o dn j &
Katolišk cerkven list.
Danica izhaja vsak petek načeli poli, in velja po po-ti za celo leto 4 gld. (JO kr., za pol leta 2 gld. 40 kr., začctert letal ald. 30 kr. V tiskarniei spiejemana za leto 4 golti., za pol leta 2 gld., za četert leta 1 gl; ako zadene na ta dan praznik, izide Danka dan p«»proj.
Tečaj XXXII.
V Ljubljani 9. vel. travna 1879.
List 19.
jIzgledi bogolfubnih otroh iz rsih časov kersanslva. II*
7. Zveličana Marija Angeljska.
Mnogoverstnim priprošnikom in brezštevilnim izgledom, ki jih ima katoliška mladina v nebesih, so pridružili papež Pij IX tudi gorečo in zvesto služabnico Božjo, Marijo „Angeljsko", ktero so 24. maja 1865 v cerkvi sv. Petra slovesno med zveličane prišteli. Pač je ta rajska cvetlica zaslužila svojemu imenu pristavek,
samostan, s kerstnim imenom se je priprosto imenovala Marijana; in ker nam je tukaj pregledovati le bolj njeno mladostno življenje, jo hočemo tudi tako imenovati.
Marijanica je bila iz grofovske hiše Fontaneila, v Turinu rojena 7. prosinca 1661. Po materi je bila še v sorodu s sv. Alojzijem, s tistim angeljskim mladen-čem, kterega veselo imenuje vsak, ki hoče mladini z lepim naukom tudi lep izgled priporočiti.
Prejela je od Boga nenavadno veliko dobrega, mnogo natornih in čeznatornih milosti, znabiti več, kakor kak drugi otrok; a začela je tudi prav zgodaj take nenavadne darove si v prid obračati. Imela je dobre starše, ki so si toliko prizadevali, da bi jo odredili dobro in pobožno; imela je poleg druzih časnih dobrot jako živahnega duha, jasno mišljenje, dober spomin, pohlevno, mirno in odkrito serce; imela je, da vam ob kratkem dopovem, naj boljšo podlago za naj lepše kersauske Čednosti.
Te tolikanj plemenite zmožnosti je žc kaj zgodaj tudi sv. Duh z obilnimi darovi posvečeval in k dobremu nagibal; imela je že mnogo hvalnega na sebi, na kar navadni otroci še le v poznejših letih začnejo misliti, česar se le polagoma privadijo, ali celo nobenkrat ne. Ko je začela umevati druzih pogovore, poslušala je naj raji božje besede; ko je jela besede izgovarjati, izgovarjala je naj raji svete. In glejte čudo: komaj 4 leta stara, je že serčno hrepenela k sv. obhajilu iti in Jezusa sprejeti!
Večkrat je prosila starše, brate in sestre, naj ji kaj pripovedujejo o Bogu in svetnikih. Zvesto je vse poslušala, in gostokrat je zbrala druge otročiče okrog sebe, da jim je pravila, kar je sama slišala in jih pod-učevala, ko še sama ni bila 7 let stara. — Zlasti ji je
pa dobra dekla, ki so jo imeli, veliko veselje delala, kur ji je znala prav voliko lepega pripovedovati iz življenja svetnikov.
Vsakuko je hotela Marijanica tudi svetnica biti. Vnele so se ji v sercu tolike želje svetnike posnemati, da se je neki dan dogovorila s svojim enako blagim bratcem, da bosta zapustila očetov dom ter .šla v kako puščavo in bodeta tam spokorno živela. Dobila sta si popotno torbico, djala vanjo kruha in nekoliko vina; za pot, sta si v svoji otročji priprostrsti mislila, bode to zadostovalo. V puščavi bode že Bog za hrano skerbel. Dobro sta pazila, kam bodo zvečer d jali ključ od vežnih vrut, da ga bosta drugo jutro zgodaj imela pri rokah, in mogla prav na tihem skrivaj odhajati. Vesela in zadovoljna ter svoje namere gotova, gresta k počitku. Toda glej! Zjutraj sta nedolžna otroka, oba, namesti na potovanji v puščavo — v terdnem spanji vsak na svoji posteljici, ko ju pride keršenica, kakor po navadi po-klicat. Nad mero žalostna se začneta hudo jokati. Nihče ni mogel zvediti, zakaj toliko solz. Našli so sicer torbico, kruh pa vino, a dolgo je bilo zastonj vse spraševanje, kaj sta s tem nameravala; slednjič je Marijanica, že primorana, razodela otročje pobožni namen.
Ker se ji ni posrečilo, da bi v samoti življenje ss. pušavnikov posnemala, trudila se je, da bi bila \ domači hiši čedalje bolj svetnicam podobna. Z velikim strahom se je varovala vsakega greha, bala se je tudi naj manjšega razžaljenja Božjega. Sama pripoveduje, kako je bilo takrat, ko je bila 8 let stara:
„V tisti dobi sem si iskala časa, da bi se z Bogom pogovarjala. Nisem bila tako hudobnega serca, da bi ne bila raji tisočkrat smert preterpela, kakor Božje ve-ličastvo razžalila, če sem le kako reč spoznala za raz-žaljenje Božje. O moj Gospod! pač spoznam, kako nezmerno usmiljen si bil do mene. Dovolil si, da me zemlja sme nositi, in še ne zadosti, sam si me hotel nositi. Ljubeznjivo si mi podal roko in si me povzdignil nad nesnažnosti in norosti sveta, ktere so sc mi studile in mi vzrokovale velike dušne bolečine."
Nekako v tisti dobi je bilo, da je zelo nevarno zbolela. Zdravniki so bili že obupali nad njenim zdravjem. Vsi domaČi so bili močno žalostni in so se silno bali zanjo; zlasti je bila materna žalost neutolažljiva. Veliko so molili za njo, pa viditi je bilo, kakor bi bile zastonj vse molitve; ni se ji hotelo zboljsati.
V tej hudi stiski in britkosti svetujejo užaljeni materi nek dober pater frančiškan, naj se priporoče naj svetejši Devici Mariji in Jo prosijo naj jim zavoljo ne-
omadežanega Spočetja dete še pri življenji ohrani. Precej storijo, kakor je bilo nasvetovano.
V polnem zaupanji gredč grofinja k postelji serčno ljubljene bolnice ter ji velijo, naj pribeži k Materi Gospodovi, naj Jo priserčno prosi za ozdravljenje itd. Pri maternih besedah se umirajoča deklica, ki je do tedaj kakor v neki smertni omotici medlela, zopet zavč, nategne vse svoje zadnje slabe moči, da bi kakor vselej tudi zdaj svojo ljubo mamo ubogala, zakliče: „O Marija, pomagaj mi!" in vse stori, kakor ji mama reko. In glej! to prošnjo je dobra deklica s tako živo vero izrekla, da se ji je tisti trenutek neomadežna Devica prikazala in sicer z Jezusom na rokah, proseč Ga za njeno ozdravljenje. Mali bolnici se je v tej prikazni zdelo, kakor bi Jezus ne bil hotel precej uslišati prošnje Svoje Matere, da je pa dodelil prošeno milost, ko ni nehala prositi. In res! prikazen zgine, umirajoča pa, ki so se za njo žo kakor za mertvo tako milo jokali, je ri tej priči popolnoma zdrava. Koliko veselje je cela iša obhajala, si lahko mislite; gotovo ni bilo veselje manje, kakor nekdaj pri Jairovih, ko jim je mili Jezus dvanajstletno deklico obudil.
(Dalje sledi.)
Cerkev in njeni preganjate i.
Čudna so pota Božje previdnosti, ktera varuje svoje kraljestvo na zemlji, katoliško cerkev, napadov nasprotnikov. Naj peklenska kača napenja vse svoje moči, naj napaja s Bvojim strupom tudi same otroke tega kraljestva; vse uič ne opravi, kajti večna Beseda sama govori: „In peklenska vrata je ne bodo premagala." Tudi cerkvena zgodovini nam jasno priča, da se je pokazala nevesta Kristusova po vsakem preganjanji veliko bolj cversta, gorečnost posameznih udov postala je živejša, in da se je vse cerkveno življenje prerodilo in prenovilo. Nasproti pa so njeni preganjalci vselej čutili Božjo jezo, prav velikrat že na tem svetu.
