Izdaja uprava „Slov. narod. gledaliSča". Ureja Antun Ivanovič-Mecger Z n H 3 E Stev. Z8. Mapibopshi kulturni vestnih. 23.vi.1921. Hotidar Borko: ' Revolucijonarci. Kadar zaspimo mi, pokolenja krvi in ognja, mi deca idej, ki razkljuvale so jajce življenja in nam odprle prostore brez mej, kadar vduSimo svoja plamtenja, vgasnemo baklje v somraku trpljenja in vznak se zgrudimo nad prepadi grobov, pregnanci zgubljeni ljudi in bogov ne zaspimo, ne pogasimo vseh skritih, pravečnih drhtenj, ne damo grobovom vseh svojih življenj. Še bomo straža vaših lepot, še bomo plamen vaših .pohot, še bomo val, ki v kaos podi, še bomo sila, ki hoče krvi. Naši grobovi bodo vam legli na pot, naši grobovi bodo vam grizli perot, naši grobovi bodo težili navzdol, naše brezglasno vpitje bode vam bol... Jacques Offenbach. (K uprizoritvi „Orfeja v podzemlju".) Ko pride v umetnosti z uspehom do veljave ekstremna smer navadno izzove ravno nasprotne pojave. Tako je bilo tudi proti koncu petdesetih let. Med časom, ko si je Wagner s svojimi deli pridobil veliko število navdušenih oboževateljev, se je v Parizu razvilo največje nasprotje njegovim resnim muzičnim dramam, gledališko-muzikalna vrsta, ki je bila tudi v Wagnerjevi domovini srčno pozdravljena in našla mnogo posnemovalcev. Bila je to opereta, ki so jo privedli v novo življenje libretisti Meilhac in Halčvy ter komponist Jacijues (čitaj: Žak) Offenbach. Jacques Offenbach je bil rojen 21. junija 1819. v KOlnu. Po študijah na pariškem konservatoriju (1835 1837) je bil violončelist ' pri raznih gledaliških orkestrih, nazadnje v pariški *Op6ra comique“. Od leta 1841. naprej je uglasbil in izdal več malih kompozicij za violončelo, ki so jih prijazno sprejeli. Leta 1848. je odpotoval na Nemško, toda že 1850. je bil imenovan za kapelnika na „Theatre Fiun<;aisu in se je vrnil nazaj v Pariz. Tukaj je 1855. ustanovil svoj lastni oder „Bouffes - Parisiensu, na katerem je bil sam ravnatelj ter prinašal svoje operete. Imel je tako velikanski uspeh, da je po enem letu zamenjal svoje malo gledališče z večjim v Passage Choiseul. S svojim ansamblom (ensemble) je pozneje potoval tudi po francoskih proviucijah, na Angleško, v Nemčijo (K6ln, Wien, Berlin) in pozneje tudi v Ameriko. Leta 1806. je odložil ravnateljstvo in se posvetil samo kompoziciji. Umrl je 5. oktobra I. 1880. v Parizu. — Prve operete, ki jih je komponiral Offenbach „Zaroka pri svetiljkiu, „Deklica iz Elizondau, „Pesem Fortunija“ in „Gospod in gospa Denis11 so bile skromne in fraciozne, v stilu starejših francoskih spevoiger in komičnih oper. oda z delom „Orfej v podzemlju14 (1858), ki ga uprizarja kot zadnjo opereto svoje druge redne sezone ^Narodno gledališče v Mariboru14, je Offenbach začel delati z novimi sredstvi in postal komponist burleskno • komičnih operet. Njegove igre od „Orfejau naprej imajo parodistično tendenco, oster in predrzen dovtip, so poredne, frivolne in drastične, toda vedno živahne in vesele. Zato je imel v začetku samo v Parizu uspeh, ki je šele pozneje prekoračil