190 KNJIŽEVNA POROČILA. ki je lastna samo največjim dunovom, zbira in koncentrira vse svoje sile v veliki nepotešljivi borbi proti dvema sovragoma, ki jih ljubi in jih mora ljubiti: proti samemu sebi in proti nji, ki mu je dražja od njega samega. Ta borba, ki se je napram njemu samemu razvila naposled v težko resignacijo in krščanski misticizem — piod modrega samozaničevanja —, in se je napram ženski z vsako novo, goljufano ljubeznijo le še stopnjevala do kozmičnih paroksizmov, tako da je njegovo veliko, večno ranjeno ljubezen nazivala plehka evropska kritika mizoginstvo, tvori vso vsebino Strindbergovega umetniškega življenja in je najgloblji dih vseh pisateljevih inspiracij in tvorb ter je z ostrimi konturami na-črtana v teh njegovih mladostnih „Izpovedih". Toda Strindberg, modrec, učenjak, umetnik, univerzalen duh, s seizmograisko občutljivostjo svojega živčevja, je bil vendar kakor v mnogoterih panogah znanosti, s katerimi je tešil večno žejo svojega duha, tako posebno v ljubezni samo — genijalen diletant. Poznal je eno samo vrsto žensk, ki jo je vekomaj formiral in oblikoval in variiral v svojih delih. Tip androgine, žensko verolomno, plehko, lascivne nature, vso hlepečo pc nadvladi nad moškim. Samo ta tip ženske je privlačil Strindberga in v tem tiči bistvo tragike njegovega zunanjega življenja in veliki vzgon njegovega notranjega ustvarjanja, ki po kvalitativnosti in kvantitativnosti snovi in idej, s katerimi se je boril in jih oblikoval, skoro preseza dimenzije človeških energij. Prevajati Strindberga na slovanski jezik je kočljiva stvar in zahteva velikega jezikovnega umetnika. Kakor je Strindberg po svojem umetniškem ustvarjanju, ki razglablja, razkraja in analizira, najbližji slovanskim plemenom, tako je način njegovega umetniškega izraza povsem germanski. Najti temu izrazu, ki operira z neskončno množico znanstvenih terminov, adekvatno slovansko formo, je dostikrat zelo težavna, sposobnosti poprečnega prevajavca presegajoča naloga. Peja-novič si je olajšal to nelahko nalogo s tem, da je najtežavnejša mesta, ki so se mu videla manj bistvena, skrajšal, jih ,,prikrojil", ter tudi drugače ne kaže, da bi se na vseh mestih posebno potrudil, da jooda čim najtočnejšo pregnantnost avtorjevega izraza in ideje. Na par mestih je avtorja celo krivo umel. Zato je prevod mestoma nedostaten in nepopoln, v celoti pa dokaj neopiljen. Te srbske „Ispovesti" so napravljene po nemškem prevodu „Die Beichte eines Toren", ki ga je z avtorjevim sotrudništvom oskrbel Scheering. Knjiga je natisnjena na ničvrednem časopisnem papirju. Fran Albrecht. Naši prevodi. Oton Zupančič je prevedel Shakespearjev „Sen kresne noči", ,,Julija Cezarja" (na novo), ,,Macbetha" in „Othella". Vsega skupaj namerava prevesti 10 do 12 Shakespearejevih del. Prevode bo založila ,,Tiskovna zadruga". — /. Vovk je prevedel L. Andrejeva ,,Anfiso". Založila jo bo tržaška „Edmostu. KRONIKA. 255 večini še nepotreben luksus. Naša doba ne potrebuje, se zdi, umetnosti. To nenaravno razmerje je treba predrugačiti od dna. Našemu narodu v celoti mora postati obrazujoča umetnost vse bližja in umljivejša, pa ne samo to: biti mu mora nujna, neobhodna življenjska potreba. Pxibhlžati se moramo čimprej vsaj oni stopnji^, ki jo pri nas danes zavzemajo slovstvo, glasba in gledališče. „Narodna galerija" bo svetišče najbolj vidne in vsakomur neposredno dostopne in umljive lepote, ki je dandanes večina užije tako malo v banalnosti svojega življenja. Njen pomen je tudi v določenem smislu socijalen, njen delokrog ni omejen na posamezne kroge: postati nam mora res narodova galerija. Kakor smo sami iz svoje moči ustanovili svojo Mohorjevo Družbo, ustvarili Slovensko in Glasbeno Matico, ohranili kljub vsem zaprekam in spet oživili gledališče, položili temelj glasbenemu konservatoriju, si priborili svojo univerzo, tako so nekateri idealni ljudje sami iz lastne inicijative in požrtvovalnosti poklicali v življenje tudi našo „Narodno galerijo". Brez mecenatstva in naklonjenosti od zgoraj, da, proti volji zgornjih skoro. In kakor vse doslej, tako sem trdno -prepričan, da bo vstala naša Akademija upodabljajočih umetnosti samo iz naše lastne sile, neodvisna in svobodna. Oni idealni čas, ki mora priti, ko ne bo več treba umetniških galerij, ko umetniki ne bodo ustvarjali zato, da poskrijejo svoja dela v mraku galerijskih dvoran, ko bo umetnost postala spet prosta in javna, kakor je bila v najboljši dobi Aten