Izhaja vsak četrtek
UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Trst, Ulica Martiri della Liberta (Ul. Commerciale) 5/1. Tel. 28-770 Za Italijo: Gorica, P.zza Vittoria 18/11. Pošt. pred. (casella post.) Trst 431. Pošt. č. r.: Trst, 11/6464
Poštnina plačana
gotovini
NOVI LIST
Posamezna štev. 50 lir
NAROČNINA:
četrtletna lir 600 — polletna lir 1000 — letna lir 2000 • Za inozemstvo: letna naročnina lir 3000
Oglasi po dogovoru
Spedizione in abb. post. I. gr. bis
St. 608
TRST, PETEK 5. AVGUSTA 1966, GORICA
LET. XV.
rili n f»Voi/i §20fi« o 1'jt'lt tivuabti
»Katoliški glas« je v eni zadnjih številk spomnil na to, da je pred tridesetimi leti izbruhnila v Španiji državljanska vojna. K članku ne bi imeli ničesar pripomniti, če bi bil objektiven in bi bil avtor v njem stvarno analiziral socialne in politične vzroke te tragedije španskega naroda in drugih dveh narodov, ki živita v okviru španske države — katalonskega in baskovskega. Toda ker je vse drugo kot objektiven, zato mora vzbuditi v kritičnem in objektivnem bravcu upravičeno reakcijo.
Ne bomo trdili, da je miselnost, ki jo razodeva omenjeni članek, značilna za celotno pisanje »Katoliškega glasa« in za vse njegove sodelavce. Vendar je treba obžalovati, da ga je sploh objavil, ker gre za izraz miselnosti, ki je v današnjem času absolutno anahronistična, ker trdi in ponavlja stvari, ki so že davno razčiščene in jasne in glede katerih bi danes nikakor ne smelo priti več do polemike med katoličani.
Že takoj v drugem stavku je zapisal avtor članka hudo idejno zmoto, ko trdi, da je bila državljanska vojna v Španiji »vojna dveh svetov: krščanskega in marksističnega«. Zato da je bila »tudi . . tako krvava, tako dolgotrajna (trajala je skoro tri leta) in zahtevala toliko nedolžnih žrtev. Samo duhovnikov je bilo pomorjenih 17.000... Danes vemo, da je nastop generala Franca rešil Za-padno Evropo rdečega objema. Če je danes evropski zapad daleč proč od komunizma, ima pri tem nemale zasluge katoliška Španija, ki je krvavela zato, da drugim ni bilo treba okusiti komunističnih grozot.«
CERKEV NI VODILA VOJNE
Ne vemo točno, kaj je mislil avtor z besedama »krščanski nazor«. Najbrž ne Cerkve in ne nečesa, kar bi bilo identično z duhom katoliške Cerkve, kajti Cerkev pač ni vodila vojne v Španiji, kolikor nam je znano, razen če bi se bila istovetila z desettisoči marokan-skih muslimanov, ki so se bojevali za generala Franca, in z nacističnimi in fašističnimi petami, katere sta Hitler in Mussolini poslala
. »Prostovoljce« v Španijo, v moči celih divizij, ko). je vsakomur znano, kdor je le malo seznanjen z zgodovino španske državljanske vojne. Vsekakor pa sta bila to čudna katoličana, ki sta se v Španiji borila za »krščanski nazor«, medtem ko sta istočasno, kot že prej in še pozneje, preganjala katoličane v svojih lastnih deželah Najbrž še niso pomrli vsi primorski duhovniki, ki so o-kusili preganjanje tako vnetega »katoličana«, kot je bil Mussolini, in tudi ne vsi primorski katoličani, ki so morali trpeti zaradi njega. Pa tudi v bivši Ljubljanski pokrajini je bilo precej slovenskih katoličanov, ki so (Nadaljevanje na 3. strani)
Istega dne, to je v sredo, 3. t. m., ko so na Južnem Tirolskem pokopavali drugo žrtev terorističnega atentata v St. Martinu v zgornjem Gsiestalu, so teroristi položili sodno palačo v Bocnu dva kilograma težko bombo, ki za srečo ob eksploziji zaradi pozne ure ni povzročila človeških žrtev, temveč le gmotno škodo. Skoraj ob isti uri pa so teroristi vrgli drugo bombo proti vojaški obhodnici na železniški progi proti Brennerju, pet kilometrov severno od Bočna.
Kar se danes dogaja na Južnem Tirolskem, mora vsak demokratični in omikani človek najstrože obsojati, ker gre za kriminalna dejanja, ki ne morejo najti nikjer najmanjšega opravičila. Strogo je namreč treba ločiti tudi najostrejši, a vendar zakoniti in plemeniti boj narodne manjšine za priznanje in uveljavljenje njenih pravic, od podlega in zahrbtnega ubijanja pripadnikov varnostne ali finančne straže in uporabe kakršnihkoli drugih nasilnih sredstev.
Nikdar nismo niti podvomili, da bi teh stvari ne znali strogo ločiti južnotirolski vodilni politični krogi. To je prišlo do izraza tudi ob zadnjih tragičnih dogodkih tako z uradnimi izjavami bocenske pokrajinske vlade, v kateri imajo večino Južni Tirolci, kot z množično udeležbo južnotirolskega ljudstva pri pogrebih in s sodelovanjem tamkajšnjega ljudstva z organi javne varnosti pri iskanju atentatorjev. Tokrat ne more biti najmanjšega dvoma, da izvršuje teroristične atentate peščica, sicer dobro organiziranih in izvežbanih oseb, ki pa nl-maio ničesar skupnega z južnotirolskim ljudstvom in njegovim političnim bojem. Te osebe pa gotovo uživajo moralno in gmotno podporo kake nacistične druščine v Avstriii in Zahodni Nemčiji. V tej zvezi ie na primer treba omeniti, kako je zelo značilno, da ie nckai dni no atentatu na tri finančne stražnike v St. Martinu bavarska televiziia kazala intervju z dvema znan;ma teroristoma. Film ie bil posnet na avstrijskem ozemliu. Zaradi tega ie italiianska vlada vložila te dni protest pri zahodno-nemški in avstrijski vladi.
Glede na te krvave dogodke, ki ne nasta-jaio v neki od liudi in Boga zapuščeni deželi, temveč v srcu omikane Evrope, v pravno in demokratično urejeni državi, se italijanska in tudi mednarodna javnost u-pravičeno sprašuje, ali res ni mogoče za vselej odpraviti vzroke, zaradi katerih prihaja na Južnem Tirolskem do takšnih tragedij. Tudi mi seveda odločno obsojamo te-rorist'čne napade, saj odklanjamo uporabo vseh nasilnih sredstev v političnem boju, vendar se moramo hkrati vprašati, zakaj in čemu odgovorni italijanski politični krogi tako dolgo odlašajo z dokončno re-
šitvijo odprtih manjšinskih vprašanj v Južnem Tirolu. Še pred sestavo sredinsko-leve vlade je namreč tedanji notranji minister Scelba ustanovil tako imenovano komisijo devetnajstih z nalogo, da temeljito prouči celotno vprašanje in predlaga vladi ter parlamentu ustrezno rešitev. Komisija je že zdavnaj opravila svoje delo in predložila svoje poročilo pristojnim oblastem, a doslej še nismo nikjer brali, da bi vlada ali parlament razpravljala in sklepala o tem dokumentu. Poročilo verjetno leži zapraše-šeno v predalu kakega ministrstva in se nihče nanj ne spomni. Namesto da bi se kočljivo notranje in zunanjepolitično vprašanje temeljito pretreslo, se njegova rešitev neupravičeno dolgo odlaga. Medtem v Južnem Tirolu mladi ljudje zgubljajo življenja! Prav to omahovanje, pridobivanje na času in nekakšna bojazen pred spopadom s kočljivimi problemi predstavljajo potuho za razne demagoge in zanesenjake, med katerimi dobre uspe”?jo tudi navadni kriminalci Južnotirolskega kot nobenega drugega političnega vprašanja ni mogoče trajno rešiti samo s policijskimi sredstvi, ampak le z odkritimi in poštenimi razgovori in pogajanji med vsemi prizadetimi strankami. Čim prej bo do takšnega dialoga prišlo, tem bolje bo za vse. Le na ta način bodo v kali zadušeni vsi poskusi kriminalcev, da bi še nadalje zahrbtno in podlo stregli po življenju mladih in nedolžnih ljudi.
NOV NAPAD NA TIROLSKEM
V torek se je vil po ulicah južnotirolskega mesteca San Candido svečan pogreb finančnega stražnika Giuseppe Dlgnotija, ki je podlegel ranam po terorističnem napadu. Pogreba so se udeležili tudi predstavniki južnotirolske Ljudske stranke, vsi župani ter avstrijski železničarji in orožniki iz bližnjega Lienza.
Atentat je obsodila italijanska in mednarodna javnost in je bilo možno pričakovati, da se vsaj v bližnjem času ne bodo izvršili kaki teroristični podvigi. Toda še na dan pogreba sta počili dve bombi, ki sta spravili vse oblasti spet v alarmno stanje. Prva sc je razletela v večernih urah v kraju Prato Isareo, na cesti, ki pelje proti Brennerju.
Ob istem času je eksplodirala druga bomba, ki je bila postavljena v drugem nadstropju sodne palače v Bocnu, in sicer v omaro v pisarni civilne preture.
V zvezi s temi atentati in z izjavami dveh znanih teroristov Burgerja in Kienesber-gerja po miinchenskem radiu, da se bodo atentati še nadaljevali, je zunanji minister Fanfani podvzel diplomatske korake pri vladah na Dunaju in v Bonnu.
Stane Kavčič o razmerah v Jugoslaviji
RADIO TRST A
♦ NEDELJA, 7. avgusta ob: 8.30 Kmetijska oddaja; 9.00 Prenos sv. maše iz župne cerkve v Rojanu; 10.15 Poslušali boste... Od nedelje do nedelje na našem valu; 11.15 Oddaja za najmlaj-še: S pravljico okrog sveta: »Živa voda«. Napisal Dušan Pertot. 11.50 Ringaraja za naše malčke;
12.00 Nabožna glasba; 12.15 Vera in naš čas; 12.30 Za vsakogar nekaj; 13.30 Glasba po željah; 14.30 Sedem dni v svetu; 15.30 »Filumena Marturano«, drama v treh dejanjih, napisal Eduardo De Fi-lippo, prevod Stojana Cigoja. Igra Radijski oder, režira Jože Peterlin; 17.00 Popoldanski ples; 18.00 Najlepše simfonije; 19.15 Nedeliski vestnik. Urednik: Ernest Zupančič; 19.30 Počitnice v Italiji;
20.30 Vokalne skladbe julijskih avtorjev: Zborovske skladbe Vasilija Mirka; 22.00 Nedelja v športu; 22.10 Nova glasba; 22.45 Antologija jazza.
♦ PONEDELJEK, 8. avgusta, obl2.15 Počitniška srečanja, pripravil Saša Martelanc; 12.30 Za vsakogar nekaj; 13.30 Znane melodije; 18.00 Ne vse, toda o vsem; 18.30 Baročne skladbe; 18.55 Glasba za pihala, Igor Štuhec: Piece za rog in klavir, Trois pieces za rog in klavir. Izvajata kornist Jože Falout in pianist Aci Bertoncelj; 19.15 Iz žensih tednikov in revij; 19.30 Parada orkestrov; 20.35 Zvoki uglašeni na temo; 21.00 Pietro iMa-scagni: »Lodoletta«, lirska drama v treh dejanjih;
♦ TOREK, 9. avgusta, ob:	12.00 Iz slovenske
folklore: Lelja Rehar: »Najlepši stan je samski stan«; 12.25 Za vsakogar nekaj; 13.30 Glasba po željah; 18.30 Ustvarjavci moderne glasbe; 19.15 Spoznavajmo naravo, napisala Mara Kalan; 19.30 Slovenske zborovske skladbe; 21.C0 Gore v slovenski literaturi: Janez Jalen:	»Prvi zdravnikov
srnjak«; 21.20 Iz ni zn javnih koncertov Radia Trst v sezoni 1965-66; 22.45 Črni svet, jazzovska revija.
♦ SREDA, 10. avgusta, ob: 12.15 Turistični razgledi, pripravil Franc Orožen; 12.30 Za vsakogar nekaj; 13.30 Glasba iz filmov in revij; 18.00 Ne vse toda o vsem; 18.30 Bartokova komorna dela; 19.15 Sodobne bolezni: Gianfranco Garavaglia: »Nevrofiziološka osnova tesnobe«; 19.30 Motivi, ki so mladim všeč; 20 30 Glasbene razglednice; 21.00 Simfonični koncert. V odmoru, približno ob 21.45, Obletnica meseca: »Od premirja v Krminu do dunajskega miru leta 1966«, pripravil Maks Šah; 22.40 Sentimentalne pesmi.
