Interi 11 se sprejemajo in vetji tristopna vrsta: 8 kr., če se tiska lkrat, n n ii ii ^ »i i> ii ii n 3 » Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša. Rokopisi (s ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo. Naročnino prejema opravništvo administracija) in ekspedicija ua Starem trgu h. št. 16 SLflVIE Politim list za sloraski uarofl. Po pošti prejeman velja: Za celo ieto , . 10 gl. — kj^ za pol leta . , 6 .. * ua četrt leta . . !t V.'Š& ' I j'.*,"v V administraciji veljp: • . 'i'' Za celo leto . . 8 gl.\ -Ul kr. . na pol leta . . 4 „ \0 „ r.H četrt leta . . 'J „ V Ljubljani na dom pošiijsn velja 60 kr. več na leto. Vredništvo je ua Stolnem trgu hiš. št. 'J84. Izhaja po trikrat na teden iu sicer v torek , četrtek iu soboto. Cegavi so župnijski zapiski?*) Nedavno se je o zadevah umrlega g. župnika Lesjaka dunajskim listom poročalo, da mu je okrajni glavar Fladung na povelje vla-dino vzel župnijske zapiske ter jih izročil g. kaplanu, in tudi litijski okrajni glavar g. Vesteneck, kakor je iz tamošnjega dopisa v zadnjem „Slovencu" razvidno, trdi, da spisovalci teh zapiskov so pod oblastjo okrajnih glavarstev. Eni pa pravijo, da ti zapiski so cerkveni Kdo ima tedaj prav? Da to ložej presodimo, treba je preiskovati, kdo je te zapiske vpeljal, kdo ima tedaj prvo lastinsko pravico do njih? Kajti vprašanja taka treba je rešiti z dejanskimi dokazi, ne pa s samimi trditvami. Kdo je tedaj vpeljal te zapiske? Katoliška cerkev! Že 1. 15G3 je občni cerkveni zbor tridentinski določil, da župniki morajo imeti knjigo, v ktero naj zapisujejo imena oseb, ki žele v zakonski stan stopiti, priče, pa dan in kraj poroke, in da naj to knjigo skrbno hranijo. Tudi naj imajo knjigo, v ktero naj zapisujejo imena krščenih otrok in njihovih botrov**)." Katoliška cerkev je tedaj že več ko 200 let pred cesarjem Jožefom II. svojim duhovnim pastirjem zaukazala, napraviti in spisovati matične knjige. Ker pa določbe omenjenega zbora niso bile dovolj natančne, so papeži to reč še bolj strogo določili. Papež Pavel V. je že 1. 1614 na svitlo dal rimski obrednik (Rituale Romanum), ter je vsem patrijarhom, nadškofom, *) Stand der Frage wegen der pfarrlichen Tauf-, Traunngs- u. Sterbebücher in Oesterreich1 Von dr. Josef Fessler, Wien bei Sartori 1869. **) Conc. Trid. Sess. 24 de reform, matrim. cap. 1 et 2. škofom, opatom in tajmoštrom zapovedal, pri deljenju sv. zakramentov in pri cerkvenih opravilih natančno po tem obredniku ravnati. V tem obredniku zadnje poglavje govori o župnijskih zapiskih, zlasti o krstnih, poročnih in mrtvaških bukvah, o imenikih birmancev in imeniku družinskem (liber status animarum). Tudi je natančno povedano, kaj naj se v do-tične bukve vse zapiše. Škofije so brez ugovora sprejele te določbe papeževe in napravile omenjene zapiske. Nadškofija praška jih je bila pa še prej vpeljala, preden je omenjeni obrednik rimski prišel na svitlo in 1. 1605 za-povedala napraviti krstne bukve prav s tistimi rubrikami, kakor jih je pozneje določil papež Pavel V. Ravno tako je škofija olomuška že 1. 1591 zaukazala fajmoštrom natančno spisovati krstne in poročne knjige, ter je to določbo 1. 1666 zopet ponovila in dekanom naročila pri kanoničnem obiskovanju paziti na to, ali fajmoštri pravilno spisujejo krstne, poročne in mrtvaške bukve ali ne. Vsaka škofija zamore dokazati, da je že zdavnej pred cesarjem Jožefom II. imela svoje matične knjige, in da te knjige so bile lastnina cerkvena. V ljubljanski škofiji segajo n. pr. v škofijski cerkvi krstne bukve nazaj dol. 1560, v šentpeterski cerkvi do 1. 