z Matildo, hčerko mejnega grofa istrskega Bertolda II. Andeškega, za katero je rečeno samo, da je bila poročena z enim od Goriških (Franc KOS, Gradivo za zgodovino Sloven cev v srednjem veku IV (Ljubljana 1915) št. 752), poročen goriški grof Engelbert lil. L. HAUPTMANN, Krain, 401 je nato na zelo prepričljiv način pokazal, da žena Engelberta Iii. ni bila Matilda Andeška, ampak Matilda Črnograjska, saj nam to dokazuje posest, ki so jo nekdaj imeli Črnograjski, nato pa Goriški. Proti temu je vstal H. WIESFLECKER, Meinhard der Zweite, 307op. Sin v dokaz, daje Engelbertovažena morala biti Matilda Andeška, navedel dokument (W t št. 474) v katerem izvoljeni bamberški škof Poppo, brat Matilde A ndeške, označuje goriškega grofa Majnharda IH., sina. Engelberta IH, za svojega nečaka. Problem, v katerem imata obe mnenji dobro podlago v virih, je rešil šele Art ur Maria SCHEIBER, Zur Genealogie der Grafen von Görz, Adler (Monatsblatt)! (XV) Bd. (1947 -1949) 58 sl., ki je ugotovil, da je bil goriški grof Engelb ert HL dvakrat poročen. Naj prej zMatildo Andeško, ki mu je tudi rodila sina Majnharda Iii-, a je umrla že okrog 1192 -1194 (morda prav ob rojstvu Majnharda) in drugičz Matildo Črno grajsko, ki pa Engelbertu ni rodila (vsaj preživel ni nihče) nobenega otroka, a je Goriškim odločilno odprla vrata v Istro, 59 ACTA HI STRIAE III. Peter S TIH: GORIŠKI GROFJE IN GENEZA PAZINSKE GROFIJE, 55-70 ugotovljeno, da istrski grof Majnhard ni bil Goriški o goriških grofih v Istri pred koncem 12. stoletja tako rekoč nimamo nobenih pravih vesti. Res so ti v Izoli imeli od tržaških škofov v fevdu desetino, toda že 1166 sojo podarili samostanu Sv. Marije v Ogleju28 in proti koncu 12, stoletja so si pridobili del tki. "fevda sv.Apolinarija'\ ki gaje na jugu Istre imela nadškofija iz Ravenne . vendar je v pazinskern gradu - centru goriških istrskih posesti, kjer so goriški grofje kasneje imeli svoj palatium30, kjer so bivali njihovi najmočnejši istrski ministeriali in kjer je bil tudi sedež njihove istrske uprave (glavarstvo 31 - 32 in ograjno sodišče) - še 11S3 sedel Majnhard Crnograjski -Sumberški . In prav preko njega so goriški grofje v prvi polovici devetdesetih let 12. stoletja prišli do poreške odvetščine in z njo zvezanega fevda v Pazinu, kakor nekoliko kasneje tudi do velikega šumberškega gospostva v Slovenski marki na Kranjskem. Kajti Matilda Comitissa de Pisino, druga žena goriškega grofa Engelbert a III.. je bila namreč Majnhardova hčerka in dedinja3'1. In Engelbert, ki jc J194 kot poreški odvetnik že bil v posesti pazinskega gradu, je vanj postavil svoje ministeriale, ki jih je pripeljal v deželo34, kar hkrati pomeni," da je Engelbert prejel pazinski grad v fevd od poreške škofije brez ministerialov, Svoj odločilni korak v Istro - tako glede posesti, kot glede pravic, ki so si jih kot poreški odvetniki pridobili - so goriški grofje naredili šele konec 12. stoletja. Primer Gorice, kjer imamo takorekoč identično situacijo, pa priča, da je bila pot, ki je goriške grofe v Istri pripeljala do posesti bolj pravilo kot naključje v njihovi politiki i . . t , , 35 širjenja. Grofovski rod, ki je imel svoja najstarejša posestva na zgornjem Koroškem , se začne v začetku 12. stoletja imenovati po Gorici ob Soči in njegovi pripadniki pojavljati kot odvetniki oglejske cerkve35, Na vprašanje kako so prišli do posesti v Gorici pa je historiografija ponudila v odgovor predvsem dve možnosti: preko dedovanja ali kot izhod boja za investituro na tem prostoru3'. Gorica je v večih dokumentih (okrog 1135, 1150, 1202, 1339)38 označena kot oglejski fevd v goriških rokah, leta 1202 izrecno, da imata goriška grofa Majnhard II. in Engelbert III- (ki je kot poreški odvetnik 26 W I, št. 250. 29 Glej B. BENUSSI, Nel medlo evo, 443 si.; Ü. de VERGOTTINI, lineamenti storid, 60. 30 CDI1277, IX. 20. (m rasiro Pisini in sala Paiatii d. comitis). 31 Glej zgoraj op. 3 32 CDI1183, VID. 12. 33 Glej zgoraj op. 26. 34 CDI 1194, X. 5. 35 Glej H. W1ESFLECKER, Die politische Entwicklung, 331; Ernst KLE8EL, Die Ahnen der Herzoge von Kärnten aus der Hause der Spanheimer, Archiv für vaterländische Geschichte und Topografie 24 - 25 (1936) 52 - 58; ISTI, Die Grafen von Gör/, als Landesherren in Öfcerkamten, Carinthia 1125 (1935) 242 sl. 36 Glej WI, št. 176-196. 