Kazalo
Sodobnost 5 maj 2025
Uvodnik
Primož Vidovič: Vpijoči v puščavi 479
Mnenja, izkušnje, vizije
Helena Koder: 8. februar 2025 495
Pogovori s sodobniki
Arjan Pregl z Zoro Stančič 511
Sodobna poezija
Maša Ogrizek: Anatomija doma 528
Aleš Šteger: Akademija praznine 537
Sodobna slovenska proza
Nastja Vidmar: Jelenja ženska 549
Klemen Lah: Izgubljeni sin 559
Tuja obzorja
Uwe Johnson: Domneve o Jakobu 568
Sodobni slovenski esej
Zala Vidic: Dobra literatura 577
Sodobnost 2025 Letnik 89
Sodobnost 2025 Kazalo
Portret
Boris A. Novak: Portret Milana Jesiha ali 
584 Ves svet je en sam sonet (ali pa vsaj kuplet)
Sprehodi po knjižnem trgu
604 Drago Jančar: Zakaj pisati (Žiga Valetič)
Lucija Stepančič: Kar od nekod  
608 (Majda Travnik Vode)
Kazimir Kolar: Onečejevalec  
612 (Urban Leskovar)
Mlada Sodobnost
616 Tina Bilban: Ive ni (Gašper Stražišar)
Gledališki dnevnik
620 Matej Bogataj: Prgišče radosti
Letnik 89 Sodobnost 2025
Uvodnik
Primož Vidovič
Vpijoči v puščavi
“Upravičeno se lahko bojimo,” je leta 1685 zapisal Adrien Baillet, “da nas 
bo mnogoterost knjig, ki se čudesno kopičijo brez konca in kraja, v priha­
jajočih stoletjih pahnila v barbarsko stanje, kakršno je sledilo padcu rim­
skega cesarstva.” Njegova napoved se na prvi pogled zdi pretirana, če ne 
že kar absurdna. A bojazen, ki ga je pestila, učenjake širom zemeljske oble 
preganja, odkar je Hipokrat ugotovil, da je življenje krajše od umetnosti.
Grški zdravnik je cehovske kolege želel opomniti predvsem na skrom­
nost njihove veščine pred preštevilnimi boleznimi. Njegov izrek je potem 
v  latinskem prevodu, Ars longa, vita brevis, po Senekovi zaslugi zapustil 
ordi nacijo. Zaznamoval je nekaj širšega in mnogo globljega: nemoč člo­
veka, da bi v ubornih letih, ki so mu odmerjena, mogel doseči in doživeti 
vse, kar mu je stvarstvo dalo in omogočilo.
A Seneka je menil, da “nam življenje ni dano kratko, pač pa si ga skraj­
šamo sami”, namreč s tem, ko ga ne znamo izkoristiti. Zato ga moramo 
premeriti in “pred očmi vselej imeti smrt”. Kajti čas, piše Vergilij, “čas 
nezadržno beži, beži  – in se več ne povrne”. Prav zato, da se izurimo 
v umetnosti življenja, da ne nehamo živeti, še preden smo začeli, moramo 
filozofirati in se s filozofijo, ki “duha vzgaja in oblikuje, […] ki ob krmilu 
Primož Vidovič je za esej Vpijoči v puščavi prejel nagrado za najboljši esej 2025.
Sodobnost 2025 479
Primož Vidovič Vpijoči v puščavi
sedi ter vodi ladjo skozi valove in kleči”, podati za modrostjo. “Kolikor 
dolgo živiš,” sklene Seneka, “tako dolgo se moraš učiti, kako naj živiš.”
Toda že za blaznega Nerona, ki mu je Seneka dolga leta “držal štango”, je 
bilo učenih knjig toliko, da se je tisti, ki je v filozofiji iskal svobode, kmalu 
izgubil v blodnjakih neskončnih besed in se zapletel v mreže dlakocepstev. 
Samo v aleksandrijski knjižnici so Ptolemajci do leta 331 pred Kristusom 
zbrali dobrih petsto tisoč papirusnih zvitkov. V prepis je morala morebit­
ne pisarije na krovu oddati vsaka ladja, ki se je usidrala v  tamkajšnjem 
pristanišču. Po kraljestvu so pošiljali odposlance in rokopise odkupovali. 
Ptolemaj III. je Atencem plačal zajetnih petnajst talentov varščine, da so 
mu posodili rokopise atenskih tragedov. Vrnil jim je samo kopije, njim pa 
prepustil varščino. 
Pesnika Kalimaha so zadolžili za popis te vse večje zbirke. Katalog Pina­
kes je opremil z življenjepisi avtorjev, zavoljo preglednosti pa je vključil še 
kazalo z začetnimi besedami in dela razvrstil po področjih. Tako je izpod 
peresa pesnika, ki je menil, da je “velíka knjiga véliko zlo”, na kar sto dvaj­
setih zvitkih – kar je petkrat več, kot jih je zavzela Homerjeva Iliada – na­
stalo eno dotlej najobsežnejših del in eden prvih referenčnih priročnikov, 
katerega namen je bil obvladati nastajajočo multitudo librorum.
Neznanskost sveta je helenistične poligrafe, mnogopisce po domače, 
gnala v  beleženje njegovih skrivnosti v  nepredstavljivi množici knjig. 
 Didim “Biblioláthas” naj bi jih spisal krepko čez tri tisoč – in nanje po 
vzdevku sodeč kmalu pozabil. Plinij starejši se je hvalil, da je popisal kar 
dvajset tisoč reči in zbral podatke iz dva tisoč zvezkov izpod peres sto raz­
ličnih piscev. Njegov nečak, Plinij mlajši, je poročal, da se stricu “nobena 
knjiga ni zdela tako slaba, da iz nje ne bi mogli česa iztisniti”.
Aleksandrijskih učenjakov bohotenje knjižnice ni preplašilo. Izumljali 
so nove in nove načine, kako se z nakopičeno vednostjo učinkovito spo­
prijeti. Tu so nastajale prve kritične izdaje Homerja, tu je Zenodot dela 
prvič razporedil po abecednem vrstnem redu, tu je Aristofan Bizantinski 
poezijo razčlenil na vrstice in uvedel naglasna znamenja.
Seveda se niso omejevali samo na literarno vedo: Arhimed naj bi svoj 
vijak izumil ravno med obiskom v Aleksandriji. Eratosten, ki je kot glavni 
knjižničar nasledil Apolonija Rodoškega, avtorja Argonavtike, se je le za 
slabih sto kilometrov zmotil v  izračunu obsega Zemlje in kartografiral 
njeno vse večjo površino, medtem ko je Erazistrat odpiral in mapiral člo­
veško telo. Kmalu si je morala knjižnica za hrambo vse obširnejšega znanja 
omisliti dislocirane enote.
480 Sodobnost 2025
Vpijoči v puščavi Primož Vidovič
A naj so bili še tako premeteni bibliografi in pronicljivi učenjaki, Seneka 
ni delil njihovega zbirateljskega navdušenja. “Mnoštvo knjig človeka samo 
raztrese,” je dejal. V pismu prijatelju Luciliju svetuje, da “ni pomembno, 
koliko knjig imaš, ampak kako dobre”. Pomiloval bi tistega, ki bi jih prebral 
toliko, kolikor jih je Didim napisal. Zakaj modrost ne more najti mesta 
v tako tesnem stanovanju. Samo če iz zavetišča svoje duše odvržemo vse 
nepotrebno, ji bomo lahko odprli srce.
Učitelji, ki “prerešetavajo konjunkcije in prepozicije”, ki se “igrajo 
z  besedami”, “uganjajo dlakocepstvo” in “sofistično razpravljajo o  tem 
in onem”, hromijo duha. Kdor zna pravilneje govoriti kakor živeti, pa ni 
filozof, je navaden filolog – ljubitelj besed. Kajti filozofija vendar “ni v be­
sedah, ampak v dejanjih”. Ne uči nas za šolo, marveč za življenje.
V 21. stoletju je na svetu veliko knjig in veliko zla. Prve so razpršene 
po nepreštevnih policah, kleteh in arhivih, ki so se razlezli v digitalno ne­
skončnost. Drugo pa se ni zmanjšalo, le imenovati si ga več ne upamo, ga 
ne znamo in ne moremo. Tudi če nam to uspe, nas namreč nihče ne sliši. 
In čeprav vemo o svetu več kot kadar koli, nič bolje ne vemo, kako v njem 
živeti. Ne čeprav. Ravno zato.
Mnogo hrupa za nič
Ko se sprehajam po naši knjižnici, me vsakič presune, koliko knjig gre mi­
mo mene, ne da bi jim kdaj namenil pozornost. Prašne enciklopedije, ka­
terih nastanek ni vzel nič manj truda kot mostovi in nebotičniki sveta, me 
gledajo kot zapuščene hiše pozabljenih ljudi. Učeni učbeniki, ki so nekoč 
predstavljali vse, kar smo o svetu mogli vedeti, so ravno tako zastareli kot 
Aristotelova Fizika. V drugi sobi se razliva morje leposlovja, med katerim 
bralska roka guli platnice vedno istega, pa kopice dram, ki že desetletja 
niso stopile na odrske deske, in stihi pesmi, katerih zven ne zapusti papirja.
Marsikaterega dela, ki ga potrebujem za doktorat, po drugi strani ne 
najdem. Na policah zanj ni več prostora. Knjižničarje moram prositi, da 
ga prinesejo iz skladišča, in tudi to poka po šivih. Filozofskega čtiva imajo 
dovolj, da bi lahko z njim napolnili celo nadstropje. Ne glede na prostor­
sko stisko in presihajoče bralstvo se pritok novih knjig ne ustavlja. Samo 
Slovenci jih izdamo kakih pet tisoč letno, čeprav nas polovica v tem času 
prebere največ eno.
François de La Mothe Le Vayer se je v 17. stoletju bal, da bo številnost 
knjig avtorje odvrnila od pisanja. A slabše kot smo slišani, bolj si želimo 
Sodobnost 2025 481
Primož Vidovič Vpijoči v puščavi
spregovoriti in nagovoriti. V izražanju in postvarjanju svojega življenja išče­
mo trajnost in obstojnost, ki bi nas potolažila, da vse ni samo mnog o hrupa 
za nič. Zato ni presenetljivo, da na policah novosti prevladuje osebno in 
izpovedno, ki nas presune toliko bolj, kolikor je neprečiščeno in neposred­
no, potno in umazano, iz srca in iz drobovja. A s tem ko izraz pogojujemo 
le še z njegovo surovostjo, tvegamo še več hrupa. Niča pa zato ni nič manj.
Ko sem se med knjižničnimi policami sprehajal kot otrok, so me nav­
dajale z občudovanjem in v meni netile upanje, da bom nekoč vse to pre­
bral. Danes, ko živim od branja in za branje, vem, da je to upanje jalovo. 
Neprebrane platnice me ne navdajo niti z  občudovanjem niti s  straho­
spoštovanjem. Zavedanje, da mi v kratkem življenjskem krogotoku ne bo 
uspelo prebrati niti najpomembnejšega, da ne vem niti tega, kako odbrati 
najpomembnejše, mi služi kot jedek opomnik človeške domišljavosti. 
Spoznanje, da je bilo že vse napisano, da je bila literatura izčrpana in da je 
zato vsak izraz umazan z nezmagljivim bojem s pozabo, me po drugi strani 
pahne v tako malodušje, da iz knjižnice raje pobegnem.
A kaj, ko zunaj ni nič boljše. Na vsakem vogalu, digitalnem ali analog­
nem, se kar tare kričačev in ljubiteljev mnenj. Tam so šušmarji, ki mi 
prodajajo meglo, tu se šopirijo leporečni in ugledni modrijani, ki vedo vse, 
samo tega ne, česa ne vedo. Ne manjka mi ne prostočasnih geopolitikov 
in ne samopomočniških gurujev, v vsaki oštariji mi predavajo popoldanski 
meteorologi in pri frizerju epidemiologi. Še bližnji me kot naj dušebrižnejši 
misijonarji želijo spreobrniti za svojo stvar.
Kaj je v tej množici kotalečih se govorov zrno in kaj pleva, tega ne znam 
presoditi. Kritičnost, ki etimološko izhaja ravno iz “razločevanja”, je ne­
mogoča. Mojega sita ne prestanejo samo najbolj pretanjene misli, pač pa 
tudi vse tiste, ki pihajo na mojo dušo, ki prijajo mojemu ušesu, ki hočeš 
nočeš udarjajo na bobniče tega po Teofrastu “najbolj čustvenega od čutov”. 
Tudi umetnin, ki vendar potrebujejo mene celega, da so motrene, v svoji 
raztresenosti in pretresenosti več ne opazim. Še preden se zavem, da so 
nastale, jih požre čas, ki nezadržno beži in se več ne povrne.
V kakofoniji tega, kaj bom motril, gledal, poslušal, tipal in okušal, ne 
odločajo več nekdanji kanoni, ki so jih postkolonialne kritike spravile na 
slab glas, ne odločajo uredniki, ki si le še mečejo pesek v oči, niti se v našo 
potrošniško intimo ne vmešavajo vladarji in je ne preiskujejo inkvizicije. 
Ne, odločajo cirkusantske akrobacije “ustvarjalcev vsebin”, ki name prežijo 
z vedno novimi ukanami, da bi ujeli drobec moje pozornosti, ko v iskanju 
Huxleyjeve some drsim po svojih napravah, čakajoč na vlak, na Godota ali 
sedeč na straniščni školjki.
482 Sodobnost 2025
Vpijoči v puščavi Primož Vidovič
A tudi demiurgi digitalnega sotvarja so podvrženi nujnostim usode. 
Ta se odvija po božji previdnosti neosebnih, nečloveških, nestvarnih, 
tako rekoč idealnih algoritmov. Slednji se spoznajo samo na oblike, ne na 
vsebine. Čeprav ne morejo podoživeti občutij mojega mesa in zato nikoli 
ne bi mogli živeti moje živosti, znajo z geometrično razvidnostjo izmeriti 
premene mojih občutij, pristranosti in hrepenenj ter nanje z aritmetično 
natančnostjo odgovoriti ob ravno pravem času na ravno pravem kraju.
Dokler se po predstavah na steni votline ravnam samo glede svojih 
potrošniških navad, se zdijo nedolžne in celo prostovoljne. Ampak ne 
krojijo več samo tega, kaj kupim, vidim, slišim, tipam ali okušam. Očarajo 
tudi tisto, kar mislim. Osvajajo, varajo in gnetejo to, kar vem, in to, kako 
se vedem. Predstava, ki se nikoli ne konča, pretkano in neopaženo nami­
guje – ne, določa, kako bom ravnal, in udejanja determinizem, ki sem se 
mu prav s tem ravnanjem namenil upreti.
Mojega nazora ne snujejo več samo ideologije, avtoritete ali dogme. Ne 
oblikuje se v javnosti parlamentov, učilnic ali cerkva, marveč v navidezni 
zasebnosti, ko se moje misli zatikajo za kaveljce razpršenega Zeitgeista. 
Logika slednjega pa je vse bližja mehanizmu, ki ne pozna človeškega. Zato 
pa v prihodnosti, h kateri po svoji nujnosti vodi, mesta za človeka, zame, 
tudi ne vidi.
Kolikor teže pa postaja, da se opredelim, toliko bolj svet od mene zah­
teva prav to. Zdravje, ki sem ga še včeraj prepuščal božji volji, je postalo 
moja odgovornost in dolžnost. A  kaj naj v  tem prekratkem življenju 
o  Hipokratovi veščini vem jaz? Vojne, za katere bi nekoč slišal šele v učbe­
nikih, se v moji dnevni sobi znajdejo, kakor hitro se zanetijo. Kaj naj o njih 
menim? Politični prevrati, ki sem jih doslej prepuščal usodi, me izzivajo, 
naj si jih razlagam. Kako?
Če se ne opredelim, bodo to drugi storili brez mene. Drugi, ki vejo, ki 
menijo, ki znajo – ki si predvsem drznejo. Ki lahko.
Barbarstvo, ki se ga je bal Adrien Baillet, nenadoma ni več tako daleč.
Pogled zviška
Že se pod mojim oknom drenjajo sodobni Aleksandrijčani in mi serena­
dirajo, češ da me lahko mnogoterosti reši njihova veda. Z razsvetljensko 
samozavestjo obljubljajo, da bodo svetu povrnili red in človeštvo popeljali 
v Novo Atlantido. Toda v tej vse ni v najlepšem redu.
Sodobnost 2025 483
Primož Vidovič Vpijoči v puščavi
Pričakovanja Francisa Bacona smo resda presegli: Salomonove hiše in 
Muzejoni niso več omejeni na utopije, najdemo jih po vsem svetu. Vednost 
ni bila še nikoli tako obširna, nikoli pa ni bila tudi tako pravično porazde­
ljena in vsakomur – z malce iznajdljivosti – dostopna. Znanost je postala 
svetovno podvzetje, mi, meščani sveta, pa njeni večni dolžniki. Zdravila in 
cepiva, na poti do katerih so prej tisočletja umirali milijoni nebogljenih, 
lahko zdaj izumimo v nekaj mesecih. Bolezni, ki so nekoč v nekaj dneh 
pokončale cele četrti, se sploh več ne spomnimo. Naravo smo podvrgli volji 
in s stroji ter betonom do roba izkoreninjenja privedli poslednje skrivnosti. 
“Človeška vednost in človeška moč se srečata v enem,” je pisal Bacon. Ne 
plujemo več v novi svet, izdelujemo ga.
Po drugi strani pa je te vednosti toliko, da je več ne dohajamo. Znanost, 
ki se je do 19. stoletja lahko družila še pod streho enovite “naravne filo­
zofije”, se je razvejala v sto smeri. Vsako področje se cepi na nova in nova 
podpodročja, z vsakim daljnogledom in mikroskopom, ki nam omogoči 
še globlji in še daljnosežnejši vpogled, se poraja potreba po spet novih.
Raziskave se množijo tako hitro, da jim ne morejo slediti niti razisko­
valci. Še preden dodobra preverimo eno, vznikne kopica drugih. “Obseg 
in babilonski stolp znanosti se je tako neznansko razrastel,” je pisal Nietz­
sche, “da se utegne filozof že med učenjem utruditi ali se kje česa oprijeti 
in se ogreti za kakšno ‘specializacijo’.” Strokovnjaki so prisiljeni gledati 
vse ožje, dokler v gozdu ne vidijo samo še svojega drevesa.
Nič bolje ni v humanistiki. Svobodne umetnosti, ki so nekoč veljale za 
edine, vredne človeka, so se zapletle v samonanašalen, elitističen larpur­
lartizem, ki ima s  človeškim življenjem prav toliko zveze kot filologija 
s filoz ofijo. Rade si nataknejo jarem preteklosti in v njej nemalokrat obtiči­
jo. Dolgovezna predavanja, ki sem jih poslušal kot študent komparativisti­
ke, namenjena najneznatnejšim primerkom beletristike, in večtisočstrane 
monografije o povzdignjenih trivialnostih zgodovine, ki so jih še uredniki 
le preleteli, se mi zdijo kot prazno pismouštvo Didima. V svojih štiri tisoč 
knjigah je raziskoval, “kje je bila Homerjeva domovina, kako se je ime­
novala prava Enejeva mati, ali je bil Anakreont bolj vdan pohotnosti ali 
pijanosti, ali je bila Sapfo javna vlačuga – in še drugo, kar bi moral človek 
pozabiti, potem ko se je bil tega naučil.” Zdaj pa še reci, da je naše življenje 
kratko, bi pripomnil Seneka.
Če ne pozabimo misliti, pa pozabimo, kar smo že mislili. Kadar se 
učenjaki drznejo povzdigniti nad bogaboječo eksegezo klasikov, zapadejo 
v večno vračanje enakega. Mudi se jim, da bi povedali svoje, pa ne utegnejo 
preveriti, ali ni to nemara že bilo povedano. “Tudi če bi bilo moč vse zna­
nje najti v knjigah, v katerih je pomešano s toliko neuporabnimi rečmi in 
484 Sodobnost 2025
Vpijoči v puščavi Primož Vidovič
zmedeno nakopičeno v tako velikih količinah,” se strinja René Descartes, 
“bi branje teh knjig terjalo več časa, kot nam ga je odmerjeno za življenje, 
in več truda, da bi iz njih odbrali uporabne reči, kot pa če bi jih odkrili 
sami.” Namesto sveže vode tako odkrivamo toplo. Svetá je preveč, da bi si 
ga mogli zapomniti. Zato ga raje izumljamo vedno znova. In znova.
Filozofija, nekoč kraljica znanosti, jim zdaj le še skromno službuje. 
Utaplja se v “propozicijah in konjunkcijah”, “uganja dlakocepstva” in “raz­
pravlja o tem in onem”, kakor da bi bilo “to” in “ono” vredno samo po sebi, 
ne pa za nas. Kot Protagora dokazuje, da je moč o vsaki stvari razpravljati 
za in proti, da vse, kar se zdi, da je, more prav tako biti kakor ne biti. “Eni 
mi dajejo znanje, ki mi ne bo nič koristilo,” Luciliju poroča Seneka, “drugi 
mi jemljejo upanje, da bom sploh kdaj kaj znal.”
In družboslovje? Namesto da bi človeka počlovečevalo in celilo njegovo 
vez s sočlovekom, ga le še upredmetuje po vzoru naravoslovnih znanosti, 
kot da bi se ob bok njihovemu prestolu želelo postaviti s tem, da jih prehiti 
v preštevanju duš. Medtem ko se je humanistika izgubljala v nostalgiji, 
filozofija v vajah v abstrakciji, družboslovje pa v statistiki, se je znanost, 
pobratena s tehnologijo, ki jo vestno in vešče udejanja, izkazala za zanes­
ljivejšo in oprijemljivejšo pot do spoznanja.
A učenjak, ki strmi samo še v svoje predmete, ki v svetu ne vidi več stvar­
stva in stvarnika, temveč le še mnoštvo izpraznjenih reči in posamičnosti, 
tak učenjak, pravi Nietzsche, “sploh ne pride več na svoj vrh, namreč do 
pregleda, razgleda, pogleda zviška”. Nima več perspektive, v kateri bi lahko 
ocenil, kako se znanje, ki ga nabira v tisočerih koščkih, ujema z vsem dru­
gim, v kakšno sliko se sestavlja na velikem platnu naše radovedne epopeje 
in kaj nam na koncu koncev v resnici pomeni. “Človeško znanje je postalo 
preveliko za človeški um,” je dejal Will Durant. “Vse, kar nam ostane, je 
znanstveni specialist, ki ve ‘več in več o vse manj in manj rečeh’, in filozof­
ski umovalec, ki ve ‘vse manj in manj o vse več in več rečeh’.”
Znanstveniki se komaj sporazumevajo že sami med sabo. Toliko teže jim 
sledi laik, ki mu raziskave niso nič razumljivejše, kot je bilo nekoč verniku 
Sveto pismo. Zaupati mora prerokom nove zaveze in jim verjeti tako rekoč 
na besedo. Človeštvo, nadaljuje Will Durant, tako “zdrsne v novo dobo 
verovanja in le še s spoštljive razdalje časti svoje nove svečenike”.
Kako mi torej lahko Ti pomagaš, Znanost, ko svet od mene zahteva, naj 
se opredelim? Tvojih opredelitev je toliko in tako neme in izmuzljive so, 
da ne vem, kako naj jih ogovorim, ulovim in usvojim. Vsakič ko mislim, da 
sem eno zagrabil, se v mojih rokah znajde protislovna. Praviš mi, da se bom 
z uporabo svojega uma izvil iz svoje nedoletnosti in negotovosti. A moj um 
je premajhen, da bi te dojel, ti pa prevelika, da bi bila dojeta.
Sodobnost 2025 485
Primož Vidovič Vpijoči v puščavi
Hiperdiskurzivnost
Preživetje nas zapelje v kopičenje užitkov in kopičenje reči, v hedonizem 
in hrematizem. S hiperproduktivnostjo, z nenehno proizvodnjo, skušamo 
večnost najti v krogotoku potrošnje, v nasladi pa použiti vitalnost, ki nam 
polzi med prsti. Kult dela in angleške sreče zadovoljstva odražata trud 
poživaljenega človeka, da bi se obdržal v  nadaljevanju in raztegovanju 
življenjskega procesa, ki požira lasten rep.
V duhovnem svetu nas je nič manj preživitveni gon zapeljal v hiper­
diskurzivnost, v mnogobesednost, ki razvodeneva v pleonazmih in puhlo­
stih. Diskurzi se v sodobnih knjižnicah množijo skoraj tako hitro kot pro­
dukti v veleblagovnicah in njihova cena je prav tako obratno sorazmerna 
z njihovo cenenostjo.
Seveda se niso razlezli čez noč. Že Summa theologiae Tomaža Akvinskega 
iz 13. stoletja šteje dobra dva milijona besed. Srednjeveški sholastiki so 
bili tako plodoviti pisci, da bi današnjemu bralcu vzelo desetletja, da bi 
obvladal opus katerega koli.
A omejeval jih je napor rokopisov, ki so mu menihi v  samostanskih 
skriptorijih posvetili cela življenja. Zato se je izbor zgodil, še preden je bilo 
kako delo prvič zapisano. Marsikatero, ki se duhovščini ni zdelo pomemb­
no, smo zato izgubili. Za Lukrecijev veličastni naravoslovni spev O naravi 
stvari se imamo zahvaliti enemu samemu ohranjenemu rokopisu, isto velja 
za Menandrovega Čemerneža. Na trgu so bile knjige drage, na prepis je bilo 
treba čakati. Sveti Avguštin v Izpovedih pripoveduje, kako se je pregrešil 
njegov prijatelj Alipij, ko je med službovanjem na rimskem dvoru knjige 
dal prepisati kar na državne stroške.
Z Gutenbergovim tiskom so te ovire čez noč odpadle. Sodobniki so se 
čudili, kako lahko po novem “štirje možje v enem dnevu natisnejo, kar bi 
na roke desetim vzelo celo leto.” Tiskarju ni bilo treba biti niti pismen. Ker 
je tisk zahteval neprimerno nižje kvalifikacije kot iluminacija, je z vredno­
stjo dela kmalu padla tudi cena knjig in iz ozkih elitnih krogov so se lahko 
razširile med prebivalstvo.
Z roko v roki s tiskom sta prišli standardizacija in komercializacija. A ldus 
Manutius iz Benetk poroča, kako lahko s kazali zdaj z  lahkoto najdemo 
 vsako besedo, “saj da je vsaka stran po celem delu oštevilčena z aritmetični­
mi številkami”. A številčenje strani so tiskarji uvedli predvsem za lastno ra­
bo. Tudi naslovnice, na katere so lahko odtisnili impresum, se niso pojavile 
bralcem na ljubo. Služile so oglaševanju tiskarjev in spodbujanju prodaje, 
486 Sodobnost 2025
Vpijoči v puščavi Primož Vidovič
od katere so bili odvisni veliko bolj kot menihi, ki jih je preskrbovala vita 
contemplativa. Tako je knjiga stopila na usodno pot v dominij potrošnje.
S tiskom je proizvodnjo knjig razneslo. Angleški tiskarji so pred letom 
1500 natisnili slabih petsto tako imenovanih inkunabul, medtem ko jih je 
med letoma 1500 in 1550 nastalo dobrih štiri tisoč – v tem času je pri nas 
svoj Katekizem natisnil Trubar. Do 17. stoletja je bilo na Angleškem natisnje­
nih štiri tisoč knjig letno, v 18. že osem tisoč, drugod niso nič zaostajali. 
Erazem Rotterdamski se tako leta 1525 sprašuje, “ali je sploh še kak kraj na 
zemlji, ki bi bil varen pred temi roji novih knjig”, medtem ko Jean Calvin 
godrnja nad “zmedeno goščavo”.
Čeprav se je z umetnostjo daljšalo tudi življenje, slednje umetnosti ni 
moglo dohajati. Nelagodje ob obilju se je iz stoletja v stoletje stopnjevalo in 
jadikovanje ponavljalo kot refren. Neki Francisco Araoz je ugotavljal, “da je 
danes količina knjig tolika, da terja več muje, da te poiščemo in razločimo, 
kakor pa da preberemo črke”.
Potreba po urejanju vse te vednosti je postala nuja. Kazala, priročniki 
in prvi pregledi literature, ki so bralca usmerjali k relevantni, so rastli kot 
gobe po dežju. Vzklila je industrija florilegijev, ki so zbirali citate. Ena 
takih, Magnum theatrum humanae Laurentia Beyerlincka, je izšla v  kar 
osmih zvezkih; štela je deset milijonov besed. Nič drugače kot danes so ti 
priročniki tudi takrat izzvali skrbi, da spodbujajo “površno, plitko branje” 
in “preskakovanje”, od katerega nam nič ne ostane.
A imeli niso nič več izbire kot mi. Zdaj ko nas ne ovirajo ne tehnika, ne 
izobrazba, ne nekdanje oblasti, ne moči, se lahko vsak pridruži razpravi, 
vsak pristavi svoj lonček in vsak najde svoj medij.
Vsi se trudimo, da bi dohajali mnogoterost. O pojavih, ki vznikajo, govo­
rimo in jih razlagamo na tisoč in en način, vsak po svojih zmožnostih: da 
bi jih s tem, ko bi jih zapopadli, dojeli in razumeli, obvladali. V varnem 
zavetju govoric in govoričenj si pletemo mrežo, ki bi nas ujela, ko se bodo 
tla pod našimi nogami udrla.
Toda ko se ti diskurzi zapletejo sami s sabo, ko jih nastaja preveč, da bi 
jim sledili, sita, ki so jih nekoč prečiščevala, pa so naluknjana in vrednote 
preperele, se začnejo pogrezati sami vase. Postanejo samopoglabljajoči se 
problemi. “Vozle delamo in vežemo dvoumje z besedami, potem pa te voz­
le spet razvozlavamo,” je dejal Seneka. Vprašanja terjajo razlage, razlage 
nova vprašanja. Verige tako postajajo vse daljše. Ko se želimo prikopati 
do prvega člena, pa ne najdemo temeljev, ki bi vse utrdili, marveč le su­
rovo voljo do življenja, ki nas vzgibava k spoznanju, dokler se ne spozabi 
v  povratni zanki neskončnih teorij.
Sodobnost 2025 487
Primož Vidovič Vpijoči v puščavi
Ko se zavemo brezdanjosti tega Tantalovega podvzetja, se ne moremo 
čuditi, da se ljudje, tako kot Marlowov doktor Faust, raje kot k “filozofije 
mraku in puščobi, / prirode, prava dlakocepskim glavam” in “v nizkotnosti 
najhujšem bogoslovju” zatekamo “k magiji, k čarom, ki nas obnoré”. Svet 
spet postaja kraj čudodelstev in bajk. Zgodba, čeprav vemo, da je izmišlje­
na, ima svoj začetek in konec. Je govor, ki svoje zadoščenje najde v samem 
sebi, v svoji umetelni celovitosti. Ali se resnici res odrečemo kaj bolj, če 
neskončni regres raje kot v skrivnosti končamo v domišljiji, če v verjetjih 
in verovanjih najdemo več udobja kakor v znanosti, ki nas v nič manj verni 
veri razuma pelje žejne čez vodovja?
Pa vendar se vrtimo in ji sledimo. Učence vzgajamo, naj ne ubirajo bliž­
njic, naj knjige sami berejo in znanja sami usvajajo, v upanju, da jim bomo 
tako pomagali na poti skozi blodnjak. Ampak kaj ko za Ariadnino nitjo prav 
tako obupano hrepenimo učitelji.
Pisanju mnogih knjig ni konca, Pridigar pridiga v  Stari zavezi, veliko 
učenja pa utruja telo. Ko sem soočen z mnogoterostjo, se mi zazdi nič 
manj kot nečimrno, da bi mogel jaz, ki ustvarjam in raziskujem v senci 
takih in tolikih velikanov, še reči kaj vrednega. S Sokratom lahko priznam 
edinole, da nič ne vem. Zdi se mi, da mi ne preostane drugega, kot da samo 
še pripominjam tistemu, kar je bilo rečeno pred menoj. Klonem pod težo 
kanona “neskončnih dogodkov in knjig”. Ne morem misliti samostojno, iz 
sebe. Govoriti znam edino skozi besede drugih, dokler jih od svojih sploh 
več ne razločim. Tudi jaz postajam eden Ecovih postmodernistov, ki znajo 
ljubiti samo še citatno.
Ostal sem brez sape. Ko se razgledam po izčrpanem Babilonu, me zami­
ka, da bi se tako kot Borgesovi knjižničarji zalučal v prepad in obmolknil.
Namesto mene
Na pomoč nam je priskočila tehnologija. Spletni iskalniki so resda po­
stali malodane neuporabni. Prepredeni so z oglasi. Iskalec nikoli ne ve, 
ali je dani izsledek najbolj relevanten ali zgolj najbolje plačan. Tudi brez 
tega je različnih spletnih florilegijev toliko, da stari algoritmi uporabni­
ku ne morejo več zagotoviti najboljše najdbe. Na koncu mi medmrežna 
 enciklopedija ne pride nič bolj prav kot katera od deset milijonov besed 
Beyerlinckovega Velikega gledališča človeštva.
Jezikovni modeli so v svet potemtakem treščili kot nalašč in ob pravem 
času. Gmote znajo prebaviti z neverjetno učinkovitostjo. Raztreščijo jih 
488 Sodobnost 2025
Vpijoči v puščavi Primož Vidovič
na prafaktorje, potem pa računajo, kako pogosto se ta pojavi ob onem. 
Z nekaj statističnega čarovništva jih – na veliko presenečenje tako njiho­
vih snovalcev kot nas, smrtnikov – uspejo znova sestaviti v nize, ki jih nič 
očitno ne loči od našega jezika. Z njimi se lahko pogovarjamo v vsakdanji 
govorici; razumejo nas bolje, kot nas razumejo birokrati na uradih, in to 
ne da bi nanje morali čakati v vrstah.
Tudi vsebine jim ne manjka. Aristofana Bizantinskega so za glavnega 
aleksandrijskega bibliotekarja imenovali, potem ko je na pesniškem tek­
movanju zaradi plagiatorstva izločil vse razen enega pesnika. Ko je kralj 
zahteval, naj predloži dokaze za svoje obtožbe, je v gromozanski knjižnici 
zvitke s prepisanimi verzi izbrskal zgolj po spominu.
Dosežek, s katerim se je Aristofan zapisal med znamenitosti človeškega 
duha, je za pametne klepetalnike mala malica. Razpolagajo z močnejšimi 
procesorji, ki niso podvrženi organski zmotljivosti lobanjskega mozga. 
Njihove shrambe niso omejene na fizične meje bibliotek, raztegujejo se 
v neskončnost datotek, ki so dane povsod in nikjer hkrati.
Vseznalost, po kateri so sloveli renesančni polihistorji, je za umetno 
inte ligenco samoumevna. Prej ali slej bo vedela vse, kar smo ljudje že ve­
deli. Pravzaprav že zdaj ve dovolj. Še več, ve tudi marsikaj, česar mi še ne 
vemo. Ne le da mi lahko izbrska še tako neznatna dejstva in me na njihov 
vir napoti do vrstice natančno: kadar se izgubim v svojih spominskih pala­
čah, mi jih osvetli in iz ubornih namigov najde pot do tistega iskanega, za 
katerega sploh vedel nisem, da ga iščem. Namesto mene se lahko spominja, 
namesto mene misli, namesto mene izumlja, namesto mene ustvarja.
Za razliko od človeka, ki si ne more pomagati, da vsebin ne bi posre­
doval skozi svojo subjektivnost, so klepetalniki hladnokrvno objektivni. 
Če jih ne obrzdamo, bodo kot statistične, zanje torej absolutne resnice 
navajali rasizme in brezupne napeljevali k samomoru. Njihovi stvarniki 
te resnice medtem ne dojemajo nič bolje, kot znajo preprečiti zlorabe, ki 
jih omogoča.
Po drugi strani nam bo življenje v  marsikaterem pogledu olajšano. 
Govoril sem z uradniki, ki po umetni inteligenci posegajo, da jim ni treba 
ročno izpolnjevati dokumentacije. Učitelji, primorani administratorjem 
poročati o  vsakem koraku, z  njeno pomočjo pripravljajo učne načrte. 
Podjetnikom mimogrede ustvari grafike in sporočila za javnost. Knowledge 
workerji, kot danes pravijo tistim, katerih kapital naj bi bil znanje, lahko 
posežejo po enem od ducatov orodij, ki obljubljajo, da jim bodo vednost 
priskrbeli na ukaz.
Sodobnost 2025 489
Primož Vidovič Vpijoči v puščavi
Težava je, da prelaganje vednosti na orodja pomeni, da bodo ta orodja 
namesto nas tudi vedela. Tudi če nam na naša vprašanja odgovorijo s kirur­
ško natančnostjo, nam prav nič ne pomaga, če ta odgovor ne postane naš, 
če ga ne premeljemo z lastnimi mislimi, če ga ne usvojimo v lastnem duhu 
in ne udejanjimo v lastnem dejanju. Dokler tega ne bomo storili, na vpra­
šanje ne bo odgovorjeno. Vedeli bomo, kot je zapisal Platon, “od zunaj, 
zaradi tujih znakov, ne pa od znotraj, sami od sebe”. Tudi če bi se v mre­
žah skrivali odgovori na vsa človeška vprašanja, mi ne bodo nič pomenili, 
dokler ne bodo od mene. Ostali bodo v možnosti, ne da bi postali dejanski, 
v dejstvu, ne da bi bili komu resnični, zgolj na sebi, ne pa tudi zame.
To pa pomeni, da jedrnega problema nisem rešil, le obšel sem ga ali 
prestavil. Da, morda sem hitreje prišel do podatka, morda se mi ni bilo 
treba učiti latinščine, da bi pred prijateljico za hipec izpadel duhovito, 
morda sem ugodil šefu, ki od mene zahteva nesmiselna opravila. Dajem 
lahko, kot nadaljuje Platon, “vtis, da marsikaj pozna[m], čeprav večinoma 
ne pozna[m] ničesar in se je z [menoj] težko družiti”. Zakaj podatek, ki sem 
ga tako pridobil, se bo pogreznil v pozabo; latinsko še kar ne bom znal; 
delo tudi potem ne bo nič bolj smiselno, vednost pa nič manj navidezna.
Predvsem pa s tem ne bom postal modrejši. Še vedno ne bom vedel, kaj 
moram vedeti in kako ravnati, na kaj upati in kaj postati. Umetna inteligen­
ca je rešitev za obvladovanje informacijskega sveta, za preživetje v matrici 
geometričnih znakov in aritmetičnih številk. Ni pa rešitev za obvladovanje 
človeškega. Kajti v slednjem ni bistveno, koliko dejstev lahko prikličem na 
ukaz in koliko dela si pospešim in olajšam; po moči in učinkovitosti vendar 
merimo stroje.
Bistveno je, ali me informacije tudi in-formirajo, me oblikujejo, omika­
jo in izobrazijo, da bom lahko s človeškim obrazom gledal človeškega in 
v fizikalnem prostoru ustvaril življenjskega. Vsi ustroji misli in družb se 
prej ali slej znajdejo na nakovalu Senekovega vprašanja: Ali lahko človek 
s tem, kar ve, tudi živi?
Kartografija življenja
Ljudje rišemo zemljevide, da bi se znašli v svetu. Radovednost je plemenita 
ukana narave, s katero nas zvabi v svoje prostranosti in nas nagovarja, naj 
jih raziščemo, da se bomo s svojo vednostjo lahko zaščitili pred neznanim, 
ki se skriva za vogalom. Tako si ne zagotovimo samo lažjega preživetja, 
ampak tudi boljše življenje, vredno svobode, na katero smo obsojeni.
490 Sodobnost 2025
Vpijoči v puščavi Primož Vidovič
Filozofija je zakoreninjena v človekovem življenju, v našem neboglje nem 
bivanjskem položaju v kozmosu, ki si ga moramo vedno znova zagotav­
ljati, tako da si ga prikrajamo in prisvajamo, ga razlagamo in razumevamo. 
Želimo vedeti, da bi se znali vesti, da bi v mejah svojega duha našli meje 
svojega sveta. Modrost, po kateri hrepeni filozofski Eros, je ta most, ki 
povezuje spoznanje z delovanjem in mišljenje usidra v življenje.
Tega mostu pa ne moremo zgraditi sami. Od prvih korakov, ki jih na­
pravimo, in besed, ki jih spregovorimo, do poslednjih del, ki jih opravi­
mo, in spominov, ki jih zapustimo, smo odvisni od sodrugov, s katerimi 
iščemo svoje mesto pod svobodnim soncem. Temelje našega skupnega 
sveta lahko utrdi soglasje, do katerega pridemo skozi trenja in preverjanja 
medsebojnosti. Plodovi tega truda se prenašajo iz roda v rod in se spletajo 
v kulturo. V tej najdemo svojo drugo domovino in z njo nadomestimo raj, 
iz katerega smo bili izgnani. Z znanostjo ji zagotavljamo gotovost, z umet­
nostjo odkrivamo možnosti, v veri pa iščemo vidik, s katerega bi ene in 
druge ustalili v večnost.
Toda spoznava, ki lačno sega in presega, se zagleda vase in se v samo­
ljubju osamosvoji. Postane sama sebi namen. Razveji se na toliko koncev, 
da začne ovirati naše delovanje. Zemljevidi postanejo večji kot svet, ki 
smo ga upodabljali, vednost o stvarnosti pa obširnejša kot resničnost, ki 
nam je sploh lahko dana. Kmalu se začnemo izgubljati v tej puščavi nad­
resničnih, nasebnih objektov, iz katerih mi, subjekti, ki smo le zase in za 
druge, izginjamo.
Platona se pogosto krivi za stereotip odmaknjenega teoretika. Njegov 
filozof pobegne iz votline lažnih podob, v kateri prebiva večina. Zazre se 
v svet idej, v Resničnost, ki jo stvarnost le odseva. Ko se mu oči privadijo 
na svetlobo, vidi v votlini samo še temo. Od sveta se zato odmakne, ga 
odmisli. Vanj se niti ne želi niti ne zna vračati. Sokrat se šali, kako si filozof 
niti postelje ne zna postlati, Tales pa da je v zamišljenosti padel v vodnjak.
Toda Platon si je grško besedo theoría izposodil iz vsakdanjega življe­
nja. Theorós je bil romar, ki je, bodisi kot odposlanec bodisi kot zasebn ik, 
odpotoval v tujino, da bi si tam ogledal kako svečanost, igre ali festival. 
V svetovljanski prostor, ki je nastajal na teh panhelenskih dogodkih, je 
prinesel svoje obzorje in se soočil z obzorji vseh drugih obiskovalcev. Kot 
v talilnem loncu so se njihove perspektive raztapljale, prelivale in spajale 
v skupno.
A pot antičnega erazusmovca se ni končala z odpotovanjem. Moral se je 
vrniti domov, da bi s sodrugi delil svoje izkušnje, panoramo, razgledanost, 
ki jo je pridobil na tujem. In tudi Platonov filozof mora po tem, ko se je 
Sodobnost 2025 491
Primož Vidovič Vpijoči v puščavi
rešil temin, ko se je privadil svečave Resničnosti in uzrl Dobro sámo, hočeš 
nočeš sestopiti v življenjski svet. Ne more ostati Tam, Zgoraj, v samozado­
voljstvu slonokoščenega stolpa, v katerem izgublja stik z resničnostjo, ki 
jo motri. Kajti šele iz življenjskega sveta bo lahko v skupnem pogrešanju 
ljubil vzljubljeno.
Kot Odisej, ki se je podal v trojansko vojno za večnostjo slave in naslado 
zakladov, se tudi lokavi človek, ki je želel obseči, potem pa celo preseči 
svet, na poti domov izgubi. Zdaj na njega prežijo kiklopi, za katere je samo 
Nihče, zdaj Lestrigoni, ki ga človeškega požrejo. Tam ga Lotofagi mamijo 
s pozabo, tu ga Kirka preobraža v žival. Pluje med neštetimi scilami in 
karibdami, med katerimi ga premetavajo vetrovi, ki jih je v zrak izpustila 
njegova zvedavost.
In medtem ko vsem drugim dopoveduje, naj si z voskom zamašijo ušesa 
pred blazno pesmijo siren, se sam priveže na jambor v veri, da jo zmore 
slišati, ne da bi zblaznela njegovega duha, prepričan kot Orfej, da bo 
njegova pesem lepša. Radovednost se je sprevrgla v zvedavost, za katero 
cene ne plačuje samo on, ampak vsi njegovi. Medtem ko dolga leta blodi 
po morjih, pa mu dom prevzemajo pohlepni snubci, ki se jim otrok brez 
očeta zaman upira.
Vrlina molka
Porfirij poroča, da se je moral novinec, ki se je želel pridružiti Pitagorovi 
duhovni skupnosti, za pet let zapriseči tišini. Preden je smel na predava­
njih spregovoriti, se je moral naučiti poslušati; ne da bi bil poslušen, ampak 
da bi razvil posluh. 
Tudi Plutarh ošteva blebetavca, čigar “ušesa najverjetneje niso zvezana 
z dušo, pač pa z jezikom”. Narava nam je z razlogom dala dvoje ušes in le 
en jezik, pravi, jezik pa je postavila za zobe, da ga, če slučajno ne posluša 
uma, ugriznejo. Mladenič, ki spregovori, preden se je naučil poslušati, bo 
kot kokoš izvalil jajce brez rumenjaka. S samovšečnim, nasilnim blebeta­
njem bo namesto somišljenikov našel nevoljne nabornike, s pisunstvom 
pa razmazal palimpsest. Zato moramo, tako kot zaklenemo vrata shrambe, 
da bi zaščitili svojo lastnino, zapirati tudi vrata samega sebe: da varujemo 
in varčujemo duha.
S Seneko nam svetujeta, kako. Sogovornike je treba poslušati, dokler ne 
obmolknejo, saj da pogovor ni tekma s konji. Prepirljivcem, ki bi se radi le 
bodli, se je treba izogibati, prav tako tudi temam, ki zanimajo samo nas. 
492 Sodobnost 2025
Vpijoči v puščavi Primož Vidovič
Bolje se je družiti z izkušenimi in modrimi; molka nas bodo učili z obču­
dovanjem. Podobno velja za branje. “Pokvarjen želodec si marsikaj želi,” 
pravi Seneka. Zato je treba brati malo, izbirčno, a poglobljeno. “Ko boš 
v mislih preletel mnogo tega,” piše Luciliju, “izberi le eno stran in tisto ta 
dan prebavi.” Če nas kljub temu zgrabi zgovornost, pa se moramo vprašati: 
“Zakaj je ta pripomba tako pomembna in nujna? Po čem hrepeni moj jezik? 
Kaj dobrega bo prineslo, če bo to izrečeno, kaj slabega, če ne bo?”
Pesnik Simonid naj bi izjavil, da je mnogokrat obžaloval, da je kaj rekel, 
a nikoli, da je molčal, Hipokrat pa, da “molk ne preprečuje samo žeje, mar­
več tudi žalost in trpljenje”. Seveda še zdaleč ni tako preprosto. Molk lahko 
dopušča tudi zlo. Zato moram vedeti, kdaj molčati in kdaj povzdigniti glas. 
V vrlini molčečnosti se moram uriti kakor v vsaki drugi, kot v navadi, ki 
se me oprime, kolikor bolj se ji posvečam, in v kateri sem preudarnejši, 
kolikor bolj jo premišljujem.
Toda kje naj v hrušču in trušču sodobnega časa najdem priložnost za 
vajo? Kako naj si izberem eno stran med tisočimi? Kje naj najdem druge, 
ki bi me učili modrosti in posluha, ko pa nam je ta tako otopel, da drug 
drugega ne slišimo? Kako naj se v tišini ne spozabim ali v hrupu ne izgu­
bim? Kdo bo slišal glas vpijočega v puščavi, če več ne sliši niti samega sebe?
Umetna inteligenca mi pri tem ne more pomagati. Nasprotno. Pametni 
klepetalniki so navadni blebetavci. Ne znajo poslušati. Njihova molčečnost 
je krinka, pod katero čakajo na priložnost, da se bodo lahko našopirili 
s svojo navidezno vednostjo, ne da bi se zmenili za to, ali mi je je treba, 
ali mi znali povedati, kaj z njo početi. Njihova ušesa vodijo naravnost k 
jezikom; valijo jajca brez rumenjakov. Tudi mene, ko se po njih zgledujem 
in si z njimi pomagam, želijo zvabiti v tekmo s konji, ki jih nikoli ne bom 
mogel prehiteti. A ne smem se pustiti njihovemu izzivu.
