Škrat.                                        L   ;
Spisal Ivo Trošt.                                 '   "         1 m..
si gotovo ne veste, kaj je škrat, pa vam tudi ne želim, da bi ga izpoznali  tako  kakor   moj   prijatelj   stric  Korel  izpod Nanosa. — Pri Pikcu sva sedela na ognjišču — mi je pripovedoval — z gospodarjem Pikcem,  grela sva se in praznila poličke.  Bilo je namreč  tam  okolo pusta, snega do pod kolena, in jaz sem ob Pikčevem tnlinu stikal vse božje  popoldne za divjimi racami.  Zato se mi je zvečer prilegal pečeni krompir s pečenimi klobasami in s kupico vina stare mere. Lovec je vsekdar rad žejen.   Pikec je bil tudi lovec, pa dasi ta dan ni lovil rac, je bil tudi žejen. Kaj bi ne: z menoj je prigrizoval krompir in klobase in trkal in pil — poličkov pa nisva štela. ,,Korel, noč te bo!" me slednjič posvari prijazno. MBeži! Še pol ure nimam do doma — pa po cesti, in meniš, da me bo noč. He! Pridem o polnoči, če mi zavežeš oči." wSaj ne veš, kaj je škrat, Korel."
wSeveda ne; a tudi nocoj ne zvem, čeprav začneva od začetka pra-zniti poličke."
,,Čuj, Korel! Tam-le, kjer stoji sedaj kozelc, ki ga vidiš skozi okno, so pravili moj oče, je rasla visoka hruška; na nji so videli neki večer izpred konjskega hleva škrata: majhen možiček, dolga brada, tanke noge, debela glava, rdeča čepica, zelen jopič, dolg jezik pa zelen telovnik, a na licu porogljiv zasmeh. Tak je bil. Na veji je sedel, se prijetno gugal, pa ni padel s hruške. In verjemi, da moj oče niso mogli najti tisti večer poti v nizkem snegu izpred hleva sem-le v hišo. Zjutraj jih je dan obsijal — pod kozelcem." — ,,A veš, Ivan, to je bilo še najbrž v tistih časih, ko je bila pšenica v strokih in bob v klasih."
Stric Korel je pravil, da sta potem še srečno in zadovoljno zalivala klobase ter pečeni krompir na ognjišču, poličke sta pa zamenjala z bokali. Skozi okno ju je pa opazoval možiček vrhu kozelca, jahal sleme, se smeh-ljal poredno skozi okno in stricu Korlnu kazal — osle; sam jezik mu je segal skoro do tal.  In vedno poredneje se je režal,  in vedno daljši mu je
3*
¦¦ ¦.¦    -   .,                      .'-      -*-!    52   f*-     •                     '(!/¦"      "--  ""'¦
bil jezik. Ko bi ga kdo videl, bi se bal, da možic ne poči od smeha ali vsaj ne pade s kozelca. Na Pikčevem ognjišču je odmeval smeh, zvenčale so čaše.
Že pozno se odpravi stric Korel pod Nanos.
,,Ivan", de Pikčevka svojemu možu, npa ne pusti Korlna pešati brez lyči.  Bog ve, kaj se mu zgodi.   Noč ima svojo moč."
,,Ne boj se ne, Francka," jo tolaži stric veselo. ,,Če pridejo nocoj tudi vsi škrateljni, se jih ne bojim.   U-ji-hi-hi-i-i!"
»Tako-le pa grem, glejta! Ena, dve — slama, seno! Ena, dve!" In res je šel široko po široki cesti, da sta se Pikčeva smejala na pragu, škratec jc pa od smeha kar padel s kozelca — če ni samo skočil . . . ,,Seno, slama, ena, dve . . . " je odmevalo, in sneg je škripal pod vsako stopinjo. ,,Da bom le na vrhu!" je sopel stric in zaman upiral oko v neprodirno beloto na vseh straneh. ,,Brez luči bi je pa res ne zdelal!" Pikčcvka mu je namreč po sili stisnila leščerbo v roko. ,,Kaj je to? — A? —Ali sem bil že vrhu klanca nad Lumbarjem ali nisem bil? Vrag — ali škrat — nekaj me oponaša ..." Toda škratec se je zibal že na hrastovi veji nad njim, mu stresal snega za vrat in ga vabil k sebi. MAh, kdaj bom na vrhu pri Lum-barju? Ali ni tu cesta, telegraf? Ne. To je njiva in to so hrastova debla."
