Ocene/Reviews Marc L. Greenberg, Zgodovinsko glasoslovje slovenskega jezika, prevod Marta Pirnat-Greenberg, Maribor, Založba Aristej, 2002, 215 str., ISBN 961-220-036-X; naslov izvirnika: Marc L. Greenberg, AHistorical Phono- logy of the Slovene Language (= Historical Phonology of the Slavic Lan- guages, 13), Heidelberg, Carl Winter Universitatsverlag, 2000, 199 str., ISBN 3-8253-1097-3 Marc L. Greenberg v strokovnih krogih velja za dobrega poznavalca razvoja slo- venskega jezika in dialektov, prav tako pa je seznanjen tudi z vprašanji, ki so pove- zana s sodobnim slovenskim knjižnim jezikom. Njegovo Zgodovinsko glasoslovje slovenskega jezika se ukvarja z vprašanji zgodovine jezika in dialektologijo ter je pomembno znanstveno delo s področja diahronije slovenskega jezika. Gre za najno- vejši poskus, kako napisati zgodovinsko slovnico slovenskega jezika, in sicer za str- njen pregled zgodovinskega razvoja slovenskega glasoslovja; delo izhaja iz temeljitega obvladovanja problematike in dobrega poznavanja literature, ki je bila doslej objav- ljena o teh vprašanjih. Greenbergovi pogledi na razvoj slovenskega glasoslovja so se oblikovali ob študi- ju Ramovševe Historične gramatike slovenskega jezika (1924-1952) in Riglerjeve razprave 'Pregled osnovnih razvojnih etap v slovenskem vokalizmu' (1963, pripombe 1967); osnovno znanje je razširil z raziskavami in pogledi najpomembnejših starejših raziskovalcev (npr. J. Kopitar, F. Miklošič, 1. 1. Sreznjevski , J. Baudouin de Courte- nay, S. Škrabec, V. Oblak, A. Breznik, A. Pavel, M. Valjavec, F. Bezlaj), ob upošte- vanju sodobnih slovenskih (bibliografski seznami na koncu vsakega obravnavanega jezikovnega vprašanja kažejo, da Greenberg pozna sodobno slovensko jezikoslovno stroko, vendar pri svojih izvajanjih upošteva predvsem tradicionalna spoznanja starej- še generacije) in tujih raziskav (npr. veliko splošnih Kort1andtovih spoznanj o slovan- skem onaglašanju, predvsem njegovo proučevanje slovanskih fonoloških značilnosti raznih vrst nag lasa ter značilnosti slovanskega nag lasa v glasoslovju in oblikoslovju ISlavic Accentuation/, ki je na poseben način povezano s sodobnim slovenskim na- glasoslovjem; ta spoznanja so prilagojena Greenbergovim pogledom in primerjana z drugimi izsledki, npr. Stangovimi ISlavonic Accentuation/, Vermeerovimi, Katičiče­ vimi, Lenčkovimi, Shevelovimi, Steenwijkovimi itd.) pa je izdelal prepričljivo teorijo o razvoju slovenskega glasovja. Greenbergovi novi pogledi na razvoj slovenskega gla- sovja, usklajeni z relevantno in v stroki uveljavljeno teorijo, pomenijo pomembno spodbudo prizadevanjem za strnjen zgodovinski prikaz vseh ravnin jezikovne zgrad- be slovenskega jezika. Greenbergova knjiga je kakovostna znanstvena predstavitev zgodovine slovenske- ga jezika, in sicer njenega glasoslovja. Znanstveno veljavnost in temeljnost ji dajejo teoretična izhodišča, ki so jih sprejeli in potrdili vsi pomembni dialektologi sloven- skega jezika od Rusa 1. 1. Sreznjevskega in Poljaka J. Baudouina de Courtenay ja do Slovencev F. Miklošiča, K. Štreklja, V. Oblaka, V. Valjavca, F. Ramovša, J. Riglerja, T. Logarja in Z. Zorko; na teh temeljih je Greenberg zgradil zanimivo teorijo o zgodovinskem razvoju slovenskih glasov. Njegova raziskava je zastavljena izrazito diahrono, in sicer: 66 Slovenski jezik - Slovene Linguistic Studies 4 (2003) - kronološko in geografsko določi (I. Uvod, str. 21-70) slovenski jezik in Slovence v odnosu do drugih južnih in zahodnih Slovanov, opozori na jezikovne stike Sloven- cev z romanskim, germanskim in madžarskim jezikovnim prostorom, nato pa v na- slednjih štirih samostojnih