pRElEXEMPLAR
V. b. b.
GLASILO SLOVENSKE KOROŠKE
3adu&afte tadio £fuUfana
ki oddaja za Koroško:
23. julija ob 20. uri: Reportaža s I. koroškega partizanskega tabora v Kotljah pri Gušlanju.
30. julija ob 20. uri: Reportaža s počitniške kolonije koroških otrok pri Sušaku.
LETNIK v
DUNAJ, V SOBOTO, 22. VII. 1950
ŠTEV. 53 (326)
Politika blokov m interesnih sfer ustvarja nevarnosti nove vojne
S kongresa Narodnega komiteja Jugoslavije za obrambo miru
V Beogradu je zasedal Narodni komite Jugoslavije za obrambo mi« pu, ki je ob tej priložnosti prišel do zaključkov, v katerih se izraža miroljubna politika nove Jugoslavije. Narodi Jugoslavije, ki danes z vlado na čelu z vsemi silami delajo za go« sPodarski in kulturni dvig države,' l('iajo življenjsko potrebne interese ohranitvi miru na mejah države, na Balkanu in v svetu. V teh zaključkih je poudarjeno, da se jugoslovanski narodi s tem, da se borijo za mir in da podpirajo poštena Prizadevanja za ohranitev miru, kkrati borijo tudi za spoštovanje načel enakopravnosti med narodi; in državami ter za svoboden notranji razvoj narodov. Obsojajo pa vsako Politiko, ki vodi k povečanju vojne nevarnosti, obsojajo tekmovanja v oboroževanju, prav tako so proti '“Porabi atomske bombe in vseh drugih sredstev za množično uničenje, oni se z besedo in dejanjem bo-rjjo za uresničitev načel Organizacije združenih narodov in so solinami z milijoni navadnih ljudi, ki se borijo za mir.
Narodni komite Jugoslavije nadalje poudarja, da razlike v družabnem redu posameznih držav ne ogrožajo svetovnega miru, ogroža ga pa politika interesnih sfer, politika neenakopravnosti med državami, Politika vmešavanja v notranje zadeve drugih držav in politika gospodarskega izkoriščanja. Odgovornost 2a hladno vojno nosijo v prvi vrsti tisti krogi v posameznih državah, ki Premijo za tem, da bi svet razdelili da dva tabora. Narodni komite Jugo-slavije jo mnenja, da ima vsaka drža-ya pravico do popolne neodvisnosti ‘n suverene enakopravnosti, nadalje Pravico, da brani in čuva svoj obstoj 'd teritorialno neokrnjenost. Stvar diiru pa je nerazdružljivo povezana 2 borbo proti politiki interesnih per, proti nadoblasti katere koli si-e nad drugimi deželami, kajti vsak dar o d ima pravico do samoodločbe, .ključno pravice do ustvaritve svo-Je neodvisne narodne države.
. Napadalni krogi ene ali druge ve-esile, ki se zavedajo želje množic P? miru, si prizadevajo, da bi resnič-Jd značaj svoje hegemonistične pomike zabrisali z zvenečimi frazami 0 miru in skušajo številna mirovna Smanja v svetu napraviti za svoje ?°dje. Tako je tudi z organiziranjem svetovnih kongresov pristašev diru, katerih voditelji so jih pod Pritiskom Sovjetske zveze spreme-.“li v navadna politična sredstva *d*ivične in napadalne politike SZ kapram Jugoslaviji.
, Ob koncu pravi Narodni komite dgoslavije v svojih sklepih, da Pisanje ohranitve svetovnega mi-ru ni monopol ene države, enega azreda ali ene politične stranke, emveč je življenjsko potrebno . Prhanje vseh poštenih, naprednih / demokratičnih ljudi na svetu. V ^ gibanje spadajo vsi tisti, ki so za jj- aljivi mir, za mir tako med veli-fjjdd kakor tudi med malimi naro-sl’ki so za skupno rešitev vseh ob-r,, Ječih nerešenih vprašanj v duhu arte OZN, in sicer ob udeležbi
vseh zainteresiranih držav, ne pa s poravnavo računov med velikimi silami na račun malih držav. Sem spadajo vsi, ki odločno podpirajo načela Charte OZN, ki so proti politiki interesnih sfer in blokov in ki se borijo za enakopravnost, neodvisnost in samostojen razvoj vsakega naroda, ki so za miroljubno sodelovanje med narodi sveta.
Naloga mednarodnega delavskega gibanja je odpor proti razdelitvi sveta v interesne sfere
Na kongresu je govoril tudi predsednik Zveze sindikatov Jugoslavije Djuro Salaj in dejal, da vsako vsiljevanje volje in interesov ene države naprednim organizacijam onemogoča sleherno sodelovanje na podlagi poštenosti in enakopravnosti. Neenakopravni odnosi in diskriminacije vsebujejo vedno možnosti in nevarnost nove vojne in
sporov. Politika blokov in interesnih sfer ustvarja stalno nevarnost nove vojne in podkopava miroljubno sodelovanje med narodi. Zato pa je glavna naloga mednarodnega delavskega gibanja v borbi za mir odpor proti razdelitvi sveta v interesne sfere katere koli velesile.
Mi nočemo vojne, hočemo mir in v tem smo sl enotni
Kot zastopnik katoliške cerkve v Jugoslaviji je na kongresu spregovoril škof Antun Aksamovič, ki je poudaril, da so intelektualci kot prvi poklicani, da se ne glede na veroizpoved ali narodnost, ne glede na politično ali ideološko prepričanje združijo v enotni fronti miru. Dobesedno je dejal: Mi nočemo vojne, hočemo mir in v tem smo si enotni! Mi obsojamo vojno, hočemo pa mir. Trajen in pravičen mir naj vlada med narodi!
FLRJ ne ogroža nobenega naroda
V imenu zvezne vlade je kongres Narodnega komiteja Jugoslavije pozdravil minister Milovan Djilas, ki je med drugim poudaril, da hočejo narodi Jugoslavije z vsemi narodi živeti v miru in sodelovanju, brez da bi na kateri koli način motili njihov notranji razvoj. Jugoslavija ne ogroža nobenega naroda in v Jugoslaviji ne more imeti nobena tuja država kakšna sredstva ali skupine, s katerimi bi ogrožala katero koli
drugo državo. Jugoslovanski narodi so vse svoje sile posvetili plemenitemu ustvarjalnemu delu za boljše življenje in za ustvaritev novih družabnih razmer, za novo resnično narodno in resnično socialistično demokracijo. Zato pa se z vsemi močmi borijo za pogoje takega ustvarjanja: za mir med narodi, za vsestransko sodelovanje med narodi na podlagi enakopravnosti.
ZDA odklonile indijski predlog
glede Koreje
Kakor smo poročali v naši zadnji številki, je indijski ministrski predsednik Pandit Nehru poslal ameriškemu zunanjemu ministru Acbe« sonu in generalisiinu Stalinu predlog o posredovanju v korejskem sporu. Po poročilih iz Washingtona je ameriško zunanje ministrstvo ta predlog odklonilo in je proti sprejemu zastopnika LR Kitajske v Varnostni svet. Prav tako pa je izjavil ministrski predsednik Attlee, da tudi angleška vlada odobrava odločitev ameriške vlade in prav tako kot ona podpira resolucijo Varnostnega sveta, v kateri se zahteva ukinitev vojaških operacij in umik severnokorejskih čet za 38. vzporednik. Iz Stalinovega odgovora pa je razvidno, da želi Sovjetska zveza rešiti korejsko vprašanje v okviru Varnostnega sveta, toda izven Organizacije združenih narodov.
Zadnjo sredo je predsednik Truman izročil kongresu svojo poslanico, v kateri je nakazal vojaške in gospodarske ukrepe, ki bodo potrebni za uspešen zaključek akcije v Koreji. Kot glavno potrebo je Truman navedel ojačanja, ki bi jih morali poslati generalu Mc Arthurju. Tu-
kaj je Truman poudaril, da je obrambnega ministra pooblastil, da lahko zviša sredstva za vojaške sile in se posluži zakona o vojaški obveznosti. Na podlagi Trumanove poslanice je obrambno ministrstvo sporočilo, da bo takoj vpoklicalo omejeno število rezervistov za su-hozemske čete, kakor tudi za mornarico in vojno letalstvo.
Po poročilih iz glavnega stana generala Mc Arthurja sta prispeli v Korejo dve novi ameriški diviziji, katerih ena se je takoj vključila v borbo, medtem ko druga varuje nadaljnja izkrcanja ob vzhodni obali. Čeprav v zadnjih dneh ni bilo večjih bojev, je severnokorejskim silam uspelo, da so zavzele mesto Jongdok in se povezale z močnimi partizanskimi enotami, ki so operirale na tem odseku. Radio Peking je javil, da so vojaške sile Severne Koreje vkorakale v Taejon, iz glavnega stana Mc Arthurja pa poročajo, da so ameriške čete zapustile edino letališče mesta Taejon, Severnokorejske čete so napredovale tudi ob severni obali, čeprav je njihovo napredovanje vsled bombardiranja prometnih sredstev precej otežkočeno.
Stranka beguncev bo kandidirala tudi na Bavarskem
Zapadnonemška stranka beguncev, ki je pri volitvah v Schleswig-Hol-steinu dosegla precejšnje uspehe, je na Bavarskem ustanovila svojo podružnico in bo pri jesenskih volitvah postavila svoje lastne kandidate.
Belgijski socialisti nočejo služiti kralju
Predsednik socialistične stranke Belgije, Maks Buset, je izjavil, da socialistični funkcionarji ne bodo sodelovali v nobeni bodoči vladi, ako se bo kralj Leopold povrnil na prestol. Vsi socialisti, ki imajo naslov državnega ministra, ga bodo odložili, prav tako pa bodo vrnili tudi vsa odlikovanja in od kralja ne bodo sprejeli poziva za sestavo kakšne nove vlade. Odklonili bodo tudi ministrske sedeže, ki bi jim jih ponudil kralj Leopold.
Mirovni načrt za Nemčijo
Vodstvo krščansko-demokratične stranke (GDU) v angleški coni Nemčije je v eni resoluciji pozvalo zapadne sile, naj izdelajo „mirovni načrt za Nemčijo" in ga tudi takoj uresničijo. V zvezi s tem „načrtom" predlaga GDU, da bi kredite Marshallovega načrta v naprej izplačal? in pospešili izvedbo Schumanovega načrta. CDU hoče s tem „mirovnim načrtom" doseči zopetno oborožitev Nemčije, da bi tako „poživili upanje na bodočnost in na evropsko solidarnost".