njegove meje. Glavni razlog so temu bili šaljivi libreti, polni predrzne razposajenosti in pikanterij ter glasba, ki se je rada posluževala elementov najnižje ljudske glasbe (Cancan i. t. d.). Z operetami „Genovevau, „Most vzdihljajev11, »Lepe žene iz Georgije14 in „Lepa Helena14 (1864) nadaljeval je uspešno z „Orfejeniu započeto delo. Razven omenjenih oper in operet, uprizoril je še sledeče operete, katere so večinoma tudi zaslovele v Evropi: „Dva slepca14, „Bataclanu, „Pepito“, „Dragonette“, „Croquefer“. „Roža iz St. Flour-au, „Blaubartu (1866), „Velika vojvodinja od Gerolsteina14 (1867), in pozneje še „Pariško življenje14 i. dr. Poskusil je ustvarjati tudi višjo glasbeno dramatiko, kakor komično opero „Barcoufa (1860) in romantično opero „Renska vilau (1864) toda brez uspeha. Da je imel ta človek tudi plemenitih čuvstev nam je dokazal s svojim poslednjim delom, romantično opero „Contes'de Hoffmann11 (1880), ki je še vedno na repertoarju prvih gledališč. Rondar Borko Neodposlano pismo. » • ' • , ... Dati nasvet, kako naj postaneš dober pesnik, je zelo težko, ali da se izrazim določneje: nemogoče. Zelo težko je dati nasvet, kako naj živiš, da boš živel dobro. Pravil za življenje je mnogo, a zdi se mi, da so jih pisali samo oni, ki so živeli v veri, da so si ljudje enaki ali vsaj zelo podobni. Smo pa ljudje, ki v to podobnost ne verujemo. Moč iluzij je velika in zahvalimo Boga, da jih imamo. Umetnost je čudna reč: samo ona nam strga te iluzije in odkrije prepade, ki obstojajo med ljudmi, smatrajočimi se *sorodnea, „ljubeče“ in kar je še enakih krink za popolno tujost, za naravno indiferentnost {in zopet je samo umetnost tisti inženjer-čarovnik, ki v trenutkih umetniškega doživljanja zgradi mostove med oddaljenimi, večno si tujimi dušami. Ti dobro veš, da se umetnost ne da naučiti, kakor tudi življenje ne. To sta dva elementarna pojava, ki se izpopolnjujeta drug v drugem. Umetnost (in tudi pesnikovanje je ali umetnost ali brezplodna potrata papirja) je tedaj za človeka tako prvotna, kakor je prvotno življenje samo. To moraš imeti vedno pred očmi, da ne postaneš igračka raznih struj, estetike in drugih potvorjenih izdelkov, ki jih spravljajo v zvezo z umetnostjo in umetnikom. V življenju si človek, si Adam ali Eva; v umetnosti si Stvarnik. Ustvarjaš svetove in daješ gmoti svoj duh. Sicer si gotovo že sam razmišljal o tem. Menda že nestrpno čakaš, kaj porečem o Tvojih proizvodih. Čital sem jih dolgo, verz za verzom, nato odložil in čital zopet. Moram Ti povedati, da nisem zadovoljen. Seveda, če bi se okrog I. 1914. oglasil pri meni in bi mi dal v oceno ravno iste verze, bi me brez laskanja! osupnil Tvoj^pesniški talent. Danes pa moram reči: nehaj, ali 'pa išči nova pota! Ali ne čutiš, da se je med potemnenjem solnca pretrgala zavesa v Hramu umetnosti? Ali se ne zavedaš, da je svetovna vojna mejnik nove dobe, ne le v politično-socialnem življenju, marveč tudi v umetnosti? Umetnik izpopolnjuje življenje. Življenje mu dajer nov, materijo. Svetovna vojna je bila velikolepa