Naj grozovit^jši med rimskimi cesarji od Nerona do Dioklecijana in Galerija so prejeli svoje zasluženo planilo. Živo nam to popisuje Laktancij v svoji knjigi ,,de mortibus persecutorum". Io rimsko ljudstvo, ki je zapovedovalo vesoljnemu svetu in vse svoje moči napenjalo v propad kerščaostva, je zginilo s svetnega po-sorišča. Divja ljudstva bo prihrula nad Rim ter konec storila njegovemu gosp ,atvu 1. 476 po Kr. Mesto samo sic.r, v kterem so se pisali grozoviti ukazi zoper kristjane, oni kraji, kjer se je prelilo toliko mučeniške kervi, postalo je po previdnosti Božji središče vsega kerščan-skega svet?«. To slavno mesto je bil podaril frankovski vla.Ur Pipin 1. 755 kot „patrimonium Petri" sv. Stolu in k temu pervemu daru so prirasla po dobrotnih rokah še Gruga posestva, ki so bila do leta 1860 z nekterimi izjemami vedno v papeških rokah.
Pa ne le v pervih časih kerščanstva je Bog čudovito varoval svojo sveto Cerkev; vsa stoletja nam dovolj no pričajo, da vbemogočnost Božja ne pusti preganjati svojega kra jestva. Kaznovani so bili vsi prega-nalci njegovi, ali pa njihovi nasledniki, kakor je govoril Bog že v starem veku, da bode v vnukih kaznoval pregrehe očetov. Prav lepo piše v tem oziru Jos. de Maistre: ,,Vsak knez, ki se je porodil v luči resnice, pa jo zaričuje iu si prizadeva jo ugasiti, kteri si c<?16 upa preganjati sveto Cerkev in njenega poglavarja, si smč biti svest, da ga zadene pravica Božja. Zaničevanje od svojega lastnega ljudstva, neprevidena smert in roka Božja gA čaka. lega izgledov imamo v zgodovini od odpadn.ka Julijana do Filipa Lepega." To nam res jasno
kaže zgodovina srednjega veka. Mislimo le na Henrika IV v boju z naj slavnejšim papežem Gregorijem VII. Kratiti je hotel cerkvene pravice, zato ga je zadela Božja šiba. Bil je odstavljen od lastnih podložnikov ter izdihnil je v veliki žalosti in od vsega sveta zapuščen pod bremenom izobčenja svojo dušo. Spominjajmo se prederznosti Friderika Barbarose zoper Hadrijana IV, Aleksandra III in Urbana III. Ga li ni zadela zaslužena kazen? Ga li niso požerli valovi Kalikadna?
Ni mi treba široko opisovati silovitosti Friderika II zoper Gregorja IX in Inocencija III. Tudi on je čutil jezo Božjo; od vseh zapuščen je žalostno umeri I. 1250. Pa tudi vnuke njegove je zadela desnica pravice Božje. „Pokončal je Bog rod njegov, rod Hohen-staufov", kakor piše Raumer, „ki je vladal v Nemčiji in v Italiji; zadela je naj bol) otožna osoda ves rod in ga take preganjala, da je ostal o njem le še žalosten zgodovinsk spomin".
Ravno tako se je godilo preganjalcem katoliške Cerkve v novejšem času. Jožef II je veliko žalega storil s v. Cerkvi in njenemu poglavarju. Kaj si je vse prizadejal sivolasi Pij VI, ki je potoval leta 1782 tudi sam v avstrijsko stolno mesto, da bi pregovoril vladarja od osnovanih namér. Ali vladar, zamaknjen v proticerkveno modrost osemnajstega stoletja, ga ni poslušal. Zato pa ni imel prave sreče, kar si je dal tudi sam vtisniti v svoj grobni spominek.
Kako se je ravnalo zoper Cerkev in njenega vidnega poglavarja za časa francoske revolucije! Ni mi treba opisovati, k*>ko so hoteli izruvati kerščanstvo, kako odvzeti Cerkvi vso oblast v družbinskem življenji, njo samo pa vkovati v železne okove brezbožnežev. Še več, Boga samega so hoteli spodriniti in — oj strah! — mesto njega častiti nesramno baburo kot boginjo pameti 1 O spake! Človeški rod, kam si zabredel! Preganjali so katoliške duhovne in število umorjenih je bilo neznansko. Zato je pa tudi Vsemogočni in Vsevedni kaznoval strahovito vse brezbožne. Divjali so drugi zoper druzega ter se klali in tako očitno^ pokazali, da je človek bres Boga hujši od zverine. Ze sama imena Robespierre, Danton, Marat, Carrier, Cbaumette, ali kakor se že vsi imenujejo, nas z grozo napolnujejo!
Grozovito in brezbožno početje prekucubov je nekoliko pomiril iz revolucije poviti Napoleon, ki je tudi po konkordatu (pogodbi), kterega je bil sklenil s papežem, dal zopet cerkvi uzete pravice. Kazal se je Napoleon prijaznega cerkvi precej, ko je bil zagrabil za kermilo vladarstva. Je li bil tak v resnici, ali se je tacega kazal v dosego svojih namenov, nam ne gre soditi. To pa je gotovo, da ga je pustila previdnost Božja podvreči si malo da ne vse Evrope in vstanoviti si cesarstvo, ki se more primerjati le starorimskemu. A prevzél se je. Ni mu bilo dosti, da je vodil posvetne zadeve svojih podložnikov, silo dela tudi Kristovemu Kraljestvu. Najprej skuša z zvitimi besedami preslepiti in prekiniti papeža Pija VII. Ali, ker ta stoji terden kot skala in se tudi ne udá žuganju mogočnjaka, pa ukaže polastiti se ga, ter kot naj večega hudodelnika zapreti v ječo, kjer je bil celih pet lét, oropan prostosti, celó zasramovan in zaničevan. More li pravični Sodnik le predolgo gledati tako krivico? Nikakor ne. Kaznovati mora krivičnika: kaznoval je tudi Napoleona. Sivolasi Pij se je z največo slavnostjo vernil v svoje večno mesto; Napoleon pa, ki je nekdaj zaničljivo govoril o papežu: „Meni li, da bo mojim vojakom orožje z rok popadalo, je moral resnično gledati, kako so padale na ruskih ledeoih tleh puške z oterpnenih rók njegovih vojakov. Sramotno je on sam bežal v Pariz in zeló ponižan je moral iti na Elbo in pozneje na otok sv. Helene v pro-gnanstvo.
Ker govorimo ie o Napoleona, naj pridemo k nje-govemu nečaka, Napoleonu III, ki je tudi veliko krivic prizadejal katoliški Cerkvi. Z zvitimi potubami in naj-gerjim hinavstvom je toliko časa roval zoper Cerkev in njenega poglavarja Pija IX, da je oropal s sardinskim kraljem Viktor Emanuelom sv. Cerkev vseh njenih posvetnih posestev. Zato ga je že tudi zadela Božja roka. Pri Sedanu sramotno premaganega in vjetcga je zapustilo in zaverglo francosko ljudstvo. Živeti je moral in žalostno umieti kakor stric njegov v prognanstvu. In Viktor Emanvel? Vest ga je pekla po uzetji Rima do smerti. V svetem mestu kar ni mogel bivati in velikrat je izustil: „Io soffro come un dannato". (Terpim kakor kak pogubljeni.) In naposled je tudi njemu udarila poslednja ura. V malo dnevih je bil še v krepkih letih bolnik in merlič še pred Pijem IX, kteremu je bil za-vdal toliko udarcev.
In kaj vidimo v najnovejšem ča3u! Res, da se Cerkev ne zatira povsod s surovo silo. A ljudstva po vsem svetu so se silno navzela veri in Cerkvi naipro-tujočega duha in tako zametujejo in bijejo otroci lastno mater, ktera pa, dobro hoteč svojim gojencem, jih še vedno vabi k sebi in jim ponuja ljubezoiivo svnjo roko. Preunogi pa, ne zmeneči se za vabilne besede, zasra-mujejo naj lepši nauke svoje matere, tirajo sami sebe v pogubo. Liberalizem, socijalizem in nihiiizem jim podajajo strupene pijače. Zato ni čuda, ako se majajo pervi in poglavitni stebri človeške družbe. Red verski in so-cijalni hočejo oberniti in v to jim služijo naj gerša sredstva. Cerkev hočejo zatreti, vero iz sere človeških iz-tergati, vladarje pomoriti. Dvakrat v kratkem času je stari Viljem komaj ušel smertni krogli, laški in španjski kralj sta le po Božji previdnosti bila rešena grozovite smerti, in cara silne ruske deržave, ali ga ni oni dan očitno varovala roka Vsegamogočcega?