37 Milko KOS, Urbarji slovenskega Primorjall, Viri za zgodovino Slovencev, knj. lil., Srednjeveški urbarji za Slovenijo Tli (Ljubljana 1954) 20 sl.; H. WIESFLECKER, Die politische Entwicklung, 331 sl. 38 W l, št. 192,193 (cca. 1135), 230 (1150), 317 (1202) in Vicenzo JOPPI, Documenta Goriziani (= DG), AT N. S. XIV, št. 147 (1339). 1339 je oglejski patriarh investiral goriške brate v oglejske fevde per banden amarmaturam comitatus Gorilie. videlicct rubei et albi coloris kar nedvomno pomeni, da je Gorica še sredi 14. stol. veljala kot oglejski fevd. 60 ACTA HI STRIAE III. Peter ŠT1H: GORIŠKI GROFJE IN GENEZA PAZ1NSKE GROFIJE, 55-70 imel tudi Pazin!) v fevdu od oglejske cerkve grad v Gorici ministerialibus exceptis . Torej so imeli goriški grofje od oglejske cerkve goriški grad v fevdu na povsem enak način kot pazinskega od poTeŠke. Po analogiji s Paziuom, ki je bil službeni fevd poreškega odvetnika, pa je to verjetno bila tudi Gorica40. Vidimo, da je bilo predvsem odvetništvo tisti ključ, ki je grofovskemu rodu iz zgornje Koroške odpiral vrata na jugu. Drugače pa je bil največji zemljiški posestnik v Istri oglejski patriarhat. Z darovnico Ulrika III., sina istrskega mejnega grofa Ulrika II. Weimar -Orlamünde iz leta 1102 si je oglejska cerkev pridobila veČino svoje posesti v Istri. Resnično bogata donacija ji je prinesla ozemlje med Dragonjo in Mirno v severni Istri, prostor okrog Buzeta in z izjemo širše okolice RoČa tudi vse ozemlje na poti od Buzeta do zgornjega toka Rase vzhodno od Učke; tako rekoč vso severno in severovzhodno Istro41. Tudi seznam pravic in 39 MDC IV (ed. August JAKSCH, Klagenfurt 1906) št. 1524 (= W I, št. 315): Comites siquidem de Goricia eotnes Meinhardus el fraier eius comes Engilperius de Gcricial debent habere Castrum de Goriciacum omni proprietate servis et anciliis et omni iure ad ipsum pertinente ministerialibus exceptis ... ab ecclesiß Aquikgensi in feudum ita, quod tam masculi quam femine in idem feudume quaiiter succedant. 40 Tako je menil že Pietro Silverio LEICHT, Le costituzione provinziale goriziana al tempo det conti, Memorie Storiche Forogiuliesi 18.(1922) 140 si. Glej tudi G. de VERGOTfTNI, La costituzione provinziale, 31 op. 3mPeterŠTIH, Goriški grofje in oblikovanje pokrajine ob Soči in na Krasu v deželo, Zgodovinski časopis (= ZČ) (1987) 43. 41 F. SCHUMI, KUB I, št. 67 {= CDI1102; E KOS, Gradivo I V, št. 5): Kašteii: Kaš te! [nad Dragonjo) (častnim Ver.cris), Buje (Uuege), Košljuo (nekoč med Bujami in Grožnjanom] (Castillione), Grožnjan? (ßrisintina), Buzet (Pinquetit), Hum (Chrfm), Vranje {Vrane), Boljun (Rimo/), Sv. Martin pri Betaju (castrum sanetiMartini), Letaj (Utai), KožLjak (Josiiach) in vasi: BeLaj [ali Brdo prt Cepiču) (vilh, ubi dicitur Cortalba inter Latinos), Monte Cucco pri Bujah (ali Zucculii pri Kaštelu) (Cuculi), Momjan (Mimillani), Šterna (Cisterne), Beli kamen pri Kubedu (Petre albe), Draguč fali TribarJ (Druuine), Marženigla (Maticenigla), Kubed (Cavedel), Kostanjica (Ca$tan), Št. Peter sz. od Buj (villam sanefi Petri aim monasterio stincli Petri et sar.cti Michaelis). Glede lokalizaeije glej F. KOS (zgoraj); B. BENUSSI, Nel medio evo, 304 in H. PIRCHEGGER, Oberblick über die territoriale Entwicklung, 490. K tej darovnici ji treba dodati še kaštel v Oprtalju medBujanukiBuzetom, ki ga je šeistegaleta podaril Uiriklll. (Odoricus deSUSANIS, Thesaurus Ecclesiae AquiLejensis {= Thesaurus). Opus saectiliXlV. (ed. Josephus BIANCHI, Civitas Utini 1847) št. 516: Instrumentumdonationisfacte de Castro PortuJatst Aquilegenä Eccksk per D- Vodarlicum, filium Vorlici Marchionis, anno MCJ1). Glede posameznih krajev glej II. PIRCH EGGER, Überblick über die territoriale Entwicklung, 519 si. Foleg tega je bilo oglejsko tudi področje vzhodne istrske obale od Lovrana do Labina: F. KOS, Gradivo II], št. 31; opis arabskega geografa Idrisija iz 1153 (L. HAUPTMANN, Krain, 383), CDI 1208 (s popravkom datacije v cca. 1270: glej spodaj op. 42) in A. JOPPI, Diritti di Aquileia nel Marchesato d'Istria Anno Domini MCCCLXXXI, ATN. 5.9 (1882) 195 sL; ter mesti Piianin Pazin (F.KOS, Gradivo III, št. 31). Posebno poglavje so istrska obalna mesta, ki so več ali manj do druge polovice 13. stoletja bila pod oglejsko oblastjo: glej Wolter LENEL, Venezianisch - Istrische Studien (Strassburg 1911) 157 si. 61 ACTA H1STKIAE III. Peter ŠTIII: GORIŠKI GBOFJE IN GENEZA PAZ1NSKE GROFIJE, 55-7Ü 1 Hartvik, u. mlad ' Aribo. 