Belgijsko delavstvo se odločno upira povratku kralja Leopolda
V	Belgiji se nadaljujejo stavke delavcev raznih panog belgijske industrije. Stavkali so rudarji, delavci industrije obutve in stekla, tramvajski in avtobusni uslužbenci in kovinarji. Stavko je objavila belgijska federacija dela v protest proti belgijski klerikalni vladi, ki si prizadeva, da bi se vrnil na prestol biVr ši kralj Leopold III.
V	Liegen je bil tramvajski promet popolnoma ustavljen. Prišlo je do nekaterih spopadov med stavkajočimi in policijo. Tudi v drugih krajih v Valoniji je stavka skoraj popolna. Socialistični list ,,Le Peuple" prinaša članek z velikim naslovom, kjer pravi, da stavka stotisoč delavcev.
Inozemska mladinske brigade na gradnji študentskega naselja v Zagrebi
Študentsko naselje v Zagrebu, ki je ena največjih delovnih akcij jugoslovanske mladine, bodo letos pomagali graditi tudi mladinci in mladinke iz 20 drugih držav. Računajo, da jih bo prišlo okoli 3000. Pred kratkim je v Zagreb prispela študentska brigada iz Avstrije, ki šteje 70 brigadirjev. Poleg teh so doslej prispele v Zagreb že mladinske delovne brigade iz Francije, Norveške, Danske in Holandske. Zdaj pa pričakujejo mladinsko brigado iz Italije in Zapadne Nemčije.
Francoska mladinska brigada „Jean Jaures" dela v Zagrebu že od začetka tega meseca, ostale francoske brigade, ki štejejo 250 mladincev in mladink, pa so prispele nekoliko pozneje.
Fašističnim društvom vračajo od fašizma
»zaseženo” premoženje
Že veg kot pet let traja borba naših izseljencev za vrnitev njihovega lastnega premoženja, ki so ga jim poropali fašistični nasilniki, njih same pa pregnali v daljno tujino. Le z hudo silo so si nekateri priborili jim ukradeno premoženje nazaj, medtem ko drugi še vedno brez uspeha terjajo, kar je njihovo, ker jim oblasti še vedno nočejo priznati pravice do njihovega lastnega imetja. Nasprotno, nekdanji nacistični naseljenci, ki so postali po zaslugi fašističnega režima ,,lastniki" domov naših pregnancev in se v pravem pomenu besede ,,polastili" vsega, kar jim je bilo dosegljivega, se danes že drznejo klicati na odgovor od njih oropane slovenske gospodarje-izse-lience, ter zahtevajo ,,poravnavo škode" odnosno ,,vrnitev ukradenega" orodja in kmetijske oprave, kot je to najnovejši primer, ko toži bivši najemnik tov. Prosekarja na Plešiv-cu nad Kotmaro vasjo. Tak para-dokson pravnega pojmovanja je mogoč samo v državi, ki se na vse krip-lje trudi, da bi ne samo potrdila pravilnost ,,pravnega postopanja" nacistov, temveč tudi potrdila zločin nad oropanimi žrtvami fašizma. Da mora v takih okoliščinah nujno uspevati in se razpasti bujna rast novo porajajočega se fašizma, ni čuda. Zato se tudi ne moremo čuditi posledicam, ki izvirajo iz te načrtno ustvarjene pravne in politične mi-seriji.
Taka posledica je tudi primer, ki ga prinašamo danes v ilustracijo današnjih ,,pravnih" in političnih razmer v Avstriji. Da se laže znajdemo v položaju, bomo orisali tudi zgodovinske okolnosti tega primera.
V	nacistični ilegali je bilo okoli 1932 ustanovljeno v Volšperku ve-lenemško šovinistično društvo ,,Kiirntner Grenzland", ki je bilo že tedaj legalno zbirališče vseh nacističnih elementov julijskega puča in kot nemško šovinistična ustanova v prvi vrsti naperjeno proti koroškim Slovencem. Tako se je to društvo tudi preselilo leta 1933. na Zabla-ško jezero v Podjuni, kjer je kupilo sprva ob jezeru parcelo za taborišče. Nekaj let kasneje pa je prodal društvu grof Orsini Rosenberg vse jezero za 15.400 šilingov.
To taborišče je Istužillo za časa prve povojne Avstrije kot shajališče nekih telovadcev, ki so prihajali iz vseh krajev Avstrije (zato so to jezero tudi preimenovali v ,,Turner-see") in se vežbali v raznih športnih panogah. Pozneje je postalo to taborišče takozvani ,,HJ-Erziehungs-lager"; v zadnjih letih pred zlomom fašizma pa sta se vežbala tam ,,Landwache“ in pa ,,Volkssturm“.
V	tem taborišču se je ugnezdil še za časa avstrijske republike kot vodja taborišča in učitelj za telovadbo neki sudetski Nemec iz Bratislave. Ime mu je bilo Karl Henck, bil je član NSDAP (že pred 1930) in se je predstavil leta 1938 kot oficir — ne vemo več tako natančno ali kot Unter- ali Obersturmbannfiihrer — civilne SS in bil kot tak še istega leta tudi sprejet na Dunaju od samega ,,Fuhrerja“, — kar pa med domačim prebivalstvom ni vzbudilo posebnega začudenja.
Skupno z drugimi nacisti je minila ,,težka ilegala" tudi Henčku in odprla so se mu usta. Govorniški talent, kakoršen je bil, je znal slikovito pripovedovati, kako težka je predla društvu ,,Karntner Grenzland" v sistemu! dobi, ko jim je ,,windischarsko“ prebivalstvo spet in spet nahujskalo policijo na vrat. Dolgočasno je bilo, če bi hoteli navajati vse njegove izjave o trpljenju" in borbi ,,Karntner Grenz-landa" za uresničitev svojega za-željenega cilja — Tretjega rajha. Gotovo pa je bil med vsemi temi od sovražnih „Windischarjev“ ,,zatiranih" Grenzlandovcev najbolj prizadet on sam, saj mu je vendar uspe-
lo dobiti v roke posestvo slovenskega gospodarja na žamanjah, ki mu ga je kupilo omenjeno društvo ,,Karnt-ner Grenzland" v letu 1936. Ko je torej zasijala svoboda v ,,nemško noč", hvaležni voditelji Tretjega rajha tudi Henčka niso pozabili. Vsi, od Biirckela, Klausnerja, Seiss-In-quarta, Kutschere, Maier Kaibit-scha, Tschammer von Ostena, skratka vsi njegovi intimnejši prijatelji in „soborci", so prihajali k njemu v goste in se sprehajali v taborišču in po njegovi, koroškemu Slovencu odkupljeni kmetiji.
Hitlerjeva doba in slava sta minili. Taborišče na Zablaškem jezeru je zasedla Jugoslovanska armada. Nacističnega življenja v njem je bilo konec.
Čas je šel dalje. Taborišče je prevzela angleška okupacijska sila in ga uporabljala vse do leta 1948 kot taborišče za okrevanje otrok iz IRO-taborišč na Koroškem in v ostali Avstriji. Pozneje pa je prevzelo upravljanje taborišča Prosvetno ministrstvo na Dunaju odnosno v njegovem zastopstvu tako imenovani ,,Bundessportverband“.
In končno se je sprožilo tudi vprašanje o pripadnosti premoženja taborišča. Toda rešitev tega vprašanja ni bila tako zamotana, kakor je to slučaj pri skoro vseh slovenskih izseljencih. Predvsem sta odločala pri ,,rešitvi" tega vprašanja dva po-
Znano je, da je pisatelj Fran Šaleški Finžgar, ki ga vsi Slovenci poznamo po njegovih delih, lepi knjigi in igrah, med fašistično okupacijo z razumevanjem spremljal in podpiral osvobodilno borbo slovenskega ljudstva, sedaj pa kot član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, pisatelj in urednik Mohorjeve družbe sodeluje pri graditvi jugoslovanske domovine.
Klevetniki jugoslovanske države pa so stalno na delu in v svojih lažeh iznajdljivi; tako so na primer v pariškem časopisu ,,La Croix du Du-mache" poročali, da so pisatelja Frana S. Finžgarja,,njegovi domači komunisti aretirali in vrgli v zapor" in dodali, da mora pisatelj Finžgar ,,še z osemdesetimi leti nositi verige". Maja letos pa je laž ponovila kanadska revija ,,Le Bulletin des Agri-cultures", ki je pisala, da „imajo danes komunisti osemdesetletnega Finžgarja v ljubljanskih zaporih".
Ko je pisatelj F. S. Finžgar zvedel za to ogabno laž v zapadnem ti-
Pred nedavnim je agencija Reuter prinesla vest, da na Filippinih operira okoli 20.000 oboroženih partizanov, pripadnikov kmečkega gibanja ,,Hukbalahap“, ki ima svoje organizacije na vseh filipinskih otokih in ki se oslanja predvsem na poljedelske delavce. Središče tega gibanja je na največjem otoku Lu-zonu. številni člani ,,Hukbalahapa“ so čez dan poljedelci, ponoči pa partizani.
Filippini spadajo med najbolj naseljene in najbolj bogate predele sveta ter je zato naravno, da so se na njem večkrat menjali tudi gospodarji od Špancev preko Japoncev do Amerikancev.
»JJujkbalahap", ki je zelo malo poznano osvobodilno gibanje, je okrajševalnica za ,,Hunbong Bajan Laban Happon", to je narodna pro-tijaponska vojska, ki se je v letih od 1942 do 1945 hrabro borila pro-
membna činitelja. Iz ,,zmagoslavne" Hitlerjeve vojske se je vrnil nacist Henck in pronacistično društvo ,,Kiirntner Grenzland" se je po nekaj letih previdnega ijn pozornega molka spet poživelo. Krmar in čoln sta se znašla; treba je bilo samo še vode in vetra. Tudi ta dva sta se našla. Od vseh naših izseljencev poznani ,,Ruckstellungsgesetz“ in ,,novi" politični duh ,,demokratične" Avstrije sta pripomogla, da se je zgodil ,,pravni čudež" : Od fašizma „o« ropani" fašist je rešil svoje osirotelo premoženje, ,,Kiirntner Grenzland" je dobil tem potom nazaj taborišče in jezero ter vse, zraven pripadajoče ozemlje (razen tistega, ki ga je leta 1939 vzel na prisilni razprodaji slovenskim kmetom iz bližnje okolice).
Kot poverjenik tega ,,rehabilitiranega" društva pa je nastopil spet SS-ovski oficir Karl Henck, da postane vodja taborišča, ki je nekdaj služilo dvomljivim telovadcem, nato vzgoji Hitlerjeve mladine in končno vežbanju zadnje Hitlerjeve vojne rezerve: Volkssturmu.
