36 arhitektov bilten • architect's bulletin • 236 • 237 Infrastruktura Arhitektura/infrastruktura 2 Peter Šenk Nekaj misli o razmerjih med arhitekturo in infra- strukturo v sodobnosti sem v 223. številki Ahitekto- vega biltena leta 2020 sklenil z retoričnim vpraša- njem, ki odzvanja in radikalizira apel Alda van Eycka z namenom neločljive povezanosti arhitekture in urbanizma:1 »Je prišel čas, da k arhitekturi pristopi- mo na infrastrukturni način in k infrastrukturi na ar- hitekturnega?«2 Grajena infrastruktura je najvidnejša sled človekove- ga delovanja v antropocenu. Ta ima neposreden vpliv na naš ekosistem in je zato pomembna temo za okolj- ske študije, pa tudi urbani (in arhitekturni) metaboli- zem. Tako kot arhitekturo, sodobni pristopi koncept infrastrukture in njen diskurz, onkraj strogo tehnič- nega, umeščajo v širši urbani, družbeni in okoljski kontekst. Vendarle pa je s tehnološkim operativnim predznakom infrastruktura razumljena kot fizični okvir, nekakšna podstat, ki omogoča razvoj progra- mov in delovanje družbe. Če se ozremo nekoliko v preteklost, smo že dobrega pol stoletja priča hibridizaciji (tradicionalne) arhitek- ture. Pogled v prihodnost eksperimentalistov iz šest- desetih let prejšnjega stoletja, kot navaja Simon Sa- dler, namreč zaznamuje »ključni intelektualni mane- ver«, ki omogoči dojemanje arhitekture kot medija, posrednika med individualnim telesom, družbenim telesom, umetnimi občutki (dražljaji) in naravo, na- mesto njenega tradicionalnega pojmovanja kot ume- tnosti gradnje zatočišč.3 Po Marshallu McLuhanu je namreč stanovanje, po analogiji z obleko, ki je osebni podaljšek naše kože, prav tako podaljšek mehanizma za nadzor toplote našega telesa, medtem ko so me- sta še nadaljnji podaljšek telesnih organov. Vendarle pa McLuhan obleko pojmuje kot osebni podaljšek, stanovanje ali zatočišče s podobnim namenom funk- cionalnega telesnega ovoja za družino ali skupino ter mesto za zadovoljevanje potreb večjih skupin. Poleg primarne funkcionalnosti medija ovoja pa sta »[o] bleka in stanovanje, kot podaljška kože in mehaniz- ma za nadzor toplote, medija komunikacije, pred- vsem v smislu oblikovanja in spreminjanja vzorcev človekovega združevanja in skupnosti«.4 V epilogu knjige Theory and Design in the First Machine Age, izdane leta 1960, je veliki zagovornik eksperimentov in tehnološkega pristopa k arhitekturi Reyner Ban- ham podvomil o kompatibilnosti tradicionalnega pri- stopa k arhitekturi in novih tehnoloških možnosti in potreb. Ob tem je v svojem značilnem provokativ- nem tonu zapisal: »Arhitekt, ki namerava teči s teh- nologijo, zdaj ve, da bo v hitri družbi in da se bo, če bo hotel vztrajati, morda moral kosati s futuristi in odvreči svoje celotno kulturno breme, vključujoč profesionalni videz, s katerim je prepoznan kot arhi- tekt. Če pa se odloči, da tega ne stori, bo morda ugo- tovil, da se je tehnološka kultura odločila nadaljevati brez njega.