Te nevarne rane človeštva pa le more ozdraviti pomagati vera in Cerkev. „Skerbimo tedaju, naj govorim z besedami pruskega cesarja, „da ne zgubi ljudstvo vere Vsak katoličan naj stori terden sklep nepremakljivo se deržati svete vere in po nji živeti. Vstati hočemo s Kristusom iz temnega groba zmote in hudobije, okleniti se terdno svete Cerkve in njenega vidnega poglavarja Leona XIII, hrabro se vojskovati zoper vse nasprotnike Cerkvene. Res, da boj ni lahek in prijeten, toda potreben je. Sej vemo tudi, akoravno je Cerkev veliko terpela, da ji je to terpljenje veliko več koristilo kot škodovalo. Prav ima tedaj Louis Veuillot, ko pravi: „Odpadništvo Cerkev čisti, mučenistvo jo mladi, preganjanje in revščina jo poveličuje, kakor jo vojska opro-Btuje." Le hrabro se tedaj borimo! Kajti kar veljd o Cerkvi sploh, veljd tadi o posameznih udih. Zmage si smemo biti svesti, sej se bojuje On sam z nami, ki nam je obljubil, da hoče ostati pri nas do konca sveta. Naprej! Vse za vero, dom, cesarja!	L.
Za perro «r. obhajilo.
Srečni otroci! Dragač vas danes ne morem imenovati, kakor da pravim: „srečni otroci!" Zakaj zdaj je prišla za vas tista srečna ura, ki ste se že tako dolgo pripravljali na njo, zdaj je prišel tisti trenutek, ki ste ga že tako željno pričakovali: danes pride Jezus k vam. Jezu», ki je mogočniši, kakor vsi kralji in cesarji, ker jo vsegamogočen; Jezus pride k vam, ki je svetejši, kakor vsi svetniki in svetnice, kakor vsi kori angeljev, ker je neskončno svet; Jezus pride k vam, kteri vas bolj ljubi, kakor more naj boljša mati ljubiti naj boljšega otroka, ker je naj boljši, naj ljubeznjivši.
Oh, kako bi bil v stanu vašo srečo denašnjega
dneva popisati? Komu vas hočem primerjati, ker na zemlji ne najdem nič tako veselega, nič tako srečnega? Iz sv. pisma pač včm za nekega človeka, ki je bil enkrat enako Brečen, kakor vi danes; vendar tako eelč srečen ni bil, kakor vi danes! Bil je to bogati cestni-nar Cahej, kar nam sv. pismo o njem pripoveduje, jo tako podobno temu, kar se ima danes tukaj le pred našim oltarjem goditi, da vam hočem zdaj lo ob kratkem razložiti, ter bo*te bolj pripravljeni.
Ko je šel Jezus zadnjikrat v Jeruzalem, da je tam terpel in umeri za nas, se je nekoliko modil v mestu Jerihi. Bil je pa tam bogat mož, Cahej, viši cestninar-jev. Močno je želel Jezuna videti; pa ni mogel, zavoljo množice, ker je bil majhne postave. Zato je tekel naprej in zlezel na drevo, da bi ga videl, ker ondi je imel memo it«. In ko je bil Jezus, ravno ta Jazus, ki ga boste vi danes sprejeli v Bvoje serce — na tisto mesto prišel, je gori pogledal in ga je vid"l ter mu je rekel: „Cahej. hitro stopi doli, ker danes moram v tvoji hiši ostati!" In je hitro doli stopil in ga je z vcs-ljem sprejel. Rekel mu je: „Glej Gospod! polovico svoj-ga blaga dam ubogim, in ako =iem koga kaj ogoljufa!, po-vernem čvetero " Jezus pa mu jo rekel: „Dane* je t«»j hiši zveličanje došlo, zato ker je tu<ii on 3in Abrahamov. Sin človekov je namieč prišel isk*t in zvehčat, kar je bilo zgubljenega.'4 — Kolika sreča za grešnika ccBtninarja!
Vsaka beseda tega, kar sem vara zdaj povedal, tudi vam daneB velji. Le pomislite:
I. a) Cahej je želel Jezusa videti. Tudi vara že več časa naročamo, da morate želje obuditi v serca po Jezusu in hrepenenje. Vem, da ste zlasti zadnje dneve večkrat izdihnili iz dna seres: naj bi ljubi Jezus ž« skoraj prišel! In Jezusa je to veselilo, ko je bral v vasem sercu, kako ga željno pričakujete. Oh, še zdaj posebno goreče obudite te želje, ko je že tako blizo!
d) Cahej je bil majhen. Oh bodite tudi vi zdaj-le kolikor mogoče majhni, hočem reči ponižni. Se enkrat prevdarite: Kdo je Jezus, ki pride k vam! Koliko lepega in veličastnega ste že o Njem slišali! Kaj pa ste vi? ali pač zaslužite toliko srečo, toliko čast? S ponižnim sercem naj vsak izdihne: „Gospod, nisem vreden" itd.
c)	Cahej je tekel naprej; v svoji gorečnosti se m nič ljudi bal, kaj kdo poreče, njemu je bilo le na tem, da bi Jezusa videl. Tudi vi ste Be odločili od drnzih ljudi, ste prišli naprej, prav blizo aem pred oltar; toda nikar še tukaj ne ostanite, pojdite v svojih mislih in željah se dalje, kamor vas noge ne neso - glejte
d)	Cahej je šel na drevo — na višavo! O tudi vi povzdignite zdaj le vse svoje misli, želje, vse svoje mlado serce na kviško, v goreči molitvi k Jezusu! Pozabite te-le trenutke na vse drugo, na ves svet, kakor bi ga ne bilo in mislite le na Jezusa, ki ga Kerubini in Se-
rafini obdajajo.
e)	In kadar bo prišel že tisti trenutek, da boste Jezusa sprejeli, o bodite veseli, bodite veseli, kakor ga je Cahej z veseljem sprejel, bodite veseli celi dan, sej se bodo tudi angelji z vami veselili. Nikar nikoli ne
pozabite tega dneva.	. .
II. Da boste bolj veseli, pomislite še, kaj je Jezus
rekel Caheju. Rekel je:
a) V tvoji hiši moram danes ostati. Tako tudi (po meni) danes Jezus vam govori: „v vašem sercu moram danes ostati!" Pač smem vam tudi jaz reči: veliko jih je želelo videti, kar vi vidite, pa niso vidili; slišati, kar vi slišite, pa niso slišali. Vem, da ste nekteri v sker-bčh zavoljo svojega prešnjega življenja, da se tresete, ko pravim, da bo Jezus sam prišel in pri vas ostal, ki
ste ga tolikrat ružalili. Pa nikar se ne bojte, vsim oznanim veliko veselje :
b)	Jezus je rekel Cabeju, čeravno ie bil prčd velik grešnik: „Tudi ta je sin Abrahamov; Sin človekov je prišel iskal in zveličat, kar je bilo zgubljenega." Če ste bili tudi vi zgubljene ovčice, če ste Ga tudi že večkrat žalili: sej ste se odkritoserčno spovedali, in vem, da vam je neizrečeno žal; vero, da danes na novo terdne sklepe delate, nikoli več ga ne žaliti. In tega je Jezus naj bolj vesel. Zato imam sladko zaupanje, da tudi slehernemu izmed vas poreče, kakor je
c)	Caheju rekel: danes je tej hiši zveličanje doŠlo, danes v je temu sercu došia nebeška sreča.