♦ ČETRTEK, 11 avgusta, ob: 12.00 Josip Jurčič: »Deseti brat«: (10) »Kvas doštudira in se poroči z Manico«, priredba Martina Jevnikarja. Igrajo dijaki slovenskih višjih srednijh šol v Trstu, oddajo vodi Jože Peterlin; 12.40 Za vsakogar nekaj; 13.30 Glasba po željah: 17.20 Glasba za vaš transistornik; 18.30 Slavni solisti: pianist Friedrich Gulda; 19.00 Zlata skrinjica. Otroške pesmi in skladbe, (Dcsa Kraševec); 1°40 Zbor »Antonio II-lersbcrg«, vodi Lucio Gagliardi; 21.00 »Nekdo pri telefonu«, detektivka, napisal Roberto Cortese, prevedel Martin Jevnikar. Igra Radijski oder, režira Stana Kopitar;21.45 Glasbena paleta; 23.00 Vokalna polifonija;
♦ PETEK, 12. avgusta, ob- 12.15 Žena in dom, pripravila Jadviga Taljat; 12.30 Za vsakogar nekaj; 13.30 Glasbeno potovanie po svetu: 18,00 Ne vse, toda o vsem; 18.30 Slovenski solisti; 18.55 Sergej Prokofjev: Zaljubljen v tri oranže, simfonična suita; 19.15 Umetnostne galerije v Ttaliji;
19.30 Sodobni motivi; 20.30 Gospodarstvo in delo. Urednik Egidij Vršai 21.00 Koncert operne glasbe;
22.00 Sindikati v moderni državi: Pietro Rescigno: (6) »Od druge polovice XIX. do pričetka XX. stoletja«; 22.15 Harmonija zvokov in glasov.
♦ SOBOTA, 13. avgusta, ob 12.15 Živalstvo Jadranskega morja: Tone Penko: »Morske gobe«;
13.30 Pesmi za poletje; 15.30 Poje mešani zbor slovenskega kulturnega društva iz Celovca, vodi Vladimir Prusnik; 16.00 Volan. Oddaja za avtomobiliste; 16 20 Marij Maver:	»Srečanje«, delo, nagrajeno na natečaju RAI Italijanske Radiotelevizije 1965 za izvirne slovenske novele; 16.35 Kraji in dežele v simfonični literaturi; 18.30 Panorama ameriške folklore, pripravlja Susy Rim: »Pesmi Indijancev«; 19.15 Počitniška srečanja, pripravlja Saša Martelanc; 20.30 Teden v Italiji; 21.00 »Pogled nazaj«, radijska igra, nanisal Roderick Wil-kinson, prevedla Ada Pertot. Igra Radijski oder, režira Jože Peterlin; 21.25 Onerctne melodije; 22 15 Pesem in ples.
Izdajatelj: »Novi list« d. z o. z. • Glavni urednik: t Engelbert Besednjak • Odgovorni urednik: Drago i Legiša • Tiska tiskarna »Graphis« — Trst, ulica Sv. Frančiška 20 — telefon 29-477
H
Slovenski parlament je nedavno ustanovil komisijo, ki bo preučila, kako reorganizirati Udbo (Upravo državne varnosti) v SR Sloveniji. Podobna komisija je bila u-stanovljena tudi v zveznem parlamentu, pa tudi po drugih republikah. Ker je bila doslej Udba strogo centralizirana služba, bi se dalo po tem sklepati, da bo v veliki meri decentralizirana po republikah. Ni izključeno, da bo menjala tudi ime.
Medtem ko so v Srbiji odstavili že precejšnje število funkcionarjev Udbe in nastavili na njihova mesta razne poPtične funkcionarje, da bi tako zagotovili nadzorstvo partije in javnosti nad delovanjem te organizacije, pa iz Slovenije po samomoru Vladimira Kadunca n; bilo več slišati o kakih očitnejših spremembah v tem pogledu. Tudi to dokazuje, da sta imela Rankovič in Stefanovič glavna oporišča in izhodišča predvsem v Srbiji, kot je bTo poudarjeno že v zvezi s četrtim plenumom CK ZKJ na Brionih. Tudi na Hrvaškem je poteklo vse sorazmerno neopazno.
Sekretar centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije, Stane Kavčič, ki je v idejnem pogledu eden izmed najnaprednejših in vodilnih predstavnikov slovenske partije, je napisal za 8.-9. številko revije »Teorija in praksa« uvodmk, v katerem se ukvarja z vprašanji, ki se pojavljajo po četrtem plenumu. Besedilo govora je prinesel tudi ljubljanski dnevni tisk. Kavčič je v njem ponovno obsodil tisto, kar se je dogajalo do plenuma na Brionih v Udbi in kar je bilo tam razgaljeno. Kavčič pa je opozoril na to, da to ni bilo samo posledica nekih subjektivnih stališč in hotenj, ampak odraz zaostale miselnosti in nerazvitosti dela jugoslovanske družbe. Zapisal je med drugim:
ZAGOVARJATI SE BO MORAL PRED SODIŠČEM
Bivši podpredsednik avtonomne dežele dobne Aosta, komumst Renato Strazza, se bo moral zagovarjati pred sodiščem, ker ni hotel sklicati med nedavno politično krizo v Dolini Aosta deželnega sveta. Sodišče je izdalo proti njemu zaporno povelje. Obtožba, ki ga dolži kršitve pravic deželne zbornice, predvideva kazen, ki ne znaša manj kot deset let ječe. Bivši podpredsednik deželne vlade Doline Aosta je kriv po obtožnici ne le tega, da se ni hotel držati deželnega statuta in se je branil sklicati deželni svet v predvidenem roku, ampak tudi tega, da je javno izjavil, da deželni svet ne bo več sklican. S tem je skušal povzročiti razpust deželnega sveta po vladi in s tem nove volitve.
Zapornega povelja proti Renatu Strazzu pa doslej niso izvedi', kajti obtoženec že mnogo tednov ni več v Dolini Aosta. Kot se govori, se je zatekel v neko vzhodnoevropsko državo.
TEDENSKI KOLEDARČEK
7. avgusta, nedelja: Kajetan, Damir
8. avgusta, ponedeljek: Miran, Mirica
9. avgusta, torek: Janez, Roman
10. avgusta, sreda: Lovrenc, Zvezda
11. avgusta, četrtek: Aleksander, Suzana
12. avgusta, petek: Klara, Veselka
13. avgusta, sobota: Lilijana, Hipolit
»To, kar se lahko imenuje udbovsko in prisluškovalno početje in ki tudi zasluži vso potrebno pozornost, obsodbo in še druge ukrepe, je vendar v jedru posledica neke določene koncepcije (pojmovanja), namreč koncepcije, ki ni od včeraj in ki tudi ni samo plod nekih subjektivnih kombina cij in zamisli, temveč ima tudi svoje so-cialno-ekonomsko zaledje v relativni nerazvitosti in zaostalosti naše družbe. Zaradi ekonomskih, kulturnih, zgodovinskih in drugih razlik, v katerih žive v Jugoslaviji narodi in narodnosti ter delovni ljudje, tudi stopnja politične zavesti ni popolnoma enaka oziroma vedno in povsod istovetna. Raznolikosti so tu in normalno je, da imajo tudi svoj politični odraz in izraz. Vsi vemo, da so obstajala in da bodo še obstajala glede posameznih političnih rešitev, gospodarskih in državnih ukrepov različna mnenja. To je tako rekoč v nekem smislu neizgibno spričo heterogenosti in objektivnih nesorazmerij, s katerimi se še vedno srečujemo v vsakdanjem delovanju.«
Kavčič je potem naglasil, da vsaka taka konservativna težnja prej ali slej pride na vzkriž z osnovnimi zakonitostmi in razvojnimi težnjami jugoslovanske družbe. Tako se je zgodilo tudi z Rankovičem, ki ga Kavčič v svojem članku sicer izrecno ne imenuje.
—0—
CENTRALIZEM SE NITI V AFRIKI NE OBNESE
V	N;geriji je prišlo pretekle dni do novega upora in državnega prevrata, katerega žrtev je postal dosedanji diktator in vodja vojaške vlade generalni major Aguiyi-Ironsi. Ta se je, kot znano, polastil januarja vlade z vojaškim udarom in dal ubiti pri tem tri najvidnejše politike dotedanjega demokratičnega in federativnega sistema. Ironsi pa je uvedel strogo centralistični režim in hotel spojiti narode, ki sestavljajo Nigerijsko federacijo, v en sam umeten narod, vladan iz enega samega središča. Žrtev te centralizacije naj bi bili postali zlasti mohamedanski Haussa na severu države.
Že takrat je prišlo v deželi Haussov do uporov in nemirov. Zdaj pa so povzročile vojaške enote, v glavnem haussovske, nov državni udar, pri čimer so ujele generala Ironsi ia. Upormki so ga najbrž ubili. Tako se širi no Nigeriji glas, ki ga nova vlada ni zanikala. Novo vlado vodi haussovski polkovnik Yakubu Gowon. Novi udar je obnovil — kot se zdi — nreišnje federativno in zdaj vlada po vsej državi mir. Očitno je, da tudi v Afriki ne bo možno umetno »zvarjali« novih narodov, mimo tistih, ki že obstajajo. Taki nerealistični poskusi bodo samo povzročali krvave nemire, upore in prevrate ter besna medsebojna nasprotja, ki bodo morda za desetletja in še več zakasnila normalni razvoj afriških držav. Vendar se zdi, da nekatere afriške voditelje v njihovem pohlepu po čimvečji, diktatorski oblasti zelo mikajo taki poskusi »zedinjevanja«, ki so povzročili krvave nemire tudi že v nekaterih drugih afriških državah. Afriške armade pa so za zdaj tudi še prešibke, da bi lahko ohranjevale take centralistične vojaške režime in diktature.
ANAHRONIZEM PROTI OBJEKTIVNOSTI
(Nadaljevanje s 1. strani)
morali med vojno veliko prestati od velikega branivca krščanskega nazora Mussolinija in njegovih fašistov in generalov. Nekatere so poslali kot znano — tudi na drugi svet.
Pa tud, v Italiji sami je Mussolini vodil »katoliško« politiko na lasi.no pest, med drugim s tem, da je razpustil skoro vse katoliške organizacije, katoliške politike pa dal zapreti, kot npr. De Gasperija, ali pa so morali bežati v tujino, kot npr. Don Sturzo, ustanovitelj italijanske Ljudske (katoliške) stranke, prednice današnje Krščanske demokracije. Hitler pa je prav tako uničil stranko nemških katoličanov Zenirum, njen voditelj in bivši kancler Bruning je moral pobegniti v tujino. Mnogo drugih katoliških politikov kot tudi nemških duhovnikov in škofov, med njimi škof iz Paderborna, ki ga je papež Pavel VI. pred kratkim imenoval za kardinala, pa je moralo v KZ Dachau in
v	ječe Na tisoče nemških katoličanov je moralo tudi na morišča in tudi med njimi so bili duhovniki. Kaj šele, če bi začeli naštevati, kaj so počeli hitlerjanski branivci »krščanskega nazora« v katoliških deželah Poljski, Češki, Sloveniji, Italiji, Franciji, Avstriji, med holandskimi katoličani, v Litvi itd.
BASKI IN KATALONCI NISO KATOLIČANI?
In ali morda katalonski in baskovski narod nista bila katoliška, pa ju je okrutnost generala Franca in njegovih zaveznikov najhuje zadela, četudi se je vsa katalonska in baskovska duhovščina enodušno postavila na stran svojih narodov v boju za njune pravice do avtonomnega narodnega življenja? Se vse do danes general Franco ne dopusti avtonomnega razvoja katalonskega in baskovskega naroda in literature. In zakaj naj bi bili baskovski in katalonski katoličani in duhovniki slabši katoličani kakor tisti katoliški Španci, ki so se borili na strani generala Franca? Resnica je, da sta obe strani počenjali okrutnosti, ki so zahtevale skupno milijon žrtev, toda prav zato je nemogoče trditi, da se je bil boj med »krščanskim« in »marksističnim« nazorom. Bil se je med španskim socialnim in političnim konservati vizmom in centralizmom, s katerim se je iz določenih čustvenih in zgodovinskih razlogov povezal velik del španske cerkvene hierarhije, in med vsemi tistimi španskimi strujami, ki so zahtevale globoke politične in socialne reforme, za katere so videle jamstvo v republiki; pridružili pa so se jim Baski in Katalonci, ker so videli v republiki večje možnosti za uveljavljenje svojih narodnih pravic kakor v konservativni, avtoritativni in centralistični Španiji. Med temi strujami so imeli največjo vlogo komunisti in anarhisti, ker so bili najbolj učinkovito organizirani in so imeli v tem že dolgo tradicijo (razpolagali so s sindikati) in ker so dobivali največ pomoči iz tujine, medtem ko se je demokratični Zahod obotavljal podpreti španske demokrate v tem boju in jih je pustil na cedilu tudi takrat, ko sta Hitler in Mussolini že podprla Franca. Tako je omogočil Francovo zmago.
KAJ JE HOTEL POVEDATI KOCBEK
Toda proti Francu se niso borili samo komunisti in anarhisti, ampak tudi liberalno usmerjeni Španci, kakršen je sloviti filozof in pisatelj de Madariaga, ki še zdaj živi v begunstvu v Angliji in je znan po svo|em
antikomunizmu. In med Francovimi nasprotniki so bili tudi mnogi v socialnem in političnem pogledu napredne usmerjeni španski in ne samo baskovski in katalonski katoličani.
