361
Potovanje po Koroškem leta 1795
France Kotnik
Leta 1798 je izšla knjiga, ki nosi naslov: Reise durch einige Theile vom
mittäglichen Deutachland und dem Venetianischen. Erfurt in der Henning-
schen Buchhandlung. — Oktav — 40 strani.
Spisal jo je neki J. H. G. S. (= J. H. G. Schlegel).
Kakor je iz vsebine razvidno', je bil pisatelj poi poklicu zdravnik, po
veroizpovedi pa protestant.
V uvodu se obrača avtor proti tistim potopiscem, ki so Korošce in
Koroško slabo in površno opisovali. Toda noben popotnik ni nakopičil
toliko laži in surovosti kakor Röder (sedaj diakoo v Marbachu na Würtem-.
barskem) v svojih potovanjih po južni Nemčiji (Zv. II. in III.). On pa se
je kot nestrankarski inozemec prepričal o nasprotnem.
Potopisec je nastopil pot konec junija iz Štajerske. Neumarkt je zadnja
poštna postaja na Štajerskem. Pot ga je vodila s poštnim vozom sko2;i Breze
(Friesach), o katerih napačno trdi, da sc stari Virunum. Šent Vid ob rekah
Vilici in Glini z mestnim obzidjem in jarkom ima okoli 5000 premožnih
prebivalcev. V mestu jie skladišče železa, ki izvira iz Hüttenberga in s kar
terim meščani trgujejo z Italijo. Na potu proti Gospe Sveti je deževalo.
Videl je koroške kmete, ki so bili odeti v slamnate plašče, kar je čudno
videti, ker se z daljave zdi, da hodijo figure brez glave po polju. Slamnate
plašče izdelujejo na ta, način, da na gornjem koncu zvežejo' potrebno^ množino
najdaljše slame. Ko je ogrinjač gO'tov, ga denejo čez glavo, tako da visi
okoli in 0'koU čez teto in dovolj varuje pred dežjem in snegom. Kakor vemo',
so izdelovali plašče, ki naj bi varovali pred dežjem, iz lipovega ličja na
Kočevskem na Peci, na Gorenjskem in drugod, na Kobanskem pa je bil
narejen iz kostanjevega lubja, iz kostanjevega listja ali pa mešan. Pohorci
so ga dlelali iz lasana (tarex britoides), ki spada v razred polutrav ali sašev,
pa tudi iz ločja ali rogoza so ga izdelovali. Ličnik in plašč iz rogoza je
zelo staro indcevropsko oblačiloi (Slovenske starosvetnosti str. 21—24).
Nato }e prišel popoitnik na Gosposvetsko polje, ki je spomladi in jeseni
veanoma močvirnato, poleti pa skoraj popolnoma suhO'. Kraj je znan po
mestu Salte ali Tibumija. Tibumijo je pisatelj zamenjal z zgo-mjekoroško
Teumijo. Nato pripoveduje, da so na vojvodskem stolu umeščali z mnogimi
smešnimi ceremonijami koroškega vojvodo, kar seveda ne odgovarja resnici,
ker se je umeščanja vršilo pri Krnskem gradu na knežjem kamnu.
Nadaljeval je pot proti Celovcu. Pravi, da ga Slovenci imenujejo Selovec.
To je seveda napačno. Mesto je imelo takrat 10.000 prebivalcev. Vse hiše
so bile še pokrite s skodlami. V njem je tovarna za sukno in za svinčeno
belilo. Tovarna za sukno izdeluje blago srednje kakovosti, druge pa mou-
selin, manchester in piquet, toda sedaj so po vojski s Francijo nazadovale
in ne zaposlujejo tolikoi delavcev kakor pred 5. do 8 leti.
V višjih krogih govorijo v Celovcu veliko italijansko, zdo redko pa
francosko. Cenzura je v Celovcu zelo stroga.