Ce to pomislim, koliko boste danes od Jezusa prejeli, koliko smete pričakovati, bi se skor veselja zjokal — pa tudi žalosti bi se skor zjokal, ako pomislim, da morebiti vsi ne bo*te Jezusu zvesti, dobri ostali, kakor ste tukaj zbrani. Povčm vam žalostno nesrečo:' Mnogi izmed odraslih so nekdaj tudi kakor vi danes pred oltarjem obljubili Jezusu zvestobo, ob, pa so— svojo obljubo prelomili! Da tudi vas ne zadene enaka nesreča, pomislite še slednjič,
III. kaj je Cabej Jezusu obljubil.
Ko je bil Jezus prišel v njegovo hišo in je bil prav blizo njega, oba pri eni mizi: o kako je bil vesel, kako srečnega se ie čutil! Gotovo le za trenutek ni šel proč od njega, še oči si ni upal drugam oberniti, gotovo kar v Jezusa je gleaal. Samega veselja od začetka gotovo kar besedice m mogel spregovoriti. In ko je začel govoriti, biie so njegove perve besede: „Glej Gospod! polovico svojega premoženja dam ubogim in ako sem koga goljufal, povernem čveterno." Oh srečni otroci, ko bo danes Jezus tudi k vam prišel, — ko bo vaše veselo serce nebeške sreče kipelo, — ko Ga boste začeli moliti v svojem sercu in govoriti ž njim, najpred mu recite: „O ljubi Jezus, kako sem te mogel kdaj razža-Iiti! Od zdaj zanaprej hočem vse popravljati. Štirikrat zve s tej že hočem svoje molitve opravljati; štirikrat obožuiše se hočem v cerkvi vesti; štirikrat priserčniše očem svoje starše ljubiti, učitelje ubogati. In če sem kdaj kako jezo v Bercu imel, ali kako gerdo misel, če sem se kdaj pregrešil s kako nespodobnostjo, tatvino, lažjo aii s kterim grehom koli: od zdaj zanaprej hočem vae popraviti, hočem pravo pokoro delati: Tebi, o Jezus, živim; v Tebi umerjeni, Tvoj hočem biti v življenji in emerti!	' J
In če boste vi tako Jezusa ljubili, vam danes obljubim, da ste še boij srečni, kakor Cahej. K Caheju je J ':zus ie enkrat samkrat prišel, potlej je šel v Jeruzalem, je umeri na križu, in ne beremo, da bi bil Cahej a ae obiskal; vi pa, če boate Jezusa ljubili, boste iai.ko prišli, koiikorkrat boste želeli, sem pred oltar in današnja sreča se bo zopet ponovila. In s svojo gnado hoče Jezus tako dulgo pri vas ostati, dokler kakega smertnega greha ne storite. In če boste od danes do 8u.ertne ure tako srečni, da nobenega smertnega greha ne boste srorili; bo Jezus ves čas pri vas ostal, in kadar se vam približa zadnja ura, takrat bo prišel ssvojolju-beznjivo Materjo Marijo in z angelji ter bo vas sprejel v nebeško veselje, kjer se brez mere in konca z Jezusom veselijo vsi, ki so ga tukaj na zemlji priserčno ljubili.
Ogled po Slovenskem In dopisi.
Na Vojskem, 28. aprila. — Iz prijateljakega pisma sem zvedel žalostno novico, da je č. g. Anton Masterl, fajmošter v Leskovici, 25. tega mesca umeri in danea
bil pokopan. Ta je drugi izmed naših sošolcev, kterega je Bog v naj boljših letih ia sveta poklical; rojen je bit 31. majnika 1845 in posvečen 9. julija 1870. Vnet jo bil za Božjo čast in za lepšanje hiše Gospodove, česar so mu priča iarmani, koder je pastiroval. Zlasti fara sv. Petra v Ljubljani se bo spominjala, koliko je on pripomogel, da je dobila nove zvonove, kako je hodil od hiše do hiše in že sam veliko bil nabral denarjev za nje; zakaj imel je dar od Boga ljudi za kako dobro reč vneti, tekla mu je beBeda kakor malo komu. Bil je tudi prijatelj ubog.h duš v vicah. Ko je leta 1875 nas sošolec č. g. Peter Habjan umeri, priporočeval ga jo nam v osebnih pismih v spomin in molitev. Lansko leto, pogovarja je se z menoj o dušah v vicah, kako da je dobro za nje moliti in kako bo svojim dobrotnikom hvaležne, je rekel, da je tega iz večkratne lastne skušnje prepričan, in da je že po njih priprošnji marsikaj dosegel. Zapisal se je bil pri šent-Jakopskem fajmoštru čast. gosp. Koestl-nu v Ljubljani v bratovsino Matere Božje čistega Spočetja, ktera bratovšina ima glede popolnoma odpustkov pred mnogoterimi drugimi naj večjo prednost; njeni udje se zamorejo namreč kolikorkrat molijo po Jiest Očenasev in Češena Marij m pri vsakem Očenasu Cast bodi Bogu itd. v čast sv. Trojice, Matere Božje čistega Spočetja in v papežev namen, če bo v milosti Božji, vselej zadobiti tiste odpustke, ktere bi zadobili, ako bi obiskali sedmere bazilike v Rimu, Por-cijunkulo v Asizu, cerkev sv. Jakopa v Španiji in bb. kraje v Jeruzalemu (sv. Oče Pij IX, 14. aprila 1856).*) Pač si lahko mislimo, da ravno misel in želja dušam v vicah prav veliko popolnoma odpustkov nakloniti je bila vzrok, da se je bil v to bratovšino zapisal.
Ker je bil najin zadnji pogovor o dušah v vicah, ne morem si kaj, da ga kot prijatla ubogih duš v vicah zdaj, ko je on sam v večnosti, vsim njegovim prijatlom, kar le mogoče, v molitev priporočim, priporočim pa naj poprej sošolcem, in potem vsim farmanom, koder je du-hovsko službo opravljal. Zatorej, predragi gg. sošolci! Svetujem Vam in prosim Vas v imenu ranjcega g. Antona, spominjaj tno se, kakor smo zadnje dni, preden smo se ločili, pri neki priložnosti vsi skupaj zbrani eden drugemu obljubili, da se bomo, kadar kdo umerje, njega pri sv. maši spominjali; govorilo in svetovalo se je tudi takrat, kakor nam je tudi ranjki č. g. profesor dr. Leon Vončina kuj živo priporočeval, da bi za vsacega umer-lega sošolca vsak tri ss. maše opravil. Ako smo dolžni že za duše v vicah sploh moliti, dolžni smo to gotovo še tem bolj za svoje duhovne sobrate, za sošolce, ktere smo morebiti kterikrat kaj razžalili ali krivi bili, da je eden ali drugi zavoljo nas kaj Boga žalil. Molimo eden za drugega, da bodo tudi drugi za nas takrat molili, ko bomo morebiti naj več pomoči potrebovali in si sami ne bomo mogli nič pomagati; zakaj premislika vredno je, kar piše teržaški prošt g. dr. Jožef Šneider v „St. Beuedikts-Stimmen": da noben človek sploh ni tako hitro po srnerti pozabljen, kakor ravno duhoven. On tudi vpraša, zakaj tako? Nekteri ljudje, tako nadaljuje, si mislijo, da uubovni tako sveto živijo, da po smerti pomoči ne potrebujejo; ipse autem censet, hanc desoia-tionem verosimiliter esse poenam, quia ipsi in vita sua nimius parce orabant pro animabus in purgatorio, ni-mius pauiiulum pro iis agebant, nimius parce fideles buos ad hanc devotionem excitabant.
Vsim vernikom pa, koderkoli je ranjki g. Anton pastiroval, naj bo priporočeno: darujte zanj kako av.
*) Gl. „Maurel's Abliisse" S. 282, in „Odpustki", Sa-jevic 6tr. 232, bukve, ki so od visokočast. ljubljanskega knezo-škofijstva poterjene.
Obhajilo, naklonite mu, kolikor mogoče, veliko popolnoma in nepopolnoma odpustkov; spominjajte se ga pri sv. masi in v vsakdanjih molitvah. Za vas in sa vaše umerle brate, sestre, starše, otroke, prijatle je opravljal daritev sv. maše, delil vam je ss. zakramente, oznanoval Božjo besedo; — bodite mu torej hvaležni, molite zanj, ako bi morebiti še kaj potreboval; zakaj božja pravica je po besedah sv. Avguština ojstra in tenka. „Bodite usmiljeni, da boste usmiljenje dosegli!" R. 1. P.
K.