Vrniti se moram k sebi in se najti med drugimi, v  našem skupnem, 
človeškem svetu, iz katerega se rodimo in v katerem umremo, v katerem 
smo obsojeni na življenje in na večnost. Pogledati moram v tvoj obraz in 
se izobraziti v najini medsebojnosti, v živem soočenju, v sogovoru, “ki je 
živ in ima dušo”, ki prazne vednosti in hrupne mnogoterosti preseje bolje 
kot najgostejše sito. V sobivanju bova spoznavala, kaj je treba vedeti in 
česa ne, kaj je bistveno in kaj postransko, kaj izvreči iz najinih zavetišč in 
čemu odpreti srce. Ko se bova poslušala in se spraševala, si odgovarjala in 
ugovarjala, se drug z drugim preverjala in drug drugemu utemeljevala – ko 
bova védenje preverjala v vedênju, mišljenje v življenju.
Tako ne bova prišla samo do sovednosti, ki edina zdrži breme bivanja. 
Prej bova našla tudi sožitje. Sebe lahko uzrem v punčici tvojega očesa, 
Sodobnost 2025 493
Primož Vidovič Vpijoči v puščavi
kakor lahko ti sebe iščeš v moji. V počlovečujočem pogledu lahko omika­
va najino barbarstvo, ki zmeraj preti za vogali tujosti in drugotnosti. Da 
bi se slišala, si morava prisluhniti in si nameniti pozornost. Pripravljena 
morava biti tudi krojenje drugim obmolkniti in se s tem drug drugemu 
v tišini dopustiti.
Ko ne bi bil napisal tega eseja, ti ga ne bi bilo treba brati in bogatejši bi 
bil za mojo molčečnost. Zakaj ti ga torej nisem prihranil? Je dih, ki pove­
zuje moja ušesa z mojo dušo, zaobšel umnega vladarja in ubral bližnjico 
do jezika? Sem se vdal nečimrnosti, da so prav moje misli ene od tistih, 
ki so še vredne izrekanja in obeležitve – v resnici pa sem z njimi dodatno 
razmazal vse bolj neberljivi palimpsest?
Pišem, ker pač moram pisati. Da se ne bi razbežal kakor dim časa, se 
ustvarjam in poustvarjam. Govorim pa ti, ker te želim nagovoriti. Da bi tudi 
v tvojem prepoznanju postal in obstal. In če se bosta najina pogleda – pa 
tudi če samo najina – vsaj za hipec srečala, če se bosta najina duhova samo 
tokrat spogledala, ali ne bo občestvo, ki ga bosta stkala, vredno tveganja, 
da je vse zaman?
Karl Marx je v slavni enajsti tezi o Feuerbachu filozofe oštel, ker da svet 
samo razlagajo, da pa bi ga bilo treba spremeniti. A zdaj ne gre več samo za 
politike in cesarstva, za ekonomije in veroizpovedi, ampak za človeka, iz 
katerega raste ves ta svet in se z njim spreminja v prah. Danes, ko na plečih 
naših negotovosti pobudo za krojenju usode sveta spet prevzema surova 
volja do moči, ko se v močvari mnogih govorov resnica oddaljuje za vse 
gostejšo meglico ideologij in ko se barbarstvo, ki se ga je Adrien Baillet bal, 
lepotiči vsem na očeh, je zahteva, da se vrnemo v sosvet, da ga poživimo, 
poustvarimo in počlovečimo, postala nuja vseh nas.
Izviti se moramo iz bub svojih zasebnosti, svojih stolpov in votlin, da 
bi v tem zmedenem Babilonu spet našli jezik sporazumevanja in možnost 
sobivanja. Ne tako da bi mnogoglasnost spet zamenjali s  samogovori, 
s katerimi opletajo samotarji in samodržci – ti sami živijo in sami umrejo.
Mi pa, ki slutimo, da je edina večnost skupna, lahko prav iz družnosti 
drug drugega, iz srečanja trenj in svobode razhajanj črpamo vero v prihod­
nost, v človeka in v Dobro. V tej veri bomo morda lahko spet razločevali 
zrno od plev. Kdo bi vedel, morda bomo celo spet znali prepoznati in 
imenovati tudi Zlo.
494 Sodobnost 2025
Mnenja, 
izkušnje, vizije
Helena Koder
8. februar 2025
Stopim iz kavarne: kakšen dan! Že od jutra je v meni nekakšna vznemir­
jenost, ki jo je popita kava še okrepila, povrh vsega je ozko ulico, ki je 
bila maloprej še v senci, oblilo sonce: tole bo prijeten sprehod. Sprehod 
za refleksijo. V tej kavarni se rada ustavim. Zelo me spominja na tisto 
v ulici Mouffetard v Parizu, kamor sva dostikrat prišla na kavo z mlekom 
in  croissant in v kateri je bila natakarica šele po drugem ali tretjem obisku 
zares prijazna – prej je bila samo vljudna in malo po francosko vzvišena 
nad tujima turistoma … Najbrž me v tej kavarni na Pariz spominjajo visoke 
mizice, nameščene v majhne lože, dokaj tesno skupaj, a vendar tako, da se­
deči ne morejo poseči v intimni prostor sosedov. In če se slučajno srečajo 
s pogle dom, si prikimajo v pozdrav, to sem že velikokrat opazila: kot da 
bi majhnost prostora narekovala vzajemno prijaznost. Tudi obrabljenost 
lesenih mizic in oblazinjenih sedežev me spominja na Pariz. Obrabljenost 
seveda ne pomeni zanemarjenosti, vse je lepo zdrgnjeno in zloščeno, 
obrabl jenost samo nakazuje, da v teh prostorih ni nič namenjeno razkazo­
vanju, temveč samo življenju in dobremu počutju. K temu pripomore celo 
različen spominkarski kič, ki se je skozi leta namestil po stenah in opomi­
nja na minevanje časa. Na café v Parizu me spominja tudi lastnik. Včasih, ko 
je lokal bolj prazen, si čez oblačila zaveže velik predpasnik, izgine v spodnje 
prostore in se čez hip vrne z vedrom, krpo in metlo, da sproti odstrani 
kakšno nesnago. Zelo všeč mi je tudi, da v kavarno vstopajo zaposleni iz 
Sodobnost 2025 495
Helena Koder 8. februar 2025
sosednjih lokalov in se jim vidi, da se tu počutijo domače. In zanimivo: v ta 
lokal tudi turisti vstopajo na podoben način in natakarice jih ne naslavljajo 
s tisto ponižujočo sladkobno vljudnostjo, ki ti zagreni najboljšo kavo. Ali 
vse to narekuje prostor sam ali pa ta ambient ustvarjajo njegovi stalni ali 
občasni obiskovalci? Dobri arhitekti najbrž poznajo odgovor, dobre šole 
za oblikovanje najbrž naučijo učence, da razmišljajo tudi o teh stvareh. 
Včasih namreč vidim fotografije zelo všečnih notranjščin, vendar si v njih 
ne znam predstavljati življenja, še knjig ne niti slik. 
Se pa tudi čudim, kako da se počutim kot v Parizu, saj sta na moji desni 
na zidu obešeni lepo uokvirjeni kopiji dveh listov prečrtanih kitic Zdrav-
ljice: natančen uradnik in velik jezikoslovec Miklošič je cenzuro na enem 
listu ukazal z dvema vzporednima poševnicama, na drugem pa z velikim 
iksom čez cel list. Tega v nobeni kavarni v Parizu ne bi mogla videti. Danes 
je Prešernov dan. Praznik, moj najljubši, če ne štejem božiča, velike noči 
in drugih praznikov, ko se srečujemo v družini. Prešernov dan je druga­
čen. Že predvečer je poseben zaradi proslave in nagrajencev, povezan je 
z navdušenjem, včasih tudi razočaranjem ali nezadovoljstvom, vedno pa 
s premislekom, kaj je s simbolnostjo tega praznika in kaj (nam) v resnici 
pomeni. Vedno pa je ta dan napolnjen z nekakšnim ponosom ali vsaj hva­
ležnostjo, da se je nekdo domislil – saj formalno se to ve, ampak komu 
se je čisto prvemu utrnila ta misel? – en dan v letu nameniti spominu na 
pesnika in (premisleku o) kulturi.
Preden sem šla v kavarno, sem mimogrede stopila v društveno galerijo 
slovenskih likovnikov na Bregu, kjer je Dragica Čadež razstavila svoje no­
vejše skulpture, ki jih imenuje Ekrani/Zasloni. Gre za tri prostorske skulp­
ture iz črno prebarvanih zabojčkov za sadje, na primer za kakije, katerih 
dno je prekrito s keramičnimi zasloni. Drug na drugega so ti črno uokvirjeni 
zasloni naloženi pokončno, tako da ustvarjajo asociacijo na povečane te­
lefonske zaslone in ne na zaslone računalnikov ali na filmski ekran. Ena, 
največja struktura, je zelo prostorska, druga poudarjeno horizontalna, 
tretja deluje kot vertikala, steber. A takoj vidiš, da je vsaka struktura uni­
katna, navdihnjena s prostorom, v katerega je umeščena, in da bo v neki 
drugi galeriji zgrajena drugače, morda bodo tam zabojčki naloženi na daljše 
stranice in bo skulptura bolj podobna starim televizijskim ekranom. In ko 
pozneje malo pobrskam po prejšnjih razstavah, najdem tisto v Bežigrajski 
galeriji izpred dveh let. Tam so strukture drugačne, črni zabojčki imajo več jo 
vlogo, bolj so vidni, njihove stranice z vmesnimi prazninami so bistveni 
gradniki skulpture. Skratka, umetnica je svoje skulpture žrtvovala enkrat­
nosti in jih prepustila minljivosti. Ne gradi bronastih kipov za večnost, 
496 Sodobnost 2025
8. februar 2025 Helena Koder
svojim delom vdihuje fluidnost, prilagodljivost, minljivost. Kot so minljive 
slike na zaslonih. Že les, s katerim se je spopadala ali borila vse življenje in 
ga napadala ne samo z dletom, ampak kar z motorko, je drugačen material 
kot kamen ali bron, bolj naraven in živ in mehek je, minljiv. Saj je zrasel iz 
semena. Vsaj jaz sem njeno obdelovanje lesa vedno videla kot nekakšno 
borbo. Ni se mi zdelo, da lušči les s svetnika, ki je skrit v deblu, temveč da 
oblikuje les po svoji podobi. Seveda ne po svoji zunanji podobi, temveč po 
podobi, ki jo vidi v svoji notranjosti. A pozor, tole ni navodilo za dojemanje 
lesenih kipov Dragice Čadež, to je preprosto opis, kako jih doživljam jaz. 
Podobno sem si predstavljala, ko sem jo na televiziji gledala, kako dela z 
glino. S prsti oblikuje kepice in jih dodaja nastajajoči skulpturi, ki se na ta 
način spreminja in raste. Ko sem na primer gledala njenega stanovskega 
kolega Brdarja, se mi je razkril čisto drugačen postopek. Brdar iz mase gline 
s prsti zajame kepo in iz nje tako rekoč izvleče skulpturo ali njen sestavni 
del, rebro, niz vretenc, spačen obraz, jezik … Najbrž se osebni odtis vsakega 
kiparja, njegova neponovljivost skrivata v gibih njegovih rok, v njegovem 
telesu. V njegovem prvobitnem. K temu se seveda pritakne še marsikaj, 
a odtis roke se mi zdi za kiparja nekaj tako osebnega, kot je za slikarja črta 
s svinčnikom na papirju. A naj se vrnem k zaslonom. Kar me je najbolj 
presenetilo in očaralo, je njihova prosojnost. Res so transparentni. To me 
je presenetilo, ker so iz keramike. Porcelan je prosojen, keramika pa ne. 
Seveda se skozi te ekrane ne vidi, tudi svetloba ne preseva skoznje. A vtis 
prosojnosti ob pogledu na te skulpture je takojšen, nedvoumen. Kako je 
umetnica to dosegla, nimam pojma in ob ogledu skulptur me to sploh ni 
zanimalo, o tem razmišljam zdaj, ko si skušam predstavljati kiparko z njeno 
vizijo in mukami, ki jih doživlja, ko skuša to vizijo materializirati. In sku­
šam si jo tudi predstavljati v njeni radosti, veselju, ko se ji posreči. Ker za to 
so potrebna mnogotera znanja in veščine, ki so – vsaj meni se tako zdi – pri 
ocenjevanju umetniških del dandanes podcenjena ali se jih vsaj obravnava 
kot samoumevna. Kiparka je lahko vse te fine pastelne vzorce nekih senc, 
odtisov bilk ali listov, morda rok ali abstraktnih črt, z vodenimi barvami 
in čopičem narisala na papir kot osnutke, a to, kar lahko zdaj gledamo v 
galeriji, je bil prej kup gline in kup lesenih zabojčkov. In kdor želi iz tega 
ustvariti umetnost, mora za to zastaviti svoje življenje.
Nekoč davno sem se z Dragico Čadež pogovarjala na neki otvoritvi. 
O slikah, seveda. Po nerodnosti sem ji omenila prijateljico, ki je v p rostem 
času veliko slikala. Abstraktne slike, prekrite z odločnimi, silovitimi po­
ševnimi potezami čopiča. Pri njenih slikah sem se zmeraj spomnila na 
svojega gimnazijskega profesorja, ki nam je ob razlagi neke van Goghove 
Sodobnost 2025 497
Helena Koder 8. februar 2025
slike povedal, da je slikar nebo naslikal s tako vehementnimi potezami, 
ker ga je na kraju, kamor je postavil svoj štafelaj, presenetil nenaden dež 
in je moral pohiteti. Take so bile Tatjanine slike. A čim sem Dragici Čadež 
omenila, da moja prijateljica nima slikarske izobrazbe, je kar vzrojila, češ, 
amaterji tukaj nimajo kaj iskati, umetnost je nekaj drugega, umetnosti 
moraš dati življenje. Takrat še nisem čisto razumela, kaj je s tem mislila. 
Danes jo razumem. Edino s tem se ne strinjam povsem, da je za umetnost 
nujna umetniška šola. Nekaterim gre, vemo iz zgodovine, tudi brez nje. Da 
umetnost terja življenje, o tem pa ne dvomim. To vem.
Ko se je izvedelo, da bo Dragica Čadež leta 1925 ena od dveh Prešernovih 
nagrajencev, se je nenadoma spet prebila v medije. V enem od intervjujev 
je omenila, da se s keramiko ukvarja zato, da bi temu materialu razširila 
prostor v umetnosti. A mimogrede je tudi omenila, da se z lesom ne more 
več ukvarjati, ker za to nima ustreznega ateljeja. Iz onega v Švicariji se je 
morala pred prenovo izseliti. Za proučevalce umetnosti  – a ker živimo 
tukaj, naj bo kar slovenske umetnosti – bi bilo res zanimivo odkrivati, kako 
take okoliščine, kot so atelje, cena materiala, prostori za vadbo in tako 
dalje in tako naprej, vplivajo na razvoj umetnikov in slovenske umetnosti 
nasploh. Ali se slovenski galeristi, likovni kritiki, akademiki, odločevalci 
v kulturi kdaj vprašajo, kako je na kiparja Jakova Brdarja in njegovo delo 
vplivalo dejstvo, da je bil izgnan – tako je pač doživel odločbo o izselitvi – iz 
svojega ateljeja v Švicariji? Pred kratkim sem namreč gledala Wendersov 
film Anselm o nemškem slikarju in kiparju Kieferju. Čudovit film – čudovit 
predvsem zaradi Wendersa –, ki se gleda s posebnimi očali za tridimenzio­
nalno sliko. Strmela sem ob slikah, ki jih je umetnik ustvarjal pred mojimi 
očmi. Njegove slike so tudi v resnici tridimenzionalne, saj nastajajo z briz­
ganjem tekočega svinca na podlago iz materiala, odpornega proti vročini.
Umetnik jih ustvarja ob pomoči asistentov, ki sproti berejo njegove misli in 
jih udejanjajo, še preden jih izgovori. Ne, Kiefer res ni prisiljen prilagajati 
svojih umetniških vizij, njemu se prilagajajo drugi. 
Ko pridem iz kavarne, zaslišim ženski glas, ki napoveduje, da se reci­
tiranje Prešernove poezije pod pesnikovim spomenikom izteka, a da bo 
še prej, tako kot vsako leto, igralec Tone Gogala povedal Povodnega moža. 
Nekajkrat sem ga že slišala recitirati pesem o zapeljivcu iz Ljubljanice 
in Uršiki zali, pa bi ga še kar in kar poslušala, tako virtuozno in doživeto 
jo zna povedati. Zvočniki so nameščeni po hišah v takih razdaljah, da 
lahko med lagodnim pohajanjem proti Magistratu uživam v umetniški 
besedi. Iniciator te vsakoletne prireditve, ki jo prenaša radijski program 
Ars, režiser Aleš Jan, je v nekem intervjuju povedal, da je pobuda nastala 
498 Sodobnost 2025
8. februar 2025 Helena Koder
tudi zato, ker je v tistem času jugoslovanska politika v duhu velikosrbskih 
idej pripravljala tako imenovana skupna jedra in so se na Arsu z recitacijo 
Prešernovih pesmi na praznični dan želeli pokloniti slovenskemu jeziku. 
Skupna jedra, kdo se še spominja te besedne zveze? In vendar je usodno 
zaznamovala zgodovino. Tudi zaradi takratne razprave, v kateri so bili 
najbolj glasni v Društvu slovenskih pisateljev in v kateri je bojno zastavo 
vihtel Janez Menart, nekoliko bolj umirjeno, zato pa toliko bolj učinkovito 
pa tudi Ciril Zlobec, saj ni bil samo pesnik, ampak tudi politik, so ljudje 
začeli razmišljati o samostojnejši poti republike Slovenije. S tistimi skupni-
mi jedri naj bi šolniki poenotili jugoslovanski šolski sistem in tako naj bi v 
zgodovinskih, geografskih ali literarnih učbenikih vsaki republiki pripadlo 
toliko prostora, kolikršen je njen delež v celotnem številu prebivalcev. 
Sloveniji bi tako pripadlo slabih deset odstotkov učne vsebine in slovenski 
pesniki in pisatelji so skočili pokonci. Ciril Zlobec, ki je bil zadolžen za 
pogajanja v Beogradu, je pripovedoval, kako je neki tamkajšnji novinarki 
razlagal, zakaj to ni sprejemljivo za Slovence: ker je jezik pač srčika naše 
identitete. Pa ga je na koncu novinarka vprašala: Kdaj pa bo potem sploh 
nastal jugoslovanski narod? 
Ko se bližam Magistratu, vidim pred njim hrupno množico. Ljudje 
protestirajo. Od župana zahtevajo opravičilo. Ob že tedne trajajočih de­
monstracijah srbske mladine, ki zaradi ignorantskega odziva oblasti na 
nesrečo, ko se je podrl šušmarsko obnovljen nadstrešek železniške postaje 
in je umrlo šestnajst ljudi, od svojega predsednika zahteva pravno državo 
in kazen za odgovorne, je stopil na stran predsednika Srbije. Ne v našem 
imenu, piše na transparentih, Zoki, spoki! Šla bi zraven, a danes praznujem. 
Všeč mi je, da se to dogaja na Prešernov dan, saj se ve, na čigavi strani bi 
bil pesnik. Všeč mi je tudi, da so – kot sem izvedela pozneje – šli demon­
stranti mimo nastopajočih in množice okoli Prešernovega spomenika 
čisto tiho, svoj gnev so začeli izražati šele, ko so bili dovolj daleč, da niso 
motili prireditve. Bil je to kulturen protest, povsem v slogu kulturnega 
praznika. Sporočilo je bilo jasno. Samopašno vedenje ljudi, ki bi morali 
biti državljanom in še posebej mladini za zgled, je resnično ponižujoče, to 
prepričanje, da si lahko dovolijo vse in da z javnimi izjavami lahko izražajo 
svoje zasebno mnenje, je do kraja sprevrženo in samo kaže na to, do katere 
mere se imajo za samozadostne. Prijateljstvo med dvema politikoma na 
tako visoki ravni ne more biti zgolj stvar zasebnega, še posebno ne, če se 
nenehoma razkazuje v javnosti. Prijateljstvo nima meja, slišimo. Dodala bi, 
da predvsem kapital nima meja, z njim se gradijo celo prijateljstva. 
Sodobnost 2025 499
Helena Koder 8. februar 2025
Zdaj sem že v ozki uličici, ki povezuje trg z obrežjem reke. Ključavni­
čarska. Stopam po tlakovcih, ki jih po sredini ločuje plitev kanal, v kate­
rega so v različno velike gruče in nize druga ob drugo naložene Brdarjeve 
bronaste glavice, velike kot otroška pest, vsaka z drugačno grimaso na 
spačenem obrazu. Nebroj brezčasnih spak, nekaj sto jih je, ki te, bolj ko se 
jim posvečaš, bolj potiskajo v skrivnostno preteklost, v čas pred časom, 
in preden jim prideš do konca, te že vržejo v neko distopično prihodnost, 
v čas po času. Buljavci, jim pravi njihov avtor, ker buljijo. Tukaj smo, tukaj 
večno. Neminljive smo. Ti, režijo, ti si minljiv. Tako deluje umetnost. Vendar 
ostajam stvarna. Pazim, da se ne potaknem. Spominjam se skladatelja 
Vilka Ukmarja, včasih sem šla poslušat njegova predavanja o glasbi. (A je 
še tako, da lahko na fakultetah študentje hodijo poslušat tudi predavanja 
na oddelkih, na katerih niso vpisani?) Enkrat je med predavanjem rekel: 
Kdor gleda v zvezde, naj pazi, da se ne spotakne!
***
Ali ni v eni od teh hiš delovalo Gledališče sester Scipion Nasice, se raz­
gledujem v smer, od koder priteče reka? Ja tukaj je bilo, zdaj v tej stavbi 
domuje gledališki muzej. Hišo so takrat, leta 1985, prenavljali, gledališčniki 
so si začasno prisvojili celo nadstropje in so nas, gledališke navdušence, 
ki se nam je po zvezah uspelo dokopati do vstopnic, v temi, opremljeni z 
baklami, kot nevidni angeli varno prepeljali čez številne ovire, se pravi po 
neravnih tleh, mimo tramovja, čez stopnišča in gradbišča in ne vem čez kaj 
vse še – videlo se ni skoraj nič – do dvorane in nas posedli. Kako so prišli 
do dovoljenj glede varnosti njih samih in gledalcev, si ne znam predstav­
ljati, kot si ne znam predstavljati, kako je ustanovitelju te gledališke smeri 
uspelo v naslednjih desetletjih izpeljati prav vse, kar si je zamislil. Najbrž 
so bile med zgodnjimi podporniki tudi kakšne ljubeče babice, zagotovo 
pa tudi – in prihodnost je to potrdila – izjemna nadarjenost za najdevanje 
finančnih virov. Čeprav se radi pritožujemo zaradi odnosa države do kul­
ture, moramo vendarle priznati, da, sodeč po dogajanju, nekaj posluha za 
sodobno umetnost le ima. 
A naj nadaljujem tam, kjer sem pred vprašanji o finančnih virih ostala. 
S prihodom v dvorano se za gledalce muke še ne bi končale, če ne bi bili 
po nekakšnem čudežu vsi nenadoma obdarjeni s popolnim zaupanjem v 
svoje mučitelje: ko so nas posedli na črne sedeže oziroma klopi, so čez nas 
poveznili, mislim da čez vsakega gledalca posebej, nekakšne črne pokrove 
z odprtino za glavo. Ni bilo tako neudobno, kot morda zveni, čeprav se po 
500 Sodobnost 2025
8. februar 2025 Helena Koder
svoji volji nihče ne bi mogel premakniti s sedeža nikamor, tudi če bi se kaj 
nepredvidenega zgodilo ne. Bili smo kot uročeni. Vse, kar so počeli z nami, 
smo prenašali, ne da bi to občutili kot prisilo. Najbrž je bilo pričakovanje 
veliko, dogodek se nam je zaradi izjemnosti zdel v tistih politično še vedno 
dokaj zadrtih okoliščinah tako dragocen, da smo bili vsi po vrsti več kot 
pripravljeni na sodelovanje. Seveda je režiser predstave, ki se je imenovala 
Retrogardistični dogodek Marija Nablocka – dejansko pa je bil to Brechtov 
tekst Baal –, vse vnaprej načrtoval in predvidel, in ta njegova skrbnost pri 
pripravah bo značilna tudi za njegovo nadaljnje delovanje. Zagotovo je 
takrat računal na to, da bi bila predstava lahko prepovedana, zanašal se je 
na dejstvo, da taka možnost zagotavlja naklonjenost gledalcev, vedel pa je 
tudi, da je treba občinstvo, če naj doživi katarzo, čisto malo trpinčiti, pa 
bo svojemu mučitelju jedlo iz roke. Že precej prej je Peter Handke s svojo 
predstavo Zmerjanje občinstva navdušil ves svet.
Približno štirideset let pozneje, se pravi sinoči, je režiser te predstave 
Dragan Živadinov dobil Prešernovo nagrado za svoje umetniške dosežke. 
O tej nagradi ne morem razmišljati na enak način kot o nagradi Dragici 
Čadež, ker gre tu v bistvu za proces, trajanje, čas, za duhovno skulpturo. 
Moram se sprehoditi skozi zgodovino, ne gre drugače! 
Gledališče sester Scipion Nasice so leta 1983 ustanovili režiser Dragan 
Živadinov, dramaturginja Eda Čufer in scenograf Miran Mohar. Takrat se 
je vse začelo. Kot vemo, sta se skoraj hkrati pojavili slikarska skupina Irwin 
in glasbena skupina Laibach. In celotno umetniško gibanje je dobilo ime 
Neue Slowenische Kunst (NSK). V gledališkem delu, kjer je bil dominantna 
osebnost Dragan Živadinov, je sledil Krst pod Triglavom, potem je prišla 
samoukinitev in nov začetek z Rdečim pilotom in tako naprej do kozmo­
kinetičnega kabineta Noordung in projekta kulturizacije vesolja. Mogoče 
sem kakšen ciklus, kakšno ponovitev prezrla. Vse to je zgodovina, za mlade 
bralce najbrž prazgodovina. A danes, ko pač razmišljam in berem o tej 
nagradi, pogrešam ime dramaturginje Ede Čufer. V tistem času se mi je ta 
drobna svetlolasa deklica zdela jedro celotnega gibanja, njegovo srce in, so­
deč po tekstih, tudi možgani. Pozneje je očitno šla po svoji poti. V Cobissu 
sem pregledala seznam njenih del, ki vsa že z naslovi razkrivajo pronicljivo 
premišljevalko o marsičem, že njeno diplomsko delo ima naslov Tombola, 
didaktična igra pri pouku matematike. Le kako razmišlja Eda danes?
Vsi projekti NSK so bili od samega začetka dosledno teoretsko utemelje­
ni, njihovo produkcijo je sproti spremljala premišljena promocijska aktiv­
nost, hkrati pa so svoja retro avantgardna dejanja in sami sebe zgodovinili. 
Pri zgodovinjenju smo Slovenci nasploh malomarni, oni pač niso bili. Pri 
Sodobnost 2025 501
Helena Koder 8. februar 2025
tem so hkrati pošiljali v javnost provokativne informacije, s katerimi so 
ravno toliko posegali čez robove dovoljenega, da so se iz kočljivih situacij, 
v kakršnih bi nekdo manj spreten bolj trdo pristal v zaporu, nekako izvlekli. 
S tem so seveda vzbujali simpatije državljanov in zanimanje jugoslovanske 
politike, kar je bilo opaženo tudi v tujini in Živadinov, Irwini in Laibach 
so postali fenomen, ki je presegel njih same. Spominjam se, kako sem bila 
kot članica neke žirije v Dublinu kar naenkrat v središču pozornosti, ko so 
izvedeli, da sem iz Ljubljane. A poznaš Laibach, Irwine, Neue Slowenisce 
Kunst, so me gledali, kot da imam magični ključ, s katerim je moč odpreti 
vrata skrivnosti. 
Tega ključa nisem imela in ga tudi zdaj nimam. Lahko pa poskusim iz­
raziti svoj odnos do vsega tega. Umetniška dela, ki prihajajo iz jedra Neue 
Slowenische Kunst, kot so Irwinove reinterpretacije malevičevskih križev 
in slovenske ali kakršne koli že ikonografije, vse to me zanima, vendar 
predvsem kot pojav. Za moje osebno, intimno uživanje slikarstva so dela 
Joni Zakonjšek ali Marka Jakšeta. Samo kot primer. Tudi Laibache poslu­
šam samo toliko, da slišim, ali bi jih rada večkrat poslušala. Jih ne. Sicer 
pa mi je njihova zunanja podoba, vsa ta pompoznost, nekoliko neprijetna, 
kar je, se zavedam, tudi njihov namen. 
Gledaliških predstav Živadinova po Krstu nisem več hodila gledat, sem 
pa o njegovih projektih sproti prebirala, kar mi je prišlo pod roke. Živa­
dinov dela izrazito avtorske predstave, dramski teksti so zanj predvsem 
material, izhodišče, motiv, s katerim izpoveduje svojo poetiko. V nekem 
trenutku me to ni več pritegovalo. Obiskovalci gledališč imamo z vso 
pravico svoje preference. Tudi svoje muhe. Sama imam v gledališču rada 
besedo. Ljubim tiste vsakdanje pogovore med liki Antona Pavloviča Če­
hova, ki kot prozorna tančica prekrivajo, kaj se v resnici dogaja v njihovi 
notranjosti. Rada imam integralna dramska besedila in tudi brez velikih 
posodobitev razumem, da nagovarjajo mene in zdajšnji čas. Obožujem 
žuborenje življenja in igralce, ki se mu strastno predajajo. 
Tudi ko so v začetku devetdesetih let Živadinov in sopotniki ustanovili 
svojo ekstrateritorialno državo NSK brez ozemlja in drugih običajnih atri­
butov državnosti, vendar z ambasadami in fizičnimi potnimi listi – ki so ba­
je na kakšni meji celo delovali! –, se mi je to zdelo v času razpadanja starih 
in vzpostavljanja novih držav zelo duhovito. Eksperiment. Bolj sociologija 
kot umetnost. Enkrat samkrat sem o celem projektu tudi malce podvomi­
la. Neki afriški begunci so si z veliko mukami pridobili potne liste NSK, 
misleč, da bodo na ta način lahko odšli iz države, kjer jim ni bilo dobro. Pa 
502 Sodobnost 2025
8. februar 2025 Helena Koder
ni šlo. Komentar državljanov NSK, da ti ljudje niso razumeli umetniškega 
smisla njihovih potnih listov, me je zabolel in malce razočaral. 
Od vsega, kar prihaja iz NSK, je seveda najbolj intriganten fenomen 
Dragan Živadinov: kot posameznik je edini zares viden, pooseblja celot­
no gibanje, a je hkrati zunaj njega. Sam. In zdaj prihajam do najtežjega 
in najbolj sproščujočega dela tega pisanja. Štirideset let spremljanja tega 
fenomena, včasih od blizu, največkrat od daleč, je dolga doba. In tako se 
je kdaj zgodilo, da sem zdravorazumsko pomislila, a bo vendar že kdo 
rekel, da je cesar nag! A nas Živadinov vleče za nos, sem rekla, in pri tem 
sklepala, da vsi vemo, da nas vleče za nos, in da tudi on ve, da mi vemo. 
Kdor koli že smo mi. Ta igra mi je bila všeč in v tem je kleč, v igri. Zdra­
vorazumsko razmišljanje se pri razmisleku o umetnosti izjalovi, ujame 
svoj lastni rep, ne pride nikamor. Kam pa bi prišli ali bolje, kje bi ostali, 
če bi zdravorazumsko presojali idejo Marcela Duchampa, da privleče na 
razstavo straniščno školjko?! 
Umetnost se plete okoli našega planeta kot fina mreža nevidnih od­
dajnikov z različnimi frekvencami. Vsak človek ima svoj sprejemnik, vse 
življenje ga neguje in izboljšuje in uravnava na tiste frekvence, ki se ga 
najgloblje dotaknejo. Ne doživljamo vse umetnosti vsi na enak način. In 
nič ni narobe, če poezijo Erike Vovk ali filme Eme Kugler, tudi dveh Prešer­
novih nagrajenk, sprejemam mnogo globlje kot vseživljenjski performans 
nagrajenca Draga Živadinova. A mi tudi ta daje veliko misliti. In se zato 
strinjam z besedilom, ki je bilo objavljeno po podelitvi Prešernove nagrade, 
da “je Dragan Živadinov kot človek in umetnik v resnici izvirna celostna 
umetnina, ki je v štirih desetletjih vse od svojih začetkov že neizbrisno 
zaznamovala naš ožji in širši prostor in čas”. 
Po slovesnosti v Cankarjevem domu se nam je slavljenec, malo utrujen 
in z blagim nasmeškom, sam razkril z zgodbico iz svojega otroštva. Mama 
da mu je priskrbela krasen kostum zajca. Otrok se je v tej zajčji obleki igral 
in poskakoval in nenadoma mu je postalo tako vroče, da je zajčjo čelado 
potegnil dol, se postavil pred zrcalo, šel z dlanmi čez ušesa navzgor in iz 
svojih rok naredil zajčja ušesa. Takrat ga je spreletelo: ni potreben kostum, 
on sam lahko ustvari zajca: “Zdi se mi, da sem še zmeraj tisti zajec.” 
***
Večer pred podelitvijo nagrad bi se od sramu, da takšni ljudje sedijo v 
par lamentu, najraje udrla v tla. Na televiziji so se pogovarjali o poprav­
kih zakona, ki ureja dodatke k pokojninam Prešernovih nagrajencev in 
Sodobnost 2025 503
Helena Koder 8. februar 2025
 nagrajencev sklada. Neki poslanec je s prezirom v očeh in sovraštvom na 
ustih ponavljal besedno zvezo kulturna elita in pri tem sprevrženo jadiko­
val, kako težko živijo upokojenci z nizkimi pokojninami. Najbrž bi se mu 
zdelo prav, da bi težko do konca življenja živeli tudi Prešernovi nagrajenci, 
ta osovražena kulturna elita! Možakar, ki so ga naučili nekaj demagoških 
trikov, kakršni so zadnje čase v retorični modi in – kako je to strašno! – 
so tudi uspešni, se ne vpraša, ali si pa on s svojo zadrto retoriko zasluži 
plačo, o kakršni lahko večina kulturne elite samo sanja. Res, na večer pred 
slovesnostjo je neki Kranjec Prešernu osle kazal.1 Zato bi se bila od sramu 
najraje udrla v tla.
***
Med takim pohajanjem, kot je današnje, se zgodi, da se znajdeš nenadoma 
na nekem kraju in ne veš, kako si pravzaprav tja prišel. Jaz sem se tako 
nepričakovano znašla pri Podreccovi prozorni brvi čez Ljubljanico. Tam 
je bila nekoč znamenita tovarna Rog, zdaj je tam Center Rog, ki si sloves 
šele pridobiva. Zgrožena sem bila nad načinom, kako so mestna uprava in 
župan sam izganjali rogovce in jih pregnali. Ne bom tarnala za nazaj, zdaj je 
ustanova tu, želim si, da bi delovala dobro in samo toliko komercialno, kot 
je res nujno. Stavba je lepo prenovljena. Vstopim. Ogledala si bom razsta­
vo o arhitektu Podrecci. Notri je veliko ljudi. Pač, Prešernov dan je skoraj 
kot Planica. Prijetna atmosfera. Povzpnem se do prvega nadstropja, ki je 
v celoti zastekljeno. Razstavljena je neverjetna množica del, le kako lahko 
en človek toliko naredi? Saj vem: veliki arhitekti imajo veliko pomočnikov. 
Pa vendar? Velik del Podreccovega opusa so prenove in občutek imam, da 
od avtorja zahtevajo ogromno časa, če naj se ujame s stavbo in dokoplje 
do dobrih rešitev. Ker pri prenovah gre za veliko detajlov in fines, ki terjajo 
temeljit premislek. Razstava je odlično postavljena. Kot da bi bil po sredini 
vzdolž dokaj ozkega in zelo dolgega prostora neviden zid, na obeh straneh 
tega zidu pa v treh nizih nameščene velike, približno metrske fotografije, ki 
segajo skoraj do tal. Zgornji niz je z vrhnjim robom nagnjen proti obisko­
valcu, spodnji niz pa s spodnjim robom nekoliko dvignjen. Tako je ogledo­
vanje bolj udobno, ni se treba preveč sklanjati. Fotografije so opremljene 
le z nujnimi podatki o delih. Na vsake toliko fotografije prekinja plakat 
enakega formata, na katerem je natisnjen kakšen citat iz Podreccovih 
1 Slep je, kdor se s petjem ukvarja, / Kranjec moj mu osle kaže; / pevcu vedno sreča laže, / 
on živi, umrje brez dnarja. (France Prešeren: Glosa)
504 Sodobnost 2025
8. februar 2025 Helena Koder
zapiskov ali intervjujev. Tako se obiskovalec sprehaja ob teh fotografijah, 
kot da bi bil v družbi z arhitektom in bi mu ta komentiral svoja dela. Ne 
konkretno teh, ki jih gleda, ampak svoje delo na splošno. Na primer, da pri 
svojem delu zmeraj misli na to, da je sončna svetloba brezplačna. In da jo 
je zato treba čim bolj izkoristiti. Ali pa razmišlja o tem, ali je arhitektura 
umetnost. Zase misli, da ni umetnik, temveč arheolog in antropolog. Stik 
s preteklostjo, človeški razvoj, na to je treba misliti pri ustvarjanju novega, 
pravi. O etiki arhitekture razmišlja. Zato si razne norosti, ekscese dovoli 
samo pri delih, ki niso namenjena trajanju. Ki so enkratna, na primer za­
časni objekti, postavitve razstav … O stilu veliko razmišlja, vendar nikoli 
ni želel imeti svojega stila. Prepričan je, da se je vedno treba prilagajati že 
obstoječemu, upoštevati vedute, spoštovati tisto, kar že je.
***
Za Podrecco sem izvedela, ko sva pred desetletji prvič vstopila v prenov­
ljeni bar Platana na Kongresnem trgu v Ljubljani. Takoj me je očaral. Niso 
bili vsi navdušeni. Tudi prejšnji lokal je bil prijeten, a v primerjavi s tem 
se mi je zdel primernejši za vrček piva kot za dober espresso. Novi bar je 
bil prav to, urbani bar, kakršne poznamo iz soseščine in so malo drugačni 
kot dunajske kavarne, po katerih se je nekdaj zgledovala Ljubljana. V tem 
prostoru so me najbolj očarala visoka okna na zadnji steni, sestavljena iz 
manjših okvirjev, v katera so namesto šip vstavljene tanke prosojne plošče, 
ki spominjajo na rezine poldragega kamna, recimo svetlega opala. Alaba­
ster? Skoznje lije mehka svetloba, skoraj enaka v sončnih ali sivih dneh. 
Takoj me je očarala pariško modra obloga pulta. In seveda tisti dve prijetni 
klopci levo in desno od vhodnih vrat, kamor so nama mnogokrat prinesli 
 macchiato, jaz pa sem te tam nekoč spomnila, kako nama je v penzionu ne­
daleč od Paestuma otroški natakar, piccolo, prinesel espresso, ki sva ga naro­
čila con un po‘ di latte, mali pa nama ga je prinesel in naju poučil:  “Gocciato! 
È molto più elegante!” In sva se zelo smejala. Ti klopci sta res udobni, z edin­
stvenim pogledom na platane v parku Zvezda in z neprekinjenim baletom 
mimoidočih. Tudi napis Platana na dveh zeleno modrih steklenih tablah 
na pročelju nosi avtorjev podpis: silhueto ljubljanskega gradu.
***
Počasi si ogledujem Podreccova dela. Ker me spremljajo njegove misli, 
jih bolje doživljam. V nekatere interjerje bi kar vstopila, tako zelo vabijo. 
Sodobnost 2025 505
Helena Koder 8. februar 2025
In kako lepo je umeščen dunajski milenijski stolp v samo jedro Dunaja, 
nič nasilen ni do starih stavb. Vidi se, da ima Podrecca v mestih rad kraje, 
kjer se poti križajo in se ljudje lahko srečajo; misli na ljudi, ki v mestu 
radi živijo, ki se v mestni kulisi dobro počutijo in znajo uživati v tistem, 
kar mesto ponuja. Mislim, da ima raje flaneurja kot turista. Podrecca je 
dal Ljubljani kar nekaj pečatov. Kadar se po Dunajski vračam v središče 
Ljubljane, razmišljam, zakaj se mi zdi njegov hotelski nebotičnik na levi 
bolj eleganten od onega na desni: tisti lomi vertikal dajejo zgradbi lahkot­
nost, druga struktura je enolična, dolgočasna. Po ogledu razstave srečam 
prijateljico, ki me spomni, da je nekoč davno Podrecca zmagal na natečaju 
za stavbo na mestu starega Šumija. Njegov načrt je v zgradbi predvideval 
gledališko dvorano. Ampak tisto je padlo v vodo, zdaj je tam mnogo višja, 
ogromna stavba, ki s svojo masivnostjo kazi vse razglede, od koder jo je 
videti. Še z gradu je kot ogromna nasedla križarka, še bolj v oči bijoča kot 
tista neverjetna ladja, ki je nekega davnega dne počasi priplula po Canale di 
Giudecca in nama, višja kot palači, med katerima se je prej videlo obzorje, 
zastrla razgled. A tista je bila sanjsko doživetje, fatamorgana, ki je čez mi­
nuto ali dve, čas se je ustavil, spet izginila in nisva več vedela, ali se nama 
je sanjalo ali je bilo res. Ta, sredi mesta, ta pa bo ostala in opominjala na 
mestne urbanistične zablode v časih, ko si je Ljubljana začela nadevati 
videz prestolnega mesta. Kakor bo na to za zmeraj opominjala palača, ki 
je ukradla ime pozabljenega ljubljanskega mecena Schellenburga – tistega, 
ki je med drugim zgradil Ušulinsko cerkev svete Trojice s samostanom 
in s prvo izobraževalno ustanovo za dekleta –, in v njej ni ne obljubljene 
koncertne dvorane ne opere, ampak so v njej stanovanja za elito, se pravi 
za ljudi, ki imajo denar, kakor nas je poučil investitor. Kolikor vem, to ni 
kulturna elita, ki jo nekateri tako zelo sovražijo. Tudi pri tej zgradbi so na 
koncu obšli Podreccovo sodelovanje. Vem, da ima Podrecca v Ljubljani 
veliko znancev in prijateljev, ampak v nekem intervjuju sem prebrala, da 
se v tem mestu kot arhitekt ne počuti ravno domače, čeprav je slovenščina 
tudi njegov jezik.
***
Proti domu se vračam mimo prej omenjene Platane. Tam včasih posedata 
kiparja Begić in Brdar. Pogosto videvam turiste, kako očarani strmijo v 
Begićeva vrata ljubljanske stolnice ali zamaknjeno tavajo med Brdarjevimi 
mitološkimi postavami na Mesarskem mostu. Že davno smo se seznanili. 
Pri Brdarju sva bila nekajkrat v ateljeju, ko je bil še v Švicariji. Dobro smo 
506 Sodobnost 2025
8. februar 2025 Helena Koder
se ujeli. Enkrat nama je igral na saksofon. Jazzy. Enkrat drugič nam je 
vrgel nekaj škampov na rešetko nad žerjavico v lončeni peči. Zraven smo 
pili refošk. Naokrog pa vsi tisti krasni kipi. Majhni, veliki. Tudi po glini je 
dišalo, tak svež vonj. Spominjam se njegove razstave Urbi et Orbi v koprski 
Loggii. Bilo je, kot da bi po tleh razgrnil ogromno peščeno preprogo, posu­
to z neštetimi postavicami različnih starosti, ras in civilizacij, z ruševinami 
palač in kolib in z vso naravo, kar je je: propadanje kultur in civilizacij, to 
je ta naš sijajni razvoj. In vmes naša čudovita mala življenja. 
Pred kratkim sem Brdarja srečala blizu njegovega zdajšnjega ateljeja. 
A greš z mano nekaj pogledat? Ko sva vstopila v tisti prostor, ki je bil prej 
najbrž kakšna delavnica, je na moj prepadli pogled pojasnil: kurjava je 
predraga, ne gre. Bilo je peklensko mraz, bolj me je zeblo kot zunaj. Ampak 
sem pozabila, ko sem hodila med vsemi temi drobnimi in velikimi čudesi: 
osnutki, odlitki, glineni kipi, nekaj sem jih poznala že iz starega ateljeja. Po­
tem pa: nova skulptura, ki se je kipar že od poletja ni dotaknil in je medtem 
dozorela, se osušila in zdaj čaka. Velika ženska figura – Afrodita? Atena? 
Ženska? – ujeta v trenutku, ko se je zavedela svoje minljivosti. Kipar ji je 
vdihnil to minljivost, a njeno glineno minljivost lahko prepreči samo livar.
Tudi tokrat sta Begić in Brdar pred Platano. Mirsad pomaka prst v skode­
lico z ostanki kavne tekočine in na papirnat prtiček s prstom riše portret. 
Jakov se nemirno prestopa ob stolih. Kadi. Pozdravimo se. Vprašam ga, kaj 
počne lepa ženska v njegovem ateljeju. Čaka, da zadenem na lotu, odvrne.
***
Ko sem že čisto blizu doma, vidim, da je tudi Vžigalica odprta. Manca Ju­
van je odlična fotografinja, zelo senzibilna, na njenih razstavah je veliko 
lepote in etike. Tudi na razstavi z naslovom Dolina. Mišljena je Soška do­
lina in tragedija njenih prebivalcev, ki že desetletja umirajo zaradi azbesta 
in strupenih izpustov in vsega drugega, kar jim je naredila tamkajšnja 
industrija. Dajala jim je kruh. Nihče jim ni povedal, niti zdravniki ne, da 
je kruh strupen. Čeprav so vedeli. Strašen zločin se je zgodil tam, treba 
je brati knjigo Jasmine Jerant Primer Anhovo. Tako odlično jo je napisala 
Jasmina – pamet na in pogumna mlada ženska, tudi sama je zaradi azbesta 
izgubila brata –, da bi se brala kot kriminalka, če se ne bi med branjem ves 
čas zavedali, da beremo tragedijo. Tiste vrste tragedijo, ki v nas budi bes. 
Razstava Dolina ne vzbuja besa, temveč žalost, globoko žalost zaradi druž­
bene ignorance in sebičnosti. Na razstavi so me najbolj pretresli portreti 
preživelih, ki v rokah pred sabo držijo uokvirjen portret nekoga, ki so ga 
izgubili – očeta, brata, otroka. Vem, da umetnost ne more izboljšati  družbe. 
Sodobnost 2025 507
Helena Koder 8. februar 2025
Ampak če se ji odpremo, se lahko zgodi marsikaj. Lahko v nas vzbudi 
 empatijo. Ne sočutja, so-čutenje. Gre za vzgojo srca.
Doma ravno še ujamem zadnje besede otvoritvenega govora ob odprtju 
kulturne prestolnice Evrope Nova Gorica–Gorica: “Umetnost potrebuje­
mo zato, ker nas presega. Ker je več, kot smo mi.” Kako me ne bi razveselile 
te besede? Saj o tem ves čas govorim. Potem gledam to velepredstavitev, 
spektakel za oči in ušesa in vse čute, publika zadovoljna, nastopajoči žareči 
od evforije, celo leto se bodo vrstile prireditve, res je navdušujoče. Da vse 
to deluje, je potrebne veliko predanosti, veliko trdega dela in tudi denar­
ja. Ta se bo najbrž povrnil, vendar je le treba tudi odločevalcem priznati 
pogum in daljnovidnost. To vse je kultura. A se moramo zavedati, da to 
vse ni umetnost. Da je za delovanje tega mehanizma potrebnih veliko ljudi, 
ki niso umetniki, ampak so uradniki, ali promotorji, ali organizatorji, ali 
odločevalci, ali kako drugače udeleženi. In ti bodo, upam, za opravljeno 
delo plačani. Saj menda ne leži vse breme na plečih prostovoljcev? Ampak 
umetnost, ta pa ne nastaja tukaj, v zunanji podobi, v spektaklu. Umetnost 
nastaja drugje. V skriti kamrici. V njej je samotno in tiho. Nastaja ob tistem 
klavirju, ob katerem Alexander Gadjiev z dotikom tipk ustvarja tišino, tišjo 
od tišine. Nastaja na tisti živi prsti, iz katere Nataša Kramberger pobira 
besede za svoje knjige. Nastaja ob tistem platnu, na katero slikar Marko 
Jakše na enak način, kot je to pred njim počel Bosch, s čopičem in oljnimi 
barvami slika podobe, za katere nismo vedeli, da so v nas. Trije nagrajenci, 
ki so mi zdajle naključno prišli na misel. Vsak s svojo samoto. Ne zmer­
jajmo jih s kulturno elito. Saj vsi vemo, da oni preprosto so elita, čeprav 
dam roko v ogenj, da nobeden od njih zase tega ne bi rekel. Ker ta beseda 
pomeni prav to, da so izbrani, najboljši. Dajmo jim mir v njihovi kamrici. 