poglavjih razlaga zgodovino glasoslovja od naselitvenih časov Slovanov v alpskem prostoru (6. do 9. stoletje) do današnjih dni; - predstavi (II. Glasovni procesi v času slovanske naselitve v vzhodnih Alpah, str. 71-97) skupni slovanski vokalni in konzonantski sistem v praslovansko zahodnojuž- noslovanskem alpskem in panonskem prostoru, ki ga določi za izhodišče poznoslo- vanskega narečja, le-tega pa za podlago slovenščini (npr. metateza likvid, druga in tretja palatalizacija, predstavljena sta največji mogoči inventar poznopraslovanskih naglasnih in kolikostnih nasprotij ter razvoj zlogotvornega [ in 1, prehod primarne skupine tI, dl vi, prehod /oslabitev/ zvenečega velarnega zapornika g v zveneči ve- larni pripornik r ... ); - pokaže (III. Slovenski rezultati nekaterih poznopraslovanskih in splošnih južnoslo- vanskih razvojev, str. 98-116) praslovanski razvoj na zahodnojužnoslovanskem ozem- lju in analizira glasovne spremembe, ki so napovedovale nastanek slovenščine (npr. kontrakcija, krajšanje starega akuta, naglasni umik in nadaljnji razvoj rastočega na- glasa na kratkih samoglasnikih, onemitev šibkih polglasnikov in sovpad jera in jora v polglasnik oz. praslovanskega i-ja in jerija vi, rotacizem, razpad praslovanskega medsamoglasniškega mehkega zvočnika r' v r+ j ter nastanek in širitev novega meh- čanega n'); - izvirno predstavi (IV. Slovenske inovacije, str. 117-140) nekatere slovenske glasov- ne spremembe oz. inovacije (nastanek in razvoj novega cirkumf1eksa, delabializacija a-ja, pomik izgovora praslovanskega u-ja naprej, denazalizacija Q v o, nastanek f-ja, prvi naglasni umik in vzporedni razvoj ter diftongizacijo praslovanskega dol- gega jata in podaljšanega cirkumf1ektiranega o-ja); - razloži (V. Narečna razcepljenost slovenskega jezika, str. 141-180) narečni razvoj slovenskega jezika od 15. stoletja naprej (predhodno je že v uvodnem prvem poglavju predstavljena narečna podoba slovenskega jezika, delitev na narečja in govore /prire- jena Logarjeva in Riglerjeva razvrstitev iz leta 1983/), in sicer spremembe v sloven- skem glasoslovju in razvoj slovenskih narečij, ki so ga najprej spodbudili močna dif- tongizacija (ej/je, ol:fll:fo, neistočasno daljšanje akuta), nato še (moderna) vokalna re- dukcija ter drugi naglasni umik (sledili so še npr. procesi depalatalizacije l' in n', sekundarne palatalizacije velarov, oslabitve končnih soglasnikov in betacizem, razvoj protetičnih glasov, prehod skupin čre, žre v če, že, razvoj trdega l-ja, švapanje, iz- guba zvenečnosti vizglas ju, disimilacija g in k v h, variante zvočnika v , slekanje, izguba tonemskih nasprotij in nastanek novih tonemskih nasprotij v primorski na- rečni skupini, tretji naglasni umik, prehod j v d', razvoj zasoplih glasov, širitev ne- napetih samoglasnikov e in o, posplošitev dolžine v naglašenem zlogu ... ); - knjigo zaključujejo preglednice (Dodatek 1 - Pregled narečne razčlenjenosti, kot se kaže v slovenskih samoglasniških sistemih, str. 181-197; Dodatek 2 - Stopenjsko zaporedje naglasnih umikov z zadnjih zlogov, str. 198-201; Dodatek 3 - Pregledni karti zemljepisnih imen, str. 202-205) ter Kazalo slovenskih besed, oblik in besednih zvez (str. 206-214) in Kazalo toponimov (str. 215). Zgodovinsko glasoslovje slovenskega jezika glede na stanje v stroki ponuja veli- ko izvirnih razlag in novih pogledov ter prevrednotenj starih teorij, najpomembnejše M. Jesenšek, Ocena Zgodovinskega glasoslovja slovenskega jezika M. L. Greenberga 67 novosti pa so: (1) izvirna razlaga in razumevanje oslabitve glasov g Ipred onemitvijo šibkih polglasnikov ali po njej! (str. 93-96), b, d in