Str. 2 ,.S LOVE N K A- St. 20 Poučno zabavna črtica o pismu. Spisala Marica II. V „Slovenki" prejele srno že marsikatero dobro be- sedo o čtivu, danes pa hočemo spregovorili besedico o pismenem izražanji mislij, sosebno pa o pisanji pisem. Način, kako ta ali oni piše, to je njegov zlog, je resna älika njegovega značaja. Kako nas včasih očara katero pismo in sicer ne toliko s svojo vsebino in vnanjo obliko, kolikor z lepim zlogom. Drugo pa je mogoče Bog zna. št. -2(1 ,S L OVEN K A' Str. .3. kako cifrasto, kar se tiče etikete in mode, tudi vsebina bi še bila, a zloga ni, in pismo nas ne ogreje. Pismo je že jako stara iznajdba na svetu, čeprav zakriva svojo častito starost in nagubano lice pod paj- čolanom oblastne mode, katera je pomlajuje skoraj vsako leto, nalik pomlad naravo, spreminjaje mu sedaj velikost, sedaj papir, sedaj spet barvo. Kakor hitro je dospel narod na ono stopinjo kul- ture, katera mu je potisnila v roko kakoršno si že bodi pisalo, rodila je ravno ista tudi pismo. Kar se tiče zgo- dovine pisem, znana so nekatera celo iz dobe starih orijentalskih rodov, a le posamezna, v dobi klasične | , stare dobe dosegla pa je korespondenca že večji razvi- tek. Stilistična oblika pisem seveda ni bila taka kakor dandanes, pa tudi vnanja je imela drugo lice. Pisma pa tudi niso služila toliko privatnemu, kakor javnemu j življenju. V srednjem veku rabil se je, kakor sploh v Evropi, tudi v pismih največ latinski jezik. V samostanih in tudi v posvetnem svečeništvu se je gojila pridno ko- respondenca sosebno o cerkvenih zadevah, pa tudi druga i pisma oskrbovali so največ duhovniki. Koncem srednjega veka pa so začeli narodi polagoma odslavljati latinščino, posluževaje se materinščine, čeprav so se še dolgo rabili latinski naslovi, ravno tako sta se dnevopis in napis še vedno rada pisala na latinskem jeziku. Navadno je stal na prvem mestu pozdrav ali pa službeni poklon, potem naslov, koncem pa se je oseba, katerej se je pisalo, na- vadno izročala v božje varstvo. Zlog je bil sploh šablon- ski, kakor še dandanes precveta v uradnih pismih. Po- zneje se je odpravil pozdrav v začetku pisma in izročitev v božje varstvo umaknila se je uljudnim poklonom in frazam. Še v 18. stoletji izpremenil se je z večjim du- ševnim obzorjem napredujočega časa tudi zlog kore- spondence. Prijateljstvo, ljubezen in sploh razvijajoče se družabno življenje prisvojilo si je priličnost duševnega sporazumijevanja ter vvedlo v pisma neko naravno ži- vahnost, o katerih se še prejšnjim pismom sanjalo ni, izvzemši v Francozih, kjer je bilo i družabno življenje jako razvito. Pa tudi Angleži so se ponašali mnogo prej z naravnim zlogom svojih pisem kakor Nemci. V prastarej dobi se je pisalo na lesone ali kame- nite plošče, prve pa so spet v modi na Tirolskem. Imajo obliko naše dopisnice, težo pa navadnega pisma, tako, da se frankujejo z znamko za 5 nvč. Lep dokaz za tr- ditev neke dame, ki se je izrazila o modi tako le : „Kaj je moda ? Poslušajte ! Velik, velik sod, v koji se leto za letom poklada, kar se mora umakniti novemu, modnemu okusu. To traja tako dolgo, da je sod poln. Kakor hitro pa se to zgodi, obrne se sod narobe in kar je bilo lani najbolj staro, to je letos najnoveje." A da pridemo spet na svoj predmet, nadaljujmo z Egipčani, ki so pisali na neke liste, koje so si izdelovali iz stebel povodne rastline, papyrus, tako, da so cepili stržen na silno tenke, kolikor mogoče široke trakove, koje so potem močili z Nilovo vodo, polagali jih na de- ske drug vrh druzega po počreznih plasteh, koncem pa jih stiskali ali bili s kladivom, gladili s školjkami in liste, ki so se sprijeli s pomočjo rastlinskega sleza, na kojem je bogata imenovana rastlina, sušili na solncu. Od imena papyrus izhaja tudi današnje ime našega »potr- pežljivega" papirja. Indci in Kitajci pisali so na palmovo listje, Grki in Rimci pa so se posluževali voščenih ploščic. Pergament je bil v rabi že v 2. veku pred Kr., a splošno se mu je moral umakniti papyrus še-le v 3. in 4. veku po Kr. Okolo 12. stoletja beleži se pa rojstvo današnjega papirja, ki se dela iz cunj. Sedaj pa preidimo od teh skromnih zgodovinskih podatkov na našo glavno nalogo, to je na zlog v