2. Žena Liutkarda, vdova p« Majnhaidu, grofu v Lurnski grofiji _.........................J_ Hartvik ___I_ Poto, u. mlad Engelbert, palaliriski grof 1107-22 ' Engelbert II., 1132-91 Henrik, u, pred 1150 Bealriki, nuna v Ogleju Uirik, ikof v Trevisti ' Engelbert m., 3197-1222 Žena Matilda, hči Bertolde AndeSkegu 1 Majnhard IV,, u. 1258: od 1253 Tirolski I. Žena Adeiajda, hI 1208. Joseph CHMEL, Urkunden zur Geschichte von Österreich, Steiermark, Kärnten, Krain, Götz, Triest, Istrien, Tirol aus den Jahren 1246 -1300, Fontes rerum Austriacarum IT 1 (Wien 1849) 289, št. 1.22 je ta dokument dalira] v čas okrog 1300, po njem je datacija prevzeta tudi v E. SCHWIND - A. DOPSCH, Ausgewählte Urkunden, št. 80 (objavljeno le približno po! teksta).W. LENEL, Venezianisch, 195 si, ga je z utemeljenimi razlogi datiral v čas 1260 -1267, verjetno 1261 (enako nato H. PIRCHEGGER, Überblick über die tetritorialeEntwicklung, 487). G. de VERGOTTINI, La costituzione, 102 op. 3, pa je nato še izboljšal Lenlovo datacijo v 1267 -1271. 62 ACTA HI STRIAE III. PelerŠTlH: GORIŠKI GROFJE IN GENEZA PAZINSKE GROFIJE, 55-70 Sovinjaku kraju, na levem bregu iste reke v smeri proti Buzetu, se 1277 prvič imenuje goriški ministerial Oton in tudi gospodje iz Momjana nad Dragonjo, ki je kot oglejski fevd šele 1312 prišel v posest goriških grofov, se prav v tem času močno ekspoairajo na goriški strani, prav proti patriarhu. Že 1264 je oglejski patriarh podelil goriškemu ministerialu Henriku iz Pazina v fevd grad v Lupoglavu na poti med Buzetom in vzhodnimi obronki Učke; po oglejskem Kožljaku pa se že 1234 imenuje goriški ministerial Filip. Večina teh gospostev je dvegeneraciji kasneje, 1342, našteta med posestjo, ki so si jo goriški grofje razdelili med seboj43. Po kakšni poti - o čemer se je pred skoraj sto leti brezuspešno spraševal že Werunsky44 - je ta oglejska posest postala goriška, pa hočem pokazati v naslednjih vrsticah. Načina, kako so si goriški grofje pridobivali to posest sta bila predvsem dva. Po enem je oglejski patriarh podelil goriškemu grofu določeno posest v fevd, ta pa jo je nato svojim midisterialom podeljeval naprej v podfevd ali pa jo je obdržal neposredno pod svojo kontrolo, s tem, daje na tamkajšnje gradove postavljal svoje ministeriale oziroma milite kot kastelane. Završje severno od reke Mirne je lep primer takšne prakse: prvotno nedvomno oglejska posest je m časa Alberta II. že goriški fevd, ki ga imajo njegovi ministeriali iz Rihemberka. Njegov sin Henrik II. pa ga že ni več podeljeval v fevd ampak je nanj postavil posebnega glavarja, ki ga je poklical iz Pustertala na današnjem Tirolskem45. Podobno je oglejski patriarh 1312 podelil Henriku II. v ievd gospostvo Momjan, ta pa je nanj zakastelana postavi) svojega zvestega viteza iz Novega gradu na Krasu. Da si je goriški grof - verjetno ne poredkoma - pridobil oglejske fevde mimo patriarhov? volje, to je s silo, pa nam prav tako ilustrira Momjan, ko je patriarh 1312 s podelitvijo le-tega v fevd grofu le sankcioniral že obstoječe stanje46. Drug način pridobivanja oglejskih fevdov pa je bil, da je oglejski patriarh podelil določen fevd direktno goriškemu ministerialu, kije tako postal hkrati tudi oglejski vazal. Toda očitno je bila osebna odvisnost, ki je ministeriala vezala na goriškega grofa močnejša od fevdne, ki ga je vezala na patriarha (in seveda tudi na druge fevdne gospode - tudi goriške grofe - od katerih so imeli fevde), saj nastopa v naslednjem obdobju kot fevdni gospod (za prvotno oglejski fevd) že goriški grof in ne več oglejski patriarh, kateremu je torej fevd bil odtujen. Najlepši primer za zgoraj prikazan model je gospostvo Lupoglav. 1264 gaje patriarh, kot je bilo že zgoraj povedano, podelil v fevd goriškemu ministerialu Henriku iz Pazina, ki je bil poročen z hčerko oglejskega ministeriala iz Pietrapelose '7. Še leta 1300 je njegov istoimeni sin potrdil, da ima Lupoglav v fevdu od 43 MDC X, št. 161 (Lupoglav, Kožfjak, Završje, Momjant. 