betacizem Inadomeščanje v z bl (str. 151-153) na koncu besede (izdelane so aktualne preglednice teh glasovnih poja- vov Inpr. str. 160 - dinamični prikaz oslabitve in zaobrnitve procesa slabitvel) in re- flek si teh glasov v položaju na koncu besede in nekončni poziciji za posamezne go- vore; (2) odkritje zgodnje izoglose (/de/labializacija) praslovanskega a-ja ter razlaga vzročne povezave med izgubo zaokroženosti pri a-ju in razlikovalnimi refleksi za jer in jor (str. 125-127 in 110-115); (3) opozarjanje na nekatere spregledane meha- nizme, ki so povzročili praslovansko metatonijo, poseben razvoj slovenskega novo- akutiranega o-ja, relativno kronologijo slovenskih akcentskih pojavov (str. 102-107) in naglasni umik novega cirkumfleksa, tj. spremembo naglasnega mesta (str. 123); (4) razlage vokalnih in konzonantskih premen s pomočjo t. i. lingvistične geografi- je; Greenberg prav na tem področju podaja nove in izvirne analize. K 1 Prehod zvenečega velarnega zapornika g v zveneči velarni pripornik r je v slo- venskem jezikovnem prostoru omejen predvsem na notranjska in goriška narečja, prisoten je v zahodnokoroških govorih (razen ziljščine in dela rezijanščine), delno tudi v gorenjščini, dolenjščini in rovtarščini. Greenberg je oslabitev g-ja razložil tra- dicionalno s popuščanjem napetosti v artikulaciji zapornika, kar pa utemeljuje z ne- tradicionalno teorijo o napetnostnem (tj. ne zvenečnostnem) sistemu v praslovanščini. Do oslabitve je v severnih narečjih prišlo pred onemitvijo šibkih polglasnikov , v južnih pa šele po njej. V koroščini je lahko prišlo tudi do spremembe nezvenečega velarnega zapornika k v grlni zapornik, kjer je predhodno prišlo tudi do oslabitve g -ja v r ali x. Enak pojav je tudi oslabitev praslovanskega b in d, ki je prav tako posledica ohranitve nasprotja napeti: nenapeti izgovor (soroden pojav je tudi betaci- zem). Kljub temu pa lahko na teh področjih oslabljeni način izgovora tudi upada - Greenberg tega ne pripisuje vplivu knjižnega izgovora, ampak vplivom ljubljanskega govora. Zaobrnitev postavlja v 15. stoletje, tj. v čas po oslabitvi, ki sovpada z obliko- vanjem mestne ljubljanščine. K 2 Greenbergova novost je tudi predpostavka, da je prva pomembna samoglasniška izoglosa nastala južno od Save zaradi delabializacije praslovanskega zaokroženega a-ja. Čeprav ni jasno, kje natančno je ta izoglosa potekala ob nastanku (Greenberg predvideva, da se je področje razokrožitve za nekaj časa ustavilo na desni strani Sa- ve, nato pa se je širilo z nastankom mest od Ljubljane proti Gorenjski vse do za- hodnih koroških govorov, ki niso poznali sovpada polglasnika z refleksom za pra- slovanski a), pa vz ročna povezava med navadnim in zaokroženim praslovanskim a-jem ter a- in e-jevskimi refleksi naglašenega podaljšanega polglasnika pojasnjuje sorodnosti med koroškimi, panonskimi, štajerskimi in kajkavskimi narečji in se kaže v razmerju razokrožitev : okrožitev = jugozahod : severovzhod. Greenberg je s to izogloso povezal diftongizacijo jata in podaljšanega cirkumflektiranega o-ja (doslej je veljala za najstarejšo narečno diferenciacijo slovenskega jezika; severozahodna re- fleksa jell:fo in jugovzhodna ej/ol:f pa sta narečno razcepljenost slovenskega jezikov- nega prostora še dodatno povečala), ki sega od slovenskega jugozahoda do severo- vzhoda (z izjemo gorenjščine), in tako postavil tezo o jezikovno enotnem področju slovenskega severnega in zahodnega obrobja (ob predpostavki, da se vrzeli v središču ne da razložiti - dopušča pa možnost, da je obrobje tradicionalno bolj arhaično kot inovativno osredje). Gre za novo razlago dveh izoglos v slovenskem prostoru, ki sta si 68 Slovenski jezik - Slovene Linguistic Studies 4 (2003) kot inovaciji sledili v 11.