362 _ . France Kotnik
Popotnik se je obrnil nato proti Beljaku. Iz Vrbe ob Vrbskem jezeru so
prišli po jezera splavi, naloženi z železnino. Te splave so vlekli ob kanalu,
ki veže Celovec z Vrbskim jezerom, ljudje z vrvmi. Beljak (navaja tudi lokal
Ublak) ima 3 velike semnje: v avgustu, v septembru in o svetih 3 kraljih.
Na te prihaja iz Italije in z Dunaja veliko trgovcev, ki uvažajo poitrebne,
a tudi luksuzne predmete, in proda^jo tudi slabo blago za visoke cene.
Mnogo ljudi prihaja iz bližnje in daljne okolice. Ko se približa večer, začnejo
kmetje pojedati in popivati, pijejo v velikih množinah italijansko in tirolsko
vino pa tudi žganje. Plešejo cele noči, tako' da se sliši iz vsake gostilne
muzika in vpitje.
Beljaški trgovci govorijo večinoma nemško, laško in slovenskoi, ker trgu-
jejo z vsemi tremi narodi. Beseda pastor velja v Beljaku za psovko.
Iz Beljaka je potoval pisatelj v nemški Plajberk, od tod pa ga je vodila
pot na Dcbrač, kjer stojita dve cerkvi, eno so sezidali Slovenci, drugO' pa
Nemci. Z njega je posebno lep razgled v Ziljsko dolino, kjer" so razkropljene
slovenske vasi, na travnikih pa majhne lesene hišice, v katere shranjujejo-
seno. Po pašnikih se pasejio črede govedi, ovc, koz in konj. Potres je leta 1345
odkrhnil velikoi skalo in zasul dva trga in 17 vasi. Da bi pomirili rebeljsko
upoirniško goro, so sezidali na vrhu oni dve cerkvi. Ob vznožju je Podklošter
(Podclolhtram), vrstijo se slovenske vasi Blače, Bistrica, Čače itd.
Ko se je vrnil z gore, je nadaljeval pot v Ziljsko dolinoi, kjer so tam-
kajšnji Slovenci uprav obhajali svoje žegnanje (semenj). Slovenci (Wenden)
se imenujejo Slovenci ali Selanci =: Ziljanci, nikoli pa ne Windi ali Wendi.
To ime so jim dali Nemci. Gostili so se na prostem, ukali in plesali. Slovenec
je večinoma vitek, bolj okreten ko debel, je pravilnega obraza, po noši se pa
ne razlikuje od nemških koroških kmetov, čeravno je bila njih noša nekoič
tudi tako posebna kakor ženska. Nosili so namreč koničast klobuk, okoli
vratu velik ovratnik, prsnik z naramnicami, kratko suknjo, kratke široke
hlače in podvezne čevlja. Očitajo jim zahrbtnost, zvitost, sovražnost proti
Nemcem in spretnost v prevari in celo v kraji. Toda pisatelj misli, da je
veliko tega pretiranega, in, če se v čem pregrešijo proti Nemcem, so to ti
večinoma sami povzročili.
Slovenka je vitka, večinoma pa še debela in zelo tršatega telesa in neredko
najlepšega obraza. Črne oči in črni lasje so pri njih češči ko plavi lasje in
modre oči, ki jih imajoi koroški Nemci. Svojo narodno nošo so še popolnoma
ohranile, ni pa v ničemer podobna oni lužiških Srbkinj. Glavo pokriva avba,
ki je narejena iz finega belega blaga. Čez njo jie potegnjen črn trak, podobna
je tako imenovanim dunajskim kapam. Razlikuje se v tem, da je zadnjek
(solčavski izraz za nemški Deckel pri avbi) potegnjen malo niže. Traki na
njej: so narejeni iz več ali manj finih čipk ali iz fileja in segajo' daleč dol
v obraz in frirajp ob vetra ali hitri hoji sem in tja. Okoli vratu nosijo pisane
korale, ki visijo poleg prsnega traka nekoliko nai oprsnik. Telo obdaja steznik,
ki ga komaj vidimoi, ker ga večinoma pokriva nabran ovratnik, ki je narejen
iz precej fiaega platna. Zadaj je daljši, proti plečam pa krajši, na vratu je
zavezan in tudi frfra ob hitri hoji. Prsi pokriva podolgem nabrana srajca
Potovanje po Koroškem leta 1TO5 363 ;
in naprej stoječ, večinoma z zlatom uvezen oprsnik, ki se nad njim zapira
steznik in varuje te dele pred nepoiklicanimi napadi drznih, hotniških rok.
