Lelo XVI
V.b.b.
V Celovcu, dne 17. junija 1936
Sl. 25.
KOROŠKI SLOVENEC
Naroča se pod naslovom: „K0R0ŠKI SLOVENEC*.
Klagenfurt, Viktringer-Ring 26.
Rokopisi se naj pošiljajo na naslov: Politično in gospodarsko društvo, Klagenfurt, Viktringer-Ring 26.
List za politiko, gospodarstvo in prosveto
Izhaja vsako sredo. — Posamezna številka 15 grošev.
Stane četrtletno: 1 S 50 g; celoletno: 6 S —g Za Jugoslavijo
četrtletno: Din. 25.— ; celoletno: Din. 100.—
Družina in njena pravica.
Saj ne znamo več ceniti pomena družine! One najmanjše družbice v človeštvu, ki je to, kar je stanica v vidnem, živem telesu ali kar je kamen v zgradbi. Vsi narodi pod božjim soncem živijo iz družin, iz njih se razvijajo in rastejo, kot raste drevo iz stanic ali zgradba iz kamnov. A samo slutimo še skrivnost družinskega troedinstva, ko je Stvarnik združil očetovo sostvarniško silo z materno ljubeznijo in otroško vdanostjo v novo, le v udih vidno bitje družine. Oko že nas zapelju- Ì je, ker nam kaže po vaseh in domovih razkropljene poedince, naš duh pa ne zajame več duše in srca nevidnega bitja nad poedincem.
V družini so vse oblike družabnega življenja v malem. Družina je prva cerkvica, prva šola, najmanjši narod, najmanjša država. V njej šele vzraste poedinec do polnosti svojih duševnih in telesnih sil, ker v njej že je vsa realnost velikega življenja, tirjajočega skrb in delo, veselje in ( trpljenje. Mi smo že bolj ali manj otroci brez družin in zato podobni umetno gojenim rastlinicam, ki ne poznajo sokov matere-zemlje, ne božajočih sončnih žarkov, ne hladilne rose in ne mehke večerne zarje. Vendar je družina steber duhovnega in duševnega in gospodarskega življenja, tako važen steber, da mu je sv. Cerkev dala celo zna- j čaj sv. zakramenta.
Pa te lepe besede o družini v našem svetu nimajo več pravega odmeva. Preveč trpi družina vsepovsod v svetu. Trpi na lastnem grehu in še na grehu velike človeške družbe.
Naša doba je vzgojila vase zaprtega . človeka. Mi najbolj iščemo sebe. V lastno skrb pogreznjeni tako težko najdemo veder pogled na brata, sestro ali ženo, naše misli in težnje gredo mimo in preko njih. Sami zase molimo najbolje, sami zase beremo in se učimo najbolje, gospodarimo dobro v svojo korist, še v veselju in žalosti, tem krikom naše duše po sorodnem srcu, se ne moremo več prav znajti in združiti z bratom. Zato je v družinah tolikanj gorja, ker sebične duše ne najdejo družinskega srca. iz katerega bi molile, rastle in uspevale. — Pa so vendar še družine, polne tople družinske duše. Cvetele in uspevale bi, da jim ne bi družabne in gospodarske prilike jemale prepotrebnih življenskih sredstev. So dobre družine, ki stradajo danes na pomanjkanju najpotrebnejšega. So nadalje mladi možje in žene, ki jih nepokvarjena nrav kliče v lasten družinski krog, a se mu morajo odrekati, ker so brez sredstev in brez življenskih pogojev. V senco in mraz jih je postavil trdi svet in upravičeno jih polni gnjev do časa in ljudi, ki jim ne dovoljujejo niti malega koščka nebes na zemlji — družinske sreče.
Svet pozablja, da je družina in njena življenska pravica uklesana v skalo sinajske gore. Božja in naravna zapoved ukazujeta tako družabno in gospodarsko življenje, ki omogočuje živeti sleherni družini na tej zemlji. Saj je zemlja velika in bogata dovolj, da bi bilo kruha in strehe še za dvojno in trojno sedanje število človeštva. Zapoved dovoljuje, da si človek razdeli zemljo v zasebno lastnino, ob kateri živi on in njegova družina. Prepoveduje pa vsakomur imeti lastnine in premoženja toliko, da mora ob njem stradati njegov brat s svojo družino. V globoki modrosti je sv. oče zapisal v veliki socialni okrožnici besede v obrambo teh najbednejših in jim dejal, da imajo sveto pravico do dela, ki bo hranilo nje in njihove družine. Še druge besede je povedal na naslov tistih, ki imajo v rokah posvetno oblast: če nastopi jasna potreba, sme in mora država razdeliti zasebno lastnino nanovo, da je bodo deležni tudi bedni in od sile močnejšega strti.
Vidimo silo in potrebo sodobnih družin v malih kmečkih in delavskih domovih in še posebej bedo onih, ki sploh nimajo več strehe nad seboj.
Kot težko breme ječi potreba na ramenih zaskrbljenih starišev in kali poglede rastoče mladine, ki sili v življenje. Upravičeno kričijo po pravici do življenja, dostojnega, stanu primernega! Svet okoli njih še okleva, ali naj jim pomore. Vidi njihovo bedo in nezadovoljnost, a ne upa ali ne zna dati družinam, kar jim gre. Slepi svet! Ko postane breme malih in strtih neznosno, si bodo pravico pač vzeli sami in tedaj bo pravica naravne postave na njihovi strani. Visoka pa bo tedaj cena za kratkovidnost, neodločnost ali brez-brižje.
Tudi duševno zlo ruši sodobno družino, smo uvodno dejali. To pa je zlo, ki se ni ustavilo tudi ne pred vratmi borne hišice, marveč je zajelo tudi mnogega malega človeka, da kriči po delitvi premoženja prej iz nekega pohlepa kot iz potrebe svoje družine, ki je morda niti ni. Koder v ljudeh ni več nobenega prostora za vseodrešujočo nesebično ljubezen, tam trpi družina na duševni bo-
Tudi neprijatelj naše države mora priznati dosledno stremljenje državnega vodstva za tem, da uresniči v Avstriji krščansko ustavo. Komaj je odpravljena kočljivost deljenega vodstva, že tirja novo vprašanje nujno rešitev: kako naj pomaga država malim ljudem, katerim je liberalni gospodarski red prikrajšal ali odvzel njihov vsakdanji kruh? Danes gre za socialnost Avstrije!