Spričo takega pačenja stvarnosti v članku »Katoliškega glasa« seveda ni nič čudnega, če se na koncu obregne (kolikokrat že?) v Edvarda Kocbeka, češ da je zapisal, da »je bila vsega slabega v Španiji kriva katoliška hierarhija, komunisti pa idealni borci za no-
vi	red in nezmožni kakega zločina«. To je čisto enostavna laž, ker Kocbek tega ni napisal in bi tudi ne bil mogel tako napisati, ker je to preveč naivno. Kocbek je hotel čisto enostavno povedati to, da je krivda visoke španske cerkvene iVerarhije v tem, da interese Cerkve povezuje z usodo konservativnega in nazadnjaškega, skoro fevdalnega reda na Španskem in da se ne zaveda novih nujnosti časa. Morda so te besede zvenele tedaj drzno, danes pa jih lahko beremo v kateremkoli katoliškem listu v Evropi in slišati jih je bilo nič kolikokrat tudi med drugim vatikanskim cerkvenim koncilom. S svojim »Premišljevanjem o Španiji« je podal Kocbek za tisti čas kar najbolj točno diagnozo španskih razmer in tista diagnoza je še danes v marsičem veljavna Španska katoliška mladina sama (in mnogi mlajši duhovniki) se zavedajo nujnosti socialnih in političnih reform in nočejo več prevzemati odgovornosti za »katoliški nazor«, kot ga zastopajo nekateri visoki španski cerkveni hie-rarhi (a ne več vsi).
KOCBEK NI »POZABLJEN«
Dejstvo je, da če bi se bila Španija pravočasno odprla novemu razvoju v Evropi in reformam, bi ji bila prihranjena državljanska vojna, kakor bi v Jugoslaviji nikdar ne bilo prišlo niti do d.ktatur, niti do tako klavrnega piopada predvojnega državnega sistema in do medsebojnega klanja, če bi bile predvojne vlade pravočasno rešile politične probleme in vodile boljšo gospodarsko politiko ter odpravljale revščino in nazadnjaštvo. Vsekakor ni bil Kocbek tisti, ki je »s svojim člankom . . prinesel razdor v katoliške kroge in premnogim mladim ljudem odprl pot v komunistične vrste«. To je obrekovanje, izraz divjega, katoličana nevrednega sovraštva. Kocbek ko': svoboden človek in tudi kot katoličan je imel pravico zapisati, kar je zapisal, ker tega mu nihče ni mogel braniti. Zapisal je tisto, o čemer je bil po svoji vesti prepr'čan, da je res, in da je opozoril s tem na nek realni problem. Tisti, ki so ga besno obsojali takrat, kot ga obsojajo in bla-
tijo še danes, pa njegovemu pisanju niso zoperstavili stvarnih argumentov, ampak samo obrekovanje. Zasovražili so ga, ker je motil njihove iluzije in ker njegovo pisanje ni bilo v skladu z njihovim pojmovan|em stvarnosli. Da je bilo tisto pojmovanje zgrešeno, je kmalu pokazal nadaljnji razvoj dogodkov, na katerega pa Kocbek ni mogel bistveno vplivati. Kocbek ni bil vodja najmočnejše slovenske stranke, ni imel po vsej slovenski deželi razpletene mreže političnih zaupnikov in kopice državnih poslancev, ni imel v rokah upravnega aparata v deželi, ne bank in zavarovalnih zavodov, ne mogočnih organizacij, katerih članstvo je šlo v stotiso-če. Imel je samo majhno revijo in nekaj stotin mladih ljudi, ki so verjeli, da se resnici in narodu ne služi s frazami in celo z lažjo in z oportunizmom, ampak s tem, da se stvarnosti gleda v obraz in da se probleme prizna, ne pa skriva. Če se je v Sloveniji zgodilo, kar se je zgodilo, zato ni bila krivda Edvarda Kocbeka, ampak tistih, ki z vsem mogočnim katoliškim političnim in organizacijskim aparatom niso vedeli kaj početi, ker niso imeli pred seboj ne cilja in ne idej. Edino njihovo gibalo je bil goli oportunizem. Naprtiti krivdo Kocbeku za vse, kar se je zgodilo, je isto kot priznati, da ves mogočni organ zacijski aparat katoTške stranke v odločilnem hipu ni nič zalegel spričo par lei prej napisanega Kocbekovega članka o Španiji, par pa je vendarle kar prenalvna vera v politično moč tiskane besede v eni sami slovenski literarni reviji. In hkrati je to priznanje najhujše politične in voditeljske nesposobnosti voditeljev takratnega organiziranega uradnega političnega katoliškega tabora v Sloveniji.
Kocbek pa, kot vse kaže, ni danes prav nič pozabljen, saj se ga celo »Katoliški glas« in njemu sorodni tisk v Argentini in drugje tolikokrat na leto spomnita. Brezpomembnih ljudi bi gotovo ne napadala. Obratno, čisto dobro se zavedata, da je b i Kocbek s svojim gibanjem tisti, ki je rešil v najhujših dneh ugled slovenskega katolicizma v idejni konfrontaciji s komunizmom in ki tudi danes predstavlja tako v i!teraturi kot v ž vlje-nju najboljše, kar premore slovenski katolicizem, tisto, kar vzbuja spoštovanje tudi pri nasprotnikih. In namesto da bi člankar in »Katoliški glas« to priznala, se z naravnost nerazumljivo in že čisto anahr.:n s'čno tota-lilarno zagrizenostjo spravlja nanj. Če ne prizna »K. g.« niti katoličanom pravice, da svobodno izrazijo svoje mnenje, in jim tega ne more oprostiti niti za trideset let nazaj, četudi jim je ves razvoj dal prav, kako si torej preds'avlja svobodno, demokratično, pluralistično družbo, za katere zagovornika se verjetno ima?
PobletAice užijejo It
Iz Združenih držav poročajo zadnji čas
o	celi seriji strahotnih zločinov in rasnih nemirov. Neki človek je v Austinu v Texa-su ubil s puško 15 ljudi in jih nad 30 ranil. Neka ženska, ki je bila že v blaznici, pa je v spanju ubila moža in tri otroke, nato pa napravila samomor. Tudi pri rasnih nemirih vedno pogosteje uporabljajo strelno orožje.
Zdaj so začeli listi in politiki protestirati temu, da je tako lahko kupiti strelno orožje. Američani posedujejo trenutno nad 100 milijonov pušk in revolverjev. Nedvomno pa je ta strahotna serija zločinov in
nasilja tudi posledica neprestanega poveličevanja nasilja v ameriškem mladinskem tisku, filmu in televiziji.
ZAKAJ JE V HRIBIH ZDRAV ZRAK?
Na gori Jungfrau v bavarskih Alpah je v višini 3457 m metereološka, tj. vreme-noslovska opazovalnica, v kateri ugotavljajo zelo pičlo število bakterij, čeprav pride vsak dan tja zelo mnogo turistov. Z nadaljnjimi podrobnimi poskusi so ugotovili, da sončni žarki v 3 urah zamorijo skoraj vsako bakterijo.
\f TUžtlbhvtJli -----------
Splošna stavka in nov načrt IRI
V	torek se je v Trstu in po vsej pokrajini začela 48-urna splošna stavka, ki so jo proglasile vse tri sindikalne organizacije v znak protesta proti nameravani ukinitvi ladjedelnice Sv. Marka. Na Goldonijevem trgu je bilo veliko protestno zborovanje, na katerem so govorili trije sindikalni pokrajinski tajniki. Demonstranti so nato v sprevodu šli po glavnih mestnih ulicah. Ko so prišli v bližino radijske in televizijske palače, je nastal hujši incident. Skupina demonstrantov je začela metati kamne proti poslopju in pri tem razbila 15 velikih otp. Nastopili so orožniki, ki so z gumijevkami in puškinimi kopiti razgnali najbolj vroče demonstrante. Posredovali so tudi sindikalni voditelji, tako da je sprevod mogel redno nadaljevati svojo pot in se nato mirno razšel. Incident pred poslopjem radia in televizije je posledica dejstva, da italijanska televizija v svojih poročilih skoraj ne omenja tržaških problemov. Vedeti pa je treba, da to ni odvisno od tržaških
PREJELI SMO
Spoštovani gospod glavni urednik,
prebral sem uvodnik Vašega cenj. lista z dne 21. VII. in sem se zelo čudil, da ste članek v tej obliki objavili, pa še s takim naslovom. Oprostite mi, če Vam rečem, da tokrat niste zadeli. V članku so namreč trditve, ki po vsem, ikair je bilo pisano in storjeno v svetu, da se ta nesrečna vojska konča, vzbujajo lahko še samo smeh. Saj je vendar že vsakemu otroku jasno, kdo je koga napadel in kdo mori ljudi, ki do te vojne sploh vedeli niso, da Amerika obstoja. Zdaj to dobro vedo in njih predsednik seveda uživa nad prelivanjem nedolžne krvi lastnih ljudi. Ali si lahko kaj takega mislite? Vi dobro veste in to je nesporna resnica, da so Vietnamci od vsega začetka pripravljeni na pogajanja, seveda ne z napadalcem v hiši. Naj se torej umakne, pa bo v nekaj urah mir. To je na vsem svetu vsakomur jasno in je tudi vsakomur jasno, da če bo zavoljo te vojne utrpelo človeštvo atomsko vojno, bo nosil pred zgodovino krivdo tisti, ki je vojno sprožil, ki je šibkejšega napadel in ki se iz prestižnih in dobičkanosnh vzrokov noče umakniti, dobro vedoč, da ne more v svetu danes obveljati načelo, da lahko večja riba žre malo ribo, ki bi se morala v interesu vsega ribjega rodu pustiti enostavno požreti. Tako namreč misli pisec članka. Kdo je torej med obema vojskujočima se psihopat? In čigavo pamet je potrebno mobilizirati?
Ob koncu mi še dovolite, da Vam povem, da sem prav nedavno bil na zdravnišikem pregledu in da so na osnovi preiskav ugotovili, da nisem psihopat.
S spoštovanjem
stalni bravec.
PRIPOMBA:
Nam je jasno, da ;e poklicala Američane, v Južni Vietnam zakonita (s čimer ni rečeno, da demokratska) južnovietnamska vlada; da \morijo ljudi na obeh straneh; da ameriški predsednik gotovo ne uživ nad prelivanjem nedolžne krvi lastnih ljudi (kako nedolžne, če so po Vašem sami Američani krivi te vojne?); in da tisti, kdor je realist, pač ne more pričakovati, da se bodo Američani umaknili iz Vietnama na Ho Ši Minhovo zahtevo, ker bi to pomenilo zanje očiten poraz, in da je zato nesmiselno vztrajati pri tej zahtevi, saj to pomeni, da do pogajanj sploh ne more priti.
Vaše duševno zdravstveno zdravje pa je popolnoma Vaša zasebna stvar in nam niti na misel ne pride, da bi podvomili o njem. Tem manj, ker se niste podpisali in Vas torej ne poznamo.
Uredništvo
urednikov, ki redno pošiljajo svoja poročila v Rim, a jih tu, kot vse kaže, redno mečejo v koš.
Splošna stavka je popolnoma paralizirala vse življenje v mestu in prizadela predvsem revnejše sloje, kajti drugi so povečini šli s svojimi prevoznimi sredstvi na izlete v Furlanijo ali Slovenijo.
Družba IRI, od katere je odvisna celotna italijanska ladjedelniška industrija, je medtem na pritisk tržaških političnih in upravnih krogov ter javnega mnenja sestavila drug načrt za preureditev tega važnega gospodarskega sektorja. Načrt je predvideval združitev vseh državnih ladjedelni-ških industrijskih podjetij v eno samo veliko podjetje, katerega sedež, predsedništvo in ravnateljstvo bi bili v Trstu. Ladjedelnica Sv. Marka bi se združila s tržaškim arzenalom. Tu bi v glavnem skrbeli za popravila ladij. Ladjedelnica v Tržiču bi bila namenjena gradnji naj večjih ladij in vseh potniških ladij. V Trstu bi nadalje ustanovili tovarno Diesel motorjev, ki bi bila največja tovrstna tovarna v Evropi.
Genova je zmagala
S lem načrtom so se, kot kaže, strinjali tudi voditelji tržaških sredinsko-levih strank ir; sam ministrski svet v Rimu. V sredo pa se je iznenada razpočila bomba. Ko so v Genovi zvedeli za drug IRI-jev načrt, so planili kvišku najvišji tamkajšnji oblastniki, se odpeljali z letalom v Rim in dosegli, da je vlada odložila odobritev zadnjega načrta IRI-ja na september.
Vprašanje največje tržaške industrije je torej po zaslugi Genove ostalo na mrtvi točki. Bodočnost Trsta je še vedno zavita
v	meglo.
—(J—
ODPRLI PROMETU 43 km AVTOCESTE
Minister za javna dela Mancini je v soboto, 30. julija, slovesno odprl za promet avtocesto Trst-Videm. Slovesnosti so se udeležili najvišji predstavniki državnih in deželnih oblasti ter člani upravnega odbora družbe Autovie Venete, ki bo to važno prometno žilo upravljala. Njen predsednik dr.
Naročnike, ki še niso poravnali naročnine, opozarjamo, naj to store čim-prej. Poravnajo jo lahko ali na upra-
vi	lista ali po poštni položnici, ki jo dobe na vsakem poštnem uradu.