1530, starološke celo do 1. 1448. Da so bile te knjige res lastnina cerkvena, priča cesar Jožef II. sam. Njegov sodnijski red, izdan 1. maja 1. 1781 in veljaven od 1. januarija 1. 1782, govoreč o javnih pismih določuje : „Javnim pismom se mora verjeti o dogodkih, ktere obravnavajo. Javna pisma pa so: a) pisma, ktera spisujejo deželni, sodnijski in drugi državni ali pa od dežele priseženi uradniki, ki so postavljeni in pooblaščeni, da smejo spisovati taka pisma; b) pisma, ki jih v urad- nih zadevah spisujejo gosposke ali pa njihovi priseženi in za to pooblaščeni uradniki; c) pisma, ki jih spisujejo v vnanjih deželah za to pooblaščene osebe, in ki so poverjene po šegi dotičnih dežel; d) menjiške oporeke pravilno od notarjev napravljene; e) bukve praviluo postavljenih sensalov, če se spisujejo po zapovedanem načinu; f) krstne, poročne in mrtvaške bukve župnikov. Iz tega je razvidno, da cesar Jožef II. omenjenih knjig ni prišteval k državnim knjigam, ampak da jih je javno pripoznaval za lastnino župnikov, da se jim je pa že takrat vsled starodavne navade pripisovala javna veljava. Tudi se do tistihmal vlada ni vtikala v župnijske od duhovne gosposke zapovedane knjige. Le enkrat se je zgodilo, da se je duhovnikom od posvetne gosposke zatrdila neka že zdavnej od cerkve dana določba. Nekteri duhovniki so namreč v krstne bukve zapisovali tudi imena nezakonskih očetov po naznanilu nezakonskih mater, ali po javnem mnenju ali tudi samo po natolcevanju duhovnega pastirja. Ker je pa to škodovalo dobremu imenu dotičnih ljudi, zato je vlada to ostro prepovedala in škofom zaukazala, da naj v tem smislu svoje duhovnike poduče. Pa s to določbo je vlada zatrdila le to, kar je že prej veleval obrednik rimski, kar pa nekteri duhovniki spolnovali niso. Imamo tudi še neki drugi vladin ukaz, ki fajmoštrom veleva, da naj določno in pravilno pišejo. Večkrat se je namreč zgodilo, da plemenite prosilke za državne vstanove niso mogle precej sostaviti plemskega svojega rodovnika, ker so bila nektera imena v cerkvenih maticah slabo in nepravilno pisana. Zato je vlada po škofijskih ordinarijatih duhovnikom zatrdila, da naj pri krstih zlasti iz imenitnih plemskih rodbin zahtevajo, da se jim imena in priimki Zgodovina Črne Gore. Fr. Jaroslav. (Dalje.) Koj s početka svoje vlade se je bilo treba Savi braniti proti obnovljenemu navalu Turkov, ktere pa je hrabro odbil, in neprijatelju mnogo škode zadal. Tudi Sava je šel na Rusko, da je dobil novčne podpore, in je bil od carice Elizabete bogato obdarovan. Vrnivši se v Črno Goro, izvolil si je vladika Sava v porazumljenju z narodom za pomočnika v vladanju zemlje bratranca svojega Vasilja, kteri, od srbskega patrijarha na nad-biskupstvo posvečen, je od 1. 1750. vlado do cela vzel v svoje roke, ko je Sava mirno živel v tihej samoti samostanskej. Vasilij je marsikaj prenaredil in zboljšal v notranjej upravi, in izbojeval je srečne boje s Turki, kteri so vzlasti 1756. 1. se z vediko silo vrgli na Črnogorce, pa so utrpeli v bitvah znamenito škodo. Mora se tu omeniti junaški čin črnogorskega junaka Nikice Tomanoviča, ki je s samo 40 tovariši se splazil v turški stan, v kterem je bilo 30.000 mož, napal pašo v njegovem šotoru obdanega z agami in begi, ter njega in neke njegove dostojnike pobil. Na to 6e je Tomanovič s handžarom v roki skozi gnječo presekal, in s šestorico tovarišev se povrnil k svojim krvaveč iz mnogih ran. Kakor njegova prednika, tako je tudi Vasilij šel na Rusko leta 1752, in ga je carica Elizabeta bogato obdarovala. Potem je bil še dvakrat na Ruskem, pri kterej priliki je i/.