VSE ZA ZGODOVINO 5 Katja Potočnik »Mi nesrečni skupaj zbrani in v norišnico odpeljani…« Od Deželne civilne bolnice do Kranjske deželne blaznice POTOČNIK Katja, univerzitetna diplomirana literarna komparativistka in profesorica zgodovine, Linhartova cesta 68, SI-1000 Ljubljana; katja.potocnik1@gmail.com 616.89"18" »MI NESREČNI SKUPAJ ZBRANI IN V NORIŠNICO ODPELJANI …« Od Deželne civilne bolnice do Kranjske deželne blaznice Vprašanje blaznosti na Kranjskem je bilo v drugi polo- vici 19. stoletja pereč problem zaradi naraščajočega števila ljudi, ki so potrebovali zdravniško pomoč, in konstantnim primanjkljajem bolniških postelj. Deželne oblasti so reše- vanje problematike odlašale z iskanjem alternativ s čim manjšim finančnim vložkom, pri čemer pa se končni usta- novitvi samostojne deželne blaznice leta 1881 niso mogle izogniti. Kljub novi stavbi pa problematika »blaznih« ni bila rešena, saj je njihovo število še naprej naraščalo, oblasti pa niso mogle slediti prostorskim potrebam. Ključne besede: 19. stoletje, psihiatrija, blaznica POTOČNIK Katja, BA History and Comparative Literature, Linhartova cesta 68, SI-1000 Ljubljana; katja.potocnik1@gmail.com 616.89"18" “WE POOR SOULS HERDED TOGETHER AND TAKEN TO THE MADHOUSE ...” From the Provincial Hospital to the Carniolan Provincial Mental Asylum The issue of madness in Carniola was a pressing prob- lem in the second half of the 19th century due to the in- creasing number of people in need of medical attention and the constant shortage of hospital beds. The provincial authorities delayed solving the problem by finding alterna- tives with the least possible financial investment, but the final establishment of an independent provincial hospital in 1881 was unavoidable. Despite the new building, the problem of the “mad” was not solved, as their numbers continued to grow, and the authorities were unable to pro- vide enough space for them. Key words: 19th century, psychiatry, mental asylum 6 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XXIX, 2022, št. 1 K orisu Deželne civilne bolnice in njene blaznice Kranjska deželna blaznica ima svoje korenine v deželni bolnici, ki je nastala na Ajdovščini konec 18. stoletja. Iz tega razloga pričetek našega članka postavljamo v čas nastanka bolnice, v nadaljevanju pa bomo skušali odgovoriti na vprašanje nadaljnjih korakov, ki so vodili do ustanovitve prve samo- stojne blaznice na Kranjskem, hkrati pa v manjši meri tudi osvetliti njeno delovanje preko vprašanja pomanjkanja prostora. V prvi fazi raziskovanja se bomo močno naslonili na Zgodovino deželne civilne bolnice Petra Radicsa, ki predstavlja edinstven vir za raziskovanje zgodovine Deželne civilne bolni- ce.1 V nadaljevanju se bomo intenzivneje oprli na zapisnike sej kranjskega deželnega odbora in ostalo 1 Peter Radics, Zgodovina deželne civilne bolnice (Ljubljana, 1887). arhivsko gradivo, ki bodo predstavljali primarni raziskovalni vir, podprti pa bodo z relevantno se- kundarno literaturo. Leta 1783 se je avstrijski cesar Jožef II. vračal iz Italije na Dunaj in pri tem potoval čez Ljubljano. Radics je cesarjevemu obisku Ljubljane pripisal velik pomen in zapisal: »Za našo hišo, današnjo civilno bólnico in tačas še samostan diaskalcejat- ski, bil je pa ta pohòd cesarjev v Ljubljani epohal- ne pomembe.«2 V svojih navodilih guvernerju je cesar namreč med drugim zaukazal izpraznitev frančiškanskega samostana pod grajskim hribom in preoblikovanje le tega v bolnišnico. Ker se je naknadno izkazalo, da je neprimeren za izgradnjo bolnišnice, je ta nato nastala v izpraznjenem samo- stanu bosonogih avguštincev na Ajdovščini. Vanj je cesar ukazal naseliti usmiljene brate iz Trsta, ki so prevzeli nalogo vzpostavitve in vodenja bolnišnice, dodaja Radics. Ljubljani je bila bolnišnica nujno potrebna, saj so se že kmalu po prihodu tržaških bratov priče- le vrstiti prošnje za sprejem. Bolnišnica je pričela svoje delovanje z dvanajstimi posteljami, predvi- dene pa so bile tudi sobe za »blazne«, pri katerih je bilo pomembno »da se napravita dva razdelka, za mirne in za besnéče blazníke, katere treba vsekako ločevati druge od drugih. Za blazníke prve vrste se nahajajo sicer pritlične obokane sôbe, v kterih bi jih utegnilo imeti prostor do osem, ako se napravijo stanice vsakemu posebej«,3 urejena pa je bila tudi lekarna. 17. julija 1787 je bilo v oskrbi že osem bol- nikov, ki so bili deležni brezplačne oskrbe, preo- stala štiri mesta pa so bila zapolnjena skoraj enako hitro.4 Bolnišnica se je tako hitro pričela spopadati s premajhnim številom postelj, v luči naraščajočih primerov blaznosti pa je bila še posebej problema- tična namestitev »blaznih« bolnikov. Načrti za ši- ritev so stekli in leta 1827 je bil dograjen poseben oddelek blaznice, ki pa je le za prvo silo odgovoril na takratne potrebe.5 Od začetnih nekaj bolnikov jih je leta 1830 bilo hospitaliziranih že 30, navaja Fran Viljem Lipič, v 2 Ibid., 25. 3 Ibid., 33. 4 Ibid., 24 – 27. 5 Ibid., 37 – 38, 57 – 58. Naslovnica knjižne izdaje zgodovine deželne civilne bolnice (Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana) VSE ZA ZGODOVINO 7 Katja Potočnik, »MI NESREČNI SKUPAJ ZBRANI IN V NORIŠNICO ODPELJANI…« ZGODOVINA ZA VSE naslednjih desetletjih pa je število hospitaliziranih »blaznežev« skokovito naraščalo. Do leta 1870 so jih zdravili že 116, do konca stoletja pa se bo število skoraj početverilo. Pri tem ne gre pozabiti, da je precejšnje število bolnih ostajalo izven bolnišnič- nih sten.6 Z dvornim dekretom izdanim 9. novembra 1841 je bila oskrba duševnih bolnikov v celoti prepušče- na deželnim oblastem, pri tem pa je bila zapove- dana gradnja blaznic po vseh avstrijskih deželah. Kranjski deželni odbor je k njegovi realizaciji pri- stopil proaktivno, a počasi.7 Bolniških postelj je kronično primanjkovalo, gradnja novih prostorov pa se ni odvijala tako hitro, kot bi si odgovorni želeli, zato so konstantno iskali finančno ugodne rešitve v obstoječih ustanovah, ki bi razbremenile prenapolnjeno blaznico v okviru Deželne civilne bolnice.8 Kritično vprašanje institucionaliziranega zdravljenja »blaznih« pred ustanovitvijo Kranjske deželne blaznice »Blazne« so hospitalizirali povsod, kjer so jih lahko namestili, hkrati pa se je že sama deželna bolnica soočala s konstantno prenapolnjenostjo in je zato tudi ves čas iskala dodatne namestitve. Poleg prostorov blaznice v matični bolnici na Ajdovšči- ni, so »blazne« nameščali tudi v najeti bolnišnični podružnici na Poljanah, kasneje pa tudi v prisilni delavnici in hiralnici sv. Jožefa.9 Pri tem naj bralca 6 »Stenografični zapisnik osme (večerne) seje deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani dne 21. aprila 1877«, v Obravnave deželnega zbora kranjskega v Ljubljani od 5. do 21. aprila 1877(Ljubljana, 1877), 127. 