Ob razpustu socialistične stranke so se mnogi podjetniki in veleposestniki oddahnili, češ da je s stranko odpravljena tudi zahteva socialne pravičnosti napram delavcem in malim kmetom. Videz javnih prilik jim je hotel v zadnjem razvoju dajati prav in z upravičenostjo je zapisal nedeljski ,,Karntner Tagblatt": „Na naravnost duhovit način skušajo razni podjetniki dokazati neznosnost visokih plač, neznosnost socialnih bremen. Nesramno često začenjajo zniževati delavski zaslužek, ovirajo odobritev kolektivnih pogodb in izvedbo socialnih ukrepov. Trdijo, da gre podjetništvu neznansko slabo, medtem pa neprestano rastejo akcije in dividende.11 List dostavlja: „T i-sočkrat važnejše je, da pridobimo naklonjenost delavstva za državo, kot pa da razvajamo razne nacionalne in liberalne gospode.“
Minister dr. Korošec o Jugoslaviji. Notranji minister dr. Korošec je podal poročevalcu nekega rumunskega lista sledeče izjave o svoji državi: Jugoslavija je v primeri z evropskimi državami še vedno gospodarsko in finančno slaba, je brez velikega kapitala in pretežno kmetijskega značaja. Od vseh strani jo obdajajo velike države. Navzlic temu vidim njeno svetlo bodočnost. Jugoslavija je mlada! Njen prirastek prebivalstva je največji v Evropi. Med nami še ni bele kuge, ki razjeda druge narode in ki je uničila že velike imperije. To naše zdravje smo ohranili skozi vso našo zgodovino, zaradi svojega zdravja smo o-hranili vse svoje narodno ozemlje in vrhutega še razpršili svoje otroke kakor seme po svetu, ker domača zemlja pod tujim gospodarstvom ni mogla vsem dati skromnega kruha. Z nezmanjšano silo bomo tudi v bodočnosti branili svojo zemljo. — V kratkem času bomo dosegli to, kar smo morali v zgodovinski borbi za obstoj zanemarjati. Naš narod bo vse to ne samo popravil, marveč razvil svoje posebne vrline in izkoristil bogastva, ki mu jih je priroda v tako obilni meri podarila.
lezni, ki je najmanj enako nevarna, kot gospodarska bolezen. Očetje, ki nočejo več poznati svoje dolžnosti, so doma tudi v revnih in bornih kočah. Tudi matere z rutami na glavah že ubijajo mlado, klijoče življenje v sebi. Tudi mnogi otroci, ki nosijo zakrpane hlače in jim iz oči sije siromaštvo, ne poznajo več spoštovanja pred očetom, tem prvim božjim namestnikom na zemlji. — Gorje, če si postava, ki čuva družino in njeno pravico, tudi tod sama utre svojo pot! Potem bi pač prišlo še k nam, kar se že mnogokod po svetu godi: očetom je za kazen odvzeta njihova očetovska pravica, matere ne smejo več ljubiti svojih otrok in otroci ne več spoštovati svojih starišev. Vse to zato, da bi spet zahrepeneli po družini.
Sveta je družina in njena pravica. Naj čuvajo pravico oni, ki jim je dana oblast nad družabnim in gospodarskim svetom! Vsi pa čuvajmo družino in njeno čast, ker nam je dala najdragocenejše tega sveta: naše življenje!
Tako je dejal pred tednom kancler Schu-schnigg: „Stojimo pred najtežavnejšim vprašanjem: Kapital in delo. Nasprotij, ki vladajo med obema, sicer ne bomo nikdar povsem spravili s sveta. Jasno pa je, da razredni boj nasprotja samo stopnjuje. Stanovska državna ustava mora zagotoviti pravico delavcev. Socialno vprašanje tirja nujno rešitev. Zame kot voditelja nove države velja: Z vsemi silami je treba skrbeti za to, da bo imelo čim največ državljanov zagotovljen svoj kruh. Ne gre sedaj za obljube, gre za delo in kruh, ki ga mora nova država nuditi, če hoče obstati.
Naj dodamo še zahteve, ki so jih naglasili voditelji organizacije Ostmarkische Sturm-scharen na nedavnem zborovanju v Waid-hofnu: Zahtevamo, da postane vojna industrija državni monopol. Kartel akcijskih družb in zavarovalnice se morajo preosnovati na katoliško- stanovskem načelu pravičnosti. Dosedanja rešitev dvojnega zaslužkarstva je samo polovična in zato nikaka rešitev. Treba je izločiti vmesno trgovimo. Država mora nadzirati ukinitve podjetij in<, podjetja prisiliti, da sprejemajo samo državi-^veste uradnike in delavce. Kmetom je treba pomagati pri plačilih, davkih, treba jim je preskrbeti n!ovih trgov za njihove pridelke.
Nemčija sili na Balkan. Nemčija dobavlja z Balkana potrebne kmetijske pridelke. S plačili zanje pa zaostaja, tako da se je v gospodarskih krogih balkanskih držav vzbudil sum, da dela to nalašč in hoče države prisiliti, da jemljejo od nje v zameno njene industrijske proizvode. Količine izvoza v Nemčijo so visoke: Bolgarija oddaja polovico vsega svojega izvoza Nemčiji, Grčija tretjino, Jugoslavija in Rumunija' šestino. Da uredi zadevo nemškega uvoza v balkanske države, se ]e napotil predsednik nemške narodne banke dr. Schacht v Beograd, Athene, Sofijo in Bukarešto. Kako je uspel, bomo kmalu izvedeli.
Za Francijo Belgija. Francoski vladi se je posrečilo doseči sporazum med stavkujočimi delavci in podjetniki. Delavci so dosegli, kar so nameravali s štrajkom doseči. Izgleda, da je bil med vlado in stavkujočimi nek dogovor. Vsekakor so podjetniki ob grožnji ministrskega predsednika Bluma, da v slučaju njihove trdovratnosti odstopi in napravi prostor francoskemu sovjetu, zapored popustili. — Štrajk se je nato prenesel v Belgijo, kjer so sestavljali novo vlado. Socialisti so stre-
Za socialnost naše države.
meli za tem, da dobijo zunanjega ministra, potom katerega bi navezali najožje stike s socialistično vlado v Franciji. Ker njihova želja ni bila takoj izpolnjena, so začeli s štrajkom delavstva in tako izsilili socialističnega zunanjega ministra in še 5 drugih ministrov.
Italiji bodo Abesinijo priznali? Angleški finančni minister Chamberlain je izjavil v nekem govoru, da se bo Anglija odrekla sankcijskemu postopanju proti Italiji. Kajti Abesinije ni več mogoče rešiti, ker jo je Italija že zasedla. Če bi s sankcijami nadaljevali, preti vojna nevarnost. Minister je nadalje povdaril, da bo treba Zvezo narodov pre-osnovati, ker bi drugega sličnega poraza ne prenesla več. Chamberlainov govor so Italijani pozdravili. Angleški ministrski predsednik Baldwin in zunanji minister sta skušala izjave svojega tovariša omiliti. Za popustljivostjo angleških politikov baje stojijo londonski denarni mogotci, ki bi radi s svojim kapitalom sodelovali na obnovi Abesinije in zaslužili.
Dne 26. junija bo zasedanje Zveze narodov v Ženevi. Na dnevnem redu se bodo nahajala vprašanja: 1. abesinski spor, 2. lokarnski pakt in vojaška zasedba Porenja, 3. naselitev Asircev, 4. poročilo odbora za odpravo suženjstva. Za zasedanje vlada veliko zanimanje. V ospredju obravnav bodo sankcije proti Italiji in njihovo razveljavljenje. Baje Angleži popuščajo in bodo pristali na italijansko Abesinijo.
Sovjeti in vera. Ruski komunizem nadaljuje svojo brezbožno akcijo. Sicer so bile ob velikonočnih praznikih vse cerkve v Moskvi nabito polne in vlada ni izvajala nikakega neposrednega pritiska, zato pa širi brezbožno prosveto v podvojeni meri. Samo okoli velike noči je bilo v Ukrajini nič manj kot 8875 brezbožniških zborovanj in prireditev, po vseh večjih mestih so ob praznikih mladino pritegnili k športnim igram, mladi komunisti pa so imeli istočasno svoj letošnji kongres. Sovjetski listi podajajo v tej zvezi sledečo statistiko: 46 odstotkov vsega ruskega prebivalstva tvori mladina, ki se je rodila po oktoberski revoluciji in je vzgojena docela brezbožno. V desetletju bo ta mladina tvorila 100 odstotkov sovjetskega ljudstva. Zato vlada pušča stare v njihovi vernosti.