Večinama hodijo v širokih rokavcih, ki imajo« tudi ob' najtežjem delu manšete.
Krilo je iz polplatnenega, pol volnenega blaga, ki se pri njih imenuje meslanka,
od ital. mezza, lana in ki sega ko-maj do kolen. Krilo p zdo nabrano', širokoi
in je poleg ravno tako kratkega predpasnika okrašeno s pestrimi trakovi.
Pas iz črnega, ozkega usnja', obložen z medenimi plo'ščicami, obdaja kolk.
Na pasu visi do roba krila, sličen jermen, ki no'si na koncu nož. Noigavice
so barvaste in odevajp dobro' raišičnata meča. Čevlji imajoi širo'ke pete in se
zavezujejo' s trako'vi, pod katerimi se vidita dva okro'gla velika jermena.
Pri slovenskih plesih igrajo s cimbalami, go'slimi in baso'm. Njihovi
plesi soi pravzaprav takšni kakor štajerski, a kljub temu imaijio mno'gO' svo'jr
stvenega. Sicer se tudi v malih kro'gih srednje hitro sučejO', to'da ti pritajni
obrati mo-ških p-roti dekleto'm delajo ples posebno zanimiv. Večkrat pleše ple-
salec in veseloi skače ali pa se suče sam, tudi njegovo' dekle se suče samiO'
in mu sledi v istih turah, dokler si ne zletita zop'Ct v objem in taka nada-
Ijiujeta ples. Kçr imaijo' kratka krila, večji del dekliškega telesa in oibenem
tudi deli, ki j;ih drugi naro'di skušajiO' zakrivati, bi|ejo v oči. A dekleta se
tako močno umivajo in drgajo', da izgubi naravna mesna barva svo'jo bledost
in mesO' pordeči. To' navado ni smatrati kot nesramno'St, ampak joi je pripisati
deželni navadi in staremu izroičilu. Niti sanja se jim ne, da bi kdo' to smatral
za nespo'dobn'O. Nekoč so nosila dekleta, po'sebno v Gornji Ziljski do'lini,
nedrija nepokrita in so tako ho'dila v cerkev in k obhajilu, toda na povelje
Marije Terezije so morala svoije znamenito'sti po'kriti in dudi daljše srajce
obleči, ki prej niso segale niti doi bokov. Če se jie pa korzet po'maknil malo
kvišku, se je videl mesnati del telesa. Če tega niso 'O'pustile, se jiim je pre-
P'O'vedalo hoditi v cerkev in k obhajilu.
Slo'venci imajo tudi ljudske pesmi, ki jih po'jejo med plesom, kar traja
ob žegnanjih več dni zaporedoma. V nekaterih krajih so imeli pred žegnanjr
skim pleso'm tudi vrtiljak s koinji, kar pa je sedaj večinoma oidlpravljeno',
ker se je pri tem^ marsikateri poinesrečil ali pa vsaj mo'čno ranil.
Lase spletejo dekleta v dve kiti, ki sta okrašeni z rdečimi, moidrimi,
zelenimi ali mešano'barvnimi trakovi. Kite so dolge in leteč visijoi po hrbtu.
Če je nestano'vitno' vreme, no'sijp' pO'd pazduho velikoi zvito' rutoi z rdečim
robom:. Ko' začne deževati ah snežiti, }o' 'ob-esijio' čez se, ker nikoli ne no'sijo
kamižole. Neveste nosijo isto obleko', le da je bolj skrbno napravljena in
dražja,. Ko se začne na ženitovanjih ples, no'si dekle ko's svilenega, blaga
v roki, ki ga izro'či plesalcu. K svatbam vsi gostje jezdijo in vsak mladenič
ima svoje dekle pred seboj na konju.