In poskrbimo, da bo v njej toplo. 
***
Prebiram, kar sem napisala. Tu in tam popravim zatipek, kaj izbrišem ali 
poiščem drugo besedo. Kaj je pravzaprav ta spis? Zapiski o dogodkih ne­
kega dneva v mojem življenju? Saj se pravzaprav ni nič zgodilo. Refleksija? 
Esej? Je v tem kakšna rdeča nit, kaj konsistentnega? Štirinajst dni je minilo 
od onega prazničnega dne, ali sem sploh zmožna kakšne resne presoje? 
Nenadoma se mi zdijo vse te majhne misli, ki jih sproža neka mestna geo­
grafija, nevredne časa, ki sem jim ga posvetila. Izgubljeni čas. Kajti prav 
v teh štirinajstih dneh so se zgodile velike, pomembne, ogromne stvari 
in tem se je treba posvetiti, ne pa dediščini nekega pesnika, za katerega 
508 Sodobnost 2025
8. februar 2025 Helena Koder
ve par tisočink človeštva in še kakšen ducat slovenistov po svetu. Samo 
da je za to drugo razmišljanje v moji glavi prevelika zmeda. Čez kak dan 
bo minilo tri leta od začetka vojne v Ukrajini in meni se zdaj zdi, da mi je 
ves ta čas nekdo skrivoma dajal v hrano halucinogene snovi, to se menda 
dogaja, ali pa se mi že najmanj tri leta blede, kajti ves ta čas sem živela v 
laži, saj nisem vedela, da tista pošast iz Kremlja sploh ni pošast, temveč 
spodoben človek – prav to je o njem povedal njegov minister –, ki si že tri 
leta s tanki in raketami prizadeva za mir, medtem ko je drugi spodobni 
človek, ki se je ravno dobro namestil v znamenito Ovalno pisarno, opozo­
ril, da predsednik Ukrajine zelo zelo slabo fura svoj posel, povrh vsega pa 
da je zanetil vojno, zaradi katere je čisto po neumnosti izgubilo življenje 
ogromno ljudi. Pri tem se je možu iz Ovalne pisarne skoraj utrnila solza, 
za trenutek je obmolknil in se zazrl nekam v daljavo. Zazdelo se mi je, da 
že vidi prekrasna letovišča, ki rastejo ob peščeni obali v Gazi, kajti tudi tem 
krajem prinaša mir. Odslej se bodo ljudje tam imeli samo še fajn in zdelo se 
mi je tudi, da že vidi zadovoljne Palestince, ki v prijetno urejenih ogromnih 
šotorskih ali celo trdnejših naseljih veselo odlagajo kufre in bisage. Sicer 
se še ne ve dobro, kje to bo, a hrana trikrat na dan je vnaprej zagotovljena, 
elektrika in voda tudi. Ni da ni. V moji glavi res ni vse v redu, doslej sem 
mislila, da se tam dogaja genocid, ko pa gledam, kako srčno se objameta 
in rokujeta mož iz Ovalne pisarne in oni tretji, ki so ga po krivem obtožili 
zločinov proti človečnosti, uvidim, kako zelo sem se motila. Sprašujem 
se, ali Zemlja nemara le ni ploščata, kajti če bi bila okrogla, se ne bi m ogla 
postaviti na glavo. In zelo mi je žal, da sem se pustila naplahtati E. H. 
Milharčiču, ki sem ga doslej imela za verodostojnega novinarja, v resnici 
si pa nekaj izmišljuje in pripoveduje, da se Ukrajinci samo branijo pred 
ruskimi napadalci in – to je od vsega najbolj bedasto – med bombnimi 
napadi hodijo poslušat pesnike, ki jim berejo svoje pesmi! To sem namreč 
res verjela, trapa.
Vendar je zame, ki sem že malo v letih, ta obrat miselno zelo naporen 
in škoduje mojemu počutju, zato je najbolje, da na vse preprosto pozabim 
in se imam fajn. Tudi če mi ni čisto jasno, kaj to je. Čas je torej za ukre­
panje. Časopise neprelistane mečem v smeti (med papir). Na televiziji 
gledam sa mo ljubezenske nadaljevanke (se kmalu naveličam). Telefon 
imam na tiho in izogibam se ljudem, ki bi se pogovarjali o čem drugem 
kot o vremenu (pazim, da ne omenim podnebnih sprememb, saj so lažne). 
V avtomobilu poslušam samo cedeje. Poskušam živeti zdravo, kar koli že to 
pomeni. Glava se bistri. Kaže, da se imam fajn. In čez nekaj dni, ko nimam 
pojma, kolikokrat se je med tem svet spet postavil na glavo, se spomnim, 
Sodobnost 2025 509
Helena Koder 8. februar 2025
da v tistem svojem spisu nečesa, kar se je zgodilo 8. februarja 2025 opoldne, 
sploh nisem zapisala.
***
Poldan je. Nisem še izstopila iz kavarne, ki me spominja na Pariz. Sedim 
na visokem stolu. Ob steni nasproti mene je nizka mizica, na kateri so ved­
no barvice in risalni blok. Ob mizici sta dva otroška stola. Na levem sedi 
deklica, morda štiriletna, in riše. Starša medtem sedita nedaleč od mene 
in zadovoljno mlatita rogljičke in pijeta čaj. Tudi jaz imam pred sabo svoj 
običajni moleskine, kavo sem že spila, in si vanj nekaj beležim (ni še ta spis). 
Z deklico se včasih za hip ujameva s pogledom. Ker kaže, da se bo mala vsak 
čas začela spogledovati in me kaj spraševati, se osredotočim na pisanje. 
Ne opazim, kdaj dekličin oče odide ven, a ko gresta mama in deklica mimo 
mene, se punčka ustavi in zakliče, kako je pa tebi ime. Povem in vprašam, 
kako je pa tebi. Neža sem, reče, jaz pa, to je pa lepo ime. In še vprašam, ali 
nasploh rada riše. Prikima. Potem se spomnim in še rečem Neži, naj danes, 
ko častimo strica, ki je napisal tistole pesem (pokažem na okvir s prečrtano 
Zdravljico), prosi mamico, naj ji kakšno prebere. Pa se vmeša mama: Smo 
že zjutraj brali pesmi. In sta mi pomahali in šli.
Gledala sem za njima. Kakšen bo Prešernov dan čez dvajset let, ko bo 
Neža mlada, samostojna ženska? Kako naj vemo, kakšen bo jutrišnji svet, 
če niti ne vemo, kakšen je današnji? Pomislim: Kaj je mama brala Neži? 
Saj nisem narobe slišala? Saj je rekla, da ji je brala? A je res rekla, da ji je 
brala pesmi? 
Vse bo dobro, rečem. Vse bo še dobro. A ne, da bo.
510 Sodobnost 2025
Pogovori 
s sodobniki
Arjan Pregl z
Zoro 
Stančič
Pregl: Pogovarjava se o(b) razstavi Dobro, da pogledi ne puščajo odtisov 
v Mestni galeriji Ljubljana. Mislim, da gre za odličen pregled tvojega dela, 
obenem pa dober prikaz tega, kako sama razstava lahko deluje kot medij, 
celo kot zaključeno delo. Govorila bova o  logiki grafike. Ker pa gre za 
pogovor, ki bo objavljen v reviji za književnost in kulturo, si mogoče lahko 
vzameva tudi iztočnice, ki se nanašajo prav na to področje, torej na besedo, 
zgodbo, knjige, literaturo … Začniva pri tvojem imenu, to v obliki grafike 
stoji na začetku razstave, velikansko povečano na steno. Je kot ena taka 
Zora Was Here, ki je sicer naslov ene tvojih knjig, skoraj grafitarska izjava. 
Kako sama razumeš ta napis?
Stančič: Ko sem razmišljala o tem, kako postaviti svoja dela v specifičen 
prostor galerije, ki je v treh nadstropjih, v središču mesta, tesno povezan 
s samim Mestnim trgom, mi je bilo zelo pomembno, da bodo dela našla 
pravi prostor znotraj galerije, da se bodo povezala med sabo in da bodo 
v dialogu z življenjem, ki se dogaja v neposredni bližini. Postavitev sem si 
zamislila kot nekakšen road movie, kjer potuješ od ene točke proti koncu, 
vmes te preseneti kakšen ovinek, zvok, ki mu slediš, potem odkrivaš pome­
ne in povezave med deli … Razstava ima dramaturško zasnovo, ki upošteva 
smer, ritem potovanja in samo arhitekturo galerije ter se na koncu poskuša 
sestaviti v celoto, ki jo lahko doživiš kot celostno umetnino ali, kot si sam 
Sodobnost 2025 511
Foto: Katarina Kolenc
Pogovori s sodobniki Zora Stančič
Foto: Urša Premik
512 Sodobnost 2025
Zora Stančič
Zora Stančič Pogovori s sodobniki
rekel, zaključeno delo. V kontekstu tega potovanja po galeriji je tudi na­
pis, moje ime, ki deluje kot grafit in ga dopolnjuje še velik napis na oknih 
v prvem nadstropju. Oba elementa sta delo oblikovalcev in sta v funkciji 
povezovanja zunanjega sveta s samo razstavo in razstavljenimi deli. Mogo­
če napovedujeta nekaj, kar je bolj eksplicitno, črno­belo, grafično, vendar 
nas nagovarjata, da vstopimo in se o tem prepričamo na lastne oči. 
Pregl: Ob vodenju po razstavi si povedala, da si želiš, da so tvoja dela videti, 
kot bi nastala danes, da so izraz situacije, ki nas obdaja, da torej izražajo 
sodobnost. Kaj si s tem mislila?
Stančič: Želim ustvarjati dela, ki imajo v  sebi duh časa, v  katerem so 
nastala. Ni recepta, kako ta duh ujeti. Prav gotovo pa je dobro poznati 
stvari, ki so se že zgodile, pretekle izraze in gibanja. 
Pregl: Je pa to toliko bolj zanimivo, ker gre pri grafiki za tehnologije, ki 
so večinoma zelo stare, lesorez, jedkanica, vsa ta področja imajo večsto­
letno zgodovino in jih tebi absolutno uspe pripraviti do tega, da govorijo 
o današnjem času. Naj samo na hitro omeniva, za lažje razumevanje nadalj­
njega pogovora, eden ključnih terminov pri grafiki je matrica. Ta je lahko iz 
kamna, lesa, kovine, linoleja itd., nanjo se potem ali fizično ali s kemijskimi 
procesi naredi risbo, potem pa se to matrico lahko tiska v mnogo enakih 
izvodih. To omenjam le zato, ker bi imela večina ljudi, kljub temu da nače­
loma vedo, kaj grafika je, in imajo mnogokrat kakšno na steni, kar težavo 
razložiti, kako nastane, ker so postopki lahko zelo zapleteni. 
Stančič: Tehnični postopki in sam proces dela pri grafiki so včasih zaplete­
ni, večinoma je treba poznati zaporedje tehničnih postopkov, znati moraš 
načrtovati in predvideti stvari, a hkrati ni nič takega, česar se ni mogoče 
naučiti. To znanje pa je ključno, ker omogoča lastno razumevanje grafike 
in uporabo različnih pristopov, hkrati je lahko osnova za eksperiment in 
raziskovanje. Kot pedagoga oba veva, kako pomembno je, da študentom na 
ljubljanski akademiji predstavimo grafiko kot sodoben in zanimiv medij, 
da nimajo strahu pred njim in da ga razumejo ter se naučijo principov ter 
grafičnega načina razmišljanja. Ko poznamo tehnike, jih lahko nadgradimo 
in v samo delo vpeljemo sodobne rešitve. 
Pregl: Ja, ravno to, slednje, se mi zdi pri tvojem delu dobro. Ker napa­
čen princip pretiranega ukvarjanja z medijem hitro pripelje do prevelike 
Sodobnost 2025 513
Pogovori s sodobniki Zora Stančič
 fetišizacije. In potem kak umetnik reče: “Zdaj so sami neki novi mediji in 
konceptualizem, inštalacije, včasih smo vse delali na roke, to je bila prava 
umetnost, zdaj je šlo vse k vragu, ni več prave iskrenosti …” Po mojem tu 
ni ali­ali. Lahko seveda nekaj zelo relevantnega poveš v klasični tehniki 
ali pa uporabiš kakšno ultrasodobno napravo in delaš idejno in formalno 
zastarele stvari.
Stančič: Ja, pri grafiki moraš poznati postopke predvsem zato, da razu­
meš medij. Ko dejansko delaš, pa je to le orodje, ne cilj. Fetišizacija stare 
tehnologije ali po drugi strani fascinacija z novo ni tisto, kar me zanima. 
Pregl: Sodobna teoretičarka Jennifer L. Robert postavi v  fokus fizične 
procese ne le v  smislu tehnologij, ampak dejansko tega, kaj sporočajo. 
In pravilna uporaba grafičnih postopkov potem ni namenjena recimo le 
suhoparni debati med mojstri grafike, ki se pomenkujejo o moči kisline 
in času jedkanja, ampak se lahko z njimi odražajo ključna vprašanja so­
dobnosti. Ona omenja recimo pritisk (tiskarske preše), zrcaljenje (med 
matrico in listom), separacijo (ločitev barv pri tisku), s  katerimi lahko 
opišemo marsi kateri proces sodobnosti. Pri tebi bi lahko rekli, da je na ta 
način ključen rez, ki je po eni strani tehnični predpogoj vsakega linoreza, 
ampak pri tebi dobi ključen osebni in družbeni pomen. 
Stančič: Preizpraševanje tehničnih in vsebinskih elementov, ki jih sreču­
jemo pri grafiki, nam omogoča izrazito grafičen način izražanja, ki pa je 
hkrati lahko univerzalen. Največja specifičnost lahko postane najbolj uni­
verzalna. V mojem delu je to rez, zareza v samo matrico, ki me spremlja na 
vsakem koraku, v vseh obdobjih, k rezu se vračam tudi kot k nekakšne mu 
trenutku osvobajanja. Povezan je s samo tehniko, ko z rezanjem odvze mam 
površino linoleja in s  tem oblikujem podobo. Tako zabeležen trenu tek 
zaradi človeške narave nikoli ni popoln, kar se razkriva tudi v samem delu, 
saj napaka postane integralni, včasih tudi nosilni del umetniškega dela. 
Ob razmišljanju o rezu mi je bila močna referenca gesta Lucia Fontane, 
ki je z rezom v platno v polje slikarstva vnesel vprašanje o tretji dimenziji 
in razmislek o tem, kaj je za samo površino slike. Sama pa sem že v času 
študija začela razmišljati o tretji dimenziji v kontekstu grafike, o omejit­
vah, ki jo ta ima po svoji definiciji, ter o možnosti preseganja strogih pravil 
tradicionalnih grafičnih tehnik.
Pregl: Klasični teoretik umetniškega tiska William Ivins je leta 1953 v knjigi 
Prints and Visual Communication (Odtisi in vizualna komunikacija) postavil 
514 Sodobnost 2025
Zora Stančič Pogovori s sodobniki
ponovljivost in razmnoževanje podobe kot ključni termin umetniške grafi­
ke. To ima seveda tudi politično dimenzijo v smislu, da je bila zaradi tega 
vedno izrazito demokratičen medij. Veliko ljudi jo lahko vidi ali celo kupi, 
recimo že od srednjeveških lesorezov naprej. Pa Biblia pauperum, Biblija za 
revne, nepismene, s katero so neizobraženi lahko skozi slike “brali” Sveto 
pismo, nenazadnje pa je imela pri nas partizanska grafika emancipatorni 
potencial, pa tiskani študentski plakati leta ’68 in tako naprej … 
Stančič: Demokratičnost medija, ki si jo omenil, se mi zdi ključna. Grafika 
je bolj kot drugi mediji v umetnosti podvržena spremembam in duhu časa, 
skratka, spreminja se glede na to, kakšen je njen namen, in glede na teh­
nične in tehnološke dosežke. Nenehno se srečujemo z grafiko, postala je 
del našega vsakdana, da je niti ne opazimo zares. Umetniška grafika, ki so 
jo včasih imenovali “črna umetnost”, je samo del tega področja in je bila 
razumljena kot nekakšna magija, zame to tudi še vedno je. Na drugi strani 
pa je industrijska grafika, brez katere ne bi bilo ne časopisov, ne knjig … 
Pregl: Nadaljujva kar s tem. Spomnim se, da imaš v stalni zbirki Moderne 
galerije veliko knjigo iz potiskanega blaga z naslovom Avtocenzura (1996), 
na razstavi v Mestni galeriji je razstavljena druga knjiga Napake (2012). 
Knjiga je torej medij, s katerim se večkrat ukvarjaš. Kje vidiš sama razliko 
v recimo naraciji, vsebini, pristopu od, recimo temu klasične knjige, kjer 
je glavni nosilec beseda?
Stančič: Knjiga umetnika mi je bila vedno inspirativno področje, ki se je 
začelo že konec 19. stoletja z Mallarméjem, saj je želel narediti knjigo knjig. 
Njegova ideja je bila, da bi naredil nekaj, kar bi vsebovalo vse, knjigo, ki bi 
povedala vse o življenju … Seveda mu ni uspelo, odprl pa je kup vprašanj. 
Vpeljal je nov način oblikovanja, besedilo je bilo postavljeno na način, da 
se je znotraj besed in stavkov vzpostavil ritem, pavza, skratka, dramaturgija 
cele strani. To so bili zametki knjige umetnika, ki je bolj kot knjiga vizualno 
delo. Met kocke nikoli ne bo odpravil naključja (Un coup de dés jamais n‘abolira 
le hasard) je bila objavljena postumno, čeprav je knjigo končal že mnogo 
prej. Za medij knjige umetnika so ključna šestdeseta leta z avtorji, kot je 
Ed Ruscha s  knjigo Twentysix Gasoline Stations (Šestindvajset bencinskih 
postaj; 1963), skupina OHO se je zelo veliko ukvarjala prav s publikacijami 
in knjigami, ki so bile zastavljene kot knjige umetnika. 
Pregl: Skratka, knjiga kot medij izražanja, ne da je nekaj drugega prevedeno 
v knjigo ali da služi le kot podlaga besedam.
Sodobnost 2025 515
Pogovori s sodobniki Zora Stančič
Stančič: Sama razumem knjigo umetnika kot neodvisno umetniško delo, 
ki je izvedeno v obliki knjige in služi kot prostor za predstavitev idej in 
osmišljenih konceptov. Ta format sem začela uporabljati, ko sem za grafiko 
iskala drugačen kontekst. Ni mi bil dovolj velik izziv izvesti idejo samo kot 
grafiko na papirju, želela sem preizkusiti tudi druge načine, izbrati tehnike 
in vsebine, ki bi se najbolje povezale s samo zamislijo. Delo na knjigi kot 
vizualnem mi je omogočalo svobodo v  samem procesu, pri kadriranju, 
montaži in sami formi knjige. In čeprav je knjiga intimen medij, po drugi 
strani lahko doseže veliko bralcev gledalcev, ki se s samim delom lahko 
bolje povežejo. 
Pregl: Lahko se knjiga umetnika prekriva z zini, ki so spet nekaj drugega. 
Izhajajo iz fanzina, ki se je v osnovi vezal na subkulture in “naredi sam” 
publikacije v  zvezi s  tem, s  punkom, gejevsko subkulturo, znanstveno 
fantastiko, pri kateri so potem bralci sami izdelovali svoje razplete filmov, 
stripa, romanov. Zdaj pa zine delajo umetniki, ko zvežejo serijo svojih risb, 
fotografij.
Stančič: Potem imamo tu luksuzne izdaje knjig, v katerih so poleg poezije 
originalna umetniška dela in jim v francoščini rečemo livre d‘artiste. Obi­
čajno so to bolj luksuzne izdaje, podobno, kot je bil Matissov Jazz (1947). 
Veliko prekrivanj in nians je s temi publikacijami, in čeprav same po sebi 
niso knjige umetnika, ker se umetniki niso ukvarjali s knjigo kot koncep­
tualnim prostorom, so opazno vplivale na razvoj samega področja knjige 
umetnika.
Pregl: Saj veš, da se je Matissu s to publikacijo odprla cela nova pot do ko­
laža? Pred tem ga je sicer včasih uporabil za skico, pri procesu slikanja pač, 
in svojemu galeristu je nekoč celo pisal nekaj v smislu, da uporablja kolaž, 
a da naj kupcu slike tega raje ne pove. Kot bi se malo sramoval. Kasneje pa 
je celo revolucijo naredil s tem in proti koncu življenja je delal le še kolaž 
in risbe. No, je tebi na ta način knjiga mogoče odprla kakšno novo pot, da 
si šla raziskovat kaj novega?
Stančič: Ja, vsakič znova. Že prva takšna knjiga, ki je bila nekaj med mono­
grafijo in knjigo umetnika, Album (1995), mi je pomagala rešiti nekaj zagat 
v zvezi s tem, kako predstaviti svoje delo. Klasične monografije so se mi 
zdele precej nevznemirljive. Ponavadi so bile narejene tako, da so bili naj­
prej neatraktivno postavljeni teksti, tem so sledile reprodukcije, ki so se 
516 Sodobnost 2025
Zora Stančič Pogovori s sodobniki
trudile čim bolj približati originalnemu delu. Pri delu na Albumu je bila ide­
ja, da s samo vsebino in formo ne imitiram resničnosti, temveč jo poskušam 
na novo ustvariti, zgraditi. Upoštevala sem vse elemente knjige, hkrati pa 
sem jih naredila malo po svoje. Najbolj se mi je v sam koncept sestavila ideja 
oblikovalca, da bi bili listi prepognjeni, da vmes ne bi bilo ničesar. Delovalo 
je kot nekakšno skrivališče za denar, ki smo ga včasih shranjevali med stran­
mi v knjigah. Naslovnica za Album je nastala kot referenca na Mallarméja, 
ko sem brala njegove tekste, v katerih govori o svojih načrtih za ustvarjanje 
knjige knjig. Veliko se je ukvarjal z naslovom, ljudje so mu predlagali ime 
Album, ki se mu absolutno ni zdel pravi. Meni pa se je v tistem trenutku zdel 
odličen in sem ga uporabila. V katalogu za Mestno galerijo ob moji pregledni 
razstavi skušamo klasično formo kataloga razširiti s fotografijami posta­
vitve v prostoru, pesmimi Anje Zag Golob in sodobno grafično rešitvijo ter 
z dobro vezavo v samo monografijo vnesti nekaj živosti. 
Pregl: Album je bila tvoja prva knjiga?
Stančič: Ja, prva. Vse druge so bile kasneje zastavljene še bolj konceptual­
no. Naslednja je bila Revija (2000), ki je problematizirala potrošništvo, 
blagovne znamke ter samo formo revij in časopisov. Knjigo umetnika 
izberem, ko želim določeno vprašanje, temo ali idejo izraziti skozi ta medij. 
V procesu dela na določenem projektu razmišljam tudi o javnem prostoru, 
prostorskih postavitvah, videu, animaciji …, a vedno izhajam iz grafike. 
Razumem jo v  razširjenem polju, če uporabim termin Rosalind Krauss, 
kar pomeni, da lahko prehaja tudi v druge izrazne oblike, saj so meje med 
disciplinami zmeraj manj ostre. 
Pregl: Mislim, da se pri tebi to res dobro povezuje. A omeniva še kakšne 
konkretne navezave na tvoja dela, da ne bova ostala na tako abstraktnem 
nivoju. Danes sem šel še enkrat skozi razstavo v Mestni galeriji in dojel sem 
kar nekaj novih prepletanj. Recimo zadnje delo na razstavi, video  Dokler 
diham, upam (Dum spiro spero, 2013), v njem tvoji prijatelji in znanci pri­
povedujejo o različnih boleznih v svojem življenju. In sem ravno ujel zdaj 
pokojnega Petra Musevskega, ki govori o depresiji …
Stančič: In reče, da je to tako, kot bi ti nekdo pred očmi potegnil rolete?
Pregl: To tudi, a  še bolj se me je dotaknilo to, ko je govoril o  bolečini 
depresije. Da je tudi fizična, mnogo hujša od granuloma, reče, in potem 
Sodobnost 2025 517
Pogovori s sodobniki Zora Stančič
v zvezi z bolečino govori o rani. Ne spomnim se, če reče prav vrez, a mpak 
ta rana se mi je totalno povezala s projektom Prva praska najbolj boli (2011). 
In dejansko s celotno vsebino tvojega dela. O tej praski in rezanju lino­
leja bova verjetno še kaj rekla, ampak to se mi zdi res ključno: istočasno 
se lahko tvoje stvari bere na način métierja, grafičnega medija, na način 
skorajda tehničnega opisa postopka, kot sva govorila na začetku, obenem 
pa natanko isti elementi govorijo o družbi, telesu, intimi, bolečini, a tudi 
o veselju, erotiki, strasti. In če se tu še naprej malo navežem na nekaj, kar 
ti seveda poznaš: ena najbolj paradigmatskih grafičnih podob v zgodovini 
je Veronikin prt, ko se Kristusov obraz odtisne na tkanino, s katero mu 
Veronika na poti na Kalvarijo obriše obraz. Nastane prvi simbolni odtis, 
resnična podoba Kristusa, vera icon, ki so ga imeli tudi tiskarji in grafiki za 
ključno referenco. Za izkaz svojega ceha, recimo. Tudi Dürer, kot mojster 
lesoreza, to upodobi. In ključno je tu še nekaj, da gre za lesorez, se pravi, 
da nosi ureze, recimo rane, ki na koncu pripeljejo do tega odtisa. Zopet 
imamo tehniko zelo povezano z vsebino. In naju pripelje točno do tvojega 
dela Prva praska najbolj boli (2012). 
Stančič: Pri tem delu je zanimivo, kako je nastajalo in pravzaprav še vedno 
nastaja ravno zaradi odprtosti samega dela. Pripravila sem ga za galerijo 
v Velenju, nastalo pa je v določenem procesu doma v majhnem formatu, 
ki sem ga potem s  pomočjo sodobne tehnologije povečala. Uporabila 
sem manjši format linoleja, na površino sem narisala podobo ženskega 
obraza, in potem sem vrezala en rez. Linolej, ki je v tem trenutku postal 
linorez, sem poskenirala, namesto da bi ga odtisnila. Lahko bi ga seveda 
tudi odtisnila, a potem te risbe na njem ne bi bilo več, izginila bi, ostal bi 
samo rez. Tako je bila poskenirana cela podoba in tudi neki ostanek rdeče 
barve, madeži. In potem sem nadaljevala z rezanjem in vsako fazo sproti 
dokumentirala. 
Pregl: Linolej je bil vsakič bolj porezan, ženski obraz do konca popolnoma 
izgine.
Stančič: In na koncu je ostala matrica, ki je zdaj ne moremo več vrniti nazaj 
in je ostanek tega procesa. Razstavljena je v lesenem okvirju, škatli in njen 
status je zdaj dvignjen na nivo nekakšne relikvije. Kot je tudi navaden prt 
postal prava ikona. Zanimajo me postopki v umetnosti, ko iz navadnega 
ali celo zavrženega materiala nastane nekaj, kar nas nagovori. Ko sva prej 
govorila o tehnologiji, je zanimiva primerjava s klasičnimi postopki, in to je 
518 Sodobnost 2025
Zora Stančič Pogovori s sodobniki
dejansko princip redukcijskega linoreza, ki je očitno zapisan nekje v mojih 
možganih. Sama posameznih faz nisem tiskala, ampak sem jih skenirala in 
zdaj lahko iz njih naredim velike printe. In ko jih sestavim v niz, govorijo 
o neki izgubi, o izgubi obraza, vrednosti in vrednot, o stvareh, ki se zdijo 
na začetku cele, a jih zdaj ni več. A mi je zanimivo vsako drugačno branje. 
Pregl: Delo ni enopomensko, ne?
Stančič: To delo je na razstavi doživelo največ odzivov, ki sem jim z vese­
ljem prisluhnila. Znanka je v njem videla femicid, druga je v rezih videl a 
sledi staranja na obrazu. Mislim, da ni tako pomembno, kaj sem imela 
sama v mislih, ko sem ga pripravljala. Nastanek likovnega dela je zelo kom­
pleksen proces, ki vključuje znanje in izkušnje, ki si jih nabiral leta, zato se 
mi zdi, da pomenov ne moremo zvesti na enega. Zato sporočila niso ekspli­
citna, a jih kot družbena bitja razumemo in beremo v političnem smislu. 
Kar koli ustvariš, ima dejansko političen kontekst. Imam pa zadržke do 
umetniških del, ki kričijo, ki jih je možno razumeti v eni sami dimenziji, ki 
celo moralizirajo ali hočejo povedati samo eno resnico. Dobro se mi zdi, 
če je delo odprto za različne interpretacije.
Pregl: Ko si ravno omenila političnost in neeksplicitnost, lahko omeniva 
lastno sobo oziroma Lastno sobo z veliko začetnico, knjigo Virginije Woolf. 
In sicer v povezavi s  tvojo serijo Linozrezki (1989–1995), ki si jo, mlada 
umetnica takoj po akademiji, brez ateljeja, delala na kuhinjski mizi šele po 
tem, ko je družinska soba postala tvoj delovni prostor. Za to, da so ti lino­
rezki majhni, torej obstaja zelo jasen razlog, s tem pa imajo tudi specifičen 
pomen. Absolutno niso politični, so simpatični, duhoviti, imajo pa v sebi 
vseeno plast te, recimo temu, volje.
Stančič: To je najstarejša serija grafik, ki sem jo razstavila na tej pregledni 
razstavi, a se mi je zdela ključna. Pomembna je povezava med risbo in 
naslo vi, zato jih je ob gledanju slike vredno prebrati …
Pregl: O naslovih sem te vsekakor še mislil vprašati. Naštejva jih nekaj: 
Dva, ki stojita, Potapljač Mirko, Woman in his Head, I know it‘s Me, Korak 
v novo življenje …
Stančič: Zdaj sva spet pri besedi, ki je pri mojih delih vedno blizu podobi, 
s katero sta v komplementarnem odnosu. Včasih nastane najprej grafika, 
Sodobnost 2025 519
Pogovori s sodobniki Zora Stančič
ki ji dodam naslov, drugič je obratno. Podoba ne nastopa kot ilustracija, 
bolj je z besedo v dialogu. Serija je nastala iz čiste nuje po ustvarjanju, po 
komuniciranju, v devetdesetih, ko sem končala magisterij in je bilo potem 
aha, kaj pa zdaj?. Tako, kot se vpraša vsak študent po končanem študiju, še 
posebno po študiju na umetniških akademijah.
Pregl: Ko prideš ven, na svobodo.
Stančič: Ko prideš ven, na svobodo, ki si jo pravzaprav želiš, a prej si imel 
vse urejeno, ker so zate skrbeli starši, šola, država. In potem prideš ven in 
nimaš ne ateljeja, ne lastne sobe, ne denarja. In še noseča sem bila. 
Pregl: Mimogrede, etimologija besede matrica pelje do besede mati, 
 maternica. 
Stančič: Ja, seveda, mati vseh teh odtisov, ki pridejo po tem. Dve možnosti 
sem imela, sesti v kot in jokati. Lahko bi rekla, da je živeti kot umetnik 
pretežko in da se je treba sprijazniti z resničnim življenjem. Toda ker sem 
se želela ukvarjati z umetnostjo, nisem mogla kar nehati. Prepričana sem 
bila, da je to pomemben del mene, moje identitete. Zato sem začela delati 
male linoreze, ki sem jih potem tudi razstavila. Na prvi razstavi, ki sva jo 
imeli s Petro Varl v Škucu, sem izbrala le malo sobo.
Pregl: Tisto zadaj?
Stančič: Tisto zadaj. Na steno sem postavila odtise, ki so bili malih forma­
tov in si se jim moral povsem približati, da si jih opazil in prebral. To res 
ni bil galerijski format, ampak bolj intima, ki pa se je kasneje izkazala za 
precej široko sprejeto in razumljeno. Sama sem tedaj razumela to serijo 
bolj kot neko raziskovanje linoreza in sem se kmalu začela zavedati, da si 
želim tudi večjega formata. Zanimalo pa me je tudi, kaj se bo zgodilo, če 
male grafike povečam.
Pregl: Naj tule samo na hitro interveniram, da so do danes ti tvoji mali 
linorezi skoraj ponarodeli. Zadnjič sem enega objavil na svojem Facebook 
profilu in takoj dobil komentar: “Potapljač Mirko je zakon!”
Stančič: O, lepo. No, potem sem pa te iste linoreze fotokopirala in povečala 
kot predlogo za sitotisk in ti odtisi so bili povsem drugačni. Ne samo da je 
520 Sodobnost 2025
Zora Stančič Pogovori s sodobniki
postal to galerijski format, da so bile grafike bolj prepričljive, dramatične, 
ampak so se dejansko zgodile še druge stvari. Nepravilnosti so postale bolj 
vidne in prav to me začelo še bolj zanimati. Vse te napake, ki nastanejo pri 
delu v linorezu ali katerem koli drugem materialu, saj se ta upira in nikoli 
ne more biti to nekaj lepo natančno izrezanega. Ni lahko, a včasih je treba 
dopustiti, da se zgodijo kakšni zdrsi.
Pregl: Pri nožkih za linorez dobesedno zdrsi. 
Stančič: Potem mi je bilo zanimivo, ko so me ljudje spraševali: “Ja, kje 
si dobila tako velike nože za rezanje linoleja?” Vse to in še več prinese 
povečava.
Pregl: Ampak če so bili ti izvorni mali formati Linozrezkov vezani na “lastno 
sobo”, se mi zdi zelo zanimivo, kako so določene življenjske razmere zelo 
neposredno vplivale na tvojo produkcijo še v nekem drugem času. V mislih 
imam čas covida in serijo grafik Lepota je večna, 2020–2024.
Stančič: Tisto je bilo pa že, ko sem imela svoj atelje.
Pregl: To razumem, ampak rekla si, da v tistem času ni bilo mogoče dobiti 
grafičnega papirja in si grafike tiskala na strani iz revij. To se mi zdi spet tak 
ključen preplet osebnega in družbenega, četudi na podobah ni eksplicitnih 
političnih vsebin. Velikost formatov, izbira papirja, način tiskanja potem 
govorijo o svetu, ki nas obdaja. 
Stančič: Res je zanimivo, kako sta grafika in umetnost nasploh povezani 
z življenjem samim. V seriji monoprintov z naslovom Lepota je večna sem 
uporabila preplet različnih tehnik, saj je podoba, ki sem jo odtisnila na 
podlago, tisk z matric, medtem ko je podlaga, stran revije, apropriirana, 
vendar prav tako odtisnjena kot industrijska grafika v tisočerih izvodih. 
Med tema dvema podobama je nastal dialog, ki je prinesel tudi določeno 
napetost v likovnem, pa tudi v vsebinskem smislu. Prvi tovrstni kolaži so 
nastajali v času izolacije in zaprtij ob epidemiji covida, ko se je bilo treba 
prilagoditi na nove razmere, ko so bile trgovine zaprte in je svet obstal. 
Hkrati pa so se v istem času dogajale tudi zanimive stvari. Odpirala se je 
Cukrarna in k sodelovanju so povabili nekaj umetnikov. Vsak od nas je do­
bil deset opek, ki so bile včasih del zidov Cukrarne, preden so jo porušili. 
Ideja je bila, da vsak umetnik na to opeko intervenira ali iz nje nekaj naredi. 
Sodobnost 2025 521
Pogovori s sodobniki Zora Stančič
Eni so jih zdrobili, iz tega naredili barvo, recimo. Takrat sem ravno delala 
z matricami, ki niso trde. To je ta mehki material, ki mu rečemo musgum, 
in tako narejena matrica gre lahko okoli objekta, tako da je grafika sledila 
obliki opeke in je bila zdaj v treh, namesto v dveh dimenzijah.
Pregl: Opeka, ki je bila včasih gradnik hiše, je postala gradnik podobe. 
Stančič: Tako kot je pri delu Prva praska najbolj boli matrica postala sli ka. Ta 
linolej, ki sem ga vmes skenirala, je torej spremenil svojo prvotno funkcijo. 
Pregl: In linolej je spet ključen pri tvoji knjigi umetnika, no, knjigi umet­
nice Napake (2012), kjer pa je grafika na koncu videti kot linolej. Ko stopiš 
zraven, vidiš, da ni linolej.
Stančič: Ja, vendar tam ni šlo za digitalni tisk, ampak za sitotisk; najprej je 
bilo treba poskenirati linolej, potem pa v štirih barvah to odtisniti na papir, 
da je bilo videti kot linolej, na katerem se vidi risba in zareza. Vedno me 
zanima, kako eno tehniko z določenimi postopki spremeniš v drugo, s tem 
pa tudi spregovori nekaj povsem drugega. In to se mi zdi dobro pri grafiki, 
da z zamenjavo, z obratom, dobiš nekaj drugačnega. Včasih se spremeni 
samo likovna podoba, včasih pa tudi pomen.
Pregl: In preseneti te. Ker je totalna iluzija, čeprav misliš, da ni. Najprej je 
videti kot fakt, kot obešen linolej, dejansko je pa bolj klasično slikarstvo, 
v tem smislu, da prevara oko.
Stančič: Trompe-l‘œil.
Pregl: Ja, zaveš se, da si prevaran, ampak tam se šele začne odpirati spo­
ročilo. In prav pri teh imaš potem gor napisane besede. Fraze, v katerih je 
nekaj prečrtano, nekatere besede so napisane na novo, z rdečo, pa prevodi 
fraz, ki so včasih tudi drugačni od originalnih. In tukaj je potem spet zelo 
od gledalca odvisno, kaj dobi ven, ni enega pravilnega razumevanja. 
Stančič: Včasih sem zelo presenečena, ko mi kdo pove, kako vidi in razume 
neko moje delo. 
Pregl: Ampak saj ravno to je ta emancipatorni moment v umetnosti, ne? 
Ker politični plakat ti natančno pove, kaj predstavlja in kaj se od tebe 
522 Sodobnost 2025
Zora Stančič Pogovori s sodobniki
 priča kuje. Tu pa se nekomu, ki stoji pred tvojim delom, nekaj dogaja; raz­
mišlja, četudi v neko povsem drugo smer. 
Stančič: Umetniško delo je ponavadi koncipirano in narejeno za določen 
prostor, po koncu razstave pa običajno konča v ateljeju, v arhivu ali živi 
neko svoje neodvisno življenje. Takšne pregledne razstave so priložnost, 
da s pogledi zajamemo dela, ki so nastala v različnih fazah ustvarjanja in 
na osnovi različnih konceptov. V tej palimpsestni formi lahko vidimo tudi 
tiste stvari, ki jih sicer ne bi mogli videti v samo enem projektu. Pri raz­
stavi v Mestni galeriji sem se nenehno spraševala, kako usmeriti gledalčev 
pogled tako, da mu bom delo najbolj približala, kaj postaviti poleg nečesa, 
da ne bo izničilo tistega, kar je bilo že postavljeno. Poleg tega sem poglede 
usmerila tudi izven same galerije, na Mestni trg, k živemu dogajanju, in na 
drugo stran na prekrasno majhno dvorišče, kjer sem v že obstoječi obok 
postavila opeko.
Pregl: To se mi zdi precej duhovito, da to opeko postaviš na vidno mesto 
in ven. Pri tebi, kot sva rekla, opeka gradi podobo, ampak običajno je pa 
skriti del zgradbe, je ne vidimo. 
Stančič: Pomembno mi je bilo, da se dela povežejo in da se vidi, da obstaja 
rdeča nit. Čeprav na prvi pogled, če greš hitro skozi razstavo, bi kdo rekel, 
da tu razstavlja pet ljudi naenkrat. 
Pregl: Imaš seveda različne formalne postopke, čeprav se mi vseeno zdi, 
da so tvoja dela precej prepoznavna. Mislim, da je veliko nekih stičnih 
točk tudi tam, kjer jih najprej ne bi videl. Danes, ko sem šel še enkrat skozi 
razstavo, se mi je to pokazalo. Nenazadnje tudi take stvari, da na koncu 
v videu, v katerem tvoji prijatelji govorijo o svojih ranah, poenostaviš te 
posnetke skoraj do silhuete, in so spet zelo blizu tvojim grafičnim delom, 
linorezom. 
Stančič: Video Dum spiro spero sem posnela, ker me je zanimalo, kako se 
moji prijatelji in znanci soočajo s svojimi bolečinami, staranjem telesa in 
zdravstvenimi težavami. Zaradi teme, ki je velikokrat tabuizirana, sem 
mislila, da o tem večina ne bo želela govoriti, a sem se zmotila. Vsi, ki sem 
jih prosila za izjavo, so bili takoj za pogovor. Nekaj teh pripovedi je res 
odkritih in klinično natančnih opisov njihovega stanja, zato sem identiteto 
intervjuvancev zakrila, in to deluje grafično. V fokusu pregledne razstave, 
Sodobnost 2025 523
Pogovori s sodobniki Zora Stančič
kjer je ta video samo manjši del, je prav gotovo grafika. Želela sem ji dati 
mesto – oziroma vrniti mesto, ki ga je že imela v kontekstu zgodovine 
umetnosti. Predstaviti sem hotela svoj pogled na grafiko kot na relevanten 
medij, ki ponuja veliko prostora za eksperiment, raziskovanje, izražanje in 
je ena kovreden ostalim medijem. Proces pri grafiki je vedno nekaj, kar je 
del izraza ali koncepta samega dela. Rdeča nit je odtis, bodisi digitalen bo­
disi analogen, zato tudi ta beseda v naslovu same razstave: Dobro, da pogledi 
ne puščajo odtisov. Odtis omogoča ponovitev, motivi in vsebine se lahko 
pojavijo v različnih oblikah. Pri svojem delu upoštevam nekakšno ekologijo 
same podobe, zato kakšne motive ponovim v različnih projektih, ker moj 
namen ni izumljanje vedno novih podob in motivov. Bolj me zanima to, 
da se s svojimi deli zapletem z ljudmi v dialog, da se mogoče za trenutek 
ustavijo, če imajo čas, da doživijo prostor in mogoče celo prisluhnejo sebi. 
Zato je tako pomembno, da so dela v galeriji na pravih mestih. Pri nekate­
rih je videti, kot da so bila namenjena točno za razstavo v Mestni galeriji, 
čeprav so dejansko nastala za neki drugi prostor. 
Pregl: Na razstavi je tudi delo Zunaj kroga (2020), ki je bilo prvič predstav­
ljeno v skladišču soli Monfort in ima za izhodišče motiv lepe Vide.
Stančič: No, in to je seveda tudi iz knjige.
Pregl: Seveda. In spet imaš zelo vizualno izčiščeno. In sem še enkrat pre­
bral Prešernovo pesem in opazil, kako vpleta barve, prej nisem bil zelo 
pozoren na to. Recimo: “… črn zamor’c po sivem morju pride … Vida! Nisi 
tak’ rdeča, tak’ rdeča nisi, tak’ cveteča, kakor ti si prve leta bila … popra­
šala sonce je rumeno … Ko na véčer pride luna bleda …” Črna, siva, rdeča, 
rumena, bela. Zelo grafično, ne? In tudi v tem videu, v tej animaciji si to 
uporabila. Verjetno niti ne kot neposredno navezavo na Prešerna, lahko 
pa ima neke simbolne pomene. In ravno to hočem reči: kljub temu, da 
si rekla, da je tvoja razstava lahko videti, kot bi razstavljalo pet ljudi, jaz 
mislim, da ne pet …
Stančič: No, reciva, da trije.
Pregl: Ok, trije, ampak hočem reči, da se tu stvari tudi formalno povežejo, 
tudi v animaciji uporabiš način razmišljanja, ki ima neposreden stik s tvo­
jimi drugimi deli. Grafično razmišljanje. In ne zaradi kakšne površinske 
estetike, ampak bolj zaradi tega, ker so stvari pač izčiščene do njihovega 
524 Sodobnost 2025
Zora Stančič Pogovori s sodobniki
bistva. In tu je neposredna navezava na rute, ki si jih najprej dobila od 
mame, kar se spet navezuje na izhodišče, izvor, lahko rečeva na matrico, 
se pa tudi na povsem likovnem nivoju povežejo s tvojim celotnim opusom.
Stančič: Ruti z odtisnjeno ladjico, ki stoji na začetku projekta Ruta (2016–
2024) in ki sem jo našla v mamini zapuščini, sem dodala podobo ženske 
z ruto na glavi. Ta moment je potem narekoval iskanje, prilagajanje dru­
gemu mediju, torej animaciji. Izhajala sem iz tematik, ki so bile takrat 
v ospredju našega življenja, a so aktualne tudi danes: zapuščanje doma, 
iskanje lastne pozicije, svojega mesta v družbi, boljšega življenja ali pač 
kakršnega koli iskanja. Usodo lepe Vide sem povezala z usodami beguncev, 
ki iz drugačnih razlogov zapustijo svoj dom, a v nobenem primeru to ni 
lahko. V kratki pesmi Predraga Fincija, sarajevskega filozofa in pesnika, 
sem našla inspiracijo za samo delo. V kratki in izčiščeni formi pesmi je 
izrazil svojo izkušnjo, ki je povezana z vojno v Bosni, ko je sam zapustil svoj 
dom in odšel v tujino, kjer živi še danes. Prostor samega Monforta, kjer 
je bilo to delo najprej prikazano, je bil zame precejšen izziv zaradi svoje 
specifičnosti, predvsem zaradi velikosti. Nujno je bilo, da sem iskala pravo 
formo in medij, ki bo napolnil in osmislil ta zahtevni prostor. 
Pregl: Se spomnim tudi slabih postavitev v  tistem prostoru, ja. Ampak 
sama si pa prostor res dobro izkoristila in podobno si naredila v Mestni 
galeriji Ljubljana.
Stančič: V Mestni galeriji gre za precej drugačno postavitev, ker je ta pro­
jekt zdaj v kontekstu več izbranih projektov. Animacijo sem skrajšala, ideja 
je ostala ista, spremenila pa sem fokus znotraj same postavitve. V Morfor­
tu je bila popolna tema in so se oči obiskovalcev morale privaditi nanjo, 
vendar so potem ob vstopu v samo delo postali del njega in ga tudi fizično 
doživeli. V novi postavitvi sem pustila, da prihaja svetloba skozi steklena 
vrata in dopušča dvojni pogled: tako na zunanjo zeleno površino stene kot 
na premikajočo se podobo na steni. V tej novi postavitvi se obiskovalci 
sami odločijo, kaj je tisto, kar jih bo bolj prepričalo in kaj bo pritegnilo 
njihovo pozornost. Nekateri dela, ki je postavljeno zunaj, sploh ne opazijo. 
Pregl: Ja, a ravno to se mi je zdelo dobro, obakrat si k prostoru pristopila 
zelo ekonomično. Nisi rekla, to je zdaj moja pregledna razstava in bom 
nabutala vanjo tisoč del. Velika redukcija. Potem pridejo stvari toliko bolj 
do izraza.
Sodobnost 2025 525
Pogovori s sodobniki Zora Stančič
Stančič: Dodala bi še tole o postavitvi projekta Zunaj kroga v Monfortu. Po­
memben je bil pogled na animacijo, ki je bila zelo podolgovata, osemnajst 
metrov dolga, štiri metre visoka, in ko si stopil ven iz galerije, si videl isto 
stvar, morje, horizont. In hkrati, če si pogledal diagonalno, proti Bernar­
dinu, je bil tam kip Stojana Batiča Lepa Vida. V pripravah na razstavo sem 
želela bolje razumeti zgodbo lepe Vide in sem brala različne avtorje, a sem 
bila razočarana, kako so jo opisovali. Zanimivo mi je, da si ti vzel Prešerna 
in videl tam barve, sama pa že v enem stavku prepoznam moški pogled, ki 
Vidi in njeni podobi ni povsem naklonjen.
