PRVI POSKUS ORGANIZIRANE VZGOJE IN VARSTVA NA DOMU
Število vzgojnovarstvenih zavodov in osnovnih šol, ki smo jih zgradili v zadnem obdobju, se je zelo povečalo. Tudi s pomočjo drugega samoprispevka, za katerega bomo glasovali na referendumu 21. novembra, ne bomo v celoti pokrili naglo naraščanje potreb po organiziranem predšolskem varstvu ter vzgoji otrok. Hitrejše oblike zbiranja sredstev in gradnje teh zavodov pa ni. Ustaviti rast otrok, ki so zunaj varstva, je tudi neraogoče. Kaj torej storiti?
S temi vprašanji se že dolgo ukvarjajo strokovnjaki, društva in družbenopolitične organiza-cije ter samoupravne skupnosti. Problem ni značilen le za Jugo-slavijo, čeravno so položaj naše matere ter vzgoja in varstvo naših otrok družbeno drugače vrednoteni. V iskanju možnosti po hitrejši premostitvi tega živl-jenjskega obdobja je republiška skupnost za otroško varstvo v svoj program vključila tudi ure-janje varstva najmlajših predšol-skih otrok v varstvenih družinah. O tem je razpravljala tudi občin-ska samoupravna skupnost za otroško varstvo, nakar se je izo-blikoval skupni program za ure-sničitev tega cilja. Društvo prija-teljev mladine je imelo nalogo evidentirati družine, ugotoviti njihovo primernost in se pove-zati z vzgojnovarstvenimi zavodi.
Zbrali so 56 družin, nakar se je sestala komisija, sestavljena iz delavcev VVZ, patronažnih in socialnih delavk ter DPM (pone-kod so sodelovale tudi krajevne skupnosti). Kriteriji za izbor družin so bili zelo zahtevni saj so zasledovali cilj, da otrori v varuš-tvu nikakor ne smejo imeti slab-ših možnosti od otrok v VVZ — tako v varstvenem kot vzgojnem pogledu. Seveda mora družina, ki sprejme otroke v varstvo, imeti predvsem primerno stano-vanje, ki ga je mogoče priiagoditi tako, da ustreza prostorskim, hi-gienskim in vzgojnim zahte^am. Soba za varstvo pa mora biti
najmanj devet ur dnevno na raz-polago samo za varstvo. Potem pa je tu še vrsta drugih zahtev, da je končno od 56 prijavljenih ostalo pet primernih  varuhinj.
»Naš zavod so določili za po-skusni zavod« je povedala rav-nateljica VVZ Kodeljevo Štefka Peterlin. »Ker je varuštvo v si-stemu družbene pomoči in druž-benega nadzora novost in tudi zakonsko še ni vse urejeno, smo sklenili, da najprej poskusimo z nekaj družinami. Takosoposku-sili tudi v občini Vič-Rudnik. Upamo, da bomo v enem letu dobili toliko izkušenj, da bomo lahko šli v večjo širino in tako v dokajšnji meri razbremenili vzgojnovarstvene zavode in predvsem zaposlene starše skrbi, kje bodo otroci tedaj ko oni dela-jo. Zaenkrat imajo tri varuhinje in Milena Senica v Štepanjskem naselju ima že od 1. septcmbra v varstvu pet otrok!«
Sprejel sem povabilo in kmalu sem bil v družbi malih junakov, ki so za jedilno mizo v kuhinji ustvarjali čirečare z barvnimi svinčniki, najmanjši pa je v spal-nici spal v svoji posteljici. Ivo me ni maral, skremžil sc je in poiskal zavetje v naročju varuhinje. Njena tolažba je v prostor spet vncsla spro.ščen« čebljanje in nisem mu bil več v očeh. »Spodaj se igra še moj 6-letni fant in v prvem razredu OŠ jc dekle.« Zakaj sem se odločila za to...? Veste, to je bila moja stara želja in nisem mogla verjeti, da sc mi bo kdaj uresničila. Rada imam
otroke, mož tudi. Z novim stano-vanjem in s pomočjo VVZ Kodel-jevo mi je to uspelo.« Zaposlena je bila na RTV, zdaj je doma, pa vendar v delovnem razmerju v VVZ Kodeljevo. Najprej bo imela tri mesece poskusne dobe, nato bo sklenila pogodbo za leto dni. Ima vse obveznosti in dolž-nosti iz delovnega razmerja de-lavca VVZ. Tudi urnik dela je podoben. Prvega otroka sprejme že ob 5 uri zjutraj in do 8 so zbrani vsi. Nato zajtrkujejo, pa malicajo, se igrajo, kosijo, poči-vajo in spijo, se za slovo igrajo ob pol štirih popoldne pa pridejo po njih starši. »Po svoje naporen dan, pa vendar prijeten,« mi je nasmejana zaokrožila in še pri-dodala željo, da bi bili starši še naprcj zadovoljni z njenim vzgojnovarstvenim delom.
Ku sem odhajal, mi je še dolgo ostal živo v očeh ta prijetni »mini vrtcc« / vcliko sobo, polno igrač, prijetnim kotičkom v kuhinji, pa spokojni mir v spalnici, kjer je najmal jši malčck počival, povsod pa jc čisto, toplo in domače. Saj jc tem otrokom skorajda še lepše kol onim v vclikem vrtcu ali ja-slih, scm tiho pomislil in ravna-teljica Štcfka Peterlin — kot da bi mi uganila misli — je pritrdila, da ima tako varstvo več dobrih kot slabih strani. Otrok je najved. pci. njihovo prilagajunje iz do-mačega (podobnega) v novo okoljc je la/je. Stik staršev z vzgojitcl jcm jc večji, obstaja možnost douovora za urnik var-
stva, manj prilagodljivi otroci se lažje vključijo, ko otrok dopolni tri leta ima prednost v VVZ.
»Kako pa je, če varuhinja zboli ali podobno?« sem vprašal.
»Tudi to imamo urejeno! V takem primeru pride na njen dom varuhinja iz našega zavoda — to imamo v pogodbi. Sploh smo z njo v stalnem stiku, dolo-čamo vrsto igrač, hrano in da-jemo stalne strokovne nasvete. Se posebno skrb ima tudi patro-nažna služba.«
Potem mi je še razložila, kako je s plačilom in nagrajevanjem. Tudi v tem primeru je odnos isti, kot če bi bili otroci in varuhinja v vrtcu. Starši plačujejo varstvo po progresivni lestvici VVZ, vanir hinja prejema osebni dohodek po pravilniku o nagrajevanju in kritje »obratovalnih« stroškov popogodbi.
Cisto na koncu — za slovo — sem še zvedel, da je v VVZ Ko-deljevo trenutno odklonjenih 780 otrok, torej skoraj toliko je tudi staršev, ki so prepuščeni sami sebi, čeprav so enako ude-leženi pri oblikovanju sredstev za otroško varstvo kot tisti, ki imajo svoje otroke v vzgojnovar-stvenih zavodih. Novi vrtec v Štepanjskem naselju, ki bo zgra-jen aprila 1. 1977 in bo sprejel 200 otrok pa še načrtani vrtec iz drugega samoprispevka za 100 oirok prav tam ne bosta mogla rešiti tega problema v celoti. Zatonaj poskuszdružinskim va-ruštvom le uspe in naj bo še ve-liko družin, kot je SENICA v Štepanjskem naselju.
Družine, ki se zanimajo za tako obliko varuštva, javite se v najbližjemu VVZ, kjer dobite tudi vsa želna pojasnila.
S. G.