Ne vemo še sicer, če se bb tudi zdaj razvijalo v tem pravcu. Vsekakor vidimo za enkrat samo drugi začetek te slavne kari j ere tega taborišča. Opazovanje tega razvoja pa prepuščamo javnosti. Prav tako tudi komentar k tej zanimivi zgodbi, ki nazorno ilustrira razvoj političnega kurza, po katerem vesla ,,nova" Avstrija v svoja stara obzorja.
sku, je časopisu ,,La Croix du Du« mache" preko Društva slovenskih književnikov poslal naslednji pro-protest:
,,Vaš list objavlja v listu novelo Strici (Les Oncles) pisatelja Fr. Šaleškega Finžgarja. V predgovoru k tej noveli trdi uredništvo, da mora la osemdesetletni pisatelj, član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, nositi verige. Taka neresnica je ali mistifikacija ali zloba. Pisatelj Finžgar je ves čas po osvoboditvi slovenskega naroda izpod jarma okupatorjev v Ljudski republiki Sloveniji na svobodi, deluje literarno kot umetnik in priobčuje razne članke v tukajšnjih listih in revijah.
Ista neresnica je tudi v reviji ,,Le Bulletin des Agricultures" (Montreal, maj 1950), češ da je ta pisatelj-osemdesetletnik danes zaprt od komunistov v Ljubljani.
Podpisano društvo zahteva v svojem imenu in no naročilu avtorja, da te neresnice lojalno prekliče. — F. S. Finžgar s. r.“
ti japonskim okupatorjem predvsem v pokrajini Luzona, kjer je pobila preko 25.000 Japoncev in domačih kolahoracionistov. Mogočni filipinski in španski zemljiški veleposestniki so nazivali pristaše tega gibanja ,,upornike" in ,,bandite". Ti veleposestniki po že pred vojno ščitili japonske interese, med okupacijo pa so materialno in moralno pomagali Japoncem v borbi proti partizanom in podpirali japonske okupacijske oblasti.
Japonska vojska je okupirala Fi-lippine februarja leta 1942. ,,Huk-balahap" pa je bil organiziran že mesec kasneje kot (plod' dogovora med Komunistično partijo in socialistično stranko, člani sindikata in kmečkih voditeljev, že 1942 so se pojavili prvi partizanski odredi v provinci Terlaka in Bulukana, konec leta pa že v provinci Lagune ter celo v samem glavnem mestu Mani-
Na svetu je 160 milijonov radio-aparatov
LNESCO je na željo pododbora za informacije in svobodo liska pr1 Organizaciji združenih narodov objavila poročilo, iz katerega je razvidno, da so v vsem svetu našteli nad 160 milijonov radio - aparatov in več kot 44 milijonov kinosedežcv.
V	Združenih državah Amerike pride na tisoč prebivalcev 566 radio-aparatov. Velika Britanija pa je spet država, v kateri se bere največ ča' sopisov. Na tisoč prebivalcev pride 570 časopisov naprarn 357 v Združenih državah Amerike. Dnevna naklada časopisov znaša v vsem svetu okoli 219 milijonov.
Pri proizvodnji večernih filmov so Združene države Amerike z letno 432 filmi na prvem mestu. Njim sledi Indija z 250, Japonska s 120, Francija s 106, Mehika s 84 in Velika Britanija z 71 filmi.
V	Sovjetski zvezi izhajajo publikacije v 70 jezikih.
Zaporno povelje za voditelje japonske KP
V	Tokiu je bilo izdano zaporno povelje za 9 voditeljev japonske KP-Med drugimi so s tem poveljem prizadeti Tokuda, Nosaka in Ito. Japonska policija, ki je dobila povelje, naj aretira Tokudo in druge voditelje KP, jih bo morala šele iskali, ker so izginili pred približno enim mesecem.
■iiiiiniiiHiiiigiieiHiiEHiiiiiimiHiiiDiiiiiiiiiiinii«1
li. Konec 1. 1945 je Toni Kolantes, eden izmed poveljnikov ,,Hukbala-hapa", v svojem razgovoru z ameriškimi novinarji dejal: ,,Z japonskim sovražnikom in kvizlinško fili' pinsko policijo smo imeli okoli tisoč borb, v katerih smo pobili 25.000 sovražnikov. Ko so se izkrcali Arne-rikanci, smo imeli 22.000 vojakov.“
,,Hukbalahap“ je svojo vojaško organizacijo in taktiko povzel P° zgledu VIII. kitajske armade. V sestavu ,,Huka“ se je boril tudi kitajski odred, sestavljen iz Kitajcev, ki so živeli v Manili.
Na osvobojenem ozemlju so odredi ,,Huka" vzpostavili mestne BUDO (Zd'ružena obrambna organizacija), katerih naloga je bila, da so posamezne kraje branili pred sovražnimi napadi. Razen tega so ti odbori skrbeli za higieno, kulturno dviganje prebivalstva ter !za kon-fisciranje. lastnine japonskih kolaboracionistov, ki so jo potem razdeljevali družinam padlih partizanov';
V	tem času so ti odbori organiziral' številne tečaje za odpravo nepismenosti.
Leta 1944 so enote ,,Hukh(alaha' pa" nadzorovale najvažnejše pokrajine v srednjem Luzonu, tik pred izkrcanjem ameriških čet pa so osvobodile še druge pokrajine, tako da so Amerikanci z lahkoto zavzeli Filippine. Načelnik štaba generala Kriegerja, poveljnika VI* ameriške armade, je izrazil priznanje partizanom ,,Huka“. Toda č'111 so se ameriške čete izkrcale, so dobile nalog, da še v teku borbe proti Japoncem razorožijo vse borce ,,Hukbalahap“. Tako nesramno ravnanje ameriških enot je vzbudilo veliko ogorčenje, tako da so cej° sami ameriški časopisi pisali, da nosi odgovornost za tako nesram"0 politiko predvsem general Mc Arthur in klika filipinskih fašistov, k1 ga obkrožuje.
Vrhovni poveljnik ,,Hukbalah®' pa“ Luis Taruk in njegov pomoč' nik Kasto Alehandrino sta bila _tak°J zaprta pod obtožbo ,,uporništva", 8 vojska je bila razpuščena.
Kljub temu je kmečko gibanj8 „Hukbalahapa“ nadaljevalo borb^ proti ameriškim imperialistom borbo za agrarno reformo. Kot yl' dimo iz zgoraj navedenega poroč1 agencije Reuter, se je pokret D*1 pinskih rodoljubov tako razvil^ danes že same imperialistie1' ^ agencije priznavajo, da šteje n 20.000 partizanskih borcev.
Laži o pisatelju F. S. Finžgarju
Osvobodilno gibanje Filipincev
„HUKBALAHAP"
V pohorski vasi, stisnjeni med strma pobočja planin, je imel stari stric gimen svojo kočo. Koča je bila obdana z nekaj krpicami orne zemlje in majhnim travnikom z jablanami, slivami in veliko staro hruško, ki se je bohotila med drevjem >n štrlela s svojim preperelim vrhom visoko pod sinje planinsko nebo. ..
Stari gimen je bil sin pohorskih Pfanin, v katerih se je rodil, preživljal svojo mladost in v katerih je da stara leta čakal smrti. Bil je iz tistih krajev, kjer je nekoč živel pohorski pesnik Vodovnik. Da,gimen je bil celo njegov sosed. Mnogo je vedel povedati stari gimen o ,,pohorskem Juriju", s katerim sta pred mnogimi leti skupaj pasla črede na Prostranih planinskih pašnikih, od koroških planin pa tja do najvzhodnejših pobočij Pohorja, kjer se začno planine spuščati in združevati s Plodnimi ravninami Podravja.
— Dvainpetdeset let pastirjeva-nja, Radek, to je dolga doba! — je zavzdihnil gimeri, kadar je pripovedoval o svoji mladosti, o čredah ni planinskih pašnikih.
— Dva in petdeset let? — sem ®e čudil. Bil sem otrok, ki ni poznal štetja in zdelo se mi j,e mnogo, pre-več za moje otroško spoznanje.
— Ej, lladek, Radek, mnogo je t°, mnogo! — je pritrjeval gimen kladeč si dolge brke, ki so mu zakrivali zgubana in razorana lica ter Jhu štrleli prav do ušes, preko katerih so — izpod raztrganega klobuka — padali v šopih dolgi svetlobi lasje.
Kako sem bil vendar srečen, ka-sem smel poslušati strica gim-1)9! Ves sanjav sem se prepuščal tisočerim mislim, tavajoč s spomini starega gimna preko planinskih pašnikov in globeli, mimo jezerc in skrivnih jas, mimo velikih pravljičnih dreves, kjer so živeli gozdni možje, juge babe, palčki in čarovnice. Kakor mušica, ki jo je zamre« žd pajek na stari hruški v sadovnjaku, pod katero sva posedela s bičem gimnom, sem se predajal njegovemu pripovedovanju. Pred menoj je takrat vstajal svet pastirja Simna, svet planin, miru in brezskrbnega življenja. Kako neizmerno velik se mi je zdel ta svet! Ta-Kr&t nisem vedel, da je resnični svet |hn°go? mnogo večji od tistega, kalečemu je stari gimen žrtvoval ponvico svojega življenja. Morda teka velikega in čudes polnega sveta n’ poznal niti gimen?
— Zapojte mi katero o Juriju! r~- sem prosil, kadar je gimen ne-Jj9-! pripovedovati, ker sem se bal, "9 bi prehitro minuli lepi trenutki.
In stari gimen me je, kakor po avadi, v takih trenutkih pogladil , sv°jo raskavo in žilasto roko' po .?Uštranih laseh, se lahno nasmeh-].. ter začel peti. Nerodno in jec-■lajoče, z bolestnim in raskavim k|asom je pel starec in z dobroduš-, 'n, vodenih oči — so mu prikaplja-e solze.
Komaj se en sinček zleže, mu že coklje gor priveže, ga nažene ovce past — kak bo moglo sirotle rast...
To je bila gimnova najljubša pe-jem. Ne vem, zakaj mu je bila prav
Pesem tako pri srcu? Morda za-iN ker je bilo po njej uravnano tu-1 njegovo življenje? k ~— Kako ste srečni! — sem ne-°c vzkliknil in se čudil samemu v,1.) da sem srečal take besede. — °bko sveta ste videli! s, ~~r Srečen? — se je začudil tudi n.^ri gimen in se nerodno nasmeh-S( • Ni bil vajen takih besed. Morda ■ii i. *e premehke za njegovo trdo 2lvlJenje?
Voim~ ^e> nisem srečen! — je odgo-Se '1 trdo. — Dva in petdeset let n skrival denar, da sem si prislu-
žil svoj dom! — je nadaljeval in pokazal s prstom na kočo, ki so jo pred leti zgradili iz potočnega kamenja, med katerim so bila tu in tam zataknjena preperela bruna.
— Poglej našo streho! Krita je z gnilimi deskami, da moramo ob nalivih zatikovati deske! Pa naj bom srečen?!
