Listek.
61
— Zgodovinski zbornik. Priloga »Laibacher Dioecesanblattu«. Izhaja v nedoločenih obrokih (sic!). Izdavatelj in odgovorni urednik Martin Pogačar, tiska »Katoliška tiskarna« v Ljubljani. Naročnina znaša po 50 kr. na leto. Namen novemu strokovnemu listu je z vestnim raziskavanjem zgodovinskih virov položiti temelj škofijski zgodovini. Zatorej bode »Zgodovinski zbornik« zbiral še nenatisnene listine ter prinašal znamenite, v redkih knjigah ali pogrešno objavljene rokopise, cerkveno zgodoviuske sestavke, životopise, a tudi popolne kronike posameznih fara. — Pred nami leže prve tri številke novega lista. V njih beremo najprej listino, s katero je nadvojvoda Ferdinand na prošnjo ljubljanskega škofa Tomaža Hrena potrdil vse od svojih prednikov ljubljanskim škofom podeljene pravice; dalje prinaša list jako korenito zgodovinsko razpravo »Stare pisane masne bukve kranjskega farnega arhiva«, in naposled temeljito oceno dr. Na^ potnikove knjige »Sveti Viktorin«. Vse prijatelje domače zgodovine opozarjamo na ta znameniti zbornik.
»Narodna knjižnica«. Urejuje Anton Trstenjak. I. zvezek. V Ljubljani 1889, 231 str. Cena 1 gld. 20 kr. — Važnega književnega podjetja se je lotil gospod Anton Trstenjak. Začel je izdavati zbirko izvirnih in iz raznih, zlasti slovanskih jezikov preloženih povestij, romanov, gledaliških iger in sploh leposlovnih proizvodov. Veseli pozdravljamo to podjetje g. Trstenjaka, ker živo čutimo, kakd tuja knjiga preplavlja slovenske naše rodbine, v katerih, dasi se štejejo za domoljubne, večkrat ne najdeš domače knjige. Veseli nas pa tudi, da je g. izdavatelj takoj s prvim zvezkom .»Narodne knjižnice« srečno pogodil. Objavil je v njem izvirni roman »Pobrat i m i«, ki ga je spisal g. dr. Jos. Vošnjak. Bralci našega lista poznajo g. dr. Vošnjaka iz prejšnjih letnikov kot jako ljubeznivega pripovedovalca; tudi širšim krogom narodovim se je g. dr. Vošnjak priljubil s svojimi iz preprostega naroda zajetimi povestimi, v katerih takd lep<5 opisuje vrline in napake kmetskega našega ljudstva In zdaj nam g. dr. Vošnjak tudi v svojih »Pobratimih« podaje lepo in zanimivo povest, v kateri nam živo slika razvoj socijalnega življenja in političnih bojev zadnja leta po slovenskem Štajerji. Za danes samo opozarjamo vse prijatelje slovenskega leposlovja na Trstenjakovo »Ndrodno knjižnico« in zlasti na Vošnjakove zanimive »Pobratime«, o katerih hočemo o priliki še posebej govoriti. — ¦»Narodna knjižnica« se prodaje samd v lepo vezanih izvodih, kar moramo še posebno odobravati.
Odlikovanje slovenskega učenjaka. Jugoslovanska akademija v Zagrebu je učenega rojaka našega g. prof. dr. Gregorja Kreka v Gradci imenovala za svojega dopisu-jočega člana.  Iskreno  čestitamo !
Nektera duhovna opravila. Labaci 1888. Sumptibus et literis successorum Blasnik Pod tem naslovom je izšla knjiga, katero, kakor kaže že napis, naj bi rabili v prvi vrsti duhovniki. — Pri prvem pogledu mi je ugajala ta knjiga zelo, kajti oblika, popir, tisek — vse je tako pripravno in lično, kakor si morem želeti — no, znano je pa tudi, da nam novega cerkvenega obrednika res treba. O vsebini omenjene knjige, o razvrstitvi in slovnici pa moram reči javno nekaj besed.
Da je naše slovensko ljudstvo verno, svedoči nam naša prebogata književnost z nabožno vsebino Redka je hiša brez »pratike«, a še redkejša brez molitvene knjige. Zato pa moram grajati očitno, da so baš najrazširjenejše knjige pisane v slabi, da, v pravi rokovnjaški sloveuščini. Dandenašnji hoče biti že .vsakdo pisatelj, dasi o slovnici nima morda niti pojma. To velja tudi o knjigi »Nektera duhovna opravila«. Pisatelj te knjige ni objavil svojega imena, kar je čisto prav, kajti lovorik si ni pridobil s tem delom in morda mu je očitala vest, da slovnice ne pozna,  zato je ostal prikrit.
02
Listek.
