DELAVSKA POLITIKA GLASILO SOCIALISTIČNE STRANKE JUGOSLAVIJE. Uredništvo fe v Mariboru, Raške cesta 5, poitni predal 22. Rttkopisi se ne vračajo. Nefrankirana pisma se na Uprava: Mariber, Raška cesta 5, poitni Ljnbljana VII, Zadružni dom, sprejemajo, preda) 22. Izhaja vsako sredo in soboto. Naročnina za državo SHS znaša mesečno 10 Din, za inozemstvo mesečno 15 Din. Malih oglasov, ki služijo v posredovanje in socijalne namene delavstva ter nameščencev, stane vsaka beseda 50 para. Debelo tiskana beseda stane 1.— Din. Malih oglasov trgovskega značaja, stane beseda 1.— Din. V otglasnem delu stane pe-titna enostolpna vrsta 1.50 D. Pri večjem številu objav popust. Čekovni račun: 14.335. — Reklamacije se ne Srankirajo. Štev. 96. Sobota 1. decembra 1928. Lečo 118. K 1. decembru. I veselice ljudem, ki so krivi njihove otroke lahko pozove, ne pa na ob-bede. Člen 12. ustave pravi: »Nihče hod, ki ga prireja privatna inicijativa. ni dolžan sodelovati pri slavnostih in General Maister naj si za svoje poho-praznikih, kakor edino pri državnih ; de išče drugje udeležencev, praznikih, v kolikor določa to poseben Kadar bomo pa praznovali praz-zakon za osebe, ki so pod očetovskim - nik svobodne jugoslovanske repub-ali varuškim nadzorstvom ali pod vo- j like, takrat bo pa tudi delavstvo so-jaško oblastjo.« Torej na proslavo dr- j delovalo, žavnega praznika, ki se vrši v šoli, se ------- Višek klerikalne demagogije. Jugoslovanski siti patrijotizem se pripravlja na praznovanje 1. decembra, računajoč na sodelovanje širokih ljudskih mas, ki naj bi od navdušenja in zadovoljstva nad to sijajno desetletnico narodovega izstradava-nja in tlačenja kar vriskale in plesale in metale klobuke ter obenem popadale na kolena pred mastnimi obličji svojih velepatrijotskih vodnikov in odrešenikov. Če bi narodovi eksploaterji in sleparji ne bili tako malomarni in brez-obrazni, bi se vsaj 1. decembra, zlasti 1. decembra te prve desetletnice, ki nam tako nazorno priča o njihovi veliki skrbi in velikem delu za zedinjeni narod, za skupno državo, sploh za procvit in blagosfanje jugoslovanskega naroda . . . Če bi gospodje uvaževali dosedanje uspehe svoje desetletne ljubezni za narod in državo — in njene prostorne blagajne — bi mogli takoj ugotoviti, zakaj je narod tako navdušen za letošnji 1. december. Dognali bi lahko, n, pr., da prednjačimo po ( prvem desetletju skupnega življenja vsemu svetu po našem izredno visokem številu — tuberkuloznih! V teh prvih ujedinjenih desetih letih smo se po zaslugi naših trebuharskih patri-jotov in njihovih strank, izmed vseh evropskih narodov plasirali na prvo mesto vsaj na polju jetike. Na prvem Letošnji predpust se začne menda že v soboto, 1. decembra. Režim in njegovj pristaši bodo po vseh krajih prirejali pompozne prireditve za proslavo desetletnice »osvoboditve in ujedmjenja« Slovencev in Hrvatov z novo in srečno »Jugoslavijo«. Posebno v Mariboru se namerava ta proslava čim bolj pestro prirediti, ker se slavi obenem »osvoboditev« Maribora od nemškega gospodstva. Da, takrat pred desetimi leti, se je še marsikdo navduševal, ker je upal, da napoči za mlado državo in za slovenski Maribor sedaj zlata doba, da bo to dežela, kjer se bo cedil med in mleko. Danes, po desetih letih, pa moramo dovolj občutiti na lastni koži, kako smo »svobodni« in kako smo »enakopravno ujedinjeni.« Naša navdušenja in naši upi pred desetimi leti so se razpršili v nič in celih deset let našega življenja je kakor da ga ni nikdar bilo. Čemu nam potem proslave? Isti osvoboditelji Maribora so imeli dve leti pozneje, ko so železničarji štrajkali, za nje samo strojnice na razpolago. In danes jih rabijo, da se pridružijo njihovemu pustnemu obhodu —. Večina prebivalstva je ogoljufana za svoje bivše upe in se vprašuje: kdo je kriv? Odgovor je vsakomur na ustihr. Tudi vladajoči to čutijo, saj se v njihovih vrstah samih čutijo vedno bolj globoke razpoke. Te hočejo sedaj zakriti s pompoznimi slavnostmi muziko. A državno edinstvo je TOnogo bolj oddaljeno, kakor je bilo leta 1918. /ato režim z nič kaj velikim navdušenjem ne proslavlja desetletnice in se je skril v ta namen za privatne firme. V Mariboru se poslužuje te firme »Maister in drugovi«, pri kateri je vlada samo tihi družabnik in podpornik, da bi imela cela prireditev nekakšen nevtralen zna- mestu smo tudi na polju korupcije. Kje se je, n. pr., v zadnjih letih toliko kradlo in sleparilo, kakor pri nas? In kje toliko lagalo? In kje se je tako tlačilo narod in rušilo njegove socijalno politične in