Tako čudno je govoril stric gimen, da mi je zastajal dih. In da bi se rešil nekega morečega občutka, ki mi je takrat napolnil misli, sem spregovoril: ,,Pa ste videli toliko sveta — stric, — kaj ni to lepo?"
— Da, mnogo sveta sem videl! — je odgovoril gimen z nespremenjenim glasom, vstal in se naslonil s svojim usločenim hrbtom na deblo stare hruške. — Vse vrhove in planjave od koroških planin, Roglje in Brinjeve gore, sem prepasel s čredami. Bil sem vesel, dokler sem bil mlad, neizkušen kralj svojega miru in planin! Toda, kaj imam danes? — je vprašal in se za trenutek ozrl po meni, nato pa z jeznim vzklikom iztegnil roko proti koči in siknil skozi škrbaste zobe: ,,Tole podrtijo!" Oči so se mu pri tem zaiskrile v strašnem ognju, da me je zazeblo v duši. Umaknil sem se od njega, ker me je postajalo strah njegovih besed in sršečih pogledov. Njegov dobrodušni obraz se je na mali spremenil in krčevito je vihal brke, ko je nadaljeval: ,,Dvainpetdeset let sem pasel črede mislinjskih grofov! In kaj imam jaz? Kaj imam jaz?"—je skoraj zavpil, da me je streslo po vsem životu. Nikoli poprej in nikoli kasneje nisem videl gimna tako strašnega. O, ko bi mu znal takrat odgovoriti in mu ublažiti njegovo trpko, notranjo bolečino!
— No, saj ti ne razumeš — otrok! je čez čas zavzdihnil in odšel s trudnimi koraki proti hlevu, ki je stal na gornji strani koče in je bil, kar pomnim, vedno prazen in zelo, zelo majhen.
Meni pa se je takrat zazdelo, da sem ga nekoliko razumel in neko megleno spoznanje mi je prepredlo misli. Stekel sem za stricem proti hlevu in, ves vročičen in presenečen nad starčkovim obnašanjem, sem pritisnil uho na špranjasta vrata. — Seka, Liska... kravice...! Te besede so mi prihajale med jokom na uho. Stekel sem v kočo in že med potjo na vse grlo vpil: ,,Mama, stric je zblaznel!"
Toda stric ni zblaznel. Od takrat se me je izogibal in nikoli več ni hotel pripovedovati o, svojih Ičre-
dah in planinskih pašnikih ...
;*
Spregovorjena misel o kravi pa je ostala in se prenesla v sleherni kotiček gimnove koče.
Takrat se je pri nas doma, v majhni gimnovi koči, kjer je ovdovela mati s šestimi otroki našla zatočišče, mnogo govorilo o domačem mleku in o kravi. Nisem dojel do dna vseh razgovorov, toda slutil sem, da mora biti nekaj lepega, nedosegljivo lepega.
Krave pa po teh razgovorih še dolgo nismo imeli. Le pomnim, da je mati v vegasti omari pod okrušenim loncem spravljala nekaj, kar so bratje in sestre imenovali denar. Ej, ta nesrečni denar, koliko jeze, prerekanja in solz je bilo zaradi njega! Kadar so bratje in sestre nadlegovali mater za denar, je vsa resna in z žalostnim obrazom stopila k omari, jo zaslonila s hrbtom in rekla: ,,Ne moremo! Denar je za kravo!"
Menda je mati zelo dolgo spravljala denar, kajti ko sem že hodil v drugi razred vaške šole, je nekega dne pri večerji ogovorila gimna: ,,Mislite, da so v vaših krajih boljše?"
— Seveda! Jaz grem ponjo! — je odgovoril gimen. Takrat je že ves osivel in kadar je šel v sadovnjak, se je- opiral na palico. Nismo verjeli, da bi mogel gimen žez planine, ko je bil vendar že tako star.
Toda gimen se ni dal pregovoriti.
— Samo enkrat bi še rad šel čez planino, preden ležem v grob! — je dejal na kraju in iz njegovega glasu je vela trpka in slutena resnica. Nihče mu ni več mogel ugovarjati in mati je obotavljaje stopila k omari po denar.
S tresočimi rokami je segel gimen po denarju in ga povezal v robec. Grgrajoče kakor otrok, ki se sramuje svojih besed, je dejal: ,,Ko bi vi vedeli, kako mi je sedaj pri duši! Eh, hudič... pa sem le dočakal!"
★
Zgodaj zjutraj naslednjega dne je gimen odšel. Izza planin na vzhodu je pronical v dolino medel sij
iiiiiiiiiimiiiiHiiiniimiiiiiiiniiiiiiiiniiiiiitaiiiiiiiii
s
3
S
TIT VIDMAR:
[/	I V V
l\aj hoces
Zahrumel je življenja val. ' T Zalil s penečim truščom vse doline, obrizgal s penami vrhove skal, z nalahnim pljuskom razdejal družine, razmetal preko daljnih nas obal,
le kdo preste! bo goste za sedminel Pregnetli so dodobra nas valovi.
In ko golob spet sušo nam oznani, zbero se z vseh strani tokovi, stojiš ti, ljubica, na drugi strani in daleč, glej, vsaksebi so bregovi...
3
S
I

jutranje svetlobe. Planine so žarele v prvem svitu in gosta megla je lizala njihova pobočja. Nekje visoko nad našo kočo se je med petjem prvih ptic oglašal srnjak. Kleče na postelji sem gledal za gimnom, ki je izginjal v jutranji megli izpred oči. Neko silno in nedognano čustvo me je takrat prevzelo in ob pogledu na to jutranjo krasoto sem dojel strast, ki je tega starčka pognala v planino. Dolgo sem tistikrat slonel ob oknu — potem sem kleče na postelji in z glavo naslonjen na polknice zaspal...
Tri dni smo pričakovali gimna. Otroci smo nestrpno prežali na cesto, ki je vodila s planine mimo naše koče. Plezali smo na hlev in po cele ure preležali na strehi. Pričakovali smo gimna, kakor dotlej še nismo čakali nikogar.
— Krava! Mleko! To so bile besede, ki smo jih spregovorili v tistih dneh sto in tisočkrat.
Tisti, ki ni preživljal take mladosti, ne more dojeti, kako se veseli mleka otrok, ki je po dneve in tedne prebil pri vodeni kaši, ki se je pri mizi tepel za krompir v oblicah in ki je ponajvečkrat lačen, s tablico in kamenčkom v. roki, dirjal proti šoli, da bi tam dobil črnega, rženega kruha, katerega so prinašali v torbicah in nahrbtnikih kmečki otroci.
— Krava! Mleko! Vse to je bilo v tistih treh dneh tako blizu dokler ni slednjič vse to prišlo s gimnom, ki se je na večer tretjega dne vrnil. S počasnim korakom, utrujen, prašen in prepoten je vodil za seboj — kravo!
— geka, na! Na! — smo klicali in planili proti kravi ter jo občudovali od vseh strani. Mati je prinesla škropilnik in preškropila je kravo in hlev, kjer smo privezali za jasli našo „gekb“!
— Dolgo vas ni bilo? — je vprašala mati gimna in šele tedaj smo se otroci zazrli tudi vanj. Bil je bled in trepetal je, kot bi ga tresla mrzlica. Silna utrujenost se mu je brala z obraza. Vodene oči so buljile nekam v praznino in iz njih so se za-kotrljale solze.
— Ni mi dalo miru, Tončka! — je odgovoril komaj slišno. Ustnice so mu podrgetavale in z neko nedojemljivo bolečino v srcu je nadaljeval: ,,Tako se mi je zdelo, ko da sem poslednjikrat šel čez planino. Vse sem hotel še enkrat videti! Tako lepo je zdaj tam zgoraj, vse je v zelenju in rožah! Tukaj pa...“
Ni mogel dokončati. Obrnil se je in z opotekajočimi koraki odšel proti koči. Ramena so se mu krčevito dvignila in silen starčevski jok mu je stresal telo...
Zvečer smo ga položili v posteljo in obležal je v njej, dokler ni, teden dni po svojem prihodu s planin, v triinosemdesetem letu, pod temi planinami, katerim je žrtvoval svojo mladost in polovico svojega življenja, zatisnil oči...
Mi pa smo imeli kravo in bili smo bogati, neizmerno bogati. Iz koče je za trenutek izginila moreča skrb, ki nas je vsa leta pritiskala k tlom. Toda pojavila se je nova skrb. Za. kravo ni bilo dovolj krme! Majhen travnik za kočo je dal le za slab voz sena.
Pod pritiskom te nove skrbi smo iskali rešitve.
— H gospodu pojdem in ga po-poprosim! — je dejala mati nekega popoldneva in si zavezala ruto. Kadar si je mati zavezala ruto, takrat je šla vedno k boljšim ljudem. To je bila nam otrokom dobro znana skrivnost!
Stekel sem za materjo, ki je z naglimi koraki stopala proti župnišču. — Nazaj pojdi! — mi je zapretila, ko sem se ji približal. Toda nisem se hotel vrniti. Stopal sem trdo za njo. Bil sem trmast. In kako tudi ne, ko je šlo za kravo — za našo kravo!
S spoštovanjem je potrkala mati na vrata župnikove sobe. Jaz pa sem se ponižno, kakor pes za gospodarjem, zrinil za njo. Pred menoj se je razprostrla velika in lepa soba, kakršne dotlej še nisem videl. Po stenah so visele oljnate slike, V kotu je stala omara s knjigami in še nešteto drugih predmetov mi je zaplesalo pred očmi. Vse me je v trenutku zmedlo in skorajda nisem opazil župnika, ki je sedel pri oknu v usnjenem naslanjaču.
— Mhm! Travnik!... je mrmral, puhajoč modre oblačke tobačnega dima. Zagledal sem se vanj in se prestrašil njegovega obraza. Tedaj •pa sem zagledal dva koraka od sebe mizo, na kateri so bili krožniki s pecivom, sadjem, kruhom in mesom. Od tedaj, ko sem zagledal te stvari, nisem več videl župnika, niti slišal pogovora med njim in materjo.
Nisem se prav zavedel, ko me je mati zgrabila za naramnico in me jezno potegnila za seboj. Gumb mi je pri tem odletel s hlač in toliko, da sem jih obdržal sešite in razcapane v rokah.
Župnik je s trdimi koraki bobnal navzdol po stopnicah, za njim pa se je podvizala mati, ki se je zamudila z menoj. Osramočen in vozlja-je odpeto naramnico na hlačah sem šel za njima.
Ustavila sta se na doljnem koncu cerkve, od koder je bil lep razgled na našo kočo.
— Tale travnik lahko pokosite! — sem zaslišal župnikove besede in moj pogled je zdrknil ob njegovem iztegnjenem kazalcu v smer ribni-(Nadaljevanje na 4. strani)
STANKO VUK:
tzvn uma
Asfalt med kraškimi bori. V dolinicah na levo in desno zapuščena vojaška pokopališča- Nizek kraški obzidek, dvoje oguljenih cipres, vrba žalujka nad kapralovim grobom in sinjina.