„Vera, narod in država."
Minuli teden je praznovalo katoliško učiteljsko društvo v deželi svojo desetletnico. K jubileju sta došla z Dunaja ministerialni svetnik dr. Battista in predsednik državne učiteljske organizacije ravn. Novotny. Prisostvovali so proslavi dež. glavar FML. Hulgerth, dež. vodja dom. fronte dr. Sucher in še mnogo drugih. Na slavnostnem zbo-
PODLISTEK
Janez Jalen:
Previsi.
(12. nadaljevanje.)
„Šk«oda, da sta utekla in vaju ni bilo zraven. Prmej kokoš smo pili. Kakor bi vino iz Bistrice zajemali." Janez se je uprl z levo roko v strop in se smejal, da se je kajža tresla.
„Matija! To je dobro, da sva puški premenjala. Moja je dobra, tvoja pa nič prida. Ali se ti kaj sanja, kje je sedaj."
„Naj bo že, kjer hoče. Da mi jo nikoli več nihče ne prinese k hiši. Preklicani vaši gamsi." Marijana je hotela biti kar zares huda.
..Ženska! Nikar ne puščobuj. Veš, Matija. Tvojo puško ima Kosmač, njegova je pa v zaporu ostala. Tako sva se ga sinoči nabrala, da nisva več vedela, katera je katerega."
„Nagudneža,“ je zagodrnjala Marijana.
„Ali si naju izdal?"
„Beži no beži. Kosmaču sem pa nekaj omenil. Saj vesta, da pijanec ne zna molčati."
„Ti nesrečni človek ti."
»Kosmač bi še najrajši utajil, da mene ni prijel, ko bi mogel. Pod Kustoco je bil kaprol pri tretji. Sva pa na komoradstvo pila, da bi bila kmalu vse sode usušila. Ko bi bila še vidva zraven. Ha!
»Skoda," se je oglasil Lovrenc.
»Tako vama povem: Kar nič mi ni žal, čeprav bom par tednov zaprt."
»Vidva lahko govorita, ko sta sama."
»Dobro se nam je izteklo."
»Seveda. Na plezavčke in na Marijo s planinske gore ste pa kar pozabili. Takile ste dedci. Posebno stari soldatje." Marijana je to tako pove-
rovanju je imel min. svet. dr. Battista globoko zasnovan govor o vzgojnih temeljih. Prinašamo ga v naslednjem v kratkem izvlečku:
»Za naš čas je značilno, da se po mnogih | zmotnjah in blodnjah spet vrača v miselni svet, ki je že nekoč krepil duševno odpornost poedinca in občestva. Vera, narod in država so nam spet postali življenski vzori, Verujemo v Boga, ker smo prepričani, da ščiti in varuje tudi naše življenje. Ljudstvo, povezano ž zemljo, je globoko verno. Kmet živi, misli in čuti v rodovih, ki prihajajo in odhajajo, domačija pa stoji na večne čase. Zato kmet ne pozna nervoznega mestnega vrvenja in življenja. Ljudstvo | združuje v svoji vernosti časovnost in večnost. Molitve, prazniki, krst, poroka in smrt delijo mu časovnost, a sežejo v večnost.
Grška pravljica pripoveduje o velikanu, ki se je oslabel dotaknil zemlje in spet zadobil potrebno moč. Tudi nam mora biti domača zemlja neizčrpljiv vir moči in prenov 1 j e n j a. Ljubezen do domače zemlje in do naroda dozori v ljubezen do države. Avstrijska zemlja je čudovita v svoji pestrosti. Dežela še pozna vasi in vasice, kjer živijo ogljarji, pastirji, planšarji, kjer še živijo ljudje preprosto življenje. To so vrelci narodnega življenja, ki presnavljajo narode.
Stojimo na razdobju. Za vzgojitelje in učitelje je napočil sedaj čas, ki jim prinaša nalogo, naj u-stvarjajo novo življenje. Ljudska šola mora spet postati domača, vzgajati mora spet v duhu domačnosti in ukoreninjene narodnosti. Mladina mora spet občutiti vez s svojo domačijo in svojim narodom. Le tako bo šola zamogla črpati iz večnega vrelca nepokvarjenega življenja in bo vzgajala rod, ki je ukoreninjen v svoji zemlji. Jedro šolskega pouka bodi državljanska vzgoja. Končno je bistven del šolskega pouka verska vzgoja. Verska vzgoja naj mladini omogoči, da bo pravilno videla in presojala svet in njegove prilike. Nadaljevalna šola ima svoj pomen le tedaj, če je najožje povezana s poklicnim delom in življenjem mladine; kot v ljudsko šolo spada tudi sem izdatna državljanska in verska vzgoja. Končno naj bi ljudsko-šolski učitelj nadaljeval svoje vzgojno delo v narodni prosveti. Ljudsko-šolski učitelj mora spet postati narod-n i vzgojitelj, h kateremu z zaupanjem zrejo mali otroci, doraščajoča mladina in odrastlo ljudstvo. Vera, narod in država naj so mu pri njegovem vzgojnem delu zvezde-vodnice."
Naj dodamo krasnim mislim dunajskega predavatelja, ki jih smemo tudi mi z mirno vestjo podpisati, še pripombo predsednika državnega učiteljske organizacije ravn. N o v o t n y-ja, ki je dejal med drugim: Pred desetimi, dvanajstimi leti
dala, da sta se Lovrenc in Janez spogledala. Mislila sta oba eno: »Kako ga ima vedno bolj rada."
Matiju je bilo nerodno. Hitel je Janezu dopovedovati, kako so se romarji včeraj na svetih Vi-šarjih začudili, ko so trije plezavčki naenkrat prileteli k Mariji na oltar in pričeli vsi hkrati žvižgati. »Tako je bilo lepo, da so ljudje naglas jokali."
Marijana je od nekod prinesla strdenega žganja. Kdove, kje je imela spravljenega za kak hud nevtegoma. Matija ji je moral obljubiti, da ne pojde nikoli več na gamse. Lovrenc in Janez sta sama od sebe sklenila, da ju Kosmačev okoliš s puškami na rami tudi nikoli več ne bo videl.
Polnoči je prej odbila, preden so se razšli.
Otroci se ves čas niso nič zbudili. Kakor bi jih angeli na perutih zibali so spali.
Drevje se je obletalo. Kakor bi sejal skozi božje rešeto cekine, se je poigravalo solnce z listi, ki so legali k počitku.
Marijana je popravljala grobove za vse svete. Otroci so ji bili prinesli z rebri belega peska in poln pehar podolgovatega goževega sadeža. — V bleščeče dno je polagala rdeče jagode, ki na trnjevih grmih zore, in sestavljala iz njih vernih duš križe.
»Mama! Mama!"
Otroci so se zagledali nad line zvonike svetega Klemena.
»Kako lepo pisan metulj leze po zidu."