7 Radics, Zgodovina deželne civilne bolnice, 62 – 63. 8 Podrobneje glej: »Priloga 9: Poročilo deželnega odbora o nujni potrebi, da se poseben oddelek deželne posilne de- lalnice začasno prepusti v porabo norišnici«, v Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani v drugi sesiji četrte volitvene dobe od 5. novembra do 7. decembra 1872 (Ljub- ljana, 1872), 225 – 232. 9 Podrobneje glej: »Priloga 9: Poročilo deželnega odbora o nuj- ni potrebi, da se poseben oddelek deželne posilne delalnice začasno prepusti v porabo norišnici«, 225 – 232 in »Priloga 7: Poročilo deželnega odbora o nakupu Valentin Krišerjeve- ga posestva, »zverinjak« imenovanega, za prihodnjo dežel- no norišnico«, v Obravnave deželnega zbora kranjskega v Ljubljani od 7. marca do 11. aprila 1876 (Ljubljana, 1876), 45 – 49. spomnimo, da to niso bili prostori specializirani za zdravljenje »blaznih«, niti prilagojeni njihovim specifikam, zaradi česar tovrstne rešitve niso bile sprejemljive na daljši rok. V letu 1870 je bila že izražena močna potreba po specializirani ustanovi za zdravljenje duševno bol- nih, na kar je opozorilo poročilo deželnega odbora: »V Ljubljani se za Kranjsko nahaja norišnica s pro- storom za 40 bolnikov, ki pa že zdavnaj ne zadostuje niti navalu bolnikov, niti znanstvenim i ljudomilim zahtevam.«10 Na to je večkrat opozoril tudi Karel Bleiweis,11 primarij internega in blazničnega oddel- ka Deželne civilne bolnice, saj so razmere v matični blaznici in njeni poljanski podružnici postale že povsem neprimerne za zdravljenje. Bolni so imeli na razpolago premalo prostora, v majhnih sobah sta bila nastanjena tudi po dva bolnika skupaj, kar pa je neredko privedlo tudi do nesreč.12 S podrob- 10 »Priloga 9: Poročilo deželnega odbora o nujni potrebi, da se poseben oddelek deželne posilne delalnice začasno prepusti v porabo norišnici«, 225. 11 Karel Bleiweis (1834 – 1909): Nestor kranjske psihiatrije. Leta 1871 je prevzel vodenje internega oddelka za duševno bolne deželne Civilne bolnice, vse od takrat pa je tudi vztra- jal na novih prostorih za paciente. Za ustanovitev Kranjske deželne blaznice na Studencu se je trudil tako na strokovni ravni kot tudi politični preko svoje pozicije deželnega po- slanca. 12 »Stenografični zapisnik devete seje deželnega zbora Ljub- ljanskega dne 4. decembra 1872«, v Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani v drugi seji četrte volitvene Karel Bleiweis, primarij v Deželni civilni bolnici v Ljubljani (Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana) 8 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XXIX, 2022, št. 1 nim opisom ene izmed takih situacij se seznanimo sicer šele leta 1905, ko je nova blaznica že stala, a je do nje prišlo natanko zaradi prenapolnjenosti in namestitve dveh bolnic v sobi, ki je bila sicer na- menjena eni sami. Bolnica je prišlekinjo pretepla z urinsko posodo, ki jo je ena izmed strežnic pustila v sobi. Poškodovana bolnica je obležala nezavestna na slamnati postelji, imela je več ran, krvavela je iz ušesa, nosu in ust. Zdravnik je njene rane sicer nemudoma oskrbel, a je kljub temu bolnica nasle- dnji dan umrla. Obdukcija je pokazala, da je imela zlomljeno lobanjo na dveh mestih.13 V takih razmerah si je razumljivo težko pred- stavljati, da je bilo zdravljenje učinkovito. Naspro- tno, situacija je postala tako resna, da so v dežel- nem zboru obstoječo norišnico poimenovali kar »narrenturm«.14 Oznaka je izvirala pri dunajski blaznici, nastali leta 1784, ki je skozi leta postala sinonim za ustanovo, ki ne gre v korak z razvojem na psihiatričnem področju in vztraja pri zastarelih in nehumanih kustodialnih metodah, medtem ko kurativno noto pušča ob strani. Hkrati Bleiweis dodaja, da veliko bolnikov sploh ni bila hospitaliziranih, saj »koliko jih je še zunaj na deželi takih revnih, in zaznamovano mi jih je bilo 25, in sicer v Planinskem okraji 5, v Kamniškem 3, v Novomeškem 3, v Ljubljanskem 2, v Kranjskem 1, v Postojnskem 5, v Radoliškem 1, v Černomeljskem itd. Vsi ti so v prežalostnem stanu zunaj.«15 Nekateri izmed teh so zaprtih tudi v ječah.16 Kot pojasnjuje Grošelj so se v zaporih v prvi vrsti vsaj začasno lahko znašli vsi tisti duševno bolni, ki so zagrešili zločine v stanju neprištevnosti, dopuščamo pa tudi možnost, da pri prekrškarjih simptomi duševnih bolezni niso bili zaznani in tako niti niso mogli biti dobe od 5. novembra do 7. decembra 1872 (Ljubljana, 1872), 106. 13 Arhiv Republike Slovenije, Studenec, AS 38, Deželni zbor in odbor za Kranjsko 1899 – 1905, Dopis 27. 8. 1905. 14 »Stenografični zapisnik osme (večerne) seje deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani dne 21. aprila 1877«, v Obravnave deželnega zbora kranjskega v Ljubljani od 5. do 21. aprila 1877 (Ljubljana, 1877), 132. 15 »Stenografični zapisnik devete seje deželnega zbora Ljub- ljanskega dne 4. decembra 1872«, 106. 