44 Emil WERUNSKY, Österreichische Reichs- ind Rechts-geschichte (Wien 1894) 445. 45 Podrobno dokumentacijo glede prikazanega razvoja Završja glej v Peter STiH, K zgodovini nižjega plemstva na Krasu in v IsLii, 2Č 45 (1991) 555 si. 46 Podrobneje glej P. STIH, K zgodovini nižjega plemstva, 550' sL 47 F. SCHUMI, KUB H, št. 334. 63 ACTA HI STRIAE III. PelerŠTIH; GORlSKI GROFJE IN GENEZA PAZINSKE GROHJE, 55-70 oglejskega patriarha48.1342 pa ježenaštet med goriško posestjo49 in se smatra za goriški fevd, saj 1362 goriški grof Albert IV. že nastopa kot fevdni gospod, in sam podeli Lupoglav v fevd50. Podoben primer je Kožljak. Bil je oglejska posest51 in na njemu je od 1234 sedel goriški ministerial . Goriški grofje so si zato začeli lastiti pravicc nad njim in že 1.325 ga je goriška grofica Beatriksa zastavila svojemu glavaiju llugu iz Devina5j. Vendar se patriarh ni dal in v tridesetih letih 14. stoletja sta obe strani trdili, da pripada gospostvo njima' . 1342 so ga goriški grofje našteli v seznamu svojih posesti55, patriarh pa ga je v odgovor podelil v fevd56. Vendar je na koncu obveljala goriška in 1367 ga je Albert IV. podelil v fevd članu stare goriške mmisterialske družine iz Gotnika" (ki je izvirala iz Pazina!). Tudi Kršan ima v glavnem enako zgodovino. Bil je oglejski fevd, ki se je izločil iz gospostva Kožljak58. Na njem je sedel goriški ministerial iz Pazina59 in še 1338 ga oglejski patriarh podeli v fevd njegovemu sorodniku, prav tako iz Pazina60. Petdeset let kasneje pa ga dedič goriških grofov, avstrijski vojvoda, podeljuje kot svoj fevd . Navedimo še primer Vikumberga v tržaškem 48 Monurnenta Patriae Fori Julii, Archivio di Stato Trieste, sig. 1/3, iol. 73 (Dominus Henricus quomtam domini Henrici de Marnuels recognovit habere in feudum ab ecclesia Acjuileiansi castrum, quoä dicitur Lupaglaua cum vi/k suppnsita ipsi castro); O. de SDSANIS, Thesaurus, št. 283. 49 MDC X, št. 161. 50 HlIStAW, SSL, 1362, VI. 22., Metlika. Reverz Erharda iz Eberstema s katerim obljublja goriškemu grofu Albertu IV. mit der Vest Mnrenuels, die wir von iren gnaden ze leben haben, zvesto služiti. 51 Že v darovnici s katero je Uliik m. Weimar -Orlamünde 1102 daroval oglejski cerkvi večino svoje alodilane posesti v Istri se omenja kot castrum Josilach (F. SCHUMI, KUB I, št. 67). 52 Filip iz Koiüjaka se v listinah goriške provenienee in pertinence pojavlja v seznamih prič med gorkkimi ministeriali med .teti 1234 in 1264: A. S. MINOTTO, Documenta ad Forumjulii, patriarchatum Aquileiensem, Tevgcstum, Istriam, Goritiam spectantia (Venetiis 1870) 19; WI, it. 507, 561, 617,629, 716. 53 C. de FRANCESCHI, 1 Casfell; della val d'Arsa. Richerche storice con documenti e alberi gc-nealogici (Parenzo 1900) 209, priloga št. 2. 54 A. S. MINOTTO, Documenta ad Forumjulii, 116 si. Patriarh je trdil quod pleno iure ad AquiL Fcckswn periinebat, goriška grofica Beatrücsa, kot skrbnica mladoletnega goriškega grofa Ivana Henrikapa da ai cuius comitatum dictum cnstrum Ccflachi...special et pertinet pleno iure, 55 MDC X, st. 161. 56 HIIStAW, SSL, 1342, VI 25., Čedad. Oglejski patriarh Bertrand je Castrum de Cos lach ei turris que dicitur Choforitzsita prove dictum Castrum, kije njegov/«¿«m an £(c«inpode!i] devinskim bratom. 57 C. de FRANCESCHI, Storia documentata, 389 sL, priloga št. 6. 58 Milko KOS, Doneski k zgodovini Istre v srednjem veku, Vjesnik kr. hrv. -slav. -dalm. zemaljskog arkiva 18 (1916) št. 6. 59 M. KOS. Doneski, št. 6,14,17. 60 CD11338, Vin. 23. 61 C. de FRANCESCHI, I casteSli della val d'Arsa, priloga št. 5. 62 Nejnška oblika imena je Fünfenberg. Osnovne ¿reformacije: M. KOS, Urbarji slovenskega Primoija II, 41; Luigi FOSCAN - Erwin VECCHIET, I Casielli del Carso Medioevale (Trieste 1985) 20 (vendar za zgodnje obdobje zaradi preštevilnih napak praktično neuporabno!); 8. Rf.NUSSI, Nel medio evo, 377 op. 158 (po Benussiju naj bi se gospod i?. Vikumberga Že ¡224 (14. avgust) nahajal v spremstvu goriškega grofa Alberta. To ne bo držalo: v tistem času sta živela goriška grofa Majrthard II. (+1232) in njegov nečak Majnhard III. (+ 1258), Vikumberg pa je šele leta 1249 zgradi! gorski mitiisterial iz Karspcrga (gj. opombo 64). Verjetno je mišljeno teto 1274 (CDI1274, die XIV exeunie Augusts), takrat se je v številnem spremstvu goriškega grofa Alberta II. v Čedadu nahajal tudi Ravvinus de Winchimberch). 