»Čudno, da ga ni še slana vzela," Marijana za metuljem še pogledala ni. Je bila preveč v delo zatopljena. Iz zamišljenosti jo je predramil prijeten žvižg. Ozrla se je kvišku.
»Mama, mama! Metulj žvižga."
Pod nazidkom iz zelenega kamna je tik pod streho visel skalni plezavček in pel.
»O, ne, otroci. Zmotili ste se. Ni metulj. Skalni
je bil svobodomiselni teror v deželi tako silen, da se niti ustanovni občni zbor katoliške učiteljske organizacije ni mogel vršiti. Ob današnjem uspehu se ne smemo zadovoljiti. Naša organizacija v deželi šteje 400 članov, na Koroškem pa je nad 3000 učiteljstva. Kje so torej ostaliVAH se ne priznavajo k ljubezni do katoliške Cerkve in k ciljem naše države? Kje so ostali? Še vedno pri tistih, ki se do danes niso za-mogli odločiti za Avstrijo! Bodočnost je v rokah mladine, mladino pa vzgajajo učitelji. Katoliško ljudstvo in katoliška država imata pravico, da zahtevata katoliško učiteljstvo!
j DOMAČE NOVICE |
Dajte deželi tako potrebni mir! Živimo v državi, v katere ustavi je uzakonjena naravna pravica. In vendar so še ljudje na delu, ki stremijo za tem, da razdirajo naše vasi in naše družine v dva nasprotna si tabora. Slepci ne vidijo, da s svojim delom bijejo v obraz krščanskemu značaju Avstrije. Kdor razdvaja naše ljudstvo, dela proti pomirjen ju dežele. Čas bi že bil, da bi vsi Nemci brez izjeme proglasili zvestobo maternemu jeziku in prirojeni narodnosti za nujno vrlino in kulturnost vsega slovenskega ljudstva na Koroškem. Kako dolgo naj se v naši deželi še slepomiši z „windisch“ in slovenskim?
Neprilike letošnjega vremena. Čudno je to letos z vremenom. Komaj smo veliko noč nevoljni odpravili, že je spet nastopilo deževje in trajalo z malimi presledki tja v prvo polovico junija. Še mraz je nastopil, ko se običajno pričenja poletna sezona, gore pa je pokril junijski sneg. Vremenoslovci pripovedujejo o sličnem letu 1906. Do srede junija 1. 1. se deževni dnevi ujemajo domala do pičice z vremenskimi prilikami vigredi pred tridesetimi leti. Celo v juliju in avgustu tistega leta ni hotelo biti poletja in vročine, tako da so ponekod želi šele pozno v juliju ali avgustu, sadje pa je dozorelo v oktobru. Toplote 30 stopinj Celzija tedanje poletje sploh ni doseglo, pač pa so v juliju in avgustu beležili 10 in celo 8 stopinj Celzija, kar je za naše kraje že prava zimska temperatura. Upajmo, da bo junijsko in julijsko sonce popravilo proti prorokovanjem vremenoslovcev, kar je narava zamudila po dosedanjem deževju in hladu!
Neurje minulega petka je povzročilo mnogo škode in nesreče tudi pri nas. V Kotmari vesi je udarila strela v gospodarsko poslopje posestnika Franca Murko. Takoj se je pojavil rdeči petelin na strehi, v kratkem času je bilo poslopje upepeljeno. Živina in ljudje so brez škode, gospodarski pridel-
plezavček je. Ptiček Marije s planinske gore."
»Kaj ima Marija tudi svoje ptičke?"
»Seveda jih ima. Da ji prepevajo, jih ima. Vsaka Marija si izbere svoje, Marije, ki kraljujejo na oltarjih v cerkvah, imajo navadno lastovke. — V znamenjih blizu vrtov ščinkavce in liščke. Po poljih škrnjance. V gozdovih črnoglavke in se-ničke. Višarska Mati božja si je pa izbrala skalne plezavčke."
»Kako to veste, mama?"
»Jaaa. To je cela povest."
»Mama! Povejte. Maaama!"
Otroci so se zgrnili okrog mame. Marijina je pa I začela sestavljati iz rdečih jagod nov križ. Grede je pripovedovala:
»Plezavčki:
Veliki šmaren je največji Marijin god in praznik. Na ta dan je Jezus svojo mater v nebesa vzel in kronal. Na Višarje pride takrat veliko romarjev. Prilete tiste dni prej tudi skalni plezavčki z vseh vrhov in gora naokrog. Prepevat pribite za god nebeški Materi in Kraljici.
Plezavčki so kakor otroci. Kar strpeti ne morejo. Že prejšnji dan se sučejo okrog oken in pogledujejo v prelepi Marijin obraz. Marijo bi prav za prav morali presenetiti, pa s svojo nepočakanostjo vse izdajo.
Tako so se lansko leto dan pred Šmarnom na vse zgodaj zjutraj trije plezavčki obešali na stransko okno pred oltarjem. Prišepetavali so si, kako je Marija lepa. Mislili so, da jih Marija nič ne vidi in nič ne sliši, pa jih je. Okrenila je glavo proti njim in jih poklicala: .Plezavčki, ptički moji, kar prav je, da ste že tu.‘ Plezavčki so se prestrašili. I Še odleteti niso mogli. Marija je pa rekla: ,Ple-I zavčki, ptički moji! Pravkar me je v vrtiških pe-! čeh, kjer na koroško stran nobena stopnja trdno | ne drži, oče peterih otrok poklical na pomoč:
ki in stroji pa so uničeni. — V Trdnji vesi pri Grabštanju je bila nevihta posebno huda. Poškodovala je telegrafske in telefonske naprave. Zahtevala je tudi smrtno žrtev. Gostilničarka Nuss-baumer in 221etna dekla Holzer sta se nahajali v hiši, ko udari v poslopje strela in vrže ženski na tla. da obležita nezavestni. Zdravnika iz Grab-štanja in Celovca sta takoj došla na pomoč. Ugotovila sta, da je dekla Holzer mrtva, gostilničarka pa težko poškodovana.
Pečnica pri Baškem jezeru. V šolo in na vizi- ( tacijo se je pripeljal prevzv. pomožni škof dr. | Rohracher z avtom iz Domačal, kjer je birmoval, že v sredo 3. junija. Pri najlepšem vremenu smo ga sprejeli na Ledincah s streljanjem s topiči. Pred našo trirazredno šolo so ga lepo pozdravili učitelji in šolarji. Potem je bil krščanski nauk v vsakem razredu. Drugi dan se je visoki gost spet pripeljal k sv. birmi in sicer iz Celovca. Domači preč. g. župnik Maierhofer in Čemernjakova Hanca sta ga pozdravila v slovenskem jeziku. Na zelenem sadnem vrtu pod farovžem je bila zbrana vsa fara. Vse je bilo veselo razpoloženo, kakor nam je namignilo že dnevno mašno berilo: Ko je prišel apostol Filip na birmo v Samarijo, je poskakovalo od veselja vse mesto. Ko pa smo potem korakali v farno cerkev, je začel rositi mrzel dež ter je lilo do večera. Ko so odhajali zadnji gostje, se je sem od Dobrača sonce še enkrat posmejalo v zadnji pozdrav. Birmancev je bilo 110, med njimi iz domače fare 30 in iz šentjakobske 40. Duhovnikov je došlo deset. Pridigoval je preč. g. Nagelschmied iz Lipe. Gostilničarjema pri cerkvi je kmalu zmanjkalo jedi in pijače.