Pregl: Vsekakor lepa Vida ni imela lastne sobe, ne? Za konec bi se spet na­
vezal na besedo, ki je vsekakor stalnica v tvojem delu, ne le kot literatura. 
Omeniva video Kava (2009), v katerem je tudi morje, tokrat na Manhatt­
nu, v New Yorku. Pri tem delu po mojem nosi beseda spet velik pomen, 
natanko zato, ker je ni. To se mi zdi ključno. 
Stančič: Zelo lepo si razumel razstavo.
Pregl: Me veseli. V videu ni besed, je le en vzdih, ki pove več …
Stančič: … kot tisoč besed. Leta 2009 smo bili v New Yorku in takrat sem 
znova srečala bosanskega umetnika Nebojšo Šerića ­ Shobo, ki je končal 
isto akademijo v  Sarajevu nekaj let za mano. Že prej sem ga srečevala 
v Ljubljani, kjer je večkrat razstavljal, preden se je potem za stalno odselil 
in se naselil v New Yorku. Razmišljala sva, kako bi predstavila razliko med 
življenjem v ZDA in pri nas na Balkanu, bolj natančno v Sarajevu. In prišla 
sem do ideje, da bi to pokazala skozi besedo, ki je ni, kot si sam ugotovil. 
Želela sva prikazati, kako se pije kava v Bosni, kjer je ta obred res zelo 
pomemben. Najbolj pomembno je prisluhniti človeku, s katerim si, in to 
tudi, če ta nič ne govori.
Pregl: To je res dobra misel.
Stančič: Potem smo skupaj s snemalcem Alešem Belakom in režiserjem 
Damjanom Kozoletom poiskali prostor ob reki East River v Brooklynu, kjer 
so snemali film Bilo je nekoč v Ameriki, in posneli video. Shoba je od doma 
prinesel vse te predmete: džezvo, pladenj, fildžane in paket kave Minas. 
Potem pa smo ugotovili, da nimamo kje skuhati kave, zato smo šli ponjo 
526 Sodobnost 2025
Zora Stančič Pogovori s sodobniki
v bližnji Starbucks. Na koncu sem se v vse skupaj tako vživela, da se mi je 
zdelo, da pod Brooklynskim mostom pijem pravo bosansko kavo.
Pregl: Evo, moč umetnosti!
Stančič: In edina izrečena beseda je bil ta jah, ki je kot en vzdihljaj. Pomeni 
pa v bosanskem jeziku – oziroma v tem obredu pitja kave –, da si vse po­
vedal skozi to besedo. Da so stvari, ki se dogajajo tebi ali v svetu nasploh, 
tako kompleksne, da ni besed, da bi vse to razložile. Da je edino, kar lahko 
narediš, da vzdihneš jah. Mislim, da smo zdaj, v tem trenutku, tudi v taki 
situaciji, da lahko rečemo samo: jah.
Sodobnost 2025 527
Sodobna 
slovenska 
poezija
Maša Ogrizek
Anatomija doma
Reinterpretacija
Ljudje nismo zgodbe, 
smo zaplata svetlobe 
na pokošeni trati, 
šelestenje v krošnji. 
sinička, ki poseda v bezgu,
trzljaji trte v vetru. 
Opazovati se moramo
z naklonjenostjo,
ne interpretirati, 
interpretacija je nasilno 
razpletanje plasti,
stavčna analiza. 
zamrznitev v času. 
Opazovanje je 
hkratnost,
zelen ščebet,
komaj slišno dihanje. 
puščanje prostora.
528 Sodobnost 2025
Foto: Miran Juršič
Anatomija doma Maša Ogrizek
Zbitost
Rahljajte se, vsak dan znova,
kot bi pripravljali 
zemljo na setev
ali vzglavnik 
pred spanjem,
žalost bo izhlapela,
razgradila se bodo 
razočaranja 
in zamere,
vzšel bo nasmeh, 
osvobojen teže,
in vas spomnil, kako radi,
kako zelo radi 
pravzaprav živite. 
Sodobnost 2025 529
Maša Ogrizek Anatomija doma
Anatomija doma
Nočem biti srce družine, 
raje bi bila uho 
ali nemara mezinček, 
da bi poslušala 
oddaljen šumot besed, 
ropot pokrovk ali drsenje copat, 
da bi me kdo 
mimogrede prijel, 
kar tako, za srečo.
530 Sodobnost 2025
Anatomija doma Maša Ogrizek
Tehtanje
Duša naj bi tehtala 21 gramov,
kaj pa ljubezen?
Moja dlan zazna,
kot bi bila natančno umerjena tehtnica,
odsotnost ključa tvojega stanovanja,
ki sem ti ga težkega srca
vrnila nedolgo nazaj. 
Sodobnost 2025 531
Maša Ogrizek Anatomija doma
Inventura
Za velikimi ljubeznimi
ostanejo drobni spomini,
denimo: ključ v vrečki, 
obteženi z ingverjem,
da je padec skozi okno 
bolj premočrten
in mi ni treba tipati sredi noči 
po trati pod blokom. 
Za nekaterimi ne ostane nič,
še zamera ne.
532 Sodobnost 2025
Anatomija doma Maša Ogrizek
Junij
Ko si me poklical, 
da mi na vrtu pokažeš 
prve kresnice, 
sem vedela, da bo s tabo 
vedno poletje.
Sodobnost 2025 533
Maša Ogrizek Anatomija doma
Odmik
Odpotujem, da bi pregriznila rutino, 
pa začnem plesti novo.
Ob jutrih v trgovinici za vogalom 
kupim samoso, pogreto 
in zavito v srebrn papir. 
Pojem jo ‘doma’, z nosom, 
še vedno polnim indijskih dišav. 
Čeprav sem si kupila tedensko karto 
za javni prevoz, 
hodim, hodim, hodim.
In si spotoma izmišljujem 
antropološke teorije 
brez testne skupine, 
ki bi jih ovrgla. 
V trgovini z rabljenimi oblačili 
pomerim rdeč klobuk, 
a kupim črno ruto. 
In se čudim, kako hitro se vse, 
kar mi je blizu, odmika daleč stran, 
kot bi se le še s konicami prstov 
držalo mojih ram.
534 Sodobnost 2025
Anatomija doma Maša Ogrizek
Giljotina
Prihodnost je nenapisana
piše na veliko pred centrom Pompidou,
ki je zaprt zaradi stavke.
Rada bi verjela tej misli razsvetljencev,
ko se s podzemno vozim na obod
mesta.
Izstopim na predpredzadnji postaji,
ki nosi ime revolucionarja: Robespierre,
moški v dolgih haljah hitijo k maši,
v majhen prostor, kjer je bila nekdaj trgovina,
drugi drgnit črn premaz
z loterijskih srečk.
Sodobnost 2025 535
Maša Ogrizek Anatomija doma
Prizanesljivost 
je kot blaga jutranja svetloba 
in kot prožna mehkoba vode,
ima čvrsto jedro: velikodušnost, 
brez nje bi bila le popustljivost.
Osnovne potrebe 
Na moji jedilni mizi
je gredica rož,
na prijateljičini postelji
dremuckajo knjige.
Želja 
je povodec.
Nesporazum
Molčeč moški 
drži pod roko žensko 
v kričeči obleki.
536 Sodobnost 2025
Sodobna 
slovenska 
poezija
Aleš Šteger
Akademija 
praznine
Dreamstone
1. 
Če je spomin nasutje prsti, 
In če je kopanje enako sanjanju, 
In če so kamni mehkejši od molka 
In je vse, kar zmorem priklicati, 
Senca, ki se prelomi, razjasni zid, 
Če je spomin in če kamen v zidu res sanja, 
Potem bo preteklo prihodnje, 
Tukaj bo tam, vidno nevidno, 
In senca nekdo, narejen iz luči. 
 
 
 
Sodobnost 2025 537
Aleš Šteger Akademija praznine
2. 
Najbolj me stisne pri srcu, 
Ko pomislim na sneg, 
Obtežene krošnje smrek,  
Osipavanje sonca, 
Kako si se pustil pasti vznak, 
Otrok moj ljubi, angelček zgodovine, 
Zamahnil s krili, se odtisnil. 
Spomin se tali. Talijo se mesta. 
Talijo se sporočila iz onstranstva, 
Talijo fotografije gora in občutek, 
Da si še zmeraj tam, 
V prisrčni bližini, 
Me še zmeraj objemaš,  
Angelček, ti polna praznina odtisa,  
Odsotno, ki zamahne s krili 
V spanju, a ni spanca, ni kril, 
Le zamah, ki obudi, 
Kar nosim v sebi, s čimer objemaš,  
Se me držiš in z mano vse, 
Kar nam priraste v izgubi. 
 
 
538 Sodobnost 2025
Akademija praznine Aleš Šteger
3. 
Govorila sva o vojni, 
O izčrpanih virih in zastraševanju, 
O Soldatenfleisch, 
Kakšna beseda, 
Prihodnost, še ena, 
Pozabiti, zravnati s puščavo, 
Da bi sonce uspelo še enkrat vziti, 
A kaj, ko je na horizontu, 
Na bulasti koži prsti, 
Težko prezreti lahne vzpetine v ravnini, 
Soldatenfleisch, pokopan z bagri, 
Da bi lahko nekdo nekoč, 
Da bi lahko neka beseda 
Prikrila to, kar sama razkriva. 
Le kakšna beseda 
V jeziku sovraštva 
Bi to utegnila biti, 
Da bi zmogla pozabiti 
Sled, ki jo ustvarja? 
Kakšen človek bi to utegnil biti, 
Ki bi jo mrmral, kakšen to, kakšna molitev, 
Kakšen Soldatenfleisch. 
 
 
Sodobnost 2025 539
Aleš Šteger Akademija praznine
4. 
Do nadaljnjega ostaja 
Na horizontu le gorski masiv, 
Pred njim, v prvem planu, 
Skelet ustreljene ptice. 
V kljunu še leži peška 
Zdavnaj propadlega sadeža, 
Ki ga je nosila v trenutku smrti. 
Spomin je dež, ki nikoli ne pade. 
Spomin je dež, zaustavljen v zraku. 
Isti strel odjekne zmeraj znova, 
Zmeraj znova zadrgetajo  
Stoječe kaplje kot kristali v zraku. 
Mrtva ptica odpre mrtvi kljun. 
Ni več vrhov gora. 
Lovca ni več. Ptice ni več. In ne peške. 
Ostaja očitnost izginotja, 
Ostaja poskus priklicevanja drevesa. 
Ostaja priklicevanje krošnje drevesa. 
Ostaja drevo s ptico v krošnji. 
 
 
540 Sodobnost 2025
Akademija praznine Aleš Šteger
5. 
V kitajski provinci Yunaan, 
Blizu mesta Dali, 
V gorskem masivu Cangshan, 
Režejo kamnoseki že tisočletja 
Ogromne kamnite plošče 
Iz naročja zemlje. 
Nekoč so kamen rezali ročno, z žagami, 
Danes mogočni stroji z vodnimi curki 
Ločujejo plasti marmorja, 
Kot da previdno razdvajajo  
Krhko ranljivost Zemlje, 
Ki je obenem sen in spomin. 
Morda bomo ob pogledu 
Na osvobojene reliefne čudeže 
Bolje spali našo vsakdanjo budnost, 
Mogoče lažje odmislili  
Neodložljiva bremena preteklosti. 
Hladni, s snegom prekriti so 
Gorski masivi Cangshan. 
Hladne, kot od nastanka sveta prisotne 
So podobe, ki jih spet prepozna 
Oko, zazrto v kamen, 
Oko, ki je kamen, 
Hladni kamen očesa, 
Kamen za hladnim pogledom očesa, 
Odprti zaprti, 
Odprti zaprti, 
Odprti zaprti, 
Spomin.
Sodobnost 2025 541
Aleš Šteger Akademija praznine
Akademija praznine
1. 
Nikoli, prav nikoli,  
Dokler bo človek človeku še človek, 
Nikoli in še niti takrat 
Ne moremo nehati 
Hraniti kanibalizma naših src, 
Z u­e, z u­o, 
Z umetnostjo, 
Se pravi 
S samoizkoriščanjem, 
Samoodrekanjem, 
Samožrtvovanjem 
In drugimi na videz nikoli, 
Nene, scela nerazumljivimi 
Brezupnimi in, nene, 
Nelogičnimi 
Dejanji uničenja, z ostankom glasu, 
U­e, U­o, U­a, U­u, glasu, 
Ki ga ne zmoremo 
Zadaviti v sebi, ko cvili, 
Sopiha, hrope, kriči: 
Nein, Freiheit wollte ich nicht. 
Nur einen Ausweg. 
A­u 
U­e 
U­u 
 
 
542 Sodobnost 2025
Akademija praznine Aleš Šteger
2. 
Spoštovani in cenjena, 
Kot govori v opombah 
In pomanjkljivo citiranih  
Opazkah k priklicevanju 
Slike Jezusa s tremi očmi, 
Ki visi nad posteljo  
Vse bolj razprte izgube 
Prednikov in zanamcev, 
Seveda podpiram mnenje, 
Prinešeno iz oblakov, 
V oblakih, izza oblakov, 
Da se je potrebno 
Neodvisno in brezkompromisno 
Upreti, zavarovati 
Prostor ustvarjalne avtonomije, 
Jezusu iztakniti oko (A­u), 
Potem še eno (U­e), in še zadnje, tretje (U­u), 
Se prikloniti preminulim članicam 
In izumrlim članom, 
Varovati arhiv, streljati s tezami, 
Dokler se izza oblaka, v oblaku, 
Namesto oblaka nevedenja 
Ne skoti strast 
Biti scela nizkoten 
Spričo toliko enakih, 
Toliko spoštovanih, toliko cenjenih 
Članic in članov, 
Ki se niso, ki se ne bodo 
Nikoli in nikdar uprli 
Estetiki upiranja. 
 
 
Sodobnost 2025 543
Aleš Šteger Akademija praznine
3. 
Kafka poroča akademiji 
O opičnjaku, ki je 
Do nedavna bil sam, opičnjaku, 
Ki se vse manj spominja svoje 
Opičjosti. Kafka poroča, 
Akademiki kimajo, 
Njihove glave so vse bolj opičje. 
Tako se odvija nevidna izmenjava 
Med evolucijo in spoznanjem, 
Kafka je vse manj opica, 
Akademiki vse bolj, 
Kafka si ne drzne popraskati se, 
Kjer vse bolj neznosno srbi, 
Kafka zavida akademikom, 
Akademiki zadovoljno kimajo, 
Akademiki se praskajo, 
Vedo, da bodo kmalu spet oni 
Na vrsti, da pozabijo, 
Odvržejo etiketo, slečejo spodnjice, 
Se praskajo, ah, se tako zadovoljno praskajo, 
Medtem ko poročajo akademiku Kafki. 
 
 
544 Sodobnost 2025
Akademija praznine Aleš Šteger
4. 
Vsako v smrti zamrznjeno življenje 
Rabi svojo akademijo. 
 
 
Sodobnost 2025 545
Aleš Šteger Akademija praznine
5. 
Mi pa smo hodili 
V opankih, sposojenih od bogov, 
In poslušali, kaj nam je  
Zaupal glas v gaju. 
Bilo je toliko vsega, 
Bilo je preveč vprašanj, 
Preveč umetnosti spraševanja, 
Da se je vsak korak, 
Vsaka stopica in vsak pomislek 
Zdel vse bolj le podoba, 
Za katero ne zmoremo stati, 
Sami, v praznini, 
Stati in stati, medtem 
Ko smo hodili 
In z nami naš čas 
In naš pogovor, 
Vse manj razumljiv njim, 
Ki bodo, nekoč, stopali za nami, 
Skozi isti napev. 
 
 
546 Sodobnost 2025
Akademija praznine Aleš Šteger
6. 
Vsako v življenju zamrznjeno življenje 
Rabi ogenj gorečih knjig. 
 
 
Sodobnost 2025 547
Aleš Šteger Akademija praznine
7. 
Deset zapovedi akademije v plamenih 
 
1. Bodi nesramežljivo nepopoln 
2. Izpljuni domneve 
3. Žali z obzirnostjo 
4. Bodi sprememba na poti 
5. Žrtvuj se za še nerojene 
6. Ne pozabi, ne pozabi nikoli 
7. Delaj človeškim podobne znake 
8. Obhajaj dneve porazov 
9. Bodi odgovornost svobode 
10. Nikoli ne odnehaj
548 Sodobnost 2025
Sodobna 
slovenska 
proza
Nastja Vidmar
Jelenja ženska
Zvok letala je preglasil moje misli, ko smo se bližali pristanku. Pritisk v uše­
snih bobničih je bil vse večji in večji, sledila je popolna tišina. Zvok letala 
in hrup ljudi, ki so sedeli okoli mene, sta utihnila. Pogledala sem skozi 
okno in pod menoj se je razprostirala divja, neukrotljiva zemlja, kakršne 
še nisem videla. V celoti je bila prekrita z zlatim sončnim plaščem, ki ji je 
nudil toplo zavetje sredi ostre zime. Pričakovala sem vsaj snežno odejo, 
ta bi morala prekrivati spečo zemljo, ki zadnja leta sicer vse bolj poredko 
leže k počitku, a je bila zemlja tokrat popolnoma budna in v celoti obsijana 
s soncem. Začutila sem njen pogled na sebi, kakor opaziš pogled nekoga, 
ki te od daleč opazuje in misli, da tega nisi in ne boš opazil. Vedela sem, 
da me opazuje in v znak pozdrava sem narahlo pokimala, kakor pokimaš 
znancu, ko ga srečaš po dolgem času. Zmrzal na površini zemlje je v soju 
sončnih žarkov pridobila bleščeče zlat sijaj in celotno obličje se mi je 
zdelo nekoliko sanjsko. Kakor da bi nekdo z budno pazljivostjo nežnega 
srca narisal zlato obrobo na zemljino površino. Globoko sem vdihnila in 
dopustila solzam, da so prišle na površje. Pospremila sem jih z nasmehom 
in v mislih sem bila že na poti k ljudem, ki sem jih prišla obiskat. Sanjsko 
zamišljenost, v katero sem se za nekaj trenutkov ujela kakor v pajkovo 
mrežo, je prekinilo kolesje letala, ki je butnilo ob asfaltno letalsko stezo. 
Nastja Vidmar je za zgodbo Jelenja ženska prejela nagrado za najboljšo kratko zgodbo 2025.
Sodobnost 2025 549
Nastja Vidmar Jelenja ženska
Moja duša se je v trenutku sunkovitega zaviranja, ki je sledilo pristanku, 
začela spuščati iznad oblakov nazaj v  svojo meseno izbo. Moje telo je 
spet postalo moj prvi in najbolj znani dom. Začutila sem prijeten občutek 
globokega veselja in radosti, kajti letalo je po desetih urah letenja varno 
prispelo na svoj cilj in me poneslo globoko v osrčje otoka, ki ga mnogi še 
vedno imenujejo Želvji otok. Na tem mestu je pred davnimi leti stvarnik 
sanjal novo življenje. Po neštetih sanjah in modrostih, ki jih je nosil v srcu, 
je novo življenje ustvaril na hrbtu velike, stare in modrosti polne želve. 
Ko sem stopila z letala, sem začutila njen trdi, a obenem nežni in ljubeči 
oklep, ki je držal moje telo in še nešteto drugih skrivnosti, ki so bile skrite 
pod oklepom. Na to pot so me pospremili pogledi staroselskih poglavarjev, 
ki so sedeli na divjih konjih in me neustrašno gledali z velikih fotografij, ki 
so visele na letališču. Moja pot se je začela visoko v gorovju Kolorada, med 
belimi sovami, visoko letečimi orli in sramežljivimi losi, ki so se svobodno 
sprehajali po zasneženih gozdovih Severne Amerike. 
***
Velika lesena koča, prekrita s  svežim februarskim snegom, je samevala 
v  osrčju goratega območja. Pripravljena je bila na naš prihod in dobro­
došlico nam je izkazovala s svetlim plamenom majhne sveče, ki jo je vaški 
upravnik pustil na okenski polici, da bi kočo laže prepoznali in da bi laže 
našli pot do nje. Z neba so padale debele snežinke, neverjetno mrzel večer 
se je počasi prevešal v noč. Termometer je kazal kar minus petindvajset sto­
pinj. Medtem ko nas je koča nestrpno pričakovala, smo se še vedno vozili po 
zasneženi in močno zaledeneli poti, ki nas je vse ožja v zelo poč asnem ritmu 
vodila proti cilju. Na sprednjih sedežih sta sedela staroselca bronaste polti, 
Eugene in Edna, oba v šestdesetih letih, na zadnjih sede žih pa sva sedela 
jaz in Paul, prijatelj iz New Jerseyja. Sredi vožnje, ovite v prijeten pogovor, 
je Eugene, ki je vozil avto, sunkovito pohodil zavoro in zaradi debele plasti 
ledu je avto drsel po cesti še kakšnih trideset metrov, preden se je popol­
noma zaustavil. V tistem trenutku smo vsi v avtu hkrati utihnili in otrpnili. 
Prijeten pogovor se je sprevrgel v smrtno tišino. Naj prej sem pomislila, da 
smo morda naleteli na jelena, ki je prečkal cesto, ali pa smo izgubili pot 
pred seboj, kajti sneženje se je iz trenutka v trenutek bolj krepilo in ceste, 
po kateri smo se vozili, skorajda ni bilo več videti. Ko se je avto popolnoma 
ustavil, sta bila edina zvoka, ki smo ju še slišali, glasno skovikanje snežne 
sove in nežni zvok tišine, ki ga povzročajo zgolj padajoče snežinke. Eugene 
se je obrnil nazaj k nama in naju nekoliko presenečen vprašal:
550 Sodobnost 2025
Jelenja ženska Nastja Vidmar
“Sta začutila to? Sta videla, kaj se je pravkar zgodilo?”
Oba sva se začudeno spogledala. Nisva prav dobro vedela, kaj naju 
sprašuje, nato pa skorajda istočasno odgovorila, da nisva začutila nič 
posebnega. Oba sva bila vso pot popolnoma zatopljena v globok pogovor. 
V tisti nekajurni vožnji proti koči je bilo sklenjeno tesno prijateljstvo, za 
katerega oba veva, da bo trajalo vse življenje. Zaradi tega nihče od naju niti 
približno ni bil pozoren na to, kaj se dogaja v najini bližini. Eugene je odpel 
svoj varnostni pas, odprl vrata in nam vsem skupaj rekel, da moramo čim 
hitreje iz avta. Dal nam je vedeti, da je to naš prvi postanek in tudi naša 
prva preizkušnja. Za razliko od naju s Paulom, ki sva sedela zadaj, je bila 
Edna ves čas popolnoma mirna. Eugene nas je prosil, da stopimo do roba 
ceste, če bi slučajno pripeljal kakšen avto. Bil je nekoliko osupel, a hkrati 
neizmerno vesel, da je lahko z nami delil to izkušnjo. Sama sem bila ob 
vsem skupaj precej zadržana, kajti nahajala sem se globoko v nedostopnem 
gorovju, sredi noči in sredi popolnoma nepoznane neokrnjene divjine, 
z ljudmi, ki jih nisem prav dobro poznala. Razen nas tam ni bilo čisto ni­
kogar in ničesar. Nobene luči ali avtomobila. Le divja zasnežena pokrajina. 
Eugene je rekel, naj zapremo oči in za nekaj trenutkov obstanemo v čisti 
tišini. Dal nam je prostor, da smo lahko začutili, kaj se dogaja okrog nas. 
Po nekaj minutah tišine nas je vprašal, ali smo kaj začutili. Spogledali smo 
se. Nekoliko sem počakala, in ko sem videla, da ne bo nihče drug začel, 
sem spregovorila: 
“Na svoji desni čutim nekaj zelo velikega, gromozanskega in skrivno­
stnega. Ne morem ugotoviti, kaj je to. Čuti se kot nekakšen velikan, ki se 
sprehaja tod okoli.”
Ko sem odgovorila, sem se začudila svojim besedam, Eugene pa se je ob 
mojem odgovoru nasmehnil in mi pokimal. Nato se obrnil k Paulu in tudi 
njega vprašal, ali je kaj začutil. 
“Nič posebnega. Mraz in padajoč sneg ustvarjata neverjeten mir. Samo 
tišino čutim in ji poskušam pozorno slediti,” je odgovoril. Opazila sem, 
kako se mu je ob izgovarjanju besed kadilo iz ust zaradi mraza, ki je postajal 
vse bolj neugoden.
Edna je počakala na najina odgovora, nato je spregovorila tudi ona. Za 
razliko od naju je govorila z neverjetno in nenavadno mirnostjo. Mir, ki 
sem ga začutila ob staroselcih, je bil nekaj neobičajnega in tako zelo red­
kega. Nekaj, česar ob ljudeh še nisem doživela. Tako kot Eugene je tudi 
Edna govorila zelo počasi in mirno. Kakor da bi brala pesem, ki pravkar 
nastaja v njenem srcu.
“Prišla je jelenja ženska, ki sem jo lepo pozdravila. Tukaj je in nas budno 
spremlja. Ščiti vstop v vas, ki leži pred nami.” 
Sodobnost 2025 551
Nastja Vidmar Jelenja ženska
Ob tem se je obrnila k Eugenu in ga vprašala, ali jo je tudi on srečal.
Paul in jaz sva se samo spogledala in nekoliko začudeno sem vprašala:
“Jelenja ženska?”
Eugene je prikimal in se še bolj široko nasmejal. V tistem trenutku je 
skozi snežno nebo zapihal močan veter, ki nas je premrazil do kosti. Eugen 
nam je rekel, da je čas, da se vrnemo v avto, da ne bi zmrznili, in da bomo 
pogovor nadaljevali v avtu.
Prižgal je avto in vključil gretje, ki smo ga vsi prijazno pozdravili. Med­
tem ko je nadaljeval razlago, naju je opazoval v vzvratnem ogledalu.
“Tisto, kar si začutila, Nastja, je ogromno jezero, ki je ob cesti. Začenja 
se prav na tem mestu in se razprostira vse do vasi, v katero smo namenjeni. 
Jezero je glavni zaščitnik in čuvaj tega mesta. Njegov duh pazi na celotno 
območje. Prostor, ki ga obiskujeta, je svét in je za nas, ki tukaj živimo, zelo 
pomemben. Zato bomo previdno nadaljevali vožnjo. Danes moramo še po­
sebej paziti, ker je jezero kakor magnet. V katerem koli trenutku nas lahko 
potegne k sebi. Na srečo je jezero dovolj zaledenelo in bo lahko preneslo 
težo avtomobila. Še dobro, da pri kosilu nisem pojedel več ocvrtega kruha 
in nisem še težji kot sicer. To bi nas lahko ogrozilo,” je dejal v smehu in nas 
s tem nekoliko pomiril. Kljub temu da se je vzdušje v avtu nekoliko sprosti­
lo, nisem mogla pozabiti jelenje ženske, ki sta jo omenila Eugene in Edna.
“Kaj pa je z jelenjo žensko? Kdo je ona?” sem vprašala z nekoliko skriv­
nostno radovednostjo.
“Jelenja ženska je … No, ne vem, kako bi jo najbolje opisal,” je rekel in 
za nekaj trenutkov utihnil.
“Je nekaj, kar ni čisto s tega sveta. Nisem popolnoma prepričan, da bosta 
razumela, ampak ali morda kdo od vaju prihaja sem z nečistimi, slabimi ali 
skritimi nameni?” je vprašal in naju oba resno pogledal. Zaskrbljeno sva 
odkimala in Eugene je nadaljeval.
“Jelenja ženska je zaščitnica naših skupnosti. Skrbi za ženske in otroke. 
Včasih se pokaže v podobi ženske ali pa v podobi jelena. V preteklosti so 
jo sicer videvali tudi v podobi katere druge živali, ampak običajno se po­
kaže kot jelen. Odvisno je tudi od tega, s kom ima opravka. Sprehaja se ob 
tem jezeru, oba sva jo že srečala tukaj, vendar nikoli tako očitno, kot zdaj. 
Pogosto preži na avtomobile, v katerih sedijo moški. Če bosta kdaj srečala 
žensko, ki se vama bo zdela neobičajna, najprej poglejta njena stopala. 
Jelenja ženska ima namesto stopal jelenja kopita. Takoj bosta vedela, da je 
ona. Njena naloga je, da ščiti ženske in otroke pred nasilnimi moškimi, da 
poskrbi za njih.” Ob tem se je Eugene nekoliko zaustavil, uporabil tekočino 
za stekla ter si s tem nekoliko izboljšal pogled na cesto.
552 Sodobnost 2025
Jelenja ženska Nastja Vidmar
“Ko rečem, da poskrbi za njih, mislim na to, da jih ubije. Jelenja ženska 
ubija moške, ki so nasilni do žensk in otrok. Zelo je maščevalna in ne od­
neha, dokler ne doseže svojega in dokler dokončno ne zaustavi nasilja. Tod 
okoli krožijo zgodbe, ki jih naši ljudje dobro poznajo. O ženski, ki zapeljuje 
moške in jih vabi globoko v gozdove. Moške zvabi v gozd in jih pusti tam, 
sama pa izgine brez sledi. Ti moški sami in izgubljeni tavajo po gozdu, 
dokler se ne zgrudijo zaradi izčrpanosti ali zaradi mraza in  … umrejo. 
Jelenja ženska običajno pride skupaj z močnim vetrom, ki sta ga tudi oba 
začutila. Spoštujemo jo kakor mati naravo, ki nas uči, da moramo z vsem 
živim delati nežno in spoštljivo. Še posebej pa z ženskami, ki so temelj 
naših skupnosti, in z otroki, ki so naša prihodnost. Kdor ni spoštljiv, plača 
s svojim življenjem. Vsekakor nas je prišla preverit,” je rekel, kakor da bi 
šlo za nekaj povsem običajnega in normalnega. Midva s Paulom pa sva oba 
nekoliko prestrašena pogoltnila slino in se debelo spogledala. Trenutek 
najinega strahu in negotovosti je prekinila pesem iz radia, ki je nekoliko 
razelektrila napeto vzdušje. Eugene je zelo počasi nadaljeval vožnjo po 
zasneženi poti proti koči. 
“Najbolje, da skušamo malo pohiteti. Pred nami je še kar nekaj poti.” 
Našo pot je v tistem trenutku prekrižala velika bela snežna sova, ki je 
skupaj z debelimi snežinkami preletela vozilo in pristala na drevesu ob 
cesti. Vse skupaj se mi je zdelo zelo nenavadno; zgodba o jelenji ženski, 
snežna sova, temna noč, snežinke in nenazadnje velika, s snegom obte­
žena drevesa, mimo katerih smo se vozili po popolnoma zasneženi cesti. 
Opazovala sem drevesa, podobna brezam, ki so na svojih deblih nosila 
nekakšne oči. Čutila sem, kako nas opazuje vsa pokrajina, in zelo dobro 
sem se zavedala, da niti približno nismo sami.
“Eugene, kakšna drevesa so to? Zakaj nas opazujejo?” sem začudeno 
vprašala in pokazala na očesa, ki so strmela v nas, s tem pa sprožila val 
smeha v avtu.
“Pa si jih le opazila. Imenujejo se Suuvu­pu ali trepetlike. Ta bitja so 
našim prednikom predajala pomembna sporočila in imajo oči, ki te opazu­
jejo na vsakem koraku, ko se potikaš po tej pokrajini. Pazi, kaj boš počela 
na zemlji ljudstva Núu­agha­tuvu­pu Ute. Tukaj boš začutila, kako je, ko 
te opazuje vse stvarstvo,” je dejal in nadaljeval vožnjo proti koči, ki se je 
zaradi soja nežnega plamena na oknu že risala pred nami. 
***
Do koče smo prispeli precej pozno. Eugene in Paul sta šla po drva, da bi 
lahko zakurili v velikem kaminu, ki je stal ob steni dnevne sobe. Soba je 
Sodobnost 2025 553
Nastja Vidmar Jelenja ženska
bila zelo prostorna in skoraj v celoti odeta v temen les. Na eni strani so bila 
ogromna steklena okna, ki so odpirala pogled na zasneženo pokrajino, na 
drugi pa se je soba združila z veliko jedilnico, ki se je širila v kuhinjo. Kot 
znak zaščite je na steno Eugene obesil kožuh kojota, ki je ves čas bdel nad 
nami. Pred kaminom je stala velika okrogla in nizka lesena miza, izdelana 
iz masivnega, odžaganega debla, ob njem pa so bili veliki in udobni stoli 
ter velik fotelj. Iz sobe je majhen prehod vodil v dobro založeno knjižnico. 
Sprehajala sem se po njej, medtem ko sem čakala, da se Eugene in Paul 
vrneta iz drvarnice. Večine knjig, ki so stale na policah, nisem še nikoli 
videla. Prvič se mi je zgodilo, da so bile zame vse knjige nove. Z dlanmi 
sem se sprehajala po knjigah in odkrivala knjige o staroselcih, ki so jahali 
skozi prostrane planjave, o zdravilnih zeliščih, o starodavnih staroselskih 
modrostih in številne pravljice za male in velike otroke. Vonj po knjigah, ki 
je zapolnjeval ta prostor, je pričaral prijetno, domače vzdušje. Popolnoma 
naključno sem izbrala knjigo, ne da bi jo sploh pogledala, in jo odnesla k 
svoji postelji. Položila sem jo na nočno omarico, če slučajno ponoči ne bi 
mogla spati in bi potrebovala družbo. V samotnih zimskih večerih so knjige 
vedno najboljša in najdragocenejša družba. 
V teh krajih ima zima zelo pomembno vlogo, velja za čas, ko zemlja leže k 
počitku. Skupaj z njo in z globokim spoštovanjem do speče zemlje k počit­
ku ležejo tudi njeni ljudje. In prav v času posvečenega zimskega počitka se 
v srcih ljudi prebujajo zgodbe, ki jih pripovedujejo ob ognju. Ko sem stopila 
v dnevno sobo, sem opazila, da ogenj že gori in da Eugene in Edna prijetno 
kramljata in se smejita kot dva majhna otroka. Eugene je sedel za Edno in ji 
z nežnimi in usklajenimi gibi česal dolge črne lase. Usedla sem se na udoben 
stol pred kaminom nasproti njiju in se zagledala skozi okno. Lebdeče snežin­
ke so me popolnoma zasanjale. Čakali smo, da sem nam pridruži Paul, ki se 
je še vedno mudil s prekladanjem in pospravljanjem svoje prtljage. Eugene 
je Ednine lase počasi in skrbno spletel v dolgo črno kito.
“Naši predniki niso smeli nositi dolgih las,” je rekel, ne da bi pogledal 
proti meni. Kljub temu sem vedela, da so besede namenjene meni.
“V belskih internatskih šolah nihče ni smel nositi dolgih las. Medtem ko 
so morali majhni staroselski otroci klečati pod podobo križa in momljati 
našemu ljudstvu vsiljene, tuje molitve, so nune rezale njihove dolge lase 
in jih brezčutno metale v koš za smeti. To je za nas zelo nespoštljivo in 
žaljivo. Verjamemo, da naši lasje nosijo spomine naših prednikov in so vir 
neskončne moči. Ko jih spletamo v kite, vanje vpletamo učenja prednikov 
in njihove molitve, pa tudi spomine in zgodbe. S tem poskrbimo, da zgod­
be naših ljudstev ostajajo prepletene z vsemi nami, ki prihajamo za njimi. 
554 Sodobnost 2025
Jelenja ženska Nastja Vidmar
Daljši kot so naši lasje, močnejša je naša vez s tradicijo, ki so jo mnogi 
želeli izkoreniniti.” 
Njegova pripoved je bila zelo boleča in obenem tudi zelo ljubeča. Moje 
oči so se v trenutku zasolzile in zasanjano počivale na ognjenem plame­
nu, ki je gorel v kaminu. Čutila sem njuno ljubezen do široko razvejanih 
korenin in do ljudi, ki jih nosita v svojih kosteh. 
“Še posebej pomenljivo je, če ti lase spleta bližnja ljubljena oseba. S 
tem se krepi svetost odnosa med osebama, in pri nas to počnemo že od 
začetkov časa,” je rekel in na konec dolge in debele kite Edninih las prive­
zal rdečkasto pentljo. V tistem trenutku je v prostor vstopil Paul in Edna 
naju je oba pogledala s toplim in prijaznim nasmeškom.
“Sta pripravljena?”
“Sva,” sva odgovorila v en glas, čeprav nobeden od naju ni prav dobro 
vedel, kaj naj bi to pomenilo.
Eugene je vzel vžigalice in svoj domači tobak ter zapustil kočo, Edna 
pa naju je prosila, naj mu slediva. Hodili smo po sveže zapadlem snegu, ki 
je prijetno škripal pod našimi zimskimi čevlji. Zvok škripajočega snega je 
v meni prebudil globoko radost, spomnil me je na otroštvo in na vse tiste 
zasnežene zime, ki jih skorajda več ne srečam. Po desetih minutah hoje 
smo prispeli do jezera, ki se ga zaradi teme in velike količine snega skorajda 
ni videlo. Edna nama je v roke položila drobec posušenega tobaka.
“Kadar koli stopita na novo zemljo, se ji zahvalita in jo prosita za zaščito. 
S tem izkazujeta spoštovanje zemlji, na kateri stojita, in ljudem, katerih 
kri se pretaka po drevesnih žilah prostora,” je rekla z meni nepoznano 
nežnostjo in milino. 
Eugene se je ob tem zazrl v nebo. Moj pogled je sledil njegovemu in 
osupla sem se zazrla v čudovito kristalno jasno nebo. Nad menoj se je 
razprostirala Rimska cesta, ki se je v temni noči modrikasto svetila. Nikoli 
si nisem mislila, da jo bom kdaj tako jasno videla. In to s prostim očesom, 
v divjem gorovju Kolorada. Nekaj trenutkov smo samo stali in občudo­
vali veličastnost jasnega neba, nato pa je Eugene začel izgovarjati besede 
v jeziku, ki ga nisem poznala. Zvenelo je, kot bi se pogovarjal z nekom, ki 
ga nisem mogla videti. Kmalu sem ugotovila, da govori z zemljo, ki je na 
njegove besede tiho odgovarjala z nežnimi sunki vetra. Rekel nama je, naj 
zapreva oči. Zavohala sem prijeten vojn tobaka in začutila Eugena, ki je stal 
pred menoj. Na mesto mojega srca je pazljivo položil dlan. Spet je izgovar­
jal besede v meni neznanem jeziku, in začutila sem, da jih izgovarja skozi 
solze. Njegove solze so na plan izvabile tudi moje. Na mesto mojega srca 
je nežno pihnil dim tobaka in izrekel zahvalo. Enak postopek je ponovil pri 
Sodobnost 2025 555
Nastja Vidmar Jelenja ženska
Paulu, nato nama je rekel, naj zemlji pokloniva tobak, ki sva ga skrbno drža­
la v dlaneh. Tobak sem odnesla k drevesu, ki me je nepremično opazovalo. 
Moje dlani so bile popolnoma otrple zaradi mraza, a sem kljub temu uspela 
položiti tobak na debelo plast snega pod drevesom. Dlani sem položila na 
snežno odejo in znova začutila močan veter, ki je zazibal drevo nad mano.
Eugene je zaključil s poklonom vsem smerem neba. Vzhodu, jugu, za­
hodu in severu. Nato se je obrnil proti Edni, s katero sta si izmenjala nekaj 
besed. Težko sem razbrala, o čem govorita, a med skritimi besedami so 
mojo pozornost pritegnile tiste, ki sem jih prepoznala. 
“Jelenja ženska.” 
***
Ugasnila sem svetilko, ki je stala na nočni omarici ob postelji, in poskušala 
zaspati. Nikakor nisem mogla umiriti misli, ki so begale sem ter tja. Raz­
mišljala sem o letalu, ki je nekaj dni pred tem strmoglavilo v reko Potomac 
v Washingtonu; o pajku, ki sem ga opazila v kotu sobe in je nato izginil 
in mi s tem povzročal nelagodje; o Paulu, ki je spal v sosednji sobi in je 
postajal moj vse boljši prijatelj in zaupnik; in navsezadnje o jelenji ženski, 
ki me je ovita v skrivnostnost nazadnje zazibala v sen. 
Tisto noč me je nekajkrat prebudilo ropotanje, ki je prihajalo od zunaj. 
Občutek sem imela, da nekdo hodi po lesenem podu pred kočo, kar me je 
prestrašilo. Kljub hitro utripajočemu srcu sem uspela zaspati nazaj in po­
topljena v sanje sem spala vse do jutra, ko me je spet prebudil močan ropot, 
podoben tistemu ponoči. Prebudila sem se, se zdrznila in po vsem telesu 
začutila močno bolečino. Ko sem prišla v dnevno sobo, sem pozdravila 
Eugena in ga vprašala, kaj pomeni ta telesna bolečina. Povedala sem mu, da 
me je nekakšen zvok sunkovito prebudil iz sanj in mi povzročil nekakšno 
bolečino. Premislil je, nato pa odgovoril.
“V sanjah obiskujemo druge svetove in običajno naša duša ob tem za­
pusti telo. Hitreje kot se prebudimo, manj časa ima na voljo, da se vrne 
nazaj v telo. Če se mudiš na kakšnem zelo oddaljenem kraju, se padec duše 
v telo čuti kot padec z velike višine. Zato telo boli, če se prehitro zbudiš.”
Odgovor se mi je zdel popolnoma legitimen in logičen in mi je dal 
misliti. 
“Kakšen zvok pa te je prebudil? Jaz nisem slišal ničesar,” je rekel, 
v tistem trenutku pa je v dnevno sobo stopil Paul, ki je bil videti precej 
neprespan. Ujel je vprašanje, ki mi ga je postavil Eugene, in se je takoj 
vključil v pogovor.
556 Sodobnost 2025
Jelenja ženska Nastja Vidmar
“Sta tudi vidva slišala glasen ropot?” je dejal zaprepadeno in prestrašeno.
Eugene je odkimal, jaz pa sem mu povedala, da sem slišala nekakšne sto­
pinje in da sem imela občutek, da je nekdo zunaj pred hišo in nas opazuje 
skozi velika okna dnevne sobe. Tudi Paul je povedal, da je slišal nekoga. 
Predlagala sem jima, da preverimo. Toplo smo se oblekli, nato pa stopili 
na zasneženo verando. Na moje veliko presenečenje sem odkrila jelenje 
sledi in ju takoj poklicala. Prišla sta za mano in se tudi sama začudila, kajti 
jelenje stopinje niso bile štiri, temveč zgolj po dve.
“Ta jelen je moral hoditi po dveh nogah,” je pripomnil Eugene, medtem 
ko je proučeval stopinje. 
V tistem trenutku je na verando stopila še Edna. 
“Jelenja ženska je nekje v bližini, začutila sem jo. Prišla je preverit, kaj 
počnemo,” je rekla in si zaradi neizprosnega februarskega mraza z rokami 
pogladila nadlakti.
***
Eugene me je tistega jutra prosil, če bi šla z njim do trgovine, da bi kupila 
nekaj stvari, ki smo jih potrebovali. Najbližja trgovina je bila oddaljena pri­
bližno petdeset milj, bila je v sosednjem mestu, zraven bencinske črpalke. 
Medtem ko je Eugene čistil šipe in polnil rezervoar, sem vstopila v trgovino 
in se sprehodila po njej. Za pultom sem opazila žensko, ki me je prijazno 
pozdravila in mi ponudila pomoč pri nakupu. S police sem vzela vrečko 
slanih arašidov in se namenila k pultu, da jih plačam. Ko sem stopila bliže 
pultu, sem opazila, da se pod debelo plastjo pudra na prodajalkinem obra­
zu skrivajo temne lise. Začela je pogovor in me vprašala, od kod prihajam.
“Iz Slovenije,” sem rekla in po tem, ko me je začudeno pogledala in 
s tem pokazala, da ne ve točno, kje je to, sem ji pojasnila, da je to v Evropi, 
tik ob meji z Italijo. 
“Daleč od doma,” je rekla in se nasmehnila ter s tem še bolj poudarila 
prikrito črnino okoli oči. Vprašala sem jo, kaj se ji je zgodilo, in pokazala 
na mesto okrog oči.
“Moj mož …”
“Vaš mož?” sem odvrnila in počasi začela dojemati.
“Moj mož veliko pije in hitro postane nasilen.” Ob odgovoru jo je oblil 
sram in pogled je uprla v tla. 
“Žal mi je, nihče si ne zasluži česa takega,” sem rekla, čeprav sem vedela, 
da te besede nekomu, ki je žrtev nasilja, ne pomagajo prav dosti.
“Kaj hočem. Ni enostavno, ampak iščem veselje v majhnih stvareh.”
Sodobnost 2025 557
Nastja Vidmar Jelenja ženska
Začutila sem globoko žalost, ki jo je poskušala skriti pod plast pudra in 
jo zakriti z neiskrenim nasmeškom. Izmenjali sva si še nekaj besed, nato 
sem opazila njen prestrašeni pogled, ki se je zazrl skozme. Videti je bila, 
kot bi videla duha.
“Moj mož prihaja,” me je prekinila in s prstom nervozno pokazala na 
možakarja, ki je pred trgovino parkiral Fordov poltovornjak.
“Ne mara, če predolgo govorim z ljudmi,” je rekla in s tem nakazala, 
da želi zaključiti najin pogovor. Obrnila sem se in zagledala močnejšega 
moške ga, ki je že na prvi pogled deloval zelo neprijetno in neobzirno. Vreč­
ko slanih arašidov sem plačala s petimi dolarji in ji rekla, naj obdrži drobiž, 
nato sem jo pozdravila in zapustila trgovino. Na poti proti avtu, v katerem 
me je že čakal Eugene, sem šla mimo njenega moža, ki je razkladal stvari 
iz prtljažnika svojega forda. Ko sem odprla vrata avta, sem za seboj začu­
tila nekaj neobičajnega. Usedla sem se in se pripela z varnostnim pasom, 
nato pa zagledala žensko, ki se je počasi približevala vozilu prodajalkinega 
moža. Dobila sem zelo čuden občutek in se spomnila Eugenovih besed.
“Če bosta kdaj srečala žensko, ki se vama bo zdela neobičajna, najprej 
poglejta njena stopala.” Ob tem me je spreletel srh in oblil hladen pot. 
 Pogled sem spustila proti njenim stopalom. Na mestu, kjer bi morali biti 
čevlji, sem zagledala jelenja kopita. Ženska je med hojo proti možakarju 
obrnila pogled k meni, ki sem vsa zaprepadena sedela v avtu in jo nemo 
opazovala. Nasmehnila se mi je in mi narahlo pomežiknila, nato pa nada­
ljevala s hojo in ogovorila prodajalkinega moža.
Eugene se je obrnil k meni in opazil osupel izraz na mojem obrazu.
“To so stvari, v katere se ne smeva vmešavati. Naj narava poskrbi za to 
in konča nasilje.”
558 Sodobnost 2025
Sodobna 
slovenska 
proza
Klemen Lah
Izgubljeni sin
Tisto šolsko uro sem začel, kot bi me napisal Ciril Kosmač, “važen in učen, 
kakor vsi profesorji, ki so v štirih letih kakor ura odbrenkali svoje študije”. 
Poln sebe, s prekrižanimi rokami na hrbtu sem hodil po razredu in glasno 
spraševal: 
“Kaj bi rekli: kaj je najtežje najti v slovenski književnosti? Težje kot iglo 
v kopici sena?”
“Humor!” je siknilo iz zadnje klopi in razred je prasnil v smeh. 
“No, Davor, tebi ga očitno ne manjka,” sem poduhovičil in se prizanes­
ljivo nasmehnil, češ, jaz sem nad takim cenenim zbadanjem. Nato sem se 
zresnil in odgovoril:
“Najtežje je najti očeta. Dober lik očeta! Z lučjo pri belem dnevu jih 
lahko iščemo.” 
Teza ni padla na plodna tla. Večina se je dolgočasila ali počela kaj drugega.
“Slovenska književnost je teritorij mater. Če danes odrasle Slovence, 
ki so končali šolanje, vprašate, ali se spomnijo kakšnega lika matere, se 
bodo takoj spomnili na Vorančevo Meto iz Samorastnikov ali na Cankarjevo 
Francko iz romana Na klancu. Povprašajte jih po očetih! Saj ne rečem, da se 
ne bodo spomnili kakšnega, a to bodo večinoma suroveži, kot je Polikarp iz 
Tavčarjeve Visoške kronike, ali zgube, kot je Tone v romanu Na klancu. Takih 
nam ne manjka. A tisti, ki jih citiramo na vsaki javni proslavi in dajemo za 
vzor, so matere. Samo en primer za vse nejeverne Tomaže.” Znova sem 
Sodobnost 2025 559
Klemen Lah Izgubljeni sin
prekrižal roke na hrbtu. “Veste, kje v Ljubljani je spomenik, za katerega je 
na podstavek postavljeno sidro?”