64 ACTA HISTR1AE ni. Peter ŠTJH: COJUŠKI GROFJE ¡N GENEZA PAZINSKE GROFIJE, 55-70 zaledju, ki dokazuje, daje bila to tudi drugod običajna praksa s katero so goriški grofje pridobivali posest. 1249 je tržaški škof Ulrik dovolil goriškemu ministerialu iz Karspe-rga63 (poročen z ministerialko tržaškega škofa; glej določbe notarske listine iz op. 64), da je zgradil na področju tržaške dijeceze grad, ki mu ga je tudi podelil v dedni fevd64. Čez debelo stoletje, leta 1367, pa se kot prejemnik fevda že pojavlja goriški grof Majnhard VII., ki je zaprosil tržaškega škofa za investituro v vikumberški grad in vinograde v Lonjeru quae [fevde] domus nostra et nos ab antiquo habuimus et tenuimus et ad presens haberaus65. Zlasti ta, drugi način, s katerim so goriški grofje pridobivali oglejske (in druge) fevde, kaže na velik pomen, ki so ga v tem procesu imeli njihovi ministerial!. Poroke goriških minisferialov z ministerial! drugih gospodov (Lupoglav, Vikumberg, verjetno tudi Kožljak), o katerih je seveda odločal goriški grof in se z nasprotno stranjo (udi dogovoril o delitvi otrok iz teh zakonov in premoženja65, lepo kažejo, da so prav ministerial! bili tisto orodje oziroma instrumentan) goriške politike, s katerim so prevzemali tuje fevde in povečevali svojo posest. Tako so jedru svoje istrske posesti v Pazinu in okolici, ki so si jo konec 12. stoletja pridobili od poreške škofije, v drugi polovici 13. in delno tudi še v začetku 14. stoletja dodali še posest, ki je izvirala od oglejskega patriarhata. V prvi vrsti je šlo za posest severno od Mirne (Završje, Momjan), Sovinjak jz. od Buzeta, ki se je verjetno preko Vrha67, Mrčenigle (oglejski fevd, ki so ga v 14. stol. imeli pripadniki goriškega ministerialskega rodu iz Ebersteina na Koroškem63) in Grdega Sela, kjer so sedeli goriški ministeriaii, navezoval na goriško posest okrog Pazina, nato za Lupoglav, kije skupaj z Rašporjem povezoval goriško posest v Istri z ono na Krasu in za kompleks posesti vzhodno od Učke in ob zgornjem toku Raše (Kožljak, Kršan). Temu je bila približno v istem času dodana tudi posest ob spodnjem toku Raše in Raškera zalivu, gospostvi 63 O rodu goriških miiusterialov iz Karsperga glej P. ŠT1H, Ministeriaii goriških grofov, 72. 64 Registraturbuch der Grafen vor» GSrz, HHStAW, sig. W 594, fol, 111,112 (1249, V. 25., Trst}: Dominas lllricus De¡ gratín episcopusTergestinus ...consesueti'QÍuntatecapitulitergeslinideditatque tmdidit domino Almería) filio quondam domini Ranim de Omrsperch licencia m et potestutemfaciendi et edificandi quoddam casfrum in disirietu episeopatus Tergesii in monte quodam pasito supra Dinga, quodquiñemabeodem domino episcopodktusAlmaicus in feudum legale accepithoc modo, quoddktus Almeriat sluibere tencreetpossideredebeatadhonomuDeiet dieti domini episcopiTergestimetsuorum successorum ct dietum castrum habere et tenere semper et quolibet tempere paratum et apertum ad volunta tem domini eptscopi... Insuper promisit predietum cas trum persuccessionem heredilariam dare illis sms filiis, cjíti ministeriales erunt causa Dei et beati Justi, decedere sine heredibus et aistntm perueniret ad alto s suosfilios, qui ministeriales esscnt alterius domini, quodtenebanturadsupradictas obligaciones et infrascriptas et habebunt cas t rum suprascripto et infrascripto pacto et teriore. 65 CDI1367, X. 15. 66 Sporazume med goriškimi grofi in drugimi gospodi o porokah njihovih mimsterialov in delitvi otrok iz teh zakonov lahko v virih sledimo vse do 1314 (MDC VIO, št. 196), kar je glede na sosednje teritorije, kjer so ministeriaii že prej dosegli osebno svobodo, vsekakor zelo pozno. 67 V tatarskem razvodu se Majnhard iz goriškega Roieka-Gradeca v Slovenski marki imenuje Menart (sluga) Sovinski t Vrh i Semič i Gole Gorice i Krbtin: Milko KOS, Študija o Istarskom razvodu, Rad JAZU, kuj. 240 (1931) 158. 