16 »Stenografični zapisnik petnajste seje deželnega zbora Lju- bljanskega dne 14. maja l. 1875«, v Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani od 8. aprila do 15. maja 1875 (Ljubljana, 1875), 216. preusmerjeni v blaznico. Pogosto so se v zaporih znašli tudi nezdravljeni alkoholiki.17 Kljub povečanim kapacitetam na Poljanah je prostora za vse sprejema potrebne bolnike še na- prej primanjkovalo, zato je bilo leta 1874 ponovno odprto vprašanje izgradnje nove stavbe. Denarja zanjo ni bilo, zato je bilo potrebno poiskati pra- gmatično rešitev, ki je bila realizirana v obliki na- jema prostorov prisilne delavnice. Ti so bili ločeni tako, da novo nastanjeni mirni »nori«, ne bi bili v stiku z delavci.18 Tako Bleiweis kot tudi deželni zdravstveni svet so primernost prisilne delavnice potrdili kot najboljšo možno začasno rešitev, ki naj bi v nekaterih ozirih nudila celo boljše pogoje kot bolnišnica.19 V slednji je namreč vladala velika gneča, ki je onemogočala kakovostno zdravstveno nego. Kakršnakoli natančnejša klasifikacija bol- nikov po naravi in vrsti bolezni v smislu ločitve ozdravljivih od neozdravljivih, divjih od mirnih, snažnih od nesnažnih je bila zaradi prezasedenosti onemogočena.20 Celo več, dogodilo se je tudi, da je zaradi naglice kot »blazen« bil diagnosticiran napa- čen človek! Bolnega je namreč v blaznico pripeljal spremljevalec, pri čemer sta bila oba tako pijana, da nista mogla odgovoriti na nobeno vprašanje. Osebje je tistega, ki je izgledal bolj »blazen« okopalo s ciljem priprave na sprejem. Tega je voda dovolj streznila, da je povedal, da vendarle ni on tisti, ki potrebuje zdravljenje. Nekaj dni po dogodku se je pritožil, zakaj se ga je kopalo, na kar takrat dežurni zdravnik poroča, da mu je svetoval, naj le molči o celi stvari, »češ kopal se je zastonj – če se pa izve, moral bo kopel plačati.«21 Ob pomislekih združitve »blaznežev« in prisil- nih delavcev je bilo s strani zagovornikov selitve po- udarjeno, da bo poskrbljeno za strogo delitev med njimi. Mirni »blazni« bi imeli namestitev določeno v prizidku na levi strani delavničnega poslopja, ki je 17 Branka Grošelj, Na dnu: Položaj beračev in brezdomcev od konca 19. stoletja do leta 1940 (Ljubljana, 2018), 65. 18 »Priloga 9: Poročilo deželnega odbora o nujni potrebi, da se poseben oddelek deželne posilne delalnice začasno prepusti v porabo norišnici«, 225 – 226. 19 »Stenografični zapisnik devete seje deželnega zbora Lju- bljanskega dne 4. decembra 1872«, 106. 20 »Priloga 9: Poročilo deželnega odbora o nujni potrebi, da se poseben oddelek deželne posilne delalnice začasno prepusti v porabo norišnici«, 229. 21 Fran Göstl, Misterij duše (Ljubljana, 1924), 30. VSE ZA ZGODOVINO 9 Katja Potočnik, »MI NESREČNI SKUPAJ ZBRANI IN V NORIŠNICO ODPELJANI…« ZGODOVINA ZA VSE že ločen od stavbe, v kateri so bili nastanjeni prisi- ljenci, urediti pa bi se dalo tudi dva povsem ločena vhoda, ki bi omogočila, da bolni sploh nikoli ne bi srečali delavcev. Omenjeni prizidek je bil prostoren in bi lahko namestil od 50 do 60 »blaznežev«. Pri opisu prostorov je bila posebna pozornost namenje- na njihovi legi, saj se posebej poudarja, da v bližini ni nobene druge hiše, kar bi zagotavljalo mirno okolje. Sobe so imele visok strop, bile so zračne in svetle, pogled čez okno pa je nudil razgled na gore. Poslopje je nudilo obilo prostora za sprehode, na vo- ljo pa sta bila tudi dva prostorna vrtova. 22 Dodatni argument zagovornikov je predstavljalo dejstvo, da se je leta 1849 v prostore prisilne delavnice preselila celotna jetnišnica z ljubljanskega gradu, v katero so namestili skupno 194 jetnikov, ki jih fizično niso ločili od prisilnih delavcev.23 Prostora je bilo torej več kot dovolj, s posebnim ozirom na ločitev obeh skupin pa bi lahko bilo poskrbljeno za nemoteno delovanje obojih. K potrditvi selitve mirnih »blaznih« v prostore prisilne delavnice, so pripomogli tudi vzori iz dru- gih dežel, saj je Kranjska pred vsako pomembnejšo odločitvijo preverila, kako se s podobnimi izzivi soočajo na Štajerskem, Koroškem, Tirolskem ter drugod.24 Blaznična podružnica se je v prisilni delavnici odprla 11. novembra 1873 za obdobje petih let. V njenih prostorih so se praviloma nastanili mirni in neozdravljivi, t. i. hirajoči bolniki. Do leta 1878 je tako Kranjska vsaj začasno odložila rešitev pereče- ga vprašanja, vendar bo kljub temu morala stremeti k nadomestni ustanovi, ki bi zadostila higienskim in psihiatričnim načelom tedanjega časa.25 Na dolgi rok uporaba prisilne delavnice kot bla- znice sicer ni bila pripravna niti iz zdravstvenih niti iz finančnih obzirov.26 Taka nastanitev bolnikov je predstavljala samo iskanje najboljše možnosti zno- 22 Ibid., 228. 23 Ibid., 230. 24 Ibid., 229. 25 »Priloga 18: Poročilo deželnega odbora zastran zidanja nove zdravnišnice za blazne«, v Obravnave deželnega zbo- ra Kranjskega v Ljubljani od 8. aprila do 15. maja 1875 (Ljubljana, 1875), 179. 26 »Stenografični zapisnik petnajste seje deželnega zbora Lju- bljanskega dne 14. maja l. 1875«, 216. traj obstoječih ustanov s ciljem finančnega prihran- ka.27 Prisilna delavnica je torej lahko bila le začasna rešitev, saj ni bila grajena z namenom zdravljenja nastanjenih in ni upoštevala vseh arhitekturnih elementov, ki naj bi jih tovrstni kustodialni in tera- pevtski zavod vključeval.28 Hkrati Bleiweis skladno s psihiatričnimi usmeritvami navaja nujno ločitev na moški in ženski spol ter ločitev mirnih od ne- mirnih »blaznih«, za kar bi bila potrebna dozidava, nadalje pa bi se potreboval tudi dodatni oddelek za bolnike, ki so po ozdravitvi še zmeraj trpeli za določenimi umskimi omejitvami, kamor bi uvrstili tiste, ki so utrpeli možgansko kap ali epileptike.29 Prihajajoča leta so zaznamovali poskusi reševa- nja prostorske stiske, ki so rezultirali v odločitvi za izgradnjo nove blaznice.30 Priprave in izgradnja nove blaznice na Studencu Pričakovanja za novo blaznico so bila velika. Zdraviti in oskrbovati bi morala 150 ljudi, hkrati pa bi morala zadostiti vsem kriterijem, ki naj bi jih moderna blaznica dosegala – biti mora »prijazna, prijetna, mora ponujati blaznim to, da ne mislijo na svojo nesrečo, ampak da tudi to in uno delajo. Veči- na blaznih pride iz kmetov, in takim mora zdravnik primerno delo nakladati, da kopavajo, sejejo, da or- jejo i. t. d.«31 Kot primerna lokacija z dovolj prostora za poljedelska opravila so bili v načrtih predlagani šentviško polje pri Dravljah, polja pri Ježici ali polje pri Tomačevem.32 Na podlagi prejetih ponudb je 27 V času Keesbacherja kot primarija je bil podan celo predlog, da bi se dodatni oddelek norišnice naredil v bolnišnični mr- tvašnici. V: »Stenografični zapisnik štirinajste (dopoldanje) seje deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani dne 11. aprila 1876«, v Obravnave deželnega zbora kranjskega v Ljubljani od 7. marca do 11. aprila 1876 (Ljubljana, 1876), 163. 28 »Stenografični zapisnik petnajste seje deželnega zbora Ljub- ljanskega dne 14. maja l. 1875, 216 29 Ibid., 216. 