«5 Reyner Banham je imel v času izida knji- ge še izredno optimistično stališče glede osvobajajo- čega potenciala tehnologije, saj jo je razumel pred- vsem kot politično nevtralno podporno sredstvo za razvoj družbe. Svojo naivnost je spoznal skoraj dvaj- set let kasneje.6 V sodobnosti so takratne dileme še vedno relevan- tne. Tehnološka kultura je postala del našega (tudi arhitekturnega) vsakdanjika. Vprašanje, ki se zasta- vlja, pa je, kdo ali kaj sledi komu ali čemu? Naj spo- mnimo, da je bilo Banhamovo navdušenje nad mo- žnostmi tehnologije pospremljeno z iskanjem »dru- ge arhitekture«, saj naj bi bila arhitektura zavezana iskanju svoje lastne izraznosti, ki ustreza tako tehno- loški realnosti kot sodobnosti življenja. Pri tem pa poudari, da bi arhitektura morala prevzeti usmerja- nje razvoja tehnologije, in ne obratno.7 Iskanje for- malnih (oblikovnih) izzivov in rešitev, ki jih ponuja tehnologija, je tako smiselno le ob upoštevanju tudi družbenega, kulturnega, prostorskega in material- nega konteksta. Infrastrukturni pristop ponuja po- skus odgovora na zastavljeno dilemo. V na začetku navedenem prispevku sem obravnaval koncept infrastrukturnega urbanizma, ki ga je s sed- mimi točkami definiral Stan Allen leta 1999. V njego- vih definicijah so zajeta načela preseganja golega re- prezantacijskega okvira, tako značilnega za tradicio- nalni pristop in laično mnenje o arhitekturi. Sodobna arhitektura, katere vodilo je učinek, je konceptualna, materialna praksa, ki ima s svojim ravnanjem razse- žnejše dolgoročnejše vplive. Prav s tem zavedanjem sta sodobna koncepta »infratekture (infratecture)« in »prostorske infrastrukture (spatial infrastructure) le- gitimna pristopa v dveh merilih. Zanimivo, arhitektur- no merilo bi pričakovali v konceptu »infratekture« in prostorsko v konceptu »prostorske infrastruktura«, a gre za ravno obratno. Infrastrukturo, ki ni načrtovana sektorsko, ampak po- leg odlične tehnične rešitve obsega tudi družbeno, kulturno, ekološko in ekonomsko dodano vrednost, Marc Verheijen imenuje infratektura.8 Zasnovana je s povezovanjem različnih strok in jo razumemo kot ne- ločljiv del trajnostno zasnovanega sodobnega okolja. Izpostavljen je ciklični aspekt pri njenem načrtova- nju, ki presega enostranske odločitve posamezne 1 »Menim, da je prišel čas, da k arhitekturi pristopimo na urba- nistični način in k urbanizmu na arhitekturnega.« V: Smithson, A. M., ur., 1974. Team 10 Primer. Cambridge (MA), London: MIT Press, str. 73. 2 Šenk, P., 2020. »Infrastruktura/Arhitektura«, Arhitektov bilten/ Architect’s Bulletin 223, str. 20–23. 3 Sadler, S. 1999, The Situationist City. Cambridge (MA): MIT Press, str. 148. 4 McLuhan, M.,2003. Understanding Media: The Extensions of Man. Corte Madera: Gingko Press, str 173. 5 Banham, R., 1980. Theory and Design in the First Machine Age. Cambridge, MA: MIT Press, str. 329, 330. 6 Banham, R.,»Towards Pop Architecture«, v: Banham, R., 1981, Design by Choice, ur. Reyner Banham in Penny Spark. New York: Rizzoli. 7 O temi iskanja »druge arhitekture« v šestdesetih letih prej- šnjega stoletja gl. Šenk, P., 2015. Kapsula: Tipologija druge ar- hitekture. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. 