68 Francesco diMANZANO, Annalidel Friuli voli V (Udine 1861) 435; Camillode FRANCESCHI, 1 CasteDidella val d'Arsa, 32 66 ACTA HISTRÏAE ID. Peter ŠT1H: GORIŠKI GROFJE IN GENEZA PAZ1NSKE GROFIJE, 55-70 69 Barfaana in Rakalj, ki sta še konec 12. stoletja spadali v okvir puljskega mestnega agra . S tem je bil teritorialni razvoj goriških posesti v Istri konec 13. in v začetku 14. stoletja v glavnih potezah zaključen in zaokrožen, kar se na določen način odraža tudi v dejstvu, da se v tem času začno pojavljati tudi prvi nastavki posebne uprave za goriška posestva v Istri. Tako se že 1294 prvič omenja glavar v Pazinu in 1321 tudi v Završju za goriško posest severno od Mirne. Goriška Istra je v tem času predstavljala še del enotnega goriškega dominiuma, kar se je odražalo tudi v močno centralizirani upravi goriških grofov. Šele po nenadni smrti goriškega grofa Henrika II. leta 1323, ko je zapustil le leto dni starega naslednika in je v dolgem obdobju skrbništvamoč goriške hiše silovito padla, je dokončno propadei poskus združitve vseh goriških posesti v eno deželo. Centrifugalne sile so bile premočne in ob delitvi goriških posesti leta 1342 med tri brate, je najstarejši Albert IV. dobil posest v Slovenski marki in Beli krajini ter v Istri. Tako se je izoblikoval nov, od ostalih goriških posesti ločen doirtinij. Ta je sicer nato pod goriškimi grofi eksistiral le eno generacijo - do Albertove smrti 1374 - kar pa je bilo očitno dovolj za razvoj nekaterih institucij, ki so značilne za posamezno deželo in ki smo jih predstavili na začetku tega prispevka. In če se sedaj vprašamo še po vzrokih, zakaj jc ravno v drugi polovici 13. stoletja prišlo do teritorialne širitve goriških grofov (in na drugi strani tudi Beneške republike) na račun Patriharata v Tstri, potem je treba ugotoviti, da so bili ti zelo globalni. Kot je 70 zelo točno zapisal Lenel je bila bit moči kneževine patriarhov pogojena z idejo cesarstva, ki obvladuje tako Italijo kot Nemčijo. S svojo lego na stičišču obeh delov je bil Palriarhat kot prehodno področje, katerega pomen je še posebno narasel v trenutkih, ko je opozicija v lombardski nižini zaprla prehode preko Alp, za cesarstvo izjemne važnosti. Vse do vključno Bertolda Andeškega, ki je umrl sredi 13. stoletja (1251) so naslov oglejskega patriarha skozi dolga stoletja nosili predstavniki visokega nemškega plemstva71 in zlasti poslednja dva patriarha iz tega kroga, VVolfger (1204 - 1218) in Bertold (1218 - 1251) sta v tesnem sodelovanju s krono najprej ponovno pridobila za Patriarhat marki Istro in Kranjsko (1209) in nato predvsem v Istri utrdila svojo oblast72. S koncem štaufovske dinastije in propadom cesarske ideje sredi stoletja je bil spodma-knjen tudi glavni temelj ekstistence Patriarhata. Z Gregorjem de Montelongom, nečakom papeža Gregorja IX. je 1251 patriarhov prestol po dolgem času zasedel Italijan in hkrati vodja gueifske stranke v severni Italiji. Nasproti njemu so stali goriški grofje, zvesti pristaši gibelinske stranke in nemške krone; Majnhard IV. je bil celo poročen z Elizabeto von Wittelsbach, materjo zadnjega Staufovca, nesrečnega Konrad in a, ki pa v tistem času 69 Ca. de FRANCbSCHI, Storia documentata, 33. 70 W. LENEL, Venezianisch, 196. 71 VV. LENEL, Venezianisch, 152; H. SCHMIDINGER, Patriarch und Landesherr, 96. 72 L. HAUPTMANN, Krsta. 390 si ; Milko KOS, Postanek in razvoj Kranjske. Srednjeveška kulturna, družbena in politična zgodovina Slovencev. Izbrane razprave (Ljubljana 1985) 248; Pio PASCHINI, Storia del Friuliil (Udine 1935) 73 si.; H. SCTMDINGER, Patriarch und Landesherr, 88 si. 67 ACTA 1IISTRIAF, III. Petct ŠTIH: GORIŠKI GROFJE IN GENEZA PAZINSKE GROFIJE, 55-70 ni imel prave zaslombe v šibki kroni7"'. Toda tudi s Patriarhatom je šlo v tistem času ekonomsko in politično strmo navzdol in v neprestanih bojih, ki so si v Furianiji in Istri nepretrgoma sledili nasproti Benetkam in goriškim grofom je Patriarhat v Istri na račun Republike sv. Marka izgubil skoraj vsa obalna mesta, v notranjosti polotoka pa so si goriški grofje, kot smo videli, iz istega naslova pridobili pomemben kos Pazinske grofije74. Povzetek, ki ga sedaj lahko potegnemo na podlagi gornjih izvajanj je, da je bilo za genezo Pazinske grofije, tako v institucionalno-pravnem, kot teritorialnem pogledu, najodločilnejše prav približno poldrugo stoletje dolgo obdobje goriške