in starega Rima, v tisti daljni prihodnjosti, ki bo enaka davno že minulim časom florentinske slavne ljudovlade, ko so zadruge obrtnikov in rokodelcev javno disputirale na Gosposkem trgu o Michelangelovem ,,Gigantu", oni čas mora priti spet. Še nam je skrit v nejasni bodočnosti, toda že ga sluti daleko-vidno oko. Vse dotlej je pa naloga naše ,,Narodne galerije", da pripravlja prihod tisti idealni dobi, ko bo cvela umetnost povsod med ljudstvom, ko bo vsakdo povsod obdan od plodov umetnosti, v svoji hiši, na ulici in v javnem poslopju. Ko bodo vse lepe umetnosti, ne samo upodabljajoče, ljudem potrebne, ko bodo vsi spoznali to potrebnost in postali vse drugače sprejemljivi za tajno govorico umotvorov, ki jo nevajeno naše uho komaj in s težavo sliši, za ves nauk, ki ga našim motnim pogledom še zagrinja siva mrena vsakdanjosti. Takrat tudi ne bomo poznali več ,,ljudske" umetnosti, ne umetnosti za ljudstvo. Umetnost je samo ena, ni luksus zgornjih desettisočev, tudi ni absolutna domena nekih namišljenih dušeTnili aristokratov. Kakor vsakdanji kruh nam bo takrat, kakor . . ....... . ogenj, ki bo grel mrzla srca najbednejših, ki jim je življenje odreklo vse druge * dobrine. Umetnost ima samo v demokratizaciji bodočnost. In ta cilj čimprej doseči, prežeti ves narod z ljubeznijo in spoštovanjem lepote, ki odseva iz velikih del umetnikov, to je nas vseh, to je predvsem „Narodne galerije" častna dolžnost. K. Dobida. - Naši prevodi. O. Župančič je na novo prevedel Shakespearejevega ,,Trgovca beneškega". Založila ga bo „Nova založba". — Za „Tiskovno zadrugo" so prevedli: A. Debel j ak Barbusseov „Ogenj", Anatola Francea ,,Otok pingvinov", Flaubertovo ,,Salambo" in Costerjevega „Tylla Ulenspiegla", Budal Fogazzaro-vega „Svetnika", VI. Levstik Izbrane ruške pravljice in Dostojevskega „Selo Ste-pančikovo", VI. Borštnik Lermontovega „Junaka našega časa" in Gogoljeve ,,Večere na vasi blizu Dikanke", J. Vidmar novele Andrejeva, I. Šorli tri novele Cervantesa, Fr. Kuster pa Mendoze „Lazarilla s Tormesa". 384 NOVE KNJIGE. Naši prevodi. Dr. A. Gradnik je prevedel Rodenbacha ,,Bruges la morte", Wildea „Salome", iz Tagorejevlh del pa (po angleškem prevodu): „Gitanjali", „The Gardener", „Fruit-Gathering", „Stray Birds", „Hungry Stones and other Stories", „Mashi and other Stories". ^ NOVE KNJIGE. -^ Uredništvo je prejelo v oceno sledeče knjige (z zvezdico * označene so natisnjene v cirilici): * Biser, Istočni. Skupljene pesme raznih istočnih pesnika. Od Jovana Jovano-viča. Zmaja. Beograd-Sarajevo. I. Dj. Djurdjevič. 1920. 125 -f- XVIII str. 2-4 d. (Mala biblioteka, 230—232.) Cervatites de Saavedra, Miguel. Tri novele. Iz španščine preložil Ivo šorli. V Ljubljani, 1920. Tiskovna zadruga. 95 str. 10 K. Gopčevič, Spiridion. Serbokroatisches Gesprachsbuch, verbunden mit kurzer Sprachlehre und Worterverzeichnis. Heidelberg, Julius Groos, 1920. 350 str. * Jankovic, Milica. Čekanje. Odlomci iz istorije robovanja i iz istorije junaštva. Beograd-Sarajevo. I. D j. Djurdjevič. 1920. 213 str. 7 d. Kmetova, Marija. Bilke. V Ljubljani. Zvezna tiskarna. 1920. 91 str. 6 K. (Narodna knjižnica, sn. 17—18.) Kosi, Anton. Pravila o lepem vedenju. Za učence ljudskih in meščanskih šol. Založil izdajatelj. Natisnila Medjimurska tiskarna v Čakovcu. 1920. 8 str. 1 K 50 vin. Meschko, Xaver. Das Paradies aui Erden. Der kleine Zigeuner. Zwei Kin-dergeschichten. Deutsch von Mina Conrad-Eybesfeld. Freiburg i. Br. Herdersche Verlagsbuchhandlung. 145 str. 6 mark 80 pfen. * Ševič, Milan. Stara i nova pedagogija. Beograd-Sarajevo. I. Dj. Djurdjevič. 1920. 150 str. 5 d. Šišič, Ferdo. Pregled povijesti hrvatskoga naroda od najstarijih dana do 1. decembra 1918. Prva knjiga (do 20. febr. 1790). Zagreb, St. Kugli. 1920. 316 str. * Tolstoj, L. N. Hriščanska nauka. S ruskog Sava N. Kosanovič. Beograd-Sarajevo. I. D j. Djurdjevič. 1920. 127 str. 2-4 d. (Mala biblioteka 221—223.) • NOVE KNJIGE. 639 ^^-^o^pametne^še i za sebe i za druge, da obesi svojo harpo na vrbo, če hoče sicer še veljati kot prorok. Če bi pa sicer res vladala v literarni produkciji našega časa nekakšna zaspanost ali onemoglost, bi to bila čista naravna reakcija po nezaslišani živčni napetosti vojnih let. Celo to prerazdraženo dobo je morala pač tudi literatura biti vzpodbudno sredstvo, raztresujoče razvedrilo s kinom, telefonom in časnikarstvom in je morala v tvoji hiteči naglici stati pod vplivom teh virov novic in rekreacije. Živimo