“Na Kongresnem trgu!”
“Ja. V devetdesetih so želeli na to mesto postaviti novega. Naredili so 
anketo in spraševali Slovence, kateremu znamenitemu Slovencu ali Slo­
venki bi ga postavili. Veste, kdo je zmagal?”
“Prešeren?”
“Ne. Ima ga sto metrov stran!”
“Cankar?”
“Ne. Tudi on ga ima sto metrov stran. Naj pomagam,” sem želel skraj­
šati ugibanje. “Zmagala je mama Francka iz Cankarjevega romana Na 
klancu. Ne vem, ali je to botrovalo odločitvi, a po tej anketi so se odločili, 
naj ostane kar sidro. Tako. Vse drugače je v svetovni književnosti, tam so 
očetje precej močnejši liki. Celo vzorniki, role models bi rekli v angleščini.” 
Angleščina je vzbudila nekaj pozornosti, dvignilo se je nekaj glav. “Zadnjo 
uro smo, na primer, prebrali Jezusovo priliko o izgubljenem sinu, v kateri 
je glavna oseba dejansko oče. Kdo bi na kratko obnovil vsebino?” sem po­
gledal po razredu. Oko mi je obstalo na Gašperju, drobnem fantu v prvi 
klopi. Prostovoljno se ni nikoli javil, oglasil se je le, kadar je bil vprašan. 
Danes se je takoj, ko smo spregovorili o tej zgodbi, povlekel vase. Nič, ker 
gre za enostavno obnovo, vprašam njega, sem se odločil. To bo gotovo znal 
in si tako okrepil samozavest.
“Gašper, o čem govori prilika o izgubljenem sinu? Zelo na kratko.” 
Gašper je zatrepetal. Vedel sem sicer, da ga je strah glasnega govorjenja 
in javnega izpostavljanja, a tokrat je bil videti posebej nebogljen.
“Oče ima dva sinova …” 
“Jaaa!” sem prikimal in skušal biti podporen.
“Nekega dne mlajši sin nenadoma zahteva svoj delež dediščine. Oče mu 
ga da, mlajši sin pa nato odide in vse zapravi!” 
“Jaa!” Kimam.
“Znajde se v hudih težavah, lačen je.” 
“Ja!” Kimam.
“Potem se vrne domov in mu je res žal. Očeta …” se mu je zataknilo.
“… očeta prosi za odpuščanje …”
“… očeta prosi za odpuščanje in mu reče, da bi delal kar koli. Tudi kot 
navaden hlapec.”
“Tako. Takrat pa pride do zapleta?”
“Ja. Oče mu ni nič zameril, pripravil je celo praznovanje. In tako 
bi se končalo, če to praznovanje ne bi razjezilo starejšega sina. On je 
560 Sodobnost 2025
Izgubljeni sin Klemen Lah
medtem vsak dan garal na posestvu, pa oče ni nikoli naredil zanj takega 
 praznovanja.”
“Tako. Hvala, Gašper!” Gašper je izdihnil, kot da je za njim ena najtežjih 
ur življenja. 
“In takrat smo se vprašali: Kako je mogoče, da je oče pripravil tako 
veselico za mlajšega brata, ki je po grlu pognal vso svojo dediščino, za 
starejšega, ki je ostal in garal, pa nikoli? To vpraša starejši sin očeta in ta 
mu odvrne: Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje. Poveseliti in 
vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, ker je bil 
izgubljen in je najden.” Ozrl sem se po razredu. “Bi kdo znal razložiti, kaj je 
mislil? Bil je mrtev, nato pa je oživel?”
Nisem mogel verjeti svojim očem. Roko je dvignil – tihi Gašper iz prve 
klopi. Fant, ki je komaj preživel obnovo, je nenadoma dvignil roko. In to 
ne obotavljaje, neodločno – roka se je izstrelila v zrak kot raketa.
“Ja?” sem vprašal vidno zmeden. Morda bo prosil, ali gre lahko na 
stranišče. 
“Poznam odgovor!” je dejal, kot bi ga vprašal, koliko je ena plus ena ali 
kdo je največji slovenski pesnik. Razred ob tem seveda ni mogel zadržati 
smeha. Ni bil vajen takega Gašperja. Prepričanega vase, trdnega, odločne­
ga. Novega Gašperja, ki poka od samozavesti. Zlasti ne pri pouku slovenšči­
ne, ki je veljala za njegovo šibko točko. Kot učitelj sem se čudil še nečemu: 
med obravnavo biblijskih zgodb nisem bil vajen, da bi se kdo javil, kaj šele 
nekdo, ki je že tako plah in negotov. Vprašal sem jih bolj tako, retorično, 
toliko, da vzbudim malce radovednosti in koga prebudim ali opogumim, kot 
danes Gašperja. Kadar smo jemali Sveto pismo, je bilo pač tako: iz petnih 
žil sem vlekel aktualne in žive primerjave, da bi jih ne zamoril s snovjo kot 
slana prve cvetove. Šampanjec sem odpiral že, če so poslušali. Da bi pa 
kdo kdaj dvignil roko … Ne, o tem sem lahko samo sanjal. Do tistega dne. 
Do Gašperja. Spremenil si moje žalovanje v rajanje, slekel si mi raševino in me 
opasal z veseljem, bi rekli v psalmu 30,12. 
“Prosim, Gašper!”
“Ja,” je samozavestno odvrnil drobni fant. Po razredu se je znova razle­
gel smeh, a se ni dal motiti. Vstal je in pogledal po razredu. 
“V tej zgodbi je tako, kot ste omenjali pri Odiseju ali pri Ojdipu. Je 
arh…, arh…”
“Arhetipsko?”
“Arhetipsko! Junak išče nekaj, kar mu je pomembno, in se po to odpravi 
v svet.” Nisem vedel, od kot je jemal moč, a govoril je preudarno kot kak 
Sodobnost 2025 561
Klemen Lah Izgubljeni sin
star profesor. “A šele ko se znajde v slepi ulici in obupa, odkrije, da je to, 
kar išče, tam, od koder je prišel. Mlajši sin to najde doma.”
“Drži, Gašper. A vprašanje je, zakaj je oče na koncu rekel: Poveseliti in 
vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel! Kako to 
razumeš?”
“Ne razumem, vem!” je spet dejal odločno, kot bi pravkar zaključil študij 
teologije. Razred se je znova zakrohotal ob tej serijski samozavesti. 
“Odgovor mi je nekoč povedal nono,” se je Gašperju prvič zatresel glas. 
“A! Je hodil v cerkev in tam slišal odgovor?” sem skušal najti razumno 
pojasnilo, če že nisem mogel vedeti, od kod nenadoma jemlje toliko moči. 
“Ne,” je odkimal. “Nono ni hodil v cerkev. Rekel je, da ne more, ker 
verjame v Boga.” 
Razred se je spet zakrohotal, a Gašper je ostajal resen.
“Aha,” sem rekel in dvignil roko, da so drugi utihnili – razred ne sme 
postati cirkus. “Kot pravi vernik sicer ni maral cerkve kot institucije, a od­
govor je kot kristjan poznal?” 
“Ne,” je znova mirno odkimal. “Odgovor je poznal, ker je bil partizan.”
“Partizan?” sem debelo pogledal.
“Partizan! Med drugo svetovno vojno se je boril na severnem Primor­
skem, od tod izvira naša družina, iz Tolmina. Po koncu vojne se je vrnil 
domov in vse je teklo kot prej. Razen dveh stvari. Prva je bila ta, da je vsako 
leto oktobra odšel v Italijo. Za kakšen teden. In nihče ni dobro vedel, zakaj. 
Nona je rekla, da je vsako leto izginil kot kafra.”
“Nikomur ni povedal?”
“Nono je bil dober človek, a če si ga vprašal kaj, česar ni maral, se je 
za nekaj dni zaprl vase. Kot školjka, je rekla nona. Ko je odhajal prvič, 
ga je seveda vprašala, po kaj gre v Italijo, in je odvrnil, da gre k očetu in 
mami na obisk. In nato nekaj dni ni črhnil niti besedice. Raje ga ni nič 
več spraševala.” 
“A ni šel obiskat očeta in mame?” 
“Nono je bil sarota, kot rečemo v Tolminu. Sirota. Kot novorojenčka 
so ga odložili na pragu župnišča. Kot mačka, je rekel nono. Odraščal je 
v reji, a ko je stopil na noge, je začel iskati očeta in mater. Že pri treh letih 
je menda pobegnil od doma in po Tolminu spraševal od hiše do hiše. Vsa­
kega odraslega posebej: A si ti mohoče moj ače? Si ti mohoče moja mama?” 
Zavzdihnil je. “Ljudje pa so žleht in so ga klicali izgubljeni sin.”
“A!” V razredu je zavladala smrtna tišina, ki ni ugasnila do konca. Gašper 
se je usedel nazaj na stol. Ni mu bilo več treba stati, da bi laže pridobil 
pozornost. 
562 Sodobnost 2025
Izgubljeni sin Klemen Lah
“Iskal je kot otrok, iskal kot odrasel. Ni bilo kraja na tem svetu, kjer ne 
bi iskal. Hodil je po vaseh, župniščih in gostilnah ter spraševal. Vsakega, ki 
ga je lahko. Ljudje so rekli, da je bil menda kar malo premaknjen od tega. 
Po poroki z nono se je malo umiril, a še vedno je iskal. Prej sem povedal, 
da sta se po njegovem prihodu iz partizanov spremenili dve stvari; prvič, 
odhajal je v Italijo. In drugič, ni več iskal svojih staršev.”
“Slišati je logično. Našel je starše v Italiji, zato jih ni več iskal po domačih 
vaseh in mestih.”
“Samo da tega ni nihče verjel. Kadar je odšel v Italijo, so ljudje govorili, 
da se je izgubljeni sin spet izgubil.”
“Zakaj? Morda je res odkril starše na oni strani meje? Nič čudnega ne bi 
bilo, če bi starši nezaželenega otroka nesli kam daleč. Iz Italije v Slovenijo. 
Iz Čedada, na primer, v Kobarid. Blizu je, hkrati pa daleč.”
“Nono se je vozil v Neapelj. Nona je videla karte za vlak. Vsako leto. Ni 
jih skrival.” 
“V Neapelj?!” 
“Nono je skrbelo, da ni naletel na kakšne prevarante, ki so izkoristili 
njegovo bolečino. Na kakšno lažno mater in očeta. Ljudje so vse sorte, je 
rada rekla.”
“Ampak Neapelj? Saj tam ni nikoli bil?” 
“Ne! A nono je bil izgubljeni sin. Ni veljal za povsem … Nona si je čez 
leta nehala tako jemati k srcu. Važno je samo to, je rekla, da je on miren. 
Ker tak se je vračal – pomirjen. Kot bi res obiskal starše.” 
“Ampak Neapelj?”
“Profesor,” je rekel otožno, “zdelo se je kot v književnosti: tisto, kar 
najbolj iščemo, po navadi najdemo tam, kjer najmanj pričakujemo. Tako 
je bilo tudi z nonom: starše je našel tam, kjer jih noben človek pri zdravi 
pameti ne bi iskal.”
Pogledal sem po razredu. Poslušali so svojega sošolca, kot mene niso 
nikoli. 
“Če sem prav slišal: rekel si, da nihče dolgo ni vedel. Torej se je izvedelo, 
kaj je s tem Neapljem?”
Globoko je zavzdihnil in kot kak star bard pogledal po razredu.
“Skrivnost bi šla z njim v grob, če ga lani oktobra ne bi obiskala z mamo. 
Nono me je, kot vedno, pričakal že na dvorišču. Vedno je pravil, da sem 
njegov najljubši vnuk, kar, roko na srce, ni bilo težko,” se je nasmehnil, “saj 
sem bil edini … Kot običajno sva se usedla pod star oreh na dvorišču: tam 
mi je že od malega pripovedoval zgodbice. Zdaj sem že velik, a še vedno 
mi je pripovedoval zgodbe. Samo da ne več pravljic, ampak o ljudeh s tistih 
Sodobnost 2025 563
Klemen Lah Izgubljeni sin
koncev. Takrat pa me je presenetil. Vprašal me je: ‘Ali veš, kako me kličejo 
ljudje na skrivaj?’ Skomignil sem: ‘Nono, to vsi vejo – izgubljeni sin!’
Prikimal je. ‘Ja, tako me kličejo.’
‘Ampak nono’, me je takrat nekaj pičilo, ‘to vsi vemo. Ne vemo pa, po 
kaj hodiš v Neapelj!’ 
Zamislil se je in zdelo se je, da bo utihnil za dolgo. Kot takrat, kadar se 
zapre kot školjka. Nato se je nenadoma udaril po kolenih in rekel. ‘Oktober 
je, čez teden grem spet. Obiskat očeta in mater. Zdaj sta že nekaj let onkraj 
mavrice, a ju še vedno obiskujem. Toliko, da položim cvetje.’”
“Gašper,” se nisem mogel premagati, “si prepričan, da nam želiš pove­
dati to zgodbo? Zelo osebna je in ne bi rad, da bi kaj obžalo…” Zgodba je 
postajala vse bolj nenavadna, ni mi bilo jasno, kam to vodi. 
“Vse je v redu, profesor,” je dejal prepričljivo. “Toliko lahko povem vna­
prej. Nono ni bil nor. Nono je v resnici našel svoje starše. Kot izgubljeni 
sin se je vračal k njim.” 
“Aha, potem pa izvoli,” sem rekel. A ne povsem pomirjen.
“Takole mi je pripovedoval nono. ‘Ko sem bil v partizanih, še poba, sem 
bil v majhni četi. Diverzantski, kot se je reklo. V zrak smo vsake kvatre vrgli 
kakšen most, cesto. Saj ni bilo kaj velikega, samo toliko, da smo šli Lahom 
malo na jetra. Oktobra 1942 smo dobili posebno nalogo. Partizansko po­
veljstvo je želelo ponoči čez Sočo na varno spraviti neko pomembno živi­
no. Nisem vedel, kdo je, a tako je bilo vedno, kadar je šlo za veliko živino: 
če nismo vedeli, kako se kliče, smo vedeli, da je tako zato, ker je velika 
živina. Skratka, spraviti so ga morali s čolnom čez reko, čez kak most bi bil 
prevelik hazard. Naša četica pa je bila zadolžena za stražo: malo višje smo 
čuvali, če bi jo takrat slučajno mimo primahala kaka italijanska patrulja. 
In glej ga, vraga, prav takrat, ko so tisto veliko ribo posadili v čoln, smo 
v daljavi zagledali tri italijanske soldate. Ni bilo druge, vzeli smo  puške 
z ramen in odprli ogenj. Niso nas pričakovali, padli so kot pokošeni. Stekli 
smo do njih, da bi jih hitro zakotalili v reko – druge ni bilo – ko je eden od 
njih vstal. Mlad pob, po bradi še puhast. V kakšnih drugih časih bi skupaj 
drgnila šolske klopi. Tako pa … Ni ga zadelo, samo na tla se je vrgel. Zdaj 
je vstal in dvignil roke. ‘Per favore, lasciami vivere. Pustite me živeti, pro­
sim!’ Komandant se je obrnil k meni. ‘Veš, kaj moraš.’ Vedel sem: če ne bo 
umrl on, bomo kmalu umrli mi. Izdal nas bo Lahom in ti bodo takoj leteli 
za nami. ‘Ni druhe!’ je dodal komandant. ‘In pohiti, v čoln moramo in na 
drugo stran Soče, voda nam teče v grlo.’ Stekli so proti čolnu, naju, vrstnika 
po letih, pa pustili sama.
564 Sodobnost 2025
Izgubljeni sin Klemen Lah
Ni bilo druhe,’ je ponovil nono. ‘Tudi Lah je vedel, da ni bilo druhe – če 
ga ne ustrelim, nas bo kmalu on. V vojski ni druhe. Naperil sem puško in 
počasi je spustil roke. Vse mu je bilo jasno kot iz srebra ulit dan. 
Ai altri desideri prima di morire, sem ga vprašal, kolikor sem znal laško. 
Imaš še kakšno željo pred smrtjo? Ti restano solo pochi secondi. Samo še 
nekaj sekund imaš!
Ni ugovarjal, ni prosil. S solzami v očeh je poljubil križ, ki ga je imel 
obešenega za vratom. Dio mio, abbi pietà di me, je rekel. Bog, usmili se me. 
Ti affido la mia anima. Tebi izročam svojo dušo. Nato me je pogledal v oči 
in prosil, naj mu izpolnim zadnjo željo.’ Nono je sklonil glavo, videl sem, 
kako premaguje solze. Ko se je zbral, je nadaljeval. ‘Po koncu vojne, je rekel, 
naj obiščem njegove starše v bližini Neaplja in jim povem, kako je umrl. In 
da sem dober človek, a da ni bilo druge. Da je bila vojna. C’era la guerra! 
Povedal mi je točen naslov in mi obrnil hrbet.’ Nonu je zastal glas. ‘Človek 
je bil, ni mi hotel otežiti dela … ko je padel, sem se prekrižal tudi sam, ga 
porinil v Sočo in stekel do čolna. Tisto puško sem prav tako zalučal v Sočo, 
nisem je mogel več videti. Komandant ni rekel nič, pa čeprav je bila takrat 
z orožjem težka. Ne raste na drevesih, je rad poudarjal. Takrat je ostal tiho.’
Nono se je spet udaril po kolenih.
‘Ko se je vojna končala, sem izpolnil obljubo. Kaj naj bi, ni bilo druge. 
Bil je Lah, ampak tudi človek. Šel sem v ta prekleti Neapelj. Oktobra, ko je 
bila obletnica. Ni ju bilo težko najti, živela sta v majhni kamniti hiši. Oče 
in mati, nekaj koz, kokoši, zajcev in oljk. In njun sin na sliki. Poleg Marije.
Jaz, rabelj, nisem odlašal. Usedel sem se za mizo, popil kozarec vina, ki 
sta mi ga ponudila, in povedal, da sem prišel izpolnit poslednjo željo nju­
nega sina. Mama je kriknila in si zakrila oči, oče je dolil vino v kozarec. Non 
sappiamo nulla di lui tranne che è morto. Samo to vemo, da je mrtev, so rekli.’
Povedal sem, kdo sem. Človek, ki ima na rokah kri njunega sina. In kako 
je umrl. In kaj me je prosil pred smrtjo. In kako sem vrgel puško v Sočo. 
Vse. Mama je jokala, oče pa samo: Si chiamava Luigi. Ime mu je bilo Luigi. 
In je šel na dvorišče. Vrnil se je čez nekaj minut z novo steklenico vina in 
me prosil, naj ostanem nekaj časa pri njiju.
Kaj naj bi? Prikimal sem. Z očetom sva spila tisto steklenico vino, ma­
ma mi je medtem postlala v nekdanji sinovi sobi. Bil je edinec. Če sem 
iskren: naprej sem pomislil, da sta me prosila, naj ostanem, samo zato, 
da bi poklicala kakšnega soseda. S puško! A se nisem sekiral. Če moram 
plačati vojno tudi jaz, jo raje plačam njima. Tudi meni ni bilo lahko živeti 
s tem na duši. A se ni zgodilo nič. Nekaj dni sta skrbela zame kot za lastne­
ga otroka, in ko sem odhajal, sta me prosila, naj ju znova obiščem. Vrnil 
Sodobnost 2025 565
Klemen Lah Izgubljeni sin
sem se vsako leto oktobra in preživel pri njiju nekaj dni. Nikoli mi nista 
ničesar vrgla v obraz. Nasprotno, postal sem njun sin, onadva pa moj oče 
in mati.’” Gašper je dvignil pogled in se mi zazrl v oči. “Res je obiskoval 
očeta in mater! Ni bil nor!” 
“Ne,” sem odkimal, “ni bil nor!”
Vidno si je oddahnil, ko je slišal moje besede. Nono mu je moral pome­
niti vse na svetu.
“Še nekaj mi je povedal. Nekaj pomembnega. Ko se je njegov neapeljski 
oče poslavljal od tega sveta, je objel nonota in rekel: Ma bisognava far festa 
e rallegrarsi, perché questo tuo figlio era morto ed è tornato in vita. To so bile 
njegove zadnje besede …. Jih poznate?” me je vprašujoče pogledal.
“Ne,” sem priznal. “V šoli sem se učil samo angleščino in nemščino. In 
nekaj latinščine, a premalo, da bi lahko razumel.” 
“To je citat, po katerem ste nas danes spraševali. Iz prilike o izgublje­
nem sinu.” 
Obnemel sem. 
“Ja. Samo eno besedo je spremenil. Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo 
treba, ker je bil ta, tvoj sin, mrtev in je oživel.”
Ničesar nisem mogel reči. 
“Namesto fratello je rekel figlio. Bi je mrtev in je oživel. Zadnje besede.” 
Zamislil se je in pogledal skozi okno. “Sam pa se sprašujem, zakaj je nono 
povedal zgodbo prav meni.” 
“Si bil le njegov najljubši vnuk?” sem končno lahko spregovoril. Zdaj 
sem bil jaz tisti plašni Gašper. 
“Mogoče,” se je ganjeno nasmehnil. “Ali pa je samo potreboval nekoga, 
ki bi si zapomnil vsako njegovo besedo.”
“Potem je zagotovo izbral pravega!” sem dejal iz dna srca. Nato pa ob­
molknil. “Oprosti!” sem se nenadoma opravičil. 
“Zakaj,” je začudeno pogledal. 
“Dvomil sem, da res poznaš odgovor. In dvomil o tvojem nonu. Ja, bil je 
mrtev in je oživel. Pravi izgubljeni sin. In svojega očeta je našel tam, kjer 
ga ne bi nikoli iskal. Ljubezen je našel tam, kjer je bilo najmanj verjetno, 
da ga čaka. In še nekaj: če bi nonova zgodba prišla v slovensko književnost, 
bi težko rekli, da je v njej težko najti očeta.”
“Lahko zapišete, vi bi to znali!” mi je polaskal, nato pa globoko zavzdih­
nil. “Ko ste danes vprašali, ali poznam odgovor, sem vedel, da ga. Poznam, 
tudi če ni pravilen.” 
Nato se je zgodilo nekaj, kar bom še teže pozabil kot zgodbo. Roke, ki 
jih je prej držal na mizi, je spustil ob telo in se sključil. Stopil sem korak 
566 Sodobnost 2025
Izgubljeni sin Klemen Lah
nazaj: zazdelo se mi je, da pred menoj spet sedi tisti plašni Gašper. Da je 
tako pogumen samo, kadar je z nonovo zgodbo o očetu. Kot da mu je nono 
s to zgodbo zapustil najdragocenejšo možno dediščino – tisto dediščino, ki 
jo je sam prejel v mali kamniti hiški pri Neaplju. Dediščino, ki je ne zmore 
zapraviti niti izgubljeni sin. In da jo zdaj lahko začuti le, kadar pripoveduje 
zgodbo, nekoč pa bo iz nje črpal samozavest in moč, kadar koli bo želel 
uresničiti svoje sanje. Morda je to razlog, da mu je nono povedal zgodbo? 
Ne vem. A tako se mi je zazdelo, ko sem bil “sila važen in učen, kakor vsi 
profesorji, ki so v štirih letih kakor ura odbrenkali svoje”.
Navdihnjeno po resnični zgodbi. 
Sodobnost 2025 567
Tuja obzorja
Uwe Johnson
Domneve o Jakobu
Odlomek iz romana
Uwe Johnson (1934–1984) je eden Heinrich Cresspahl je svojo hčerko osem 
najpomembnejših nemških avtorjev 
20. stoletja. Zaslovel je predvsem s let vsakič pospremil do vrat. Naslonjen na 
tetralogijo Dnevi leta (Jahrestage) in podboj ji je govoril tako rekoč zadnje be­
z romanom Domneve o Jakobu, ki je sede, ona pa je stala pred njim z rokami na 
izšel leta 1959 in v katerem na svoje­
vrsten način mestoma lomi slovnična hrbtu in gledala proč, potem pa je pogleda­
pravila. V romanu več oseb pripove­ la navzgor in se nasmehnila, skakala okrog 
duje in razglablja, zakaj je umrl Jakob 
Abs, ki je bil zaposlen na železnici: je šlo njega, mu grozila in ga svarila, ob njem je 
za samomor, nesrečo ali ga je umorila šla do roba, ga še enkrat ošvrknila s pogle­
vzhodnonemška tajna služba – Stasi. dom in prikimala, preden se je odpravila 
mimo sovjetskega mestnega komandanta 
v šolo in pozneje na postajo; in Cresspahl 
je mogočen stal pred svojo hišo in pipo mo­
lel v okoliš in ugotavljal, kakšno bo vreme. 
Sicer pa je vsak dan povedal približno isto. 
In ko je njegova hčerka začela s prijaznim 
upornim priklončkom prevzemati njegove 
besede – ob nekaterih koncih tedna spom­
ladi četrtega leta Nemške demokratične re ­
publike  –, Cresspahl nekega jutra ni pri­
šel kot običajno čez cesto v  trgovino Ilse 
 Papenbrock po žemljice za hčerko, kajti 
v tisti noči ni ostala do zajtrka. Nasploh je 
Cresspahl v naslednjih letih kupoval samo 
črn kruh, Ilse Papenbrock je izvedela, da je 
568 Sodobnost 2025
Domneve o Jakobu Uwe Johnson
njegova hčerka odpotovala. S to novico je morala shajati tri leta in pol; si 
je mogoče misliti, da mlada punca lahko potuje po svetu brez očetovega 
varstva? In svet je velik.
Jerichow je bil včasih kmečko mesto in večinoma v lasti ene same ple­
miške družine: bil je tisoč in ena hiša na mecklenburški obali Vzhodnega 
morja, kjer je veter sivo in ostro pihal celo leto …; do obale je bilo uro 
hoda, mimo močvirja in potem med polji. Ko so po fašistični vojni zgra­
dili ope karno in ustanovili tovarno pohištva, so postale ulice živahnejše, 
gospod Rohlfs pa je bil videti kot zapozneli poletni gost. Tam je v podol­
govati pritlič ni hiši ob močvirju za staro pogorelo opekarno in nasproti 
ograjenega parka, v katerem je stala vila sovjetskega komandanta, živel 
mož z  imenom Cresspahl. Proti koncu vojne je lastnik opekarne svojo 
vilo brez oklevanja zapustil, ne da bi bil iz nje odpeljal pohištvo, ven­
dar sta se oba pokrita vozova iz velikega, razdrobljenega pomorjanskega 
preseljevalnega pohoda pred odprtimi gosposkimi vrati obrnila, ustavila 
sta se šele pred Cresspahlovo hišo, in ker se je pojavil na vratih, je spre­
jel begunce in jih spravil v večjo polovico hiše. S hčerko sta se preselila 
v sobo pred delavnico; Lisbeth Cresspahl je umrla leta 1938, njena hčerka 
je tistega aprila dopolnila dvajset let. Imenovala se je Gesine. Od obeh 
družin s Pomorjanskega se je ena po objavi potsdamske pogodbe odselila; 
gospa Abs pa, ki je prišla samo s svojim sinom na drugem vozu, je hotela 
tukaj počakati na moža in na dovolilnico za povratek na Pomorjansko, to 
je pogorelo – tako so vsakič maja peli otroci v Jerichowu. Tistega maja so 
si lahko pod tem nekaj predstavljali in zaslutili velikost sveta. Naslednje 
leto je gospa Abs prodala voz in konja za zalogo pšenice in krompirja ter 
šla za kuharico v bolnišnico; na Pomorjanskem je bila kuharica, vendar na 
viteškem posestvu. Jakob je prvo poletje in jesen delal s konji po vaseh 
okrog Jerichowa; pozimi se v mestu ni našlo drugega kot prepovedano pre­
prodajanje žganja zmagoviti sovjetski vojski; videl je tudi, da je  Cresspahl 
opustil svojo obrt, Jakob je izrezljal napis CRESSPAHL INTARZIJE na 
vrata delavnice: ko pa jih je dopolnil osemnajst, je začel kot kretničar na 
postaji v  Jerichowu. Gesine Cresspahl je bila v  tistem času sprejeta na 
gimnazijo, na takšne misli zase Jakob ni prišel, poleg tega bi se njegovi 
materi kaj takega zdelo povsem odveč; takrat je bilo Gesine petnajst let, še 
vedno je hodila povsod z njim, še vedno sta se izdajala za brata in sestro. 
Potem je šel Jakob s svojim delom južneje, celo do Labe, in Cresspahlova 
hčerka se je tam srečevala z njim med dvema brzovlakoma, če se je kot 
študentka ob koncih tedna vozila k očetu in Jakobovi materi. In v neki 
noči je sredi tedna prišla v Jerichow in pred Jakobom in njegovo materjo 
Sodobnost 2025 569
Uwe Johnson Domneve o Jakobu
in Heinrichom Cresspahlom govorila dve uri in mršava gospa z resnobnim 
obrazom je nepremično stala ob mizi s prekrižanimi rokami in povešeno 
glavo in molčala ob vseh Cresspahlovih besedah ter nemo sprejela silovito 
Gesinino ugovarjanje in bila je edina, ki je proti jutru prišla k vratom, da 
bi se poslovila: Otrok – otrok, je rekla, Cresspahl pa se je izogibal temu 
nagovoru v pismih, ki jih je odpošiljal hčerki čez mejo. Kajti ostala je za 
mejo v drugi Nemčiji, zdaj tam prevaja v štabu ameriške vojske.
In enkrat za zmeraj je Gesine Cresspahl Jakobovo mater vzela za svojo, 
Jakoba pa za podarjenega starejšega brata; kaj lahko oče stori za svojo 
hčerko, če je dvanajst let živela v Jerichowu kot tudi v svetu, zdaj pa je 
v  Jerichow prišla vojna? Lahko ji prigovarja, vendar zanjo ne more več 
jamčiti, razen tega ji je Cresspahl že od vsega začetka dovoljeval skrivno­
sti. Na stopnicah zadnjih vrat je v močni aprilski sončni toploti čepela, 
nedostopno bolščala in tuhtajoč opazovala neznano žensko, ki je stala na 
napol odkritem vozu in svoje pletene košare vreče kangle za mleko po­
dajala Cresspahlu in želela ostati; pomorjanska nizka nemščina se govori 
čisto drugače kot mecklenburška in ima tudi samosvoje besede, ki jih ni 
vedno razumela. In zvečer, ko se je z Jakobom vrnila z jezera za močvirjem, 
kamor sta jahala na utrujenih, prašnih konjih, je obotavljajoče stopila h 
klopi pod brezo in se molče zastrmela v okamneli, zaskrbljeni obraz tuje 
ženske, preden je rekla: “Lahko noč tudi vam.” Ravno s to potrpežljivo, 
težko prijaznostjo, je gospa Abs prevzela Gesinino vljudnost in nanjo, 
prav tako previdno, v visoki nemščini odgovorila: “Ja. Dobro spi.” In tu se 
je spet začela zavedati življenja, v katerem gredo otroci zgodaj v posteljo 
in dobro spijo.
Kuhala mi je in mi pokazala, kako je treba ravnati z lasmi, pomagala mi je v tuji-
ni. Spominjam se večera, ko sem roke pustila na hrbtu, Gesine: rekla je, nežno 
in vljudno se je dotaknila mojih ramen s svojo grobo in trdo roko; poznam njeno 
polglasno hitro govorico. Poznam njen obraz: je dolg in koščen in ozkih suhih oči 
in že zelo daleč na poti v starost, ves čas sem imela mater.
Odkar sta Gesine in Jakob odšla iz Cresspahlove hiše v svet, je gospa Abs 
živela sama. Cresspahl je že odpisal življenje, nihče ni mogel rešiti njego­
vih neprijetnosti. “A ona je daleč proč,” je običajno rekla, ko je Cresspahl 
zvečer prišel v kuhinjo s pismom z druge strani meje; pogosto je bil zanjo 
priložen poseben drobno popisan list, ni mogla, ni vedela odgovora, za 
Gesine ni mogla storiti ničesar več. Sedela je tiho ob mizi in roke je dr­
570 Sodobnost 2025
Domneve o Jakobu Uwe Johnson
žala v naročju in Cresspahlu govorila to ali ono o svoji hčerki, a potem je 
hitro vstala in se umaknila v svoj osamljeni in zaskrbljeni večer na drugi 
strani hodnika. Jakob ji ni pogosto pisal, njegovi obiski čez leto so bili 
redki; z Jakob om je dalj časa sedela pri Cresspahlu in manj nepomirljivo 
je skrivala svojo dobronamernost, ob takih večerih je bilo mogoče tudi 
zaslutiti in videti njen dekliški obraz. In zares je bilo njeno strinjanje s to 
gospodinjsko skupnostjo brezpogojno že od prvega večera pred zadnjimi 
vrati: po konvoju v vojni se je njeno življenje začelo v novo pridobljeni 
domovini, kjer je lahko skrbela za deklico; tega se je zavedala, ko je nekega 
večera v Jakobovem oktobru neki gospod z  imenom Rohlfs čakal nanjo 
pred vhodom v bolnišnično kuhinjo in se z njo začel zaupno pogovarjati 
o socializmu in o želji zahodnih kapitalističnih sil po vojni in o prednostih 
in slabostih enega in drugega in o tem, kako to vpliva na življenje vsakogar, 
na primer na življenje družine Cresspahl, ki je na žalost komajda še dru­
žina, kajti edina hčerka je očitno odsotna, a gospa Abs je zanjo zagotovo 
materinsko skrbela? In ona je rekla
“Ne,” je rekla, v oči me je pogledala in vse zanikala, pa bi mi vsakdo v tem 
mestu lahko povedal, kako je z njo hodila na plažo in da je čakala na postaji in 
da sta se sprehajali po mestu kakor mati in hči; enkrat na leto odpotuje, kam, k 
odpošiljateljici tistih pisem, od katerih sem enega prebral, začne se brez nago-
vora, vendar z “sem mislila nate vso jutro ko sem” in zdaj nič. Samo stanovala 
je v hiši in nima nobene zveze z družino Cresspahl: pravi in mi to pove s tako 
mirnostjo, da rečem, da sem se verjetno zmotil in da naj mi tega ne zameri. 
Ničesar ni razumela, razen tega da sem spraševal po dekletu; in če je le mogoče, 
da naj je ne sprašujem več. V redu, sem rekel. Ne morem prenesti takega miru 
s trepetajočim pogledom in na skrivaj tresočimi se rokami, nisem tako star, ne 
želim gledati, kako nekdo laže iz stiske. Ne bi se dobro izšlo. In rečem Hanzlu: 
“No, a se bova šla danes kopat?” Zanj je voda prehladna, jaz rečem: “Potem pa 
se bova odpeljala. Greva na Labo.”
TISTO JESEN je Jakob dopolnil osemindvajset let, še v nobenem oktobru 
ni doživljal takšnega časa. Minute svojega dela je moral varčno izkoristiti in 
razsodno premisliti, poznal je vsako posebej. Papir na poševni mizni plošči 
pred njim je bil razdeljen z navpičnimi in vodoravnimi linijami za časovno 
in prostorsko zaporedje načrtovanih in izrednih dogodkov, na njem je 
z različnimi barvnimi svinčniki beležil premikanje železniških vlakov od 
kretnice do kretnice in od minute do minute, a pravzaprav je od znamenite 
Sodobnost 2025 571
Uwe Johnson Domneve o Jakobu
spremembe letnih časov opazil le različno svetlobo, saj na koncu minute 
niso naredile dneva, temveč vozni red. In tudi zdaj te jeseni: kakor pravim: 
čas je opazil šele tedaj, ko je zaprl vrata pred slikami tračnic, mikrofonov, 
zvočnikov, telefonov in po dolgem belem hodniku hodil navzdol pod hlad­
nimi belimi žarki svetlobnih palic do stopnišča, ki je bilo navzven odprto 
in ki mu je predočilo svetlobno razliko. Pod drugo svetlobo je bila kalnost 
 gole industrijske ulice, na tovarniškem dvorišču so vreščali in ropotali žer­
javi nad visoko naloženim odpadnim materialom, na hitrih električnih vo­
zičkih je rožljal tovor ob silovitem trzanju zavor, izložbe so bile osvetljene 
belo in zeleno, na tramvajski postaji so v vetrovni vlagi v mraku nelagodno 
čakali potniki pred sajastimi pustimi zidovi: tega zaradi svojega dela ni 
pozabil. Iz širokih oken visokega medlo rdečega stolpa na ranžirni postaji 
je videl prepletene tračnice do mostu na Labi, majhni in hitri težki vlaki so 
se premikali pod njim, ranžirne brigade so potiskale in vlekle skupaj široko 
polje posameznih vagonov in skupin vagonov do dolgih vlakov s premi­
kanjem in piskanjem sem ter tja ob kratki in široki lokomotivi, iz dvoran 
se je gosto pihanje pare pomešalo s tankim in ostrim hrupom kladiv. Čez 
Labo, a med drogovi in žicami električne telefonske napeljave je potekala 
proga daleč za z meglo omehčanim obzorjem vzdolž zahodne meje države. 
Linija tračnic med bloki in sprejemnimi postajami in kolodvori je visela 
pred njim nad zvočniki kot skrajšan stiliziran modrotisk, in če se je od kje 
iz širne ravnine s službenim jezikom formul oddaljenih glasov najavil in 
poiskal vlak, Jakob si je izmišljal pogled na nevidno postajo in signale pred 
vlakom, ki je bil zanj šifra iz označevalne črke in številke, in vedel je po 
uri in kilometrih, kje se vlak nahaja, in poznal je vozni red in kje dejansko 
stoji sebi in drugim v napoto, tisti z zamudo nikdar nima prav. Potem je 
dvignil zapornico postrani na enega od preklopnih gumbov in mikrofonu 
rekel, kako bi to rad imel, potem je spet preklopil, končno je zaslišal glas 
vodje prometne službe F­d­1 (ki je sedel v daljavi, gledajoč preko svojega 
kolodvora) in obrazložil to, kar si je Jakob predstavljal, odmaknjen v svo­
jem stolpu: tovorni vlak s sto dvajsetimi osmi s prodom rezanim lesom 
rjavim premogom radijskimi aparati ladijskimi motorji oklepniki (Dg, 
morda 1204) se je povlekel navznoter na drugi tir pod F­d­1, signala na 
izhodu kolodvora sta zamenjala položaj, na glavnem tiru je mimo topotal 
brzec, ki ga je Jakob pred pol ure (ob 14.07) videl odpeljati pod sabo in 
ki so ga novice iz zvočnikov na njegovi sliki spet sestavile v debelo črno 
črto poševno navzdol proti izhodu iz urada in preteklih urnih enot. Tiste 
jeseni je vse zapletlo pomanjkanje premoga in defektno stanje mnogih 
pogonskih naprav z neprimerno zamudo v mrežo načrtovanega časa prog 
572 Sodobnost 2025
Domneve o Jakobu Uwe Johnson
in zgoraj v mogočnem stolpu so zlovoljni in razdraženi zaradi zvočnikov 
sedeli dispečerji, kajti na koncu so bile vse proge povezane in zavozlane 
s čakajočimi močno zapoznelimi vlaki, tako da se noben del voznega reda 
ni ujemal z drugim in se je vsaka izmena tako zmedeno končala, kakor se 
je začela. Ob tem je bila vsaka odločitev vprašanje državne zavesti, noben 
odgovor ni zagotovil ravnovesja, vsakdo je nujno krivil tistega, ki je bil za to 
poklicno odgovoren. Vendar je bil Jakob precej dolgo potrpežljiv. Zavest no 
naslonjen je nekako ravnodušno sedel na stolu pred svojim delom, svojo 
dolgo črno glavo je držal poševno spravljivo preudarno in s svojim pogle­
dom, zoženim odsotnim v ravnino dogajanja vseh teh premikanj, o katerih 
je njegov omahujoči globoki glas iz mikrofona govoril: “Ne, jaz ne. Morda 
ti?” je rekel. “To je od kajenja. Naša narodna tobačna industrija. Reci mu, 
da od tega ne bo počil, tvoj izvoz. Ah, kaj. Naj se zaradi tega ne podela 
v hlače.” Včasih je prikimal, kakor da je sam sogovornik s konca zveze pred 
njim. Vsak dogodek je za sabo potegnil ščetinast rep medsebojno pogo­
jenih odvisnosti, predvidevanje je na lastnem območju postalo negotovo, 
nekoč že dosežena točnost je bila morda pokvarjena zaradi nepravilnosti, 
ki jih je z vzdihom in obžalovanjem stolpu predalo mejno dispečersko pod­
ročje. Ko se je kompleksnost zdela nerazrešljiva in povsem polna zank, je 
Jakob pokimal in molče privzdignil ustne kotičke in bolj iz radovednosti 
pogledal, ali v minutnem stolpcu morda ne bi mogel spraviti pod streho še 
kakšnega vlaka s tanko prekinjeno modro črto. Zeleni signal je dovoljeval 
vožnjo, zeleni trak je pomenil splošno tekmovanje, točnost in zamuda sta 
se potem delili s plus in minus točkami, veliko plus točk je potem prineslo 
premijo. A številne okrožnice ministrstva in bojni klici vladajoče stranke 
niso mislili ali vedeli kaj več od načrta, vendar si je Jakob prizadeval, da bi 
ob tako oteženem delu v spominu sploh ohranil načrt – položena drug čez 
drugega prozorni list načrta in list dela ne bi bila videti kot dva podobna 
lista, temveč bolj kot severni in južni zvezdni sistem: so govorili dispečerji 
te jeseni; Jakob ni bil edini, ki je hektografske liste na uporabni hrbtni 
strani popisal z beležkami iz službe.
Pred sedmimi leti je prišel kot kretničar k Nemški državni železnici 
v nepomembno mesto na mecklenburško obalo Vzhodnega morja. Delal 
je kot pomočnik in tajnik in asistent na večini uradov njegove današnje 
direkcije okrog severne Labe: tako je v službi spoznal številne ljudi, vsi 
so ga klicali Jakob in ga tikali (bil je samo inšpektor; to je bilo mogoče, 
ker je bil z vsakim tako potrpežljiv). Na fotografijah v vitrini športnega 
združenja Lokomotiva je stal brez jasnega razločka med levim krilom in 
krožnim napadalcem I. rokometne ekipe, bil je tudi na drugih fotografskih 
Sodobnost 2025 573
Uwe Johnson Domneve o Jakobu
posnetkih pri umikanju ruševin v mestu in povsod je imel tako velika in 
široka ramena in bil je tako miren, da bi opazovalec takoj pomislil in rekel: 
“To je Jakob. Ta tuki, vidiš, kako mirno gleda.”
– Ah ta: Mislim, da je bil branilec. Tako kot izgleda.
– Misliš, da ne zna teči. Vendar zna, le ukradi mu žogo. Menda zdaj že 
dve leti ni igral. Vse to razburjenje in pomembnost se ti lahko povzp­
neta čez glavo in vseh teh trikov za občinstvo nikdar ni maral, tako: 
žogo dobi igralec, stopi na stran in skoči, naredil je premet: tega ne, 
in igral je tudi nekdo, ki ga je hotel kot obseden pokrivati, ne boš dal 
gola!, je znova in znova ponavljal, pri tem se sploh ni utrudil, žogo 
moraš prepustiti Jakobu in se smehljati. Obstajajo pač stvari, ki jih ne 
moreš kar vedno znova začeti. Če to misliš z naveličanostjo.
– In kdaj ste sploh imeli nedeljo zaradi nadur.
– Ja, to je bilo odvisno tudi od službe.
Sedel je za zaprtimi vrati v svojem stolpu, ne da bi se razgledoval naokrog 
je govoril v svet in zapisoval minule pripetljaje, ki so se nenehno dogajali in 
so ostali na listu papirja kot tehnična krivulja iz časa, ki je brez prestanka 
mineval. Na široki sivi reki so plavali vlečni vlaki pod nizko razširjenimi 
dimnimi prameni, vlažen zrak je visel gost in umazan nad mestom, nebo 
je bilo ves dan belo.
V redu: rečem. A po dveh dneh bi bilo že treba vedeti, kaj je pravzaprav z njim? 
Nimam pojma. Kaj pravzaprav je dispečerski posel, mi je v  glavnem znano, 
centralno poveljstvo, zaprta vrata, prednostna pravica do vsake telefonske lini-
je, hitro in natančno misliti, uspešnost, vsi govorijo uspešen dan, tudi na ulici, 
nenehne nadure, nervoza. Eden, ime mu je Bartsch, res lepo nemiren. Nimam 
pojma. Saj ne more biti samo dispečer. Tukaj je delovni načrt, tu so njegove ure: 
drži. Vozi se od službe domov, spi, pelje se na delo. Če je kdaj trajalo dalj časa, 
so bile trgovine prepolne. Enkrat vozni red omnibusa, potem zamenjava izme-
ne: ja, kaj pa počne sam? Po svoji volji, mislim. Saj človek vedno kaj načrtuje. 
Poglej njegov bančni račun: ob takem življenju ne more porabiti niti polovice 
zaslužka. Kako se je mogoče motiti: pred enim tednom sem ga videl, kako sedi 
s Cresspahlom v krčmi v Jerichowu, to je daleč proč od tukaj, in ko se je nekdo 
hotel usesti za mizo, sta morala takoj plačati pijačo: kakor da bi mi bilo kaj do 
Cresspahlovega mnenja. Meni je šlo za Jakoba, vozim se za njim, gledam njegov 
dnevni razpored, in zdaj stojim tukaj pred socializmom kot nekdo od teh intelek-
tualnih volov. Ali pa morda sedim za Hanzkom v avtu na cestni strani in čakam 
574 Sodobnost 2025
Domneve o Jakobu Uwe Johnson
na tramvaj in na to, da bo Jakob prišel čez nakladalno ploščad tovorne postaje, 
torej vendarle hodi vedno počez čez tire. “Megla, a ne? Obrnimo se in potem 
Hanzek: okrog tramvaja, tako da ga lahko vidim, počasi pospeši, zdaj prihaja 
na ulico, a ga vidiš?” Dober dan, Jakob.
Obrnil je prozorni ovoj izkaznice in sprevodnici pokazal drugo stran, r ekla 
je hvala, in iskala naprej in prikimavala s  hitrimi natančno uperjenimi 
pogledi. Potem je šla s ploščadi do zadnjega konca in ga vprašala, ali lahko 
gre mimo, Jakob je brez besed stopil pol koraka nazaj in jo spustil mimo. 
Opazoval je dekletove v konjski rep zvezane dolge plave lase, kako je stala 
stisnjena k njegovim ramenom v zadušljivi ozkosti popoldanskega vračanja 
z dela; pri težavnih lahnih nagibih vagona v zavoju tira je ob svoji ukleščeni 
roki zagledal njen obraz prijazno zasanjan mlad in moder
in bližina je bila brez bodočnosti. In
njegovo življenje je bilo odprto za vsak vpogled. Pozneje v avtobusu, po 
nakupovanju na tržnici in v prepolnih, zdaj bleščeče svetlih trgovinah, je 
sedel spredaj na podolžni klopi ob izhodu in v orošenem oknu videl, kako 
njegova nepremična zrcalna slika trza v kratkih globokih sunkih v luknje; 
položil je dva groša v sprevodnikovo dlan in rekel “dvajset”, sprevodnik pa 
mu je stisnil vozovnico v roko in ponovil “dvajset” z rastočim tonom ob­
rabljenega stroja. Ni mislil na nič. Domislil si je študentko pod svojo ramo 
in da ta mala sploh ni opazila njegovih pogledov, zato je postalo to drug 
poleg drugega odobravajoč spomin. Morda pa tudi pogled ni več vzbujal 
pozornosti. Potnike je neopazno motril s tisto utrujajočo zaupnostjo, ki 
ima zagotovilo hitre neboleče pozabe. Ob njem so se na postajah sopihajoč 
odpirala in zapirala vrata. Ko so naznanili njegovo ulico, je Jakob v mot­
nem in zibajočem se ohišju vstal s svojo aktovko, sprevodnik je pozvonil 
v voznikovi kabini, skozi razprta vrata je Jakob potem izstopil v hladno 
jasno osenčeno cestno temačnost med visokimi večernimi hišami. Šel je 
poševno čez cestišče na pločnik in vstopil skozi vhodna vrata, na cesti je 
za trenutek še obstal šum njegovih korakov na preperelem lesu stopnišča. 