prisotnosti v Istri. Tako je nastal en pol, ki je Istro skoraj za pol tisočletja politično razklal na dvoje. Enega od vzrokov te bipolarne razdelitve polotoka pa je gotovo potrebno iskati tudi v notranjem razvoju Istre same od frankovskih časov naprej, ko sta se na tem prostoru srečevala dva različna tipa fevdalnega reda: na eni strani mesto (komuna) in na drugi zemljiško gospostvo kot poglavitna organizatorja in nosilca javne oblasti75. V notranjosti Istre se je tako uveljavil tip kmečke občine z županom kot predstavnikom zemljiškega gospoda in srenjo, to je zborom vseh polnopravnih članov občine, v širšem obalnem pasu z dolino Mimepa tip mestne občine s podestajem in mestnim svetom; politična mej a me d beneško in goriško (habsburško) Istro pa je v grobem sledila prav meji med tema dvema tipoma organizacije oblasti76. 73 A. VE ID HR, Die politischen Beziechungen, 6 si 74 W. LENEI., Venezianisch, 152 sl; Meinrad PIZZINLMl, Die Grafen von Gorz und die Terra-ierina-Politik der republik Venedig in Istrien in der 2. Hälfte des 13. Jahrhunderts, Veröffentlichungen desTirolerLandesmusettms Ferdinande« m 54 (1974) 186 st. 75 Bogo GRAFENAUER, Miti o "Istri" in resnica istrskega polotoka, Acta Histriae I (1993) 9 si; ISTI, Istra, E ndklopedija Slovenije^, 180. Že sodni zbor v Rižani 804 (latinski original z hkratnim italijanskim in slovensidm prevodom; Anamari PBTRANOVJČ, Annelise MARGETIČ, Rajko BRATOŽ, Rižanski zbor. Prispevki k zgodovini Kopra (Ljubljana 1989) 81 si) je v veliki meri posledica nasprotij, ki so nastala zaradi širjenja frankovskega fevdalizma na račun mest in njihovih pravic. O rižanskem plači tu nazadnje zelo poglobljeno Harald KRAHVVINKLER, Friaui im Frühmitteialter. Geschichte einer Region vom Ende des fünften bis zum Ende des zehnten Jahrhunderts (Wien-Köln-Weimar 1992) 199 - 243. 76 Josip ŽONT AR, Kastavsäna in njeni statuti do konca 16. stoletja, Zbornik znanstvenih razprav juri diene fakultete21 (1945/46) 153 slin zlasti karta na str.158; Vjekoslav BRATULIČ, Funkcije župana u opčinskim zajednicama na području Pazinske grofovije (XVI - XVII stoiječa), Jadranski zbornik 7 (1969) 147 si; Sergij VILFAN, Soseske in druge podeželske skupnosti Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev II (Ljubljana 1980) 44 si. 68 ACTA 1IISTRIAF, III. PeterŠTIH: GORIŠKI GROFJE IN GENEZA PAZJNSKEGROFIJE, 55-70 RIASSUNTO Secondo la storiografiapiu antica, la nascita della Cantea diPisino nelcuoredell'Istria -all'epoca deicontidiGorizia era divcntata una provincia specifica (nelsenso istituzionale) e mantenne questo status giuridico anche sotto gli Asburgo, ai quali ando nel 1374, sino al XVI secolo, quando venne annessa alia Corniola - era collegata alie dispute interne della dinastía degli Eppenstein. Engelbert degli Eppenstein infatti, nell'impossibilitá di avere l'interomargraviaio dell'Istria, viavrebbestrappato unaparticolareCantea diPisino. Pero soltanto le ricerche del Benussi dimostrarono successivamente che alia base della nascita della Contea di Pisino non c'era siala alcana divisione dei poteri da parte del margravio istríano, maproprio una sottrazione dipossedimenti alia sua giurisdizione diretta. II centro della Contea di Pisino infatti era un feudo della Diócesi di Párenlo alia quale Ottone II ave va accordaio l'hnmunitá gia nel 983. Era questo tlfondamento giuridico che permise lo sviluppo di struttureparallele alpotcreeai diritti del tnangravio. II secondo fondamento era rappresentato dalla proprietá. Alia fine del XII secolo il feudo pisinese era un possedimento dei conli di Gorizia, che l'avevano ottenuto in gestione in qualitá di awocati della Diócesi di Parenzo. Pisino infatti era un feudo in beneficio dell'awocato di Parenzo. II piu grande proprietario terriero dell'Istria era añora il Patriarcato diAquileia, che aveva acquisito la maggior parte dei suoi possedimenti nel 1102 con la dottazione di Ulrico III di Weimar -Orlamünde. La donazione, in veritá molto generosa, comprendeva le terre che si esten devano ira ifiumiDragogna e Quieto, Varea intorno a Pinguente e, con l'esclusione delcircondario di Rozzo, l'intero territorio che va da Pinguente al corso superiore del fiume Arsa, complessivamente