Nato se je poipotnik obrnil proti Beljaku, se peljal sko'zi Roižek v Rož,
ki je izmed najmikavnejših krajev na Spo'dnjem Koroškem. Proti Kožentavri
in Borovljam po'staja dolina zelo rodovitna. Potoival je v avgustu, in tedaj
je viselo na drevju polno sadja.
Prišel je v Borovlje, ki so znane po svojih rudnikih železa in po tovarni
pušk. K tovarni računajo sedaj 185 mojstrov in 400 pomočnikov, ki so skoraj
vsi Slovenci. Živijo tudi po okoliških vaseh in vsi delajo za skladišče v
364 France Kotnik
BoTOvljah. Ta tovarna oskrbuje armade s flintami, karabinerji in pištolami.
Leta 1793 je dobavila 1281 mušket in 6000 karabinerjev, leta 1794 pa samo
1000 mušket. Ker skoraj vsi prebivalci delajo za puškarno, se vedno čuje
ropot kladiv in v vsaki hiši so vsi zelo pridni. Delo je razdeljeno', eni delajo
te, drugi druge dele pušk. Borovlje so skoraj tO', kar je bila Aquileia v
starem Noriku glede orožarjev.
Popotnik omenja tudi ajdo, ki je lepo cvetela in obetala obilo zrnja.
Nato je zopet potoval v Celovec, na Gosposvetskoi polje in Šent Vid ob
Glini. Od tam pa v Trg (Feldkirchen). Opisuje, da imata Koroška in Štajerska
obilo golš, ki pa jih je proti ki-anjski in beneški meji, torej, med Slovenci,
vedno manj. Na Kranjskem jih razen v Radečah ni. To pripisuje temu, da
prebivalci teh krajev uživajo morsko sol. Pot ga je vodila nato mimo Osoj-
skega jezera v Beljak, Paternioo, Gmünd itd. v nemške kraje. Povzpel se
je na Standalpe. Nazaj grede je prišel h kopeli, h Karlsbadu, kjer vodo
vlivajoi na razbeljene kamne in jo tako segrevajo. To je zelo star način
kopanja. Zopet se je obrnil v Ziljsko dolino, kjer omenja slovenske vasi
Miči če, Pazrije in Blače (Watschich). Nekaj nenavadnega zanj je bil tam
kozolec. Slovenske kmetske hiše v teh krajih so večkrat pestroi poslikane
s človeškimi in živalskimi figurami v naravni velikosti. Slovenci imenujejo
Ziljsko dolino »Pri Zilji« (Prfile). Obrnil se je nato v Kanalsko dolino, kjer
skoraj v vseh krajih prebivajo Slovenci. Na potu je srečal slovenskega romarja,
ki je imel s seboj razne blagoslovljene predmete, tako svečo in voščen svitek,
ki ga je imel ovitega okoli klobuka. Na griču je obstal in se obrnil proti
Višarjam — od tam se namreč zadnjič vidijo Višarje —, se udarjal na prsi,
križal in molil. Govoril je tudi dobro nemško. Popotnik se je z njim zabaval
in videl, da pozna sorodstvo slovanskih jezikov, kranjskega, češkega, polj-
skega itd. Med pogovorom so prišli na kraj, cd koder je bil lep razgled na
Ziljsko dolino. Levo od Dobrača so Blače, Bodje, Poreče, Ćrešnje, Črešnjiani,
Šent Jur in gora, ki se imenuje Vrše, na Vršah (Windische Höhe).