demokratske pridobitve, kakor pri nas? In kje se je pod milim nebom postavilo tako popolen, večen, nedosežno zgovoren, vsem našim razmeram odgovarjajoč spomenik dobe, jugoslovanske civilizacije, napredka, svobode, sploh naše kulture, kakor je to naša edinstvena beograjska glavnjača? Ali ni ta naša prva desetletna skupna doba dobila svoj najvišji izraz in svoj štil v — glavnjači in v plavajočih poštnih paketih po Donavi? . . . Pa v gladnih Hercegovcih, Ličanih in Dalmatincih. In v nadvse zadovoljnih Hrvatih. Da ne govorimo o pokojnih Radičih in o živečih Račičih! . . . Res, povoda dovolj, da se slovesno proslavi ta veliki, zgodovinski, mnogoobetajoči 1. december od severnega Maribora z Majstrovim de-cemberskim odborom na čelu, doli do navdušenega juga. Ni dvoma, da bo jugoslovansko delavstvo sodelovalo pri tej proslavi v polnem številu in z najčistejšimi občutki . . . čaj. Tako je postal državni praznik v našem mestu privatna prireditev. To pove vse! Da bi bila ta prireditev čim učinkovitejša, se poslužujejo raznih diplo-matičnih knifov in — terorja. Apelira se na narodno zavednost, na sobojevnike pri koroškem plebiscitu (ki je ravno radi njihovih sposobnosti tako nečastno propadel), vlači se v reklamo mrtve njihove žrtve, pritiska se potom občinskih in drugih pred-stojništev, grozi se itd. Za udeležence z dežele je dovoljena četrtinska vožnja (za naeš kultur, prireditve še polovične ne dovolijo) in obljublja se velik »hec«: deset godb, okrašeni vozovi, Orli v objemu Orjune (o ta Or-juna!), menda tudi Marijine device, gospod general se bo peljal z lojter-skiin vozom, v katerega bodo vpre-ženi voli, in najboljši harmonikarji iz cele oblasti bodo imeli tekmo s svojimi »maurerklavirji«. In »odlikovanja« bodo deževala. Stališče delavstva k tej komediji je jasno: delavstvo je moralo tej državi žrtvovati vse, za plačilo ima preganjanje in pomanjkanje. Praznujejo lahko oni, ki so zato plačani, ki jim je vseeno, če je cel mesec en sam praznik. Delavci imajo pa v decembru že preveč praznikov, da bi mogli mirno tvegati delovne dneve. Ne mo-i re se zahtevati od njih, da praznujejo državni praznik na lastni račun in poleg tega še raznim generalom šta-fažo delajo. In še nekaj. Da bi bila udeležba pri njihovem obhodu čim obilnejša, zahtevajo oblastniki, da se ga udeleži tudi šolska mladež. To pa je že višek predrznosti; zahtevati od delavstva, da pošilja svoje otroke na privatne buržujske prireditve. Ni zadosti, da So stariši obsojeni odrekati svojim otrokom najpotrebnejše, se še pričakuje od njih, da dajo svoje otroke za Oblastni skupščini mariborska in ljubljanska sta izredno navili davčni vijak potom doklad, ki zadevajo industrijsko in obrtno produkcijo ali pravzaprav kratko povedano, tiste konsumente, ki so primorani živeti cd svojega pičlega zaslužka. Vsi oblastni davki zadevajo mestno prebivalstvo, industrijske kraje in kmetiške delavce in obrtnike, ki kupujejo svoje življenske potrebščine. Lahko trdimo, da bo vse oblastne davke plačevalo 80 do 90 odstotkov to prebivalstvo, dočim bogataše, kmetiške in mestne, ta bremena ne zadenejo. Proti načinu obdavčenja je pričela protestirati industrija, češ, da. je obremenitev industrije tako velika, da industrija ne bo več zmožna konkurence, Na proteste industrijcev je »Slovenec«. v soboto in nedeljo odgovarjal in napisal tele značilne vrstice: »Oblastni proračun bi mogel biti znatno nižji in ne bi bili potrebni nobeni novi davki, če bi vsa industrijska podjetja storila v polni meri svojo socijalno dolžnost do delavcev. Nad 31 milijonov dinarjev znaša proračun samo ljubljanske oblasti za zdravstvo in ogromen del tega denarja gre za one sloje, ki ustvarjajo industrijskim gospodom njih imetje. Kje pa je večja beda in večje pomanjkanje, ko v delavskih krajih? Kje je več nepreskrbljene dece, kje več od dela onemoglih ljudi kakor v krajih, kjer veljajo samo postave industrijskih gospodov. Ker industrijska podjetja ne vrše svoje socijalne dolžnosti do delavcev, mora njih dolžnosti izvesti oblast. Toda ne zopet na račun delavcev, temveč na račun podjetij. Zato je obdavčenje industrijskih gospodov samo pravična stvar, a tudi edino smiselna.