erupcija skritih vulkanov življenja. Nagrmadila je neizmerno množino vrednosti, ki jih preje nismo poznali. Preobrazila je razmere okrog nas, da komaj poznamo sebe in druge. Ustvarjajoči duh je prisiljen, da dela z novim materijalom. V ljudstvu živi žeja za novim, neznanim. Ljudstvo čaka, da se prikažejo novi glasniki, novi sejalci. Njive so razorane, zemlja prekvašena. Umetnost je eminentno socialen pojav. Vsako ustvarjanje je socialno, zakaj, če bi bil človek sam na svetu, bi mu ne prišlo na misel, da ustvarja nekaj, kar presega njegovo potrebo. Samo socialno življenje je razvilo ^luh umetnosti in iskanja. Zato nagon, ki Te vodi pri umetniškem ustvarjanju, ni zgolj individuelen, ampak so v njem sile tisoč drugih individuelnih življenj. Toda Tvoj jaz je kupola, je krona, je pokrov teh homogenih sil. Vsled tega moreš razviti svojo umetniško individualnost samo v socialni smeri. Umetnost mora iti iz življenja v življenje, ne da bi se izgubila v njegovih nižinah. L’art pour le vie! Ali ne čutiš, da vse žile današnjega življenja poljejo v silnem tempu; da se v človeku našega časa borita dva enako močna svetova: svet prošlega in svet bodočega? Ali ni tudi v vsakdanjih trenutkih našega življenja, v pojavih, katere bi v drugih dobah prezrli, neka sila, ki zgrabi in pretrese, kakor tok elektrike? Ali se ti ne zdi, da je naša poezija v primeri s to košatostjo dobe tenka potočna rastlina; da je naše ustvarjanje spričo te polnokrvnosti življenja bledo, slabokrvno životarenje? Umetnik mora dati izraz svoji dobi, umetnik mora plavati nad življenjem svojega časa, kakor Bog nad oblaki. S svojo močno roko mora poseči tja, kjer se mu ponuja granitni materijal za ustvarjanje in za izpopolnjevanje življenja. Kaj hočeš, prijatelj, s svojimi slabokrvnimi verzi? Komu so namenjeni? Za sebe jih nisi pisal, sicer bi šel zvečer na hrib in gledal zapadajoče solnce, pa bi se Ti odprla v duši knjiga poezije, ki je nikdar ne preliješ v črke. Današnja doba pa Te vprašuje: ali nosiš za me zublje, da jih postavim na pota? Tvoji verzi niso plamenice, temveč le krasni odsevi minulih zarij. Danes je brez pomena pisati sonete o dolgih ženskih laseh in o lepih rožah na vrtu; s tem daješ lačnemu lepo pentljo in magari krizantemo v gumbnico, a ne daješ mu ne kruha in ne ponosa. Kako malenkostno je tako besedičenje spričo velikanskih prevratov, ki so razrovali našo dobo, spričo vseh teh silnih gibanj, ki kakor vrtinci dvigajo ljudske množice nad površino vsakdanjosti k plesu življenja in smrti? Nam je treba novih širokih vidikov, mi žejamo za obzorji, ki jih še skriva megla preteklosti, katera plava pred nami. Pesnik mora prebiti to meglo in nam odpreti obzorjtf, ki jih slutimo »o čutimo. Prijatelj, vprašaj se, ali si Ti tisti? Ali je kdo drugi? Ali ga sploh imamo, ki bi bil med nami svetilnik sedanje dobe? Janko Gliser: Jvan ("rnf! in motiv hrepenenja. Toda ne tistega hrepenenja, ki je več ali man) delež vsakega človeka, ki ga tudi najbednejši čuti v svoji duv in ki bi ravno zaradi te občečloveške