pismih. Kar so že Nemci zdavno odpravili, namreč začetek pisma s pozdravom in pa izročanje v božje varstvo na koncu, to je še v nas Slovencih v najlepšem cvetu, so- sebno med prostim narodom, in meni se vidi, da je baš to naravno, kajti, če se dva prijatelja srečata, je prvo, da se srčno pozdravita, odhajaje pa vsaksebi, ne zamudi nobeden, zaklicati drugemu : „Z Bogom !" ali „Bog te živi !", „Bog te ohrani !", zakaj bi torej v pismih ne bilo to umestno ? Kaj pa je pismo ? Nadomestek je za ustmeni pogovor in čim bolj se mu približuje, posnemaje ga, tem popolneje se odziva svojemu smotru. Seveda ima naš kmet še drugo navado, da namreč „najprej prime pero v svojo desno roko, potem pa piše par besedij in pozdrav- lja čez hribe in doline, od zeml e do nebes, pa tri zlate rož'ce vmes", vsak stavek rad začenja s pozdravom, kon- cem pa še enkrat pozdravlja, ali pa „vtakne pisemce v ključek ali je obesi na vrat belemu golobčku'", ki uživa zaupanje kakor pravi pravcati narodni „postillon d' a- mour". Kot pravi sklep je seveda opetovano pozdravlja- nje in še-le sedaj te izroči v varstvo Bogu in Mariji ter se beleži običajno kot »Tvoj ljubeznivi" N. N. Sosebno imenitna radi narodne šegavosti in dražestne nagajivosti, ki je nakopičena v njih, so ista pisma, ki potujejo od vojakov .K Ijub'cam v vas , od teh pa spet nazaj. Pi- sana so navadno v verzih, seveda najčešće po zanesljivem nemškem navodilu : ,.Reim dich oder ich fress' dich". Pri vsakem pismu razločujejo se trije bistveni aeli, namreč vvod, zrno vse vsebine in konec, (.'elo naravno ! Če nas kedo obišče s kako prošnjo v srcu, ne začne praviti koj na pragu, česa želi, ampak napravi majhno pripravo, potem še-le pride jedro samo. Vvod naj bo jedru primeren, misel naj se logično razvrščuje druga za drugo, tako, da si med posameznimi odstavki ni treba brvice še-le stvarjati. Da se odstavki sploh delajo in da se začenjajo z novo vrsto malce bolj proti sredini listovej, omenjam le mimogrede, da pa so žive priče bistrega, logičnega mišljenja, opozarjam tukaj s posebno važnostjo. Nova misel, nov odstavek. Kar se dostaje ločil, o tem nas uči vsaka slovnica, seveda ne vsaka jednako, a kedor se hoče poučiti najbolje, mora se zateči k najbolj- šim učiteljem. Piše se tako, kakor se najtesneje vjema z narava in zakoni našega mišljenja. Piši tako, kakor govoriš, govoriti pa moraš seveda tako lep jezik, da te ne bi nikakor bilo sram, najsi bi tvoj govor i kedo beležil ter ti ga pozneje pokazal. Naš jezik, poln blagoglasja, je pa tudi vreden, da se goji z vso ljubavjo ! Spominjam se. Str. 4 „S L O V E N K A" Št. 20 da nam je za dobe mojih šolskih let dejal profesor, sicer zloglasni prijatelj Slovencev : ,Sie können stolz sein auf ihre Muttersprache, denn nächst der italienischen, würde ich die slovenische als die Sprache der Musik be- zeichnen." Naša vzgoja, ki se dogaja najčešće po šolah, polnih nam sovražnega duha, odtuji nas, žal, mnogokrat tako materinščini, da mislimo še celo tedaj v tujem jeziku, kadar pišemo slovenski. Obžalujem vsakega v imenu mile majke Slave, komur se je godilo in se še godi tako, a kot zanesljiv recept za protistrup tujega dnha svetujem ravno v istem imenu : čitati mnogo, mnogo domačega čtiva in sicer s svinčnikom v roki. Ogibati se tujih mislij kakor kače, tuje govorice pa kakor smrtnega greha. Resna volja v zvezi s srcem, kipečim požrtvovalnosti za narodni napredek in ugled, premagata vsak tuj napad. Torej, sedaj pa h koncu . . . pisma namreč! Kakor vvod, mora biti tudi konec prikladen celej vsebini. V ljudskej šoli učila sem se tudi, da ni treba staviti v pismo takih opomb, ki so odveč, n. pr. ; „Spoštovani gospod, prosim ne bodite hudi, da Vam ne pišem tega pisma v praznični obleki, katere nimam, ker sem jo začel nositi za vsaki dan.' Vzgled je bil za nas deco jako dober, a glede tega sem tacega mnenja, da vsak naj- bolj sam ve, kaj naj piše in kako naj piše, kar seveda narekuje stopinja medsebojne zveze, na koji stojita do- pisujoči si osebi. O etiketi in o modi za pisma ne maram govoriti, ker je skoraj gotovo, da ne bi povedala mnogo novega. S Slomšekom zakličem še enkrat : ,Prav po domače, v čisti slovenščini naj teče tvoje pero !"