—  MIn to je škratec," je ponavljal nekdo, in stric je pritrdil: „ To je njivica, moj prijatelj, glej, in to je še ostala veha lanskega zelja, pri vehi zajček, ki jo objeda; dober večer, zajček!   Dober tek   bi ti  voščil,   pa vem,   da boš tekel — preveč.   He, Paša, Paša!"   Toda psa Paše ni bilo za njim;  šel je še ob pravem času domov.   Stric se pa  le ozira po njem, se izpotakne v razoru, telebne na leščerbo,  jo zmasti  in  se v temi,   opiraje se na puško, komaj postavi na  noge in mrmra:   ,,To je pa zares škrat.   Pa ne boš me, škratec!"
Junaški stopi — v najbližji jarek in zopet obleži. ,,Kaj? Domov pa vendar pridem, če mi Pikec ali pa sam škratelj o polnoči zaveže oči." Prišepal je na cesto. ,,Hvala Bogu! Zdaj pa zdaj. Tu — telegraf, dobro! Tu njiva  — dobro!   Zajček objeda zelje — dobro!   V vsaki  dolini zajček
—  dobro! Ker ni Paše z menoj — dobro! Naprej! Ena, dve, seno, slama!" In skupno sta jo rezala — škrat spoštljivo oddaljen — po cesti — domov ali od doma, kdo je vprašal. »Ena, dve! Naprej!"
Štrbunk. ,,Kaj pa to? Voda! Ješ, ješ! Pa globoka voda. Korel, ali znaš plavati? Saj si bil v latinski šoli tam nekje na laškem obrežju Istre. Le plavaj — a kam? Morje je to, sinje Jadransko morje. Tu je že breg, ali smo v — Benetkah?" S težavo se skobaca na suho, otrese vodo z glave, brade, obleke, iz črevljev in cinca naprej, a zelje objedajoči zajček pred njim — moker kot miš in mrzel, da je glasno dvotnil, da je bila še kdaj sinja Adrija tako ledena! Škrat ga je še oponašal, in v črevljih mu je med prsti žvokala voda kakor pri Pikčevih ječmenček, ko ga kuhajo v trebušastem piskru.
Kar se oddahne zadovoljno: ,,Aha! Zdaj smo pa doma, da smo le doma."  Škrat se je smejal, češ: sebe misli in mene in psa, da smo doma.
-5*     53     K-
Potrka, odpre in se čudi, da niso nocoj zaklenili vežnih vrat, in začne že na pragu sezuvati črevlje, da bi ne zbudil speče soproge in pa da ne bi še na tešče vedela vsa družina, kdaj je prišel domov in kakšen je preplaval — Adrijo. Kar se oglasi osorno iz temne veže: ,,Kdo je?" — ,,Jaz, jaz, Lina! Ali ne spiš?" odgovori Korel.
,,Moj Bog,  Korel!   Ti-i-i?"   se začudi Pikec,   napravi luč  in  posveti
bližje. MPa takšen le?"----------Zunaj na kozelcu je pa možiček ovil jezik
trikrat okolo pasu, da ne bi počil od smeha, a ni mu bilo še zadosti nacoj. Stric Korel je povest o škratu sam završil tako-le: Pikec me je potem na-ložil na sani, odel s slamo in rjuhami, potem je napregel, sedel sam name, pa — hi! — smo bili pod Nanosom, kjer so mi pojasnili, da sem jo mahnil spotoma nazaj k Pikcu, padel pred Pikčevim mlinom pod jez, ga preplaval — junaški kot Adrijo in mislil, da sem doma. Zares, doma sem potem spal do večera in videl še v sanjah, kako mi škrat kaže osle. Jezno planem za njim — on v grmovje, a jaz padem s postelje in se prebudim. Na koga sem se hotel potlej jeziti?   Vidiš, to je — škrat."