« Tako pravi »Slovenec« in poleg tega še povdarja, da je večina industrije last tujcev ter da Zveza industrijcev, oziroma nje nameščenci protestirajo kot plačani ljudje v interesu tujih kapitalistov. Kakšen pomen ima protest industrijcev, to delavstvo prav dobro ve in ni treba, da bi mu ga klerikalno časopisje razlagalo. O oblastnih davkih, ki jih nalagata obe klerikalni oblasti v Sloveniji, smo že povedali svoje mnenje. Zato se tega vprašanja v tej smeri danes nismo hoteli dotakniti. Vsakokrat, kadar vlada fuvaja kak nov davek, pusti po časopisju lansirati vest, da se bodo izplačale razlike. Kakšen pomen ima to. ni težko uganiti, loda vsakemu slepcu je jasno, da se razlik še dolgo, ali pa I nikoli ne bo izplačalo. Kajti kolikokrat so ze razne vlade — zlasti pa še Koroščeva obljubljale', da se bo zdaj pa zdaj prevedlo kronske penzije na, dinarske, toda do prevedbe noče in noče priti. Našim ministrom se ne sme ničesar verjeti, kajti oni ne znajo besede držati. Korošec je napravil kupčijo s lnteresira nas pa, z ozirom na pisavo klerikalnega tiska, zlasti vprašanje, kako se ti dohodki oblasti, ki jih plačujejo konsumenti, mestno in industrijsko prebivalstvo, porabljajo. Mi vemo,, da se velika večina tega denarja nalaga v korist večjih kmetiških posestnikov in da so tudi izdatki, ki so namenjeni za zdravstvo, dejansko določeni le za to, da se razbremeni bogate občine, ki bi morale v prvi vrsti skrbeti za svoje občane, Socijalna bremena za razne zavode je torej klerikalna oblastna uprava s tem odvzela občinam in jih naložila neimovitim slojem potom indirektnih davkov. V prave socijalne namene je ljubljanski oblastni odbor določil en milijon dinarjev, to je dobra sedemde-setinka proračuna, in še ta znesek bo uprava večinoma delila po svoji »uvidevnosti«. Oblast bo pa gradila ceste in mostove ter melijoracije na račun ne-imovitih konsumentov. . Že s tega stališča, kar smo doslej navedli, je jasno, da je tudi oblastni davčni vijak namenjen, da črpa vire iz neimovitih krogov, da jih poklanja v prid povsem drugim manj potrebnim interesentom. Kakšna socijalna politika je to? To je varanje javnosti, tak pamflet je napisan za neumne ljudi, ki ne znajo misliti. Vrhutega pa vemo in* poznamo klerikalno politiko, da rada uganja demagogijo. Spominjamo samo na u-mor s. Fakina v Trbovljah, na mezdne boje rudarjev, na umor Perica v Ljubljani itd. Kaj so vse pisali, kako so grozili, a storili niso klerikalci ničesar. Kričali so, dokler jim je to služilo v agitacijo, potem so pa pozabili na vse. Prav tak pomen ima tudi ta napad na industrijce in izigravanje so* cijalne bede delavstva. Kar je napisal »Slovenec«, so besede; če pa pregledamo proračun in porabo prejemkov, vidimo, da se tudi tukaj jemlje denar siromakom in porablja v mene, za katere bi morali skrbeti drugi sloji. v Dostaviti moramo le se eno. ivle-rikalizem je steber kapitalističnega izkoriščanja. To vidimo danes in zgodovina nam to resnico potrjuje. Če danes napiše klerikalni časnik take fraze, kakršne je napisal, je to demagogija. Delavci, kar poglejte okoli sebe in opazili boste takoj, da je to velika predrznost. takozvanim švedskim posojilom, za katero je vlada zastavila švedskemu vžigaličnemu trustu vso našo produkcijo ter prodajo vžigalic za dolgo vrsto let, zato pa dobi — na papirju ■— 22 milijonov dolarjev, v resnici jih prejme samo 19.8 milij., pač pa bo država dolžna nominalno vsoto 22 milijonov. S tem posojilom so seveda državni uslužbenci in delavci najbolj prizadeti, ker bodo oni morali v največji meri plačati ceho. Da se torej razburjenje kolikor toliko zmanjša, je vlada pustila v svojem časopisju oznaniti, Živijo, živijo! Nas se to ne tiče. 1. december v Mariboru. Švindel z razlikami. da se bodo iz omenjenega posojila izplačale uradniške razlike. Razume se, da so se mno* gim državnim uslužbencem začele cediti sline in že so tudi izračunali, katere dolgove bodo najprej poplačali in kaj bodo svojim otročičem za božič kupili. A veselja je bilo kmalu konec, kajti finančni minister je že tudi izračunal, katere dolgove bo z vžigalič-no milijardo plačal. On ima še z mnogimi tvrdkami neporavnane račune in tvrdka — državno uslužbenstvo — je zadnja, to pa že radi tega, ker ta firma ne sme svojega dolžnika tožiti, ker si je on to s finančnim zakonom prepovedal. Državno uradništvo bi moglo izplačilo razlik, kakor tudi druge upravičene terjatve, samo z borbo izsiliti, za kar pa isto ni sposobno. Državni uslužbenci nimajo iztirjati samo zadržanih razlik od leta 1923, marveč imajo tudi — saj moralno —• pravico tirjati, da se neha s famoznimi odtegljaji za »poplavljence«, ki se jim že tretje leto odtegujejo, dasi je potreba že davno prenehala. Na poplavljenih poljih že davno raste zopet bujna pšenica, katero morajo državni nameščenci svoječasnim »poplavljenemu« drago plačati. Sicer pa je, mimogrede