Na Dovjem je 29. mal. travna po kratki tridnevni bolezni umeri častitljivi starček Juri Hafner, stari oče tukajšnega gosp. župnika, potem ko je ravno o sv. Jurju nastopil svoje 90. leto. Ranjki je bil rojen 18. mal. travna 1790 v Selcih; pa je bil ža zgodaj zgubil stariše in je še le 9 lčt star prišel v Kropo k stricu, kjer si je s pridnostjo in poštenostjo toliko pomagal, da je vse otroke k dobremu kruhu pripravil. Zadnjih 6 let je živel pri svojem vnuku, tukajšnem gosp. župniku. — Bil je vse svoje žive dni delaven; še pred svojim zadnjim godom je celi dan derva sekal. Pijan ni bil nikoli. In ravno to in pa dobra postrežba zadnje leta mu je podaljšalo življenje. O francoski vojski je delal nasipe (sance) na Rožniku pri Ljubljani; leta 1812 pa je komaj na Koroško utekel, da ga niso Francozje sabo na Rusko gnali, od koder bi bil težko kdaj nazaj prišel. Dasiravno ni znal brati, je vendar vedel za vse nedeljske evangelije, in tudi življenje svetnikov, kar jih je v pratiki, mu je bilo po večem znano. Rad se je pogovarjal o cer-kovnih reččh in neomadežano spočetje Device Marije je terdil še preden je bilo za versko resnico razglašeno. Ko je leta 1850 nek sedmošolec pričo njega terdil, da je to le pobožna misel katoliške Cerkve, se je zel6 hu-doval nad njim in nad sedanjimi šolami, rekši, da zdaj napčno učč, ko so stari duhovni vendar vsi to resnico vedno učili in priporočevali, in se v Kropi že od nekdaj po angelovem češenj i moli Očensš in Cešena Marija k časti čistega spočetja Marije Device. Tudi na Francoze je bil hud, ker so bili ves red prekucnili, in o Napoleonu je rekel, da je vero zmešal. — Sploh se je nekdanjih dogodkov iz svoje mladosti prav natanko spominjal; ali kar se jo na stare leta godilo, je pa sproti pozabil. — Ob kratkem rečeno, bil je mož stare vere, starih navad in terdnih načel, kterih bi ne bil pustil za celi svet ne. Zato so ga pa tudi spoštovali povsod, kjer so ga poznali. Pokopat so ga prišli kroparski župnik g. Janes Kapus in spremljalo ga je še 5 druzih duhovnov, domači g. župnik, njegov brat bogoslovec, sorodo-vina in farmam v obilnem številu. Resnična je bila beseda, ktero so kroparski župnik na grobu v slovo izrekli, da je dvakrat Častitljiva taka starost, ki se je dosegla s poštenostjo in pravičnostjo. — Ranjki je zapustil enega sina in dve hčeri, sedem vnukov in štiri prevnuke. — Bog daj dobremu starčku v miru počivati! Mnogim pri-jatlom pa, ki so raojcega poznali, naj bo s tem v spomin in molitev priporočen!
Z Zalega Loga, 4. vel. travna. Kar je , Zgodnja Danica" 15. listopada lanskega leta sporočila, da želim pri Marijni cerkvi v Suši napraviti tudi dva stranska altarja (svetih treh Kraljev in sv. Jožefa), se je po nekaj že zgodilo, nekaj se pa še bode. Na belo nedeljo, ko je v Suši navadni shod, to je 20. mal. travna, je bil blagoslov novega altarja svetih treh Kraljev na ženski strani. Velika altarna slika stavi pred oči svete tri Kralje, ko novorojenemu božjemu Detetu darujejo. Spodej je slika Matere Božje iz starega altarja — se vč, prenovljena — da se v vedni spomin še v cerkvi porabi in ohrani. Ob straneh ste pa podobi dveh devic in nun, svete Jederti in svete Terezije. V nekterih tednih bo
pa zgotovljen že drugi altar na moški strani, ter bo šesto nedeljo po veliki noči, to je, 25. tekočega mesca včlikega travna blagoslov stranskega altarja sv. Jožefa, h kteri slovesnosti vse dobrotnike te cerkve vljudno vabim. Včlika altarna slika bo kazala bv. Jožefa na smertni postelji vpričo Jezusa in Marije, kot varha katoliške Cerkve, zgled avete smerti in posebnega pomočnika za umirajoče. Spodej bo slika angeijskega mla-denča, sv. Alojzija, posebnega pomočnika šolake mladine, za zgled nedolžnosti. Ob straneh bote pa podobi sv. Antona pušavnika in sv. Frančiška Ksaverjana, pa-tronov bližnje Železniške fare. Glavne altarne sliki svetih treh Kraljev in sv. Jožefa ste delo gosp. Jan. Volf-a, akademiškega malarja v Ljubljani; vse drugo je pa lično delo znajdenega gosp. Jan. Gosar-ja, malarja in podobarja Dupljanskege. S tem se je po večem vae doveršilo pri cerkvi v Suši, in se mi po željah izšlo; ie ena reč je, ki me zdaj silno tare — dolg, dolg, velik dolg, ki še stiska cerkev. Zato se vsim prijatlom, vsirn blagim, dobrotnim dušam za kak dar se vnovič priporočim — v slavo Božjo, v čast Marije prečiste Device, sv. Jožefa in svetih treh Kraljev! V zauoanji v Boga, ki serca vlada, se bo gotovo vse prav izšlo in poravnalo. Sej sem že po veliki noči milih darov za cerkev Marije Device v Suši dcsihmal skupaj prejel po „Zg. Danici" 21 gold. 50 kr., kar s tem hvaležno poterdim. Ljubi Bog naj po priprošnji presvete Device Marije vsim stoterno poverne s časnim in večnim blagrom! Pa tudi v Suši ne pozabim Bogu in Mariji jih priporočati, ter ondi po sv. maši vselej, kadar je kaj več ljudi, še združeno molimo kak Očenaš za vse cerkvine dobrotnike in dobrotnice — iz dolžne in serčne hvaležnosti.
Ant. Pintar.
V Javorjah 29. mal. travna, (t Masterl. Misijonar L. Možina.) Kako žalostni so bili ljudje v Leikovici zavoljo zgodnje, nepričakovane smerti svojega duhovnega pastirja gosp. Ant. Masterla!... Kaj bo tam v teh krajih? V Lučmah ni duhovna, — in če zdftj v L»sko-vico namestnika ne pošljejo, kdo bo pri toliki oddaljenosti oskerboval samotno taro Leskovško? Tratarski duhovni bodo mčgli zdaj tri fare oskerbovati. —
G. misijonar Luka Možina piše 31. sušca, med drugimi znamenitostmi, da je bil šel po zimi v neki ze!6 oddaljen kraj misijonarit, kjer 20 let niso vidili nobenega duhovna. Kerstil je med mnogimi tudi nekega 16 let starega „fantička". 10. svečana, ko ga ni bilo doma, ie pa pogorela po zanikarnosti nekega delavca njegova ceravica in tudi njegovo stanovanje; samo ss. zakramenti so bili obvarovani. Njemu je okoli 100 dolarjev škode, primoran je v nekem privatnem stanovanju ma-sevati, — ob nedeljah pa v nekem drugoverskem tem-peljnu. Una podružnica, 3 ure hoda, je pa silno revna, ter misli, da je naj revniši cerkvica v zedinjenih der-žavah. Do svojega soseda ima 5 ur hoda po ledu (v zimskem času).
Gospod Ed. Jacker je le administrator Marketske škofije; — jeseni pričakujejo novega škofa.
Sicer je g. Možina zdrav; priporoča se znancem ▼ molitev. Slednjič pravi, ako njegovi ljudje nove cerkvo ne sozidajo, bo mčgel iti v drugi misijon.