Na Koroškem je bilo tedaj 14 luteranskih cerkvenih občin. Slovenski
protestanti so bih vfarani v Nemški Plajberk, ki je štel 600 duš. Fara je
imela slovenski po'družnici v Čajni in Zagoričah pri Poidkloštru. Danes pre-
bivajo slovenski protestantje še v Zagoričah in Sovčah, takrat pa so' še pre-
bivah tudi v Čajni. Protestantski pastorji so vsi iz Nemčije, le eden (Prugger)
je Korošec. Zatoi smatrajo Koroško za izgnanstvo, iz katerega skušajo^ kmalu
pobegniti. V nekaterih protestantskih občinah je mnogo Slovencev, izmed
katerih moški večinomai, ženske pa redkeje razumejo nemški, kljub temu pa-
storji pridigajo le nemško in le splošne cerkvene molitve se berejo v ljudskem
narečju slovensko^. Protestanti nimajo dobrih molitvenikov. Nad vse so pri-
ljubljeni Scheidberger, Spangenberg, Moller, Arnd, Schmolk, Heinrich Müller
hl podobni. Prva dva (Scheidberger in Spangenberg) sta bila pred dvema
letoma konfiscirana, ker sta vsebovala prepire s katoliško veroizpovedjo.
One stare knjige se podedujejo od roda do roda. Kakor vemo, je bila tudi med
slovenskimi protestanti v okolici Podkloštra razširjena Spangenbergerjeva
postila, ki si jo je od nekod izposodil tudi Andrej Šuster Drabosnjak.
Potovanje po Koroškem leta 1795__365
Prepisovanje slovenskih protestantskih molitev in pesmi pa je začetek
slovenskega koroškega bukovniškega slovstva.
Zanimivo je poročilo (stran 291), da nosijo planinski pastirji tudi tanke
lesene klobuke. V Slovenskih starosvetnostih str. 24 sem objavil sliko lesenega
klobuka v Etnografskem muzeju v Ljubljani in pisal: »Ali je to samo kurio-
ziteta, ali je bil ponekod običajen, se še ne da določiti.« Sedaj vemo, da je
bil pO' poročilu nemškega popotnika na koncu 18. stoletja na Koroškem
običajen. Zato lahko z gotovostjo sklepamo^, da je bil tudi na Kranjskem.
Repično olje (brassica napus) rabijo za peko krapov in za različna jedila,
nikoli pa ne za gorivo v svetilkah. Svoj čas so še v Celovcu branjevke pro-
dajale krape, ki so' jih pekle na repičnem olju.
Šoto so takrat kopali ob vzhodnem kraju Vrbskega jezera v Gorici
(Maria Loretto) in pri Trgu.
Ovčereja je dobro razvita. Laški in španski mrkači zboljšujejo ovčje trope.
Ovčji sir delajo samo v Ziljski dolini, drugod nikjer na Koroškem.
Čebeloreja ni neznatna, posebno na Zgornjem Koroškem. A tu ne vidiš
košev za čebele in tudi ne panjev (to je štorov, tršev), ampak samo podolgo-
vate štirioglate omarice — kranjčiče, ki so na sprednjem koncu okrašeni s
spodbudnimi podobami. Iz strdi varijo tudi medico, ki je splošno priljubljena
pijača, ker primanjkuje dobrega piva in vina.
AjdovO' cvetje smatrajo za najboljšo hrano za* čebele, zato ob času, ko
ajda cveti, transportira jo večino panjev iz Gornje Koroške na Spodnjo Koro-
ško', posebno pa v celovško okolico z vpregami in na rekah. Velikokrat pa
se vo'zovi s panji zvrnejo in tako' izgubijo precej rojev. Kdor pa stanuje blizu
Drave, pošilja panje na splavih v celo'vško okolico. Ker pa so splavi slabo
zbiti in splavarji nerodni, se večkrat do'gaja, da se po'nesrečijo z ljudmi in
čebelami vred. Že večkrat so se kmetje v celovški okolici upirali — razen
tistih, ki so jih tuji čebelarji za toi plačali — jemati čebele na ajidovo pašoi, ker
so mislili, da sledijo slabe letine. V septembru leta 1795 je prišlo celo do pre-
tepov. Ena stranka je šla O'borožena proti drugi in je pozdravila tujce, ki so
hoteli braniti svoje čebele in kmete, ki so jim dali prenočišče in dovolih, da
so čebele pasli nai ajdi, s kamenjem. Razbili so jim panje, kar so jih dosegli.