veljave moglo postati predmet grandiozne tragedije. Umetnika, ki bo tako široko in globoko zajel motiv naše pesmi, „Lepa Vidau še čaka. Cankarju je „Lepa Vidau postala simbol samo njegovega hrepenenja; hrepenenja, ki ga čuti umetnik. Za nikogar nasprotje med resnico in sanjami ni večje nego za umetnika, zato v nikomur ni hrepenenje globlje in siJnejše nego v njem. Ako bi se njegove sanje uresničile, ali bi ne bilo potem hrepenenja konec? „Če bi trdega dela ne bilo, ne trpljenja, ne bridkosti - odkod bi bile sanje?14 Tako je zapisal Cankar o Petru Klepcu v »Podobah iz sanju, na tej osnovni misli je zgrajena tupi njegova „Lepa VidaM. ; V takozvani mrtvašnici, sredi bednih, bolnih študentov in izgubljenih eksistenc (Mrva, Damjan) je doma lepa Vida. Tam se je porodila, med zamreženim zidovjem, ki je kakor ječa, med ljudmi, ki jih je življenje izobčilo iz sebe. Nikjer drugod, kakor tam, ne more biti njen dom. Kajti nikdo ne hrepeni tako čisto in tako silno, kakor ti izobčenci v svoji ječi: lepa Vida pa ni nič drugega, ko njih poosebljeno hrepenenja. Ako‘bi ne bilo »mrtvašnice44, bedne reelnosti, ali bi bilo to hrepenenje tako lepo? Ne! Zato pri Dolinarju, človeku, ki živi v sreči in sijaju, Vida ne more ostati trajno; le mimogrede se pojavi pri njem, kakor trenotna bolezen, ko tudi trezen človek vsakdanjosti zasanja in zahrepeni — potem pa se vrne nazaj med svoje izgnance, zvesta tolažnica jim do smrti (Poljancu, Mrvi, Damjanu) in vedno novim vodnica skozi življenje (Dionizu, študentoma). Tako je Cankarjeva »Lepa Vida“ visoka pesem hrepenenja, tistega hrepenenja, ki nam ozarja mračno resničnost in nas iz noči dviga k solncu. Kljub temu simboličnemu pomenu cele pesnitve pa ima Cankarjeva »Lepa Vida44 brez dvoma docela reelno ozadje. Kraj mrtvašnica je stara cukrarna ob Ljubljanici, kjer se je koncem preteklega stoletja zbirala in deloma stanovala vsa naša takratna moderna: Kette, Murn, Cankar, Zupančič ,.j V Poljancu, Dionizu in obeh študentih imamo očrtane njih zastopnike. A tudi Mrva in Damjan sta gotovo reelni osebi, ki jih je Cankar spoznal, ko je stanoval v »mrtvašnici44; saj omenja Damjana v svoji zadnji baladi tudi Murn Aleksandrov. Istotako je brez dvoma živela Vida, hči študentovske matere v cukrarni. V četrti noči svoje »Nine44 nam Cankar celo pripoveduje njeno tragično zgodbo: ušla je iz mrtvašnice, kjer je bila doma, pobegnila ven v šumno življenje toda kmalu se je vrnila nazaj, ponižana in osramočena; in skočila je v Ljubljanico. Jasno vidimo, kako je ta reelni dogodek dal osnutek Cankarjevemu delu. V »Nini* (I. 1900.) je lepa Vida še docela reelna oseba, pisatelj narrUrealistično očrta dogodek, vendar se že tam ne zadovolji s tem, ampak dostavlja reelnemu dejanju simbolično interpretacijo. Tekom let pa je v pisateljevi duši oseba Vide vedno bolj izgubljala na reelnosti, dokler ni končno v »Lepi Vidi14 (I. 1912.) nehala biti ženska in ostala samo še simbol. Ključ za umevanje tega simbola pa je ravno zgoraj omenjena črtica v »Nini44, ker nam kaže '»Lepo Vido44 v njeni prvotni obliki. Po- jasnjujeta pa nam Cankarjevo pesnitev tudi njegovi deli ^Življenje in smrt Petra Novljana11 in ^Poslednji dnevi Štefana Poljanca11, ki se obe vršita v stari cukrarni in v katerih nastopajo večinoma iste osebe. Lep komentar podaja tudi uvod Murnovim pesmim, v katerem je Ivan Prijatelj orisal sobo v cukrarni natanko tako, kakor jo .zahteva Cankar v 1. in 3. dejanju: s karakterističnim omreženim oknom tik pod stropom. ■t Tako nam je Cankar v „Lepi Vidi” ovekovečil stremljenje in hotenje tiste mlade generacije iz konca preteklega stoletja, kateri je pripadal sam, orisal nam je njeno bedno življenje v * mrtvašnici iz katere se je sijajno vzpelo njeno hrepenenje, da nam ustvari našo moderno. . x. - š.P ■ . r, Druga redna sezona ^Narodnega gledališča" v Mariboru. ' • / ‘ • • . ‘ v . . V , •Otvoritev sezone je bila dne 18. sept. 1920. z izvirno dramo Iv. Cankarja „ Hlapci44. Umetniško osobje je štelo 36 članov: Dame: Berta Bukšekova, Štefanija Dragutinovičeva, Irma Jelen-čeva, Elvira Kraljeva, Slavica Mezgečeva, Lucija Ožegovičeva, Katica Petkova, Viki Podgorska, Danica Savinova, Olga Severjeva, Iva Šetinska in Mila Voukova. Gospodje: Valo Bratina, Ivan Gabrič, Edo Grom, Vekoslav Janko, Mirko Kaukler, Josip Kos, Just Košuta, Antun Ivanovič-Mecger, Rudolf Mikulič, Hinko Nučič, Jakob Pečnik, Josip Povhi?, Pavel Rasberger, Vinko Rožanski, Milan Skrbinšek, Mario Šimenc, Ljudevit Švagelj, Ciril Velušček, Hrabroslav Vogrič. V prvi polovici sezone je zapustil naše gledališče g. Valo Bratina, ko je prevzel ravnateljsko mesto celjskega gledališča, a se je zopet v aprilu vrnil na naš oder kot stalen gost. G. Rado Železniku se je tudi dovolilo na njegovo prošnjo, da je stopil iz zveze mariborskega gledališča ter odšel s 1. marcem letos v Ljubljano. Večjih izprememb v osobju ni bilo. V decembru 1020. je uprava angaževala kapelnika Hrabroslava Vogriča, ki je naštudiral od tedaj vsa muzikalna dela. S tem je bilo vprašanje kapelnika rešeno, ki je prizadjalo upravi zlasti v začetku sezone velikih preglavic. Gledališče je dobivalo državno podporo in draginjske doklade ter gojilo dramo, opereto in malo opero. V drami so se uprizorila sledeča izvirna jugoslovanska dela: Cankar: *Hlapcitt (5 krat), Cankar: ^Pohujšanje v dolini šentflorjanski1* (6, enkrat za udruženje), Jelenc: „Kosovott (1), Lah: „Noč na Hmeljniku44 (5), Lah: *Pot v Betlehem44 (3), Linhart: „Županova Minka* (3), Majcen: „Kasijau (3), Oovekar: „Deseti brat44 (3), Novačan: * Veleja* (4), Dobovišek: „ Rodoljub iz Amerike11 (5), Remec: * Učiteljica Pavla44 (3), Finžgar: Razvalina življenja44 (4), Petrovič: „Mrak“ (5), Vojnovič: „Ekvinocijou (5); iz svetovne literature pa sledeča: ruske: Andrejevv: ^Misel44 (4), Tolstoj-Battaile: „Vstajenje44 (4); češko: Šamberk: „ ... ulica št. 15u (3), Angleške: 2H2 Shakespeare: „Sen kresne nočj" (7), Shaw: *Obrt gospe War-renove" (4); špansko: Echčgaray: „Galeotto" (2); nizozemsko: Michaelis: „Revolucijska svatba11 (3); nordijske: Ibsen: ^Heda