rečeno, vprašanje, koliko so po-plavljenci od odtegnjenega denarja v resnici prejeli? Kajti, če bi bili res prejeli vse, tedaj bi bilo ono poplavljeno polje že popol- noma plačano. Nadalje bi imeli Koroščevo vlado vprašati, zakaj finančni minister ne vrne onih 80 milijonov, ki si jih je svoje-časno izposodil iz fonda nabavljačkih zadrug državnih nameščencev, katerim se sedaj znova za že vplačane deleže odteguje. Končno je. treba omeniti, da je še en račun, ki ni likvidiran. Leta 1923 se je tudi delavstvo državnih železnic prevajalo na nove plače. Prevedbe pa se niso povsod sočasno izvršile, pač pa so delavci v beograjski direkciji dobili zvišane mezde od 1. oktobra 1923, in kot najzadnje se je delavce ljubljanske direkcije prevedlo šele septembra 1924. Delavci so neštetokrat omenjene razlike umirali, toda vedno je bil odgovor isti: da »nima kredita«! Bivši direktor dr. Borko je celo delavcem zastavil častno besedo, da bo on saj za dva meseca izplačal razlike delavcem, toda ostalo je samo pri obljubi. Klerikalni »Slovenec«, glavno glasilo ministrskega predsednika, se igra z bedo državnih nameščencev, kakor se igra tudi z upokojenimi orožniki in drugimi kronskimi upokojenci. Zato bi bil že čas, da ne bi šle uboge pare črnim na lim, ki nimajo niti smisla niti volje zanje. Z izplačilom razlik pa je bil in bo švindel. Državni nameščenec. Leon Trocki: Resnični položaj v Rusiji. (Konec.) Rusi so pod Leninom mnogo napravili. Prevrgli so staro Rusijo, ki je trohnela v korupciji, analfabetstvu. brezdelju. Radi priznavamo, da je ruska revolucija vzbudila silno duhovno življenje. Toda Rusija bi lahko tudi gospodarsko in politično napredovala, ako bi jo vodili boljši ljudje, kot jo danes. Današnja Stalinova politika pa meji naravnost na blaznost! V Rusiji s policijo preganja Trocki-jeve pristaše kot prehude »levičarje s na Kitajskem je podpiral generala Čangkajška, ki je dal potem vsem komunistom sekat glave, evropskim komunističnim celicam pa daje navodila, naj rušijo delavske organizacije. Naši dekalisti bi radi veljali za boljševike. Ker so pa za revolucij.o-narno delo prestrabopetni, se izčrpava vse njihovo delo v tem, da blatijo socijaliste, ker vedo, da jih zato Korošec ne bo preganjal. Naši dekalisti kiriče proti socialdemokratom. Toda primerjajte samo socij. inštitucije avstrijskega, nemškega in angleškega delavstva s po- ložajem ruskih delavcev! V Angliji, Avstriji, Nemčiji itd. so socijalisti kot močna opozicija proti meščanstvu priborili delavstvu neprimerno več kot boljševikit, ki že enajst let sami vladajo. V Rusiji nima delavec niti v strokovni organizaciji zaščite, ker so te organizacije tako pod vodstvom režima kot fašistovski sindikati. Delavstvo po vseh velikih modernih državah je spoznalo, da je boljševizem zabloda. To spoznavajo tudi naši delavci. Sodrugi, pospešite utrditev socijalistične stranke s tem, da pridno delate! Ne tekmujte z dekalisti v revolucionarnih frazah, temveč povejte jim v obraz, da niso ni-kaki revolucijonarji, temveč navadni razbijači delavskih vrst. Ni revolucijonar oni, ki nosi besedo »revolucija« na jeziku, temveč oni, ki res pripravlja revolucijo. In zaenkrat bo največja revolucija za nas — združenje vsega delavstva v enotnih razrednih organizacijah. Klerikalna stranka se sramuje katoli- čanstva. To ni resnica, kar smo napisali v tem naslovu. Vendar pa dela klerikalna stranka na to, da se je ne bi smatralo za rimsko-katoliško. Klerikalna stranka čuti namreč, da v državi ni popularna kakor je bila v Avstriji, zato ta svoj nimbus odklanja. V zagrebškem »Morgenblattu« je namreč izšel jako vidno tiskan članek, ki skuša dokazati, da klerikalna nikov v politiki nista edina, pa da bo nedvomno zmagalo moderno nazira-nje sedanjega naprednega papeža in naravoslovca. Člankar, ki stoji nedvomno prav blizu klerikalne stranke, slavi obenem gospodarski, kulturni in soci-jalni pomen te stranke. S podobnimi vintami se je slovenski klerikalizem že večkrat bavil, toda doslej brez uspeha. Članek je čisto navadna potegavščina, ki ima namen vplivati na jugu naše države, ker pri nas ne bo vplivala; ker vemo, da so vse klerikalne stranke po vsem svetu enake. Poglejmo v Avstrijo, v Francijo, na Madžarsko, v Italijo, v Španijo: povsod je klerikalizem enak. Ko se pojavijo nova naznanja, soci-jalni problemi ali druga vprašanja, takrat politično izrabijo te probleme, da nerazsodni narod drvi za njimi. Ko pa postanejo močni, pa se požvižgajo na vse probleme, na vse dane obljube in v sklenjeni vrsti marširajo s