V karavanškem predoru padel iz vlaka. Minuli petek se je pri Podroščici pripetila težka nesreča.
V brzovlaku, ki vozi opoldne preko Jesenic in Podroščice, se je nahajal tudi desetletni Grk Pe-mazouglou iz Aten s svojo vzgojiteljico. Namenjena sta bila v Nemčijo. Mali se je igral v vozu s kljuko na vratih, kar se vrata nenadno odprejo, fant trešči z voza na tračnice in vlak vozi črez njega. Razmesarjeno trupelce so položili na kolodvoru v Podroščici na mrtvaški oder in takoj obvestili stariše, ki so prispeli z letalom in pripeljali mrtvega sina nazaj v domovino.
Pojasnjen uboj. Koncem marca je bil na Komlu pri Pliberku ustreljen drvar Luka Pavlak. Pred celovškim sodiščem se je moral nato 8. t. m. zaradi uboja in tihotapstva zagovarjati v Gradiče pri Libeličah pristojni pos. sin Peter Poljane. Obtoženi je priznal, da je skušal usodne noči s streli v zrak in tla ustaviti Pavlaka, ki se je bližal tihotapcem jugoslovanskih konj. Slučajno je Pavlaka drugi strel smrtno zadel. K streljanju ga je prisilil navzoči Peter Glinik. Sodba proti Poljancu se je glasila na 5 let težke ječe, poostrene s postom. Pri obravnavi kot pričo navzočega Glinika so na predlog drž. pravdnika pridržali v preiskovalnem zaporu.
Bilčovs. (Nekaj o naši cesti.) Mnogi tujci, ki pridejo v naš kraj, občudujejo lepoto naših polj, gozdov in travnikov. Začudeni zrejo z naših gričkov, ki jim nudijo krasen razgled po našem lepem Rožu. Tukaj so se naši predniki nekoč trudili, da so v potu svojega obraza obdelali svoja polja, postavljali svoja domovja in hrame božje. Trudili so se, da so pridelali toliko, da so preživih svoje družine in dali gosposki, kar je zahtevala od njih dajatev in davkov. Daleč smo proč od prometnih zvez. Najbližja železniška postaja Bistrica v Rožu je oddaljena pet četrt ure, vmes pa je še Drava, tako da zamoreš dospeti v Rož samo peš. Z vozom vozimo naše stvari do postaje Vetrini 15 km daleč. Naša edina vozna zveza je občinska cesta, katera se je v letih 1929—1931 nekoliko popravila z denarjem iz plebiscitnega fonda. Tedaj se je reklo, da hočejo ta lepi svet odpreti prometu in tujcem. A glej! Cesta se je tedaj popravila tako slabo, da danes že propada. Denar je bil ves ven vržen, ne da bi gledali na to, da se napravi nekaj dobrega in trajnega. Kdor se vozi danes po naši cesti z avtom, mora biti pripravljen, da ga vožnja dodobra premikasti. Davno že so se nekdanji naši očetje trudili, da bi našo cesto prevzela dežela, toda ves trud do danes je bil zaman. Cesto oskrbujejo občine, a so tako ubožne, da jim nedostajejo potrebna sredstva. Na številne prošnje odgovarja dež. glavarstvo vedno, češ ni denarja. Vendar je dež. zbor že pred leti sklenil, da bo našo cesto, ko bo popravljena, prevzela v oskrbovanje dežela. Ko so bile poprave izvedene tudi s pomočjo občin, so dejali, naj občine skrbijo zanjo. Občine ne razpolagajo s stroji in avti, da bi nadrobile in navozile gramoz, ki ga v našem kraju ni dobiti. To bi mogla brez večjih stroškov
storiti samo dežela. Je tudi dolžna, da skrbi še za naše kraje. Če pogledamo drugam, vidimo lepe deželne ceste in še druge prometne ugodnosti. Pri nas pa ni videti niti poštene gorske ceste. Pa se še čudijo naši nevolji.
Sele. (Tata so prijeli.) Zadnja leta je bilo izvršenih vnašem kraju več tatvin. V petek 5. junija po noči so tatovi vlomili v kaščo Jožefa Maka, p. d. Serjaka na Šajdi in odnesli veliko jestvin: okoli 100 kg svinjskega mesa, 60—70 kg zabele, okoli 25 kg strdi, 40 velikih klobas, nekaj kave itd. Naslednji dan je našla sosedova dekle v gozdu skrito manjšo dežo zabele. Obveščeni šmarješki orožniki so v spremstvu domačih in sosedov zvečer v okrogu prežali na tata, kdaj pride po skriti mastni zaklad. In ne brez uspeha. Kmalu je prišel odrasel fant, a se ni dal zlepa ujeti. Utsrelil je celo iz revolverja na Šerjakovega Dolfa, ki mu je bil prvi za petami, a k sreči ni zadel. Tudi orožnik je moral rabiti puško in strel je begunca zadel v spodnjo goleno. Na begu je zagazil v močvirje, kjer so ga dobili v pest. Zamazan od blata je bil tako, da ga ni bilo mogoče hitro spoznati. Je pa tiček domačin: Janez Jug, Coflov, ki je bival zadnje čase na Obirskem pri svoji ljubici. Splošno se pa domneva, da tiček ni sam, ampak je član tatvinske družbe, kateri pripada tudi zloglasni Jakopov Feliks Male, ki je pobegnil iz zaporov. Ujetega tička so obvezali in v nedeljo odpeljali v zapor, kjer bo imel dovolj časa premišljevati, kako narobe je, če pride človek navskriž s 7. zapovedjo in paragrafi. Da bi se le posrečilo prijeti tudi ostale nepridiprave!
Drobiž. Prvi celovški drž. pravdnik dr. Amschl je premeščen v Gradec, na njegovo mesto je imenovan dr. Suppan iz Leobna. — Na koroško-šta-jerski meji so neznanci nameravali atentat na dunajski brzovlak. Na tračnice so položili več hlodov, katere pa je slučajno nek železničar še pravočasno zapazil. — V deželi je bivala hčerka cesarja Karla, Adelheid. — Kresovi so letos dovoljeni samo v okvirju domovinske fronte. — Siidmar-ka je začela z gradnjo šolskih poslopij v Medvedjem dolu in na Obirskem. — Do 25. junija je vložiti prošnje za sprejem v beljaško realno gimnazijo. — Celovško nogometno društvo Austria je bilo teden dni na gostovanju po Jugoslaviji. Poročila o sprejemih Avstrijcev in jugoslovanski gostoljubnosti so laskava. — Ignacu Fancoju iz Žel. Kaple je na vožnji iz Velikovca nekdo izmaknil listnico z 750 S. — Posestniku Kaiserju v Podkrinu pri Mohličah so neznanci odnesli jestvine in obleko. — Gostilničarju Božiču v En-celni vesi pri Galiciji so odnesli več zabojev piva, vina in brinjevca. — Lesn. trgovcu Krautu na Pliberški Bistrici so uzmoviči iz blagajne odnesli 119 S. — Nepreviden kolesar je podrl 31etno hčerko delavca Pirkerja na Brnci in jo resno poškodoval, sam pa jadrno jo odkuril. — Celovško učenko Matitsch je na njenem izletu v Kotmaro ves podrl avto in jo težko poškodoval. — Ludovik Sorg z Rude se je z motornim kolesom smrtno ponesrečil. — Na Dunaju je zadel na Donavi ob steber državnega mostu največji avstrijski osebni parnik. Ob udarcu se je parnik razklal na dvoje in takoj potopil. 6 oseb je mrtvih. — S 15. junijem je spet omogočeno upotovanje iz Avstrije v Jugoslavijo na podlagi navadnega vizuma. Dovoljenje pol. oblasti in prispevek 3 S sta odpravljena.
j NAŠA PROSVETA fj
Ivan Cankar in Srečko Kosovel.