Krpe zemlje v dolinicah so kot splavi. Samo jadro bi morali še obesiti na zapuščene jagnedi.
Belo kamenje in brinovi grmi. Človek s Krasa, čokat, gre v hrib, med orumenele trave, in pelje s seboj čredo mršavih ovac.
S culico potujeva proti morju. Srcu de dobro ta suha preproščina Krasa. Nizki, ukrivljeni bori, pomanjkanje prsti, zbiranje vode v cisternah. Mlado sonce se vsesa v grmičevje in peščena brda. Gesta se počasi dviga.
Naenkrat sva na prevalu. Nizko pod nama mlaka gnijoče krvi — Do-berdobsko jezero.
Redka ukrivljena drevesa, dve mali kraški njivici, peščen breg hriba se spušča čisto do vode, da bi se napil. Močvirne trave so tih, zelen prt.
Kras. Zemlja, zemlja, kaj smo ti storili, da si tako trda z nami? Gola, brez prsti in vode ležiš skoro do morja in imaš čudno moč, da ostanemo na tebi in ne moremo biti Kajni. Nič nam ne daš, vse ti moramo dati in vendar te imamo radi. Iz roda v rod grebemo v tebe, nič ne dogrebemo in vendar ne moremo proč. Vračamo se od jezer k tvojim cisternam deževnice. Od črnih zemlj se vračamo v tvoje uborne dolinice s kamenito ogrado, kjer komaj raste ta krompir in turščica. Suha in jalova daješ teran. In žalosti in ljubezen. Suha in jalova si nas priklenila nase.
Gestujeva skozi kraško vas.
Hiše so revne, vsaka k sebi, turščica je „sirk“, trgovina je „botje-ga“, otroci se podijo po cesti, gostilna z izveskom samuje, majceni vrtovi so ograjeni z bodečo žico iz jarkov.
Cesta se dvigne v širokem loku in obstoji na zadnjem prevalu.
Spodaj je morje.
Obala Lepe Vide od Tržiča mimo Štivana in Devina do barkoveljskih vinogradov. Peščena, kraška obala. Bori so ob njej. Zeleno morje leži kot tiha njiva. Redke jadrnice stoje mirno.
Trpka lepota je v vsem tem.
Cesta se spet spušča v širokih lokih proti gtivanu. V ravnini se vleče nov ozek asfaltiran pas skozi bore in skale. Tam, kjer pride kraška pot do njega, leži gtivan.
Na levi strani ceste stoji bencinski napajalnik, na desni izvira izpod skale sinja Timava in teče skozi ločje proti morju mimo razvalin šti-vanskega samostana.
Ob svetlo kromiranem napajalniku se ječe ustavljajo avtomobili in sesajo žejni bencin. Pri izviru Timave ni nikogar. Le če je velika suša, pridejo pastirji do sem.
Sinja voda bruha v strugo med ločjem in nihče ne pije od nje.
Razvaline cerkve 'so preplene z robidovjem. Okoli in okoli je potegnjena železna žica. Bršljan hoče še više kot more porušeni zvonik. Po skalah raste mah.
Tla cerkve so razrita in vse je tako preraščeno, da se moraš prerivati skozi robidovje, male nerodovitne smokve, akacije, da prideš do glavnega oltarja.
Stare freske so se odlepile. Ostra gotska okna imajo namesto stekel sinjino neba. Resni obraz bizantinskega svetnika zre okrušen z nekega zida.
Gledava kot žalostni film.
Neprestano bruhanje Timave sprefhlja s svojo godbo ta kratki dokumentarij: razbita okna, porušene freske, smokve, Madonno iz kraškega kamna vzidano v levi steni, sinjino, ki curlja skozi vse špranje in luknje.
Dan je lep in sončen. Po asfalti-
ranem traku med skalami in bori hite avtomobili in motorji. Srečujeva skavte in brezposelne, cestno milicijo in berače, ki se gredo tro-štat v Devin.
Od Trentarskega študenta sem so hodili sholarji proti morju, ifa devinsko stran.
Sholar vagant grem križem svet,
aj križem svet...
Grad iz belega rezanega kamna se dviga visoko nad nizkimi črnimi devinskimi hišami. Tako je šla pred sto letipetori/oa študentov s srednjeveškimi godali in z dolgimi koničastimi pokrivali proti devinskim krčmam, proti grajski lipi. Vodil jo je Trentarski študent.
Kdo ve, če so takrat že peli pesem o Lepi Vidi?
Crn zamorec po sivem morju pride ___
Izza borov se zdaj pa zdaj pokaže morje. Jadra stoje še vedno čisto mirno. Morda ker ni vetra.
Govoriva med seboj:
,,Okus za barvo so imeli naši stari. Poglej: črn zamorec po sivem morju. Naše morje je prav za prav sivo in včasih zeleno, gele D‘An-nunzio je prišel na to, ko je zapisal: ,,K Adriji, ki je zelena kot so zeleni pašniki planin.“ Mi smo izgubili prvotni čut za barve. Nekaj ustalje-
ka, ki je bil ne daleč od naše njive.
Ne vem, kako dolgo se mu je mati zahvaljevala. Zdi se mi, da je trajalo zelo dolgo, preden.se je sklonila k meni in mi zašepetala na uho: „Poljubi gospodu roko! Tak, ne stoj kot lesen bogec!“
Stopil sem k župniku in ga prijel za mesnato roko, posuto z ru-menkastosivimi pegami in poraslo z rdečimi kocinami. Strašno se mi je zastudila ta roka in ves zmeden sem ji približal usta. Poljubiti pa je nisem mogel. Spustil sem jo v tem trenutku in stekel za materjo.
Ustavila sva se pri ribniku, ki je bil ne daleč od naše njive.
— Tukaj bopao sedaj kosili! — je spregovorila mati in mi pokazala ozek pas travnika med ribnikom in našo njivo.
— Saj to je vendar močvirje! — sem vzkliknil razburjen.
Travnik, ki nam ga je odstopil župnik, sploh ni bil travnik, temveč ribnik iz katerega so pred leti izpustili vodo. Tukaj je rasla rogoza in velike mlakuže, pomešane s petrolejem, ki je v kolobarjih plaval na umazani vodi, so bile na vsakem koraku. — Saj to ni travnik, to je močvirje! — sem vzklikal in silii v mater.
— Nič ne de! Bolje je kot nič! Izkopali bomo jarke in močvirje izsušili! — je nadaljevala mati, nejevoljna nad mojim govoričenjem.
In tako se je tudi zgodilo. Kopali smo jarke in izsuševali močvirje. Mati pa je od časa do časa hodila na farovške njive odsluževat pol orala močvirja, katerega nam je poklonil ,,gospod" župnik...
*
Sena za kravo je bilo malo. Vendar smo gtedili z vsako mrvico in obdržali kravo. Bili smo rešeni velike skrbi.
— ge en očenaš za gospoda župnika! — je pribila mati, kadar smo ob večerih molili rožni venec. Mislili pa smo za vse, kar je bilo in kar ni bilo.
Toda revnega človeka ,,bog tepe, ker ga preizkuša!" Tako je povedal ,,gospod" župnik, ko mu je mati tožila svoje težave. Delala je zastonj dva meseca .v letu na farovških njivah.
nega je v našem gledanju."
,,Tudi za pesem so imeli čut. Za tisto pesem, ki jo znajo morda še samo stare ženice okoli cipres Stare gore pri Čedadu. Pesmi o Kristusovem matranju in o ljubezni. Pri Čedadu še pojejo:
Vaše svete nuožice bodo z žebljičem perbivali,
Vašo sveto glavico
bodo s terničem zbaddli...
Pesem o Lepi Vidi pa je umrla. Niti stare ženice ne vedo več zanjo. Bolj nam je sorodna mednarodna pesem „Ramona“, bolj tango, ,,Sagt mir noch einmal, sagt mir warum“ kot pa ,,Pozimi pa rožice ne eve-to“ ...
,,V Benetkah na umetniški akademiji sem našel mladega fantka, ki je modeliral Lepo Vido z lepim resnim obrazom in s črnimi kitami, samo da je lahko govoril profesorju o nji. Samo Grki s svojo Afrodito so imeli to, kar imamo mi v Lepi Vidi."
Gestujeva proti Devinu.
Grad z renesančnimi lopami proti morju in s širokim vhodom pustiva na strani in se spustiva proti staremu, zapuščenemu, ki stoji kot pravo razbojniško gnezdo na skali nad morjem.
Na drobnih terasicah rasto mrki bori. Skala pada navpično v morje. Siva njiva leži nepremična do obzorja. Ribiške jadrnice jo orjejo.
Jug brez palm in z redkimi grmi lovorja po vrtovih. Naši domači bori in grmičevje, ki se spušča s Krasa do morja.
Zastonj pa ni prodajal trgovec na vasi. Skrbno je zapisoval v zeleno knjižico in dolg je iz dneva v dan rasel.
-— Ne vem, kako bo s kravo! — je tarnala mati, ko je prebirala trgovčeve zapiske v knjižici. — Dolg se veča, denarja pa ni!
Od takrat sem strašno nerad hodil v trgovino. Kadar pa sem šel k trgovcu, se mi je zdelo, da z zeleno knjižico nosim nesrečo k hiši. Toda jesti je bilo treba in dolg je rasel kakor trava v pomladnem dežju.
— Ne morem več dati! — me je nekoč nahrulil trgovec, ko sem pomolil zeleno knjižico na pult. Ne morem! Nič ne plačate! — je zabrundal in si pomaknil z zlatom obrobljene naočnike na nos. Gledal sem ga, kakor da mi je v tem trenutku usojeno umreti. Strašno me je postalo sram. Vsa trgovina, s trgovcem, vago, steklenicami in ljudmi je zaplesala pred mojimi očmi.
— Nimamo kaj jesti! — sem izjecljal in stisnil knjižnico k prsim. Strašen obup me je grabil za grlo in zdelo se mi je, da se svet podira pod nogami.
— Ne morem! — se je zadrl trgovec osorno in čuden smehljaj se mu je krivenčil v kotih debelih ustnic. — Slišiš, da ne morem!?
Tedaj sem planil skozi vrata in tekel sem, ko da bi mi gorelo za petami. V nekaj minutah sem bil iz vasi. V srcu mi je tlelo in neke čudne slutnje so se mi vzbujale v mislih...	*
Težke slutnje so se uresničile. Vse se je zgodilo, kakor ,se je moralo zgoditi. Mesar iz vasi je prišel po kravo in jo odvedel v klavnico. Denar zanjo pa je dobil trgovec na vasi.
ge danes se spominjam tistih trenutkov. Mati je kakor ponorela krilila z rokami in zbežala v kočo. Stal sem pri hlevu in z nemo mrž-njo opazoval mesarja, ki je potegnil našo geko iz hleva na dvorišče. Grozno jo je pretepal in brcal z okovanimi škornji. Krava je žalostno mukala in mimogrede sem ujel njen pogled, ki je bil otožen, žalosten in presunljiv.