-12. stoletju (delabializacija praslovanskega zaokroženega a-ja) in 12.-13. stoletju (diftongizacijo jata in podaljšanega cirkumflektiranega o-ja) - posledica so drugačni samoglasniški sistemi severno in južno od Save po delabiali - zaciji praslovanskega zaokroženega a-ja (str. 127). K 3 Pomembna novost je razlaga razvoja pomika praslovanskega padajočega nagla- sa, ki se v slovenskih narečjih pomakne na naslednji zlog (dolgi padajoči zlog). Gre za značilno slovensko inovacijo, za katero Greenberg izvirno ugotavlja, da je odvisna od relativne teže prvih dveh zlogov, omejena pa je tudi v slovenskih obrobnih nareč­ jih - tako pomika ni v netonemski rezijanščini, z omejitvami pa je prisoten v Can- kovi (šibki polglasnik v drugem zlogu preprečuje pomik) in Središču ob Dravi (po- mik je omejen na drugi zlog, a ni mogoč, če je v njem šibki polglasnik). Pomik je pogostejši na dolge zaprte zloge, zato se samoglasniki v zlogih s padajočim nagla- som krajšajo in povzročajo daljšanje naslednjega zloga. Tako je prišlo do fonetične spremembe (prerazporeditev kolikosti), ki po Ramovšu sega v 10. stoletje, po Kort- landtu pa v čas po Brižinskih spomenikih. Greenberg razlaga, da do sprememb ni prišlo naenkrat - pomik je najprej zajel zaprte druge zloge, nato pa se je postopo- ma širil še na odprte zadnje zloge; 1. i. novi cirkumfleks pa je nastal pred pomikom podedovanega padajočega naglasa. K 4 Spremembe (inovacije) v jezikovnem razvoju praviloma razlaga tudi s pomočjo zemljepisnih razvrstitev glasovnih premen v posameznih leksemih (analiza je podpr- ta tudi s prikazom na zemljevidu - prim. npr. Karto 2 na str. 41, kjer so prikazani izbrani arhaizmi, ki imajo ustreznike izven slovenskega jezikovnega prostora, ali Karto 3 na str. 56, na kateri so prikazane izbrane izoglose, ki predstavljajo odnos slovenščine do ostale zahodne južnoslovanščine /žal so karte 2, 3, 4 in 5, ki kažejo potek posameznih izoglos, npr. prozodičnih ali samoglasniških, nepregledne in so podatki v njih zelo težko razpoznavni/). Pri tem gotovo izstopata zanimivi časovni in prostorski zamejitvi slovenskega jezikovnega prostora - Greenberg dopolnjuje ne- jasno Bezlajevo domnevo o rojstvu slovenščine v dobi slovanske naselitve Alp (6.-7. stoletje) z mislijo, da so se slovanske selitve začele nekaj prej, pri tem pa ni šlo za enkraten proces, ki bi ga lahko časovno zanesljivo zamejili. S pomočjo redkega ohran- jenega jezikovnega gradiva (npr. primarna konzonantska skupina -tl-, -dl-, s pomočjo toponimov in hidronimov, predvsem pa z jezikovno rekonstrukcijo posameznih lekse- rnov) je odkril enoten vzorec v lingvistični geografiji slovenskega jezikovnega ozemlja, ki se je ohranjal na severnem obrobju vzporedno s Savo in sega na kajkavsko področje (enako npr. pri prozodičnih ali samoglasniških izoglosah, str. 129, 142). Prav analiza izoglos posameznih glasoslovnih premen opozarja na vzroke, ki so povzročile členitev slovenskega jezikovnega ozemlja (arhaizmi so se umikali na jezikovno obrobje, v sre- dišču pa so se uveljavljale številne inovacije). Greenbergova uvodna razmišljanja o povezavah med slovenščino in skupnim za- hodnojužnoslovanskim narečjem (str. 46-58) se ujemajo z najnovejšimi raziskavami zgodovine slovenskega knjižnega jezika, ko dokazujemo obstoj dveh knjižnih norm vse do sredine 19. stoletja, pri tem pa izhajamo iz t. i. alpske (osrednjeslovenski knjižni jezik) in panonske (vzhodnoslovenski - prekmurski in vzhodnoštajerski - knjižni jezik) jezikovne baze. Pri tem je potrebno opozoriti, da