30 »Priloga 3: Poročilo deželnega odbora zastran bolnišnične filijale na Poljanah, potem o popravljanji stare norišnice in povekšanji deželnih dobrodelnih naprav«, v Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani od 8. junija do 13. julija 1880 (Ljubljana, 1880), 11 – 12. 31 »Stenografični zapisnik petnajste seje deželnega zbora Lju- bljanskega dne 14. maja l. 1875«, 216. 32 »Priloga 18: Poročilo deželnega odbora zastran zidanja nove zdravnišnice za blazne«, v Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani od 8. aprila do 15. maja 1875 (Lju- 10 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XXIX, 2022, št. 1 bilo leta 1875 vendarle kot končni prostor izbrano posestvo Valentina Krisperja na Studencu.33 V arhitekturnem smislu je Bleiweis predvidel le eno glavno poslopje v obliki črke U, z dvema samo- stojnima stavbama namenjenima nečistim in epi- leptičnim bolnikom. Glavno poslopje bi služilo kot oskrbniška hiša oziroma administrativno poslopje, iz katerega bi izvirali prizidki z oddelki za bolnike in oskrbovance, pri čemer bi oba bila identična tako glede na arhitekturni načrt kot tudi razporejenost glede na bolezni. Eno krilo je bilo namenjeno žen- skam, drugo moškim. V osrednji stavbi, označeno z A, bi se nahajala celotna administracija. Levo in desno od nje bi se nahajali prostori za mirne in nemirne bolnike, tudi t.i. somatske. Vsaki od teh skupin je pripadal vrt, pri čemer je bil ta za mirne bolnike največji, najmanjši pa za somatske obolele. Nemirni bolniki so bili oddaljeni najdlje od admi- nistrativne stavbe. Po hodniku, označenem z D, se je prišlo v del krila, E, ki je bil namenjenim besne- čim bolnikom in so bili tako kar najbolj oddaljeni od osrednjega dela. Tako ženski kot moški del sta imela predviden tudi pripadajoči vrt. Med moškim in ženskim delom stavbe namenjenim besnečim, se je nahajala kuhinja, označena z G, z vodometom, bljana, 1875), 179. Tudi v »Stenografični zapisnik štirinajste (dopoldanje) seje deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani dne 11. aprila 1876«, 163. 33 »Priloga 7: Poročilo deželnega odbora o nakupu Valentin Krišerjevega posestva, »zverinjak« imenovanega, za pri- hodnjo deželno norišnico«, v Obravnave deželnega zbora kranjskega v Ljubljani od 7. marca do 11. aprila 1876 (Lju- bljana, 1876), 45 – 49. označenim s H. Morebitna ostala poslopja v okviru prvotnega načrta iz leta 1876 niso bila predvidena.34 Na posestvu sta bili nadalje predvideni dve samostojni manjši, t.i. paviljonski stavbi ki bi bili ločeni od glavnega poslopja. Postavljeni bi bili si- metrično glede na središče osrednje stavbe in sicer tako na moški kot tudi na ženski strani. V njej bi bili nameščeni nečisti in epileptični bolniki. V upravnem smislu je Bleiweis priporočal sa- mostojno upravo, ki bi bila ločena od uprave teda- njih deželnih dobrodelnih ustanov. Upravnik bi bil zdravnik, ki bi v blaznici tudi stanoval, z njim vred pa tudi pomožni zdravnik in upravni uradnik. Za duhovnika je predvidel stanovanje le v prime- ru, da bi bolnike tudi poučeval. Enako je močno okrnil tradicionalno vlogo redovnic pri strežbi, saj priporoča posvetno strežbo. Hkrati je veliko po- zornost namenil zaposlitvi bolnih na vrtu in polju, pri čemer pa opozarja, da se pri tovrstnem delu ne sme gledati na dobiček, ki bi ga blaznica na ta račun lahko generirala, temveč mora delo vedno odslikavati potrebe bolnika na poti k ozdravitvi. Bleiweis je veliko pozornost namenil temu, da so se bolniki v okviru svoje delovne terapije lahko ukvarjali s tisto dejavnostjo, ki jim je bila domača in primerna stanu ter izobrazbi. Glede na to, da je bila večina bolnikov nižjega stanu, je bilo potreb- no temu primerno zagotoviti dovolj poljedelskih površin, ob obdelavi katerih bi se tovrstni bolniki najbolje počutili.35 Kot pomemben del blaznice je predvidel tudi mrtvašnico. Zanj mrtvašnica ni le prostor, kamor se premesti umrle, temveč navaja, da je potrebna: »tudi posebna soba, v kateri se mrtvi secirajo. Dan danes je znanstveno dognano, da norišnica blaznim ne sme biti ječa, ampak bolnišnica, kjer se zdravniki prizadevajo ozdraviti blazne. In da jim to tudi več- 34 Glej tudi: »Priloga 18: Poročilo deželnega odbora zastran zidanja nove zdravnišnice za blazne«, 180. 35 Ibid., 180. Leta 1880 to stališče zanemarijo, saj ob podpisu nove pogodbe z redovnicami glede režije, pristanejo na to, da sme red uporabiti »blazne« za različna dela, vendar jim mora za to dajati simbolično plačo. Podrobneje v: »Priloga 31: Poročilo deželnega odbora zastran režije in zdravljenja na blazničnem oddelku v Studenci«, v Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani od 8. junija do 13. julija 1880 (Ljubljana, 1880), 523. Načrt Kranjske deželne blaznice, 1876 (Arhiv Republike Slovenije) VSE ZA ZGODOVINO 11 Katja Potočnik, »MI NESREČNI SKUPAJ ZBRANI IN V NORIŠNICO ODPELJANI…« ZGODOVINA ZA VSE krat obvelja, kaže skušnja, ker izmed 100 blaznih se jih navadno kakih 40 ozdravi. V terapiji blaznih velik korak naprej storil se je z obdukcijami mrtvih. Kakor je Rokitansky še le po patologični anatomiji korak naprej odprl medicine, tako je tudi prof. Me- ynert, če je blaznega brez vspeha zdravil, ga hotel mrtvega preiskavati, da je v mrliču najdel, kar mu je potem bilo pri drugih blaznih vodilo za zdravljenje.36 Po Bleiweisovem predlogu bi zavod imel šest razdelkov, ki bi združevali samoplačnike prvega in drugega razreda, okrevalce in mirne ozdravlji- ve »blazne«, nemirne ozdravljive in neozdravljive »blazne«, ki bi se ločili v dva pododdelka, mirne neozdravljive in epileptične bolnike, nesnažne in paralizirane bolnike ter zadnjega za »razsajalce«, tiste, ki so bili nemirni, so povzročali škodo in so bili potencialno nevarni sebi in okolici. Svojim po- trebam primerno so imeli tudi specifično oblikovan oddelek.37 Poleg same klasifikacije glede na spol in obliko bolezni, je Bleiweis v vseh oddelkih veliko pozor- nosti namenil tudi svežemu zraku in svetlobi, saj je predlagal, da se naredijo verande v švicarskem slogu, ki bi »blaznim« nudile preživljanje proste- ga časa na zraku tudi v primeru slabega vremena, zavod pa bi vključeval tudi prostorne sobe za delo, prostočasne aktivnosti ali izobraževanje.38 Pričetek delovanja blaznice v luči nenehnega pomanjkanja prostorskih kapacitet Bleiweisov načrt in ambicije po čim hitrejši pre- selitvi bolnikov na novo posestvo na Studencu so se realizirale počasi. Pričakovana selitev v novo blaznico jeseni 1878 se je zavlekla. Pozimi 1878 so se na starih, že uporabljenih, poslopjih pokazale pomanjkljivosti, prizanešeno pa ni bilo niti novo- 36 »Stenografični zapisnik trinajste seje deželnega zbora kranj- skega v Ljubljani dne 12. julija leta 1880«, v Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani od 8. junija do 13. julija 1880 (Ljubljana, 1880), 260. 