Desetega majnika t. 1. je preteklo šestdeset let, kar se je rodil v ubožni in mnogoštevilni družini na Vrhniki naš največji pisatelj Ivan Cankar. Pred desetimi leti (27. majnika 1926) pa je zatisnil za vedno svoje oči v Tomaju na Krasu komaj 221etni pesnik Srečko Kosovel.
Ivan Cankar je napisal množico najlepših slovenskih knjig, v katerih je kakor v zrcalu pokazal svoje bogato notranje življenje. Ta njegova notranjost je bila sprva polna jeze in ogorčenja nad lažjo, hinavščino in krivico vseh tistih, ki izrabljajo preprosto in revno ljudstvo, ko se mu v svoji oblasti — in častiželjnosti vsiljujejo kot edini poklicani vodniki in rešitelji. Njegovo mehko srce je čutilo z vsemi vsled krivične urejenosti človeške družbe trpečimi in ponižanimi, vsem tem se je na njih težki poti pridružil kot sotrpin in postal mogočen in brezobziren zagovornik njihovih pravic. Močnejše od jeze in bolesti pa je bilo v Cankarjevi druši hrepenenje po lepoti in resnici in še njegova vera v odrešenje človeštva po
l trpljenju in ljubezni. V veselem upanju je zapel pesem bodočih lepših dni: „Preko gore trpljenja drži cesta v večno radost, preko gore smrti drži cesta v življenje. Visoko do neba se je vzdignilo znamenje in vse trudne oči so zastrmele vanj. Ura bridkosti je bila ura spoznanja. Teman je stal križ na Colgati, kajti za njim je plamenela vsa daljava v zarji paradiža. — Upajte, koprneče oči! Ne kapljice plemenite krvi, iz čistega srca izlite, ni kanila brez koristi. Korak, pod križem trepetajoč, je usmerjen veselju nasproti."
Ivan Cankar je neprestano trkal na vrata narodove vesti in ker ga je iskreno ljubil, mu tudi ni prizanašal. Lepoto svoje slovenske domovine je poveličeval v nedosegljivih slavospevih. Veličina njegovega srca pa se morda najlepše razodeva v njegovi čudovito nežni in lepi besedi o slovenski ženi, o svoji dobri materi, ki ji je postavil v podobi v Boga varujoče mučenice veličasten in trajen spomenik. —
Srečko Kosovel je sin kamenitega Krasa. Tako je zapel svojo pesem:
Slavček med trnjem se je zganil in zapel,
bel cvet divje rože je zakrvavel.
Trnje zori sredi belih puščev, kot kaplje krvi dozoreva mu plod na belem groblju kraških planjav — tam bo moj kot.
Podobno kot Cankar je hodil tudi Kosovel skozi celo svoje življenje po trnjevi poti. Ni ga tlačila samo borba za vsakdanji kruh, v svojem srcu je nosil tudi vso bol in bridkost svojega bičanega primorskega naroda, vso težo zmedenih razmer v Evropi. Neumorno je delal, iskal rešitve človeštva in snoval novo podobo sveta. Svoja čustva je izlil v približno 600 pesmih, v mnogih izmed njih razodeva črno slutnjo zgodnje smrti:
Veter se je ustavil pred vrati.
Drugače vse tiho, vse prazno: vse spi.
Samo veter ne more spati opolnoči.
Samo črna cipresa šumi še, na belem kamnu angel kleči, v polusvetlobo tonejo hiše sredi kraške vasi.
Tiho vse... Glej, med življenjem in smrtjo edino drevo še na gmajni šumi, po cesti pa gre nekdo z dušo potrto, in v onstran strmijo njegove oči.
Slomškovi dnevi v Mariboru. V dneh 21., 28. in 29. junija letošnjega leta bodo slovenska srca očitno pokazala željo in hrepenenje, da bi dobri Bog dal delu za proglasitev Slomška blaženim uspeh in srečen izid. To željo in hrepenenje razodevajo prošnje in podpisi, zunanje slovesnosti I v spomin služabnika božjega in še tisočera moli-[ tev slovenskega ljudstva. Vrši se škofijski proces, ki naj pripravi vse, kar je treba v Rim predložiti sv. očetu, ki bo, ako bodo predpriprave v redu, naročil, naj se začne apostolski proces. Da se slovenska želja po lastnem svetniku še bolj poudari in v ta namen še več moli, v to bodo pomogli Slomškovi dnevi. — Spored Slomškovih praznikov v Mariboru navajamo v njegovih glavnih točkah: 21. junija pohod mladine in mladinska božja služba, nato sprevod mimo Slomškovega groba. Popoldne mladinska predstava „Naša apostola Ciril in Metod". — Od 21. do 29. junija 1936 razstava vsega, kar veže in spominja na Slomška. — 27. junija prihod gostov, slavnostna razsvetljava mesta, kresovi. — 28. junija: ponti-fikalna sv. maša, stanovska predavanja, popoldne igra na prostem „Naša apostola Ciril in Metod", zvečer večernice, koncert pevskega društva „Ma-ribor" in ob 23. uri sprevod mož in fantov z bakljami v prošnji procesiji skozi mesto mimo Slomškovega groba v stolnico h polnočnici, pri kateri ima ljubljanski škof dr. Gregor Rožman nagovor, mariborski škof dr. Tomažič pa sveto mašo. 29. junija služba božja na Glavnem trgu, pridiguje škof dr. Tomažič, po službi božji kratek nagovor dr. Franca Sušnika. Sprevod udeležencev na Slomškov trg. Popoldne oratorij „Vnebovzetje", zvečer igra „Naša apostola Ciril in Metod".
GalicHa. Naše pred dobrim letom ustanovljeno izobraževalno društvo je imelo 7. t. m. svoj prvi
ZANIMIVOSTI
redni občni zbor. Da nismo izgubili z nenadno smrtjo rajnega Pegrina svojega prvega predsednika in voditelja, bi bila to pač lepa prilika za večjo proslavo izredne obletnice, saj je naše ga-liško edino po vojni ustanovljeno izobraževalno društvo v Podjuni. Občni zbor je zbral pod gostoljubno streho g. Božiča v Encelni vesi lepo število domačih mož in fantov, katerim sta se pridružila govornika-gosta. Društvo se je v minulem poslovnem letu kljub osirotelosti prav lepo razvijalo. Mnogo posla je imel zlasti knjižičar in tamburaški zbor je že na raznih prireditvah izven domače fare — tako na lanskem koncertu v Dobrli vesi — opozoril vso Podjuno na svojo izborno šolo in spretnost. Novemu vodstvu predseduje Jurij Pušnik iz Apač, v odboru so poleg dosedanjih zastopane tudi sveže moči.