Gabler" (5), Strindberg: ..Smrtni ples" in nVampiru (4); ogrske: l)regely: „Doberfral<‘‘ (4), Molnar: „Vragtt (6); nemšhe: Anzen-gruber: „Samski dvor"(4),Costa: „Brat Martin" (7), Hebbel: „Marija Magdalena11 (3), Kadelburg in Blumenthal: „Pri belem konjičku" (5), Moser:„Knjižničar“(6), Schonherr: „Otroška tragedija" (4), Maeterlinck: „Vsiljenka“ (3), Schonherr: „Zemlja“ (5), Sudermann: „Tiha srečau (3), Halbe: ,.Mladost1* (4), „On in njegova sestra" (1)- ' Glasbeni komadi opere in operete: Blodek: „V vodnjaku11 (6), Heuberger: „Ples v operi" (7), Kalman: Jesenski manever" (10), Offenbach: „Orfejvpodzemlju“(3), Parma: „Caričine Amaconke"(12), Parma: »Ksenija" (5), Parma: „Stara pesem“ (5), J. Strauss: „Ne-topir“ (7), O.Strauss: ,,Valčkov čar" (5), Suppč: „Lepa Oalateau (6),* Suppč: „Boccaccio" (5). ■■ V celoti se je dalo v sezoni 49 novitet. V Ptuju se je vršilo 23,gostovanj. O priliki aneksije naših izgubljenih dežel se je vršil *Žalni veče*", kojega čisti prebitek je bil namenjen Jugoslovenski Matici, ki je prejela od uprave 2.520’ K. — Dalo se je večkrat gledališče tudi drugim institucijam, ki so prirejale v razne svrhe raznolične predstave, .tako n. pr. so se vršile trikrat takozvane ^Božične slikeu, ki so jih izvajali otroci iz Cankarjeve šole; marib. srednješolska mladina je nastopila s Cankarjevo »Lepo Vidou in čisti prebitek te prireditve je šel v korist dijaške kuhinje. Udruženje je priredilo v svojo korist enkrat »Pohujšanje v dolini šentflorjanski" in enkrat „Desetega brata". Kot gosta sta nastopili letos samo gospa Irma Polakova v „Mam’zelle Nitouche" in »Neto-pirju" ter gospa Avgusta Danilova v „Ekvinoci-ju“. Uprava se je pripravljala z vso vnemo, da razširi v prihodnji sezoni delovanje in ugled tega gledališča, nameravala je upeljati stalno opero, nastaviti stalen orkester in pevski zbor, izpopolniti dramski ensemble, v kolikor bi to zahteval nameravan repertoar bodoče sezone. Ves ta načrt je zahteval izdatno podporo od strani države in v to svrho je poslala uprava gledališča detailiran proračun v Beograd potom deželne vlade v Ljubljani, ali izvestni krogi niso našli dovolj umevanja za naš Talijin hram ter je mi-nisterstvo prosvete nakazalo le pičlo vsoto 1,200.000 — K, ki pa po zahtevah sedanjega ensembla ne zadostuje niti za navadno dramo, in to vsled tega, ker je stavba tako nerodna in stafa, da je predviden v vsakem slučaju ogromen deficit. Z ozirom na to, da se je nameravani načrt izjalovil, se je gospod upravitelj Hinko Nučič odpovedal pogodbi, ki ga je vezala na to gledališke ter podpisal pogodbo v Zagrebu. Upajmo, da se najde v zadnjem trenutku mož, ki prepreči sramoto, da bi ostal Maribor brez slovenskega gledališča. Druga redna sezona „Slov. nar. gledališča v Mariboru". 251. Dne X. junija 1921: 262. tt 2. tt v • ‘263. tt 4. tt n • 264. rt 5. tt tt • 266. rt 6. tt tr * • •-'66. tt 7. tt * rt • 267. tr 8. tt rt • 268. rt H. tt rt • 26». tt 10. tt rt • 260. n n. tt tt * 261. 