I* Bistrice na Notranjskem. Pogostoma nam, „Danica", naznanjaš, kako se po Slovenskem cerkve lepšajo in zaljsajo, in gotovo veseli vsakega tvojega bralca, ko zve, kako je naše slovensko ljudstvo vneto za lepoto Božjih hiš. Naj zvejo toraj danes bralci, da je tudi cerkev sv. Štefana Levita v Harijah (ekspozituri Ter-novske fare) tekoče spomladi lep kinč prejela. Predlanskim je bila prizidana cerkvi lepa, prostorna zakristija in stranska kapela. Ta stranska kapela je dobila
po kamniškem mojstra Ozbrča lep altar, posvečen Materi Božji. Oltarna podoba je bila ie prčd izdelala prezgodaj umerla umetnica Henrika Langusova. Oitar je prav lepo isdelan iz angleškega cementa, stanovitno, terdno in le težko ga boš od pravega marmorja mogel razločiti. Glave stebrom in oroamenti so lepo s pravim zlatom pozlačeni. Ob kratkem, vse je prav lično in lepo izdelano, zraven pa ne predrago. Primerjal sem perve oltarje, ki jih je mojster Ozbič pred več leti naredil, s Harijskim in zapazil sem velik napredek, posebno v izdelavi kipov, štatev. Sv. Joahim in sv. An*, iz cementa izdelana, sta vse hvale vredno delo; vsakemu morata po volji biti. Tudi drnzega manjšega dela je Ozbič marsikaj naredil v prijazni Harijski cerkvici. Prebarval in preslatil je lečo, prebarval spovednico itd. Duhovnijani s pastirjem (prešnjim in sedanjim) so si lep spominek postavili v svoji cerkvi. V slabih časih so Mariji lepo kapelo s krasnim oltarjem postavili. Prav so preč. gsp. ternovski dekan 2. nedeljo po veliki noči pri slovesnem blagoslovljevanja novega altarja v govoru omenili, da so Harijci srečni, ki so svoji cerkvi dobili oltar nebeške Kraljice, h kteri se bojo zatekali v potrebah, ter ji potoževali svoje toge in britkost«, sej je ona naša dobrotljiva pomočnica itd... Naj bo mojster Ozbič vsakemu, kdor kaj cerkvenega dela potrebuje, živo priporočen!
Da smo tudi pri nas jako slovesno praznovali sre-berno poroko Nj. Veličanstev cesarja iu cesarice, ste gotovo po časnikih brali. Omeniti hočem tukaj, da nam je bilo jako všeč, da je pri slovesnem obedu tukajšni okrajni zdravnik gOBp. P. po zdravici na Nju Veličanstvi v lepem govoru napil na zdravje sv. Očetu papežu Leonu XIII. Rekel je med dragim, da so se cesar Franc Jožei vedno skazovali zvestega sina katoliške cerkve in »vestega prijatelja ranjkega Pija IX in sedanjega sv. Očeta, in naj Bog živi papeža Leona! Razlegalo se je „živio" in „slava" po dvorani pri tih besedah. Prav je, pokažimo se pri vsaki priliki dobre deržavljane in zveste katoličane.
Vreme imamo slabo; prej je bil dež neprenehoma, sedaj strašna burja razsaja, da strehe podira in drevju veje lomi. Ako nam Bog ne pomaga, nas čaka žalostna prihodnjost!	B—c.
Sveto Detinstvo.
(Dalje.)
Misijonar v Kini piše duhovnu na Angleškem te-le znamenitosti.
V mestu Trikonopoljskem (Trichonopoly) imamo samostan Naše ljube Gospč za ženske, ki ima trojno nalogo: 1. Oskerbujejo usmiljene sestre eno sirotiše. Tukaj se majhne neverske deklice, ki so bile izpostavljene, pa potem rešene in v sirotiše prinesene, keršujejo, isrejajo in v potrebnih domačih opravilih podučujejo. Veliko smed teh revnih sirot poplača trud usmiljenih sestri že s tem, da so pozneje dobre matere ter poštene keršanske gospodinje katoliških družin. 2. Imajo usmiljene sestre v skerbi zavetiše sa bolne in revne, in 3. pribežališč za ptuje in spokorne žene. V teh dveh napravah najdejo pogosto pomoč sirote, ki so telesno in dašno čisto zanemarjene. Usmiljene sestre pa tudi zato sanje skerbč, kar le morejo. Take sirote prosijo v samostanu naj pred le za streho in za nekoliko rajža, da si samorejo lakoto potolažiti; toda usmiljeni Bog jim še kaj več, podeli jim gnado sv. kersta, spreobernjenje in srečno smert.
Nekega dne poterka žena pri dvajsetih letih na sa-
mostanske vrata. Po njenem obličju in obnašanju je bilo videti, da je kacega imenitnega rodu tiste dežele. Slišala sem, pravi žena, da se v tej hiši sprejmejo pod streho žene brez domovja. Ali me hočete sprejeti ter rešiti Binerti za lakoto? Prašajo jo b kateri kasti (ljad-skemu razdelku) se šteje. „Prištevam se k plemenitemu rodu (kasti) bramincev; vdova sem, in ker sem se pregrešila zoper naše postave, me je moj rod zavergel. Ve6 mescev že tavam od kraja cio kraja, pa me nikjer ne sprejmč. Vso čast, katera mi gre, bi si labfco zopet pridobila, ako bi se dala pregovoriti, da bi svoje revno dete izpostavila: toda notranj glas me svari pred takim zločinstvom." Tako je odgovorila
Samostanske vrata se sirc ti odprč; žene, katere so enako v samostanu rešenje našle, sprejmejo svojo novo tovaršico z velikim veseljem; vsaka hoče pri nji biti, jo viditi, z njo govoriti ter ji streči. Toda mlada gospa se čuti v ti družbi ponižano, ker so bile te žene nižjega stanu kot ona, zato tudi noče jedi, katere ji ponujajo, marveč hoče samostan zapustiti.
Neverniki po onih deželah so namreč ločeni v tako imenovane kaste ali plemena, rodove. Na to ločitev toliko deržč, da se tisti, kateri so šteti v kako viši kasto, še meniti nočejo, pa tudi nič vzeti ne od tistib, ki so nižjega rodu. Le ljubemu Zvel:čarju se imamo kristjani zahvaliti, da ljudje visokega ter plemenitega rodu ne zaničujejo vsednjih in revnih med nami, ampak jih ljubijo ko brate in sestre v Kristusu.
Po prigovarjanju usmiljenih sester ta žena, po imenu Menači, popusti sčasoma neverske vraže ter se z otročjim sercem oklene milih sester, ki jo tolažijo ter ji ljubeznjivo strežejo, kakor angelji v človeški podobi. Kmalo se tega življenja tako privadi, da vselej, kadarkoli sreča milo sestro, pred njo poklekne ter jo prosi, naj jo zaznamnja na čelu z znamenjem sv. križa. Dalje prosi, naj bi smela menjati svoje ime Menači s keršan-skioTimenom Nembike Marija, to se pravi „Marija svetega upanja". Tudi prinese svoje dete in prosi, naj se kersti.
Po dokončanem sr. opravilu ji rekč: „Tvoje dete ni zdaj več v oblasti peklenskega sovražnika, postalo je otrok Božji; to d^te je odločeno za večno življenje. Ali bi ne hotla tudi ti enkrat biti njegove sreče deležna — „Ali je to mogoče? Ali bo mar Bog, kateremu vi služite, tako revno stvar, kakor sem jaz, hotel k sebi vzeti?" Tako je vprašala. — „Bode, ljuba hči, Gospod Bog ne zametuje nesrečnih, sprejel te bo za svojo hčer, ako le hočeš njegova biti", se ji je odgovorilo. — ,, Oj rada, rada", veselo zavpije, „cdpovem se hadiču, Bogu samemu hočem služiti, kristjana hočem biti".
Toda kmalo Nambike-Marijo poskusi huda skušnja, katero pa srečno premaga. Njeno dete, katero je ljubila z vsem sercem, ji malo dni po sv. kerstu umerje. V pervem pričetku svoje žalosti pripisuje žalostna mati smert svojega deteta sv. kerstu in zaterjuje, da ne ostane delj v hiši, v kateri je zgubila, kar ji je bilo naj dražje na zemlji. Toda mlada angeljska dušica v nebesih je menda svoji materi izprosila moč in serčnost. Mati srečno zmaga kratko poskušnjo ter vedno bolj in bol) hrepeni skoraj iti tadi ona za svojem detetom v nebesa.