kapitalistično državo, s kapitalisti, karteli itd. Naročniki, pozor! Današnji številki smo priložili poštne položnice ter prosimo vse ooe p. n. naročnike, ki so v zaostanka s naročnino, da isto nemudoma poravnajo, ker le na ta način bomo ▼ stana, naš list vzdrževati in ga tudi redno dostavljati. — Vse one pa, ki so naročnino že poravnali, prosimo, da si poštne položnice shranijo in jih porabijo prihodnjič. — Uprava. Ravno sedaj imamo doma dva problema: viničarsko vprašanje pri nas in drugod in pa dalmatinsko agrarno vprašanje. In kje so klerikalci? Kje tista širokoustna klerikalna čez vse socijalna stranka? Inteligenco hočejo imeti, da jim bo pomagala zatirati viničarje in kmetske dellavce pri nas in v Dalmaciji. To je nameni Na take limanice slovensko ljudstvo ne bo šlo; če pa gre socijalno pokvarjena inteligenca, je pa to njena stvar. stranka ne bo več rimskokatoliška. V članku pripoveduje, da postaja stranka posvetna in da je v Ljubljani že nastavila za tajnika neduhovnika, dasi je bil doslej tajnik vedno duhovnik. S tem, pravi, ker bodo v vodstvu civilne osebe, bo rajši stopala v stranko tudi civilna inteligenca. Nadalje omenja članek papeževega tajnika Gasparija in papeža, češ, da ta dva glede udejstvovanja duhov- Iz socijalistične mladinske internacijonale. Kongres v Pragi, Dne 16. novembra je zasedel v Pragi izvršni odbor socijalistične mladinske internacijonale. Predsedoval je avstrijski delegat Heinz; poleg njega sta se udeležila iz Avstrije še Ka-nitz in Kimml. Pred prehodom na dnevni red je izvršni odbor v posebni resoluciji protestiral proti preganjanju nemške socijalistične mladinske zveze na čehoslovaškem. Tajnik mladinske internacijonale Ollenhauer je izpopolnil pisano poročilo tajništva, ki kaže nad vse živahno udejstvovanje mladinske internacijonale in nji priključenih svez. Kimml je poročal o pogajanjih sekcije za strokovna mladinska vprašanja in o mednarodnem vprašanju mladinske zaščite. Paul (iz Čehoslov.) je poročal o pogajanjih s športnovzgojno internaci-jonalo. Popoldne je podal mesto zadržanega Crispiena (iz Nemčije) predsednik Heinz poročilo o kongresu v Bruslju in je nato referiral o borbi proti oboroževanju in nalogah socijalistične mladinske internacijonale v tem vprašanju. Enoglasno je bila sprejeta resolucija, ki označuje boj proti vojni in militarizmu za glavno nalogo socijalističnega mladinskega j gibanja in izjavlja, da bo mladinska i internacijonala vse akcije socijalistič-j ne delavske internacijonale za pro-vedbo razorožitve podpirala. Kanitz je poročal nato o drugem internacijonalnem mladinskem zletn, j ki se bo vršil prihodnje leto od 12. do ] 14. julija na Dunaju. Predlogi, ki jih j je predložil v imenu pripravljal, od-i bora za zlet, so bili sprejeti. V zvezi s tem zletom se bo vršil od 16. do 18. julija tretji intemacijonalni mladinski kongres, katerega dnevni red bo: 1. Delovanje 'socijalistične mladinske internacijonale v letih 1926 do 1929 (referent Ollenhauer). 2. Svetovni položaj socijalizma in naloge delav. mladine (Otto Bauer). 3. Borba iza svetovni mir (Lind-strom iz Švedske). • 4. Borba za mladinsko zaščito (Kimml iz Avstrije). 5. Poenostavljenje socijalističnega vzgojnega dela. 6. Predlogi. 7. Volitve. Kako so Rusi rešili spolno vprašanje. Profesor kijevske univerze, Paše-Ozerski, je obdržal dne 13. novembra na Dunaju v društvu socijalnodemo-kratičnih zdravnikov, pod predsedstvom docenta Dr. Friedjunga, zelo poučno predavanje o sovjetski zakonodaji z ozirom na spolno življenje. Temelj ruskega kazenskega zakonika je: ne sme se kaznovati radi kazni, temveč družba se mora zaščititi pred gotovimi socijal. škodljivimi dejanji. Zato lahko moderna zakonodaja mnogo slučajev, ki se po meščanski zakonodaji zasledujejo kot zločin, kot zasebno zadevo prizadetih prezre. Zasledovanje radi zakonolomstva v sovjetski Rusiji več ne eksistira. Država poseže v razmerje med možem in ženo samo tedaj, če je v nevarnosti osebna svoboda ali pa premoženje enega izmed obeh delov. Pravni razloček med takozvanim divjim in registriranim zakonom isto- LEO SILA: človek mrtvaških lobanj. Kronika raztrganih duš. 68 »Potem ne boš povedal nikomur ničesar. Razumeš? Daj roko! Častno besedo daj!« »Januš, dam. No in sedaj . . .« Januš je še čakal. »Nekaj si hotel povedati.« »Nikoli ne hodi v zakotno ulico! Zakotna ulica se maščuje . . .