Pet pesmi
RIBIČ     Vesla počasi
po temnem lazurju
in se ozira,
kam bi vrgel mrežo,
da bo jutri
polna premetavajocega se srebra.
Luna že vzhaja na nebu in luč na obali ribiča vodi v pristan.
Med tem premišljuje, kaj bo jutri ob zori rekel na pomolu stari Bepo, ki ne more več na morje.
Ali bo nevoščljiv, ali bo posmehljiv njegov pogled na plen?
A kmalu tudi sam bo prihajal
777
Milan Apih
778
Milan Apih
le še na obalo.
Vsako jutro,
vsak dan -
tja do zadnjega dne,
ko zvon ga pospremil bo
v njegov večni pristan.
DA MI JE NAJTI BESEDO
Da mi je najti besedo -besedo tolažbe, ki bi bila dovolj za vso bol, tvojo in mojo!
Sinička v pomlad je hotela, pa je v okno zadela, meni srce razbolela, ki kakor berač brez strehe blodim in iščem strehe blodim in iščem utehe zate in zase.
In tavam
in se zaletavam
v okna tvoja,
kakor sinička moja -
mrtva na tleh,
nedolžna,
ko le nad mano je greh -
kakor črn oblak,
kakor mora, ki mora vse zadušiti.
O, zakaj sem tak, kakršen nočem biti?
PISMO    Pišem ti pismo, da bi ti bil blizu, ki si daleč.
   779
Pet pesmi
In da bi pozabil, da sem sam; sam sredi ljudi, ki vsi nekam hitijo, a jih ne vidim; ki nekaj govorijo, a jih ne slišim, ker mislim nate.
A misliti ni dovolj. Misli se izgubijo, kakor voda v pesku, kakor oblaki na nebu, kakor ptice v zraku, za katerimi ni sledu.
Zato ti pišem
in boleče vtiskujem črke
v zamišljen papir.
Tako laže spremljam
tvoje korake
in tvojo postavo
in tvoja kolena,
ki se smehljajo izpod krila,
ki ga veter privzdiguje.
Na skrivnem prisluškujem
tvojim pogovorom
z drugimi
in si želim,
da bi bile tvoje besede zmedene,
kakor so moje misli,
kadar te ni.
Kakor tiha senca
hodim s teboj
po polju... po travah... po gozdu
ko se ljubezen pretaka med nama;
dokler v srcih ne prekipi
in zavriska,
kakor s paro nabita lokomotiva.
780
Milan Apih
Tedaj vzdrhtiva v omami sredi žitnega polja, kjer se ti klanja rdeči mak.
In ko se zbudim,
ko me sredi sončnega sija
zajame vsakdanje življenje,
ko zašumi morje,
ki pljuska ob moj čoln,
in ko zagledam spet bele oblake,
ki romajo k tebi,
me zalije žalost,
ker ne morem z njimi,
ker sva predaleč vsaksebi,
da bi si delila
sonce in morje in ognjišče.
Ker sem sam,
sam sredi tega neskončnega sveta,
ki nima prostora
za naju oba.
VASOVALEC    Ves dan sem bil sam s seboj, ves dan sem bil sam s teboj. Nevidno, neslišno sem vasoval pri tebi - kjerkoli si bila. Ali si me čutila?
Narahlo privzdignil sem pramen tvojih dehtečih las in dahnil poljub na tvoj beli vrat. Ali si me čutila?
Kakor trepetajoča senca ob tebi sem stal in ti neslišno v uho šepetal besede Visoke pesmi,
Pet pesmi
ki jo je Salamon pel o ljubezni.
O ljubezni, ki je močna kakor smrt, o ljubezni, ki je močnejša kakor smrt.
Včeraj je bil lep dan, dan ko še nikoli; včeraj sem ljubil tako, tako, ko še nikoli.
Včeraj je bil lep dan, dan, ko še nikoli; včeraj trpel sem tako, tako, ko še nikoli.
Včeraj je bil lep dan, lep dan, ko še nikoli...
781
VČERAJ JE BIL LEP DAN