Vsebina omenjene knjige kaže največjo nedostatnost. Knjiga ima dva dela: i. pars prior in 2. pars posterior s pristavkom — appendix. Izvirno je že to, da ima knjiga slovenski napis in latinsko razdelitev. Prvi del nam podaje uavadnejše molitve, molitve ob posebnih prilikah in potrebah. Drugi del podaje navod, kako je pokopavati mrliče in kako se vrše" razna blagoslovila. Pristavek obseza misijonske pesmi, molitve po maši in pri obhajilu bolnikovem. — Čudim se, da urednik te knjige molči o najpotrebnejšem svetstvu, o sv. Krstu, govori pa o pogrebu, ki po naši ve"ri ni tako potreben. Čudim se, da urednik bolnika obhaja, ne privošči mu pa maziljenja s sv. oljem in pa papeževega blagoslova.   Kakšen namen ima torej ta knjiga, jaz ne uganem in-morda še kdo drugi ne. —
Razvrstitev vse knjige in posameznih molitev z ozirom na jezik kaže res pravega slovanskega duha urednikovega. Če je molitev napisana v treh jezikih, imeti mora prvo mesto jezik latinski, drugo nemški in napdsled bodi slovenski. Za tako odlikovanje moramo biti res hvaležni.
Kar se tiče slovničnih napak, dovoljujem si navesti nekoliko vzgledov. Pisatelj rabi: tavžent, manjkalo, gnada, žegnana, procesija, tura, marternik itd. tujke, za katere imamo tako lepe domače izraze. Dalje ne pozna razlike med dovršnimi in nedovršnimi glagoli: zgodi se tvoja volja (str. 3. v. 15.), Bog, od katerega pridejo sv. želje (str. 36. v. 27.), upam in se zanesem (str. 5. v. 7.). Vzgledi nedoslednosti: jedenkrat stoji: po kriz«, potem zopet po križz, — časih: kateri — včasih: ne/Steri; zopet: Lavren«/, Vincen«/ a tudi: Gervazz, Protazz, milost in gnada. Pisatelju je neznano, kdaj naj piše z in kdaj iz. N. pr.: z obličja v obličje gledati (str. 5. v. 12.); varuj jih iz Siona (kaj je Bog v Sijonu?!); kruh z nebes si jim dodelil (ali ne iz nebes ?!) — Ne vem, čemu rabi pisatelj: doli je šel pred pekel . . . gori je šel v nebesa . . ? — Besede: ravno, (eben), dopasti, (gefallen) pričajo same, da niso naše, Napačno je pisati: slonokcrteni, osramočeni, zelLfe, sile sem kriv. Neodpustno pa je, da pisatelj ne razločuje spolov pri sklanji: narvečj? dobrota (str. 5. v. 20.), vrata nebeška (str. 24. v. 9.), pravična dela (str. 32. v. 23.) srca vdam? (str. 33. v. 1.), začni . . . naše dejanje in spremljaj ga s svojo sv. pomočjo (str. 37. v. II.), tvoja šiba in tvoja palica ste me tolažila (str. 43. v. 3.) itd. Napačno je: oh, obrni tedaj (str. 30. v. 3.) mesto: torej. Kaj poreko nekateri bralci o oblikah duhoven (mesto: duhovnik), kot zadolženi podlož«/ (mesto: podložniki), Izraelove razkropljen (str. 38. v. 17.), z vsemi izvoljenimi doseči (str. 21. v. 22.), "kličejočega, ljudstva (str. 36. v. 14.). Ali je to slovensko: daj, prosimo, da njo za nas prositi čutimo . . . ., ker je iz tvoje volje cesar postal .  . ., da nam zanes?, prosimo te, usliši nas . .  .
Dosti! Navedene napake kažejo zadostno, kolika je nedostatnost pri knjigi »Ne-ktera duhovna opravila««. Take in jednake napake se širijo med mili naš narod leto za letom po knjigah, katere ljudstvo najčešče prebira! — Ako bi te vrste vplivale na paznost naših pisateljev pri spisovanji nabožnih knjig, potem sem dosegel   namen svoj.
—/.
Muzejsko društvo za Vojvodino Kranjsko je minulega leta po oblastveno potrjenih pravilih prevzelo nalogo vsestranski gojiti deželoznanstvo, pomnoževati v deželnem muzeji znanstvene zbirke, prirejati dotična predavanja ter z izdajo letnega izvestja širiti in pospeševati deželoznanstvo v krogih vseh omikancev. Društvo je to svojo nalogo tudi po moči zvrševalo in sme se zarad mnoge hvalevredne udeležbe občinstva zadovoljno ozirati na večletno svoje delovanje. Jednako je nekdanje historično društvo z velikim vspehom preiskavalo deželno zgodovino in vsi strokovnjaki spoznavajo njegova od leta 1847. do 1868. priobčena poročila za izvir visoke vrednosti, iz katerega se zajema znanje kaj bogate prošlosti kranjske dežele. Zal, da so neugodne okornosti prisilile obe društvi ustaviti   delj   časa delovanje;   razven   tega  je   historično   društvo   pred nekaterimi leti   z