« Čez dva ni so semenišČani razglasili, da je po noči izginil Januš. Dan na to se je vrnil iz Prekmurja njegov rojak, osmošolec Kristan. Tudi doma ni bilo Januša, je sporočil. Leo je sredi zaposlenosti pri »Žrtvah« šel k ravnatelju in mu izrazil sumnjo, da se je z Janušem gotovo kaj pripetilo. Ravnatelj pa je bil hladen kot kamen. »Včeraj je bil še pri meni. Zahteval je odpustnico. Pa mu je nisem dal. Fant malo preveč bere. Rekel sem mu, naj gre malo domov in naj se raje briga za matematiko kot za teologijo. Premlad je še za filozofiranje.« Za te besede je Leo smrtno zasovražil ravnatelja. Čutil je, da se spet nekaj dogaja z mladim človekom, da je mogoče Janu-ševo življenje na niti, če tudi ni povsem razumel zakaj. Zato je proklel ravnateljevo doktrinarno hladnost. Bežal je na policijo. Tam so ga poslali k navadnemu policijskemu naredniku v zaduhlo stražnico. Narednik je poležaval na postelji in nič mu ni bil všeč Leonov obisk. Vzel je sicer vse na protokol, toda na koncu je vprašal, kdo bo plačal stroške za poizvedbo . . . Leo je onemel. »Saj so premožni doma.« Drugega odgovora ni našel. Stražnik je zazeval rekoč: »Sicer pa, saj se ne splača. Fant je najbrže šel domov ali pa se kje potika.« Leo je preklinjal domov grede. Dva dni nato so sporočili iz Prekmurja, da je Januš razbil šipe na domači kapelici, da so ga klečečega pred oltarjem prijeli in prepeljali v Zagreb. Zblaznel je in njegova mati joče . . . Med zapuščeno drobnarijo so našli Leonov zvezek. Bile so matematične domače naloge, ki jih je posodil Janušu. Zadnje strani so bile poipisane v zamazani in težko čitljivi pisavi . . . Vsevprek. < Zvečer istega dne, ko se je to zgodilo, je bila generalna vaja za »Žrtve«. Leona je čakalo novo presenečenje. »Že popoldne sem te iskal. Ne prestraši se nikar! Najnovejša intriga. Ti res nimaš sreče. Dvorano so nam za pondeljek odpovedali. Dva dni pred predstavo. Pišejo, da je nek občni zbor, ali tečaj sokolskih vaditeljev itd. Saj veš, koliko izgovorov se najde, če se hoče intrigirati.« Tako mu je govoril Kovač. Leo je prebledel. V duhu je zadnje dni večkrat gledal polno dvorano delavcev in delavk, ki bodo posetili »Žrtve«. Kako navdušeno bodo pozdravili svojega tovariša Petka, ki je dramo spisal, igralce in njega kot režiserja. To je bil njegov tihi sen. In Sonjo bo iporosil za rdeč nagelj. Sedaj pa to? — Ni mogel verjeti. Toda pod obvestilom je bil podpis: Dr. Sernec. »Popoldne sem bil pri njem. Odložiti ne morejo. Pravi, da je Sokol prosil prej kot mi.« »Saj ni res! Saj imamo Črno na belem. Nalašč zaradi tega sem sd pismeno dal dvorano zasigunati. To je besedolomstvo. Spodaj so. V gostilni. Takoj jih primem.« Našel pa je hladne obraze. Kakor da ga ne poznajo več. Zabolelo ga je, ker ni čutil osebnega sovraštva do njih, najmanj pa do dr. Serneca. Nocoj pa je bil tako formelen, tako uraden. »Ni pomoči! V torek lahko igrate.« »Toda v torek so prireditve na vseh koncih in krajih. Prazno bo.« »To pa je vaša stvar.« Dr. Sernec se je obrnil zopet k mizi ter s tem pokazal, da ne mara več govoriti z njim. Leo se je strt vračal po ozkih, zavitih stopnicah na oder. Igralci so bili vsi že zbrani. Nič niso govorili. Čakali so nanj. Niti pozdravili se niso glasno. Samo z očmi. Zakaj vsi so vedeli, da se jim godi krivica. Zakaj? Kaj so storili? Na nobeno stranko ne prisegajo. Svobodni ljudje so in samo za gledališče jim je. Tedaj je spregovoril Leo: »Generalko odigramo. Predstava se vrši v sredo-Naj bo kakorkoli. Intrigam zoperstavimo svoje delo in če tudi bo . . .« »Deficit!« je pristavil Kovač. »Magari. Takoj zastor dol, igralci in šepetalka na mesto . . -“A0® vplivom Leonove uporne volje so se hitro vživeli v igro. Na balkonu je slonela Sonja in je gledala energičnega Leona. Tako všeč ji je bil. Dala bi mu nagelj, če bi ga imela pri sebi . . . Skozi glavo pa ji je šinila misel na maturo. Nič se ne učim in ne morem se učiti. Kaj bo? — Tedaj se je zastor dvignil in generalka se je začela. Prvi maj je bil v torek. Leo in vsi so bili pripravljeni na najslabše. Kljub temu je bila dvorana do polovice zasedena. Za kritje stroškov mnogo premalo. Vsem pa, ki so bili pri predstavi, so »Žrtve« segle do srca. (DaJje prihodnjič.) f tako ne obstoji. Oba sta popolnoma ' enakopravna. Posebno je skrbljeno za vzgojo otrok, ne glede, ali so rojeni iz divjega ali registriran, zakona. Zapostavljanje in beda nezakonskih otrok je v Rusiji nepoznano. Krvoskrunstvo .se v Rusiji ne kaznuje, ker se zakonodaja še ni prepričala, da bi bili otroci, spočeti v sorodstvu, duševno ali telesno manj vredni. Sodomija (občevanje z živaljo) se kazensko ne zasleduje, temveč se kot duševno obolenje izroča slučaj v •oskrbo psihologom in zdravnikom. Homoseksualnost (istospolnost, spolno občevanje med istim spolom) se istotako kazensko ne zasleduje. Če je tak slučaj telesni ali duševni defekt, povzročen od zunaj, potem se obravnava in leči kot bolezen, če pa odgovarja to naravni prirojenosti do-tičnika, ipotem pa nima država nobene pravice se v slučaj vmešavati. Zakon ščiti samo pred zlorabo mladine, ki še ni spolno dozorela in pa pred posilstvom. Tudi proti osebam, ki se prostitu-igrajo, zakon ne nastopa, pač pa proti prostituciji. To je naziranje ruske zakonodaje o tem ostanku kapitalističnega družabnega reda. Pomagači prostitucije, kuplerji in lastniki bordelov, se brezobzirno zasledujejo, prostituirami se pa skušajo s posebnimi skrbstvenimi inštitucijami rešiti. Prekinjenje nosečnosti v Rusiji ni kaznjivo pod pogojem, da se je izvršilo po zdravniku-strokovnjaku z odgovarjajočo opreznostjo. V splošnem se zahteva, da1 nosečnost še ni prekoračila treh mesecev in da se potreba prekinjenja prizna v posebni ženski komisiji, v prisotnosti uradnega zdravnika. Posebno stroge so pa kazni, ki naj osigurajo varstvo spolno nezrele mladine pred posilstvom in nravnim propadanjem. Predavanje je vzbudilo v krogih dunajskih naprednih zdravnikov, kjer se zlasti profesor Tandler bori za ista načela, veliko zanimanje. nesla ruska revolucija. Tako politični kakor strokovni socijalistični pokret se je trudil, da doseže sporazum med ruskim in ostalim svetovnim proletarijatom. Toda ruska inter-nacijonala, ki je v veliki manjšini, je zahtevala, da se ji mora brezpogojno podvreči proletarijat vsega sveta in priznati njih 21 točk. To seveda je nemogoče, ker so razmere v vsaki deželi nekaj drugačne. Obenem pa je ruska internacijonaia pošiljala vsako leto okoli 230 milijonov frankov v inozemstvo za razbijanje socijalističnega političnega in strokovnega pokreta. Sprejela je navidez boj s kapitalističnimi državami, s katerimi pa že par let javno paktira. Sovjetska zunanja politika je torej dvorezna: na eni strani paktira s kapitalizmom, na drugi strani pa pobija delavske organizacije, ki bi, če bi bile močne, lahko branile ruske pridobitve in tudi zabranile bojkotno gibanje kapitalističnih držav proti Rusiji. Ruska internacijonaia posveča mnogo pozornosti razbijanju našega pokreta, namesto, da bi se naslonila nanj, ker je vendar že velika svetovna sila. Sovjetska Rusija s svojo zunanjo politiko zbira vedno več sovražnikov okoli sebe, ki danes sklepajo vojne kartele proti njej, delavske vrste pa razkraja in skuša slabiti. Med tem pa doma ne stori svoje dolžnosti, marveč daje vedno več koncesij imovitim slojem. Otepati se na ta način delavskih sobojevnikov in zatekati se v milost kapitalistov pač ni več ne komunizem ne socijalizem, ampak prava reakcija, ki izvira odtod, ker v vodstvu ni ne pravega duha ne prave volje. Teoretičarji, ki samo razbijajo in uničujejo, so celo v veliko škodo razvoju novega socijalističnega svetovnega naziranja. Dobrine ruske revolucije se pa bodo ohranile le tedaj, če nastopi v politiki sovjetske Rusije povsem drugačna, res socijalistična politika. Trockljev tajnik Butov je v pregnanstvu umrl na gladovnem štrajku. Sovjetski režim je to hotel prikriti, vendar je opozicija poskrbela, da je to vsa javnost zvedela. Vršile so se velike simpatijske manifestacije za opozicijo. Angleški kralj Jurij je nevarno bolan in se vsak hipi pričakuje najhujše. Prestolonaslednik princ Waleški je bil telegrafično pozvan k bolniški postelji svojega očeta iz južne Afrike, kjer se je nahajal. V Budimpešti so zaprli nekega Roserja, ki je ponarejal maturantska spričevala. Za 400 do 1000 pengo je lahko vsak postal maturant, čeprav ni nikdar srednje šole od znotraj videl. V Steinabriickhi pri Dunajskem Novem mestu je bil tamošnji učitelj ljudske šole, Sidler, obsojen na 9 mesecev zapora radi oskrumbe učenk. Sramoval se ni takih dejanj niti med učnimi urami tako, da so dečki začeli nositi »zalcštangle« v šolo in učitelja oponašati. Nemški pisatelj Hasenclever je napisal dramo »Zakoni se v nebesih sklepajo«, v kateri nastopa tudi bog oče kot priča poročne noči. Ta stvar se igra sedaj z uspehom v Berlinu. Cerkvi pa to ni všeč in je vložila zoper Hasencleverja tožbo radi — bogokletstva. Priznanje kitajske nacionalne vlade. Anglija sklene s Kitajsko trgovinsko pogodbo in s tem prizna nacionalno kitajsko vlado. Sovjetska Rusija in Anglija. V angleški zbornici je izjavil državni podtajnik, da je Rusija pripravljena sprejeti angleške pogoje, da se tned Rusijo