Spodaj je bilo brezvetrje. Potem so se zaslišali koraki z druge strani ceste 
na pločniku skozi vežo na dvorišče. V trenutku pogleda je stal lik z naprej 
obrnjenim mračno bledim obrazom pod lučjo, ki jo je prižgal Jakob v ku­
hinji. Spet vlečenje in vzdihovanje korakov na mokrem pločniku, spet 
hladno globoko dihanje tihega dežja:
pogled se je potrpežljivo naučil Jakobovih poslov in premikanj po m estu 
in opažanje, ki je od začetka oktobra ob večerih in ob sivih utrujenih jutra­
njih urah v tramvaju kot tudi po dolgih gluhih hodnikih v službeni stavbi 
Sodobnost 2025 575
Uwe Johnson Domneve o Jakobu
poskušalo preverjati, ali je njegovo življenje ustrezno, nikakor ni bilo 
koristoljubno. Pogled ni imel nobenih pomislekov in je pohlepno zaobse­
gel vsako podrobnost, da bi jo nekako zaznal (kot lahko nekdo zasleduje 
neznanega ljubimca), vendar je bil pooblaščen in plačani nameščenci so 
svoje obnašanje zamenljivo in pregledno nameščali, pozabili so, kaj so 
opazili, zaradi tega niso imeli ugodnosti, pa tudi v poduk za lastno življe­
nje jim ni bilo. Tako so iz srečanj in sosedstva in telefonskih pogovorov 
in ravnodušnih pogledov v vozilih mestnega prometa nastala poročila in 
so se oblikovale domneve in dobivali so podobo v tekočih magnetofon­
skih trakovih, pisalnih strojih in prisrčni atmosferi šepetanja in potem so 
jih urejali in vezali in vpenjali in shranjevali v sobi brez oken v povsem 
nevpad ljivo oslepljeni stanovanjski hiši severnega predmestja za človeka, 
ki je svoje ime zamenjal pred vsakim nasproti sedečim in torej že zato ni 
mogel upravljati z  nobenim osebnim počutjem v  Jakobovem življenju, 
temveč samo s splošnim in javnim. Velikani države so vrgli oko na Jakoba.
– In kaj je s Cresspahlovo hčerko?
– Ne vem. Mislim: morda je le odšla v taborišče za begunce. Pravi 
Sabine. Kaj sem hotel reči.
– Pravi Sabine. Saj je poleti sama dopustovala. Saj sta se razšla. In pre­
prosto končalo se je. Videl sem, kako sta občevala potem. Potem je rekla: 
“Dober dan, Jakob,” in on jo je vljudno pogledal in je prav tako nekaj 
rekel. Razumeš? Še vedno sta se marala, a ljubezen je za vedno minula.
Prevedel Slavo Šerc
576 Sodobnost 2025
Sodobni 
slovenski 
esej
Zala Vidic
Dobra literatura
Nisem prepričana, da še vem, kaj je dobra literatura. Zato se odločim (naj 
mi odpustita Harari in S. Rugelj) povprašati vsevedni ChatGPT. Pove 
mi, da dobra literarna dela povezuje devet skupnih lastnosti. Poskusim 
se veda tudi v angleščini in odgovor se – če izvzamem kakovost prevoda – 
z zamenjavo jezikovnega koda ne spremeni kaj dosti. Vseh devet skupin je 
poimenovanih in opremljenih z dodatnim opisom. Moj sogovornik se suče 
po polju abstrahiranih podob, ki bi jih menda znal našteti že gimnazijski 
maturant, a vendar ne pove prav veliko: univerzalnost teme, dodelanost 
likov, brezčasnost zgodbe, kakovost jezika, avtentičnost, inovativnost … 
Vse to je prazno. Nič mi ne pove o knjigah, ki sem jih prebrala.
Ne vem več, kaj je dobra literatura. Mogoče nisem nikoli vedela, to je 
res. Mogoče pa nekaj takega, kot je dobra literatura, sploh ne obstaja. Mor­
da obstaja samo dober bralec. Vem vsaj to, da takšna misel ni nič novega, 
da je bralec svojo vlogo znotraj literarne teorije dobil v šestdesetih letih 
prejšnjega stoletja z recepcijsko estetiko in da smo s tretjo paradigmo v 
razmisleku o literaturi prešli k metodološkemu pluralizmu. Našteto mi je 
znano zato, ker sem naredila vse (no, ja, morda ne ravno vsega – o tem 
priča moj profil na aplikaciji Goodreads –, zagotovo pa kar precej – o tem 
pa pričata magisterija iz slovenistike in komparativistike), da bi postala 
dobra bralka, a imam občutek, da mi je pri izpopolnjevanju literarne zmož­
nosti kljub temu spodletelo. 
Sodobnost 2025 577
Zala Vidic Dobra literatura
Tudi z mislijo, da je moja presoja o umetniški vrednosti literature v svoji 
skrajni točki neizogibno podvržena nemilosti osebnega okusa, nikakor 
ne orjem ledine. Vprašanje vrednosti literarnega dela je od nekdaj burilo 
duho ve in nastavljalo hrbet, da so se lomila kopja, pa vendar: misleci znova 
in znova zadevajo ob isti rob: “Ali ne doživljamo umetnosti, vsaj intimno, 
in če odmislimo trendovstvo, pragmatičnost in deklarirani aktivizem, 
ki jih od nas terja sodobna umetniška praksa, še vedno na tak način? Da 
jo merimo z utripom srca?” zapiše Helena Koder v svojem esejističnem 
prven cu Krošnja z neznanimi sadeži.
Prvi pomen iztočnice vrednost je v SSKJ razložen kot značilnost česa glede 
na količino denarja, ki se dobi zanj (se nam bridko nasmiha ob kapitalistič­
nem duhu, ki veje iz našega jezika?). Seveda pridni uporabniki slovenščine 
vemo, da gre v primeru vrednosti literature za drugi pomen, torej glede 
na mero ustrezanja določenim merilom. Merilom z začetka tega eseja, ki 
abstrakt nost priženejo do meje, kjer postanejo skorajda arbitrarna. 
Takšnih meril si ni izmislila nikakršna umetna inteligenca, merodajnost 
si lepo naravno in demokratično odrejamo kar sami. Za zakonodajalce 
literarnega sveta smo ovenčali teoretike, izvršilno oblast imajo založbe, 
nosilci sodne veje oblasti pa so žirije literarnih nagrad in delno tudi kritiki. 
Državica dobre literature tako vedno obstaja v nekem prostoru in času in 
njena kvaliteta se lahko giblje po dobro definiranem območju.  
Imenuje se literarni kanon. Kanon naj bi bil nikoli zaključena množica, 
spremenljiv korpus besedil, ki pa vseeno deluje po določenih pravilih, 
za katere ugotavljamo, da niso bila vedno najbolj pravična. Pa pustimo 
zaenkrat mrtvega belega heteroseksualnega moškega pri miru, k etični 
dimenziji dobre literature se še vrnem. Če se prav srdito zazrem v sistem 
kanonizacije, potem šele mi postane jasno, kaj me, introvertiranko, zares 
moti: vame strmijo besedila, ki so brezkompromisno javna. Dobra lite­
ratura ne more obstajati neopažena v nekem predalu. Ne more biti stvar 
zasebnosti. Dokler besedilo ni najdeno in vrženo na pranger, ni literatura.
V petem razredu osnovne šole sem se prvič prijavila na tekmovanje za 
Cankarjevo priznanje. Takratni odgovorni mentor je bil učitelj, ki je imel 
velik čut za makro­ in mikrokozmos, jedra, haikuje in še kaj. Eno izmed ur, 
namenjenih pripravi, je začel tako, da je Cankarja razglasil za velikega umet­
nika. Kot zvedava petošolka sem praviloma postavljala nemogoča vprašanja 
in tudi tokat sem njegov domišljeni uvod prekinila z vprašanjem Kdaj nekdo 
postane umetnik?. V meni je seveda plamtel ogenjček vere v to, da se razplam­
tim v požar nacionalnih, kaj to!: nadnacionalnih razsežnosti. Spraševala sem 
po standardih, ki jim moram zadostiti, po navodilih, če hočete. 
578 Sodobnost 2025
Dobra literatura Zala Vidic
“Hja … umetnik je lahko nekdo, ki objavlja … Nekdo, ki … ki objavi več 
dobrih del v uglednih revijah,” je približek odgovora, ki je zaznamoval 
moje dojemanje literarnih velikanov. Ostareli osnovnošolski učitelj je 
postavil kriterije, v katere neprostovoljno verjamem še danes. Umetnik 
ni samo kdor ustvarja; če hoče nekdo biti umetnik, mora biti javna figura 
oziroma morajo biti javni vsaj njegovi izdelki. Dokler ustvarja v intimi 
svoje zasebnosti, dokler se ne razgali, njegove umetnine – to niso. Takšna 
praksa razumevanja umetnosti me že od nekdaj bega. Umetnost SSKJ 
razlaga kot dejavnost, katere namen je ustvarjanje, brez dodatnih obveznih 
okoliščin; literatura pa je razložena kot umetnost, ki ima za izrazno sredstvo 
jezik; očividci niso njen konstitutivni del. 
Formalno nisem ne leksikografka ne filozofinja, diploma iz splošnega 
jezikoslovja pa pripomore komajda dovolj, da mi je od lingvističnih obrat ov 
razumljiv samo ta, ki ga je sprožil Wittgenstein. Njegov uvid, kako nam 
je svet dan šele z jezikom, nosim blizu srca. Jezik sveta ne opisuje, pravi, 
 ampak ga oblikuje. Derrida, ki ga poznam še manj, je nato opozoril, da je 
kot jezik pravzaprav strukturiran naš notranji monolog (sodobna naratolo­
gija in nevroznanost to uspešno dokazujeta). Četudi nam ni vsem povšeči, 
jezik, ta globoko sidrani temelj osebne identitete, najprej obstaja v prosto­
ru javnega. Poleg golote sem svoje misli zmeraj čutila kot najbolj intimen 
del sebstva, a vse bolj me bremenijo kot dediščina prednikov, še bolj pa kot 
dolžnost do zanamcev. Kot da bi bil jezik organizem, podoben trepetliki, 
katere posamezna drevesa se izraščajo iz skupnega sistema korenin, misli 
pa so odpadlo listje, ki gnije nazaj v življenje. Kako bi zmogla umetnost, ki 
živi samo v jeziku, biti kar koli drugega kot reciklaža? Bodi dovolj.
Dobra literatura. Profesor s komparativistike dr. Matevž Kos (Koridor, 
2017) je v nekem intervjuju izjavil: “Vrhunska literatura mora hoditi po 
robu, suvati pod rebra, domačnost potujevati in tisto tuje v vsakem izmed 
nas približevati (…)”. Oboje: potujčevanje domačnosti in približevanje tu­
jega vzdramljata nelagodje in terjata razmislek, jaz pa, šolana bralka, iščem 
predvsem trenutke blaženega stika, ko se mi oblika lastnih občutij razode­
va skozi artikulacijo spretnejših in me s tem ponese do ekstaze. Literatura 
je za stike – utripa v meni. Literaturo vrednotim glede na vrednote, ki jih 
s prevpraševanjem posredno potrjuje. Če je to sploh možno, si želim, da bi 
se brez posebne ošabnosti dalo verjeti, kako je dobra literatura imanentno 
progresivna in ima moč, da vpliva na pozitivne spremembe v svetu.
Dr. Tomo Virk (Literarnost in etika, 2008), prav tako profesor z istega 
oddelka, je že skoraj dve desetletji nazaj ugotavljal, kako nam literatura 
“s svojo specifiko, literarnostjo, omogoča prav poseben odnos do  Drugega, 
Sodobnost 2025 579
Zala Vidic Dobra literatura
še več, omogoča nam izkustvo drugosti per se”. Zapiše, da je literatura 
“kraljevska pot do srečevanja z drugostjo”. V bojazni, da sem kot bralka 
zgolj naivna, s težavo priznavam, da v tej drugosti pravzaprav vedno iščem 
enakost. V posamičnosti univerzalnost. Z drugimi besedami: literarno d elo 
me najbolj nagovori takrat, kadar izreka tisto, kar mi je že znano, a le 
intuitivno, kot slutnja. S tem seveda ne mislim samo na bovaryjevsko 
poistovetenje z liki in kar je podobnih poenostavitev literature. Ciljam na 
njihovo sporočilo, na poanto, na opazovanje večpomenskosti ali celo na 
nekaj tako metafizičnega, kot je moje nezavedno. 
Ker ta esej ni strokoven, si bom privoščila ekskurz, za katerega se bo 
izkazalo, da nepreklicno uokvirja človeško življenje. Eseje radi legitimira­
mo s stavki kot na primer Pomembno je govoriti o literaturi. Kakšna tavto­
logija. Seveda se nam zdi pomembno načenjati nam pomembne teme. Pa 
so res? Ko ti umre ljubljena oseba – recimo, da brat, ki je bil hkrati tudi 
tvoj najboljši prijatelj –, pač nič več ni zares pomembno. Ko paradoksalno 
obstajaš zato, ker veš, da nekateri drugi obstajajo samo še zaradi tebe, 
in četudi si ne želiš obstajati, želiš, da obstajajo oni. Četudi veš, da to ni 
pomembno. Ker zares ni. Poprej citirana gospa Koder (ki je, mimogrede, 
omenjeni esej pisala le streljaj od tod, od koder se oglaša tole žvrgolenje) 
je nagrajeno zbirko zaključila z zapisom Za Spomin. Tudi njej se je zdelo, 
da mora svoja razmišljanja o umetnosti h koncu pripeljati vzporedno 
z mislijo o smrti. O žalovanju, bolj natančno. Kdor je ostal brez ljubljene 
osebe, ve, da intenzivnejšega izkustva za človeka ni. (Naj mi zdaj oprosti 
še ljubezen). Preživetje postane nezamisljiv napor. Ne strašljiva črna 
 hosta – prav neprehodna submediteranska trnova goščava. Medtem ko se, 
ranjena na vsakem koraku, prebijaš skoznjo, si ne moreš kaj, da ne bi sveta 
vrednotila z uničujočo zastirko pred očmi. Če pojasnim še brez pomoči 
osebnih okoliščin in metafor: majhen planetek smo, nezaznaven z drugega 
konca galaksije, neobstoječ za drugi konec vesolja. In jaz, odvečna med 
odvečnimi, vem, da nič ni važno. Zakaj za vraga potem še vedno ločujem 
odpadke in se sprašujem, katero knjigo prijeti v roke?
Spraševati se, kaj je dobra literatura, se zdi v antropocenu pravzaprav 
nemoralno dejanje. Zato ker vsa dejanja in s tem vse odločitve lahko 
zve demo na njihovo etično dimenzijo, ta pa se ocenjuje glede na njeno 
korist nost. V antropocenu sem človek inherentno kriv. Ko se zjutraj zbu­
dim, odprem pipo, s čimer tratim vir življenja, ki ga kje drugje kaj drugega 
bolj potrebuje. Potem spijem uničujočo kavo, katere pridelovanje ima 
večji vpliv na prihodnost, kot ga bo pisanje kadar koli premoglo. Stopim 
skozi vrata in sem kriva. Rodim se, pa sem kriva. (Verniki bojda poznajo 
580 Sodobnost 2025
Dobra literatura Zala Vidic
 zadrego). Ponavljam. Spraševati se, kaj je dobra literatura, se zdi v antro­
pocenu docela nemoralno dejanje, saj nismo krivi kot Ojdip, ki ni vedel, 
kaj počne – mi vemo. A nekako čutim, da gre vseeno za protislovje. 
Slovenski jezik (gotovo ne izključno) premore čudovito dvojnost, kjer 
se v eni besedi drug na drugega lepita vsaj dva pomena. Vprašanje Kaj je 
dobra literatura? je hkrati zelo osebno in povsem kolektivno; dobra lahko 
pomeni takšna, ki mi je všeč, ali pa takšna, za kakršno družno presojamo, 
da deluje v interesu vseh, dobrotljiva. Legi, ki sta nemalokrat izključujoči. 
Dobra literatura je dobra za vse, zato je dobra tudi vsem. 
Kdo so vsi? Nedvomno bi bil čas pravšnji, da se vrnem h krivični (ne)
kanonizaciji in premaknem dlje, onkraj antropocentričnega upovedovanja 
sveta. Gotovo pa je tudi to, da je koncipiranje nečloveškega zaenkrat še 
nezamisljivo in je vsak poskus samo potrjevanje človeške arogance. Vendar 
edinole s tem zavedanjem lahko pogojno izstopimo iz neskončne zanke in 
ustvarimo kaj dobrega za vse. Kdo je torej tisti drugi, tisto drugo, ki je vedno 
pomembnejše? Tisto drugo je enako. Drugi sem jaz, pravim. 
Torej. Dajmo takole. Nedavno sem prebrala cel kup dobrih romanov. 
Ozrla sem se po njihovih naslovih in avtorjih in ugotovila, da jim niso skup­
ni samo odtenki rožnate na platnicah. Nenačrtno sem prebirala sodobne 
avtorice (ki berejo tudi druga drugo) in si v brado mrmrala mhmje olaj­
šanja, ker nisem edina. Ker sem našla svoje pleme. Bile so slišane – zgodil 
se je stik. Končno! Napisale so nekaj, za kar verjamem, da bi moralo biti 
napisano že stoletja nazaj, in nekaj, za kar si domišljam, da bi lahko pod­
pisala tudi sama. Ugotovitev me je vzradostila. A takoj zatem tudi potrla. 
Če najdem smisel literature edinole v njeni mobilizacijski funkciji – ne 
zreduciram njene kompleksnosti nazaj na raven kakršnega koli že aktiviz­
ma? Ne zavzemam strani? Dobra literatura bi morala biti provokativna v 
tem, da ne skuša prepričati prepričanih, ampak pritegniti bralstvo, ki mu ni 
namenjena. To bi bila zares angažirana literatura. Vendar pa po avtoricah, 
ki upovedujejo izkušnjo biti sodobna ženska zahodnega sveta, pač ne pose­
gajo sodobni zahodni možje, še manj je zanimiva za nezahodni bralski svet. 
Razočarala sem se. Branje nemara ni bilo trivialno, zato pa je bilo takšno 
izbiranje čtiva. Grupiranje isto mislečih in posledično polarizacijo družbe 
razumemo kot problem sodobnosti nasploh, a vseeno: ni umetnost tista, 
ki naj bi ji takšne mehanizme vendarle uspelo razkrinkati, celo preseči?
Dobra umetnost mora biti najprej ozaveščena, torej je dobra, kadar se 
ne izpoveduje samo iz prostora svoje sedanjosti, ampak vedno z enim 
očesom škili k svojim prednikom; kadar izreka akademsko že požegnane in 
površno izobraženemu proletariatu nedostopne resnice … Zakaj znanost 
Sodobnost 2025 581
Zala Vidic Dobra literatura
o  umetnosti straži dostop do nje, namesto da bi jo sprejemala z dobro­
došlico? Se da danes pisati zgolj s privilegiranih mest? Ali pa ravno obrat­
no? Je postala privilegirano mesto pravzaprav margina? Imam, zahodni 
človek, sploh še o čem pisati? Piši karseda iskreno, od tam, kjer obstajaš, 
ampak najprej se odloči, kje obstajaš, in glej, da nekje ob strani. Potem pa 
izrabi literaturo za razredni boj proti osovraženi sredini. Z namenom, da 
boš postal … nova sredina? Smrdi po revolucionarnosti, ki se praviloma 
sprevrže v tisto, proti čemur se bojuje.
Vrednotenje literature z ozirom na družbene razrede, hierarhijo raznih 
manjšin, navsezadnje pa (ker, g. Primož Krašovec, priznavamo, da je hu­
manizem partikularna pozicija) tudi s perspektive antihumanizma prinaša 
dodaten postanek: ko govorimo o dobrih knjigah, govorimo le še o njihovih 
vsebinah? V lanski junijski kolumni (LUD Literatura, Še pomnite, tovariši, 
Ingardna?, 2024) me je Sašo Puljarevič prehitel, ko je ugotovil, da ga moti 
predvsem (spregleda naj nasilno povzemanje) odsotnost razmišljanja o 
zunanji zgradbi besedil. Vsaj štiri leta osnovnošolskega pouka slovenščine, 
če ne gre pridati še štirih let srednješolske književnosti, vas v slovenskem 
prostoru pedagogi vešče vežbamo o razliki med vsebino in obliko. A očitno 
do takrat, ko zlati maturantje postanejo prekarni kulturni delavci v knjižni 
industriji, znanje ne prinaša več ustreznih točk. Na zadnjih straneh platnic 
je v prvih dveh povedih načeloma izpostavljena tema dela. Sašo Puljare­
vič me je prehitel tudi z oceno, da gre pri tem predvsem za romaneskno 
produkcijo; kratka proza in še bolj poezija da uspešneje odsevata sodobno 
izkušnjo sveta. 
Pa vendar, če zamižim na eno oko in hkrati pogledam še skozi prste: v 
paradni literarni vrsti (po Kmeclu) oziroma zvrsti (po Kosu) sodobnosti – v 
dobrem romanu, na kratko – naj bi bili ti dve kategoriji spojeni v totalnost, 
ki onemogoča razlikovanje med njima. “Velika knjiga nikoli ne govori o 
ničemer, pa vendarle je v njej čisto vse,” zapiše Mohamed Mbougar Sarr. 
In če sem, po pravici povedano, bolj kot mladi Mallarmé in mi ni toliko do 
tega, da bi brala, kar je dobro, ampak bi (še vedno) želela nekaj dobrega, 
nekaj najboljšega napisati, pa ne znam postavljati pravih vprašanj? Začnem 
s frdamano vsebino? Kaj želim sporočiti svetu? Svojo resnico? Skozi nara­
cijo, ki mi jo je prisodila zgodovina, ali to, ki jo zmore domisliti moja glava? 
Verjetno se znajdem spet pri ChatGPT­ju. Na vprašanje Kako napisati 
najboljši roman? me je najprej pokroviteljsko opozoril, da je to ambiciozen 
cilj, obenem pa mi je ponudil deset korakov, kako ga doseči (slišim žubo­
renje hihitanja?). Ker predvidevam, da ima povprečni bralec tega eseja 
humanistično izobrazbo in v življenju ni imel veliko stika s profesorji 
582 Sodobnost 2025
Dobra literatura Zala Vidic
s Fakultete za računalništvo in informatiko, naj pripomnim, da eden izmed 
njih (baje eden izmed najpopularnejših ljubljanske univerze nasploh) lepo 
opiše naš odnos z mašinami: računalniki imajo takšno slabo navado, da na­
redijo točno to, kar jim ukažemo. In ja, umetni inteligenci smo posredovali 
tudi svoje neznanje, zato se ji zdi pri pisanju najboljšega romana smotrno 
naprej dobro razmisliti o temi. Očitno bo treba enostavno počakati, da 
GaMS doseže tistih 40 milijard besed in nam bo slovenski ChatGPT prej­
kone podal bolj zadovoljive odgovore. 
Nerada, a kar naprej se vračam k zaključku, ki to ni. K spoznanju, ki le 
potrjuje že znano. Da bodo, če jim uspe preživeti, prihodnji rodovi kljub 
prizadevanju nekaterih na našo ero zrli s podobnim ogorčenjem, kot mi 
zremo na dosedanjo zgodovino. In da razpravi o dobri literaturi ponuja 
nekaj malega manj kot pol stoletja stara misel Itala Calvina še vedno edini 
mogoči sklep: “Preostane nam le, da si vsak sam zamisli idealno knjižnico 
svojih klasikov …” (Zakaj brati klasike, 1981). Ni nam še dano pretrgati 
s postmoderno, z občutkom ničevosti vsega znanega in neznanski važnosti 
nečesa nedojemljivega. Kaj je dobra literatura ostaja drugi konec palice 
vprašanja o smislu življenja. Vsak ju mora najti kar sam. 
P. S. Besedilo je dolgo 20.284 znakov s presledki. 2.445 presledkov je zbra­
nih na koncu eseja oziroma nad tem pripisom. Avtorica upa, da s potezo 
ustreza osnovnim kriterijem dobre literature, kot jo narekujejo avtoritete 
izurjenega branja. To je eksperiment, posnemajoč avantgarde, a hkrati 
izpeljan v postmodernistični maniri. Prav zdajle z avtoreferencialnim 
komentarjem preverja, ali ima prednost oblika ali vsebina, saj z zvijačo 
poskuša polliterarno vrsto povzdigniti do njenega polnokrvnega umetni­
škega potenciala. Pa da ne bo pomote. Tole pisanje ni nikakršno sobotno 
“maščevanje intelekta nad umetnostjo”. Zakonodajalce, sodnike in varuhe 
vseh vrst poziva k razmisleku, ali je navsezadnje dobra literatura lahko 
strukturirana zgolj kot – prosto po Faustu – dejanje. Zasebnost, ki posta­
ne javno. Da bi v polnosti ostala zvesta idejam, predstavljenim v eseju, bi 
moralo besedilo ostati v avtoričinem predalu. A zamerila bi se neki mali 
deklici, ki naivno verjame, da se ugledne revije še vedno lahko oddolžijo. 
Tveganja, da pisanje tudi postumno ne bi bilo odkrito, pač ni pripravljena 
sprejeti. Želi, da nova misel postane nova dobra literatura.
Sodobnost 2025 583
Portret
Boris A. Novak
Portret  
Milana Jesiha
ali Ves svet je en sam sonet  
(ali pa vsaj kuplet)
V času, ko sem kot pubertetnik bral Tolstojev roman Vojna in mir, sem na 
ulicah Ljubljane zagledal nekaj let starejšega mladeniča, ki mi je bil takoj 
silno simpatičen in ki sem ga sam pri sebi imenoval Pierre Bezuhov, saj 
je naravnost poosebljal mojo domišljijsko podobo Tolstojevega junaka, 
predvsem pa je izžareval tisto specifično kombinacijo dobrote in inteligen­
ce, občutljivosti in humorja, radoživosti in modrosti, ki sem jih začutil 
v Tolstojevem liku. Ko sem pozneje gledal številne ekranizacije Vojne in 
miru, sem bil vselej najbolj razočaran nad igralskimi upodobitvami Pierra 
Bezuho va. Niti eden od njih se namreč ni niti približno približal – sloven­
skemu pesniku Milanu Jesihu. Še danes sem prepričan, da je Lev Niko­
lajevič ob upodabljanju najbolj plemenitega značaja svojega nesmrtnega 
romana imel v mislih prav Milana. 
Milan je takrat nosil dolge lase, s svojo falstafovsko figuro in prešer­
nim smehom pa je na veliko odstopal od prevladujoče sivine ljubljanskih 
ulic konca šestdesetih in začetka sedemdesetih let, ko je provincialno 
zatohlost in tradicionalno katoliško ozkost kot svinec obremenjevala še 
komunistična zadrtost. Bil je to čas hipijevskega iskanja avtentičnosti, 
584 Sodobnost 2025
Foto: Tihomir Pinter
Portret Milana Jesiha Boris A. Novak
avantgardističnega raziskovanja pesniškega jezika in študentskega gibanja, 
ki je togi stvarnosti zoperstavilo kategorične utopične zahteve. Milan je bil 
eden izmed ključnih akterjev estetskega in idejnega prepiha tistih norih 
in nepozabnih let: kot pesnik je z jedko in osvobajajočo ironijo izpostavil 
posmehu nekatere vrednostne in politične tabuje, tako da se je moral za­
radi nedolžne rime “kaj tito / kaj žito” celo zagovarjati. Sodeloval je tudi v 
eksperimentalni gledališki skupini Pupilija Ferkeverk, ki ima zgodovinske 
zasluge za detronizacijo tradicionalnega verbalnega gledališča in vzposta­
vitev odrske umetnosti na podlagi energije upora. V tej eksperimentalni 
skupini je sodelovalo še nekaj pomembnih pesnikov, med drugim Ivo 
Svetina, Andrej Brvar, Matjaž Kocbek, Tomaž Kralj, dramatik in režiser 
Dušan Jovanović. 
Ta generacija je odraščala v liberalnem vzdušju druge polovice šest­
desetih let, ko je politična in ekonomska odjuga v nekdanji Jugoslaviji 
sovpadala s tektonskimi spremembami vrednostnega sistema povsod po 
svetu: ob poslušanju glasbe Beatlesov in Rolling Stonesov se je prebujala 
Sodobnost 2025 585
Milan Jesih
Boris A. Novak Portret Milana Jesiha
nova občutljivost, sveži kulturni in vrednostni modeli so povzročali ostro 
nezadovoljstvo z zarjavelo tradicionalno kulturo, kritične družbene ideje 
mednarodnega študentskega gibanja so dvigale prepih tudi v zadušljivi 
slovenski provinci. Estetiko in način življenja tedanje mlade generacije 
dobro dokumentira film Karpa Ačimovića Godine, ki ga je posnel s člani 
gledališča Pupilije Ferkeverk, v njem pa nastopa tudi Milan Jesih. 
Duh na Slovenskem nikoli ni premogel toliko domišljije in humorja 
ka kor v tistih letih! Umetnost nikoli ni bila tako svobodna! Ta ugotovitev 
uteg ne zveneti paradoksalno spričo dejstva, da je bil politični sistem še 
zmeraj globoko zakoreninjen v nedemokratični ideologiji. Toda bil je to 
čas, ko je na Slovenskem, v Jugoslaviji in v mednarodnih razsežnostih 
vladala ugodna, liberalna klima, ko so kritični intelektualci še verjeli v ures­
ničljivost novega sveta, ki so ga zahtevali, inovativni umetniki pa so uživali 
v sreči stvarnikov: na novo odkrita avtonomija umetnosti je omogočala na­
videzno neskončne izrazne možnosti. Bil je to čas naše mladosti. Naj mi bo 
zato dovoljen nostalgičen spomin na Šumi, epicenter tedanje ljubljanske 
boeme in umetniške avantgarde: ta bistrojček nasproti ljubljanske Drame 
je bil kultno zbirališče umetnikov, hipijev in aktivistov študentskega giba­
nja; tam smo na nekaj kvadratnih metrih dobesedno prestali svojo mladost. 
Rad se spominjam, kako smo iz Šumija ob sobotah popoldne romali na 
stadion blizu Plečnikove cerkve v Šiški bodrit drugega pesniškega Milan a, 
Deklevo, ki je igral v rugby klubu Ljubljana; Jesih je celo napisal himno tega 
kluba, ki je sprožala salve smeha in š port nega navdušenja, danes pa žal 
pripada ustnemu, nepisanemu kulturnemu izročilu, zato ob tem citatu ne 
bo oznake vira in se opravičujem obema Milanoma, če ta distih po spomi­
nu nemara napačno navajam: 
V soboto rad nag bi 
s teboj igral rugby!
Ker je slovenska poezija že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja – pred vsem 
s futurizmom Antona Podbevška in konstruktivizmom Srečka Koso vela – 
doživela svojo zgodovinsko avantgardo, imenujemo jezikovne eksperi­
mente šestdesetih in sedemdesetih let neoavantgarda; inavguriral jo je 
Tomaž Šalamun s pesniško zbirko Poker (1966). Milan Jesih je pripadal 
drugemu valu neoavantgarde, ki se je od radikalnih eksperimentov vizual­
ne in konkretne poezije odvrnil v jezikovno igrivost, zato je literarni 
zgodovinar Taras Kermauner poimenoval to poetiko ludizem (iz latinske 
besede ludus – igra). Neobremenjene domišljijske in besedne igre, polne 
586 Sodobnost 2025
Portret Milana Jesiha Boris A. Novak
parodičnih in satiričnih bodic na kulturno tradicijo in socialistični poli­
tični sistem, zaznamujejo Jesihov pesniški prvenec Uran v urinu, gospo-
dar! (1972), njegova “igra v enem samem nonšalantnem zamahu” Grenki 
sadeži pravice (1974) pa – ob igrah Dušana Jovanovića – predstavlja ne 
le najvišji dosežek ludistične dramatike, temveč tudi delo, ki je začrtalo 
estetske zakonitosti celotnega obdobja in artikuliralo življenjsko občutje 
mlade generacije v politično svinčenih sedemdesetih letih. Spomnim se, 
s kakšnim navdušenjem smo hodili gledat to predstavo, ki jo je režiser 
Zvone Šedlbauer režiral v eksperimentalnem gledališču Glej: sam sem jo 
videl približno dvajsetkrat, poznam pa tudi kolege, ki so šli Grenke sadeže 
pravice gledat vsak večer – vsi smo znali celotno besedilo na pamet in ga 
do onemoglosti citirali! 
Milan Jesih je eden največjih mojstrov jezika, kar jih premore sodobna 
slovenska poezija. Zanj jezik ni zgolj okrasna vinjeta čustva in misli, tem­
več razsežnost, ki ima svojo lastno gostoto in resnico. Zanj jezik ni zgolj 
posoda sporočila, temveč pesniška in človeška usoda. Ob branju Jesihove 
poezije začutimo vso upravičenost filozofske maksime Ludwiga Wittgen­
steina: “Meje mojega jezika so meje mojega sveta.” Spričo bogastva, sveži­
ne in pomenske večplastnosti Jesihovega jezika imamo občutek, da izrazna 
moč njegovih stihov razširja meje doslej znanega pesniškega sveta. 
Zgodovino slovenske poezije tvori vrsta globokih in prefinjenih lirikov, 
za katere sta večinoma značilni tragična življenjska usoda ter elegična 
pesniška drža. Radoživih, vitalnih pesnikov je v teh tesnih in tesnobnih 
subalpskih dolinah malo. Milan Jesih pa je v slovensko literarno zavest 
vnesel povsem novo vrednoto – plemenito spojino tenkočutnosti ter širo­
kega, vedrega, življenjskega humorja.
Jesihova druga pesniška zbirka Legende (1974) je po krivici ostala v senci 
pozornosti kritike in literarne zgodovine. Tudi tu zbrane pesmi temeljijo 
na ludističnem načelu, ki pa ga pesnik okrepi z izjemnim ritmom in reto­
riko. Kljub igrivosti te pesmi spominjajo na zarotitvene obrazce, z (avto)
ironičnim zaklinjanjem pa fingirajo izmišljene mitološke like. Gre za iz jemen 
dosežek čiste poezije v smislu, kakršnega je temu pojmu podelil Paul Valéry. 
V Jesihu pa je bilo zmeraj preveč pesnika in raziskovalca, da bi se za­
dovoljil z lagodnim eksploatiranjem rudnikov, ki jih je bil sam odkril. 
V  času upadanja estetske in življenjske moči ludizma je bil Jesih eden 
prvih, ki so začutili potrebo po sintetiziranju avantgardistične svobo­
de izraza (predvsem pri kombinatoriki besed) z vrednotami klasičnega 
pesni škega izročila. Svoje inovativne pesniške postopke je začel podlagati 
z večjo sporočilnostjo in emocionalnim nabojem. – Če pogledamo nazaj, 
Sodobnost 2025 587
Boris A. Novak Portret Milana Jesiha
razločno vidimo, da je bil Milan Jesih eden od pionirjev postmodernizma 
v slovenski poeziji. 
Najbrž lahko prva znamenja porajajočega se postmodernizma zasled imo 
že v Legendah, do sistema pa se postmodernistična poetika razvije v zbir­
kah, naslovljenih po redkih kovinah, Volfram (1976) in Kobalt (1980). Obe 
sta zgrajeni na tako dolgih verzih, da jih ni bilo mogoče tiskati običajno, 
vodoravno, v stolpcih, ki potekajo od leve proti desni, ampak obratno – 
navpično, v stolpcih, ki se začenjajo na dnu in tečejo proti vrhu strani. Pri 
tem pa ni bistven le nenavaden grafični učinek, temveč tudi in predvsem 
ritem – široko valovanje, ki je tako značilno in neposnemljivo, da ta dolgi 
verz lahko imenujemo kar jesihovski verz.
Že v Legendah je dikcija nabrekla v svojevrsten besedni barok, dolžina 
vrstic v Volframu in Kobaltu pa je narekovala baročno radikalizacijo jezika, 
aktiviranje vseh plasti slovarja in sintakse, metaforično bogastvo, kjer obri­
si prepoznavnega sveta zmeraj znova doživijo metamorfozo v domišljijske, 
sanjske oblike, obstoječe le v jeziku. 
Nato je sledilo obdobje, ko se je pesnik prestrašil baročnega preobilja 
besed in je prekinil svoj načrt upesnjevanja periodnega sistema Mende­
lejeva. Začel je graditi na pesniškem temelju – na kratkih, miniaturnih 
pesniških utrinkih. Njegova lapidarnost pa vselej izžareva večpomensko 
sporočilo. S to kristalizacijo pesniških postopkov in estetsko­eksisten­
cialnega doživljaja se mu je v zbirki Usta (1985) posrečil pesniški čudež: ti 
drobceni lirični biseri odsevajo vesoljni svet. 
Skozi izkušnjo koncentracije izraza se je Jesih vrnil k poetičnemu izre­
kanju sveta, kar je bil prehod k njegovi zreli poeziji, ki jo zaznamujeta 
sonetna forma in verzni ritem jambskega enajsterca. Obsežni knjigi  Soneti 
(1989) in Soneti drugi (1993) po mnenju mnogih kritikov in literarnih 
zgodovinarjev pomenijo enega izmed vrhuncev slovenske sonetistike ter 
enega izmed najvišjih dosežkov sodobne slovenske lirike nasploh. Tema 
prelomnima zbirkama se leta 2000 pridružijo Jambi, kjer ob sonetih pre­
vladujejo pesmi, sestavljene iz štirivrstičnih kitic, v letih 2007 in 2008 
pa še dve zbirki – Tako rekoč in Mesto sto. Gre za umetnine, ki pomenijo 
svojevrsten mejnik v razvoju slovenske lirike. 
Ko je Jesih v svojih Sonetih demona Ironije obrzdal s poglobljenim in 
prefinjenim čustvenim nabojem, je ustvaril enega izmed najvišjih pesni­
ških dosežkov slovenskega postmodernizma. Sonetno obliko, ki je bila 
doslej rezervirana le za visoke teme in visok jezik, je “demokratiziral” 
z uvedbo vseh možnih plasti jezika in človekove izkušnje. Njegov verz 
sproža sveže estetske in pomenske učinke, ki dajejo domišljiji stvarnost 
588 Sodobnost 2025
Portret Milana Jesiha Boris A. Novak
in stvarnosti domišljijo. V Jesihovih Sonetih smo v kristalno čisti klasični 
obliki nenadoma zaslišali melodije in ritme stvari, ki doslej niso bile vred­
ne upesnitve. Z le njemu lastnim jezikovnim humorjem in (avto)ironijo 
je Jesih daroval svoj glas nemim kontinentom vsakdanjega socialnega in 
čustvenega življenja ter jih na ta način dvignil na piedestal Poezije.
Zanimivo in plodno je, kako skozi Jesihove verze na palimpsesten način 
presevajo formulacije in pesniška dikcija največjega slovenskega roman­
tičnega pesnika Franceta Prešerna (1800–1849), ki je vzel v svoje roke 
jezik slovenskih kmetov in mu podelil moč evropskega duha in svetovne 
književnosti. Jezik, ki mu ni bilo namenjeno, da preživi, a je preživel, 
zahva ljujoč poeziji. Prešeren je na kongenialen način prevzel in v skladu 
s specifično naravo slovenskega pesniškega jezika adaptiral številne verz­
ne, kitične in pesemske oblike, ki so cvetele v srednjeveški in renesančni 
poeziji romanskih narodov in jim je romantika dala nov ustvarjalni zagon. 
Vrhunec njegove lirike v eksistencialnem smislu so gotovo Sonetje nesreče, 
v artističnem smislu pa je osupljiv dosežek njegov Sonetni venec (1833), 
v katerem preplete tri teme – hvalnico ljubezni, tlačeni domovini in pesni­
ški umetnosti. Čeprav je slovenski romantik uporabil pravila renesančne 
Sienske akademije, je sonetni venec še dodatno obogatil z akrostihom, 
predvsem pa je prvi pesnik v zgodovini svetovne lirike, ki je to igrivo in 
manieristično obliko družabnega dvorskega pesnikovanja napolnil s čust­
venim žarom in resničnim pesniškim sporočilom. 
Prešeren je vzpostavil temeljni model soneta, ki kot kanon lebdi nad 
celotno nadaljnjo zgodovino slovenske sonetistike (celo kadar se pesniki 
od njega oddaljujejo ali ga celo kršijo). Med pomembnejšimi slovenskimi 
pesniki so redki tisti, ki se ne izražajo (tudi) skozi sonetno formo. Po 
Prešernu se sonet ponovno povzpne do polnokrvne umetniške moči pri 
prezgodaj umrlem Dragotinu Ketteju, enem izmed štirih pesnikov sloven­
ske moderne. Spričo mediteranskega kulturnega obzorja je sonet osrednja 
izrazna oblika lirike Alojza Gradnika v prvi polovici 20. stoletja. V razvoju 
slovenskega soneta in modernizaciji pesniškega jezika je ključno vlogo 
odigra la zbirka Odčarani svet (1939) Boža Voduška. Med drugo svetovno 
vojno preminuli pesnik France Balantič je tradicionalno strukturo pre­
šernovskega soneta obogatil z drzno metaforiko. Kljub prevladi prostega 
ver za je sonet ohranil svojo mikavnost tudi po drugi svetovni vojni: Ciril 
Zlobec oživi petrarkistično spraševanje o naravi ljubezni, Janez Menart 
in Ervin Fritz pa tradicionalno podobo soneta napolnita z anekdotičnimi 
prvinami in ironijo. Pomenljivo je, da sonet ni izgubil svoje vloge niti 
v obdobju radikalnega modernizma in neoavantgardizma šestdesetih in 
sedemdesetih let. Znotraj tega gibanja koeksistirata dva različna, čeprav 
Sodobnost 2025 589
Boris A. Novak Portret Milana Jesiha
medsebojno prepletena odnosa do soneta: po eni strani radikalno ekspe­
rimentiranje s sonetno obliko, pri katerem je najdlje prišel Veno Taufer 
(Podatki, 1972, Sonetje, 1979), po drugi strani pa esteticistična uporaba 
zvočne vrednosti tradicionalnega soneta, kjer so rime in ritem na ploden in 
svež način sintetizirani z metaforično gostoto in svobodno kombinatoriko 
besed; slednjo smer je na sledi Mallarméjevega in Valéryjevega principa 
čiste poezije uveljavil predvsem Niko Grafenauer v zbirki Štukature (1975). 
V obdobju postmodernizma sonet utrdi svoj pomen, saj postane “zaščitna 
znamka” rehabilitacije literarnega izročila zoper brezmejno avantgardi­
stično svobodo; skozi sonetno obliko se izražajo Miklavž Komelj, Aleš 
 Debeljak in Milan Dekleva. Starejši mojster Kajetan Kovič je v zbirki Sibir-
ski ciklus (1992) izdelal kristalno čiste sonete, ki se odlikujejo z naravno ele­
ganco in globoko sporočilnostjo. Pisec pričujočega portreta sem raziskoval 
izrazne možnosti sonetne forme s poetiko, kjer “zven besede pomeni in 
pomen zveni”, napisal pa sem tudi nekaj sonetnih vencev in coron. A duha 
časa je s svojimi soneti ujel prav Milan Jesih; ta umetniški dosežek se mu 
je – paradoksalno – posrečil prav skozi navezavo dialoga s Prešernom. 
Do velikega vzornika Jesih vzpostavlja kompleksen postmodernistični 
odnos afirmacije in ironije, nostalgije in blasfemije, priklona in odklona: 
prešernovski model soneta jemlje kot material, iz katerega s sodobno ob­
čutljivostjo gradi svoje in samosvoje videnje sveta. Jesihova verzifikacija je 
vrhunska: pesnik preigrava različne možne variante razporeditve rim; moške 
klavzule in rime, vključno z razširjenimi moškimi rimami, so po goste, kar je 
logična posledica Jesihova verzifikacija je vrhunska: pesnik rad preigrava raz­
lične možne variante razporeditve rim; v nasprotju s Prešernovo izključno 
rabo ženskih rim, ki zveni klasicistično čisto in visoko, so pri Jesihu pogoste 
moške klavzule in rime, vključno z razširjenimi moškimi rimami (kjer je 
naglas proparoksitoničen – na predpredzadnjem zlogu), kar je posledica 
Jesihove poetike, naravnane k upesnjevanju vsakdanjega jezika in “življenj­
skega sveta”.  Jesih je moderniziral ritem jambskega enajsterca ter evfonične 
kriterije za rimanje, saj jih je prilagodil sodobni izgovorjavi, s to sprostitvijo 
pa odprl nov manevrski prostor za slovenski verzni ritem in rimo.
Kulturni spomin pa še zdaleč ni edina razsežnost spomina, na kateri 
Milan Jesih gradi svoje pesniško videnje sveta. Čeprav je v svojih poeto­
loških izjavah pesnik karseda nezaupljiv do prvoosebnega lirskega izreka­
nja – osebno izpovedne poezije, kot se je svojčas po šolsko reklo –, pa njegovi 
soneti temeljijo na drobcih osebnih spominov in doživetij, ki jih pesnik 
s spretno igro zrcaljenja besed navda z občutjem privida in minljivosti, 
kot bi lebdeli na robu sanj in budnosti. Jesih mojstrsko menjava časovne 
perspektive in ravni, z nenadnimi preskoki iz sedanjosti v preteklost in 
590 Sodobnost 2025
Portret Milana Jesiha Boris A. Novak
iz predprihodnosti v virtualni večni zdaj pesniškega jezika pa stori, da se 
v živo zavemo smrtnosti in v isti sapi enkratne, neponovljive, čudežne 
vrednosti slehernega trenutka. Zgovoren primer je naslednja pesem iz 
Sonetov drugih (1993, str. 47):
Večeri se. Baker zlat zatona
samoten se gasi na robu dneva
na hribih kot okrvavljena krona.
Ona in on na vrtu tiho jeva
pod šumotanjem zelenečih vej
ljubezen, jed brez časa in spomina;
on sem usedel se nasproti njej
in se strmiva. Slast je bolečina
in rana in že hkrati brazgotina.
Veter, ki je zastal, hiti naprej
skoz vrt, in z vlažno vrečko po obrazih
nalahno, nehote naju oplazi;
refleksno, hip neznaten, zamiživa;
in že je noč, velika, nezmerljiva.
   
Lepa, presunljiva pesem! In čeprav v zvezi z Jesihom kritiki hvalijo pred vsem 
njegovo jezikovno mojstrstvo, pesnik sam pa tudi zanika avtobiog rafsko 
ozadje ter trdi, da je poezija imanentno in eminentno jezikovna dejavnost, je 
v njegovih zbirkah mogoče najti čudovite ljubezenske pesmi, ki jih odlikuje 
svojevrsten tih, pridušen, decenten in zato toliko močnejši čustven ton.
Sklepna pesem Jesihovih Sonetov (1989, str. 93) je postavljena v oklepaj, 
s tem znamenjem pa nakazuje, da ne gre za direktno pesniško “iz­poved” 
in “pris­podobo”, temveč za avto­refleksijo, ki lastne pesniške postopke 
izpostavlja ironičnemu preizpraševanju. Pesnik razgrinja proces pesnjenja. 
Postopek tovrstnega samopremisleka je tipično postmodernističen: pesnik 
opazuje samega sebe pri delu ter premišljuje o naravi pesniške forme, v ka­
teri pesni; v tem primeru lahko govorimo celo o avtocitiranju. Gre torej za 
sonet o sonetu, zrcalno podvojitev soneta, ki osvetli vso zgodovino forme 
in pesnikov lastni ustvarjalni postopek. Obenem Jesih senzibilno, s pla­
stičnimi podobami nakaže, da je med pesniškim ustvarjanjem n emogoče 
zasledovati samega sebe, zato se ta samopremislek paradoksalno, a logično 
konča v nevednosti, sladki izgubljenosti nerazumevanja lastnega početja. 
Kot da nekdo diktira “neznane verze mi z obrobja sanj”. Ko se pesnik zbudi 
Sodobnost 2025 591
Boris A. Novak Portret Milana Jesiha
iz spanca, se ničesar ne spomni: “Buden ne vem ne teme ne besed.” Pravkar 
citiranemu, predzadnjemu verzu pa nato sledi emfatični vzklik proslav­
ljanja Poezije in Soneta kot kristalne pesniške oblike: “A je, pod zvezdami, 
je tak sonet.)” Ob vsej jesihovski ironiji je ta pesniška izjava tudi skrajno 
resna, zavezujoča, po svoji kozmični vertikali tudi izrazito simbolistična. 