37 »Priloga 29: Poročilo deželnega odbora zastran zidanja deželne zdravnišnice in oskrbnišnice za blazne na poprej Valentin Krišperjevem posestvu »Zverinjak« na Studencu pri Devici Mariji v Polju«, v Obravnave deželnega zbora kranjskega v Ljubljani od 7. marca do 11. aprila 1876 (Lju- bljana, 1876), 265. 38 Ibid., 266. gradnjam.39 V njih so že bivali prvi »blazni«, ki so bili v skrajni sili zaradi pomanjkanja prostora pre- peljani iz prisilne delavnice.40 Leta 1880 so začeli z intenzivnejšim preseljevanjem bolnih na Studenec, vendar je to pomenilo, da se je moralo dokončno urediti tudi vprašanje zdravniške službe. Dokler je Kranjska imela na Studencu le 30 – 35 mirnih bol- nikov, je zadostovalo, da sta se primarij ali sekunda- rij dvakrat tedensko vozila iz bolnice na Studenec. Sedaj pa bi se oskrbovalo do 100 »blaznih«, med njimi tudi manične in nemirne, ki bi potrebovali stalno navzočnost zdravnika. Delovno mesto je za- sedel Pavel Preinič, občinski in tovarniški zdravnik iz Čavelj pri Reki.41 V blaznici je delal vse do svoje smrti 29. julija 1894, na njegovem mestu pa ga je nasledil Štefan (Stevo) Divjak.42 Neuradna otvoritev Kranjske deželne blaznice je potekala 27. in 28. decembra 1880, ko so v novo blaznico prepeljali prvih 22 moških in 26 ženskih bolnic. Ob slovesni otvoritvi nekaj dni kasneje, jih je bilo nastanjenih že 77 od skupno 100 prostih mest, stara norišnica v bolnišnici pa se je kmalu zatem prezidala in se uporabila kot prostor za ne- ozdravljive »blazne« in epileptike ter kot opazovalni oddelek, kamor so sprva sprejeli vse »blazne« na opazovanje, nato pa jih po potrebi premestili na Studenec z namenom dolgotrajnejšega zdravljenja.43 Slovestna otvoritev je potekala 3. 1. 1881 v navzoč- nosti deželnega glavarja Friderika Kaltenegger – Ridehorsta. Zmagoslavje nad obvladovanjem blaznosti na Kranjskem ni trajalo dolgo. Že dve leti za odprtjem so se pričeli vrstiti prvi protesti zoper prenapolnje- 39 Ibid., 266. 40 »Priloga 46: Poročilo deželnega odbora o zidanji norišnice na deželnem posestvu na Studencu«, v Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani od 8. junija do 13. julija 1880 (Ljubljana, 1880), 655. 41 »Priloga 18: Poročilo o delovanji kranjskega deželnega od- bora za čas od 1. januarja l. 1880 do konca junija l. 1881«, v Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani od 24. septembra do 22. oktobra l. 1881 (Ljubljana, 1881), 331. 42 »Priloga 3: Poročilo o delovanji kranjskega deželnega od- bora za dobo od 1. januvarija do konec decembra 1894«, v Obravnave deželnega zbora kranjskega v Ljubljani od 28. decembra 1894. do 16. februarja 1895 (Ljubljana, 1895), 290. 43 »Priloga 18: Poročilo o delovanji kranjskega deželnega od- bora za čas od 1. januarja l. 1880 do konca junija l. 1881«, 350. 12 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XXIX, 2022, št. 1 nost blaznice. Karel Bleiweis tako septembra 1882 poroča, da je na opazovalnem blazničnem oddelku 12 bolnikov preveč, zaradi česar so bili ponovno prisiljeni v sobah namestiti po več bolnikov. Po- dobna situacija je vladala na Studencu, kjer so bili primorani v vsaki sobi postaviti še eno posteljo. Takšna prenapolnjenost je bila z zdravstvenega vi- dika pogubna, saj ni omogočala klasifikacije »bla- znih«. 44 Leto dni kasneje stanje ni bilo nič boljše, nasprotno – porast števila »blaznih« se je beležil povsod, ne samo na Kranjskem.45 Pozornost, ki so jo lahko zdravniki in osebje posvetili posameznim bolnikom je bila vse manjša, kurativna funkcija blaznice je vse bolj stopala v ozadje. V takih razme- rah nesreče ne presenečajo. V takratnem časopisju se podrobneje seznanimo s primerom, ko je bilo enemu izmed bolnikov posvečeno manj pozornosti. Bolnik je bil obtožen umora, a je bil zaradi narave svojega zagovora kot simulant poslan v blaznico na opazovanje. Po prvih pregledih je pustil vtis zdravega človeka, a kljub temu zdravniki bolezni še niso izločili in so ga obdržali na opazovanju. Ne- kega dne je bolnik stopil v stranišče, izdrl držalo iz metle, si ga nastavil na sence in se z njim zaletel ob zid. Po nesreči je bil bolnik takoj zdravniško oskrbljen, obvezan, hujše poškodbe ni bilo videti. Čez nekaj dni je bolniku postalo slabo, pri menjavi obveze pa mu je rana pričela krvaveti. Šele sedaj je bilo ugotovljeno, da je imel od nesreče dalje zlo- mljeno lobanjo. Kljub temu, da je bil hitro prepeljan v bolnico, je bolnik za posledicami nesreče umrl.46 Tako prenapolnjenost je videl tudi cesar Franc Jožef I., ki je leta 1883 ob 600-letnici habsburške vladavine na Kranjskem obiskal blaznico, a glede na opisan potek ogleda ga prenapolnjenost ni zmo- tila. Sprva je bil v njegov program vključen le obisk civilne bolnice, na podlagi tega obiska in Bleiweiso- vega obžalovanja, »kako škoda je, da ne bodo videli nove in po novejših skušnjah zidane blaznice«,47 pa 44 »Stenografični zapisnik desete seje deželnega zbora kranj- skega v Ljubljani dne 30. septembra 1882«, v Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani od 4. septembra do 9. oktobra l. 1882 (Ljubljana, 1882), 152. 45 »Stenografični zapisnik devete seje deželnega zbora dne 9. oktobra l. 1883, v Obravnave deželnega zbora kranjskega v Ljubljani od 25. junija do 20. oktobra l. 1883 (Ljubljana, 1883), 93 – 94. 46 »Priloga 64: Deželni odbor – kot sodnik«, Naš list, 2, št. 64, 9. 11. 1906, 6. 47 »Cesar v deželni blaznici«, Slovenec, 11, št. 84, 14. 7. 1883, 2. se je odločil še za obisk novo zgrajene blaznice. Ce- sarja so v blaznici sprejeli deželni glavar grof Gustav Thurn – Valsassina, deželni odbornik Josip Vošnjak, zdravnika Alojzij Valenta in Karel Bleiweis, domači zdravnik Pavel Preinič in predstavnica usmiljenih sester, ki so bolnike sicer oskrbovale. Cesar si je ogledal vsa poslopja in prostore, Radics pa povzema Laibacher Zeitung in navaja, da se je cesar zanimal za razdelitev dela med bolniki, zgodovino blaznice, nove stavbe, zdravniško delo in samo prostornost. Pozitivno je pozdravil lego blaznice, vodo in senco, primerno razdelitev novih zgradb in urejenost zno- traj prostorov kljub že takratni prenapolnjenosti. Obisk je zaključil s slovesom: »Zeló bi Mi bilo žàl, da nisem videl lepega tega zavoda.