-posloval tudi to, da so odločeno število mla-deničev črnogorskih sprejemali v vojaške ustanove ruske na odgojo. Ko je Vasilij biva! v Petersburgs zalezla ga je smrt 1. 1766. Za naslednika svojega je proglasil mladega svojega bratranca Petra Petroviča, ki je bival pri njem in kterega je dal carevič Pavel njegovemu poklicu primerno odgojiti. Po smrti Vasilijevej je palo breme vlade znova na vladiko Savo, kteri se je je bil že davno odvadil in zato jo slabo vodil; kajti le tako je mogoče bilo nekemu Štefanu Malemu izdati se za ruskega cara Petra III., ter si tako nakloniti Črnogorce, da je mogel neomejeno vladati. Zastonj je razglaševal vladika, ki je rajnega Petra III. osebno poznal bil, da Mali je slepar; Črnogorcem je ljubša bila vrlost in postavnost samozvanca, nego slabost Save, in podvrgli so se radi njegovej vladi, tako da je vladika vso moč zgubil. To vrtoglavo stanje v Črnej Gori pa je bilo jako po godu Turkom, kteri so se zategadelj spojili z Benečani proti Črnogorcem, in so leta 1768 s treh strani obdali Črno Goro. Turki so zahtevali, da bi jim Črnogorci izdali Štefana Malega paipeckega patrijarha Vasilija, ki je bil njih preganjanju utekel v Črno Goro. Ali Črnogorci so se uprli temu zahtevanju in so lažnjivega Petra III. varno stražili v samostanu brčelskem. Pilo pa je ta čas veliko po-mankanje streliva, ker Benečani niso pustili smodnika v deželo. Ali junaški Črnogorci so si ga poiskali pri Turkih, ktere so potolkli v starišev določno na kak listek zapišejo, da jih zamorejo potem enako določno in natančno zapisati v krstne bukve iu krstne liste. Ta ukaz ob enem pa tudi priča, da cerkvene matične knjige, ki so se dotlej spisovale le vsled cerkvene vredbe, so tudi pred deželno gosposko veljale za veljavna dokazovala, in da je vlada vse, kar se ji je v tej zadevi zdelo potrebno, duhovnikom sporočila po šktijskih or-dinarijatih ter s tem pripoznala, da te knjige so lastnina cerkvena, in da le škofje imajo pravico duhovnikom dajati povelja o matičnih knjigah cerkvenih. (Dalje sledi.) ročnike s količkaj spodobnim blagom, na drugi strani pa ne treščimo ob ta ali oni paragraf, kterega ne vidimo, pri sedanjih okoljščinah ga najboljšo voljo tudi res skoro videti ne moremo? Dober svčt je tu res zlata vreden. Že smo izrekli prisrčno željo, naj bi se vpeljala zopet cenzura Bachove dobe, da se namreč pošlje politični in sodnijski oblasti stavek lista pred tiskom v pregled; kar bi cenzuri ne bilo po godu, bi se potem izpustilo, in tako bi se list obvaroval izdatne denarne škode. Dokler a ni, si pri sedanjih nemilih razmerah, ke- Svojim bralcem. Ko je bil predzadnji (sobotni) list „Slo venca" zasežen, zavoljo poročila o javni ugo vorni obravnavi pred c. k. deželno sodnijo, smo bili tako omamljeni, da nam je skoro pa met zastala. V poročilu namreč ni bilo nič druzega, nego kar se je pri tej obravnavi godilo, in kar je naš vrednik govoril v obrambo zaseženega članka. Do zdaj smo bili te misli, da se ono, kar se govori in godi pri javni obravnavi, h kteri sme priti vsak odraščeri človek, tedaj očitno pred svetom, sme ravno tako pisati v listu, kakor n. pr. obravnave državnega in deželnega zbora, mestnega starešinstva, kupčijske zbornice itd. Kajti tako smo modrovali mi — da se kaj nepristojnega ne zgodi in ne govori v teh javnih obravnavah, za to skrbi že predsednik, ki ima nalogo hipoma ustaviti vsako nespodobnost. Tako smo modrovali mi, a motili smo se Kakor se utegne primeriti, in se je res že primerilo, da censura naša