Uprava
Candolini je v daljše: ; govoru orisal zgodovino družbe in njena prizadevanja, da bi bil Trst povezan z ostalim državnim ozemljem in drugimi srednjeevropskimi državami z modernimi prometnimi žilami.
Gradnja avtoceste Trst-Videm, ki se začne, kot znano, pri Moščenicah v bližini Sti-vana, je prvi del 150 km dolge avtoceste frst-Benetke, katere večji del je danes že v gradnji. Glede na ženevsko konvencijo iz leta 1950 pomeni odprtje današnje ceste tu-
di pričetek uresničevanja dveh avtocest, od katerih bo prva vodila iz Rima, preko Vidma, Prage do Varšave, druga pa iz Trsta, preko Vidma, Avstrije, do ščečina na Poljskem. Italijanske oblasti se dalje zavzemajo za gradnjo avtoceste, ki bi vodila skozi Gorico do Ljubljane in dalje do Zagreba in Beograda. V ta namen je že predviden odcepek od pravkar odprte avtoceste pri kraju Vilesse proti Gorici. Odvetnik Candolini je dalje dejal, da je 43 km ceste stalo nad 8 milijard lir.
Nekaj besed je na slovesnosti spregovoril tudi predsednik deželne vlade Berzanti, nato pa je povzel besedo minister Mancini, ki je poudaril pomen nove prometne žile in obenem spregovoril o ukrepih, ki jih je njegovo ministrstvo te dni sprejelo za varnost prometa na cestah. Preden je minister prerezal trak ob vhodu na avtocesto, jo je goriški nadškof blagoslovil. Razvil se je nato dolg sprevod avtomobilov, ki so v dobri pol uri prevozili vso novo cesto do Vidma, kjer je bil na tamkajšnjem županstvu sprejem.
Avtomobilisti morajo na avtocesti plačati cestnino, ki gre za progo Trst-Videm (za eno smer) od 150 lir za motorna kolesa in manjše avtomobile do 500 lir za tovornjake s prikolicami.
FESTIVAL V ČEDADU
V	nedeljo je prišlo v Čedad na tisoče ljudi, da bi se udeležili vsakoletnih festivalskih prireditev v mestu in ob strugi Nadiže. Obiskovalci so se pa morali vsi razočarani vrn'ti, ker je deževno vreme prekrižalo vse načrte. Močno narastla reka je odnesla vse pripravljene brvi, svetlobno napeljavo, stojnice in plesišča. V nekaj minutah je splavalo po vodi vse, kar so prireditelji pripravili s težavo v več dnevih.
Prireditveni odbor se pa ni ustrašil ter je znova vse pripravil, kar je uničila nevihta. Festival je zopet napovedan za nedeljo in ponedeljek. Zaključil se bo z velikanskim umetnim ognjemetom, ki je postal prava posebnost teh prireditev.
Ovčja vas:
ROPARSKI NAPAD
Prejšnji teden se je pripetil v hiši trgovca Antona Oitzingerja roparski napad, ki ima dokaj čudno ozadje. V hišo, ki stoji ob cesti v Ovčjo vas, sta vdrla dva dobro oblečena mladeniča in sta napadla s pištolo in pestmi staro hišno pomočnico Terezo Rasch, ki je bila sama doma. Nato sta odprla železno blagajno — ključ je tičal, na nerazumljiv način v ključavnici — in sla odnesla 6 milijonov in pol denarja. Draguljev in starih kovancev precejšnje vrednosti se pa nista dotaknila. Oitzinger namreč trguje z vsemi mogočimi dragocenimi starinami. Njegovo hišo so neznanci napadli že leta 1948. Takrat je bil trgovec doma in je dobil tudi tri strele v prsno stran ter je na čudežen način ostal pri življenju.
Policija sumi, da so sobotni napad povzročili isti zlikovci. Služkinja Rasch, ki se nahaja zaradi udarcev po glavi v humin-ski bolnišnici, je roparje za silo opisala.
TURISTIČNE PRIREDITVE
Pokrajinska turistična zveza je izdala spored za vrsto prireditev, ki bodo privabile tudi turiste v goriško pokrajino v mesecu avgustu in septembru.
Od 6. do 8. avgusta bodo v Gorici proslave ob 50-letnici zavzetja mesta, z mašami, polaganji vencev in umetnimi ognji. 8. avgusta bo tudi spominska nočna dirka kolesarjev. Za 28. avgust je razpisano peto slikarsko tekmovanje »ex tempore« v Šte-verjanu. Za 4. september se pripravlja velika vsakoletna ptičja razstava v občinskem parku. Sredi septembra pa bo v Krminu pokrajinska razstava grozdja in vina.
Ves mesec bo tudi odprta umetniška razstava slikarja Tominca ob stoletnici njegove smrti. Na sporedu je tudi vrsta lahkoatletskih tekem ter fotografska razstava treh Benečij z alpskim obeležjem.
JULIJSKO VREME
Julij se šteje običajno za najtoplejši mesec tudi na Goriškem, šteli so ga za najboljši »počitniški« mesec, še bolj kot avgust. Letos je pa marsikomu prekrižal račune.
V	prvi polovici je bilo vreme precej nestalno, vendar je prevladovala vročina. V drugi polovici so bile bolj pogoste poobla-
- HannlbUu dolina
Neme:
STARA KORENINA
V Nemah je obhajal pred nekaj tedni stotriletnico rojstva najstarejši prebivavec dežele Jakum Ceschia. On je tudi edini Furlan, ki se je rodil leta 1863, še takrat, ko je Avstrija vladala nad Benečijo. Videl je torej precej burne zgodovine, ki je šla mimo teh krajev. Učakal je, ne v veliko veselje, kar tri velike vojne. Pa ga le niso strle. Stari Jakob pravi, da se mora zahvaliti za tako visoko starost svojemu posebnemu zdravilu. Na tiho pove, da je to kozarček ali dva pristnega žganja že zgodaj zjutraj. Pa ne tistega navadnega, marveč takega, kakršnega zna samo on pripraviti in ki je najboljše na svetu. Imel je namreč več kot pol stoletja lastno žganjarno, ki je slovela daleč naokrog. Njegove kapljice so pa skrivnost, ki mu bo nemara podaljšala življenje še do četrte vojne. Te pa, pravi, ne mara več učakati.
LADINSKI KONGRES
V sredo se je zaključil V. ladinski kongres, pri katerem so sodelovali znanstveniki, ki se bavijo z raziskovanjem jezika in starožitnosti treh ladinskih skupin. Kongres se je vršil pod okriljem furlanskega filološkega društva in je imel namen preiskovati ter ugotoviti jezikovno samobitnost ladinskih skupin.
Od Slovencev se je udeležil kongresa naš kraški rojak profesor Milko Matičetov, višji znanstveni sodelavec pri slovenski A-kademiji znanosti. Na zborovanjih je bil deležen posebne pozornosti zaradi pogostega strokovnega posega v razprave. Med drugimi je tudi on prejel v dar posebno zbirko ladinskih ljudskih pesmi.
Udeleženci kongresa so imeli poslovilni večer v Tricesimu, kjer jim je zapel znani kvartet »Stella alpina« več furlanskih in ladinskih pesmi.
Prihodnji ladinski kongres bo v Coiro v ladinski Švici.
' I
■ I____________________________________________
I
čitve z vmesnim deževjem. Dežemeri pa ni-sc pokazali dosti več padavin kot v lan-! skem juliju. Nerodno za počitnikarje je bilo le to, da je vsak dan po malem deževalo; navadno ponoči. Zemlji je pa stalni dežek kar prav prišel, ker se je že precej sušila.
Pač pa je sorazmerno z drugimi leti padla temperatura, in sicer v Gorici povprečno za štiri stopinje. Samo 13. in 14. je kazal toplomer več kot 30 stopinj. Najbolj se je pa znižal 21. julija, ko je kazal le 11 stopinj, neobičajno za najtoplejši mesec v letu. Vendar pa je bilo nebo dosti bolj zastrto z oblaki na severu, medtem ko so se v obmorskih krajih kopali v dovolj sončnih dnevih.
Bolj kot julij, pa zanima vse druga polovica počitnic v avgustu. Vremenoslovci napovedujejo, da bo bolj vroč kot julij, čeprav kaže pratika nekaj deževnih dni pred Velikim šmarnom. Na splošno pa kaže na ugodno vreme tudi za tiste, ki se hočejo spočiti v gorskih krajih.
ZA VARNO VOŽNJO
Spričo avgustovih počitnic in vedno večjega prometa je zasnovalo ministrstvo javnih del velikopotezno akcijo za cestno varnost. V dnevih okoli Velikega šmarna se bo pomnožilo število prometnih stražnikov in letečih patrol. Po vseh krajih so nalepljeni lepaki, ki s primernimi gesli opozarjajo vozače na previdnost zlasti pri prehitevanju. Obenem delijo po mestu tudi letake v raznih jezikih s podobno vsebino. Omeniti pa je potrebno, da dela Gorica tudi v tem pogledu izjemo. Letaki so natiskani, razen v italijanščini, še v angleščini, nemščini in v francoščini. V slovenščini jih pa zaman iščeš in vendar prihaja v Gorico vedno več avtomobilov iz Slovenije. Že iz vljudnosti do vseh tujih turistov brez izjeme bi morala oblast, ki skrbi za varnost, poskrbeti tudi za letake v jeziku naroda, ki živi ob meji.
DRUŠTVENI IZLET
Slovensko planinsko društvo bo priredi-
lo	v nedeljo, 21. avgusta, enodnevni družinski izlet z avtobusom na Bled in peš skozi sotesko Vintgar. Pot bo peljala skozi Ljubljano.
Odhod avtobusa iz Gorice na Travniku je določen za šesto uro zjutraj. Povratek bo približno ob 23. uri. Vožnja stane za člane 1600 lir. Za hrano skrbi vsak zase. Vpisovanje za izlet traja pri odborniku Košuti, ulica Mameli 8, do srede 17. avgusta.
Iz Dola:
KJE JE NAŠ PONOS?
Prejeli smo nekaj vrstic od rodoljuba s spodnjega Krasa, s katerim se strinjamo tudi mi. Dopisnik pravi:
Po naših vaseh in vasicah, ne le na spodnjem Krasu, marveč tudi po krajih južne goriške okolice, se vedno bolj nadaljuje propadanje narodne zavesti. Ne mislim tu na kak napet nacionalizem ali na nasprotovanje pametnemu sožitju z državljani druge narodnosti, temveč na tisto zavednost, ki jo mora vsakdo vsaj delček občutiti, da pripada k svoji narodnostni skupini. In ta zgineva po naših vaseh. Obstajajo določeni kraji in vasi, ki so imele še pred leti izrazito domače lice, danes pa ne več.
Za tako obnašanje naših ljudi najdemo več vzrokov. Predvsem še vedno nerazumljiv hlapčevski odnos do oseb drugih narodnosti. Ce pride tujec tudi v veliko družbo naših domačinov, začno kar vsi 1 govoriti v njegovem jeziku, čeprav bi za | vljudnost zadostovalo, da se pogovarjajo z ; njim v njegovem jeziku le bliže sedeči, ne j pa celotno slovensko omizje med seboj v tujem jeziku — zaradi enega.
Poudarjamo tudi, da bi bilo dobro in pravilno, da bi se vsak nedomačin, ki se naseli v naših vaseh, navadil našega jezika. Svojega maternega naj se le drži, nikakor naj pa ne zahteva, da bo vsa vas zaradi njega svojega zatajila.
Velikanska in vnebovpijoča krivda, da se spreminja domači značaj naših vasi, lezi tudi na tistih starih, ki pošiljajo svoje otroke v druge in ne v slovenske šole, ki so prav tako državno priznane. Kdaj bo prenehalo to sramotno samoponižanje, katero obsojajo tudi pošteni sodržavljani druge narodnosti?
Med našimi družinami se je ukoreninila žal tudi tretja razvada, da dajejo svojim otrokom tuja krstna imena namesto dc mače zvenečih. Tudi to ni potrebno in stai-šev ne sili k temu noben matični urad. Ce bomo na take načine nadaljevali samoraz-narodovanje, se ne bomo smeli čuditi, da bomo podlaga vsaki peti, ki bo po nas hodila.
Pevraa:
FARNI PRAZNIK
V	nedeljo smo obhajali farni praznik svete Ane. Zaradi slabega vremena se pa niso mogle cerkvene slovesnosti izvršiti, kakor druga leta, ko nam je dež prizanesel, žup-Ijani so okrasili ceste, koder gre procesija, kot po navadi, že po prvem evangeliju na prostem se je moral sprevod raziti zaradi plohe. Slovesnosti, katere je vodil g. Jurak,
I so se nadaljevale v cerkvi.
To pot se je odlikoval tudi cerkveni zbor, ki je ubrano prepeval pod vodstvom organista Valentinčiča. Zbor je okrepilo tudi nekaj požrtvovalnih prejšnjih pevk, ki so prišle pomagat, kar se je poznalo posebno pri altih in sopranih.
Štmaver:
MAJHEN OPOMIN
To pot ne bomo pisali novic iz naših podsabotinskih zaselkov. Naslovili bomo le majhen opomin na nekatere domače fante, ki so pa le izjeme.