Usmiljena sestra, kateri je bila žena izročena, jo naači naj potrebniši molitvice in čes dva mesca prejme z veliko pobožnostjo sv. kerst. Uči se potem nauk o presv. Rešnjem Telesa in na prasnik sv. Stanislava pristopi lepo belo oblečena, s cveticami okinčana, z gorečo svečo v roki pervikrat k mizi Gospodovi. To njeno pervo sv. Obhajilo je bilo tadi njeno zadnje. Komaj is kapele stopivši, se vleše Nambike-Marija na posteljo ter prosi, naj misijonar k nji pridejo. „Ljubi oče", pravi, „od trenutka, ko sem svojega Gospoda, Jezusa Kristusa
v serce prejela, raste mi jieisrečeno hrepenenje se b Njim skleniti v nebesih. Čutim, da me je Bog uslišal, bliža se mi zadnja ura. Prosim, podelite mi zakrament sv. poslednjega olja. Misijonar se čudijo tem besedam in ji pravijo, da se ta zakrament deli le zelč bolnim ter umirajočim; ona pa, je komaj ura tega, kar je bila v cerkvi, ne da bi bilo pri nji znamenje kake bolezni. Nato odgovori žena: „Ljubi oče, čutim, da se mi smert bliža, jutri bi bilo prepozno; ne odrecite mi te poslednje milosti!" Misijonar jo mislijo pomiriti s škapulirjem in s svetinico naše ljube Matere Marije; ali ona ne jenja prositi. Misijonar, nekoliko v dvomu, ji vendar Zeljo izpolnijo. Ia res, komaj preteče nekaj ur, že zdihne novakinja svojo dušo. Gotovo ji je njen otrok pri ljubem Bogu izprosil tako srečno smert.
Cvet in HUfi srexte molitve,
Zahvale.
Št. 1. Po milosti Božji in priprošnji Naše ljube Gospe sem o začetku leta nastopil neko prav vgodno službo; ali kmalo, ko službo nastopim, se me loti prav silno hud persni nahod (katar) tako, da sem vsled kašlja in bolenja v glavi in v persih tako oglušil, da me je v moji službi zelč oviralo. Silno me je skerbelo in že se me je neka omahljivost lotila, da ne bom mogel službi-nih dolžnost opravljati. V tej žalostni sili se obernem zopet v duhu k Mariji, naši ljubi Gospej, z obljubo, ako mi ona izprosi pri svojem Siuu milost zdravja, hočem v Zfahvaio to očitno po „Zgodnji Danici" naznaniti. In glej, kakor hitro sem bil storil resnični 6klep, se mi je začelo boljšati in sem tako po opravljeni devetdnevnici zopet vsih telesnih nadlog olajšan in popolnoma zdrav postal. Bodi toraj preserčna zahvala Bogu, Mariji in sv. Jožefu; vsim čitateljem teh verstic pa tudi nedvomljivo prepričanje, da kdor se v resnici Mariji priporoči, gotovo poociGČ zadobi.
V Kamniku, 14. svečana 1879.	B. St.
Št. 2. Bodi češera Naša ljuba Gospd presv. Serca za uslišano prošnjo! Bila je moja prijatlica leto in dan blazna, po Marijni priprošnji pa je rešena te nadloge. S tem epclcim svojo dolžnost, ker sem obljubila po „Danici" r. zglasiti.
Iz Koroškega, 23. mal. travna 1879.
Št. 3. Oseba v Ljubljani, zbolela za smert, se je po priprošnji N. Ij. G. v 10 dnčh ozdravila in naznanja priaerčco zabvalo N. Ij. Gospej.	K.
Prošnje.
Sirertr.o bolan mladeneč je prav živo priporočen vbiatc\s!cu molitev za zdravje, ah če ne, pa za srečno zadnjo ure. — M< i in ž^na za dušno in telesno zdravje in za. pogone pooi'-«" v neki nevarnosti. — Neka žena, ki že vso zim:; boieha, aa bi zadobi!a zdravje, če je Božja volje. — Nek«» i seba v du?ni in t lesni potrebi je priporočana za pomoč.
ji t tovtke zadeve.
Nameni in pi'qbi\n. ¡Ju pri no. maši in sploh v molitvi zi	veliki traven 1879.
I.	Giavni i,-.meni: Spreobernjenje terdovrat-nih grešnikov m s^iol. prav obilen sad sv. leta.
II.	Posebni r. a m eni:
14. vel. travne. Sv. Bonifacij, prelil kri za Kristusa v začetku 4. stoletja. Priporoč.: Keršanski de-
lavci. Slabo v veri podučena mladina. Cerkev na Bul-garskem, Serbskem, v Bosni in sploh na jugu.
15.	Sv. Izidor, kmet, iz Madrida, t 1130; ondi se hrani tudi njegovo truplo. Priporoč.: Kmečki stan, zlasti na Slovenskem. Zmaga pravice. Poduk matih v sveti veri.
16.	Sv. Janez NepomuČan, kanonik v Pragi, na povelje trinoga Vacslava i. 1183 veržen v reko Veltavo, ker ni hotel in ne smel spovedne skrivnosti razodeti. Priporoč.: Spovedniki. Cerkev na Češkem. Spreobernjenje dušnih in telesnih trinogov zoper vero.
17.	Sv. Teodot, gostilnik 1. 303. Priporoč.: Kerč-marji, da bi svoje gostilniške dolžnosti prav spolnovali. Zatrenje pijanštva in pobojev. Pobožnost do sv. Res-njega Telesa, med drugim tudi z odkrivanjem gred6 memo cerkve.
18.	V nedelja po vel. noči. Evang.: Ako bote Očeta prosili. (Jan. 16.) Sv. Venancij, mučenec 1. 250. Pripor.: Vgcdno vreme in dobra letina. Vera, upanje, ljubezen. Obvarovanje otročičev pred dušno nevarnostjo.
19.	Sv. Ivo, pravoznanec in mašuik 1. 1302. Prip.: Odvernjenje hude ure skos leto. Vera pri viših stanovih. Zatrenje grešnih znanj in ponočevanja.
20.	Sv. Bernardin Sienski, is reda sv. Frančiška 1444. Priporoč.: Katoličani na Ruskem. Vsi na duši terpeči. Spreobernjenje naj terdovratnisih grešnikov in drugovercev pa poganov.
Listek za raznoterosti.
Pri duhOVSkih poskušnjah so bili te dni naslednji čč. gg.: Jak. Alijaš, kapi. v Teržiču; Jak. D^lenec, stolni kaplan; Jan. Demšar, administrator v Ledinah; Juri Jaklič, admimstr. v Gotnici Aot. Jamnik, admin. v Sorici; Matija Kralj, kapi. v Škofji Loki; Jan. La-pajne, admin. v Dražgošah; Fr. Porenta, kapi. pri sv. Petru v Ljubljani; Ign. Vrančič, kapi. v Šmariji; Vil. Vesel, administr. itd. v Černomlju, iz križaoskega reda.
„Prexbiteri". Vsako leta je nekaj isverstniših bo-gOBlovcev, navadno štirje, že iz tretjega leta posvečenih. Gospodje, ki jih je došla ta sreča letos, so naslednji: Val. Eržen, iz Selc; Jan. Janežič, iz št. Vida pri Zati-čini; Fr. Perpar, z Dobernič; in Jan. Srarekar, iz št Helene. Vsih bogoslovcev v 3. letniku je letos devet
„Naj lepši čednost in naj gerši pregreha", prelepe
od škofa Zwergerja na svitio dane bukve, so sdaj poslovenjene izdane od preč. gosp. stolnega prosta J o-žefa Zupana, in dobivajo se z lepo podobo na čelu, mehko sošite po 85 soid. pri bukvarji Šverljugu ali v Klerovi bukvoteržnici. Vredne so te bukve, da se po vsem Slovenskem prav močno razširijo, posebno med mladino.
Na Kranjski realni gimnaziji so učenci pod vodstvom g. prof. T. Zupana soboto pred tiho oedeljo opravili cerkvene obhode za sv. leto. Ker je na realnih gimnazijah blizo vsak dan 6 ur šola in tudi popoldneva ob sredah in sobotah nista ceioma prosta, bilo je težko pogoditi procesiji pripravne ure. Ravno zarad tega pa nam je bilo toliko bolj všeč to očitno spoznavanje vere in ta dober izgled šolske gimnazijske mladine.