1 tt 12. tt rt • 262. tt 14. tt rt • V63. rt 16. rt tt • ‘264. tt 1«. tt rt • 266. rt 18. tt tt • 266. rt 15). rt rt • 267. tr 20. tt tt • 268. rt 21. tt tt * 26». tt 23. rt rt • 270. tt 24. tt rt • 271. tt 26. tr rt • <272. tt 26. rt n • 278. tt 27. rt tt • 274. n 28. rt tt 276. tt 2». tt tt • 276. tt 30. !L tt : »Revolucijska svatba". Ab. A-36. Suppe: „Boccaccio“. Izv. ab. »Revolucijska svatba". Ab. C-37. Harry-Paulton: »Nioba“. Gostov:inje v Ptuju. »Obrt gospe Warrenove". Ab. A-37. »Oaleotto". Ab. C-SS. »Boccaccio". Ab. A-38. Podbevšek-Kogoj: »Umetniški večer". Izv. ab. »Boccaccio". Ab. Jurčič-Oovekar: »Deseti brat". Ab. A-3». »Boccaccio". Ab. C»89. ,.Deseti brat". V korist Udruženja gled. igralcev SHS. Remec: »Učiteljica Pavla" Ab. A-10. »Boccaccio". Častni večer gdč. S. Mezgečeve. Izv. ab. »Učiteljica Pavla". Ab. B-10. Cankar: »Lepa Vida". Uprizorila inarib. srednješolska mladina. Izv. ab. »Jesenski manever". Izv. ab. Offenbach: »Orfej v podzemlju". Izv. ab. »Deseti brat". Ab. C-40. »CaričineAmaconke". Častni večer M,Šimenca. Izv#ab. »Orfej v podzemlju". Izv. ab. »On in njegova sestra". Častni večer J. Povhita. Izv.ab. »Smrt majke Jugoviča". Izv. ab. »Orfej v podzemlju". Izv. ab. »Učiteljica Pavla". Izv, ab. „Orpheu£ v podzemlju". (Orphee aux cnfcrs) Burleskna opera v dveh dejanjih (4 slikah). Spisal Hector Cremieux. Godbo zložil J. Offenbach Dirigent: H O. Vogrič. Režiser: Jas. Povhi. Osebe: &is‘eUM. .. Mario Šimenc Mars.....................Mirko Kauklcr Eurydice . . . LucijaOžegovičeva Diana .... Katica Petkova lavno mnenje Slavica yMezgečeva luno...........Ljuba Čepičeva Venus . Mila Voukova Cupido. . . . Danica Savinova Minerva . Anica l.ubejcva Pluto / Jupiter ..............Josip Povhe Orplieus..............Vekoslav Janko Janez Styx............Pavel Rasberger Merkur................Ivan Oabtič Morpheus..............Ivan Kos Bacchus...............Just Košuta Bogovi, boginje. L dejanje <1. slika) »Smrt Euryaice". (II. slika): »Na Olvmpu". II. dejanje (lil. slika): »Princ Iz Arkadije". (IV. slika): »V peklu". Repertoar »Narodnog Kazalllta" u Oslfeku za vrljeme II. pokrajlnskog sokoUkog »leta. Po uzoru velikih gradova priredjuje osječko Narodno Kazalište za vrijeme II. pokrajinsko^'sokolskog sleta u Osijeku svečanosni kazališni tjedan, i to od 23. do 24. jima ove godim-Ovim svečanosiiini predstavama posvetit če sc najbrižljivija pažnja, kako bi one ispale što dostojnije u čast jugoslavenske dramske i glazbene umjetnosti. Prospekte i detaljne programe razaslat če kazališna uprava u pravo vrijeme. Prednilježbe za ovaj ka/ališni svečanosni tjedan prima več od danas uprava Narodnog Ka/ališta u Osijeku sa slijedečim programom: Dne 23. »Porin", ‘JI. »Svet*, ‘JR. »EVgenije Onjegin". Sve predstave u kazalištu. Dne a«, poslije podne u Pukovnijskom vrtu »Dubravka", na večer u ka/alištu »Oganj". Dne 27. poslije podne u Pukovnijskom vrtu »Prodana nevjesta", na večer u kazalištu »llasanaginica". 2«. »Porin" u kazalištu. 2U. u II sati prije podne u hotelu Royal »Jugoslavenski koncerat", na večer »Djido". Tilki tlakarna •». Urila * Mariboru.