Skupina izletnikov in izletnic nam sporoča o njih obnašanju, šli so v Štmaver na sprehod in so hoteli obenem obiskati svoje znance na Gropajšču. Ker niso znali za pot, so vprašali tri mladeniče, ki so se na zunaj prav prijazno obnašali, nhj jim pokažejo smer do tja. Pokazali so pot, a nalašč prav narobe; tisto, ki pelje pod vrh Sabotina. Izletniki so hodili, hodili, a ko niso našli nobene hiše, so se nevoljni vrnili. Srečali so zopet tiste tri mladeniče, kakih 17 let kažejo, ki so se prav porogljivo smejali. Pot do iskanega zaselka so pa tujci vseeno našli. Pokazala sta jim jo dva prijazna vojaka, ki prav gotovo nista iz teh krajev, a sta bolj vljudna kot tisti trije domači fantje.
IZ KULTURNEGA ŽIVLJENJA Hrup okrog Mihajlova
V Jugoslaviji je nenadno izbruhnila nova »zadeva Mihajlov«. Mihajlo Mihajlov, ki je po starših ruskega porekla, živi pa na Hrvaškem, je namreč razposlal pred časom mnogim uglednim pisateljem in kulturnim delavcem po vsej Jugoslaviji vabila na sestanek, ki naj bi bil od 10. do 13. avgusta v Zadru, kjer stanuje. Na sestanku naj bi se pomenili o ustanovitvi nove »neodvisne, demokratične, socialistične, ideološko-politične in socialno-politične« revije, ki naj bi postala pobudnica novega socialno-demokratskega političnega gibanja; to pa bi temeljilo na sedanjih jugoslovanskih zakonih in ustavi.
Ob koncu preteklega tedna pa je javil dopisnik ameriške agencije AP, Boris Boškovič, iz Beograda, da je Mihajlo Mihajlov sam potrdil, da je v četrtek dopoldne policija natančno preiskala njegovo stanovanje v Zadru. Policija je ostala v njegovem stanovanju tri ure in pregledovala njegove zapiske in članke. Mihajlov sam je tudi naznanil, da mu niso sporočili nikake obtožbe, vendar pa da ga je policija obvestila, da spada ta hišna preiskava k novemu ugotavljanju, če ni morda odgovoren za »širjenje lažnih novic«. Mihajlov sam tudi meni, da je preiskava v zvezi z napovedanim sestankom njegovih prijateljev in sodelavcev nove revije, katero misli izdajati. Kij’.b preiskavi je Mihajlov zatrdil, da namerava nadaljevati z uresničevanjem svojega načrta.
Politični opazovavci v Beogradu pa so mnenja — kot je javil omenjeni dopisnik ameriške agencije AP — da je prav malo možnosti, da bi Mihajlov s tem svojim načrtom uspel. Teoretično bi mu bilo po sedanji ustavi in zakonodaji sicer možno izdajati revijo, toda vprašanje je, če sc mu bo posrečilo zbrati dovolj finančnih sredstev za njeno izdajanje. (Poleg tega bo težko našel tiskamo, ki bi mu jo tiskala, glede ma to, da so oblasti s svojo preiskavo jasno pokazale, da so nasprotne njegovi pobudi.
še mnogo manj je po mnenju dopisnika agencije AP možnosti, da bi Mihajlov lahko ustanovil novo stranko, čeprav socialistično ali so cialnodemokratsko. Predsednik Tito je šele pred kratkim v nekem dntervjuvu jasno povedal, da poleg komunistične stranke vsaj še za dolgo časa v Jugoslaviji ne bo mesta za druga politična gibanja.
Toda Mihajlov, ki je bil, kot znano, lani obsojen zaradi svojih reportaž iz Moskve, v katerih je trdil, da je bil Stalin tisti, ki si je prvi izmislil koncentracijska taborišča, je — kot vse kaže — trdno odločen izdajati lastno revijo, k čemur ga je verjetno pripravilo to, da ni našel kake druge revije, ki bi bila pripravljena tiskati njegove razprave in članke. V tem je podoben vsem drugim mladim pisateljem in ideologom, ki jih želja po objavljanju in uveljavljanju kar razganja. Zato namerava izdajati — kot je slišati — svojo revijo šapiirografirano v štiri tisoč izvodih. S tem bi se izognil težavam s tiskarno. K sodelovanju prF njej je povabil tudi nekatere ugledne slovenske pisatelje.
V petek pa so poklicali Mihajla Mihajlova na sodišče v Zadru, kjer so ga zasliševali od enih do štirih popoldne. Vendar ga niso ničesar obtožili. Verjetno je šlo za ugotavljanje, če so njegove nenavadne pobude v skladu z zakoni.
S tem pa se zadeva ni končala. V sredo tega tedna je namreč prinesel znani zagrebški tednik »Vjesnik u srijedu« (Vestnik v sredo) dolg in zelo
oster članek proti Mihajlovu, ki obsega celo stran I lista. 0'btožil ga je, da je »orodje zahodnih reakcionarjev v njihovi propagandni gonji proti Jugoslaviji«. Nič absurdnega ni — piše ta zagrebški list — če si predstavljamo, da lahko izkoristijo zahodni reakcionarji Mihajlova v veliki propagandni igri za druge pobude, npr. da bi ga spravili v nasprotje z našimi zakoni, da bi potem lahko naznanili svetu: Poglejte, takšna je jugoslovanska socialistična demokracija! Zdi se nam — nadaljuje list — da so bile gotove priprave v ■ tem smislu že napravljene: to je aktivnost samega Mihajlova in njegova hrupna propaganda s pomo-, čjo njegovih zahodnih pokroviteljev, ki vedno bolj ’ in vedno bolj nesramno postavljata potrpljenje 1 naše družbe na preizkušnjo. Člankar tudi trdi, da je Mihajlov »protikomunističen shizofrenik« in da je postal »orodje v propagandni bitki proti svetovnemu uveljavljanju socializma«. Po člankarje-vem mnenju služijo ideje Mihajlova samo zahodnim reakcionarjem. Dalje trdi list, da je morda posvetil preveč prostora »tej shizofrenični lutki«, vendar pa da je vredno opozoriti na poskuse svetovnih reakcionarnih sil, da bi nevtralizirale vpliv Jugoslavije na socialistično akcijo v sodobnem svetu. »Intenzivnost sil, ki se trudijo, da bi to preprečile, predstavlja za nas najboljši simptom našega uspeha pri gradnji resnično demokratične in socialno-humanistične družbe«, piše »Vjesnik u srijedu«.
Kot se zdi, se Mihajlov tudi zavzema za ideje Milovana Djilasa, ki je zdaj zaprt, ker je bil obsojen, da je izdal neke državne tajnosti s knjigo, ki jo je objaivil na Zahodu. Djilasova ideja, ki je Mihajlovu posebno pri srcu je menda tista o večstrankarskem — ali točneje: o dvostrankarskem sistemu. »Vjesnik u srijedu« pa označuje ideolo-
’ gijo Mihajlova za »zmedeno zmes antifašizma, religiozne mistike, večstrankarskega sistema zahod-j nega tipa in rasnega aristokratizma« ter pravi, da | mu ni najti kaj enakega v Jugoslaviji. Dolži ga, da je »eksponent reakcionarnega tiska in vohun svetovnih protikomunističnih sil« ter da se je dal izkoristiti protikomunistični in protijugoslovanski i gonji.
Za tiste, ki opazujemo zadevo od zunaj, se zdi, da nikakor ni vredna tolikega hrupa, ker je očitno, da gre za literarnega in ideološkega zanesenjaka, sicer drznega in tudi po svoje simpatičnega, zaradi njegovega mladostnega idealizma, vendar pa zelo nerealističnega. Mihajlov kot človek ruskega pokolenja, ki ni globlje zakoreninjen v nobenem jugoslovanskem narodu, gre enako, kakor je hotel iti tudi Djilas, mimo konkretne stvarnosti jugoslovanskih nacionalnih ikultur in hoče neikako vsejugoslovansko revijo in politično akcijo, ki bi bila nujno, tudi v primeru, da bi bila dovoljena, omejena samo na tanko intelektualno plast. S tem teoretiziranjem pa se Mihajlov trga od jugoslovanske stvarnosti in njenih resničnih problemov. Tudi njegova religioznost temelji, kot je svoj čas sam omenil v neki svoji spomenici, predvsem na raznih modnih krščanskih avtorjih in najbrž ni izraz notranje nuje, ker drugače bi bila ponižnejša in bi sc mu ne bilo treba sklicevati na take pisateljske avtoritete. Priznati pa je treba, da	zna Mihajlov prav	spretno	igrati na
strune inozemske publicistike,	ki	išče	senzacije,
in to daje njegovim pobudam neke namišljene dimenzije,	ki jih v resnici ni	in	jih	po trezni
presoji ne more biti, hkrati pa jim jemlje resnost. Medtem ko tuji tisk skoro ne omeni resnih in realističnih pobud, ki izhajajo iz intelektualnih in političnih središč pri posameznih jugoslovanskih narodih — tako je npr. skoro popolnoma prezrl vso mlado, kritično pisateljsko in intelektualno generacijo in ni nam znana niti ena sama tuja antologija	takih pisateljev, ki	so	realistično in
kritično zavzeli stališče do jugoslovanske 'družbe pa zganja resnično velik hrup z nekoliko neuravnovešenim zanesenjakom iz Zadra, ki bi hotel biti za vsako ceno mučenec.
Slikarska tekma v Piranu
6. in 7. avgusta bo v Piranu prva »ex-tempore« slikarska tekma. To bo verjetno sploh prva taka umetniška tekma v Sloveniji in v vsej Jugoslaviji. Pobudo zanjo je dal tržaški slikar Lojze Spacal, ki si je tudi največ prizadeval zanjo. Prireditve se bo lahko udeležil vsak umetnik neglede na narodnost in državljanstvo. Mestna galerija v Piranu, ki tekmo organizira, je izdala lepe prijavnice za slikarje, ki se nameravajo tega tekmovanja
Ta pobuda bo nedvomno vzbudila veliko zanimanje med slikarji na slovenski obali in v Trstu, verjetno pa tudi drugje v Sloveniji, zlasti glede na to, da je za Slovenijo novost.
—•—
ITALIJANSKA DRAMSKA GLEDALIŠČA SO SI OPOMOGLA
Posvetovalna komisija za gledališče v Rimu
udeležiti. Iz njih je razvidno, da se bo tekmo- je objavila podatke, ki kažejo, da so imela dram-valo od 6. do 17 ure. Priglasitev in žigosanje j ska gledališča v Italiji^ lani dobre dohodke. Na platen bo v Mestni galeriji v Piranu 6. avgusta vstopninah je bilo plačanih tri milijarde in pet
od 12. do 20. ure in 7. avgusta od 6. do 10. ure. Vsak udeleženec lahko prijavi po dve platni. Izbira formata, tehnike in stila je prosta. Pač
in pol milijonov lir. V primerjavi s sezono 1963-64, so se povečali kosmati dohodki dramskih gledališč za 36 odstotkov, v primerjavi z lansko
pa morajo umetniki obvezno slikati piranske mo- j sezono pa za več kot 80 mili jonov lir. tive. Izgotovljena dela je treba predložiti Mestni !	Yse kažf/, da so si dramska gledališča opo-
pa’eri ji v Piranu v nedeljo, 7. avgusta do 17. ure. .	a v veliki meri na račun premagane gospo-
Na zadnji strani vsakega dela mora biti označeno : darske k"ze- delno Pa zaradl Miganja kulturne ime umetnika, njegov naslov, naslov dela in cena. ravm prebivalstva.
Razsodišče bo izbralo najboljša dela in bo pri redilo razstavo, ki bo odprta od 7. do 21. avgusta. Uradno po jo bodo odprli 7. avgusta ob 21. uri.
FABIANIJEVA RAZSTAVA V LJUBLJANI
V narodni galeriji v Ljubljani so (pred krat-
in Mire Cetin.
UraUllO pu U UUUU	'■	uvguaia	V/U	£1. uu.	• , i-	•	1	i
Razsodišče bo podelilo tudi tri odkupne nagrade.	odprl, spominsko razstavo P°k° nega *>■
Prva znaša 3000 novih dinarjev, druga 2000 in riške?a ^.tekta Maksa Fabwi.ja. tewaok-
tretia tisoč Polec teea bodo podeliene še od- Sa n'e»ove izvirne načrte, skice in fotografije Fa-tretja tisoč. Poleg g	P	tj D ,.?» bianevih glaivnih stvaritev ter razno dokumentarno
kupne nagrade podjetij in ustanov. Razsodišče , gradivo, pa tudi njegove publikacije., Namen raz-sestavljajo slikarji Lojze Spacal, Nikolaj Omerza	je osvctliti veliki priSpevek lega goriškega
mojstra k razvoju modeme arhitekture.
V Ljubljani je Fabiani ustvaril med drugim , I	,	znano Bambergovo hišo.