gre pri Greenbergu le za nekatera drugačna terminološka poimenovanja, tako npr. uporablja izraz (A) osrednji slovenski knjižni jezik kot oznako za knjižnojezikovna prizadevanja od M. Jesenšek, Ocena Zgodovinskega glasoslovja slovenskega jezika M. L. Greenberga 69 Trubarja do Kopitarja. Jezikovna analiza obravnavanih glasovnih sprememb in spremljanje izoglos v zahodnojužnoslovanskem, predvsem kajkavsko-prekmurskem delu kaže na dvojnost slovenskega (narečnega in knjižnega) alpskega in panonskega jezikovnega prostora. Pri tem je korektno prikazano tudi slovensko-kajkavsko vpra- šanje, in sicer z analizo Beličeve, Ramovševe in Ivšičeve teorije ter pomembnim Greenbergovim spoznanjem, da analizirane inovacije v obeh jezikih kažejo vsaj veli- ko tipološko podobnost med slovenskimi in kajkavskimi narečji, če že ne istega izvo- ra teh sprememb. Junkovičevo tezo o praslovenščini, prakajkavščini (pokrivala naj bi tudi slovenski panonski prostor) in praštokavščini pa Greenberg zavrača in jo označi za nejezikovno ter politično motivirano, ker vsebuje neresnična in poljubno izbrana »dejstva«. Z izrazom (B) prekmurski knjižni jezik poimenuje normativno različico vzhodnoslovenskega knjižnega jezika 18. in prve polovice 19. stoletja (ob Dajnkovi nekoliko mlajši vzhodnoštajerski normi) in ne jezika, ki ga danes uporablja prek- murska protestantska cerkev pri bogoslužju (tj. jezikovno skoraj nespremenjene izdaje Štefana Kiizmiča in prekmurskih protestantskih piscev 19. stoletja), torej to, kar Greenberg imenuje pokrajinsko prekmursko knjižno izročilo ter ustaljen pokrajinski knjižni jezik v Prekmurju od 18. stoletja dalje. Greenbergovo Zgodovinsko glasoslovje ima ob ne spornem znanstvenem (kako- vostna raziskava slovenskega zgodovinskega glasoslovja, ki jo odlikujejo aktualnost, inovativnost in znanstvena veljavnost) tudi zelo velik kulturni pomen, saj pomeni pravo spodbudo in izziv za projekt zgodovinske slovnice slovenskega jezika, ki že od Ramovševih časov ostaja velika dolžnost slovenistov (dialektologov in historičnih je- zikoslovcev). Čeprav je bilo v Evropskem letu jezikov modno zanimanje za 1. i. »majhne jezike« že kar deklarativno določeno, Greenberg zanesljivo še povečuje za- nimanje za slovenščino, njen razvoj in narečno razcepljenost, ki v Evropi predstavlja pravo posebnost (dva milijona govorcev z bogato narečno različnost jo). S pomočjo njegove knjige - še posebej v znameniti zbirki heidelberške založbe Carl Winter Historical Phonology of the Slavic Languages ob prispevkih avtorjev, kot so Blaže Koneski (makedonščina), Rudolf Krajčovič (slovaščina), George Y. Shevelov (ukrajin- ščina), Zdzislaw Stieber (poljščina), Paul Wexler (beloruščina) - se v znanstvenem prostoru povečuje zanimanje za naš jezik, to pa pomeni, da postajamo v procesih združevanja Evrope prepoznavni najprej in predvsem po jeziku, s katerim tako uvel- javljamo svojo narodno in kulturno identiteto. Knjiga postavlja naše jezikovne meje in bivanje v evropskem prostoru v najstarejši slovanski naselitveni čas (od 6. stoletja naprej), določa slovenski kulturnojezikovni prostor in ga zgodovinsko ter jezikovno sooča z drugimi slovanskimi, germanskimi, romanskimi in madžarskimi vplivi. Gre za pomembno delo s področja zgodovinske slovnice in dialektologije slovenskega je- zika, ki postavlja slovenskemu jeziku trdne temelje in omogoča, da se na teh osnovah oblikuje premišljena in načrtovana jezikovna politika, ki bo lahko suvereno določala položaj sodobnega slovenskega jezika ob našem vključevanju v Evropsko zvezo. Prispelo januarja 2003 Received January 2003 Marko Jesenšek Univerza v Mariboru