zaseže kak članek, nad kterim se nobena druga cenzura ni spod-taknila, tako se lahko pripeti in se je pripetilo nam, da to, kar se je pred sodnijo smelo govoriti, se potem vendar-le pisati ne sme. Ta skušnja, zoper ktero zdaj še ne vemo pripomočka, nas je tako poparila, da smo svoji obupnosti nad tako čudovitimi razmerami povzdignili se do uvodnega članka v zadnjem „Slovencu" z nekoliko nado, da ga cenzura naša morda ne bo prijela, da bo vsaj enkrat strinjala se z našim mnenjem, da namreč ta članek ne buta ob slavni § 300. k. p. In glej nismo se motili, omenjeni uvodni članek je smel iti med svet, policija nam ni pobrala lista, kterega imajo plačati naročniki naši. Vsled bridkih skušenj posebno zadnjih mescev smo v ne majhni zadregi. Kaj nam je pisati, da na eni strani zadovoljimo svoje na te_ dar se vsedemo pripravit rokopis za časnik, ne moremo nikdar biti gotovi, da ne bomo edino le za državnega pravdnika pisali in da list ue bo zagledal belega dne. Tega javno pripoznati se nikakor ne sramujemo, če tudi bi kdo utegnil priti do misli, da nismo sposobni vredovati slovenskega lista. Ravno ta misel, ki bi se vsled pogostih konfiskacij utegnila vsiliti komu izmed naročnikov naših, nas'je napotila, da pišemo te vrste. Mi imamo trojno odgovornost, trojne dolžnosti: do naročnikov ali slovenskega občinstva sploh, do politične in sodnijske oblasti in slednjič do samega sebe. To trojno imamo vedno pred očmi, tedaj ni pričakovati, da bi pri vredovanji lista lahkomišljeno, površno ali celo hudobno ravnali. Odgovornost občinstvu nasproti nam veli, podajati le izbrano, najboljše blago, kajti če tega ne storimo, brž smo ob zaupanje in to po pravici. Zaupanje slovenskega občinstva do nas nam pa gotovo dviga srce, jači duševne moči, da si prizadevamo vstrezati njegovim željam in po vsem opravičiti v nas stavljeno zaupanje. Mislimo, da nam bo to vsak verjel. Nič manja ni naša odgovornost nasproti politični in sodnijski oblasti. Tej nasproti smo odgovorni s svojo osebo, z izdatno varščino (kavcijo), ktere zapade vsaj kak del, ako pre stopimo kak paragraf kazenske postave. Vsak nam bo tedaj verjel, da nalašč ne bomo silili v nevarnost, marveč se je po vsi svoji previdnosti in moči ogibali. Če vkljub temu skoči nenadoma kak paragraf kviško zoper nas, je to le nesreča, za ktero gotovo prej nismo vedeli. Slednjič smo odgovorni za svoje pero tudi s svojo osebo, s svojo prostostjo. Znano je, da je bilo že več slovenskih časnikarjev zaprtih. Ni nam treba opozorovati še posebno na nasledke takega zapora. Če tudi zaprti čez nekaj mescev pride zdrave kože in dobre volje iz ječe, ktero mu lajša lahka vest, kaj pa med tem počne rodovina njegova, če jo kaj ima in jej je rednik? O čem živi, če nima lastnega premoženja? Pri vsej navdušenosti za narodno pravično reč mora vrednik slovenskega lista vendar ohraniti srce tudi za svoje; če žrtvuje sebe že nemilim razmeram upajoč boljših ča-čov, vendar ne sme in ne more trmoglavo žrtvovati svojemu prepričanju tudi svojih. In to zadnje je najzanesljivejše poroštvo za to, da ne bo nepremišljeno ravnal, ne nalašč zaletaval se ob različne paragrafe, ampak da se jih bo ogibal z vso bistroumnostjo, kar si je mogel pridobiti je po dolgih skušnjah in študi-ranji tiskovnih postav. Po vsem tem bo lahko vsak misleč človek razvidel, da mi ne iščemo nevarnosti, in da, če se vjamemo, se nam to zgodi nenadoma. Skušnje pa človeka izuče, mi smo doživeli dosti zelo britkih, zato naj z nami vred tudi bralci in dopisniki naši imajo potrpljenje, saj to ne more dolgo