..CIVILTA' CATTOLICA" o sporazumu med Vatikanom in .Jugoslavijo
V Assisi 'bodo priredili v zvezi z bližnjim
Te dni je izšla nova številka revije »Civilta jevo knjigo o Kristusovem življenju, ka'cro Kri- 24. tečajem krščanskih .študij pod naslovom »Člo-cattolica«. To je vodilna katoliška revija v Italiji, tik Martini zelo negativno oceni, češ da je avtor vekoVa usoda in pričakovanje« razstavo dveh zna-Na uvodnem mestu prinaša članek o sedanjem premalo upošteval zgodovinske vire. Premalo pa nih umetnikov, ki iskreno in duhovno poglobljeno stanju katolicizma v Italiji. V članku je zlasti pozna tudi zgodovinsko, versko in kulturno okol- izražata človeško trpljenje, večno usodo človeka, poudarjeno, da mnogokje v Italiji dušno pastir- je* v 'katerem je Jezus živel in učil. Po kritiko- To sta kipar Virginio Ciminaghi in slikar Trento stvo še ni prilagodeno potrebam novega časa. To. vem mnenju Craverijeva knjiga »Vita di Gesii« Longaretti. je vzrok slabega verskega življenja in verskih , niti ne doseže ravni prave kulture in ne pomeni ,
kriz. Članek se zaključuje s predlogi o tom, kaj zato nikakega znanstvenega prispevka k študiju	V svojem stanovanju v kraju Jama pri Stock-
bi bilo treba storiti za prenovitev katolicizma v Jezusovega časa, okolja in nauka.
holmu je. umrl švedski pisatelj in filmski pro-
Italiji.
Ta številka revije »Civilta cattolica« prinaša ducent Lars Gorling. Letos februarja je bil
Drugi prispevki obravnavajo problem vprašan- tudi pregled nad prvimi odmevi in komentarji neki cestni nesreči hudo ranjen, Najbolj znan je ja zdravega družinskega življenja, umetnost in k beograjskemu sporazumu med Vatikanom in postal pred dvema letoma s svojo knjigo »491«,
..................... I	,.	.	...	- - > -*•—! !- -----’	•‘~J-	,;:1—
tehniko na beneški umetnosti bienali in Cravcri- jugoslovansko vlado.
po kateri je posnel tudi film.
Zahteve živinorejcev
Statistika daje zanimivo podobo italijanske živinoreje. Ob koncu 1. 1958 je štela italijanska govedoreja nekaj nad 9 milijonov glav. Leta 1959 se je število goved dvignilo za 400.000, leta 1960 še za nadaljnjih 400.000, tako da se je precej hitro bližalo številki 10 milijonov in so računali, da bo ta številka leta 1961 že presežena. Namesto tega pa je začelo število goved padati in je padalo še vse v letu 1964 ter se je znižalo za par stotisoč glav pod 9 milijonov, tako da je padlo od svojega viška ob koncu leta 1960 za cel milijon glav. Proizvodnja mesa pa je padla kar za eno četr-
BRESKVE Z OKUSOM PO REPI
Ce hranimo dozorele breskve v hladilniku, izgubijo počasi svoj aromatični okus in končno dobijo prazen in dolgočasen okus po repi. Enak okus pa imajo tudi breskve, ki so zrastle na namakanem ozemlju: so lepe in debele, a brez okusa oziroma imajo prazen okus.
Takih breskev je mnogo na trgu v Gorici, še več pa v Trstu. Vse take breskve pripeljejo na ta dva trga iz Emilije (Ferrare), lahko pa tudi od bliže, iz Furlanije. Lastniki ali prekupčevalci teh breskev se dobro zavedajo, da niso njih breskve toliko vredne, da niso tako okusne, kot so tiste iz Brd iri iz ožje goriške in tržaške okolice, zato ponujajo svoje breskve kot »pesche del Collio« ali še najrajši kot »pesche di San-Floriano«. To pa je navadna sleparija, ker zapelje kupca, potrošnika, ki gleda na lepoto sadu. Doma pa se izkaže, da dotična breskev naznačenih krajev še videla ni in da ima okus po navadni repi.
Zastopniki gojiteljev breskev v gričevnatih legah bi morali protestirati proti takim prodajam. Kot je v veljavi zakon za zaščito žlahtnih vin in njih porekla, tako bi mo-ral enak zakon veljati tudi za sadje.
tino. Ob koncu 1. 1964 se je ta težnja spet spremenila in govedoreja se je začela popravljati. Tako je šlo še vso prvo polovico tekočega leta. Sedaj pa se slišijo skoraj same pritožbe: Cene živini padajo, cene mesu pa ne. Zato naj vlada intervenira. Italijanski živinorejci ne morejo svoje živine prodati, med tem pa se živina in meso uvažata. Zato naj vlada uvoz živine in mesa prepreči ter naj pri SET-u doseže, da se bo zvišala uvozna carina iz tretjih držav, to je tistih, ki niso včlanjene v EGS (Evropski gospodarski skupnosti).
Živinorejci poudarjajo, da je živinoreja v krizi tudi zaradi tega, ker so se plače uslužbencev zelo dvignile, cena mleku pa je padla. Nadalje se pritožujejo proti previsokim cenam krmskega žita, to je ovsa, ječmena in rži, ne pa koruze, katere tudi sami mnogo pridelajo.
V	Italiji sedaj mnogo razpravljajo o določitvi stalnih cen za vse kmetijske pridelke, kar edino vodi do zadovoljivega stanja v kmetijstvu.
ITALIJA DOBAVLJA NEMČIJI RAZNO SEME
Iz statistik v Zahodni Nemčiji je razvidno, da je Nemčija v drugi polovici 1. 1965 dobila iz Italije 53.000 stotov semena sladkorne pese in 4.500 stotov semena krmske pese. Na 3. mestu je seme aleksandrijske detelje, neke vrste detelje inkarnatke; tega je Nemčija dobila okoli 2.000 stotov.
Pred leti je Nemčija dobivala iz Italije mnogo semena domače detelje, zdaj pa skoraj nič več. Nemčija dobi iz Italije tudi zelo mnogo zelenjadnih in cvetličnih semen. Zanimivo pa je to, da se Nemci ne pustijo oslepariti od kakšnih šarlatanov in zato gojijo ta semena sicer v Italiji, a s svojim osebjem.
KMEČKI DELAVCI V EGS
V	Italiji je še danes okoli poldrug milijon kmečkih delavcev, ki nimajo sploh nobenega premoženja in tudi lastne strehe ne, marveč samo pot na dnino. Po večini tudi ne znajo brati in pisati. To je še ostanek srednjeveških razmer, ki so bile v mnogih drugih evropskih državah že davno premagane. Tu pa tam so ostali samo sezonski delavci.
Sicer jih tudi \ drugih državah živi od kmetijstva še mnogo, ki tudi nimajo lastne zemlje, a so dobro plačani specialisti za posamezne kmetijske veje.
(Pta'Um%ejci iščejo Ilalijciitilmga piaSlcci
Leta 1963 so računali, da je vsa italijanska prašičerejska proizvodnja vredna ne' kako 200 milijard lir. Ugotovili so, da v Italiji redijo povprečno 10 prašičev na 100 prebivalcev, medtem ko jih v Franciji redijo še enkrat toliko oziroma 20 na 100 prebivalcev, v Nemčiji 38 in na Danskem celo 110. Potrošnja prašičevine znaša v Italiji na glavo 5.5 kg ali 17.5°/o potrošnje vsega mesa (33 kg), medtem ko znaša v Franciji 31°/o od 73.5 kg, v Nemčiji pa 53.2°/o od 60 kg, kolikor znaša celotna nemška potrošnja mesa.
Najbolj je razvita prašičereja v pokrajini Lombardiji, kjer so 1. 1963 našteli 1,061.000
Mravlje proti prelcem
V	naših krajih in tudi drugod povzroča borov prelec zelo občutno škodo na boru, ! drugod jo povzročajo drugi prelci na iglav- | cih sploh, zopet drugod jo povzročajo tudi j na listovcih. Med temi so zlasti probkovi ! hrasti, iz katerih skorje dobivamo probko-vino-plulovino-zamaške in podobno. Zelo hud sovražnik prelcev pa so mravlje, zlasti pasma Rufus. Mati narava je to mravljo opremila s takimi pripravami za sprejemanje hrane, da mora uživati samo meso, posebno tečne pa so ji ličinke prelcev.
Zavod za kmetijsko žužkoslovje (entomologija) na vseučilišču v Pavii je v zvezi z gozdno upravo ugotovil, da je v Evropi nad zemljo vsaj en milijon do en meter visokih mravljišč, zgrajenih iz igel iglavcev, v katerih živi vsaj 300 milijard mravelj delavk pasme Rufus. To ogromno število mravelj je sposobno uničiti na leto de 15 milijonov kg škodljivcev.
Ne smemo misliti, da so te številke plod kakšnih zanesenjaških možganov, ker je zelo mnogo znanstvenikov, ki proučujejo mravlje Rufus. Znanih je nad 400 debelih
razprav o tej vrsti mravelj, in na univerzi v Wurzburgu v Schwarzwaldu, je posebna vseučiliška stolica samo za proučevanje mravelj zlasti pa pasme Rufus, ki ohranjujejo lepi in mogočni schvvarzvvald (črni gozd). Na mravljo Rufus upajo tudi gojitelji gozdov probkovega hrasta na Sardiniji in zato jo hočejo razširiti tudi tam, a jo morajo prej aklimatizirati, to je prilagoditi novemu, sardinskemu okolju. To pa gre precej težko, ker mravlja Rufus živi navadno v nadmorski višini od 1.000 do 2.000 m, medtem ko bi morala živeti na Sardiniji skoraj ob morju, kjer so največji gozdovi probkovih hrastov. — Je pa še druga težkoča. Rekli smo že, da si delajo mravlje Rufus mravljišča iz igel iglavcev, a na Sardiniji bi si jih morale delati iz listov probkovega hrasta.
Bodočnost bo pokazala če bodo ta stremljenja kronana z uspehom. Zaradi aklimatizacije mravelj Rufus na Sardiniji so jih pripeljali tja v sodih, kamor so preložili celo mravljišče — z zgradbo in mravljami vred. Poskus traja že 3 leta.
prašičev, razdeljenih na 5 lombardskih pokrajin. Med temi je prašičereja najbolj razvita v pokrajini Mantova, kjer so našteli v istem letu okoli 402.000 prašičev ali 104 prašiče na vsakih 100 prebivalcev, kar po gostoti skoraj dosega danski rekord. Tako razvita prašičereja pa je v pokrajini Mantova zato mogoča, ker je tam močno razvita tudi govedoreja, ki dobavlja mlekarnam oziroma sirarnam (izdelujejo sir za ribanje) obilne množine mleka, čim več mleka pa imajo sirarne na razpolago, tem več je sirotke in zato se lahko redi tudi več prašičev. Računajo, da potrebujejo za vzrejo enega prašiča povprečno sirotke od 1.000 kg mleka. Seveda dobivajo prašiči poleg sirotke tudi drugo krmo, a sirotka je temelj. Celotno krmljenje prašičev je izvedeno na točni in večkrat preizkušani znanstveni podlagi.
In kaj je z »italijanskim prašičem?« Ta bi moral biti zgoden, da se bo hitro razvijal, in pa mesnat za proizvodnjo gnjati — pršutov in salam. Takega prašiča skušajo vzgojiti marsikje, a največ poskusov so za čeli v pokrajini Mantova. Največ obetajo križanci Landrace x Large VVhite, ki postavljenemu cilju mnogo bolj ustrezajo kol križanci Large x White x Landrace. Kot smo dejali, pa še ni izrečena zadnja beseda.
OBVESTILO CVETLIČARJEM TRŽAŠKE POKRAJINE
Pokrajinsko kmetijsko nadzorništvo v Trstu sporoča cvetličarjem, da lahko predložijo v času od 4. do 20. avgusta prošnjo za 50 odstotkov prispevka pri naikupu odbranih čebulic tulipanov holandskega izvora. Naročiti je treba najmanj 500 čebulic.
Prošnje, napisane na kolkovanem papirju za 400 lir, je treba' oddati od 9. do 12. ure na sedežu pokrajinskega kmetijskega nadzorništva v Ulici Ghega, štev. 6/1. Ob naročilu morajo cvetličarji plačati na račun 20 lir za vsako čebulico, razliko pa bodo poravnali, ko bodo čebulice prejeli.
Opomini	iz	ploe
m m • 11 > a > BRUSILOVA OFENZIVA SPOMLADI 1916 m mmmmm luž. J. H. ■ > ■
Ker pa je bilo še zgodaj in je stalo sonce še precej visoko, nas je kakih 20 iz barake odšlo na menažni travnik — recimo samo pogledat — saj smo vsi za isti dan že dobi-
li	menažo. Ce pa bi se nudila ugodna prilika, da lahko še enkrat dobimo, bomo z veseljem vzeli vse, kar dajo. Zato pa smo tudi imeli menažke pri sebi.
Travnik ni bil niti do police poln. Držali smo se skupaj. Nekaj časa smo valovali naprej in nazaj, a zdelo se nam je, da se zelo hitro bližamo kotlom. Najbrž nismo valovali niti eno uro, ko nas je močan val zanesel blizu kotlov. Valovanje je prenehalo za nas, malo smo se odpočili in kmalu dobili menažo: polno menažko ješprenja, kruh, 2 kocki sladkorja in malo čaja za 5 mož. »Mein Liebchen, was vvillst du noch mehr? (Ljubica moja, kaj hočeš še več?) bi bil najrajši zapel. Topel ješprenj je izborno zdravilo za okrevajoče črevesje, lačen nisem, v rezervi pa imam dva kosa kruha, 4 kocke sladkorja in malo čaja. Zavriskal bi, seveda, če bi že bil pri močeh, a še nisem. Pa bom!
