Ustrahovanje v šoli. Zdanja Ijudska šola je javni zavod, v kateri mora hoditi mladina brez izjeme na stan, narodnost in veroizpovedanje, ako jo postava s 14. maja 1869.1., §. 23., ne odveže. Njen glavni namen je vzgojevati mladino, da bode nravna in pobožna, jej razvijati duševne moči, oskrbovati jo s potrebnimi znauostmi in vednostmi, in sicer v toliki meri, da se lehko dalje omika za življenje, da bodo enkrat iz nje prida ljudje in državljani. Vsaki javni zavod pa, ako hočemo ž njim kaj prida doseči, in da se ohrani red, inora imeti v to potrebnih pravil, katerim se uiorajo njegovi člani podvreči. Tudi Ijudska šola je taka naprava, v katero morajo hoditi skorej brez izjeme vsi otroci. Mej šolskimi otroci se pa nabaja obilo nežnih, nedolžnih in nepopačenih src, a so pa tudi taki, v katerih inladih srcih je že prezgodaj pognal zarodek hudobije. Take mora šola voditi na pot poboljšanja. Ker pa lepa beseda vselej ne najde lepega mesta, treba je postav, po katerib se raora mladina ravnati in jih na tanko izpolnovati. Vse to narn določuje manj ali več šolska postava, katero morajo šolski otroci, stopivši v šolo, poznati. Kaznovati in vedno kaznovati neubogljive učence, je pa zelo težavno ter napredku in pouku škodljivo. V šoli, v kateri se druzega ne dela, nego kaznuje, potrati se preveč časa, in sicer toliko, da ga za posamezne šolske predmete primanjkuje. Taka šola ne napreduje, aiupak zaostaja, ter gre rakovo pot. Dalje so nekateri stariši neubogljivih otrok tako lehkomišljeni, da se jim mrzi, ako se kaznuje njihov otrok zbog te ali druge napake, katera je morebiti v kvar posameznim ali vsi šoli, ter delajo na to, da obrekujejo šolo, njene naprave in učitelja. Slednjič je pa učitelj nove šolske dobe toliko preobložen z delom, da mu ni toliko mar kaznovanje, temveč hrepeni in dela le na to, da bi pri mladini mogel vse z lepo besedo doseči; prepogosto kaznovanje mu je pa že prav nadležno, ker je manj ali več združeno s strastjo, recimo vsaj z nevoljo, katera škoduje zdravju. 11* Večkrat je pa učitelj sam kriv, da mora v šoli bolj pogosto kaznovati. Treba je tedaj, da se učitelj po vsi svoji moči kaznovauju v šoli ogiba. Zatorej naj se povsod v šoli in zunaj šole dostojno vede. Učenci morajo učitelja imeti kot nekako vzvišenega človeka, ki ni zapleten v nikake pregreške in nerednosti. Učitelj naj bode torej mej ljudstvom tak, o katerem se ne vidijo tudi najmanjši nravstveni pregreški. S svojim treznim in spodobnim vedenjem, z neomahljivim značajem bode naj ljudstvu dober vodnik in moder svetovalec, kateremu edina skrb je le to, kar je njegov poklic. V šoli naj deluje vestno, pa tudi zunaj šole naj ne zamuja nobenega trenotka, v katerem bi ne povzdigoval omike in blagostanja naroda svojega. Tak učitelj pridobiva si zaupanje in ljubezen starišev in občine, in ako uživa ljubezeu odrastlih, vzbujala se bode do njega tudi ljubezen v otrocih, kateri bodo šolske postave radovoljno in veselo izpolnjevali, vse storili, ter si pridobivali in ohranovali ljubezen učiteljevo. Ako pa učitelju teh čednosti manjka, naj se trudi in dela kakor hoče, naj še tako lepo in vzvišeno govori o tej ali oni reči, plod njegovega delovanja bode le polovičarski. Učitelj naj bode v šoli prvi in zadnji. Ves za uk odločeni čas porabi naj v šoli, ter naj čuje nad mladino tudi v tako zvanih prenehljajih. Vsaj ima pa tudi posla dovolj, ako le hoče. Pred šolo, ko se učenci zbirajo, naj jiin pomaga pri nalogah; s slabimi naj ponavlja prejšnje nauke. Učenci, zapazivši učitelja prvega v šoli, bodijo rairno in tiho na svoj odločeoi kraj, z nekakim spoštovaujem, kakor ljudje v cerkvi. Tako čujočemu, za uk in s-olo vnetemu učitelju ni treba vedno upiti praznih besedi: BTiho in mirno!" Po nekaterih šolah na deželi je pri celudnevnem pouku navada, da otroci ostajajo v šoli in čakajo popoludnevnega uka. Tudi tu jih mora učitelj skrbno nadzorovati. To se lehko zgodi, vsaj je celudnevni pouk le na večrazrednicah, v katerih naj se učitelji vrste pri nadzorovanji. Naj se že nadzoruje tii tako, ali tako, vender pa smelo trdim, da v takem slučaji mora učitelj na spodobnost in lepo vedenje svojih učencev sam paziti. Dalje raora učitelj pri poučevanji glasno, počasi, razločno in uinljivo govoriti. Za stvar, katero razlaga, mora biti tako pregret, da se mu to na obrazu bere. V takem slučaji boclo ga učenci radi poslušali, in si stvar dobro zapomnili. Pri poučevanji naj bode miren na primernem prostoru, od koder vse učence previdi. Ako zapazi kak nered, naj nikar precej ne opominja, še nianj pa kaznuje, arapak učeuca, ki ne pazi, naj hitro vpraša. Slednjič naj učitelj le redko ukazuje in prepoveduje, in kadar zapoveduje, naj vselej trdi, kako naj se to pa to izpolnuje, ne pa prepoveduje. To pa, kar je enkrat zapovedal ali prepovedal, niora se strogo in brez vsakega omahljaja zgoditi. Z nalogami, posebno s predolgimi in pretežkimi, naj učitelj ne preoblaga mladine, vedoč, kako težavno je posebno otrokom na kmetih v nepriličnih stanovanjih, da kaj spisujejo. Prepogosto naloge odvračajo mladino od šole, ter jo izpreminjajo v kraj muk in nadlog. — Da pa učitelj vseh kazui, posebno teh, ki izvirajo iz hudobije, odstraniti nikdar ne bode niogel, je samo po sebi razumljivo. A vender, ako si bode po vsi svoji moči prizadeval, da bode svoje učence vedno vestno varoval in jih k dobremu napeljeval, bode njegovo prizadevanje od dne do dne uspešneje in blaženstneje. Sicer pa naj učitelj tudi večkrat misli saru na svoje slabosti v mladih letib, ter naj tudi potrpi in prizanaša otrokom kaj, kar ne izvira ravno iz hudobnega srca, temuč prihaja le bolj iz otroške razmišljenosti. Jak. Cepuder.