Malesce. V nedeljo 21. t. m. se vrši pri Nontu ob 3. uri pop. občni zbor našega izobr. društva. Na sporedu petje, deklamacije, govor in volitve.
Globasnica. Igralci iz Kotmare vasi uprizorijo v nedeljo dne 21. junija ob 3. uri popoldne pri Šo-starju „Črno ženo“. Pri prireditvi sodeluje tudi znameniti kotmirški pevski zbor.
GOSPODARSKI VESTNIK
Zakaj nazadujejo narodi!
Pred kratkim so dognali, da je bilo v letu 1935 v naši državi 3000 več pogrebov kot krstov. Številka, ki je ena najvišjih v vsej Evropi ter prekaša celo število pogrebcev v Franciji, da misliti. Kajti ona pove, da bomo v desetletjih ob sličnem razvoju samo še narod starcev. Kje so vzroki nazadovanja rojstev? Prvi vzrok je nedvomno nravni in tiči v zrahljanem družinskem življenju, v pomanjkanju spoštovanja starišev pred mladim življenjem. Nazadovanje rojstev pa ima svoj razlog tudi v slabem gospodarskem položaju kmečkega stanu.
Nemški profesor Abel je v posebni knjigi dokazal, da je število rojstev v ozki zvezi z gospodarskimi prilikami. Od 11. do 13. stoletja se je število prebivalstva Francije, Anglije in Nemčije potrojilo. Tisoče vasi in mest je vzrastlo, obseg obdelane zemlje se je potrojil, močvirja so izsuševali, gozdove trebili, kmetijsko gospodarstvo intenzivirali. V 14. in 15. stoletju pa se naenkrat začnejo redčiti vasi, veliki kosi zemlje ostanejo neobdelani, ljudstva na deželi je vedno manj. Zgodovinarji so navajali kot vzroke razne kužne bolezni, vojske in še druge nadloge. V zadnjem času šele so dognali, da je bil padec števila podeželskega ljudstva v najožji zvezi s porastom prebivalstva v mestih. Agrarna kriza je gnala kmete z zemlje. Cene kmečkih pridelkov so bile razmerno nizke, one industrijskih izdelkov visoke, da jih kmet ni zmogel. V 15. in 16 stoletju pa podeželje nenadoma spet oživi, kmet si spet pribori zemljo, katero so nekoč obdelovali njegovi predniki. Gospodarske prilike so se bile zboljšale in so dovoljevale skromno življenje kmetijstvu. Istočasno z begom raz grudo je vedno padalo število rojstev. Slični pojavi so se ponavljali nato še večkrat. Tako je v Franciji v času težke kmetijske krize 17. stoletja padlo število prebivalstva od 24 na 16 mi-lionov prebivalcev, v naslednjem stoletju pa spet narastlo na 25 milijonov.
Posredni vzrok nazadovanja rojstev je torej tudi gospodarski položaj podeželja. Kmet je vrelec narodnega življenja, je korenina narodnega debla. Ob suši gospodarske krize mora usihati in zamirati. Če bi kmeta nekoč pregnali z njegove zemlje, bi v par desetletjih bila izčrpana sila narodnega življenja in narod bi odromal na pokopališče. Zato je omiljenje kmetovega položaja nujno ne samo v kmetovem, marveč tudi v državnem interesu.	PL
Kako gnojimo ajdi? Ajdo sejemo kot strniščno po žitih, torej kot drugi pridelek. Zahteva mnogo toplote in dovolj vlage, zato pa v razmerno kratki dobi dozori. V zemlji mora najti ajda dovolj primerne hrane. Rast listov in steblovja pospešuje zlasti dušik. Ako je v zemlji preveč dušika, se ajda prebujno razvije in poleže, ali pa raste in cvete dolgo v jesen, da jo še zeleno zaloti slana, ki jo osmodi. Zato ajdi nikar ne gnojimo z hlevskim gnojem ali gnojnico, niti s kakim umetnim dušičnim gnojilom. Ajda rabi predvsem fosforne kisline za razvoj zrnja. Zato svetujejo strokovnjaki za ajdo topljivi superfosfat, ki hitro deluje in
| pospeši zorenje. Kalijeva sol pa izboljša kakovost I zrnja. Potrosimo na oral zemlje pred setvijo 150 kg superfosfata in 75 kg kalijeve soli in ajda bo vračala strošek in delo z dobrim pridelkom.
Pridelovanj'e deteljnega semena. Za pridelovanje semena domače detelje določimo njivo, ki ima najbujnejšo in zdravo drugoletno posetev brez plevela, zlasti pa brez predenice. Najboljše seme da dobra zemlja na sončni in suhi legi in to pri drugi košnji. Prva košnja vrže običajno malo semena, ker cvetje ni oplojeno. Kajti črmlji, ki oplojajo deteljni cvet, se pozno plodijo in le ob suhem vremenu nabirajo med. Zato je detelja druge košnje pripravnejša za seme. Deteljo pokosimo za seme, ko glavice porjave in je večina zrn dobila pravo barvo. Vendar ne smejo preveč dozoreti, ker se seme tedaj rado osuje. Kjer pridelujemo seme na manjših površinah za domačo rabo, glavice tudi lahko osmukamo. Sicer jo pač moramo omlatiti s cepci ali mlatilnicami, ko je popolnoma suha. Tudi pri lucerni je bolje pustiti drugo košnjo za seme, ker se tedaj oplodi več cvetov. Inkarnatko sejemo navadno meseca avgusta ali j jeseni. Ne smemo jo dati na prebogato zemljo, ! ker postane preveč bujna in da manj semena. Ko- ; simo jo, ko je polovica zrn v glavici zrela, omla-timo pa, ko se popolnoma posuši. Na pridelovanje deteljnega semena bi morali polagati večjo važnost, ker bi si s tem prihranili marsikak izdatek.
Mah na travnikih. Vzrok mahovitosti travnikov je lahko trojen: prevelika vlaga, pomanjkanje apna ali pomanjkanje hrane v tleh. Po navadi primanjkuje mahovitim travnikom apna ali hrane. Pomaga jim kalijeva sol in Tomaževa žlidra, namesto slednje tudi kostna moka. S temi gnojili smemo gnojiti šele v jeseni. Na oral računajo 200 kg žlindre ali kostne moke in 100 kg kalijeve soli. Delni uspeh dosežemo tudi sedaj, če polijemo po prvi košnji zemljišča z gnojnico, če pa primanjkuje apno, je najbolje potrositi žganega apna pozno v jeseni. Da določimo množino apna v zemlji, vzemimo nekoliko vrhnje in srednje zemlje ter jo polijmo z nekoliko kapljicami solne kisline. Če zemlja zašumi, je v njej dovolj apna. Čim bolj se peni, tem več ga vsebuje. 10 stotov apnega prahu računajo na oral, nakar povlečemo travnik z brano in pozneje potrosimo še z umetnimi gnojili. Tako mah kmalu izgine s travnika.