Za barako je bila napeljana voda, ki je tekla v dolgo korito. Umil sem se in zasedel svoje mesto blizu Slovakov. Vedel sem, da imajo uši, a tudi jaz nisem brez njih. Kako so se ponoči parile in križale mad-žarsko-slovaške z demogelarskimi, nisem ne videl, ne občutil, bil sem pretruden in sem kmalu zaspal.
Zgodaj drugo jutro, najbrž okoli 7. ure, je prišel v barako češki tolmač s plavorde-čim trakom na rokavu in vprašal, če je v ( baraki kakšen dijak, učitelj, sploh kakšen j človek z več kot ljudsko šolo. Če je kdo, I
naj vzame vse svoje stvari in naj mu sledi. Trije taki smo bili. Nekoliko hudo mi je bilo ločiti se od nekaterih, posebno od Pavleta in Furlana Tortula. Ker je češki pomočnik bil že v nekaterih barakah, se nas je zunaj nabralo kakšnih dvajset. Vodil nas je v neko novo barako, kjer smo našli že večjo skupino. Rekli so nam, da bomo sedaj v tisti baraki do našega odhoda in da nas bo vedno peljal eden od njih okoli 10. ure dopoldne in ob 6. uri popoldne h kotlom. S tem se je moje stanje znatno zboljšalo. Sestavili so seznam vseh, k; smo bili v baraki. Med nami so bili profesorji, odvetniki in sploh pripadniki raznih inteligentnih poklicev. Po menažo smo hodili v vrstah, ob prej javljenih urah. Bilo nam je kar dobro.
Zlasti pa nam je bilo dobro zato, ker smo zopet prišli nekoliko v stik z zunanjim svetom. Večino nas je zanimalo, kako daleč so prodrle Brusilove čete. Novice v tem oziru so bile pičle in nejasne. Jasno je bilo le to, da je število ujetnikov raslo, saj smo videli, kako je vsako uro prispel v taborišče kak nov transport. Drugi pa so odpadali. Če pa nismo zvedeli mnogo novega glede premikanja front, pa je bilo
—	vsaj za mene — mnogo važnejše ... ono drugo. Kaj? Nekemu češkemu pomočniku s plavordečim trakom na rokavu se je namreč zareklo, da se smatra za češkega vojaka in da se je češka vojska v Kijevu začela organizirati kot samostojna enota, dočim so bili Čehi prej v srbski vojski. Ta da se pa zbira v Odesi. Ni mi bilo vse na ! mah jasno, a dobre prijeme za nadaljnje , razmišljanje in poizvedovanje sem le imel.
| češka vojska v Rusiji, v Kijevu: to pome-j ni, da morajo biti rekruti češki in slovaški
1	ujetniki in prebežniki... Srbska vojska v Odesi? Kakšna vojska? To morajo biti zopet jugoslovanski ali slovenski, hrvaški in srbski ujetniki in prebežniki iz Avstroogr-ske. Iskal sem priložnost, da bi izvedel kaj več, pa je nisem našel. Opazil pa sem, da se zelo mnogi bojijo, da ne bili zapleteni v kakšno špijonstvo. Zato je bilo malo medsebojnega zaupanja. — Na vsak način	je bilo zelo zanimivo,	kar	sem iztaknil.	Bil sem prepričan, da	si bom v	par
dneh že na jasnem.
Slovo od Darnice - Kijeva
V	novi baraki sem spal samo eno noč. Drugo jutro, ko sem ravno pospravil kos kruha s čajem, je prišel isti češki tolmač, ki nas je prejšnji dan preselil v to barako. V roki je imel list z nekim imenom, katerega pa ni znal pravilno prebrati. Šele ko	sem pogledal na list,	sem	videl,	da
gre	za mojo osebo. Tolmač mi	pravi,	naj
poberem svoje stvari in grem z njim. V baraki sem imel le površna poznanstva in zato slovo ni bilo sentimentalno. Tolmač me je vodil k pisarnam in me pustil v neki predsobi, on pa je vstopil, da prijavi moj prihod. Prav kmalu so se pojavili pred menoj češki tolmač, neki ruski častnik in majhen gospod v temnosivi civilni obleki z baskovsko kapo na glavi. Ta me francosko vpraša če ga razumem, in odgovoril sem, da ga bom razumel, če bo govoril počasi. Nadaljnje vprašanje je bilo, katere jezike znam. Odgovoril sem:	slovenski,
nemški, italijanski, nekaj francoščine, malo angleščine, srbski ali hrvaško še dovolj dobro, malo češko, v šoli pa da sem se učil e latinsko in grško, a ta dva jezika zelo slabo obvladam. Vsi trije so kar izbuljeno gledali.	(Dalje)
* Pokristjanjenje Slovencev
Zelo veliko besed v skandinavskih jezikih
—	v norveščini in danščini, ki sta si kot jezika zelo blizu, in v švedščini — je bolj podobnih slovenskim besedam istega pomena kakor pa istopomenske nemške besede, četudi smo Slovenci že nad poldrugo tisočletje neposredni sosedje nemško govoreče etnične skupine., Logično bi bilo zato ravno obratno, namreč da bi bil naš besedni zaklad bolj podoben nemškemu kakor skandinavskemu. Kot primer sorodstva med slovenskim ir skandinavskim besednim zakladom, ki se kaže predvsem v korenih besed, naj navedem samo očitne podobnosti, ki jih naidemo pod eno samo slučajno izbrano črko v majhnem priročnem norveško-nemškem in nem-ško-norveškem slovarju, ki ima samo okrog 170 strani norveško-nemškega dela (Langen-scheidts Universal-VVorterbuch, 1934). Brav-ci naj nam oproste ta jezikoslovni vložek, toda glede na to, da le malokdo med Slovenci dobro zna kak skandinavski jezik in da je tudi malo takih, ki bi bili kdaj dalje časa brskali po besednjaku kakega skandinavskega jezika, se nam zdi potrebno, da navedemo tu sorodne besede, ki smo jih našli pod — kot rečeno — slučajno izbrano črko S. Izbrali pa smo samo take besede, ki so v norveščini sorodnejše slovenščini kakor besede z istim pomenom v nemščini in jih zato Slovenci nismo mogli dobiti iz nemščine. (Pri tem pa je treba seveda upoštevati različni pravopis norveščine in slovenščine in dej-
stvo, da je prišlo v teku časa — ali morda že pri prevzemanju besed iz enega jezika v drugega do zvočnega prilagajanja in celo do zamenjavanja zlogov, kakor ga tudi sicer poznamo v slovenščini, npr. preobrazbo besede bučela v čebela);
Sadel-sedlo (nem. Sattel, v oklepaju je navedena vedno nemška beseda istega pomena); sag-žaga (Sage), saks-škarje (Schere), ka I le-kl icati (rufen), si riss-čriček (Grille), sirs-sirk? (Kattun), sist-zadnji (letzer), sitre-tre-sti (zittern), sitte-sedeti (sitzen), skade-škoda (Schaden), skigard-o-grada (Latten-zaun), skje-žlica (Loffel), skog-gozd (Včald), skorpe-skorja (Kruste), skjele-škiIiti (schie-len), skjemme-iznakaziti, šema! (entstellen, verunstalten), skjenk-dar, Šenk! (Geschenk), skjev-po-ševen (schief, schrag), skjorte-srajca-(Hemdt), skjaer-čer ( Riff), skjaere-sraka (EI-ster), skjor-krhljiv (bruchig), skjort-krilo (Rock), skli-sklizniti, zdrsniti (glitschen), skokk-kup, skup! (Menge, Haufen), skolle-se-žgati (verbruhen), skralle-klopotec (Schar-re), skrape-škrabljati (kratzen), skrap-škra-ba, šara (Trodel), skrad-krohot, (Gelachter), skravle-klcpotati, čvekati (plaudern, plap-pern), skremsel-strašilo (Vogelscheuche, Schrechbild), skrin-skrinja (Schrein), skrubb-praska (Schramme,Stre fvvunde), skryt-kr'ča-nje (Geschrei), skro-krevljati (schrag ge-hen), skron-sklanjati se (sich neigen), skub-be-suvati (stossen), skule-šk‘liti (scheel bli-cken), skumre-mračti se (dammern), skum-
ring-mrak (Dammerung), skvaldre-čvekati (plappern ), skvulpe-pljuskati (platschern), skygge-senca (Schatten), skyldfol k-žlahta (Verwandte), skylle-splakniti (spulen), slapp-slab, šibak, izčrpan (schlapp), sleip-spolz-ko (schlijpfrig), slekt-žlahta, sorodstvo, družina (Vervvandte), slett-žleht, hudoben (sch-lecht), slev-žlica, (kuhalnica) (Kochloffel), slikke-lizati (lecken), slippe-spustiti (losias-sen), slu-zvit (schlau), slubre-srebati (schlur-fen), sluk-prepad, zle-teti v prepad (Schlund, Absturz), slurk-po-žirek (Schluck), slor-»šlar«, tenčica (Schleier), smadre-zmleti, zdrob’ti (zermalmen, zerschmettern), smede-posmehovati se (schmahen), smerte-boleči-na, »smrt (Schmerz), smil-smehljati se (la-cheln), smiske-na-smešiti se (schmunzeln), smug-smukati se, »šmugel«, tihotapstvo, skrivna trgovina (Schleichhandel), smugle-»šmuglati«, tihotapiti (Schmuggelei), smule-malo (Brocken, Bisschen), smussig-zamazan (schmutzig), smuttxe- smukniti (Schlupf-loch), smyge-iz-mikati se, plaziti se (strei-fen), smore-»šmirati«, mazati na kruh itd. (schmutzig), smutte-smukniti (Schlupf-chen), sne-sneg, snežiti (Schnee), snebre-snežni breg, ledenik (Gletscher), snerk- smetana, (Haut, der Mich), snike-plaziti se zahrbtno, vznik, od zadaj (Schleichen, schma-rotzen),, snikmord-zahrbtni umor, vznik (Meuchelmord), snor-»žnora«, vrv (Schnur, L.eine), snorke-smrčati (schnarchen), sol-so-(I )nce (Sonne), sold-sito (Sieb), sopp-goba (Pilz), sort-skrb (Sorge), sot-saje (Russ), sovne-zasnuti, zaspati (einchlafen). (Dalje)
PORTNIPREGLED
Velika angleška zmaga
Največja nogometna prireditev na svetu se je v soboto končala s povsem zasluženo zmago močne angleške reprezentance, ki je v odločilni tekmi in po izredno naporni igri prepričljivo porazila Zahodno Nemčijo z izidom 4-2.
Z uspehi Anglije, Nemčije in tudi Sovjetske zveze se je nia letošnjem prvenstvu uveljavil »atletski« nogomet. Počasna južnoameriška igra, ki sloni na stilu, na driblingih ter na lepoti nežnih podajanj, se je preživela ter na Angleškem bila neizbežno poražena. Velik neuspeh je dosegla tudi igra, ki pretirano sloni na znani verižni obrambi. Ekipe, ki hočejo igrati atletski nogomet, morajo biti enovite in elastične ter imeti izredno vzdržljive nogometaše. Enajstorica mora biti čvrsta v obrambi in hkrati učinkovita v napadu. Branivci ne mirujejo, temveč se stalno spuščajo v napad, da pomagajo napadavcem. Kadar se mora ekipa braniti, nazadujejo vsi na-padavci. Da je mogoča ta koordinacija, morajo biti igravci vedno v polni moči in neprestano tekati gor in dol po igrišču. Igra se polagoma razširja, in to po zaslugi branivcev, ker je pot po sredini vedno bolj zaprta. Obramba ni pretirana, kol v Italiji ali v Švici, igra v napadu ni več improvizirana, ccprav je iniciativa posameznikov včasih dovoljena.
Angleži so vseskozi tako igrali in zato so tudi osvojili svetovno prvenstvo. Raimsey je igravce neverjetno dobro pripravil. Ekipa ima le štiri vrhunske nogometaše, ki so:	vratar Banks, bra-
nivca John Charlton in Moore ter napadavec Bobbv Charlton toda vsi os'ali so neverjetno požrtvovalni in vzdržljivi. Bali. Peters, Hunt in Hurst so neprestano tekali zdaj v napad in zdaj v obrambo; isto bi lahko rekli o Cohenu, Wil-sonu, Stilesu in Mooru, ki je bil kapetan 'ekipo ter najboljši igravec ekipe. Brata Charltone pa sla koordinirala igro obrambe in napada. Ram-sey je vsem znal vliti voljo do končne zmage, ker je dobro vedel, da kdor ni prepričan v to! redkokdaj zrnata. Angleži so vseskozi bili prepričani, da so najboljši na svetu in so si res osvojili Rimetov pokal. Povedati moramo, da je bila njihova igra odločna, hitra in trda, toda vedno korektna (le Sliles je včasih grobo igral). Ramsev se je odpovedal raznim »zvezdam«, da je ustvaril enovito ekipo z zelo enostavno (toda učinkovito) igro.