l'intera Istria settentrionale e nord - orientale. Alia fine del XIII secolo i/t alcuni feudi del Patriarcato diAquileia iniziano ad operare i ministeriali dei conti di Gorizia. Nel lasso di tempa di due generazioni la maggior parte di questi possedimenti passa ai conti di Gorizia, che se ne impadroniscono soprattutto in due modi, IIprimo consisteva nell'assegnazione di un determinatopossedimento all'interno del feudo daparte del Patriarcato diAquileia al conté di Gorizia. Questi a sua volta lo infeudava ai propri ministeriali oppure lo controllava direttamente insediando nei casteili locali i propri castellani. II secondo modo consisteva invece nella concessione diretía da parte del Patriarcato diAquileia di determinad feudi ai ministeriali goriziani, che cosi diventavano anche vassalli della Chiesa di Aquileia. Ma la dipendenza persónate che legava il mitiisteriale al conté di Gorizia era piú forte di quella di vassallo nei confronti del patriarca. Nel periodo successivo infatti ilsignore feudale viene individuato nel conté di Gorizia e non piu nelpatriarca diAquileia, al quale viene cosisottratto il feudo. Un esempio esemplificativo di quanto affermato ci viene dal caso della Signoria di Lupogliano. Nel 1264 il patriarca la infeuda al ministeriale goriziano di Pisino che era sposato con la figlia del minisleriale aquileiese di Pietrapelosa. Nel 1300 il figlio del ministeriale goriziano afferma va ancora di avere avuto Lupogliano in feudo da parte della Chiesa diAquileia, ma giá nel 1342 il feudo fa parte dei possedimenti goriziani, viene considéralo un feudo dei conti di Gorizia che, come testimonia un documento del 1362, si comportadlo giá come proprietari feudali, infeudando essi stessi Lupogliano ad altri. Questo secondo modo con cui i conti di Gorizia si hnpadronirono dei feudi diAquileia dimostra il grande ruolo svolto in questo procedimento dai loro ministeriali; erano proprio questi uU'tmi infatti lo strumento della política che avrebhe portato ad accrescere in maniera determinante le loro proprietá. In quesia maniera, ai loro possedimenti istriani di Pisino e dintorni, oitenuti alia fine del XII secolo dalla Diócesi di. Parenzo, vanno ad aggiungersi, nella seconda metá delXIII e in parte all'inizio del XIV secolo, puré quelli che in origine erano del Patriarcato diAquileia. 69 ACTA HÍS'J'RIAE 111. Peter ŠTIH: GORIŠKI GROFJE IN GENEZA PAZINSKEGROFÏJE, 55-70 Si trattava in primo luogo delle terre a nord del Quieto (Piemonte, Momiano), diSovignacco a sud - est di Pinguente, di Lupogliano, che assieme con Raspo collegava i possedimenli goriziani in Istria con quelli sul Cano, e dei territori da loro posseduti ad esi del Monte Maggiore e lungo il corso superiore del fïumeArsa (Cosliaco, Chcrsano). A tutto ció si aggiunsero, all'incirca nello stesso periodo, anche i possedimenli lungo il corso inferiore dell'Arsa (Rachel, Barbana), che alla fine del XII secolo facevano ancora parte dell'agro délia città di Pola. Lo sviluppo territoriale dei possedimenli goriziani in Istria era cosí fondamentalmente concluso. In questo periodo inizia a delinearsi pure l'amministrazione particolare dell 'Istria sotto i conti di Gorizia. Afollo trasparente in questo senso è i 'istituzione di un capitano a Pisino, chato per la prima volta alla fine del XIII secolo. Lo si'iluppo successivo porta, già nelXTV secolo, alia nascita di alcune istituzioni che sono tipicJte dclla provincia (il privilegió dei nobili, che assume i! carattere di privilegio provinciale, il tribunale dei nobili, il capiíatio che operava in nome del sovrano), cosicché la cónica di Pisino si sviluppa in una provincia spécifies. Per la genes't della contea di Pisino, sia sotto l'aspetto giuridico - istituziomle sia sotto quello territoriale, è dunque decisivo propria quel periodo di un secolo e mezzo legato alla Signaría dei conti di Gorizia nelVIstria interna. Laformazionc della contea di Pisino durante la contemporáneo decadenza del patriarca diAquileia e l'affermazione della Repubblica di Venezia nella fascia costiera dell'Istria causó, sotto l 'aspettopolítico, una spaccatura in due parti della penisola istriana che si protrasse per quasi mezzo millennio. 70