FRANCE ČEPIN Bl PLETEL, ČE Bl LAHKO PBODAL
Sredi starega vaškega jedra na bregu Ljubljanice stisnjene vasice Spodnji Kašelj zivi France Čepin. Leta 1954 je tu kupil staro hišo in se z druiino priselil v kraj. Ne daleč od hiše mu pod bregom šumi Ljubljanica, za njo pa se visoko pne gozdnati Kašeljski hrib z Debnim vrhom. Ob njegovi hiši stoji visoka brajda, ki z malo dokuplenega grozdja daje dovolj vina za domače pitje. Pogled na izdelano brajdo in po njej speljano trto človeku pove, da so pri tej hiši spretne roke ter reda in lepot vajeno oko.
Obiskal sem ga zato, ker plete košare in druge izdelke iz vrbo-vega šibja, za kar je po slovenski tradiciji zima najprimernejši čas. Pa ga nisem našel pri pletenju. Posnetek sva naredila naslednji dan, ko je samo zaradi moje želje začel plesti novo košaro. »Bi še pletel, če bi lahko prodal,« mi je potožil že na začetku najinega pogovora. »Do leta 1990 sem so-deloval s kmetijsko zadrugo TZO Dobrunje. Prišli so, odpeljali, razstavili na vsakoletni razstavi in potem prodali. Dobil sem denar in še priznanja, to so bili lepi časi," in nekoiiko razočarano na-daljuje, da je vsega tega zdaj ko-nec. Sam ne zmore pripraviti za-dosti šibja in vsega drugega, sple-sti in potem še prodajati. Ljudje pa bi najraje imeli kar zastonj. »To je vse ročno delo, Ijudi, kipa to cenijo in jim na primer košara pomeni nekaj več kot le posodo za krompir ali jabolka, je pa še
vedno premalo.« Povsem sem se strinjal z njim. V zdajšnjem času je res plastičnih posod vseh vrst dovolj za vse mogoče, vendar je doma spletena košara, še pri-jetno dišeča po vrbi, uporaben predmet in hkrati prelep okras naših domov. V ie tako mestno stanovanje prinese toplo domač-nost in dih naše slovenske dediš-čine.
V njegovem pletarskem pro-storu je lepo število dokončanih košar in nararanih košev. »Vse to sem napletel ie lani, zdaj pa sku-šam to nekako prodati, sicer pa meje lani srce z infarktom opozo-rilo, da moram nekoliko več po-čivati.«
Kdo vasje naučil plesti?
»Naučil sem se od mame. Zi-veli smo v Senovem. Oče je bil rudar in tudi živel je tedaj po ru-darsko. Garal za majhen denar, robantil, včasih popival in delal otroke.   Dvanajst otrok  nas je
bilo. Dan za dnem smo bili ob materi. Morala je prijeti za vsako delo, da smo preiiveli. Tudi lonce je vezala in pletla košare. Otroci smo jo gledali, ji pomagali in kmalu tudi sami poskušali posne-mati njene gibe. Ni imela časa, da bi nas učila, iz njenega obnašanja pa smo razumeli, da se moramo naučiti vsega kar dela ona, če ho-čemo pretiveti. Tako sem si prvi naramni koš sam spleiel ie prej, kot sem šel v prvi razred.«
Kako pa vas je polem pol za~ nesla v Spodnji Kašelj?
»Kot te mnoge druge tukaj v Kašlju in Zalogu tudi mene ie-leznica. Rodil sem se leta 1916 in se v stari Jugoslaviji zaposlil na leleznici ter se izučil za kurjača na parnih lokomotivah. Tudi med vojno sem bil ves čas kurjač in dan za dnem takorekoč nosil glavo v torbi. Nekaj časa sem v času zavezniškega bombandira-nja vozil celo z nemških strojevo-
djem v Avstriji. Ko pa smo šli malo pred koncem vojne z dvema lokomotivama in številnimi va-goni iz Ljubljane v Kočevje po umikajoče se Nemce, so nas na-padla partizanska letala in prere-šetala obe lokomotivi, sam pa sem bil ranjen v nogo. Leta 1946 sem se oienil in dobil prvo hčerko, kasneje še dve in sina, ki je zdaj tudi železničar - strojevo-dja na električni lokomotivi. *
Ne, zadovoljstva, da je tudi sin železničar, da ima družino in da so hčere dobro poročene, tega kljub vsej zadržanosti ni mogel skriti. Že devetkrat je bil dedek in enkrat pradedek, si lahko mi-slite koliko ponosa...
Veliko mi je še pripovedoval o vojnih dogodivščinah, o mini-ranih progah, Italijanih, Nemcih, sabotažah in skrivnih pošiljkah za partizane. Da, tudi o garanju po končani vojni, o težkem živ-ljenju s kartami, o udarništvu in tudi o velikem iskrenem navdu-šenju, da si bodo zdaj zgradili boljšo državo kot je bila Kralje-vina SHS. On je v to iskreno upal »in tudi zgodilo se je tako! Ni bilo več dekel in hlapcev ir. ne beračev po mestih in vaseh. No, zdaj smo samostojna driava in v vsej zgo-dovini nismo imeli tako čiste pri-loZnosti, da bi bili lahko sami sebi gospodje. Nenehni prepiri mini-strov in strank pa me zelo spomi-njajo na starojugoslovanske raz-mere ter me navdajajo s strahom, da se bodo spet povrnili časi brez-pravnih hlapcev, dekel m bera-čev. ln tako kot naši očetje niso tnogli pozabiti ranjke Avstrije, tudi mi ne bomo mogli pozabiti Titove Jugoslavije.«
SLAVKO GERLICA
France Čepin med svojimi izdelki, ki čakajo kupce. Med številnimi priznanji, ki jih je prejel, ima na steni obešeno priznanje in naziv mojstra domače obrti, ki ga je leta 1986 prejel na razstavi v Slovenj Gradcu. Živl na Vaškipoti 36, ki jo prav te dni pripravljajo za asfaltiranje.