in Anglijo upostavijjo redne diptomatske razmere. Izjavil pa je podtajnik obenem, da mora prvi korak napraviti sovjetska Rusija. To pomeni na eni strani brutalhi teror Anglije, na drugi! strani pa kapitulacijo Rusije pred to kapitalistično državo. Edgar VVallace. znanil angleški pisatelj fantastičnih in detektivskih romanov, je neverjetno plodovit. Preteklo leto je napisal 26 romanov in (> dram. Vsega je napisal ta pisateljski Ford dosedaj že nad' 140 romanov: natančno niti sami ne ve, koliko jih je. Diktira enostavno v diktafon, poseben, fonografu podoben aparat, ne da bi pozneje še kdaj svoje delo prečital. Vse ostalo oskrbijo njegova žena in njegovi tajniki. Dosedaj je prodano že nad1 pet milijonov njegovih knjig. Naravno je, da pri taki produkciji njegova dela ne morejo imeti posebne umetniške vrednosti, najmanj pa imajo kak pomen za proletarijat. Amerikanci so zelo nevoščljivi Angležem radi njega in pravijo, da bi tak produktiven mož moral biti pravzaprav rojen v Ameriki. En osel in še eden. Kajzen Vilijem je rad na rob spisov, ki so mu bili predloženi v podpis, različne stvari risal in čečkal. Nekoč priroma nek pruski minister v cesarjev grad z načrtom zakona, ki naj bi uredil varstvo nezakonskih mater. Spisu je manjkal samo še presvetli' i>odpis — torej glavna stvar. Prevzvišeni gospodari države je prečital prvi odstavek, nejevoljno pomežika! in načečkal na rob spisa besede: »Minister je osel!.« Poleg pa je s počitkom vred je trajalo •tvorjenje sveta, torej pomeni Število 7 popolnost. To je dokazano * 7 prednostmi, katere ima *Schiclii Tkrpeahns pristavil še svoj prevzvišeni podpis v obliki nekakega hieroglifa. Minister je bil tako predrzen, da je že drugi dan prišel ponižno vprašati po spisu. Viljem ga gospodovalno ošvrkne s pogledom. Njegovi drzno nasukani brki so se naježili: »Kaj, zakon, s katerim naj podpiram kurbariijo?« je vprašal! ves iz sebe. »Mar morem kaj takega?« »Ampak, Veličanstvo, socijalne razmere —.« Tedaj pa ga prekine težka kaj-zerjeva roka, ki se je spustlia na škri-ce ministrovega fraka. In njegov slas zagrmi: »Tole je moje naziranje o tem predmetu. Prečitajte glasno!« In mu drži spis pod nos. Z globokim poklonom se ozre minister na opombo ob robu spisa in vztrepeta. »Ne upam si izgovoriti besed, ki vaše Veličanstvo žalijo. Tudi bi bila zame prevelika čast.« Vendar se še enkrat pokloni in čilta: »Ministet je osel, Vilijem drug i.« Književnost. Esperantska učna knjiga dr. Maruzzl-Dobravc. V jtisku Ljudske tiskarne je ravnokar izšla lično opremljena nova slovenska učna knjiga esperantskega jezika. Nova izdaja esperantskega učbenilta ima napram prejšnjim trem slovenskim učnim knjigapj. ki so pa že vse razprodane, bistvene prednosti, ker ni zgolj dobesedni prevod znanega izvrstnega hrvaškega učbenika, ki ga je l.a-pisal docent esperantskega jezika na zagrebški Trgovski visoki šoli, dr. Dušan Maruzzi. Prevajatelj g. Ferdo Dobravc se je namreč v sedanji izdaji v veliko večji meri kot prejšnji prevajatelji oziral na posebnosti slovenskega jezika in potrebe slov. učenca, zlasti samouka, tako, da je knjiga zares prva slovenska učna knjiga mednarodnega jezika. Zato jo najtopleje priporočamo vsem prijateljem esperantskega jezika. — Lahko razumljivi način obravnavanja učne snovi bo pridobil tej učni knjigi tudi v delavskih slojih mnogo prijateljev in kupcev. Pred vsem. bi naj naša delavska mladina posvetila svoj prosti čas učenju esperanta, kajti znanje esperantskega jezika je za nas brez dvoma izvrstno sredstvo v boju za interese mednarodnega proletarijata. — Cena knjigi je zelo nizka. (15 Din za komad, pri nakupu najmanj 10 knjig 25 odstotkov popusta.) Knjiga se dobi v Mariboru: v upravi naših listov, v knjigarnah Weixl, Heinz iu pri Tiskovni zadrugi d. d., Aleksandrova cesta, ter pri založniku, Esperantskemu klubu v Ljubljani. Zeiss-Punktal Petelu, Maribor: Besede tri, so za oči! Gosposka ulica 5. Vestnik »Svobode11. resolucija konference jfcoreafckih »Svobod« dne 16. ia-aiia 1928. ». Z. proletarsko kulturo. Naše kulturne organizacije še vedno niso postavile svojega delovanja dovolj trdno na marksistično podlago in ie v mnogih oii-rih kopirajo meščanska iti malome£čan*k* prosvetna društva. To polovičarstvo je ena izmed glavnih ovirnaiemu airemljenju, da odtrgamo delavsko kmečko mladino od meščanskih in malomeščanskih organizacij, da jo probudimo v razrednem ‘duhu in vzgojim* Dnevne novice. Ukinite nedeljski pouk na obrtno-nadaljevalnih šolati! Zakon o zaščiti delavcev določa v § 16.,