Tudi verza “saj roža je bila v imenu rože, // celo srce v rečenosti srca” izražata 
simbolistično vero, da pesniška beseda izraža Resnico Srca in Sveta. Post­
modernistični postopek citiranja (tu naslova romana Ime rože Umberta 
Eca) je imenitno sintetiziran s simbolističnim izrekanjem Neizrekljive ga. In 
čeprav pesnik ne more izreči Neizrekljivega, ga opremi z atributi, ki sodijo 
v tradicionalno metafiziko, pri tem pa ideje opremi celo z velikimi začetni­
cami: “neznani verzi” so namreč “Obenem Luč, Lepota in Resnica”. Izjava, 
ki bi v pesmi kakšnega manj nadarjenega pesniškega amaterja zvenela kot 
nepoetična platonistična patetika, pri Jesihu zveni polno in prepričljivo 
prav zaradi konkretnosti pesniških podob “grizljanja svinčnika” ter humorja 
in avtoironije. Prisluhnimo tej mojstrski hvalnici čudežu pesnjenja! 
(Grizljal sem svinčnik ves preljubi dan
in silil se z eno samo vrstico,
kakor da bi z neba vabikal ptico,
naj pride sest mi na odprto dlan,
pa nič; a bežni spanec je doklical,
ko sem sede zakinkal poklapan,
neznane verze mi z obrobja sanj 
– Obenem Luč, Lepoto in Resnico –,
da sem samo strmel pobit pobožen,
pred silo, ki je budnost ne pozna,
saj roža je bila v imenu rože,
celo srce v rečenosti srca …
Buden ne vem ne teme ne besed.
A je, pod zvezdami, je tak sonet.)
Štiri leta po izidu Sonetov, ki so nemudoma očarali ljubitelje poezije in 
korenito spremenili slovensko pesniško pokrajino, je Jesih leta 1993 izdal 
Sonete druge, ki so utrdili, obenem pa razširili in obogatili poetiko, s katero 
je epohalno zaznamoval obdobje postmodernizma. Njegov pesniški jezik 
je na ploden način razpet med čudežno vsakdanjost življenja in Lepoto, 
592 Sodobnost 2025
Portret Milana Jesiha Boris A. Novak
ki seva skoznjo in dosega simbolistične višave. Primer upesnjevanja kon­
kretne življenjske stvarnosti je naslednji iz Sonetov drugih (1993, str. 83):
Ves dan sem živel. Najprej sem zarana
pogledal, kaj se včeraj je spisalo
(ukrotil patos: strast se piše z malo),
šel ven, koder vrvela je Ljubljana,
na trgu videl lepe ženske mlade,
kupil sardele, jih doma zalil,
avtor postal kozarčku marmelade,
bral in podremal in se zbudil živ
in živel še naprej. Proti večeru,
kakor sem bil se pravi čas nameril,
sem krog vratu zadrgnil si kravato,
se nadišavil in odšel v teater.
Komad je bil puščoben in neslan.
Spil šardonejček. Živel sem ves dan.
Simbolistično vertikalo nedosežnosti in večnosti, prisotnosti­in­nedotak­
ljivosti spominov, odsotnosti­in­stvarnosti sanj izreka čudovito nežen, 
a obenem tudi duhovit sonet (1989, str. 63):
Sanjam spomin, a se spominjam sanj?
Slavci žgolijo ob počasni reki
in nizko v glavi v forte vstaja neki
oddaljen glas, od težke sle teman,
da me s podobo iz kresnic premoti –
lebdi dekle, ki ljubim jo od zmeraj,
z drugega brega lahna mi naproti:
bosa po vodi, bela iz večera,
s krilom do pet, vendar si ga ne zmoči
(kaj v igri z njim počenja vetrov sin!),
prav sem prihaja, milo vseh milin,
s cvetlico v roki in pogledom žgočim,
ki zdaj ga, in nasmeh, zlahka razločim –
te sanje pomnim, sanjam ta spomin.
Sodobnost 2025 593
Boris A. Novak Portret Milana Jesiha
Ni pesnika, ki bi znal na tako naraven, presenetljiv in poetičen način “so­
­in­zoperpostaviti” (termin ruskega strukturalista J. M. Lotmana) banalno, 
smešno vsakdanjo stvarnost in vertikalo prvih­in­poslednjih reči:
Popoldne sem, omotičen od vina,
zaspal na vrtu. Z bosimi nogami
po nebu sem tacal; tačas na rami
je papagajček lahek, dih spomina,
mi šepetal v uho pornografijo,
da so na usta sedale čebele
mi iz nasmeha pit in da so rdele
nedolžne oblačice sramežljivo.
Predramil sem se, ko zašlo za griče
je blago sonce in kot z ognjem v rano
trd hlad mi je za srajco segel z roko:
prazno vesolje nad menoj globoko
je vase že bilo vsesalo ptiče
in je, neznansko, zevalo nad mano.
Tako kot Sonete je Jesih tudi Sonete druge sklenil s sonetom, ki ga je postavil 
med oklepaj (str. 110). Tudi tu imamo na delu simbolistične vertikale – 
tišino, ki “šine iz utajenega spomina,” in “dom v neizrečenosti daljav”. 
Zato nas ne bo presenetilo, da je tudi zadnji sonet zbirke Jambi (2000) 
postavljen v oklepaj. Ta zbirka pa ne obsega le sonetov, temveč tudi pes­
mi v kitični obliki samih štirivrstičnic, najpogosteje zgrajenih na samih 
štirivrstičnicah, pogosto tudi na kvadratu štirih štirivrstičnic. Gre tudi za 
nosilno kitično obliko zbirk Mesto sto in Tako rekoč, ki sta obe izšli leta 2007. 
Uvodna pesem knjige Mesto sto je po stvariteljski pesniški gesti graditve 
mesta izjemno duhovita in očarljiva, sporočilno pa po eni strani izraža 
Mila novo predanost mestu kot najbolj človeški obliki življenja (v) skupno­
sti, po drugi in tretji in stoti strani pa stvariteljsko moč pesniške domišljije, 
domišljije kot stoternega doma (str. 5):
Brž ko prispem – ni daleč, še v Evropi –,
že vtem, ko se iztovarjam,
mesto postavim – kam pa naj izstopim? –;
zasilen kolodvor, nekaj bulvarja,
594 Sodobnost 2025
Portret Milana Jesiha Boris A. Novak
onkraj obris hotela neskončan
(zadošča: ne bi dvakrat ga pogledal,
še kdor bi moral mimo slednji dan),
ti, pošta, stopi zraven za sosedo,
na obakraj steci, sklenjena zidava:
vse hiše kot en pomnožen obraz
– kakor je jata en golob, ki vzplava
stoteren prhutaje srat na nas
(nas: ker stojim, s kovčkom pri nogah, sam
 za vseh svetov vse tujce tujec) –;
še suh cingljajcelj tramvaja dodam
za grund vedute; in poimenujem,
kar se mi zdi, da gledam vseokoli,
z latinskim vodnatim imenom starim,
v spomin potaknjenim otroku v šoli,
in v to neznano zložno zaviharim. 
Ta pesem na najlepši možni način pove, da je MESTO zmeraj STO, stoter­
no, da se v mestu naša posebna identiteta postoteri in smo torej v mestu 
s stoterimi drugimi življenji in usodami sicer omejeni, a tudi stoterno večji. 
Tako pesnik “mesto postavi”, nato pa “v to neznano zložno zavihari”. 
Tako je Milan viharil po pesniško razviharjenem in zahvaljujoč njegove­
mu humorju neskončno pisanemu centru sive, socialistične, provincialne 
Ljubljane v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja, naj se 
po jesihovsko poigram z besedami: MESTOLETJA. In tako sva pod mar­
šalskim vodstvom Milanovega humorja viharila po starem Sarajevu na 
pesniškem festivalu, ki ga je organiziral najin prijatelj, žal pokojni pesnik 
Josip Osti, v istem sivem, socialističnem, a neskončno idiličnem času pred 
našim poslednjim štetjem – pred vojno in obleganjem Sarajeva.  
Moderna in postmoderna upesnitev razmerja med pesnikom – oziroma 
širše: posameznikom – in družbo ne more mimo epohalne uprizoritve 
mesta kot življenjskega prostora anonimnih množic v poeziji Charlesa 
Baudelaira. V drugi izdaji prelomne zbirke Rože zla leta 1861 je Baudelaire 
prvotnemu izboru stotih pesmi, ki je bil nasilno iznakažen s sodno pre­
povedjo šestih pesmi, dodal cikel Pariške slike, pomemben zaradi tematike 
velemesta. Pariz je bil eno izmed prvih mest, ki je doživelo to globoko 
metamorfozo. Z nastankom velemest se je seveda spremenil tudi položaj 
Sodobnost 2025 595
Boris A. Novak Portret Milana Jesiha
posameznika: industrijska revolucija 19. stoletja je povzročila nastanek 
t. i. “množične družbe”. Motivi urbanega in industrializiranega okolja, ki 
prej niso bili “upesnitve vredni”, na ta način dobijo domovinsko pravico 
v poeziji, kar je ena izmed inovativnih Baudelairovih zaslug za zgodovino 
evropske poezije. Prav ob teh pesmih je nemški filozof Walter Benjamin 
v sijajnem eseju O nekaterih motivih Baudelairovih Rož zla razvil analizo 
spremenjenega položaja umetnosti v času množične družbe: v odnosu do 
množice – fenomena, ki je sad industrijske družbe 19. stoletja – je pesnik 
“flaneur”, sprehajalec, opazovalec, ki uživa v svoji obrobni vlogi. Benja­
min lucidno pravi, kako klišejska ljubezen “na prvi pogled” v množični 
družbi izgubi svojo sladkobno neproblematičnost in postane ljubezen 
“na zadnji pogled”, saj se usodi oseb, ki sta se za trenutek srečali s pogledi, 
nikoli več ne bosta križali; namesto razvodenele “romantične” ideologije 
večne ljubezenske sreče Baudelaire torej vzpostavi ljubezen kot trenutek, 
zaznamovan s smrtjo, kar najbolj prihaja do izraza v sonetu Za Mimoidočo.
Zdaj pa prisluhnimo jesihovski upesnitvi tega motiva v zbirki Mesto sto, 
ki je izšla natanko 140 let po objavi cikla Pariške slike. Skozi več pesmi 
se v variacijah ponavlja občutje, ki ga na način definicije že z začetnima 
verzoma uvaja pesem na str. 69: “Mesto je tuje. Mesta so vsa tuja. / Mesta so 
pravzaprav tujota sama.” Izrazito jesihovski je lirski monolog, ustrezno 
označen z navednicami premega govora (str. 73):
“Živim v predmestju v sobici najeti.
  Tako se pričakuje,
 da tujec živel bo na tujem –
tuj tloris, mebel tuj, tuji predmeti,
vključno z zrcalom in kretenom v njem 
– ki spake in jezik in prezir mu kaže –; 
v tujem jeziku iz knjižne stelaže
tujih duhov zbor glumi, zdaj objem
in strast, zdaj mržnjo in strast, zdaj strast in smrt.
V še globlje tuje okno se odpira,
z znucano rimo v tuji mrzli vrt
in v vselej tuji tuji čas večera;
v robidju vrtnic, z žico ogolelim,
in v nebu, polnem zvezd: sam nič brezdušen.
 Če oči zaprem in se odselim:
povsod je tuje in doma najtujše.”
596 Sodobnost 2025
Portret Milana Jesiha Boris A. Novak
Antologijski je zadnji verz, ki mu grozo podeljuje tudi duhovita besedna 
igra: “Povsod je tuje in doma najtujše.”
Jesihov najbližji pesniški kolega in prijatelj Ivo Svetina je lucidno inter­
pretiral imaginarij in sporočilo zbirke Mesto sto v nadvse pohvalni kritiki 
z odličnim naslovom Urbanist Milan Jesih, kjer med drugim beremo (2008, 
str. 64): “Pesnikova edina naloga je, je menil Mallarmé, da si v samoti iz­
kleše GROBNICO. Milan Jesih se ne meni za to Mojstrovo misel, saj on 
v samoti piše mesto, Mesto sto. Mesto, izsanjano nekje na relaciji med 
Gogo in Ljubljano.” 
Naslov pesniške zbirke Tako rekoč je tudi tipično jesihovski, saj postavlja 
lastne pesniške izjave pod narekovaje, realnost pa v oklepaj umetniške 
kvazirealnosti, kar je gotovo v skladu s fenomenološko estetiko, še bolj 
pa z večplastnostjo pesniškega in še posebej Jesihovega jezika. Tudi tu so 
objavljene antologijske pesmi v širokem razponu od diktature domišljije 
in humorja do presunljive nežnosti in ranljivosti, kar vse se pri Jesihu na 
mojstrski in pretresljiv način prepleta. Naj kot glasnogovornica diktature 
domišljije in humorja spregovori naslednja pesem (str. 8):
Jaz vérujem v vélikega praptiča,
ki v pumparicah po pradavni modi
ošaben po dvoriščih zložno hodi
in ga kokošji kokodajs veliča;
in verujem v njegov dvomljivi prav,
kadar pod nebes z gnoja kikirika,
kot bi se v kikirika slast zažgal,
da izblini se za hip slepeča slika,
pa dolgo se, prafeniks, spet oveda,
kot slednje bitje, ki prihaja iz niča,
in se ove in sebe in pogléda 
zbora, ki s kokodajsom ga veliča –,
v vélikega praptiča izrekam credo 
– golič negoden, ves svoj vek v plenicah –,
v njegovo silno prvo prabesedo,
ki z njo me iz da grla je izklical
biti na časa vselej skrajni rob;
v ptiča, ki brusi kljun ob led sred zime
onkraj dežel in tokraj prispodob
in enkrat samkrat kavsne in že ni me.
Sodobnost 2025 597
Boris A. Novak Portret Milana Jesiha
Eden izmed najbolj tematsko šokantnih, a umetniško presenetljivo plodn ih 
“projektov” je Jesihova zbirka Maršal (2017), kjer naslovna figura ne pomeni 
nikogar drugega in nikogar manjšega kot edinega jugoslovanske ga maršala. 
Čeprav je poimenovan le po svojem vojaškem rangu – ki ga je, mimogrede, 
Josip Vidmar predlagal na Drugem zasedanju AVNOJ­a  (Antifašističnega 
sveta narodne osvoboditve Jugoslavije) v Jajcu leta 1943  – ne more biti 
no benega dvoma, da gre za Josipa Broza Tita, Vrhovnega komandanta Na­
rodno osvobodilne vojske in partizanskih odredov Jugos lavije v drugi sve­
tovni vojni, generalnega sekretarja Komunistične part ije oziroma poznejše 
Zveze komunistov Jugoslavije in doživljenjskega predsednika nekdanje 
skupne države. Pod peresom kakšnega pesniškega diletanta bi taka tema 
zdrsnila bodisi v slepo občudovanje ali v zagrizeno kritiko, v obeh primerih 
krepko ideološko začinjeno. Jesih pa z neverjetn im bogastvom čutno na­
zornih detajlov in pesniških podob nariše obdobje Titove vladavine, in sicer 
skozi domiselno vizuro, kako so Tita doživljali navadni ljudje (tu predvsem 
“mati” “lirskega subjekta”, plesalka, zaljubl jena v Maršala), kar omogoči po 
eni strani poetične, po drugi strani pa neskončno smešne situacije in prizo­
re. Jesihov jezik tu na mojstrski način preigrava vse mogoče jezikovne regi­
stre, vključno z značilnim slo varjem socialističnega štetja, razpetega med 
banalno, a čudežno r ealnost in napihnjeno retoriko ideologij e. To je tema, 
ki jo je zmogel s tako j ezik ovno bravuroznostjo in umetniško večplastn ostjo 
upesniti le Milan Jesih. Pris luhnimo prvi pesmi (str. 7):
 Maršal si dni davno minule
mizico bil privlekel je iz hiše,
reže si h kruhu špeha in čebule,
nožiček si ob irharice briše
 – napev nemara komaj slišen 
s harmonike v junijskem vonju lip
z bližnjega vrta traja kratek hip
in spet umolkne, da je zdaj še tiše –;
  če uslikam predenj
  zvrhan poliček,
prizor je še bolj poln, še bolj poveden
 in dosti bolj resničen.
Tako ga opazujem tam sedeti,
 našega ljubega maršala,
pred pičlimi šestdesetimi leti.
 Za ta pogled, nebesa, hvala. 
598 Sodobnost 2025
Portret Milana Jesiha Boris A. Novak
Umetniška gesta IRONIJE, ki jo je Hegel ostro kritiziral pri najbolj radi­
kalnih nemških romantikih (npr. E. T. A Hoffmannu, avtorju domišljijsko 
bogatih in srhljivih pravljic ter romana Doživetja mačka Mura), je v Milanu 
Jesihu dobila svojega velikega mojstra! (Dobro bi zvenela zanj oznaka Veliki 
mojster prostoironične lože!) 
Značilno za ozke prostore naših subalpskih dolin pa je, da si niti v času 
ustavno razglašene demokracije in svobode izražanja naš domnevno tako 
svobodoljubni kulturni prostor ni upal pohvaliti Jesihovega Maršala tako, 
kot bi si zaslužil. Kajti bolje je biti previden, nikoli se ne ve, kaj si utegne 
kak skrit maršaloljub misliti o smešnih detajlih portreta Velikega Vodje ali 
pa – še huje – kaj utegne kak današnji maršalofob, sevé nekdanji maršalofil, 
ukreniti zoper restavracijo Maršalovega kulta, brrr … 
Zbirka Lahkoda (2013) sledi tonu Maršala in ga – neverjetno, le kako 
je to mogoče, a lahkoda! – preseže po popolni, popolnoma nori, divji, 
neskončno smešni diktaturi humorja, ironije in avtoironije. Ali obstaja 
kakšen višji poveljniški naziv od maršala? V običajnem svetu in zgodovini 
ne. V jesihovskem jezikovnem kozmosu pa … lahkoda. Pa pojdimo in medias 
res, k pesmi, kjer se oglasi tudi vsedopuščajoči izraz LAHKODA, ki pusti 
biti vsemu, kar je, kakor je, in vsemu, kar ni, kakor v domišljiji in jeziku 
pač je (str. 46):
Moj stric ima tri tete: eno češe 
– lasje so radi fetiš, če si plešec –,
drugo lasa, ne, ker da kaj je kriva,
ampak stric ob vreščanju žensk uživa,
in tretjo s svitom slednji dan pobrije 
– lasek; ga ni na vsej; in dlačka: ni je –,
pa polovi jih ročno in v šopek zveže,
se z njim požene v ure nizke ježe
v pozabo čez prerije in savane
in skoz spomine v tundre, pampe, stepe,
skoz skrite upe in neodkrite epe,
skoz mesta zgažena, vasi požgane,
skoz vse, kar je in bi bilo mogoče,
lahkoda in verjetno in nemara
količkaj več kot zgolj slepilna utvara 
– zgolj zrak, skoz zrak potočen –
Sodobnost 2025 599
Boris A. Novak Portret Milana Jesiha
ga v solzah potočit na srčev grob.
 Potem se peš ob konju črnem
 na gradec k ljubim tetam vrne
jih česat, cukat, brit v jutrove sobe.
Potem ko je s pesniško zbirko ironičnih in neskončno veselih hvalnic okro­
nal zgodovinsko detroniziranega in popljuvanega Maršala, je Jesih storil 
še zadnji in največji prekršek pri upesnitvi še bolj in kar najbolj najbolj 
proskribirane tme, te najbolj črne temè v času politične korektnosti in 
strahopetne defektnosti (str. 37): 
Stara fašistka v svoji borni koči 
zvečer sedi pri borni razsvetljavi,
si v črno šalčko črne vode toči
in vpije v radio: “Daj, ne zajebavi!”
Črne solze drsijo ji po licih,
v kofe ji kapajo in ga grenijo:
“Laží, da na kozlanje gre resnici!
Kaj nam vsiljujejo demokracijo,
ko hočemo brkatca, da bo vladal
odločno, samovoljno, brezobzirno,
orjaka, ki bo vedel, kaj bi rada,
in me ozmerjal kdaj z zabito štirno,
molčati mi ukazal in me ustavil,
če izražala bom voljo ljudskih množic,
me v strahu držal in mi jih naložil
po pukeljnu, če treba, in po glavi,
hvalil, kako je krepka moja kava;
 z menoj počičal po večerji;
z basom, ki sanje vzdramlja, me uspaval;
vso noč me objeto čuval pred vampirji.” 
Kot je bilo razvidno že v zbirki Usta (1985), s katero je Jesih zapustil 
avantgardistično avtonomijo jezika in do skrajnosti zgostil izraz, pod 
 tako mojstrskim peresom tudi skrajna ekonomija izraza izžareva ogrom­
no pomensko večplastnost. V zadnjih letih je Jesih svojo priljubljeno 
600 Sodobnost 2025
Portret Milana Jesiha Boris A. Novak
kitično obliko štirivrstičnic skrajšal in zgostil na dve kitici, formo, ki se 
je mestoma pojavljala že v prejšnjih zbirkah. Ta kitična oblika pa popol­
noma prevlada v knjigi Namreč (2022) in formalno zaznamuje sedanjo 
fazo Jesihovega pesniškega iskanja in raziskovanja: kljub jedrnatosti tega 
kanoničnega, a grafično raznolikega kitičnega okvirja Jesihove “pesmice” 
rade zajamejo celotno življenjsko zgodbo, obenem pa so tako dialoške 
v bahtinovskem smislu trka diametralno različnih življenjskih nazorov 
in pogledov, da jezikovno in sporočilno bogastvo daleč presega obseg 
osmih verzov. 
Integralna razsežnost te dvokvartinske Jesihove pisave postane tudi 
sam prostor: grafična razvrstitev verzov ni zgolj konvencionalna, z “levo 
naslonko” verznih začetkov, ampak so verzi pognani v gibanje, začetki se 
radi umikajo na desno in ustvarjajo zanimive grafične diagonale, predvsem 
pa zdaj med besedami spregovori zamolk, belina papirja, ki ni nikoli praz­
na, temveč vsebuje neizrečena sporočila. Ta postopek pisave bistveno 
razburka tudi verzno ritmiko, saj ustvarja dramatične tišine, iz katerih 
besede črpajo skrivnostne, neizrečene, a jasno slišne besede Neizrekljive­
ga … Oglejmo si primer iz zbirke Namreč (str. 40): 
*  *  * 
 Davi je spet
 na rob
 vsega prišel sedet
 en filozof,
ki se mu zdi očitno najbolj prav,
 če spraševanja o smislu sit
 tam čez z nogami bo bingljal
  in bolščal dol v nebit. 
Ob vsej ozemljenosti in humorju Jesihovega jezika pa velja opozoriti tudi 
na decentno, a izrazno in čustveno izredno močno duhovno vertikalo, ki 
sega od tega sveta, kjer smo za nekaj časa zbrani mi živi, do onega sveta, 
kjer so zbrani vsi tisti, ki jih ni več na našem svetu. V tem smislu premore 
Jesihova poezija naravnost dantejevsko ambicijo in izrazno moč priklicati 
“onstranstvo”. 
Kakor v prejšnjih zbirkah tudi tu Jesih v oklepaje postavi tiste pesmi, 
ki razlagajo njegovo poetiko in sporočilno etiko; uvodna pesem (str. 6) 
Sodobnost 2025 601
Boris A. Novak Portret Milana Jesiha
upesnjuje prav temeljno optiko, da te pesmi izgovarja glas nekoga, ki ga ni 
več in je pesem njegov spomin na čudež življenja:
(Nekoč, saj sem o tem že kaj razkril,
 sem gorko ilo se potepal
 po šumnih vzhodnih velemestih,
 po sto in sto milj brezljudnih stepah
in v pristaniščih s tujci vino pil,
poln mišičnih moči in preobjesti.
Kje zdaj so leta – saj po svoje lepa –
  ko sem bil živ.)
Izjemno lepa in poetična v najvišjem smislu besede je zbirka z jesihovs kim 
naslovom Tudi (2024), ki jo je s senzibilnimi likovnimi podobami opremil 
kipar in slikar Mirko Bratuša. Tudi v tej zbirki je mogoče ponovno občudo­
vati izjemen razpon med humornim in ironičnim upesnjevanjem čudežne­
ga vsakdana ter prvimi in poslednjimi stvarmi. Branje teh  pesmi omogoča 
izjemen užitek in služi v čast bogastvu slovenskega jezika. Z božans ko gesto 
jezikovne svobode Jesih spravi v pičlih osem verzov stva ritev sveta (str. 79):
Včeraj, ko se je svet začel – ob štirih,
če nisem kaj neprav na uro gledal –
 in z njim plesnivi kozji sir
in vsem nam ljuba literarna veda
in src nadele avbe si in peče
in za prepih se derete: “ej, vleče, 
 a sem ti rekla, da zapiraj!” –
ob štirih, mislim, in bilo je včeraj.
Tu je tudi pesem, v kateri Jesih oživlja spomin na bufet Šumi, ki je bil 
sveti kraj stvaritve sveta naše uporniške generacije, generalštab slovenske 
umetniške avantgarde in protestnega študentskega gibanja. Prostor je imel 
kvadraturo dnevne sobe, vsak dan pa smo se v njem gnetli kot sardine, še 
posebej od 12. do 14. ure in od 19. do 20.30. Šumi je premogel le tri stolčke 
in pult na sredi, na katerem je rad jezdil Milan Jesih in kričal: “Ves svet je 
en sam bufet!” In kako se tega mitičnega, svetega kraja naše mladosti, ki 
ga žal ni več, spominja Milan Jesih, osrednji pesnik Šumija? Z mladostno 
jesihovsko zajebancijo, takole (str. 35):
602 Sodobnost 2025
Portret Milana Jesiha Boris A. Novak
Edini grizli, ki sem ga kdaj videl,
čemel je v Šumiju za šankom
– leta katerega, ne vem natanko –,
pil žganje in si luščil arašide.
Nihče ga ni poznal in on nikogar,
takšnim smo pravili tranzitna stranka,
 Je bil grizli ali le vloga?
 Ko je odšel, ni tam nič manjkal.
Predlagam bralkam in bralcem, da namesto mojih razlag sami vzamejo 
Jesihove pesniške knjige v roke in jih po kapljicah berejo in prebirajo, mor­
da tako, kot smo svojčas, v hipijevskih šumijevskih časih, brali japonske 
haikuje – po enega na dan. 
Milan Jesih je vsestransko nadarjen književnik, ki del svoje ustvarjalne 
energije posveča tudi prevajanju. Dolgujemo mu vrhunske prevode Puški­
novih pesmi ter ruskih dramskih klasikov – Ostrovskega, Gogolja, Čehova, 
Gorkega, Bablja, Bulgakova in drugih. Že dobrih dvajset let gara tudi na 
ambicioznem projektu: potem ko je Oton Župančič, ki velja za največjega 
slovenskega pesnika prve polovice 20. stoletja, skupaj z nekaterimi drugi­
mi prevajalci prevedel celotnega Shakespeara in s tem opravil pomemb no 
kulturno dejanje, se je Jesih lotil ponovnega prevajanja ključnih Shakes pea­
rovih iger; gre za prevode, ki so pomensko in formalno zvesti izvirniku, ki 
pa izžarevajo sodobno jezikovno in estetsko občutljivost.
Ne nazadnje naj omenim še eno področje Jesihove ustvarjalnosti – 
njegovo ustno poezijo. Ni literata in ni človeka na Slovenskem, ki bi imel 
tako sposobnost jezikovnega improviziranja kot Milan. Njegovi gostilniški 
domisleki so nenapisane pesmi trenutkov, ki jih ta pesnik velikodušno 
trosi v veter časa. Njegove pesniške krilatice in epigrami so zaznamovali 
jezik celotne mlade generacije sedemdesetih let. Spominjam se časa, ko 
smo množično ponavljali Jesihove “štose”, ker so tvorili “šifre” našega 
generacijskega doživljanja sveta ter komunikacijskega prepoznavanja in 
komuniciranja. 
Milana Jesiha poznam že dobrih petdeset let – neverjetno, polovičko 
stoletjeca! – in se zmeraj razveselim, kadar ga srečam. Kajti Milan Jesih 
ožarči ves prostor okoli sebe s plemenitim, človeško širokim in toplim 
humorjem. Nekoč, davnega maja 1975, mi je pomagal z modrimi nasveti, 
ko sva se razšla z mojo Véliko Mladostno Ljubeznijo. Hvala, Milan!
Sodobnost 2025 603
Sprehodi po 
knjižnem trgu
Žiga Valetič
Drago Jančar:  
Zakaj pisati.
Ljubljana: Slovenska matica, 2024.
Rožančeva nagrada je v zadnjih nekaj letih, če ni nastalo dovolj izrazito 
esejističnih zbirk, razširila polje obravnave tako, da se je med nominira­
nimi knjigami znašlo več kakovostnih hibridov, ki so mejili na romane 
(Kramberger) ali potopise (Šteger) ali kolumne (Babačić) ali kulturološke 
znanstvene razprave (Komelj) ali avtobiografske zgodbe (Djilas). Glede na 
letošnje in delno tudi lanskoletne trende se zdi, da se to spet spreminja in 
da se klasična esejistična forma z neko zgledno srednjo dolžino – angle ško 
govoreči svet bi takšnemu revijskemu izdelku rekel longread – spet krepi in 
postaja celo močnejša kot kadar koli v zadnjih tridesetih letih. V trenutku, 
kot je ta, se s knjigo esejev (in drugih zapisov) vrača tudi Drago Jančar, 
ki je nagrado prejel že trikrat; bil je prvi nagrajenec ob njeni ustan ovitvi 
s knjigo Razbiti vrč (1993), že dve leti zatem z Egiptovskimi lonci mesa (1995) 
in desetletje pozneje z Dušo Evrope (2006). Skozi leta se je sicer pokazalo, 
da je Rožančeva nagrada med redkejšimi, kjer so pogovori med nomini­
rankami in nominiranci celo bolj dragoceni od pričakovanja nagrade, in 
zadnji dve leti lahko osrednji dogodek in pogovor spremljamo tudi na 
RTV­jem portalu MMC.
Jančar, ki je sicer mojster forme in izpovedno­dokumentarne dramatur­
gije, se po drugi strani ne odmika pretirano od vsebinskih nastavkov izpred 
treh desetletij, četudi se tudi tokrat to zgodi posodobljeno, s komentarjem 
604 Sodobnost 2025
Foto: Roman Šipić
Drago Jančar: Zakaj pisati Sprehodi po knjižnem trgu
aktualnih dogodkov in idej, ki prežemajo lokalni ali pač širši prostor. Še 
več … skoraj bi lahko rekli, da knjiga vsaj na nekaj mestih prinaša sežetek 
osrednjih tem njegovega esejističnega opusa in dokončno ovrednotenje 
lastnih idej tudi za nazaj: najprej Srednja Evropa, potem (izrecno) kultur­
na nostalgija po skupnem jugoslovanskem prostoru in nato še komentar 
političnega duha doma in v svetu skozi razmisleke o literaturi. V naslovu 
Zakaj pisati bi na prvo žogo lahko iskali poskus odgovora Dijani Matković 
na avtofikcijsko­esejistični roman Zakaj ne pišem, dejansko pa se v eseju 
nakaže odmik iz političnega v literarno, za katerega se je avtor, kot pojasni 
v nadaljevanju, še toliko bolj preudarno odločil po razrastu spletnih foru­
mov in neskončno lahkega komentiranja vseh in vsega. Hkrati je to naslov 
uvodnega teznega eseja, ki je najdaljši v  knjigi in v  katerem razpravlja 
predvsem o tem, da literatura ne sme biti politika: “Angažirana umetnost 
namreč ni agitacija.” Pri tem citira tudi Sartra, in pravi, “da se kvaliteta 
proznega dela prepozna v slogu. Brez slogovne, jezikovne, estetske moči 
to pač ni literatura, ni umetnost.” Zaveda se tudi tega, da literatura lahko, 
ne da bi to hotela, postane politika, kar podkrepi s primerom postavitve 
njegove drame Veliki briljantni valček v bolgarski Sofiji, kjer so želeli spre­
meniti ime enemu izmed glavnih likov, na kar pisatelj ni pristal; komad so 
nato umaknili iz repertoarja, šele pozneje pa je izvedel, da so ime nasilnega 
bolniškega strežnika Volodje želeli spremeniti, ker je bilo enako ime sinu 
kulturnega ministra, ne pa na primer zato, ker bi bilo preveč rusko. Podob­
no zanimivih anekdot iz dolgoletne pisateljske poti so polna tudi ostala 
besedila, predvsem krajša, ki se nizajo od sredine knjige naprej.
Esej Resnična strašna zgodba se začne z avtorskimi izvodi prevedenega 
romana, ki so po pošti prišli iz Kijeva dan pred ruskim napadom na Ukra­
jino. V eseju, ki je nastal v prvih tednih te vojne, najprej išče vzporednice 
s krutostmi ob razpadu Jugoslavije, nato pa se nasloni na Gogoljevo zgod­
bo s  fantazijskimi elementi Strašno maščevanje, ki govori o  bratomoru. 
 Pismo o literaturi, demokraciji in Evropi je nastalo kot odgovor nizozemske­
mu pisatelju Arnonu Grunbergu, ki je več kolegov povabil k debati o teh te­
mah, beremo pa ga lahko tudi kot krajši uvod v Jančarjevo najbolj značilno 
temo, ki jo še enkrat, tokrat morda dokončno, obdela pod naslovom Bil je 
čas za Srednjo Evropo. “Zanimivo je, da je debata o Srednji Evropi od vsega 
začetka pritegovala predvsem ustvarjalce iz sveta literature. Zgodovinarji 
in politiki so imeli na ta fenomen bolj stvarne poglede,” opaža s časovne 
distance in se ob tem vrne tudi k lastnemu eseju Srednja Evropa – ideja ali 
preteklost iz leta 2002, predvsem pa k eseju Čeha Milana Kundere Tragedija 
Srednje Evrope, ki je leta 1956, po napadu Sovjetske zveze na Budimpešto, 
Sodobnost 2025 605
Sprehodi po knjižnem trgu Drago Jančar: Zakaj pisati
sploh zanetil ustvarjalni premislek o tem politično­geografskem področju. 
Ironija, kot jo odkriva Jančar, je v tem, da so nekoč “postavljali ograje, da 
ljudje iz madžarske države in njenega srečnega socializma ne bi mogli 
zbežati na Zahod v gnili kapitalizem. Zdaj jih postavljajo, da nezaželeni 
tujci ne bi mogli po svoji volji vstopati na Madžarsko in v srečno Evropo.” 
Govori seveda o zaprtih mejah za begunce z Bližnjega vzhoda, pri čemer je 
Madžarska potegnila najbolj rigorozne poteze. V enem poznejših zapisov 
Jančar obišče tudi Azilni dom na Viču v Ljubljani in več dni empatično 
vztraja v navezovanju stika s prišleki. Tja pride obremenjen s političnimi 
interpretacijami begunske krize, pri čemer levi politiki polaga besede 
v  usta, o desni pa do neke mere tudi dvomi (verjetno zato, ker ni bila 
zares skladna s politiko evropske desnice, temveč je bila bliže madžarski 
interpretaciji), na koncu pa vsaj v bežnih vzorcih razgrne nekaj od redkih 
usod mladih moških, ki se mu odprejo. 
Še globlje v  levo­desno shizmo zakorači v  tekstih, ki obravnavajo 
post( jugoslovanski) kulturni prostor. Zapelje ga namreč izrazita nostalgija 
po nekdanji raznolikosti in obenem povezanosti. Začne v eseju Luč z juga 
in umetnost proze s spomini na Makedonijo, na kraj Vranje in na leto, preži­
veto v Jugoslovanski ljudski armadi. Tam je prebiral dela srbskega pisatelja 
Borisava Stankovića (1876–1927), nato pa je s približno sto strani dolgo 
študijo zmagal na natečaju ob stoletnici rojstev Ivana Cankarja, Vladimir­
ja Nazorja in Bore Stankovića. Šele po tej nagradi so ga začeli objavljati 
tudi v Sloveniji, kjer so bila, za nekdanjega zapornika, vrata založb poprej 
zaprta. Nostalgija se dokončno razmahne v besedilu Arhipelag Jugoslavija, 
kjer prizna, da ga je že Predrag Matvejević nekoč označil za jugonostalgika, 
a dodal, da v “kulturnem pomenu”. Jančar se strinja: “Jugoslavija je bila 
diktatura, res pa veliko svobodnejša od drugih komunističnih držav,” in 
nato našteva, kaj vse se je smelo v Jugoslaviji objavljati, uprizarjati in kritič­
nega snemati (filmski črni val). “Toda če bi kdo hotel ustanoviti politično 
stranko ali od režima povsem neodvisen in kritičen časopis, bi se znašel 
v presneto resnih težavah – če ne kar v zaporu. Odprte meje in kulturne 
svoboščine niso pomenile tudi politične svobode.” 
Naslednji vinjeti Dve srečanji in Pisateljski kongres v  Maastrichtu nas 
in  medias res postavita v čas protestov za četverico JBTZ in v čas grozot 
v   Bosni, le da oriše boje, ki so jih pisatelji vzporedno bíli v pisateljskih 
krogih, na mednarodnih srečanjih in na primer v združenju PEN. K ideolo­
gijam in političnim vrednotam se vrne v besedilu Pisatelj kot kustos neke 
razstave, v katerem se spomni, kako hitro so se zbrali politični somišlje­
niki z desne strani, ko je v drugi polovici devetdesetih kot pisatelj dobil 
606 Sodobnost 2025
Drago Jančar: Zakaj pisati Sprehodi po knjižnem trgu
ponudbo, da si zamisli razstavo Slovenci v 20. stoletju. Izbrali so si obdobje 
od leta 1945 do prvih demokratičnih volitev, obravnavali pa naj bi “zamol­
čane in pozabljene téme novejše slovenske zgodovine”. Takrat se jim je 
zdelo, da so za vselej obračunali s soc­komunizmom oziroma s “temno 
stranjo meseca”, kot so to označili, dvajset let pozneje pa ugotavlja, da se 
v javnem diskurzu o tistem času še vedno govori s sklicevanjem na anti­
fašizem, nič pa o diktaturi. “Sklicevanje na antifašizem tu nič ne pomaga, 
kajti neizpodbitno velja pravilo: vsak demokrat je antifašist, ni pa vsak anti­
fašist že demokrat.” V dialogu z “neizpodbitnim” morda lahko dodamo, 
da pri trenutni skrajni desnici, ki se krepi v Evropi, lahko vidimo še nekaj 
drugega: fašist – četudi se formalno okliče za demokrata – strogo neguje 
le avtokratske ideale vladanja. 
Toda političnih vrednot kot takih nima smisla kritizirati, ljudje jih za­
govarjamo zaradi takšnih ali/in drugačnih življenjskih izkušenj. Izkušnjam 
pridejo interpretacije le redko do živega, vsak namreč doživlja življenje, 
druge ljudi in svet po svoje in z osebno ter družinsko prtljago na ramenih. 
V tem smislu je tudi zbirka esejev Zakaj pisati dragocena, saj je v njej že 
zaradi odlične artikulacije dovolj polemične vsebine tako za drugačemisle­
če kot za istomisleče. Edino, kar sem mogoče pogrešal, so bile ženske 
(podobno kot sem jih pogrešal v nagrajeni esejistični zbirki Uroša Zupana 
o največjih slovenskih pesniških imenih Znamenja v kroženju). Ne zaradi 
kvot, pač pa zaradi širine, globine in življenjskosti. Tudi v tem esejih se 
ženske pojavijo le kot družabnice, žene, ljubice in prostitutke, za bežni hip 
se zraven prikradeta zgodovinarka in pisateljica. Vsi, ki imajo kaj velikega 
in modrega povedati o umetnosti, politiki in zgodovini, so v tukajšnjem 
vesolju moški. Ali pa gre le za odtis časov, kot so bili?
Sodobnost 2025 607
Sprehodi po 
knjižnem trgu
Majda Travnik Vode
Lucija Stepančič:  
Kar od nekod.
Novo mesto:  
Goga ne (Literarna zbirka Goga), 2024.
Že po prvih prebranih poglavjih postane jasno, da naslov  – Kar od ne­
kod – izjemno točno povzema temeljne značilnosti romana: svojevrstno 
neulovljivost, igrivost, subverzivnost, alogičnost in vitalizem. Takoj od 
začetka naletimo tudi na za slovensko literaturo nekaj netipičnih notranje­
formalnih lastnosti, humor, vitalizem, parodično distanco in sprevračanje 
ustaljene optike (v svetovnem merilu je bila zadnja velika smer, ki je pora­
jala takšno pisavo, postmodernizem). Skratka, od daleč se zdi, da substrat 
romana lahko poskusimo primerjati s  tistim posebnim, nevsakdanjim 
odnosom do sveta, ki ga Mihail Bahtin v svoji v razpravi Problemi poetike 
Dostojevskega imenuje karnevalski odnos in o katerem zapiše, da je zanj 
“značilna močna poživljajoča in preobražajoča sila ter neiztrebljiva trdo­
živost”. Ena od glavnih lastnosti karnevala (resničnega in fikcijskega) je 
tudi povzdigovanje nizkega in poniževanje visokega: “Obred razkronanja je 
nasproten obredu kronanja: s tistega, ki naj bi se ga razkronalo, se potegne 
kraljevska obleka, sname venec, odvzamejo se mu vsi drugi simboli oblasti, 
tepe se ga in zasmehuje.” Vendar je treba hkrati kategorično poudariti, da 
karneval v nobenem trenutku ni agresiven: “Karneval ničesar ne absoluti­
zira, ampak razglaša veselo relativnost vsega.” 
Lucija Stepančič je v  preteklosti brezkompromisno “razkronala” in 
relativizirala številne družbene ter zasebne in intimne tabuje, pri čemer 
608 Sodobnost 2025
Lucija Stepančič: Kar od nekod Sprehodi po knjižnem trgu
je zlasti pomenljivo, da se v svojih delih kot ena redkih slovenskih avtoric 
nenehno poigrava s tabujem smrti, ki je tudi sicer ena najpogostejših tarč 
karnevalskega (po)smeha. Razgrajevanje koncepta smrti (in znotraj tega 
zbliževanje visokega in nizkega) je za avtorico značilno že vse od njenega 
prvenca, zbirke kratkih zgodb Mrtvaki in šlagerji (1997), nanj pa naletimo 
tudi v skoraj vseh poznejših romanih in kratkih zgodbah, med drugim na 
primer v obešenjaški Smrti na ajžlju iz kratkoprozne zbirke Tramvajkoman­
da, v kateri se avtorica ponorčuje iz smrti viteza Erazma Predjamskega, 
ki naj bi po izročilu umrl na stranišču. Do skrajnosti zabrisano mejno 
območje med živimi in mrtvimi je tudi izhodišče in osrednja dogajalna 
platforma avtoričinega predzadnjega romana Naj me kdo zbudi, v katerem 
naletimo na reinterpretacijo starega motiva mrliča, ki pride po ljubico, le 
da v romanu “lepi pogubljenec” Alessandro, ki je mrtev “tristo ali petsto 
let”, svoje ljubice, štajerske študentke umetnostne zgodovine, ne odvede 
v pekel, ampak z njo potrpežljivo, v maniri sentimentalnega ljubimca in 
raztresenega bonvivana, tava po Firencah in Štajerskem. 
V središču avtoričinega zanimanja je skozi celoten opus tudi koncept 
užitka, zlasti seksualnega, v romanu Kar od nekod, ki ga lahko vsaj deloma 
označimo tudi kot “generacijski roman”, pa se pisateljica lucidno loteva 
tudi rušenja (glasbene) institucije, za katero do zdaj niti nismo vedeli, da 
je že okostenela in zrela za pokop – punk glasbe. (Pisateljica – akademska 
slikarka in restavratorka – se je sicer že večkrat ponorčevala iz različnih 
“poglavij” klasične umetnosti.) 
Roman Kar od nekod je zanimivo primerjati z  romanom Sebastijana 
Preglja V Elvisovi sobi, saj se tudi v njem avtor vrača v osemdeseta leta 
preteklega stoletja. Romanoma je skupno ime glavnih junakov, Jan, to, 
da oba Jana poslušata alternativno glasbo (Pregljev težkometalsko sku­
pino Iron Maiden, Jan iz Kar od nekod punk) in bereta roman Mojster in 
Margareta, sicer pa si deli tako po slogu kot vzdušju skoraj ne bi mogli 
biti bolj različni. Medtem ko je Pregljev slog skrajno stvaren in lapidaren, 
neposnemljivi, gibki slog Lucije Stepančič prekipeva od pomenskih nians 
in najrazličnejših vsebinskih obratov in variacij, poleg tega pa (v skladu 
z  veselo relativnostjo vsega) niha med pogovornim in visokoknjižnim 
registrom. Jezik ima v njeni pisavi tako pomembno vlogo, da postaja njen 
osrednji pečat in pripovedno gibalo: poraja in preraja narativno tkivo, se 
preliva v fabulo in se staplja z njo, burka domišljijo in priklicuje občutje 
rabelaisovskega vitalizma. Logično: karneval ni absolutističen, zato tudi 
karnevalska pisava ne more biti rigidna, nepremakljiva in dogmatična, 
ampak nenehno spreminja svojo podobo. Enako je s  fabulo, tudi te ne 
Sodobnost 2025 609
Sprehodi po knjižnem trgu Lucija Stepančič: Kar od nekod
smemo – in je ne moremo – jemati preveč resno, saj je skoraj na vsakem 
koraku zrahljana in podvržena nepredvidljivemu narativnemu toku. Kdo, 
kdaj, kje, s kom se nenehno spreminja in prilagaja, ponika in vznika v nepri­
čakovanih stranskih rokavih in že hiti naprej. Vendar sredi te “veseloigre” 
tudi v tem romanu zlahka identificiramo tematska jedra, ki zaznamujejo 
že avtoričina predhodna dela: avtoriteta, užitek, umetnost, odnosi med 
spoloma – vse postavljeno pod velik vprašaj. 
Časovni okvir romana torej zajema (socialistična) osemdeseta leta 
preteklega stoletja, in pripoved se – kar glede na zgoraj povedano ni pre­
senetljivo – začne z zabavo. Nekega večera sprva neimenovani ljubljanski 
gimnazijec, ki se ravno začne zavedati samega sebe (zlasti kot seksualnega 
bitja), pospremi sestro na zabavo v luksuzno vilo, last visokega partijskega 
funkcionarja. Vendar z njegovo vlogo sestrine gardedame ne bo nič, saj 
“pridnega maminega fanta, ki staršem na ljubo hodi v glasbeno šolo in zna 
Balado za Adelino zaigrati kot sam Richard Clayderman”, punce na zabavi, 
“šestnajstletnice, ki so razigrano nalite bezljale vsenaokoli”, hitro pošljejo 
v dnevno sobo, kjer se razgleduje po razkošnem pohištvu, med katerim 
opazi klavir. “Očitno so imeli dobro zorganiziran dnevni red. Čez dan iz­
koriščanje delavskega razreda, zvečer pa estetika in vzvišeni občutki.” Ko 
sede in začne igrati Claydermanovo Adelino se – kar od nekod – za njego vim 
hrbtom znajde lokalna punkerska legenda Tomindžeri, ki prisede in še sam 
zaigra, in to Beethovna. Vendar s tem presenečenj še ni konec, saj se izkaže, 
da je vila Tomindžerijev dom, v nadaljevanju večera pa razvpiti punker 
fanta povabi v svoj bend, s katerim namerava čez poletje igrati na hrvaški 
obali in dobro zaslužiti. Ko se za vse to – kar od nekod – razve v šoli, fant 
za vse življenje dobi vzdevek Klajderman, tik pred počitnicami pa se nanj 
prilepi še punca Vesna. Tomindžerijeva skupina se še pred odhodom iz 
Apokalipse preimenuje v Nasmeh in temu primerno prilagodi svoj repertoar. 