Stekel sem za materjo v kočo. V meni je gorelo in neko silno spo-
Oster vonj brinja in pritlikavih rastlin. Oči se razširijo. Morje tolče na lahko ob skale in poje kot naj-nižje godalo v smrti Borisa Godim-gva.
Jug — toda naš, čisto svojstven, uborni jug. Trpek in preprost. Suh in skalnat.
■Jug — kjer je morje sivo.
V beli junijski svetlobi prideva do Sesljana. V mali kameniti luki, podobni školjki, ki ima ozek pas peska, je nekdo že davno tega nasadil pinije in bore velikane, hraste in smreke in bukve. Skozi temne veje se vidi morje in sedaj je res sinje. Nizke, ploščate hiše se skrivajo po tem malem gozdu, drobcene krpe travnikov so med terasami, ki se spuščajo proti morju. Težke sence hladu božajo ožgano kožo. Neseva culico proti zadnji krpi prsti in zelene trave v baržunasto senco smreke.
Hiše so za gozdom. Od tu se vidi samo skalnat breg in morje. Zdi se nama, da vso pot nisva spregovorila tiste besede, ki bi jo prav za prav morala izgovoriti.
Kot rdeča nit vlečeva misel od Doberdobskega jezera na štivanski samostan z rokopisom, na Devin in v S.esljan, ob vsej obali; veva, da manjka še ena beseda, ena sama beseda, ki bi vse to zvezala v enoto, pa je ne najdeva.
Sediva na zadnji krpi prsti in zelene trave, pod zadnjo smreko, gledava morje, ki ni več sivo, in misliva na bog ve kaj.
Morda na pomlad.
znanje mi je pretresalo misli. Stopil sem v kuhinjo. Mati je sedela kakor onemela za mizo in si podpirala glavo.	i
— Mama! — sem zahlipal, a v duši mi je vstajalo nekaj silnega, lepega, nekaj, za kar takrat nisem našel besed. Stal sem trdo ob materi in niti besede ji nisem mogel spregovoriti v tolažbo. Takrat se mi je zbudilo nekaj novega, neko veliko spoznanje; m s silnim zanosom in ljubeznijo do matere sem spregovoril: ,,Mama, ko bom velik, bom o tem napisal knjigo! Mama, jaz bom pisal knjigo!"
Mati me je ob teh besedah prižela k sebi in začutil sem pek°če solze, ki so ji polzele po licih. Toda čez trenutek so se ji oči zaiskrile v ognju, prav tako, kakor da je položila na tehtnico moje življenje, m Sjpregovorila: ,,Piši! Ko boš velik, piši o gimnu, o vsem, napiši knjig0 o naši nesreči!"
Nikoli dotlej nisem slišal matere tako govoriti in prav zaradi tega s° mi ostale te njene besede v neminljivem spominu...
#
Mnogo let je preteklo od takrat. Skoraj obledel je spomin na starega pastirja gimna. Tudi mame in bratov danes ni več. Ubili so jih f&' šisti!
Prišli so Nemci. Nekega poletnega jutra so navalili na našo koč0-Odgnali so brate in sestre in jih p°' bili. Odgnali so tudi mamo. Bilo je kakor takrat, ko je mesar prišel P° našo geko; in bilo je še huje. Vsft skrušena, s povešenimi rokami *n upognjenim telesom zgaranim 00 dela in skrbi, je stopala pred svoj1' mi krvniki...
Moj spomin na mamo in obljub0* katero sem ji dal kot otrok, je °stfll in ostali bodo spomini na otrošk0, leta, na leta grenkobe in velik1’1 spoznanj...
— Mama, jaz bom pisal knj1' go! —
Kako velike besede nedoraslega otroka. Kadar se spomnim na sem ponosen na svojo mladost, 1 ^ kakor da bi me od nekje vzpodbuj® glas moje matere, si govorim: ši! Piši knjigo o gimnu, o rnanV’(„ vsem, kar je lepega in resnic11 ga!“ ...
					
Klopinj — §t. Primož. Na pobu-('° Zveze slovenske mladine se je zl)rala 16. julija podjunska mladina J’, lenem številu ob idiličnem nagem Joopinskem jezeru. Zbirališče je bi« l'° pri hotelu ,,Obir“. Vsakega iz« •Ped mladincev so vabili sinji valo« v> jezera sredi polja in vznožju go* * (“•P da se je podal kopat ter se prijetno osvežil in opral prahu, ki se Peizprosno nabira v vročili julijskih PPeh. Medlem pa je odmevala čez ifiluio se pozibajoče valove naša pečeni iu odmevala od hribov: ,,čuj-*e gore in bregovi...
Popoldne ob petih pa je bila fiz-kulturna tekma v št. Primožu v Pod« JPni. Tekma je spet pokazala, da je Prodrlo v vrste nage mladine zani-'Panje za fizkulturo in da prikazuje Pfi-ša mladina že na več področjih športa lepe uspehe. V št. Primožu v Podjuni sta v nogom. tekmovala fiz-kulturno društvo št. Vid proti KSK (Kiihnsdorfer Sportklub). V prvem sPoprijemu je bil uspeh 2:2, kjer pa 'j10 smemo prezreti, da je naš vra-*ar padel v nezavest in da ga je mo« rai nadomestiti namestnik, ki pa žal, prvega ni dasegal. Končni rezultat Pa je bil KSK — št. Vid 4:3, kar je Vsekakor lepo, ker KSK že neprimerno dalje trenira.
Prav je, da se mladina udejstvuje v športu ter se tako harmonično ražnja telesno in duševno, kajti zdraha duga more prebivati le v zdravem [elesu, zato pa: telesa moč, duha krepost, to vzor za tvojo je mladost!
Šmarjeta nad Pliberkom. Pravzaprav se je šmarješko žegnanje pričelo v soboto, ko so zazvonili k delopustu, kajti mogočno streljanje od Z^rkvicc pri sv. Marjeti, spremljano Z nekaterimi salvami možnarjev, je ■Udi daljni okolici naznanjalo, da bo-u? Šmarječani obhajali svoj „čreš-ajav sejni,“ ki jih pa žal letos ni. Stre-janje so organizirali fantje, ki so P° hišah zbirali denar za smodnik, ki Se zdaj že dobi, ter so ga nabavili Pes precejšnjo količino, za pijačo so Pa zvrgli skupaj, nekaj pa so še anietje dali zastonj, da ne bi pri na-thjanju trpeli žeje.
Kakor od rose okopana, čista in
sončna je vstajala šmarješka nedelja kakorgna mora biti. Vsa okolica se je odevala v svečano prazničnost. Množina barv na požetih in ge zorečih njivah, na pokošenih travnikih, v zelenih gozdovih in temnih sencah je kmalu napolnila ozračje od enega obzorja do drugega. Ob štirih zjutraj že so možnarji budili okolico iz spanja, streli so se ponovili ob osmih, ko je vabilo v cerkev. Ob devetih pa se je iz cerkve razvila procesija in se pomikala na polje in okoli Gutovnikove njive nazaj proti cerkvi. Polja, gozdovi, šmarješki hribi in prazničnost dneva je ljudi dvigala nekam visoko, visoko, kjer se vsakdanje težave niso tako močno občutile in to ie bilo lepo. Tako se je vila procesija ljudi, dobrih in manj dobrih, takšnih, kakorgne je izoblikovalo polje in hribi po katerih so hodili ter se borili s težavami vsakdanjega življenja in s svojimi nagnjenji, ki jih nosi vsak v sebi.
Tako so vsi, nekateri iz notranje
V nedeljo, 16. julija že rano zjutraj smo imeli priložnost opazovati, ko so se zbirali iz Celovca in podeželja otroci, da odpotujejo na počitniško kolonijo v Jugoslavijo. Veselje je malim žarelo z obrazov. Kdo bi se tudi ne radoval, ko pa imajo pred seboj lepo potovanje in bodo videli zanimivosti drugih lepih krajev in ljudi. Samo veselje in smeh jih je bilo, kmalu so se seznanili med seboj in kar težko čakali, da je od-sopihal vlak proti Podrožčici. Vihrajoči robci in veseli klici ,,na svi-danje“ so doneli, ko se je pričel vlak pomikati, dokler se ni oddaljil izpred oči. Ena skupina je odpotovala na sinje Jadransko morje, druga pa v planinski raj v Tolminske planine.
Velikovec. Smrtna prometna nezgoda. Dne 16. julija je šofer Luka Zima vozil s svojim osebnim avtom skozi Velikovec v smeri proti Celovcu. Ko je vozil skozi celovško predmestje, je skugal v istem trenutku
potrebe drugi iz navade, opravili in prisostvovali cerkvenim obredom in čakali, kaj bo prinesel popoldne, drugi del žegnanja, ki ga je pripravil gostoljubni gostilničar, Gutov-nik, kajti od nekdaj je žegnanje tudi ljudska veselica z lepimi in tudi nelepimi navadami.
Kmalu se je iz gostilne oglasila godba in mladi svet se je izgubil tjakaj na ples. Viža za vižo se je vrstila in od plesalcev napolnjeni prostor se je zibal, znojil in paril. Bilo je le malo takih, ki niso gli plesat in kot bi bil raj nalezljiv, so vstopali ge novi pari in se spuščali v vrtinec, tisti pa, ki niso plesali ali niso več imeli prostora, so kakor zamaknjeni gledali v vrtečo se gmoto. Ni pa seveda žegnanja brez brezmejnega uživanja alkohola, vse v čast praznika, in neizogibno je, da zavre tudi vroča kri in ni izkoreninjena nelepa navada, da se za prazen nič pretepajo in tako je moralo biti tudi v gmarjeti.
pogtni nameščenec Ferdinand Heim-reieh prekoračili cesto. Pri tem ga je vozilo zgrabilo in treščilo s tako silo na tla, da je obležal z razbito lobanjo ter v nekaj minutah izdihnil.
Lcsmo* SPZ naznanja .........sJ
Slovensko prosvetno društvo ,,Srce“ v Dobrli vesi vabi na kulturno prireditev, ki bo v nedeljo, dne 23. julija 1950, ob 15. uri, v Narodnem domu.
Na dnevnem redu: igra „Domen11
Vsi prijatelji slovenske prosvete pridite!