Naše sadje boleha na grintavosti. Grintavost je pri nas poznana bolezen in jo je poznati na črnih madežih na listju in sadju. Lupina obolelega sadja je grenka in meso ni okusno. Posebno rada napada ta bolezen hruške. Kako pomagamo temu zlu? Najbolje je precepiti drevesa, ki leto za letom trpijo na tej bolezni, ker je znano, da so ene vrste sadja manj in druge bolj podvržene tej bolezni. Proti njej pomaga škropljenje z modro galico. Kropimo pred pogajanjem popkov, pred cvetenjem in tudi po cvetenju. — Kako pripravimo malorodovitno drevo k rodovitnosti? To-le svetujejo sadjarji: V razdalji 114 do 2 metra od debla presečemo vse korenine in drevo na ta način prisilimo k otvoritvi novih mladih koreninic, ki zamorejo vsrkavati redilne snovi iz zemlje. Istočasno mu pognojimo in krono očistimo. Poizkusite ta recept!
Vlagajmo jajca! Najcenejši in najvažnejši način shranjevanja jajec je vlaganje v apno. Jajca morajo biti sveža, snažna in brez razpok, apno pa staro, nikar sveže gašeno. Za škaf vode vzamemo 4 do 5 kg ugašenega apna in ga dobro razmešanega vlijemo na jajca, ki smo jih naložili v pripravno posodo. Apnena zmes mora jajca pokrivati vsaj za pol pedi. če se s časom tekočina usuši, moramo doliti apnene vode. če smo vložili sveža jajca, držijo tako vložena tudi leto dni.
Velikovškl trg. Minuli teden je bilo prignanih na živinski trg 27 krav, 1 bik, 1 pitan vol, 1 telica in 30 plemenskih prašičev. Cene so ostale neiz-premenjene. Na blagovnem trgu so plačevali jajca po 8 grošev, stare kokoši po 3.00, mlade po 2.00 šilinga, pšenico (100 kg) 39.00, rž 29.00, oves 26.00, proso 23.00, konopljo 28.00, ječmen 29.00, ajdo 23.00 šilingov, krompir (kg) 8—10 grošev.
Umetne oči
izdelujemo po naravi za naše pacijente
F. Ad. MUller Sobne,Wiesbaden, v Ce • lovcu. Hotel Sandwirt dne 25. Junija
Zvezda z vročino 28 tisoč stopinj Celzija. Zvez-doslovec Kuiper poroča o zvezdi, ki je najmanjša od doslej znanih. Nosi znanstveno ime A. C. 70-stop. 8247 in je za polovico manjša od naše zemlje. Teža na površini te zvezde je 3,400.000krat večja od teže na naši zemlji. Škatljica vžigalic tehta na njej po naših merah 620 ton. Na površini vlada toplota 28.000 stopinj Celzija. To je vsekakor nekaj, če pomislimo, da znaša temperatura na soncu „samo“ 6000 stopinj. Zanimivo zvezdo zamorejo opaziti samo z zelo močnimi daljnogledi.
Zakaj so čmrlji na svetu. Čmrlje poznate, brenčeče in čebelam podobne žuželke. Smatramo jih za brezkoristne in celo škodljive. In vendar niso zastonj na svetu. V Novi Zelandiji so pred stoletjem začeli sejati deteljo. Zelo dobro je uspela, ni pa naredila nobenega semena. Dolgo so tuhtali za nedostatki, končno pa so pogruntali. Prepeljali so na Novo Zelandijo tudi čmrlje in jih spustili na deteljna polja. In glej! Detelja je dala v jeseni obilno seme. So torej poljske rastline, katerim posredujejo edino čmrlji oplojanje cvetov. Slično se da trditi o metuljih in drugih žuželkah, ki se nam ljudem zdijo brezkoristne. V naravi pač ni ničesar, kar ne bi imelo svojega namena.
918 let na gruntu. Nedavno je Mussolini delil nagrade za ..zvestobo zemlji". Med nagrajenimi kmeti je bil tudi posestnik, katerega družina je že 918 let na svojem posestvu. Gospodar, katerega ime je Pierantoni in katerega posestvo leži v srednji Italiji, lahko dokaže, da se imenuje njegovo ime že leta 1018 po Kristusu. Sličen slučaj javljajo iz Florence, kjer živi posestnik, katerega družina je že 709 let na istem koščku zemlje. Petsto in štiristo let stare družine v Italiji niso redke. Vsekakor za kmetijski stan nadvse častne številke.
Setev lucerne. Za lucerno je potrebna globoka zemlja. Dobro je, če sega humozna plast poldrugi meter do dva metra globoko. Lucerna namreč požene svoje korenine zelo globoko. Zemlja mora biti zelo apnena, ker je apno za uspevanje lucerne nujno potrebno. Zaščitno rastlino (ječmen ali oves) moramo prav redko zasejati, ker se sicer lucerna zaduši. Ako ni zemlja dovolj apnasta, potrosimo na oral do 500 kg apna, od umetnih gnojil pa na oral 250 kg Tomaževe žlindre in 140 kg-40% kalijeve soli. Za posetev enega orala rabim» do 20 kg lucernovega semena. Gnojenje z hlevskim gnojem ali gnojnico ni dobro, ker pospešujemo s tem le raščo trav. Lucerna spada med rastline, ki same nabirajo dušik in zato ne potrebujejo dušičnastih gnojil.
Samo četrtini ljudi na svetu gre dobro. Tako je izračunal ženevski mednarodni urad, da je komaj 500 milijonov ljudi na svetu, katerim gre dobro, da se lahko primerno oblačijo in hranijo in primerno udobno stanujejo. Ostali 1500 milijoni pa živijo bolj ali manj tako, da ne poginejo. Ne morejo se zganiti z onega koščka zemlje, kamor jih je usoda postavila, zadovoljiti se morajo s skromnim kosom kruha, ki ga jim daje v naročje. In še to je urad izračuni!, da je revežev vedno več, bogatašev pa vedno manj. Potem ni čuda, da je v svetu toliko nezadovoljnosti in da bo treba še silnih dogodkov, da se spet uravnovesi. Prostovoljno gotovo ne pojde.
Listnica uredništva. T. M., Chicago. Poročaš o žalostnem slučaju. Vendar je o njem težko pisati, dokler niso znane ostale podrobne okoliščine. — K. R. Odvetnikov v listu ne moremo priporočati. Oglasi se osebno! — P. Z. Gotovo se strinjaš z nami, da odklonimo odgovor na zlohotno nami-gavanje, ker bi bil pod našo častjo. Poskrbeli bomo na pristojnem mestu, da se poizkusi nadalj-nega razdvajanja našega ljudstva v Slovence in „Windische“ primerno ocenijo. — Mati, Sveče. Bi bila bolj hitela z dopisom. Prispevek pa ob času priobčimo. — M. P. Božji mlini počasi, pa dobro meljejo. Zato korajžo, fant! — V. V. Poslano sprejeli, hvala! Le še večkrat se oglasite! — Podjunski Slovenec. Ti ne vidiš sira, marveč samo luknje v njem. Takega imenujemo črnogleda. — K. J. Odgovarjamo Ti v gospodarski rubriki te številke. — Sotrudnikom. Tudi v poletju posvetite vsaj pol urice v tednu našemu glasilu, da bo za-moglo vedno zajeti vse naše narodno življenje. Pozdravljeni!
1
i
lastnik: Pol. in gosp. društvo za
Slovence na Koroškem v Celovcu. — Založnik, izdajatelj in odgovorni urednik: Dipl. trg, Vinko Zwitter, Celovec, Achatzelgasse Tiska Lidova tiskarna Ant. Machàt >n družba, Dunaj, V., Margaretenplatz 7,