«48 19. junija 1883 je vodstvo deželnih dobrodelnih zavodov deželnemu odboru sporočilo, da je blazni- ca na vseh svojih lokacijah prenapolnjena. Studenec je lahko sprejel 100 bolnikov, stara »norišnica« 70, poljanska podružnica pa 30. Stara norišnica sicer že dolgo ni bila več primerna za »blazne«, vendar se je v uporabi obdržala zaradi premajhnih kapacitet. Bleiweis je o njej povedal, da razmere v njej že dolgo niso več obvladane, saj sta v njej vladala nemir in vpitje, bolniki pa so bili v njej močno utesnjeni.49 Glede na prenapolnjenost vseh prostorov ni bilo več možno sprejeti nobenega novega bolnika, čeprav bi ti utegnili biti nevarni sebi ali okolici. Iz tega razloga so dodatna mesta za mirne »blazne« zagotovili v hiralnici sv. Jožefa, ki je bila pripra- vljena prevzeti do 20 bolnih. V kasnejših letih so število bolnikov, ki so jih bili pripravljeni sprejeti v hiralnici – blaznici sv. Jožefa še vsaj potrojili, leta 1895 pa je število preseglo 150 bolnikov.50 Takoj na začetku so v oskrbo sprejeli 10 bol- nikov.51 V hiralnici so praviloma oskrbovali ne- ozdravljive in mirnejše bolnike. To je ponovno 48 Radics, Zgodovina deželne civilne bolnice, 75. 49 »Stenografični zapisnik jednajste seje deželnega zbora kranj- skega v Ljubljani dne 15. januarja l. 1887«, v Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani od 9. decembra 1886 do 24. janurja 1887 (Ljubljana, 1887), 187. 50 »Priloga 36: Poročilo deželnega odbora glede pomanjkanja prostorov v Ljubljanski bolnišnici in blaznici«, v Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani od 9. decembra 1886 do 23. januarja 1887 (Ljubljana, 1887), 255. 51 »Poročilo o delovanji kranjskega deželnega odbora za čas od 1. avgusta 1883 do 31. julija 1884«, v Obravnave deželnega VSE ZA ZGODOVINO 13 Katja Potočnik, »MI NESREČNI SKUPAJ ZBRANI IN V NORIŠNICO ODPELJANI…« ZGODOVINA ZA VSE predstavljalo le ukrep v sili iskanja hitre in poceni rešitve zaradi pomanjkanja kapacitet. Nekaj let po nastanitvi bolnikov v hiralnici je Bleiweis poročal, da je moral »blazne« večkrat premeščati iz sv. Jožefa nazaj na Studenec, ker so bili tamkajšni prostori za nemirne neprimerni. Do leta 1887 je zaradi nji- hove neprimernosti in nezmožnosti obvladovanja bolnikov prišlo do več hudih pretepov, kar še po- trjuje pomembnost ustreznih prostorov za uspešno zdravljenje.52 V letu 1886 je Bleiweis ponovno nastopil v smeri povečanja blaznice, saj bi glede na deželne potrebe morala imeti blaznica prostora za 230 ljudi. 53 Da bi lahko tako povečali kapacitete, bi morali obe poslo- pji za nemirne »blazne« podaljšati, mirni »blazni« pa bi potrebovali dve novi dvonastropni stavbi, s čimer bi pridobili prostor za 112 novih bolnikov.54 Njegovi argumenti za širjenje blaznice niso bili omejeni samo na večjo uspešnost zdravljenja in posledično finančno ugodnejšo situacijo za deželo Kranjsko, temveč tudi, da »milosrčnost in naše zdra- vstvene postave zahtevajo hitre pomoči.«55 Že leto dni kasneje je odbor potrdil gradnjo dveh novih oddelkov za skupno 72 (36 žensk in 36 moških) umobolnih v znesku 66.000 goldinarjev.56 Večina »blaznih« iz oddelka za »blazne« v deželni bolnici se je nato preselila v novo zgrajena oddelka na Stu- dencu, v prazne bolniške prostore pa so po začetnih okulističnih bolnikih prišli okuženi s sifilisom.57 Kljub dodatnim prostorom je veljalo pričakovati, da zbora Kranjskega v Ljubljani od 9. septembra do 18. oktobra l. 1884 (Ljubljana, 1884), 98. 52 »Stenografični zapisnik jednajste seje deželnega zbora kranj- skega v Ljubljani dne 15. januarja l. 1887«, 192. 53 Bleiweis navaja, da so morali v 10 letih delovanja odreči sprejem v blaznico skoraj 200 ljudem. V: »Stenografični za- pisnik jednajste seje deželnega zbora kranjskega v Ljubljani dne 15. januarja l. 1887«, 187. 54 »Priloga 36: Poročilo deželnega odbora glede pomanjkanja prostorov v Ljubljanski bolnišnici in blaznici«, 256 – 257. 55 »Stenografični zapisnik jednajste seje deželnega zbora kranj- skega v Ljubljani dne 15. januarja l. 1887«, 187. 56 »Stenografični zapisnik štirnajste seje deželnega zbora kranjskega v Ljubljani dne 17. januarja 1888«, v Obravna- ve deželnega zbora kranjskega v Ljubljani od 24. novembra 1887 do 23. januarja 1888 (Ljubljana, 1888), 225. 57 »Poročilo o delovanji kranjskega deželnega odbora za dobo od 1. septembra 1889 do 31. avgusta 1890«, v Obravnave deželnega zbora kranjskega v Ljubljani od 14. oktobra do 25. novembra 1890 (Ljubljana, 1890), 152-153. tudi ti na dolgi rok ne bodo zadoščali naraščajočim potrebam dežele Kranjske.58 Zaključek Namen članka je bila osvetlitev začetkov orga- niziranega zdravljenja »blaznih« na Kranjskem od ustanovitve Deželne civilne bolnice dalje. Sprva so bili tovrstni bolniki v večji meri pre- puščeni sami sebi, saj na začetku 19. stoletja ni bilo na voljo veliko bolniških postelj, ki bi bi bile namenjene zdravljenju različnih oblik blaznosti. Pri tem ne gre za kranjsko posebnost, temveč gre dejstvo pripisati predvsem temu, da se je psihiatrija kot znanstvena disciplina šele uveljavljala. Skladno z njenim napredkom so se tudi sistemsko urejali posegi v zdravstveni sistem znotraj celotnega ce- sarstva. Dvorni dekret leta 1841 je tako zapovedal skrb nad duševnimi bolniki posameznim deželam, pri čemer je hkrati zapovedal gradnjo blaznic. Ker je bila sedaj skrb v celoti prepuščena de- želam in iniciativam angažiranih posameznikov, so se blaznice po deželah gradile različno hitro. Kranjska je kljub velikim prostorskih stiskam svojo prvo samostojno blaznico dobila šele konec leta 1880, pri čemer so velikim zamudam pri gradnji botrovali predvsem finančna vprašanja, počasnost birokracije in iskanje primernega prostora, v vme- snem času pa je deželni odbor iskal začasne rešitve perečega vprašanja. Blaznica je vendarle z letom 1881 pričela služiti svojemu namenu s polno paro in pričakovano zelo hitro zapolnila svoje prostorske kapacitete. Le nekaj let zatem v virih zasledimo večkratna opozorila s prošnjo po povečanju zgradb in na tak način za- gotovitvi ustrezne oskrbe za bolne, pri čemer pa so se kljub vsem adaptacijam in dozidavam težave nadaljujevale še krepko v 20. stoletje. 