Zveza bivših partizanov Slovenske Koroške
opozarja vse partizanske invalide, -vdove, politične pripornike in KZ-larje ter vse izseljence, ki so v
posesti uradnega potrdila po § 4 (Amtsbescheinigung) ali izkaznice žrtvam (Opferausweis) in plačujejo mezdni davek (Lohnsteuer) ali dohodninski davek (Einkommen-steuer), da imajo kot žrtve fašizma pri obeh vrstah davka precejšen popust. Vsi zgoraj omenjeni naj se s karto za mezdni davek (Lohnsteuer-karte), uradnim potrdilom oz. izkaznico žrtev in odlokom o invalidski stopnji (Versehrtenstufe) čbn-prej zglasijo na sekretariatu ZbPSK v Celovcu, Salmstrasse 6.
Istočasno pozivamo vse žrtve fašizma, katerim je bilo odklonjeno uradno potrdilo (Amtsbescheinigung) ali renta, da odklonilni odlok-(Bescheid) takoj pošljejo na nag sekretariat.
žflovenihe fitasvetne
zveze
Celovec, Gosometerg. 10
Mladinci in mladinke, ki želijo obiskati srednje gole ali univerzo v Sloveniji, naj to javijo najkasneje do 30. julija t. I. na naslov: Slovenska prosvetna zveza, Celovec, Ga-soinetergasse 10. Za prijavo je treba oddati lastnoročno napisano prognjo z* življenjepisom in opisom premoženjskega stanja staršev. Priloženo naj bo tudi zadnje šolsko spričevalo in, v. kolikor jih že imajo, tudi potni list. Kdor pa tega še nima, naj takoj zaprosi zanj na pristojnem okrajnem glavarstvu.

Naši otroci so odpotovali na počitniško kolonijo v Jugoslavijo
c I
jLi jL
POŽGANICA
),Tako je prav, saj ti zlodiji tako , h e zaslužijo drugega! Po kaj pa jj0cKjo k nam? Oni so nam vso žu-v.° skuhali, ki nas zdaj peče! In to •jlrb je čisto prav! če hočete, vam Poidemo tudi mi pomagat! — Le , a.jte jim, da bodo pomnili, kdaj so '°dili k nam!11
i Fhidlarju Rožeju je zdaj popolno-'lfl upadel pogum; kakor prema« oven je obsedel na mestu in sa-gledal.
>»No, ali morda ni prav tako?11 v je Nicnar skoraj iznenada vpra-'sa‘> ko je videl njegovo osuplost.
. uSeveda je skoraj prav... in či" jZ° Prav je!“ je odvrnil Rožej z vid-
• ltl1 olajšanjem. Nenadoma se mu ,e ta možnost, -na katero prej še ••stil ni, zazdela čisto pametna. Po B)tkem pomisleku se ji je že sam &cel smehljati.
smehljal se ji je zmeraj bolj...
v,,!'0 kaj je prav za prav prišel, ni c *zdal, niti pri žlahti v Močivju,
kamor je dospel na večer v ganta-čevem spremstvu. .
V Močivju so ga sprejeli s tako prisrčno žalostjo, s tako iskrenim sočutjem, da mu je takoj izginil tisti strah, ki ga je mučil doslej. Vsi skupaj pa niso mnogo govorili o tem, kar jih je tiščalo.
Rožej, ki je že od Nicnarja prišel malo nalit, je v Močivju pil dalje. Tu je bil na mizi mošt. Rožej je bil sicer vajen pijače in se zlepa ni sesedel, toda smolovec, zmešan z lesna-čevcem, ga je vrgel. Bilo je že zdavnaj čez pol noč, ko sta s gantačem, ki se ves čas ni ganil od njega, vsa trda obležala na snopju, ki so ga domači zavlekli v izbo. gele ko sta skoraj v popolni kvarni ležala drug ob drugem pod eno in isto odejo, je zašepetal Rožej svojemu tovarišu: ,,Ti, zakaj mi je pa Pipan rekel, naj grem k Stanetu, če pri Nicnarju ne bom nič opravil...?11
,,Tega ne vem!11 je odvrnil gan-tač s priprostim, navadnim glasom.
„Po kaj te je pa Pipan prav za prav poslal ?“
,,Tega ti ne povem!...“ se je Rožej zadovoljno zakrehetal, a takoj zanrlil.
gantaču se je zdaj začelo svitati; ni hotel zaspati, preden ni razvozlal vozla.
Rožej bi moral drugi dan že opoldan na šiht, a se je šele proti poldnevu prebudil v Močivski izbi. Imel je torej plavega — po dolgem ča* su spet enkrat...
Toda zastonj se je oziral na ono stran, kjer je sinoči ležal gantač — ležal je sami.
MKje pa je gantač?11 je ves začuden vprašal družino. ,,Saj je bil vendar pijan kot jaz--------11
,,Tega nihče ne ve ... vstal je zgodaj in se izgubil.11
Že ob prvem svitu je gantač potrkal na okence Nicnarjeve kamre in ko je Nicnar pritisnil zaspano lice na šipo, mu je gantač zaklical:
,,Ti, zdaj pa vem, zakaj je bil Stana drugič pri Dudašu.11
Priprave za sprejem mednarodne komisije niso šle tako gladko od rok, kakor so si bili predstavljali Pipan in tovariši.
Najprej je zanje izvedela domača oblast in je znane pripravljalne poklicala na občino. Občina in ž&ndar-merija sta od okrajnega glavarstva v Velikovcu dobili navodilo, naj ob prihodu komisije skušajo preprečiti vsako ljudsko zbiranje, vse manifestacije za nedeljivo Koroško. Toda to naj dosežeta zlepa z povečano pro-tikoroško propagando, če bi se take
manifestacije ne dale preprečiti, potem ne smejo javno, z oboroženo močjo nastopati proti njim.
Gerent, tajnik Košuta in drugi nacionalisti sicer niso te odredbe razumeli in so jo preklinjali vsi od kraja, a ravnati so se morali po njej.
Zato so takoj poklicali znane organizatorje na občino in jim grozili z najbolj črnimi posledicami. Ti so mirno poslušali grožnje in zmerjanje, saj so iz Celovca imeli zagotovilo, da se jim zadelj tega še las ne bo skrivil.
Mnogo huje kot z domačimi oblastmi je bilo z ljudstvom samim.
Najprej so seveda odpovedale organizacije na Lešah, v Mežici in v Črni. Potem so se čisto nepričakovano začeli kujati purgarji. Ljudje, ki so bili znani kot zagrizeni Nemci ali pa nemčurji, ki so ob vsaki najmanjši priložnosti izobešali frankfurta-rice — in teh ni manjkalo na nobenem spisu nemško nacionalnih raznarodovalnih organizacij — so se izvijali z besedami:
„Da, izborna ideja — taka demonstracija! Na mirovni konferenci bodo vsaj vedeli, da hočemo ostati pod Avstrijo! — Toda... stvar je prekleto kočljiva... Oblasti... Razen tega mi je malo težko... pri meni pijejo vsi Sokoli... pri meni vsi učitelji in uradniki... Jaz sem posestnik in kdo ve, kaj vse se lahko izcimi...? Najlažje izpeljete to stvar vi... delavci — vam nihče nič ne more vzeti.. 11
Strojanci in Zelovčani so sicer obljubili, da bodo prišli, a tudi tam so
Odredba deželne vlade za zatiranje koloradskega hrošča (krompirjevca)
N.a podlagi § 23 zakona z dne 21.
januarja 1949 o zaščiti kulturnih
rastlin se odreja:
§11. Vsak, kdor razpolaga z zemljišči, stavbami, prevoznimi sredstvi in rastlinami, je dolžan javiti vsak pojav ali znak pojava koloradskega hrošča županu tiste občine, v kateri se je pojav ugotovil. Ta dolžnost velja predvsem za lastnike, najemnike in užitnike (Frucht-geniefier) zemljišč, stavb, rastlin in prevoznih sredstev, dalje za osebe, ki obrtoma rastline in rastlinske proizvode shranjujejo. Enaka dolžnost velja tudi >)a nastavi j ence kmetijskih zavodov, organe javne varnosti, tržno policijo in zaprisežene poljske čuvaje.
2.	Župan mora prijavo dostaviti nemudoma na merodajna mesta.
§ 2 T. Zaradi učinkovitega zatiranja krompirjevca odredi oblast posebne dneve pregledovanja, ob katerih je treba glede na koloradskega hrošča temeljito pregledati vsa zemljišča, na katerih raste krompir, paradižnik, jajčevec in gren-koslad.
*	2. Okrajna upravna oblast lah-
ko po potrebi določi še dodatne dneve pregledovanja za ves okraj ali samo za dele tega.
3.	V primeru neugodnega vremena se mora pregledovanje izvršiti naslednjega dne.
§ 3 1. Za i*vedbo pregledovanja morajo občine organizirati pod vodstvom posebnega voditelja posebne skupine (kolone) ter morajo imenovati še enega krajevnega pooblaščenca za zatiranje koloradskega hrošča. Po potrebi dajejo temu enega ali več namestnikov.
2.	Krajevnemu pooblaščencu je poverjena naloga izvajanja pregledovalne akcije pod vodstvom župana, ki je za izvedbo pregledovanja odgovoren.
3.	Zbiranje in pobiranje hroščev, njegovih ličink in jajčec izvaja kolona. Za površino 10 hektarjev, katero je treba pregledati, se mora za določeno iskanje imenovati 12 do 15 oseb.
4.	K pregledovanju njiv oz. nasadov zamore župan ob upoštevanju sposobnosti in poklicnega dela pritegniti vsakogar oz. sleherno osebo.
§4 1. Mesta na katerih so bili najdeni hrošč, njegove ličinke ali jajčeca, se morajo vidno zaznamovati; potrebne ukrepe za zatiranje izvajamo po navodilih kmetijske zbornice potom tozadevnih zadružnih organov ali pa potom zakonito neposredno obvezane osebe na njene stroške. Dolžnost lastnikov (posestnikov), najemnikov, užitnikov in drugih, ki upravičeno razpolagajo z napadenimi kulturami, je, da vršijo pomožno službo in po potrebi dostavijo sposobne delovne moči.
2. V okolišu najmanj pol kilometra od napadenega mesta se morajo po navodilih kmetijske zbornice poškropiti vsa zemljišča, na katerih raste krompir, paradižnik, jajčevec ali drugi razhudniki, škropljenje morajo izvesti, v koliko ni drugače odrejeno, lastniki napa-
Namakanje
Suša v začetku letošnjega poletja je privedla marsikaterega kmetovalca na misel, da hi, kjer je naravna možnost dana, travnike namakal.
Pri tem poletnem namakanju gre
predvsem za poživitev rastlin.