8 Verheijen, M., 2015. Infratecture: Infrastructure by Design. Rotterdam: nai010 publishers. Sl. 1: »Transfer«: Grand Central Terminal, New York; avtorji: Cornelius Vanderbilt, John B. Snook, John Wellborn Root, Alfred T. Fellheimerr. Foto: William Davis Hassler, via commons.wikimedia.org. Sl. 2: »Infrazgradba«: La Défense, Pariz; različni arhitekti, nadzor Public d'Aménagement de la Défense. Foto: Bretwa, via commons. wikimedia.org. Sl. 3: »Premoščanje«: Erazmov most, Rotterdam; avtorji: Ben van Berkel, UN Studio; Kors Noorlander / Jaco Reusink, enginering office Rotterdam. Foto: Debot, via commons.wikimedia.org. 1 2 3 37arhitektov bilten • architect's bulletin • 236 • 237 Peter Šenk stroke za posamezni element infrastrukture. Med- tem ko so posamezni deli infrastrukturnega projekta strokovno obdelani, je pomembno ohranjati tudi ce- lostno vizijo njene izvedbe. Prav zato naj bi bil infra- tekt sposoben misliti in delovati v različnih merilih, povezovati različne stroke in sodelovati z deležniki, kot so civilna družba, uporabniki, prebivalci, naročni- ki, administracija ter zastopniki drugih interesnih skupin. Avtor v knjigi z istoimenskim naslovom pred- stavi vrsto infrastruktur, izvedenih infrastrukturnih projektov, ki imajo infratekturne kvalitete, in jih obravnava skozi 15 pogledov. Ker je zanje značilno vključevanje in raznovrstnost, ne preseneča, da je posamezen projekt obravnavan glede na izražen po- gled, ob zastopanosti preostalih pogledov v manj iz- razitem deležu. Pogled z imenom »transfer« ilustrira z berlinsko postajo Hauptbahnhof in newyorško Grand Central Terminal, pariška La Défense in Les Halles sta predstavnika pogleda »infrazgradbe«. Po- dobno teme ali pogledi, kot so »točka odločitve«, »trgovanje«, »v temi«, »premoščanje«, »ponovna uporaba«, »umetnost«, »shramba«, »24/7«, »ulica«, »(ne)ograjevanje«, »obcestni biotopi«, »prostori hi- trosti« in »panorama«, presegajo okvir tehničnega pristopa k urejanju, ki je s pristopom infratekture mogoče in ustrezno. Navedeni primeri, od pariškega trga Place Charles de Gaulle, rotterdamske postaje metroja Beurs, londonske podzemne postaje North Greenwich ali Spui Souterrain v Haagu do rotterdam- skega Erazmovega mostu, pariškega Le Viaduc Des Arts, stockholmskega Stadsmuseet ali ulične ume- tnosti v Sao Paulu, parkirišča v Lyonu, londonske Ex- hibition Road in panoramske avtoceste A2 med Am- sterdamom in Utrechtom, če navedemo samo neka- tere bolj poznane, potrjujejo konceptualni moto in- fratekture: »najkrajša pot med dvema točkama je ti- sta, ki vam je v zadovoljstvo«. Pa ne gre za hipno za- dovoljstvo, ampak predvsem za celosten odgovoren pogled na zastavljeni problem. Drugače od infratekture, ki ima izrazito prostorsko, včasih celo teritorialno razsežnost, pa je koncept pro- storske infrastrukture, kot jo definira José Aragüez, zavezan merilu in praksi arhitekture. Avtor poudarja, da je večina današnjih zgradb zasnovana na podlagi Le Corbusierovega koncepta Maison Dom-Ino, ki ga ozna- či za ključni koncept prostorske infrastrukture dvajse- tega stoletja. Seveda pa je prostorska infrastruktura (lahko) še mnogo več in postane tako analitično kot projektivno orodje. Zdi se, da nadgrajuje pojem »tipa« Quatremère de Quincyja iz devetnajstega stoletja in je po avtorjevem mnenju podoben konceptu »struktur- ne enote kot nereduktibilnemu bistvu arhitekturne forme«9 Kennetha Framptona, ki se nanaša na teorijo tektonike in jedrno formo (Kernform) Karla Bötticher- ja.10 Vendarle pa se pojem prostorske infrastrukture od navedenih kot tudi od »prostorske strukture« dvoj- ca Pezo von Ellrichshausen razlikuje. Pri prostorski in- frastrukturi gre predvsem za prostorsko organizacijo, ki ne temelji (zgolj) na izpostavljeni tektoniki ali repre- zentaciji; konstrukcijski sistem sicer ima ključno vlogo pri materializaciji prostorske infrastrukture, a se z njo ne enači.11 Aragüez prostorsko infrastrukturo opiše kot »hevristično napravo za ustvarjanje novih modelov prostorskih organizacij v arhitekturi« v desetih toč- kah.12 Forma proti obliki, programska imanenca, na- mensko ravnotežje med redom in raznolikostjo – na- proti tridimenzionalnim pogojem polja, kritični pro- ces, onkraj ločevanja nadstropij, mehko coniranje, od arhitekture nasproti inženirstvu k hibridu arhitektura- -inženirstvo, od skrivanja do integracije servisov ter stilska nereferenčnost. Pristop je podkrepljen z nekaj primeri načrtovanih in zgrajenih prostorskih infra- struktur; muzej sodobne umetnosti MUSAC v Leónu v Španiji arhitektov Mansilla+Tuñon Arquitectos, ladijski terminal v Jokohami arhitektov FOA, projekt knjižnic Two Libraries, Université de Jussieu arhitektov OMA, projekt pisarniške stavbe Villa VPRO arhitektov MVRDV, projekt foruma za glasbo, ples in vizualno kul- turo v Gentu arhitektov Toya Ita in Andrea Branzija in mediateka v Sendaiu Toya Ita potrjujejo možnost raz- biranja (generativnega) koncepta prostorske infra- strukture v oblikovno in konceptualno zelo raznolikih arhitekturah. Bi koncepta infratekture in prostorske infrastrukture lahko že bila odgovor na v začetku zastavljeno reto- rično vprašanje? Nemara se odgovor skriva v pristo- pu. Kot odziv na zgoraj navedeno Banhamovo stali- šče o vlogi arhitekta (pred dobrega pol stoletja) sem v jubilejni reviji Hiše 50 – na prelomu (maj 2023) na vprašanje, katere dileme bo morala razrešiti arhitek- turna in prostorska stroka v prihodnjih 25 letih, odgo- voril, da bi v današnjem času zapis morda zvenel ta- kole: »Arhitekt, ki namerava teči z mnogovrstnostjo, zdaj ve, da bo v raznoliki družbi, in da se bo, če bo hotel vztrajati, morda moral kosati z avtorji-kuratorji/ skladatelji-producenti/misleci-strategi ... in odvreči svoje tradicionalno kulturno breme, vključujoč profe- sionalni videz, s katerim je prepoznan kot arhitekt. Če pa se odloči, da tega ne stori, bo morda ugotovil, da se je trajnostno naravnana, interdisciplinarna, vklju- čujoča kultura odločila nadaljevati brez njega.« 9 Frampton, F., 2014. »Rappel a l'Ordre: Zagovor tektonike,« v: Tektonika v arhitekturi, ur. Petra Čeferin. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, str. 51. 10 Bötticher, K., 2014, »Tektonika Grkov«, v: Tektonika v arhitek- turi, ur. Petra Čeferin. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, str. 119–28. 11 Aragüez, J., 2022. Spatial Infrastructure: Essays on Architectu- ral Thinking as a Form of Knowledge. New York, Barcelona: Ac- tar Publishers. str. 129-149. 12 José Aragüez, str. 137. Sl. 4: MUSAC, León; avtorji: Mansilla + Tuñón Arquitectos. Foto: Circo M+T, via commons.wikimedia.org. Sl. 5: »Ulica«: Exhibition Road, London; avtorji: Dixon and Jones. Foto: Peter Šenk. Sl. 6: Pristaniški terminal, Jokohama; avtorji: FOA, Structure Design Group / Arup. Foto: Peter Šenk. Sl. 7: Villa VPRO, Hilversum; avtorji: MVRDV. Foto: Rob't Hart, via commons.wikimedia.org. Sl. 8: Mediateka Sendai, Sendai; avtorji: Toyo Ito & Associates. Foto: Ymblanter, via commons.wikimedia.org. 4 5 6 7 8