Spor je postal tako resen in nevaren, da so poklicali iz Celovca vojaštvo,
ki je marširalo prO'ti upornikom. Kmetje so se obupno branili in ranili več
vojakov. Končno sta se obe stranki le pomirili. Nekateri so' trdili, da čebele
s tem, da se dotikajo ajdovega cvetja in izsesajo med, uničijo organe oploditve
in ovirajo nastanek plodu. Drugi pa so trdili, da se oploditev celo pospešuje.
Vprašali so neki kolegij:, da o tem odloči. Ali so tam to vprašanje že rešili
ali ne, popotniku ni znano.
Leta 1780 je Koroška izvozila.za 427.858 goldinarjev železa, za 249.192
goldinarjev jekla, za 32.103 gld. svinca, za 14.500 gld. bakra, za 19.488 gld.
kalamina (galmaja) itd. Uvo'zila pa je za 138.000 gld. italijanskih vin, za
155.600 gld. žganja, za 40.480 gld. sladkoirja, za 83.350 gld. žita itd. Pri
tem drugi potrebni predmeti niso vračunani.
366 France Kotnik
Korošec mora piti iz ječmena varjeno pivo ali pa koritnjak (Steinbier),
ki ga varijo iz ovsa, ki mu dodajo malo hmelja. Medtem ko Tirolci, Kranjci
in Štajerci, ki so pod istim vladarjem, pijejo vino po 8 do 12 krajcarjev, mora
Korošec zanj plačevati po 24 do 28 krajcarjev. Po navadi pijejo' laško (veči-
noma goriško) in štajersko vino, pa tudi pravo italijansko.
Drabosnjak pravi v Svovenjam Obaceju v. 293—296:
»Baram (berem), da so se pomujale deklze brumne biti
Sedei se kna shavajoi svoi fruht ubiti
Prej! SOI ble deklze kokor zhista susana
Sedei se ana sramuje kader mora biti sama.«
Nemški potopisec potrjuje Drabosnjakove verze in pripoveduje, da dekleta
sedaj občujejio tudi z oiženjenimi moškimi, ker so jim fante JDOslali v vojsko
in da ubijajo mladi plod v telesu. Nagibi k temu so bojazen, da bi izgubile
dbbro ime, manj se bojijo« kazni, ki za tako dejanje ni velika, rade živijo
udobno, so lene in malomarne. Malomarnost je koroškemu ljudstvu posebno
prirojena. Zdi se, da so to vzroki, ki povzroičajo to grozovitost.
Vojska s Francozi je pobrala na Korošliem vse moške, tako da popotnik
leta 1795 skoraji ni videl neoženjenega moškega, ki bi bil starejši od 17 do
18 let. Zato je bilo tudi zelo malo porok.
Potopis nam je odkril marsikatero etno'grafsko in kultumohistoricno zani-
mivost iz življenja koroških Slovencev, posebno Ziljanov pred 150 leti, celo
iz življenja slovenskih protestantov izvemo nekaj novic.
Résumé
VOYAGE A TRAVERS LA CARINTHIE EN 1795
Du livre: «Foyage a iraoers certaines parties de l'Allemagne méri-
dionale et de la V énétieyy (Reise durch einige Theile von mittäglichem
Deutschland und dem Venetianischen, Erfurt 1798) l'auteur a tiré avant
tout les curiosités ethnographiques qui ont trait aux Slovenes de Carin-
thie, a ceux particulierement qui habitent la vallée de la Zilja: la fete
patronale de Podklošter, les costumes nationaux féminins de la vallée
de la Zilja, les danses nationales, l'armurerie de Borovlje, les maisons
paiisannes de la vallée de la Zilja, les protestants de la Carinthie, le
chapeau de bois du berger, les «pâturages» pour abeilles (champs de
Sarrazin) dans lu plaine de Celovec, l'exportation et l'importation des
produits, l'assassinat du foetus dans le sein maternel etc.