trajati; nenaravne razmere se razdero same po sebi, kajti kar nima trdne podlage, razpade. Upajo naj z nami vred, da bode Slovencem kmalo gorkeje solnce sijalo in milejše jim svetile zvezde. krvavej bitvi, v kterej je 3000 Črnogorcev vrglo 60.000 mož močno vojsko neprijateljev. V tej bitvi se je prvikrat bojeval proti Turkom pozneje tako slavni vladika Peter Petrovič. Zguba Turkov je bila neizmerna, bogati plen zmagalcev je bilo 3000 konj, 1300 stanov, med temi stan vezirov, in velika zaloga živeža in vojskine robe. Leta 1769 je nastala vojska med sultanom in carico rusko Katarino II., ktera je poslala v Črno Goro Dolgorukega z novim pozivom na junaški narod. Ta poslanec vide neomejeno udanost, ljudstva Štefanu Malemu, gledal je toraj tudi njega nakloniti ruskej strani, da-si je do cela prepričan bil o njegovem sleparstvu, in poklonil mu je raznih darov. Štefan Mali je stanoval največ v Crmnici, in glavno svojo skrb je obračal na to, da se dobro utrdijo gorski prelazi in soteske proti Turkom. Osebno je nadzoroval ta dela, in pri nekej takej priliki ga je zadela nesreča leta 1770; preveč se je bil približal kamnolomu in odhrušen kos skale ga je tako zelo ranil, da je prišel ob oči; ozdravel je, ter potem štiri leta mirno živel v samostanu brčelskem, kjer ga je naposled lastni sluga, rodom Grk, podkupljen od skadarskega paše, zavratno na-pal in umoril.*) Pravi rod tega čudnega človeka nikdar ni prišel na dan. Postave je bil srednje, rasti pravilne in kože rujavkaste. Srbski je govoril z naglasom Ličanov in Dalmatincev, jeli je znal čitati in pisati, ni se moglo spaziti. Bil je junašk bojevnik in dober jezdec, pri tem jasnega duha, ter udan igri in pitju. Te lastnosti s pretvezo, da je visokega rodu, učinile so ga ljubljenca prostodušnemu ljudstvu črnogor skernu, tako da mu je bilo slepo udano. Po smrti Štefana Malega je znova prevzel vlado Sava, in za pomočnika je imenoval zgoraj omenjenega Petra Petroviča. *) Štefana Malega je vladika Peter II. izbral za predmet dramatiške basni. (Dalje sledi.) Politični pregled. V Ljubljani, 24. novembra. Avstrijske dežele. Wj »uuaja, 24. nov. (lzv. telegram.) Kardinal Rauscher je danes ob 3. uri popoldne umrl. It. I. P. Cesar so majorju Uchatiusu, ki je izuašel jekleni bron za nove topove, v pri-poznanje podelili red sv. Štefana. X I*ra£'i so bili pri mestnih volitvah z veliko večino izvoljeni vsi (30) od staro-česke stranke priporočani kandidati. Ka jsališkrjfa c. namestnika je grof Potočki neki že potrjen. Za deželnega maršala priporoča vlada na prvem mestu grofa Dzie-duszyckega, potem Groholskega in slednjič Badenia. Namesto Ziemialkovskega ima Wod-zicki postati minister. Ijcvovski mestni odbor je vseučiliš-nega rektorja in državnega poslanca Čerkav-skega izvolil za uda deželnega šolskega sveta gališkega. Hrvatski „Obzor" je nedavno objavil neki članek, v kterem slovanskim strankam priporoča spravo in edinost. Liberalizem v Evropi, pravi je zgubil svojo čarobno moč. Eni so pod krinko liberalizma uganjali največe traparije, eni pa hudo posilstvo. Spomnimo se na eni strani le na španjske federaliste in pariške komuniste, na drugej pa na posilnosti Bismarkove in njegovih privržencev na Nemškem in zunaj Nemške. Ne spodobi se tedaj za narode slovanske, da bi se prepirali in pod liberalnim kladvom ječali. Ko je krona poklicala grofa Hohenwarta v ministerstvo, sklepa „Obzor", imela je slogo slovanskega živelja v monarhiji pred očmi. Poskušnja je spodletela, pa se zamore zopet ponoviti, če se edinost in složnost med Slovani povrnete. V €»ra