Obiskovanje škofovo in binnanje v Poreško-Poljski
Škofiji bode mesca rožnika: v Poli, popoldne v Sti-njani*); 30. dopold. v Poli, popold. v Pomeriji; mesca
*) Op. Imena so postavljene po latinskem ali laškem iz Škofijskega lista.	^ r«
mal. serp.: 1. dopoldne t Poli, popoldne v Altari; 2. dopoldne t Sisani, popoldne v Linijani; 3. dopoldne v Me-dolina; 4. dopoldne v Pro m on ton j i; 5. dopoldne v Go-lesani (posvečanje zvona); 6. dopoldne v Galesani (po-■večevanje cerkve); 7. dopoldne v Marsani (s potoma obiskanje v Lavarika, Montikulo in Momirano); 8. dopoldne v Karnici, popoldne v Kastri novi; 9. dopoldne ▼ Barbani, popoldne v Pornjani; 10. v Filipanu; 11. v Fasani; 12. v Jursičih; 13. v Adinjani.
Icrtfa roka Škot na Sedmograškem, g. Fogaraši, je poslal učnemu ministru pismo, s kterim daruje 30.0C0 gld. sa povtdigo ljudskih sol v spomin cesarjeve sre-berne poroke. Is tacih djanj bi se moralo sklepati, da ima tudi Cerkev pravico kaj spregovoriti pri šolstvu.
Pnilka enakopravnost. V proštevu stroškov mesta Bratislava j« 94 tisuč odločenih sa vsderžanje prote-stantovskih tempeljnov, pastorjev in njihovih služabnikov. K tej svoti morajo tudi katoličani, kterih biva ondi 80 tisuč, v enaki meri skladati, dasiravno ne dobivajo oni sa lastne cerkvene potrebe le vinarja deržavne podpore! To je lepa enakopravnost sa katoličane!
Poslednje novice. General Filipovič je postal kom-tur reda Marije Teresije; JovanoviČ med drugimi pa je imenovan vites. — V Padovi je te dni zginil vertnar Garnier, kteri je bil malo poprej pretepan in mu je bilo ingano, ker se ni hotel vdeležiti neke „Passanantovske družbe". Tedaj lahonski „nihilisti"! Tako je po vsem svetu, smč se reči, vedno hoje, odkar je papež jetnik, in bolje menda ne bode, dokler se svet k pravici ne oberne. — V Neapeljnu je tudi neka ženska rudečkar-ska družba, ktera po svojem kopitu rogovili. — V okra-jinab Romanjskih na Laškem se čutijo vsak dan potresi. V kraju Valassolo bivajo ljudje zarad strahu in nevarnosti pod milim nebom. Nekaj poslopij po več krajih je že rasdjsnih. Sicer pa neprenehoma dežuje. — Govori se, da mir med Anglijo in Afganistanom ima v kratkem sklenjen biti. Med pogoji je neki tudi ta, da severne terdnjave se bodo pod angleškim nadzorstvom bolj okovarile — po nekoliko na angleške stroške, in da nobeden ruskih ali drugih evropejskih poslancev ne bo sprejet v Ksbulu brez poprešnjega sve*a indiško-angleške vlade. To se precej mogočno glasi in ne kaže na prijaznost med Anglijo in Rusijo. — Na Francoskem novi rudečkarji vedno rogovilijo zoper katoličanstvo in duhovstvo. Namesto pravice vlada samovolja; ker so konservativci (katoličani) v velikih svetih dobili večino ■oper osnovo Cerkvi nasprotne Ferry-eve postave, zato vlada glasove katoličanov razglasuje za nepostavne, glasove rudečkarjev pa sa postavne. Stari puntar Blanqui se je ustil, da kersanstvo se mora satreti. Veliki svčt pariškega okraja pa zahteva odpravo verskega nauka in duhovstva is šol! — Is Parisa se naznanja, da vse vlade, kakor kaže, so v tem edine, da ruske vojske še ostanejo v Rumeliji, blezo 3 mesce nsdalje. — Novi bolgarski knes je Aleksander Jožef Battenberg, rojen 5. mal. travna 1857 v Darmstadtu in je protestanško-luteraoske vere. Turčija ima ša neko senco višega gospostva, slasti v tem, da bo knes Porti plačeval nekaj letnega davka. Kako se bode godilo katoličanstvu v tej novi deželi, se ne vč; dosti dobrega ni upati, kajti vladalo se bo najberže pod glavnim rusko* razkolnim in prusko-luteranskim vplivom. — Vshodnja Rumelija ostane ie pod turško vlado, pa sultanove pravice so tako stanj-šane, da bode dežela imela prav obširno samovpravo, kakor se obeta. Vladna vprava sa to deželo je dogo-tovljena, le pričakuje se še, kdaj jo bo Sultan oklical. Če tudi Andraši ne mara na to tiši, da bi ruska vojska
Rumelijo zapustila, ima pa dežela domačo vojno in poveljstvo od ruskih častnikov; to je dosti, da se bodo zversevali ruski nameni.
Popravek. Po zmoti je zadnjič v versticah o per-vem sv. Obhajilu dveh mestnih šolcev stalo, da jih je bilo 30; bere naj se: 68.
Svete Stopnice (štenge).
Zastran odpustkov svetih stopnic smo nektere praŠanja č. g. Ž. oziroma na zadevne svetiša na Dolenjskem poslali gosp. kan. dr. Černčič-u v Rim pri sv. Jeronimu, s prošnjo naj bi pozvedil na zadevnem mestu, kaj in kako je s temi odpustki, zlasti ker blezo marsikje, kjer so ss. Stopnice, nimajo več poter-divnih pisem sa odpustke, ampakkvečemu kake ustne izročila. Odgovoril je omenjeni preč. gospod 14. sveč. 1879 to-le:
„Quae8tiones (prsšanja) č. g. Ant. Žlogarja sem pokasal Monsign. tajniku „Congregationis Indulgentia-rum" (sv. zboru za odpustke), io odgovoril je: „Indul-gentiae genuinis Sanctis Scalis Romae od Lateranum concessae valent in Dioecesi Labacensi, si h abet Resen pt um Pontificium: ako namreč ta škofija ima pismo s Rima za to milost. In to bode vedil ali zvedil g. 2."
„In še mi je odgovoril, ter italijanski: „Le Indul-genze per la visita della Scala Ssnta sono: Nove anni per ciascun gradino. (Odpustki za obiskovanje Svetih stopnic so: Devet 1 č t odpustkov sa vsako stopnico.) Vedi „Raccolta" pag. 118. Ergo, si habetis Rescriptum, tot Indulgentias potestis lucrari."
MšuhovsKe spremembe.
? Lavantinski škofiji: Č. g. Matevž Pogolšek je prezentiran za Zibško faro; č. o. Korbinjan Lajh pride za župniškega oskerbnika k sv. Jarju na Pesnici, in č. g. Jožef Černko je postal provizor pri Materi Božji na Vurmbergu. — Fara Matere Božje na Vurmbergu je do 17. junija 11. razpisana. — Umeri je č. g. F. Ozmec, župnik pri Materi Božji na Vurmbergu 29. p. m. R. i. p.
MMobrotni darovi.
Za pogorelce v Dragovanji fare DragatuŠke: Is Trebelnega po č. g. f«jm. 20 gl.
Za pogorelce v Cernomaljskem okraju: C. g. bogo-slovec M. M. 1 gl.
Za altar sv. Jožefa na Reki: Gosp. Fr. Kosmač v Gor. 2 gl. — Neimenovana po g. prof. Zamejcu 50 sld»
Za sv. Očeta: Po č. g. župniku Al. Koširju 5 gl. — C. g. Jož. Dolenec 2 gld. — Preč. g. dr. J. Semen 5 gld.
Za katoličanstvo in katoličane v Bosni: Z Dovjega bratovšina ss. Cirila in 2 gl. st. d. v sr.
Za sv. Detinstvo: M. V. 1 gold. — Gčnja. Leop. Kersnik 68 sld. — Neimen. 1 gl.
Za Božji grob v Jeruzalemu: Iz Teržica po č. g. fajm. 8 gl.
JPogovori s gg. dopisovalci.
J. Kovač v Zr.: Zadeli = 0. — Gj. L. K-k v Č.r Prav hvaležno prejeli.
Odgovorni vrednik: Loka Jeran. — Tiskarji in saiožniki: Jožef Blaznikori nasledniki ▼ Ljubljani.