Anglija si je osvojila prvenstvo z naslednjo postavo (v oklepaju število igranih tekem ) • Banks (6); Cohen (6). Wilson (6); Stiles (6) J Charlton (6), Moore (6); Bali (4). Hurst '(3), B. Charlton (6), Hunt (6) jn Peters (5). Igrali so še naslednji nogometaši: Greaves (3). Paine (1), Callaghan (1) in Connelly (l), Nastopili niso:
Springett, Bc-nctM. Armfield, Bvrne Flovvers, Hun-ter in Eastham. Za Anglijo so zabili gole: Hurst 4 (tri gole je zabil v finalni tekmi!), Hunt in Bobby Charlton	3 ter Peters	1.
Tudi	Nemci	so igrali kot	Angleži s	postavo
4-2-4, ki	se je	spreminjala	pogostoma	v 4-3-3.
Bili so enakovredni angleški ekipi ter si zasluženo osvojili drugo mesto. Odlično je igral Be-ckenbauer, ki predstavlja presenečenje letošnjega svetovnega prvenstva; zabil je tudi štiri gole. Uspešen	je bil	tudi Haller	(6 golov);	pohvale
ZLATA KNJIGA SVETOVNIH PRVAKOV
1930 v Urugvaju 1934 v Italiji 1938 v Franciji 1950 v Braziliji 1954 v Švici 1958 na Švedskem 1962 v Cilu 1966 v Angliji
URUGVAJ
ITALIJA
ITALIJA
URUGVAJ
NEMČIJA
BRAZILIJA
BRAZILIJA
ANGLIJA
vredna je bila tudi igra Seelera (2), Helda (1) in Overatha.
Ko smo že pri atletskem nogometu, moramo omeniti četrto mesto Sovjetske zveze, ki predstavlja zanjo pomemben uspeh. Sovjeti niso bili preveč prodorni in njihova igra jc nekam preveč naivna. Obramba, z Jašinom na čelu, je bila kar dobra, šibkejši pa je bil napad. Pohvaliti moramo naslednje igravce: Voronina, Saba, Danilova in Ponomareva, ter napadavce: Porkujana (4 gole), Malafeeva (3) in Cislenka (2).
Vprašanje zase tvorijo Portugalci, ki so uspešno branili latinski nogomet. Njihova igra je bila neverjetno široka, čeprav prepočasna. Euse-bio ter visoki Torres sta vseskozi predstavljala /a vse veliko nevarnost. Eusobio je skupno zabil devet golov in je s tem najuspešnejši nogometaš letošnjega svetovnega prvenstva; drugo mesto jc osvojil Nemec Haller. ki je šestkrat stresel nasprotnikovo mrežo. Portugalska je porazila Bol garijo, Madžarsko, Brazilijo, Korejo ter Sovjetsko zvezo; klonila je le pred Angleži, malo zaradi utrujenosti in malo po krivdi vratarja.
Od ostalih evropskih držav moramo omeniti mlado, toda zelo vigrano Madžarsko, ki bo čez nekaj let glavni kandidat za končni uspeh. Albert Farkaš, Rakoši, Bene in Meszolv so odlični igrav ci. Zelo slabo so se odrezale Speni ja, Bolgarija, Francija, Švica in posebno Italija.
Velik neuspeh je zabeležila Južna Amerika. Brazilija, Mehika in Cile so takoj odpadle, Argentina in Urugvaj pa sta izgubila srečanje v četrtini finala. Bivši svetovni prvaki so se preživeli. Feola in Amaral nista uspela sestaviti vigranc ekioe, čeprav imata na razpolago neverjeno število dobrih igravcev. Brazilijanci morajo potrpežljivo čakati, da se rodi kak novi Didi, Pepe, Zagallo, Žito ali pa popolnoma reorganizirati svojo igro. Najboljše so se odrezali Argentinci, ki so se nekoliko modernizirali po zaslugi trenerja Lorenza, ki je preživel nekaj let v Italiji. Argentina je porazila Španijo in Švico, zaigrala neodločeno z Nemčijo ter izgubila s tesnim izidom (0-1) tekmo proti Angležem. Pohvale vreden je bil nastop bra-nivca Marzolinija in Perfuma ter napadavca Ar-tima, ki je zabil tri gole. Urugvajci so mislili le na obrambo, Cile ie razočaral. Mehika pa je še prešibka; vsekakor bodo Mehikanci čez štiri leta trd oreh za vse ekipe.
Prijetno presenečenje predstavlja Koreja, ki se je oprijela atletskega nogometa in s tem žela precejšnje uspehe.
Najboljši nogometaš lekmovanja je bil Anglež Moore (8,3 točk), sledijo:	Anglež J. Charlton,
Urugvajec Rocha, Nemec Beckenbauer, Nemec Haller, Portugalec Eusebio ter Rus Voronin. Najboljša enajstorica bi bila tako sestavljena: Banks (Anglija); Marzolini (Argentina) in Wilson (Anglija); Beckenbauer (Nemčiia) J. Charlton (Anglija) in Moore (Anglija): Haller (Nemčija), Eusebio (Portugalska), B. Charlton (Anglija). Pele (Brazilija) in Simoes (Portugalska). Druga ekipa bi bila naslednja: Jašin (SZ); Cohen (Anglija) in Ponomarcv (SZ); Meszolv (Madžarska), Schulz Nemčija) in Voronin (SZ); Bene (Madžarska), Hurst (Anglija). Artime (Argentina), Rocha (Urugvaj) in Porkuian (SZ).
KONČNA LESTVICA
(Uradna le za prve štiri ekipe)
1.	ANGLIJA	6	5-1-0	11-3
2.	NEMČIJA	6	4-1-1	1 j-(S
3.	PORTUGALSKA	6	5-0-1	17-8
4.	SOVJETSKA ZVEZA	6	4-0-2	10-6
5.	Argentina	4	2-1-1	4-2
6.	Madžarska	4	2-0-2	8-7
7.	Koreja	4	1-1-2	5-9
8.	Urugvaj	4	1-2-1	2-5
9.	Italija	3	1-0-2	2-2
10	Španija	3	1-0-2	4-5
11.	Brazilija	3	1-0-2	4-6
12.	Mehika	3	0-2-1	1-3
13.	Francija	3	0-1-2	2-5
13.	Cile	3	0-1-2	2-5
15.	Bolgarija	3	0-0-3	1-8
16.	Švica	3	0-0-3	1-9
Zakaj so Angleži zmagali
V soboto je bila zadnja, finalna tekma svetovnega nogometnega prvenstva. Za naslov svetovnega prvaka sta se spopadli moštvi Anglije in Zahodne Nemčije. Ves — recimo: nogometni
— svet je napelo pričakoval, če se bo Nemcem posrečilo premagati Angleže in si osvojiti ta za-žel.jeni naslov. Priložnost je bila velika in se jim je naravnost ponujala. Nemčija je — kot znano
— enkrat že bila svetovni prvak v nogometu in sicer leta 1954, ko je v linalni tekmi premagala odlično Madžarsko. Tudi zdaj je večina nogometnega občinstva — vsaj na evropski celini — pripisovala več možnosti za uspeh Nemcem, ki so bili atletsko verjetno najmočnejše moštvo na svetovnem prvenstvu, poleg tega pa imajo tudi zelo dobro, moderno nogometno tehniko, so nagli, odločni, prisebni in zelo dobro igrajo z žogo. Odlikuje jih tudi dinamična igra dolgih diagonalnih pasov, tako da so v hipu lahko prenesli igro iz obrambe prav pred nasprotnikova vrata. Telesno so utrjeni in se jim ni bilo treba bati trdih trčenj z nasprotniki.
Vendar so prav: poznavavci nogometa, četudi je bila takih manjšina, dajali angleškemu moštvu več upanja. Angleško moštvo se je ves čas prvenstva odlikovalo s svojo visoko tekmovalno moralo in vzdržljivostjo. Vse do zadnje tekme ni nikdar briljiralo, ni dajalo »spektakla«, kot se temu pravi, zmagovalo je toliko, kolikor je bilo potrebno. Toda vrhunska in stalna kvaliteta angleškega nogometa je prišla do izraza v zadnjih dveh tekmah, v igri s Portugalci in z Nemci. Tu se je pokazalo, da imajo tako Portugalci kakor Nemci sicer odlične posameznike — ne da bi bilo s tem rečeno, da je ostalo moštvo zgolj povprečno — Angleži pa so kot celota iz-
redni, ne da bi se jim bilo treba zanašati na posamezne »zvezde«. Zmagali so kljub temu, da so morali pustiti enega svojih najboljših igravcev na tribuni, ker je bil poškodovan (Greavesa). Pokazali so, da je tudi v nogometu, kot povsod drugje, kjer se je treba biti, zelo veliko — in morda največ odvisno od poguma, vzdržljivosti in dobrih živcev. V tem pogledu so dali Angleži na tem prvenstvu pravo lekcijo svetovnemu nogometu. Borili so se, kolikor so največ mogli, in to dobesedno do zadnje sekunde, saj so prav v zadnjih sekundah zabili v finalni tekmi z Nemci svoj četrti gol.
Tekma jc bila dramatična in lepa, četudi za oko ni dosegla tistih dramatičnih viškov kot npr. tekma med Madžarsko in Brazilijo. Obe moštvi sta igrali korektno in sta dali iz sebe vse, kar sta mogli. Seveda je bilo nekaj odvisno tudi od sreče, kot v vsaki tekmi, saj drugače bi šport veliko izgubil na svoji mikavnosti, ker bi se dali vsi rezultati takorekeč izračunati naprej zgolj na statističnih podatkih o moči obeh moštev. Tako pa sta v finalni tekmi trčili skupaj moštvi, ki sta si bili enakovredni tako po svojem znanju kakor tudi po svoji bojni vnemi. Nemci so se silovito vrgli v boj, toda Angleži so jim takoj od začetka enakovredno parirali in boj je naglo valovil sem in tja po igrišču, v užitek na stotine milijonov glcdavcev, ki so po vsem svetu preko televizije sledili razvoju dogodkov na Wem-bleyskem stadionu, po zaslugi ameriškega umetnega satelita za telekomunikacije. Lahko se reče, da je bila angleška zmaga popolnoma zaslužena in da je zmagalo tisto moštvo, ki je bilo kot celota kvalitetno najbolj homogeno. Nekaj pa je seveda pripomoglo tudi to, da je igralo doma.
Mw Lažn
PO BURGERJU — RIŠE: BORUT PEČAR
KiJ| \
Besedilo prevedla in priredila: OLGA RATEJ
I. Živel je nekoč nemški baron, ki je imel tako dolgo ime, da si človek prej jezik polomi, preden ga izgovori. Takole se je pisal:	Karl Friedrich
Hieronimus von Miinchhausen. Ker pa so ga že od nekdaj imenovali za »največjega lažnivca na svetu«, mu bomo tudi mi na kratko in po domače rekli Lažnivi kljukec. S tem ga kajpada ne mislimo žaliti, saj mož ni lagal kar tako, ampak je imel le bujno domišljijo, kakor bi temu danes rekli.
Živel je torej Lažnivi kljukec pred dvesto leti in je mnogo potoval. Vedeti moramo, da tedaj še ni bilo vlakov in parnikov, pa se je potovalo s konjem in z jadrnico. Potovanja so potemtakem dolgo trajala in so bila tudi nevarna. Popotnik je doživel čuda reči in ljudje, ki so ostajali doma za zapečkom, so komaj čakali, da se je vrnil. Kaj ne bi, ko pa še ni bilo časopisov, ki bi pisali o tujih deželah, da o radiu in televiziji ne govorimo. Lažnivi kljukec, ki se je bil bojeval proti Turkom in je lovil po ruskih hostah, pa je znal tako imenitno pripovedovati, da ljudje lastnim ušesom niso verjeli. Vendar so se delali, ko da mu vse do pike verjamejo, in so ga vedno znova prosili, naj jim še kaj pove. Pa jim je ustregel.
Ji. Ob dolgih zimskih večerih, ko so se gostje zbrali okrog njegove peči, je Lažnivi kljukec pripovedoval svoje zgode in nezgode. Ce jih je zmanjkalo, si je izmislil nove ali pa starim kaj pridal. Bilo je tako zabavno poslušati ga. Časa je imel na pretek. Potem ko je dal slovo ruski službi in šel v pokoj, je starost preživljal na svojem gradu Bodenvvcrdcrju na Nemškem. Vsa sreča', da je bil med njegovimi poslušalci tudi mlad mož po imenu Raspe, drugače bi se dogodivščine pozabile in — mi bi bili prikrajšani za užitek.
Mladi Raspe je moral čez leto in dan zaradi nekih nerodnosti zbežati na Angleško. Tam mu je zmanjkalo denarja pa je na kratko popisal napete pustolovščine Lažnivega kljukca. To je bilo v letu 1785 in še istega lota je moral tiskar natisniti petero izdaj, tako so se bukvice ljudem priljubile. Zanje je slišal tudi nemški pesnik Burger, bil je profesor v Gottingeoi', pa je vesele zgodbe razširil in presadil v svoj jezik. Po njegovi zaslugi šele je Lažnivi kljukec postal slaven povsod in je še danes. Ljudje so celo dolgo imeli Burgerja za prvega avtorja, ne pa1 Lažnivega kljukca same ga, ampak to naposled ni važno. Zdaj, dragi mladi bralci, pa poglejmo, kaj vse se je možu čudnega pripetilo!
\ y