58 »Poročilo o delovanji kranjskega deželnega odbora za dobo od 1. septembra 1888 do 31. avgusta 1889«, v Obravnave deželnega zbora kranjskega v Ljubljani od 10. oktobra do 23. novembra 1889 (Ljubljana, 1889), 138. 14 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XXIX, 2022, št. 1 Viri in literatura Arhivski gradivo Arhiv Republike Slovenije, Studenec, AS 38, Deželni zbor in odbor za Kranjsko 1899 – 1905, Dopis, 27. 8. 1905. Članki, monografije »Cesar v deželni blaznici«, Slovenec, 11, št. 84, 14. 7. 1883, 2. Göstl, Fran, Misterij duše. Ljubljana: Zvezna tiskarna in knjigarna, 1924. Grošelj, Branka: Na dnu: Položaj beračev in brezdomcev od konca 19. stoletja do leta 1940. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2018. »Poročilo o delovanji kranjskega deželnega odbora za čas od 1. avgusta 1883 do 31. julija 1884«. V Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani od 9. septembra do 18. oktobra l. 1884. Ljubljana: Kranjski deželni odbor, 1884. 1 – 139. »Poročilo o delovanji kranjskega deželnega odbora za dobo od 1. septembra 1888 do 31. avgusta 1889«. V Obravnave deželnega zbora kranjskega v Ljubljani od 10. oktobra do 23. novembra 1889. Ljubljana: Kranjski deželni odbor, 1889. 1 – 196. »Poročilo o delovanji kranjskega deželnega odbora za dobo od 1. septembra 1889 do 31. avgusta 1890«. V Obravnave deželnega zbora kranjskega v Ljubljani od 14. oktobra do 25. novembra 1890. Ljubljana: Kranjski deželni odbor, 1890. 1 – 224. »Poročilo o delovanji kranjskega deželnega odbora z adobo od 1. januvarija do konec decembra 1893«. V Obravnave deželnega zbora kranjskega v Ljubljani od 28. decembra 1893 do 17. februarija 1894. Ljubljana: Kranjski deželni odbor, 1894. 1 – 303. »Priloga 3: Poročilo deželnega odbora zastran bolnišnične filijale na Poljanah, potem o popravljanji stare norišnice in povekšanji deželnih dobrodelnih naprav«. V Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani od 8. junija do 13. julija 1880 (Ljubljana: Kranjski deželni odbor, 1880. 9 – 12. »Priloga 7: Poročilo deželnega odbora o nakupu Valentin Krišerjevega posestva, »zverinjak« imenovanega, za prihodnjo deželno norišnico«. V Obravnave deželnega zbora kranjskega v Ljubljani od 7. marca do 11. aprila 1876. Ljubljana: Kranjski deželni odbor, 1876. 45 – 49. »Priloga 9: Poročilo deželnega odbora o nujni potrebi, da se poseben oddelek deželne posilne delalnice začasno prepusti v porabo norišnici«. V Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani v drugi sesiji četrte volitvene dobe od 5. novembra do 7. decembra 1872. Ljubljana: Kranjski deželni odbor, 1872. 225 – 232. »Priloga 18: Poročilo deželnega odbora zastran zidanja nove zdravnišnice za blazne«. V Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani od 8. aprila do 15. maja 1875. Ljubljana: Kranjski deželni odbor, 1875. 179 – 183. »Priloga 18: Poročilo o delovanji kranjskega deželnega odbora za čas od 1. januarja l. 1880 do konca junija l. 1881«. V Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani od 24. septembra do 22. oktobra l. 1881. Ljubljana: Kranjski deželni odbor, 1881. 190 – 429. »Priloga 29: Poročilo deželnega odbora zastran zidanja deželne zdravnišnice in oskrbnišnice za blazne na poprej Valentin Krišperjevem posestvu »Zverinjak« na Studencu pri Devici Mariji v Polju«. V Obravnave deželnega zbora kranjskega v Ljubljani od 7. marca do 11. aprila 1876. Ljubljana: Kranjski deželni odbor, 1876. 264 – 275. »Priloga 31: Poročilo deželnega odbora zastran režije in zdravljenja na blazničnem oddelku v Studenci«. V Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani od 8. junija do 13. julija 1880. Ljubljana: Kranjski deželni odbor, 1880. 521 – 524. »Priloga 36: Poročilo deželnega odbora glede pomanjkanja prostorov v Ljubljanski bolnišnici in blaznici«. V Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani od 9. decembra 1886 do 23. januarja 1887. Ljubljana: Kranjski deželni odbor, 1886. 255 – 259. »Priloga 46: Poročilo deželnega odbora o zidanji norišnice na deželnem posestvu na Studencu«. V Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani od 8. junija do 13. julija VSE ZA ZGODOVINO 15 Katja Potočnik, »MI NESREČNI SKUPAJ ZBRANI IN V NORIŠNICO ODPELJANI…« ZGODOVINA ZA VSE 1880. Ljubljana: Kranjski deželni odbor, 1880. 639 – 660. »Priloga 64: Deželni odbor – kot sodnik«, Naš list, 2, št. 64, 9. 11. 1906, 5 – 6. Radics, Peter: Zgodovina deželne civilne bolnice v Ljubljani. Ljubljana: Deželni odbor kranjski 1887. »Stenografični zapisnik osme (večerne) seje deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani dne 21. aprila 1877«. V Obravnave deželnega zbora kranjskega v Ljubljani od 5. do 21. aprila 1877. Ljubljana: Kranjski deželni odbor, 1877. 123 – 161. »Stenografični zapisnik devete seje deželnega zbora Ljubljanskega dne 4. decembra 1872«. V Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani v drugi seji četrte volitvene dobe od 5. novembra do 7. decembra 1872. Ljubljana: Kranjski deželni odbor, 1872. 89 – 112. »Stenografični zapisnik devete seje deželnega zbora dne 9. oktobra l. 1883. V Obravnave deželnega zbora kranjskega v Ljubljani od 25. junija do 20. oktobra l. 1883. Ljubljana: Kranjski deželni odbor, 1883. 91 – 110. »Stenografični zapisnik desete seje deželnega zbora kranjskega v Ljubljani dne 30. septembra 1882«. V Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani od 4. septembra do 9. oktobra l. 1882. Ljubljana: Kranjski deželni odbor, 1882. 143 – 159. »Stenografični zapisnik jednajste seje deželnega zbora kranjskega v Ljubljani dne 15. januarja l. 1887«. V Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani od 9. decembra 1886 do 24. janurja 1887. Ljubljana: Kranjski deželni odbor, 1887. 176 – 197. »Stenografični zapisnik jednajste seje deželnega zbora kranjskega v Ljubljani dne 8. februvarija 1895«. V Obravnave deželnega zbora kranjskega v Ljubljani od 28. decembra 1894 do 16. februarja 1895. Ljubljana: Kranjski deželni odbor, 1895. 