Ker je treba vsako stvar napraviti s preudarkom, da ne bo še več škode kot koristi, moramo tudi poletno namakanje opraviti po določenem načrtu. Po košnji pustimo namreč travnike 8 do 14 dni povsem suhe, da se strnišče spet zaceli. Podnevi namakamo le, če je oblačno, drugače pa samo ponoči in sicer na ta način, da 10 do 14 dni po košnji namakamo močneje 6 do 8 noči, pozneje pa, kakor je pač vreme, samo vsako peto do šesto noč-
Popoln uspeh pri namakanju travnikov dosežemo:
1.	Ce med namakanjem in odvajanjem namakalne vode večkrat menjamo.
2.	če namakamo v splošnem le tedaj, ko je voda toplejša od zraka,
Važnejše kot poletno je jesensko namakanje. S tem travnike tudi gnojimo, ker imamo1 na razpolago vodo, ki je bogata na gnojilih. Z jesenskim namakanjem moramo pričeti že v začetku meseca oktobra ali konec septembra. Voda je v tem č&' su bolj topla kot zrak, zato se trave pred zimo dobro vkorenlnijo. Na
denib zemljišč ali drugi upravičeni užitniki teh, ki se v ta namen zamorejo poslužiti posebej za škropljenje usposobljenih in izurjenih podjetij, n. pr. zadružnih organizacij za zatiranje.
§ 5 Tehnično vodstvo glede obrambe pred hroščem potom pregledovanja in iskanja je poverjeno deželni kmetijski zbornici z njenimi podorgani-zacijami (okr. kmet. zbornicami).
§ 6 Kdor bi prekršil to odredbo, Ito kaznovan po § 20 zakona z dne 21. januarja 1949 glede zaščite kulturnih rastlin in L. G. 13. Nr. 12. Zakon predvideva kazni do 1000 šil., v primeru ponovitve prestopka in velike, vsled tega nastale škode, pa tudi do 2000 šil.
travnikov
lahkih zemljah prenehamo z namakanjem po 10 do 12, na ilovnati zemlji pa po 4 do 6 dneh, nato pa po 10 do 14 dneh spet lahko pričnemo z namakanjem. Brž ko nastopi mraz, moramo z namakanjem prenehati.
Pri pomladanskem namakanju
moramo ravnati mnogo previdneje. Na pomlad je voda spočetka toplejša od zraka, zato namakamo v začetku pomladi prav tako kakor jeseni. Ko pa postane zrak toplejši od vode, je ob jasnih dnevih namakanje škodljivo, ker se zmanjša toplota zemlje, če so spomladanski dnevi topli in jasni, namakamo zgodaj zjutraj, zvečer ali ponoči, podnevi pa samo, če je oblačno. Po aprilu pa namakamo po potrebi samo toliko, da se zemlja primerno ovlaži. Na travnik spustimo vodo vsakih 6 do 8 dni po 12 do 24 ur. Deset do štirinajst dni pred košnjo pa moramo z namakanjem nehati.
Če upoštevamo, da potrebujejo travniške rastline okrog 600 kg vode za tvorbo 1 kg suhe organske snovi, nam postane jasno, kako važno delo po košnji jo namakanje travnikov. S pravilnim namakanjem1 povečamo pridelke do 100 metrskih stotov in še več na hektar.
Delne slabe uspehe moramo pripisovati temu, da ne namakamo v pravem času in da ne skrbimo za odtok namakalne vode. S tem zamoč-
Drobni nasveti
Kaj napravimo, ako krava sama sebe izmolze? Da se krava sama sebe izmolze, je razvada, katero le tež' ko odpravimo. Proti tej razvadi uporabljamo lesen ovratnik s tako dolgimi prečkami, da žival z glavo le omejeno seže nazaj in da ne more doseči vimena. Uporabljamo tudi uzdo z ostrimi žičnimi bodicami nad nosom, s katerimi se krava pri vsakem poskusu izmolzenja vbode. Dalje uporabimo proti opisani razvadi gost nagobčnik. Vsi ti ukrepi Pa čestokrat nimajo trajnega uspeha in predstavljajo pogostoma le trpinče' nje živali. Star, preizkušen živinorejec svetuje proti navedenemu izmol-zenju naslednje, baje zanesljivo sredstvo:
Seske namažemo s svežim volov-jim žolčem (ali pa z nepremočn0 kreolinovo raztopino) ter ponavljamo to nekaj dni. Krava poskuša samo par krat, da bi se izmolzla, č'111 pa čuti grenak okus vsled namaza, se po nekaj dneh odvadi izmolženja. Ne smemo pa pozabiti seske pred vsako molžo temeljito očistiti, p° molži pa spet namazati, dokler se krava ni odvadila izmolzevanja.
Jesih se mi v steklenici skali. Kako naj ga očistim? Dolijte v steklenico jesiha 2 do 3 kavine žbčHe sladkega mlleka in zmešajte, pustite stati in odlijte čez 24 ur čisti je' sili previdno v drugo posodo. Jes'}1 se bo namreč med tem časom očisti in kar je bilo gostega, se bo usedla na dno.
virjamo zemljišča. Z napačnim namakanjem odvzamemo zemlji zrak in dušik. Trava s takih travnikov zgubi na okusu, postane kisla in ima manj redilnih snovi.
V splošnem pa je priporočljiv0 namakanje travnikov povsod, kjer je to mogoče, toda namakanje naj b° preudarno in načrtno, pa bomo vedno dosegli tudi zaželjeni uspeh.
Ob oblačnem vremenu, najbolje po dežju, bomo namakali travnike, kjer so na razpolago že posebne dotočne naprave s pločevinastimi gno-jačnimi cevmi, tudi z gnojnico. Če še nimamo takih naprav, bo treh« gnojnico razvoziti v sodu. To del° pa je po košnji ob primernem vremenu najbolj uspešno. Poznejše* predvsem pa zimsko namakanje 1 gnojnico je skoraj brez vsakegft uspeha in nalaga samo prazen trud in delo, v kolikor to ni potrebno za golo izpraznitev gnojnične jame.
KOČUŠKI
Aniriinfvurunbruiiiniuvira^ni^nzuvvnrirmiiirun^^
bile nasprotne sile z vso vnemo na delu. Jazbina se bo izfičila vsa, kakor kaže...
Zdaj so torej z malimi izjemami ostali le še perzonali. Pa tudi tukaj se je motalo. Pipan, Abšnar in drugi so pritiskali na najvplivnejše delavce, naj napno vse sile in spravijo delavstvo na noge. Vendar je marsikateri vplivni član organizacije skomignil z rameni in se izgovarjal:
,,Pretegla reč • • • Kdo ve, kaj se bo iz tega izkuhalp...11
Ali pa celo:
,,Da, za republiko sem že, in vrag naj nosi Srbe nazaj na Balkan... Toda kdo ve, če je to prav, kar se dela? Meni se zdi, da se vozimo za celovško gospodo..."
Delavec Tresk pa je takole govoril:
,,Čakat tisto komisijo? Mene bi bilo kot delavca, kot socialista sram, da bi se hodil klanjat tej kapitalistični gospodi! — Jaz sem komunist."
Najhujše je bilo to, kar je Pipan doživel pri svojem starem sobojevniku, sedaj novem mojstru Predanu.
,,Na mene ne računajte!" mu je rekel odločno in kratko. „Zdaj sem mojster — saj veš, imam obveze in
ozire. Podjetje me je nastavilo s privolitvijo državnega nadzorstva!"
„Ali si zatajil, kar si bil?" mu je Pipan zabrusil s pikrim glasom.
,,0 tem ni govora, dragi sodrug! Jaz sam ostanem, kar sem bil — saj sem še član naših organizacij in bom to tudi ostal. Toda ne zdi se mi pametno, da bi se vtikal v take stvari. Komaj sem dobil pošteno stanovanje in komaj sem utegnil družino pošteno obleči..."
,,Izdajalec!" si je mislil Pipan, ko ga je zapuščal.
Približno tako je bilo z vsemi mojstri in starimi uradniki.
Posledica je bila, da se je določenega dne zbrala na licu mesta sicer precejšnja, toda veliko premajhna skupina ljudi, ki so že dve uri pred prihodom čakali na razmejitveno komisijo. Več kot dve tretjini je bilo žensk in otrok; perzonali so bili razmeroma še dovolj dobro zastopani, a purgarji slabo, kmetov pa skoraj sploh ni bilo. Nekaj ljudi je bilo iz Zelovca; iz Strojne štirji kmetje, ki so po naključju že nekaj dni popivali po trgu in so jih agitatorji privlekli zastopat Strojno, čemur so se pijano razpoloženi Strojanci z navdušenjem .odzvali... Iz Jazbine sta
bila le dva — lastnik Stana in pa Karpuhov gantač, ki pa sta se videla šele na demonstraciji. Strojanci so se zavalili v breg in zbijali pijane šale.
,,Kadar pridejo, boste morali utihniti!" jih je poučeval tajnik Abšnar.
,,Bomo, bomo...! Moj duš!"
Koroške in rdeče zastavice so se mešale s pušelci rož in zelenja — tudi Strojanci so dobili vsak po eno koroško zastavico.
Slednjič so se na ovinku ceste prikazali trije avtomobili, ki so se počasi bližali množici. Ta je takoj od vseh strani pritisnila na cesto in jo popolnoma zaprla.
„Hoch ungeteiltes Karnten!" ,,Mi-hočemo plebiscit!" je vpila množica, po večini izkreno misleč, da je to v interesu delavskega razreda in da nastopa za pravično stvar.
Od vseh strani so mahale zastavice in pušelci.
Avtomobili, velike prostorne limuzine, so se morali ustaviti. V prvem avtomobilu so sedeli vojaški predstavniki komisije, med katerimi sta bila tudi zastopnika jugoslovan-
ske in avstrijske vojne sile. V drugem so sedeli trije člani razmejitvene komisije, a v zadnjem avtomobilu je sedel en sam par: debel sta-ruhast civilist in mlada nališpanfl ženska.
Komisija je bila v očitni zadregi' mogoče jo je demonstracija presenetila v tem delu koroške dežele, je bil že skoraj izven razmejitveni11 kombinacij, mogoče jo je presenetila zaradi tega, ker ji je ta del p}. opisan kot povsem slovenski kraj, * se je že odločil za Jugoslavijo. Zato so iz vseh avtomobilov zrle sam začudene, skoraj nejevoljne oči- f
,,Hoch! Heil ungeteiltes Karntem Mi hočemo plebiscit!" so vpili g*a sovi.
(Dalje*
Izdajatelj, lastnik in založnik lista: Dr. F
Petek, Velikovec. Uredništvo in uprava: C®”
lovec, Gasoaaetergasse 10, telefon 1624/4. ^
vsebino odgovarja: France Košutnik. Ti*1*®
Robi tacbek & Go., Wien VIII., Hemalserg«**0
. ifla-
90. — Dopisi naj se poSiljajo na naslov: genfurt 2, Postschliefifach 17-