251 – 280. »Stenografični zapisnik trinajste seje deželnega zbora kranjskega v Ljubljani dne 12. julija leta 1880«. V Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani od 8. junija do 13. julija 1880. Ljubljana: Kranjski deželni odbor, 1880. 233 – 274. »Stenografični zapisnik štirinajste (dopoldanje) seje deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani dne 11. aprila 1876«. V Obravnave deželnega zbora kranjskega v Ljubljani od 7. marca do 11. aprila 1876. Ljubljana: Kranjski deželni odbor, 1876. 157 – 179. »Stenografični zapisnik štirnajste seje deželnega zbora kranjskega v Ljubljani dne 17. januarja 1888«. V Obravnave deželnega zbora kranjskega v Ljubljani od 24. novembra 1887 do 23. januarja 1888. Ljubljana: Kranjski deželni odbor, 1888. 217 – 236. »Stenografični zapisnik petnajste seje deželnega zbora Ljubljanskega dne 14. maja l. 1875«. V Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani od 8. aprila do 15. maja 1875. Ljubljana: Kranjski deželni odbor, 1875. 213 – 233. Zusammenfassung „WIR UNGLÜCKLICHEN EINGESAMMELT UND IN DIE IRRENANSTALT ABGEFÜHRT…“ Vom Zivilkrankenhaus des Landes zur Krainer Landes-Irrenanstalt Die Zahl der „Wahnsinnigen“ stieg seit dem Ende des 18. Jahrhunderts unaufhaltsam an. Immer lauter erscholl der Ruf nach einer neuen, am Stadt- rand gebauten Irrenanstalt, die die räumlich stark beschränkte Irrenanstalt ersetzen sollte, die es seit dem Jahr 1827 im Rahmen des Allgemeinen Lan- deskrankenhauses in Ajdovščina in Ljubljana gab. Die Antwort kam in Form eines neuen Grundstü- ckes in Studenec, wo in renovierten alten sowie neu erbauten Gebäuden die Krainer Landes-Irrenan- stalt entstand – die erste spezialisierte Einrichtung für geistig Kranke in Krain, die in progressivem Geist und auf Basis der damaligen psychiatrischen Richtlinien eingerichtet wurde. Der Weg zu dieser Anstalt war allerdings nicht so einfach und direkt wie vom Hofdekret aus dem Jahr 1841 vorgesehen, als die Versorgung geistig Kranker zur Gänze den Landesbehörden überlas- sen und ihnen gleichzeitig der Bau eigenständiger Landes-Irrenanstalten auferlegt wurde. Wegen des ständigen Mangels an finanziellen Mitteln, die man für Baubedürfnisse hätte widmen können, begann 16 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XXIX, 2022, št. 1 der Krainer Landtag nach zeitweiligen Alternativen zu suchen, die für die wachsende Zahl an Kran- ken ausreichen würden. Als temporäre Lösungen wurden Kranke daher in der Zweigniederlassung des Krankenhauses in Poljane, der Zwangsarbeits- und Siechenanstalt des Hl. Joseph untergebracht, während die interne Irrenabteilung im Landes- krankenhaus selbst die Funktion einer Beobach- tungsstation hatte, von wo die Kranken nach der Diagnose verlegt wurden. Dabei darf man nicht vergessen, dass keine der Alternativen eine passen- de Lösung für die Kranken darstellte, da sie nicht über Räume verfügten, die gemäß den damaligen psychiatrischen Richtlinien für die Behandlung geistig Erkrankter geeignet waren. Die Behandlung geistiger Erkrankungen verlangte nämlich einen anderen Zugang als die Behandlung von Verlet- zungen oder anderen physiologischen Krankheiten; damit verbunden waren auch der Standort und die spezifische Gebäudearchitektur, die Anordnung der Räume und ihre zweckgerichtete Verwendung. Keine der eingeführten Lösungen entsprach zur Gänze den Kriterien für eine erfolgreiche Behand- lung von „Wahnsinnigen“, weshalb ihre Behand- lung von Anfang an sehr erschwert, wenn nicht gar verunmöglicht war. In den siebziger Jahren des 19. Jahrhunderts begannen sich die Räder der Bürokratie endlich schneller zu drehen. Die Lage in den bestehenden Irrenabteilungen war katastrophal und eine eigen- ständige Irrenanstalt somit nur mehr eine Frage der Zeit. Bis zum Jahr 1875 bestimmten die Landesbe- hörden den genauen Standort der Irrenanstalt und regelten den Ankauf des Grundstückes Studenec, das sich am Stadtrand von Ljubljana befand. Die Pläne für die Irrenanstalt wurden ausgearbeitet, wobei ihr künftiger Leiter Karel Bleiweis einen prä- genden Einfluss hatte. Seiner Meinung nach sollte die neue Einrichtung 150 Patienten innerhalb eines u-förmigen Hauptgebäudes sowie zwei eigenstän- digen Gebäuden für Unsaubere und Epileptiker unterbringen. Bei der Definition der Widmung und Lage der Räumlichkeiten berücksichtigte er die da- maligen psychiatrischen Richtlinien, die eine Klas- sifikation der Patienten nach Art der Erkrankung sowie Geschlecht vorgaben, gleichzeitig widmete er auch dem Bedürfnis nach frischer Luft und Licht sowie Möglichkeiten für Freizeitaktivitäten große Aufmerksamkeit. Die Übersiedlung der Kranken, die zunächst für den Herbst 1878 geplant war, verzögerte sich trotz gründlicher Vorbereitungen. Bei den alten Gebäu- den hatten sich bis dahin bereits Mängel gezeigt, aber auch die neuen Gebäude, in denen schon die ersten, aus der Zwangsarbeitsanstalt überführen Patienten untergebracht waren, waren beschädigt. Außerdem gab es noch keinen Hausarzt. Ende De- zember 1880 begann man dann mit der intensiveren Übersiedlung der Kranken nach Studenec, so dass bis zur feierlichen Eröffnung am 3. 1. 1881 bereits 77 von insgesamt 100 freien Plätzen belegt waren. Von Anfang an wich also die Größe der Irrenanstalt von den Plänen ab, daher verwundert es nicht, dass die Anstaltsleitung bereits ein Jahr später über eine Überbelegung und die Unmöglichkeit der Beibe- haltung der Klassifikation der Patienten berichtete. Die Beschwerden der Leitung kamen so regelmäßig vor, dass sie im Jahr 1887 zum Bau von zwei neuen Abteilungen für insgesamt 72 Patienten führten. Dies war jedoch wieder nur eine zeitweise Lösung, da die Zahl der Erkrankten, die die Irrenanstalt gezwungen war aufzunehmen, unaufhaltsam stieg. Die Trennung nach dem Geschlecht konnte noch beibehalten werden, während eine Klassifikation der Kranken praktisch nicht existent war, sodass ihre Behandlung auch aus diesem Grund sehr er- schwert war. Eine weitere Unannehmlichkeit war die infolge der fehlenden organisatorischen Regeln vergrößerte Gefahr von Unfällen. In den folgenden Jahrzehnten kam es noch zu weiteren Um- und Anbauten, dennoch blieben die organisatorischen Probleme bestehen. Schlagwörter: 19. Jahrhundert, Psychiatrie, Ir- renanstalt