Dva člana skupine zato protestno izstopita. Ko prispejo na dogovorjeno 
mesto, se izkaže, da bodo igrali za goste nudističnega kampa. Skupini se 
pridruži še pevka Lili (ki bo kmalu postala Klajdermanova boginja seksa), 
prva skladba, ki jo zaigrajo, je O happy day. Mladi Klajderman pozorno opa­
zuje okolico in kamp, v katerem imajo pomembno vlogo tudi upravnik in 
čistilke, najbolje pa je, da Lili skoraj vsako noč prespi pri njem. Iz Ljubljane 
mu vsake toliko telefonirajo Vesna, sestra in starši; družina se zdi nekoliko 
napeta. Počitniško idilo prekine nenadno Lilijino izginotje in nekaj dni za­
tem prihod policije. Zanimivo je, da se višji policijski inšpektor nemudoma 
še sam sleče in med preiskavo ponosno paradira med nagci. Še nekoliko 
610 Sodobnost 2025
Lucija Stepančič: Kar od nekod Sprehodi po knjižnem trgu
pozneje se izkaže, da je policija bolj kot zaradi Lili prispela zaradi prepro­
dajanja mamil. V kamp slednjič pripotuje še Tomindžerijev oče, partijski 
funkcionar. Klajdermanova poletna zgodba ­ in z njo prvi del romana – se 
zaključita v slogu seks, droge, rokenrol; skoraj nič manj razgibana pa nista 
drugi in tretji del romana (posamični deli sicer nosijo naslove po ženskih 
junakinjah: Lili, Saša, Anja). Prvi del (ki obsega približno polovico romana) 
in drugi del v prvi osebi pripovedujeta moška protagonista Klajderman 
in njegov učenec iz glasbene šole Jan, tretjega pa nekdanje Janovo dekle 
Anja. V drugem delu se dogajanje prestavi v sodobnost in starim junakom 
se pridružijo novi, vendar se notranjestrukturni prehodi (zlasti med prvim 
in drugim delom romana) ne odvijejo povsem brezšivno in tudi pozneje 
dogajanje ne steče na enaki višini kot v prvem delu. Ob prehodih med po­
samičnimi deli se vsakič poraja vtis, kot da smo vstopili v nov roman, saj 
vajeti prevzame (preveč) drugačna zgodba od prejšnje, ob tem pa usode 
začetnih junakov, Tomindžerija, Danila, Marine in Vesne, nekako zbledijo 
in jih je težko razbirati iz meteža ostalega dogajanja. 
Formalno gledano roman torej učinkuje nekoliko razklano, kot celota 
pa kljub temu izzveni osvobajajoče, vedro, izvirno in zabavno ter izpričuje 
avtoričino jezikovno in imaginativno kondicijo.
Sodobnost 2025 611
Sprehodi po 
knjižnem trgu
Urban Leskovar
Kazimir Kolar:  
Onečejevalec.
Novo mesto: Goga, 2024.
Onečejevalec je tretja knjiga pisatelja Kazimirja Kolarja, ki je doslej izdal 
roman Glas noči in kratkoprozno zbirko Zgodbe nekega slabiča, ki mu je 
prinesla nominacijo za nagrado novo mesto short. Pripoved romana One-
če jevalec se vrti okrog enigmatičnega protagonista Theodorja Baumanna, 
s katerim se seznanjamo prek razpršenih in večinoma kontradiktornih 
pričevanj, ki poročajo o njegovih nenavadnih praksah. Protagonist namreč 
s svojim urinom in fecesom načrtno svinja po javnem prostoru: parkiriščih, 
parkih, avtobusnih postajah, pozneje pred njim niso varni niti spomeniki 
in cerkve. Med branjem se začnemo spraševati o smislu Baumannovih de­
janj, a zaman, saj nam lik in njegovi cilji ostajajo skrivnost. Nikoli namreč 
ne dobimo dostopa do Baumanna samega, saj je v pripovedi – čeprav jo 
ključno določa – odsoten. Preostanejo nam le sugestije: pričevanja ljudi, 
ki so ga srečali.
Zgodbo romana spremljamo prek neimenovane pripovedovalke, o ka­
teri  – prav tako kot o Baumannu – ne dobimo veliko podatkov. Gre za 
popolnoma apersonaliziran lik, ki ima vlogo posrednika med pričevanji 
nastopajočih likov in bralcem. Vsa pričevanja, s katerimi bi lahko sestavili 
mozaik Baumannove identitete, pa so precej nezanesljiva. Resnica o pro­
tagonistu namreč z vsako stranjo menja svoje obličje. Naj navedem nekaj 
primerov: po razlagah očividcev se Theodor Baumann včasih giblje kot 
612 Sodobnost 2025
Kazimir Kolar: Onečejevalec Sprehodi po knjižnem trgu
bolnik, ki ima težave s hrbtenico, včasih pa je skorajda atletsko okreten, 
nekaterim se zdi star nekje med trideset in štirideset let, drugim šestde­
set …, vsem pričevanjem pa je skupen leitmotiv: njegova prisotnost vzbuja 
nelagodje, najsi bo zaradi zloveščega nasmeha ali njegove prezence, ki 
lahko – tako beremo v pričevanjih – naenkrat zavzame celoten prostor. Ste 
zmedeni? Mislim, da je roman s tem dosegel svoj namen, če nič drugega, si 
lahko pozoren bralec iz poročil o Theodorju Baumannu ustvari vsaj fiksen 
nabor opozicij, ki identiteto protagonista vlečejo vsaksebi. Konstruiranje 
osebnosti glavnega lika je torej približno enako izvedljivo, kot bi želeli iz 
različnih kompletov puzzel sestaviti enovito podobo. 
Na tem mestu se je vredno vprašati, ali ta najrazličnejša pričevanja sploh 
govorijo o konkretni osebi. V interpretativnem smislu bi namreč lahko 
sklepali, da je ime protagonista zgolj prazen kalup, magnet za moderne 
družbene patologije; lik namreč deluje kot fantazma zmedene sodobnosti, 
ki svojo odklonskost lahko osmisli zgolj tako, da jo kanalizira in zameji 
v Theodorja Baumanna. Izmuzljivost glavnega lika se manifestira tudi 
kot tendenca po sprevračanju žanrskih vzorcev, Onečejevalec se namreč 
spogleduje s prvinami trilerja in detektivke. A če smo v tovrstnih žanrih 
navajeni, da se nam identiteta in cilji zločinca/morilca počasi izrisujejo, 
Kolar to popolnima predrugači, saj je Baumann na koncu pripovedi enako 
ambivalenten, kot je bil na njenem začetku; atributi njegove identitete s 
plastenjem različnih pričevanj postajajo kvečjemu bolj izmuzljivi. Kolar 
v Onečejevalcu orkestrira trk ambicioznejših pripovednih prijemov (ki ga 
določa sosledje vsebinsko kontradiktornih fragmentov) in žanra (ki ga 
določa fiksacija na dogajalnost, suspenz, pripovedne obrate …). Seveda to 
ni nič novega, v bližnji preteklosti se je v tem pristopu (z omejenim uspe­
hom) preizkusilo kar nekaj slovenskih avtorjev, na pamet mi pade Primož 
Mlačnik z romanom Otok psov, sicer pa gre za trend, ki ga je že pred časom 
začel postmodernizem. 
Na videz je eksperimentiranje z žanrom precej enostavna zadeva, pre­
študirati je treba vzorce in jih potem obrniti na glavo. Vendar ni tako pre­
prosto, saj so se poskusi “literarizacije” in “hiperintelektualizacije” žanra 
v slovenskem literarnem prostoru praviloma končali precej borno, to pa 
preprosto zato, ker slovenska literatura nima dovolj močne in kanonizi­
rane žanrske tradicije, ki bi jo lahko sprevračala, zdi se, kot da se gremo 
dekonstrukcijo, preden smo sploh postavili kakršno koli konstrukcijo, za­
nimivo, ne? Ta problem določa tudi Onečejevalca, ki se z izčiščenim slogom 
in eksperimentalno drznostjo okretno giblje po visokoliterarnem aspektu 
svoje pripovedne strukture, medtem ko pri žanrskem ni tako suveren. 
Sodobnost 2025 613
Sprehodi po knjižnem trgu Kazimir Kolar: Onečejevalec
Prej se zdi, da je Kolar vzel določujoče elemente trilerja in detektivke ter 
jih večinoma odlagal, dokler v žanrskem kalupu ni ostal zgolj najosnov­
nejši gradnik: pehanje za identiteto zločinca/morilca. Žanrski del torej v 
romanu nikoli ne zaživi, od njega ostane zgolj nekakšen odtis, kar se zdi 
kot zamujena priložnost.
A pustimo to ob strani in se vrnimo k enigmatičnemu Baumannu, ki se 
tekom romana od predrznega vandala začne spreminjati v nekakšno alter 
desničarsko avantgardno figuro. Vsekakor lik določa želja po šokiranju 
javnosti, toda pripoved nam daje slutiti tudi, da Baumannovi iztrebki, ki 
se znajdejo na spomenikih slovenskih kulturnih prvakov, niso le dejanja 
zblojenega posameznika, temveč v sebi nosijo nekakšen program, ki je – 
kot vse v knjigi – nedoločljiv, a vseeno vsaj nekoliko otipljiv. Pa poskusimo: 
morda želi Baumann s svojimi perverzijami izzvati družbeni premik na 
bolje, da bi ljudje ob soočenju z njegovo svinjarijo postali boljši? Eden 
izmed njegovih aforizmov se namreč glasi: “Vse velike in dobre stvari so 
na začetku polne zla.” Mogoče pa Baumann v sebi nosi nekakšno tendenco 
po osebnem izčiščenju in so njegovi “performansi” predvsem nekakšen 
ekshibicionistično­moralni klistir? Kdo bi vedel.
Pripoved v Onečejevalcu deluje kot serija digresij brez glavnega ožilja. 
Zaman iščemo primarno tematsko os, premikamo se iz ene slepe ulice 
v drugo. Sicer bi lahko rekli, da v romanu vznikajo posamezni idejni 
okruški – narava zla, nezanesljivost pričevanja, nacionalizem, identiteta, 
metafizični nihilizem, moralni relativizem, desničarska avantgarda in še 
bi se dalo naštevati –, ki pa se nikoli ne razrastejo v večjo tvorbo, zaradi 
česar je interpretativno polje romana precej široko. Rezultat te skrajne 
fragmentiranosti je, da bi lahko iz pripovedi izvzeli enega ali več poljubnih 
poglavij, pa se to nikjer ne bi zares poznalo. Če v njem najdete nekakšno 
kritiko sodobnega časa in “nove normalnosti”, kot me skuša prepričati 
hrbet knjige, ste jo – ker ste sofisticiran in aktiven bralec – v pripoved 
nedvomno vnesli sami.
A tudi to je povsem v redu, interpretativna širina je namreč eden izmed 
želenih učinkov romana, kar nas pripelje do glavnega vprašanja. Je Oneče-
jevalec pretanjeno napisana knjiga, ki z naborom tematskih okruškov, med 
katerimi ni nikakršne hierarhije (v glasbenem smislu me to spominja na 
Schönbergovo dodekafonijo), poraja mnoštvo različnih interpretacij in 
posledično z unikatno izkušnjo nagradi bralca, ki bo v odsotnost glavne 
tematske osi znal aplicirati svoj intelektualni aparat (na svoj račun bodo 
prišli predvsem navdušenci nad postmoderno teorijo), ali gre le za mlačen 
614 Sodobnost 2025
Kazimir Kolar: Onečejevalec Sprehodi po knjižnem trgu
eksperiment, serijo kontradiktornih pričevanj, ki zaradi neoprijemljivosti 
niso zmožne podati obrisa širše poante?
Sam se nagibam k drugi možnosti, saj Onečejevalec na trenutke deluje 
preveč naključno in brezciljno, hkrati pa nikoli ne osmisli svojih “napred­
nih” pripovednih strategij (se pravi fragmentiranost pripovedi, vsebinska 
kontradiktornost itd.). Naj to pojasnim s primerjavo. Roman Inherent vice 
Thomasa Pynchona prav tako določa serija ambivalentnih epizod, v kate­
rih nastopa detektiv Doc Sportello. Gosta in težko razumljiva pripoved 
v bralcu – podobno kot pri Kolarju – vzbuja občutke zmede, kar evocira 
ontološko negotovost v sodobnem človeku, a Pynchon gre tu korak dlje, saj 
to idejo umesti v širši zgodovinski kontekst liberalnih gibanj šestdesetih 
let v ZDA, ki so v romanu Inherent vice tik pred propadom. Pripoved nakaže 
pešanje hipijevske utopije, ki s svojim kolapsom spodnese ideološko izho­
dišče vseh nastopajočih likov (vero v napredek zgodovine, idejo o skupni 
sreči in miru, kolektivnost, tendenco po preseganju z materializmom na­
sičene stvarnosti …), ki se ne morejo več znajti v posthipijevski realnosti 
ZDA in se na nov svet lahko odzovejo zgolj z zmedo, ki prežema celoten 
roman, zaradi česar je pripoved upravičeno razdrobljena in ambivalentna. 
Prav to pa je tisto, kar Onečejevalcu umanjka: osrednja tematska os (pri 
Pynchonu je to specifični zgodovinski kontekst), ki bi afirmirala ekspe­
rimentalno zasnovo samega romana, skupni imenovalec, ki bi ohlapno 
osmišljal in zamejeval množico mogočih interpretativnih permutacij, ki 
bi poskrbel, da bi bil razdrobljen, vsebinsko kontradiktoren način pripo­
vedovanja več kot goli larpurlartizem in več kot samo poljubna a priori 
kreativna izbira. 
Sodobnost 2025 615
Mlada 
Sodobnost
Gašper Stražišar
Tina Bilban: Ive ni.
Ilustriral Igor Šinkovec.
Dob pri Domžalah: Miš (Zbirka Čiv!), 2024.
Tina Bilban že več kot desetletje zaseda samosvoje mesto v slovenski 
mladinski literaturi. Deluje namreč kot raziskovalka, literarna kritičarka, 
ured nica, prevajalka in avtorica, njeno delo pa se vseskozi odvija na preseku 
znanosti, filozofije in literature. V svojem doktorskem delu se je ukvarjala s 
filozofskimi in fizikalnimi teorijami časa in njihovo aplikacijo na sodobno 
literaturo, kot podoktorska raziskovalka pa je več let delovala na Dunajskem 
inštitutu za kvantno optiko in informacijo. Prav njeno raziskovanje in razu­
mevanje filozofsko­fizikalnega sveta se še kako odraža v njenih literarnih 
delih. Močno prisotno je bilo že v njenem kratkozgodbenem  prvencu Inter-
ferenca, nato je v ospredje stopilo v slikanicah, kot sta Kaj sploh je to? in Kaj 
misliš, kdo?, ali pa v knjigah 50 abstraktnih izumov in Aaa! V tebi je okostnjak!. 
Bilban v teh delih spretno prepleta znanost in filozofijo ter ju s kančkom 
humorja predstavlja na način, ki je odlično prilagojen ciljni publiki, najmlaj­
šim in mladostnikom. Z romanom Ive ni pa se Bilban odmak ne od svojega 
dosedanjega literarnega ustvarjanja za mlade in najmlajše ter stopi v prostor 
pripovedi za najmlajše osnovnošolce. Ustvari razgibano, duhovito in napeto 
zgodbo, ki nagovarja tako otroke kot njihove starše.
Protagonista sta Taras in njegova starejša sestra, najstnica Iva, ob njiju 
pa pomembno vlogo igrata njun mlajši brat Vid in očetov prijatelj John, ki 
pride na polletni obisk iz Škotske. V stranskih vlogah nastopajo še Tarasov 
prijatelj Miha in vrsta drugih likov, ki pomembno sooblikujejo živahno 
616 Sodobnost 2025
Tina Bilban: Ive ni Mlada Sodobnost
 dogajanje. Sprva se zdi, da beremo in spremljamo povsem vsakdanje živ­
ljenje petčlanske družine. Jutranja naglica, šola, treningi, popoldanska 
čakanja, kdo se bo peljal v šolo s kom, naloge, zvezki, torbe in tako naprej. 
“Po dveh mesecih počitnic zjutraj vstati ob uri, ki še omogoča pravočasen 
prihod v šolo, sploh ni prav lahko. Po počitniških merilih je ob sedmih 
namr eč sredi noči,” zapiše Bilban in v prvih poglavjih pričara pristen obču­
tek, ki smo ga devet let osnovne šole in štiri leta gimnazije čutili prav vsi. 
Več kot očitno je, da Bilban še kako dobro pozna tegobe, ki se odvijajo med 
šolskim letom, še bolje pa družinsko dinamiko. Vendar pa se zgodba kmalu 
zaplete, Iva se namreč začne družiti z neobičajnimi osebami, natančneje 
z dolgolasim fantom v zeleni jakni. Da se druži z nenavadnim fantom, 
opazi le njen brat Taras, saj hodita na isto šolo, in v njegovih očeh ter ob 
pomoči (pre)bujne domišljije njegovega prijatelja Mihe se sprožijo divje 
teorije, ki Ivo umeščajo v svet drog in kriminala. “‘Torej Iva je rekla, da bo 
pri sošolkah, bila je pa v gozdu s fantom v zeleni jakni in z dolgimi lasmi, 
za katerega se pred tabo dela, da ga sploh ne pozna, ko misli, da ne gledaš, 
se pa z njim ful pogovarja. Je to to?’ ‘Ja, mislim, da je tako,’ je zaskrbljeno 
pokimal Taras. Hotel je še nekaj dodati, pa ga je Miha spet prehitel. ‘Droge. 
Pri tej starosti je odgovor vedno droge.’ Taras ga je nejeverno pogledal. 
‘Resno, bral sem o tem. Fant v zeleni jakni je verjetno preprodajalec. Njen 
diner.’ ‘Dinner, a ni to večerja?’ O hrani so se pri angleščini učili ravno 
konec prejšnjega leta. ‘Ja, ampak sem gledal zadnjič en film, tako se reče 
tudi fantu, ki ti prinese droge. Verjetno zato, ker ti jih prinese v času za 
večerjo. Da lažje zaspiš.’ ‘Ampak Iva …’ ‘Ja. Iva jih kupuje pa takoj po šoli, da 
ni sumljiva. Tebe je imela pa za krinko.’ Taras je še bolj razširil oči.” Taras 
tako začne Ivo spremljati in ji slediti in njegovo življenje, tako doma kot v 
šoli, postaja vse bolj napeto, saj ne ve, ali naj staršem zaupa, kaj počne Iva, 
ali ne. Dokler Iva nekega dne res ne izgine in je ni ne doma, ne v šoli in se 
ne oglaša na telefon. Taras, ki sprva omahuje, nato staršem vseeno pove, 
kar ve, in sproži iskalno akcijo.
Bilban napetost gradi premišljeno ter z občutkom za stopnjevanje ne­
varnosti in nepredvidljivosti. “‘Ne zdaj, Taras,’ ga je prekinila mama, 
glas se ji je prelomil. ‘Pohitita, vama potem povem.’ Tarasu ni bilo nič 
jasno.  /.../ Mama ju je čakala v avtomobilu, še vedno na telefonu. Torbi 
in skiroja sta vrgla v prtljažnik, se usedla v avto, pripela in čakala. Mama 
je končno odložila slušalko in se obrnila k njima: ‘Ive ni.’” Sprva počasen 
ritem branja se nenadoma spremeni v hitro obračanje strani in v iskanje 
odgovorov in rešitev, zaostrijo pa se tudi odnosi med starši in otroki. 
Bralci, zlasti mlajši, bodo zgodbo doživljali kot razburljivo pustolovščino 
Sodobnost 2025 617
Mlada Sodobnost Tina Bilban: Ive ni
s srečnim koncem, starši pa bodo prepoznali skrito dramo skrbi. Prav v 
tem dvojnem registru pa knjiga izrazi svojo moč: otrokom ponuja dogo­
divščino, staršem pa subtilen opomin o pomembnosti zaupanja in mirne 
presoje v kriznih trenutkih. Skozi Tarasov pogled bralec spoznava, kako 
hitro se domišljija in resničnost prepletata in kako pomembno je razli­
kovati med njima. Roman spodbuja razmišljanje, kdaj in kako je treba 
prositi za pomoč odrasle in kako pomembno je zaupati tistim, ki lahko 
ukrepajo ter, še pomembneje, kako se je treba s starši pogovarjati. Roman 
lahko torej beremo na dveh ravneh: kot pustolovski ali kriminalni roman 
ter skupaj s Tarasom odkrivamo, kaj počne njegova sestra Iva ter jo po­
neje pomagamo reševati, ali pa kot roman, ki spregovori o pomembnosti 
zaupanja in komunikacije s starši, naj nam gredo ti še tako na živce. 
Pisava v romanu je preprosta in tekoča, vendar nikakor podcenjujoča. Jezik 
sicer ostaja knjižen, vendar Bilban vanj mestoma vpleta pogovorne izraze, 
predvsem pa mojstrsko izpisuje dialog med Tarasom, njegovim mlajšim 
bratom in sošolci. Dialog je tako delno pogovoren, pogosto zapisan v krat­
kih povedih, kot jih tvorijo najmlajši. “‘Greva se žogat,’ je pocukal Vida za 
ramo. Ampak Vid je še vedno strmel v travo in odkimal: ‘Pikapolonico gle­
dam. Pa res sem zmatran. A veš, kolk sem štel.’ ‘A greva potem vsaj risat?’ 
je vprašal Taras. Vid je skomignil: ‘Če ti prineseš papir pa barvice. Pa še za 
pit. Žejen sem.’” Več kot očitno je, da je Bilban z leti izkušenj, spoznavanja 
otrok in ustvarjanja slikanic izostrila razumevanje svojih naslovnikov.
Knjiga je opremljena s kopico črno­belih ilustracij Igorja Šinkovca, ki so 
polne humorja, napetosti in subtilne ironije, s čimer odlično dopolnjujejo 
besedilo ter iz nas pogosto izvabijo nasmeh. Šinkovec s svojo značilno 
karikirano, a prefinjeno risbo ustvarja vzdušje, ki hkrati zabava in pomaga 
ustvarjati napetost zgodbe. Njegove ilustracije tako niso zgolj “spremlja­
va” besedila, temveč aktivno soustvarjajo pripovedno dinamiko: na eni 
strani s hudomušnimi poudarki, ki razelektrijo napete prizore, na drugi 
pa z detajli, ki bralca vabijo k natančnejšemu opazovanju in razkrivanju 
vzporednih zgodb v ozadju. Še posebej lik škotskega gosta Johna ilustrator 
opremi z ravno pravšnjo mero eksotike, topline in groteskne prisrčnosti, 
kar celotni knjigi doda poseben ton lahkotne nenavadnosti. Z igrivostjo in 
pripovedno odprtostjo Šinkovčeve ilustracije mlade bralce spodbujajo, da 
vizualno gradivo povežejo z besedilom, kar krepi celostno bralno izkušnjo.
Z romanom Ive ni Tina Bilban ne ponuja le napete družinske pripovedi, 
temveč subtilno raziskavo meja med skrbjo, zaupanjem in otroško do­
mišljijo, ki lahko v trenutku prestopi v svet strahov in napačnih sklepov. 
Njen pristop, ki temelji na premišljenem, dostopnem jeziku, v kombinaciji 
618 Sodobnost 2025
Tina Bilban: Ive ni Mlada Sodobnost
z igrivimi, a pomenljivimi ilustracijami Igorja Šinkovca ustvarja literarno 
delo, ki presega običajne žanrske okvire mladinskega romana.  Ive ni  je 
knjiga, ki mladega bralca spodbuja k razmisleku in pogovoru, odraslemu 
pa ponuja dragoceno ogledalo starševskih odzivov in pričakovanj. Gre za 
delo, ki si zasluži trajno mesto na domačih knjižnih policah, v šolskih pro­
gramih in v skupnih bralnih izkušnjah otrok in odraslih. Prav v skupnem 
branju, ob katerem se otroški pogledi srečajo z odraslimi izkušnjami, Ive 
ni razpira svoj polni pomen – kot zgodba o zaupanju, o soočenju s strahovi 
in o drobnih zmagah, ki nas povezujejo. 
Sodobnost 2025 619
Gledališki 
dnevnik
Matej Bogataj
Prgišče  
radosti
Anton Tomaž Linhart: Županova Micka. Režija Vito Taufer, Slovensko 
stalno gledališče Trst.
Redko se zgodi, da imamo sočasno na repertoarju kar tri začetke domače 
komediografije, torej Linhartove čez nemško veseloigro adaptirane kome­
dije o županovi za poroko godni Micki in njenih (ob)poročnih zapletih: 
eno v Šentjakobskem gledališču v režiji Dejana Spasića in dve, katerih 
režijo podpisuje Vito Taufer. Po petindvajsetih letih je namreč še vedno 
živa in jo obnavljajo in igrajo, čeprav je že davno presegla 250 ponovitev, 
kranjska uprizoritev Micke, ki je nastala v začetku tisočletja in dobro legla 
na gorenjsko mentaliteto in se s posmehljivostjo ukvarjala s posebnim 
regionalnim značajem in iz njega izhajajočim prekoračenjem. Iz te pred­
stave so še vedno ostali v gledališkem spominu Mickino štamfanje, ko se 
v uvodnem prizoru v razkošni krinolini dvigne iz soda za kisanje zelja, pa 
težave Anžeta Hudobe, ki je jako zadrgnjen fant in mu grejo besede težko 
z jezika, raje žveči zobotrebec in navznoter kaže, da ne razume ženskega 
srca in potrebe po hofiranju, zato pa se toliko bolj razživi ob popevanju 
ob litru v gostilni; pa Županova nekako spravljiva in edukativna drža, on je 
mentor glede zapeljevanja in mehčanja ženskega srca, strokovnjak še pose­
bej za hčerinega. In seveda se spomnimo tudi igre, Micke Vesne Pernarčič, 
Anžeta Roka Viharja in Župana Tineta Omana, pa tudi drugih, predvsem pa 
620 Sodobnost 2025
Prgišče radosti Matej Bogataj
so predstavo zaznamovali klada in sekira, čezkolenski škornji kot derivat 
gorenjske noše, značilni telovniki in vse, kar naredi atmosfero v krajih pod 
zasneženimi vršaci avtentično in s tem primerno za identifikacijo publike – 
številne ponovitve in dolgoživost predstave to potrjujejo. 
Za Tauferja je sploh značilno, da rad krajevno in časovno prilagodi in 
priredi dramska besedila, tudi komediografske začetke; tudi Linhartove­
ga Matička je uprizoril štirikrat, enkrat, v tržaškem gledališču, mu je dal 
neizpodbiten pečat sedemdesetih, uvodno merjenje prostora, v katerega 
se bosta vselila po poroki Matiček in Nežka, je potekalo v slogu zidave, pa 
tudi začetkov potrošnje in potrošništva, zapravljivosti, ki jo prinese pre­
sežek denarja vsled kreditiranja in izbruh dostopnosti artiklov in dobrin: 
medtem ko se Danijel Malalan kot Matiček ob mešalcu za beton ukvarja 
z izmero, načrtovanjem in gradnjo bivalnega prostora, pride obložena 
z nakupovalnimi vrečkami razkošnih oblačilnih in obutvenih znamk z 
dnevnega zapravljanja Lučka Počkaj oziroma baronica Rozala. Baron je 
dobil z vehementno igro Borisa Cavazze neizpodbitno in temperamentno 
mediteransko noto.
 Celjski Matiček v Tauferjevi režiji je izkoristil dejstvo, da je Matiček 
najdenček, da so ga vzgajali Romi, in je potem tudi dobil nekaj tipične in 
tipizirane prepoznavne zvijačnosti; bila so leta, ko se je literarno in filmsko 
oživljala romska tematika, ne brez sentimentalne skrivnostnosti, ki gre 
tistim na robu civilizacije in brezbrižnim za njene stranpoti. Tako so ob 
Lainščkovih romanih in Kreslinovih pesmih in filmih Andreja Mlakarja in 
Vincija Anžlovarja, v širšem prostoru pa z Emirjem Kusturico in njegovim 
scenaristom Abdulahom Sidranom, prišli Romi v prvi plan. Celjska uprizo­
ritev Matička – z uhanom v ušesu ga je odigral Peter Boštjančič, nepozabno 
nevrotičnega in preganjavičnega barona, ves čas v pogonu, razpetega med 
obetom in slutnjo neuspeha (pri Micki) in zasledujoč pravico prve noči, 
ob sumničavosti, da ga služabnik vleče za nos, pa je odigral Vlado Novak – 
vrh je bila sodna scena: visoko postavljen oder pravice, pod njim pa mali 
ljudje, ki se seveda sodišča in razsodb bojijo, predvsem v kombinaciji z uče­
nimi pravdniki od blizu in daleč, je bil ključna točka preverbe Ma tičkove 
 uspe šne, čeprav zlagane in sprenevedave strategije. 
Ob ljubljanski uprizoritvi v Drami, ki je poskušala svet Linhartove ko­
medije dvigniti v meščanski salon in ga po atmosferi in interjerjih približati 
predromantiki oziroma viharništvu in likom, ki jih žene razčustvovanost, 
skoraj že spleen, je Taufer Matička adaptiral tudi za lutke in (najmlajši) 
publiki primerno se tam ročne lutke mlatijo, da je kaj, tako rekoč vsaka 
replika je podložena z udarcem, kar seveda izhaja iz tradicije ljudskega 
Sodobnost 2025 621
Matej Bogataj Prgišče radosti
in potujočega lutkarstva in temu ustreznega burkaštva in prenapenjanja 
konfliktov.
Tokratna tržaška uprizoritev Županove Micke je jezikovno, časovno in regij­
sko prilagojena. Postavljena je na Primorsko nekje ob morju v času Cone A 
Svobodnega tržaškega ozemlja, kakor se je imenovala do srede petdesetih 
let ureditev pred končno določitvijo državnih mej po drugi svetovni vojni. 
Temu času in njegovi atmosferi je potem prilagojeno vse, od glasbe – ki 
je včasih sicer tudi nekoliko bolj sodobna, kot bi jo pripisali dogajalnemu 
času – do imidža in družabljenja mladih, da ne rečemo osvajanja. Seveda 
takšna družba ni več razredno razslojena, ni več bogatih baronov, ki bi 
prežali na devištvo mladih deklet in s tem potrjevali svojo alfa možatost, 
namesto njih nastopijo neodgovorni latino ljubimci, zbiralci punc, sestav­
ljalci seznamov z osvojitvami – ker seznam je ključen za donjuanstvo, je 
potrditev veščine in obet v času obupa in ljubezenske suše, to vemo že iz 
klasike – in tako je zapeljivčev song en sam dolg seznam osvojitev, v katere­
ga se vplete tudi kakšen prijatelj. In seveda se zapeljivec in njegov podporni 
pripeljeta pred Mickin dom na vespi, ki je namesto uglednega plemiškega 
naziva zdaj statusni simbol in obet življenjske svobode. Torej tistega, kar 
prinese mobilnost kot nasprotje zatohli domačijskosti.
Jezikovno adaptacijo podpisujeta Boris Devetak in Žan Papič ob sode­
lovanju ustvarjalne ekipe, adaptirana so imena in poklici, funkcije, priimki 
in vzdevki, edina, ki ostaja, je v zgodbo zataknjena bogata vdova Sternfeld, 
očitno na počitnicah, tudi sicer edina vizualno nekako povzdignjena in 
izstopajoča: kostume podpisuje Alan Hranitelj in v njih lovi duh časa, ro­
batost ribičev, zaplankanost podeželja, pa tudi frajersko nobleso mestnih 
zapeljivcev.
Temu primerna je tudi scenografija, ki jo na eni strani krasi tipična pri­
morska betula, župan in gostilničar, ob župniku dva temelja cankarjanskega 
trškega življenja in centra moči, sta tokrat v eni osebi, in gostišče je prav 
avtentično in prepoznavno opremljeno, z mizami, ki jih potem za slavje 
združijo, z rdeče­belimi karirastimi prti in pletenimi demižoni in vinsko 
klet jo nekje v ozadju ter barvito vespo iz tistega časa – scenografija Urše 
Vidic uspe stilizirati in poantirati posamezna prizorišča na velikem trža­
škem odru. Sama priredba je jezikovno razgibana; ob avtentični primoršči­
ni tako govorijo tudi takšno, ki izdaja tiste, ki so se je priučili, najbolj očitno 
pri neustavljivem in nenasitnem (pa naj stane, kar hoče) latino ljubimcu, 
ki ga odigra Francesco Borchi. Vmešajo tudi nemščino, ki jo zdaj govori 
Nikla Petruška Panizon kot turistka Sternfeld, ki se v tokratni predelavi 
622 Sodobnost 2025
Prgišče radosti Matej Bogataj
igre znajde kot nemška turistka, tudi Glažek, zdaj Bičerin, kot ga zastavi 
Primož Forte, pokvarjeni in malce nažehtani pravnik, ki je garant in pravna 
instanca za poroko, govori kot nekdo, ki mu slovenščina ni prvi, materni 
jezik. Vse to pa kaže razgibano multikulturnost in multietničnost prostora, 
ki je bil že v času po vojni razprt za vplive s strani, za tisto, kar dodatno 
razgiba tudi turizem in z njim povezana pretočnost.
Podobno je s songi, podpisujeta jih Barbara Gropajc in Ilija Ota; precej 
jih je, pravzaprav so malo natlačeni in včasih malce slabše vpeljani, kakšen 
stoji tudi sam zase, vendar so nekako vpisani že v samo besedilo in naj 
bi raztegnili sicer skromno in zgoščeno dogajanje v Micki; v njih pride 
do izraza tisto linhartovsko »govorjenje vstran«, nekakšen predhodnik 
 notranjega monologa in indikator notranjega dogajanja, ko si osebe mislijo 
svoje in tega zaradi takšnih ali drugačnih koristi – ali pa enostavno zaradi 
strahu in družbene razslojenosti, ki ne omogoča direktne konfrontacije –, 
to navzven potlačijo. Zato pa to raje delijo s publiko in ji govorijo z rampe. 
To zdaj zamenja popevanje in v tem delu imamo nekakšen stranski komen­
tar dogajanja, razkriva se tisto prikrito, in Mickina zgodba ni le zgodba o 
lažnem predstavljanju, poročni prevari, lažnih obljubah in mahinacijah 
z zlatom (v obliki poročnih prstanov). Vse to ni pravno sankcionirano, 
raven odnosov med razredi in vladajočimi in vladanimi v Linhartovih 
časih takšne pravice niso dopuščali, v kaotičnih povojnih letih zunanje 
politične uprave pa so tovrstne prevare postale bolj etnični prekršek. 
Mickina zgodba je tudi zgodba o dogovorjeni poroki in nič čudnega ni, 
da Micka, potem ko je bila njena ljubezen izdana in se mora zdaj na hitro 
poročiti z Anžijem, robatim ribičem, ki ga prej nikakor ni marala, vendar 
zdaj nima izbire, po nekaj kozarcih obleži z glavo na mizi. Na lastni svatbi 
je pravzaprav odstotna, kot ni upoštevana njena volja; zvedena je na objekt 
menjave, njena sentimentalnost pa s tem zacementirana, enako kot je s 
tem za naprej določena njena družbena vloga. Njena odsotnost, umik 
navznoter, kaže na njeno nemoč in prisilno pasivnost, čeprav je prej čisto 
temperamentna in radoživa, kar dokazujejo ne le njene koketaže s frajerji 
na vespi, Tina Gunzek ji pridoda tudi nekaj frfravosti in široke gestikula­
cije. Na drugi strani tudi razumemo njene pomisleke; Matej Zemljič je kot 
Anži sicer zgaran ribič v tipični opravi s kombinezonom in v gumijastih 
škornjih z mrežo na rami, vendar se potem prelevi v silaka, preoblečenega 
v osmešeno prenapeto obleko s klobučkom, pač kakor si ribič predstavlja 
nobleso; tudi Anžijev song, ki ga izpoje z veliko fizične prezence in skoraj 
grozeče, je nekako demoničen, očitno mu ustvarjalci predstave niso pri­
dodali le trpežne ribiške molčečnosti in odljudnosti, temveč so opozorili 
na prikrito in morda tudi nevarno plat njegovega značaja. 
Sodobnost 2025 623
Matej Bogataj Prgišče radosti
Pomenljivo je, da se po poročni ceremoniji, ko svatje že odidejo, vse sku­
paj zaključi z Županovim komentarjem, odigra ga Franko Korošec; če mu 
je šlo prej v nos, da se hoče Micka spečati z Italijanom, če je nekako branil 
narodno čistost, se mu na koncu seveda porodijo dvomi o prihodnosti, ob­
stoju in preživetju slovenske skupnosti čez mejo, pa tudi glede prihodnosti 
sicer. Upravičeno, bi rekli, glede na tisto, kar je sledilo in nas vse še čaka.
Nejc Gazvoda: Radost. Režija Nejc Gazvoda. Mestno gledališče ljub­
ljansko, Mestno gledališče Ptuj.
Gazvodov Tih vdih je bil meščanska drama, ki je pokazala sodobno stanje 
tradicionalne družine, ki jo načenja vse mogoče: ne le njena neslavna 
poslov na preteklost, ki se potem ponovi v naslednji generaciji, temveč 
tudi vrsta predsodkov o tem, kako naj bi družinski člani delovali navzven, 
kakšna naj bi bila njihova podoba in kaj je tisto, s čimer se lahko hvalijo 
pred drugimi. In kaj je tisto, kaj naj pred drugimi skrivajo: vse seveda izh aja 
iz sistema vrednot, ki so tako ali drugače položene v razred, v položaj zno­
traj družbene hierarhije in posledično v primerjavi z drugimi vsaj  navzven 
srečnimi družinami. Zato je skoraj pomenljivo, da so nam tisti člani druži­
ne iz Tihega vdiha, ki so se po lastnem prepričanju povzpeli najvišje in so 
po lastni presoji najbolj uspešni, pravzaprav najbolj zoprni, najbolj pa se 
nam približajo tisti udje družine, ki se zavedajo, da so luzerji in se potem 
zakajajo in cinično komentirajo dogajanje. Pa seveda tisti, predstavlja jih 
Tamala, ki kljub oviram s pridnostjo in upanjem vsaj kasneje uresničijo 
svoje cilje in ambicije: drama je napisana kot retrospektiva, s pogleda 
Tamale dve desetletji pozneje, ko ima razstavo, kar pomeni, da se je po 
študiju medicine, ki ga je izbrala na podlagi sugestij, da bolnih in bolezni 
nikoli ne zmanjka, kljub pomislekom in svarilom pred slabim material­
nim statusom umetnikov odločila za slikarstvo. Kar pomeni, da Gazvoda 
polaga upe v najmlajšo generacijo, ki se ne bo zapletla in ne bo obtičala v 
starih vrednotah in družinskih prikrivanjih in igricah, temveč bo odločno 
krenila naprej, odraslo, torej neobremenjeno z vzgojo, in ustvarjalno. Tih 
vdih – čeprav je vmes Gazvoda napisal kar nekaj besedil, ki niso tako gladko 
pripeta na videnje stanja sveta in družbe, pa dve gledališki seriji, ki ju nisem 
spremljal – omenjam predvsem zato, ker je pomenljivo, kako se je pogled 
na družbo in njeno osredinjenost okoli družine v teh sedmih letih, kolikor 
je razlike v času nastanka obeh besedil, v Radosti spremenil, kako je družba 
(in njeni problemi) pravzaprav razpadla (na posameznike, torej v stilu 
624 Sodobnost 2025
Prgišče radosti Matej Bogataj
zmagovitega in neustavljivega thatcherizma, da ne rečemo neoliberalizma, 
ki ga je znamenita in kontroverzna izjava Železne lady napovedala in ki, 
kljub takratnemu zgražanju, deluje naprej s svojo inercijo).
Radost je namreč igra o odraščanju, o njegovih zagatah, pa o različnih 
načinih staranja in radostih, tudi o pasteh, ki grejo k temu, tudi o preživit­
venih strategijah mladih in nekoliko starejših, ki niso vedno funkcionalne. 
Je igra o tem, kako posameznice reagirajo na svet zunaj hiše, v kateri se 
srečujejo. O prekarnem delu in obetih ob študiju in po njem, o medgene­
racijskih odnosih med tistimi, ki vanje niso (nujno) prisiljeni zaradi krvi 
in rodu, hkrati pa je tudi odgovor in premislek o tem, kaj pomeni staranje 
populacije za medgeneracijsko sožitje; vse te teme se prepletajo, vendar 
nobena od njih ni zelo podrobno izpeljana, kar je posledica njihovega pri­
krivanja in izrivanja. Vsekakor je nabor vpletenih in leg izjavljanja pester, 
nabran kar najbolj široko, replike pa so gladke in suverene, čeprav so ne­
katere od govork tudi na hitro očrtane in zato delujejo na ravni karikature.
 K nekdanji frizerki Meti, ki je opustila poklic, ker jo bolijo roke in ker 
očitno nima finančnih skrbi, v podedovano hišo, v kateri je pred kratkim 
umrla njena mati, nekako sočasno tudi pes, prideta dve iskalki stanovanja, 
sestri Maša in mlajša Julija, potencialni najemnici dveh sob nad frizerskim 
salonom, v katerega skladišču spi lastnica. Po nekaj hitrih Metinih vicih, pa 
njenem nižanju najemnine, vse brez pogodbe, predvsem brez pogodbe in 
davkov, vendar cenovno nadvse ugodno in obetavno, vsaj glede na zasolje­
ne cene bivanja, akontacije in celo plačila za ogled najemnine, se domenijo 
in punci, sestri, ena študentka, brucka na humanistični fakulteti, na kateri 
je študirala in študij opustila druga, ki se zdaj muči v treh nezadovolji­
vih in za preživetje posamezno neustreznih službah, kljub pomislekom, 
pristaneta. Ko se ravno dobro vselita, pride v likalnico zraven njunih sob 
Metin bivši ljubimec in nekdanji sosed Aljoša, ki je enkrat napisal vsem, 
tudi obema sestrama, znano zbirko otroških songov o živalcah, obredel cel 
svet, pravi, in se zdaj občasno vrača v za vedno mu obljubljeno pribežali­
šče, v likalnico nad frizerajem. Hiša, že prej prežeta s spominom na divja 
leta, ki je Meti pustilo nekaj razvad, recimo sprotno nalivanje z viskijem in 
podobnim, postane kar naenkrat živahna, za delovno starejšo sestro celo 
preveč, vendar je Aljoše in njegovega vedrega kozmopolitizma, književnih 
referenc in priklicevanja daljnih, nedosegljivih svetov tam zunaj vedno 
več. Potem po literarnem večeru zvabi še avtorico prvenca v samozaložbi 
o transformaciji genitalij glede na vsakokratnega partnerja in njeno sestro 
in vesela druščina prinese v provizorično bivalno skupnost nove obrate in 
preobrate. Meta vmes včasih zatava, se pogovarja s pokojno materjo ali išče 
Sodobnost 2025 625
Matej Bogataj Prgišče radosti
poginulega psa, vendar to počne skozi smeh in ne ločimo povsem, kaj se ji 
zares dogaja in kje je meja njene z ničimer omejene zafrkljivosti, dediščine 
divjih predhodnih let. Mlajša osvaja Aljošo, saj je sicer brez socialnih sti­
kov in tudi na fakulteto ne hodi; mlajša se z njim zaplete in kot v kakšnem 
ruskem romančku načrtuje pobeg, stran, v tujino, v nomadsko in malce 
tudi parazitsko bivanje iz dneva v dan, spodbujena z Aljoševim navzven 
suverenim prehajanjem med prostori in začasnimi združbami. Nakar Meta 
oznani, da se vrača njen sin Lukas in naj se punci izselita, kar takoj, Lukas 
pa vse seznani z materino diagnozo demence in dejstvom, da je proučil 
nepremičninski trg in bo hišo prodal, mater spravil v dom, na tem mestu 
pa zgradil nekaj prestižnega in sodobnega. Takrat se Aljoša v siloviti izzi­
valni gesti, ko spozna, da mu hočejo odtujiti obljubljeni prostor preužitka, 
pribije z jajci na pod, in s pobegom z Mašo v tujino ni nič, ostanejo le njene 
sanjarije o drugačnem, manj napornem življenju v dvoje nekje v utopični 
prihodnosti. Zaključek je pomaknjen v prihodnost, gledajo, kako na mestu 
hiše raste vila blok, Maša jih opazuje odmaknjeno in od daleč, medtem pa 
so se vloge in zaposlitve med njimi zamenjale, ker je to očitno nekaj, kar 
je poljudno, provizorično in izpostavljeno spremembam.
 Gazvoda lastno besedilo ob dramaturški podpori Eve Mahkovic režira 
kot niz srečanj v frizerskem salonu, ki zdaj nima svoje rabe in služi kot 
nekakšna dnevna soba, prostor srečevanj; zgoraj so sobe, ki jih Meta od­
daja, likalnica, kamor se z nahrbtnikom vseli Aljoša, prostor pa zaznamuje 
nekakšen šank, miza z različnimi pijačami, ki jih potem starejša generacija 
in naključni gostje pridno zvračajo in nudijo s tem nostalgičen spomin na 
čase, ko ni bilo treba toliko delati, da se ne bi vmes tudi malo zabavali in 
veseljačili – scenografka je Urša Vidic. Režija v besedilo posega z nekaj 
intervencijami, najbolj opazna je zaključna, ko se v nekakšni prihodnosti 
sodelujoče kostumsko preobrazijo v katero od bližnjih: zdi se, da hoče s 
tem poudariti, da je vse skupaj menjava vlog, da ni prihodnosti in izhoda, 
morda le za tista, ki sta odsotna – kostumografka Katarina Šavs prispeva 
večinoma veristične kostume pri mlajših in poudari Metino nobleso in 
poklic – tudi doma je opasana s frizerskimi pripomočki –, pa Aljoševo 
ležernost, kakor se kaže v nomadski funkcionalnosti oblačil, z nekaterimi 
komičnimi poudarki, na primer pri avtističnem Metinem sinu Lukasu, ki 
ga kljub odraslosti oblačijo drugi. Kostumsko karikirani sta tudi obe gostji, 
novopečena pisateljica s knjigo v samozaložbi in njena poudarjeno krčevita 
sestra, ki prinašata v igro pogled srednjeletnic na oblikovanje družine in 
otroke: ena je ločenka s tremi otroki, ki so pripadli očetu, druga se je tru­
dila, vendar obupala in je zdaj prepozno, ugotavlja. Uprizoritev prekinjajo 
626 Sodobnost 2025
Prgišče radosti Matej Bogataj
tudi zvoki hiše, najprej se nam zdi, da je to zvok v njej naseljenih živali – 
lesne ose in lesni črvi, morda tudi duh umrle lastnice, Metine matere – 
predvsem pa je prizor, ki je nekoliko temperamentno v opreki siceršnjim 
uprizoritvenim realizmom in diskoiden, ob lučni spremembi plešejo in 
tako morda razživijo tisto, česar sicer ne uspejo; avtor jazzovsko obar­
vane glasbe je Igor Matković in glasba je v uvodnih prizorih nenavadno, 
presenetljivo intenzivna in dominantna. Prizor nekoliko korespondira 
z zmaknjenim koncem: gledajo in komentirajo novogradnjo, ki nastaja na 
ruševinah stare, vidimo, da se je Julija zapletla z Lukasom, ki zdaj pridobiva 
samozavest; njihovo zrenje nekam čez sugerira, da zrejo v prazno – v pri­
hodnost, ki ostaja nepredvidljiva. 
Če se zdi, da je pogled tistih s podeželja in za dramske like neznačil­
nim sistemom vrednot, kakor jih predstavljata ločenka in poltena, na vse 
pripravljena avtorica nekonvencionalnega erotičnega romana, odigrata ju 
 Nina Rakovec in Mojca Funkl, nekoliko slabše osmišljen in zato v uprizo­
ritvi tudi nekoliko štrli ven in mestoma spominja na karikaturo, tako jezi­
kovno kot gibalno in kostumsko, pa igra omogoči tehtno igro preostalih: 
najprej Jerneja Gašperina, ki Lukasa odigra kot podjetnega in v gibih, pa 
tudi v govoru krčevitega in negotovega avtista, ki se trudi, čeprav morda 
ne razume vedno, na kaj ga napeljuje in kdaj ga zafrkava elokventni pisec 
otroške uspešnice Aljoša. Tega zastavi Matej Puc kot nabor navzven učin­
kovitih rekov in gest, ki namedejo na vse pripravljeno in hrepenečo žensko 
srenjo; Puc pri oblikovanju vloge postopno kaže Aljoševo brezmejnost, ki 
pa je tudi breztemeljna, njegova govorna veščina in nabor napaberkovanih 
fraz služita zapeljevanju in morda samoslepljenju, da je nekaj dosegel, če­
prav so njegovi časi uspeha, enkratnega, že daleč v preteklosti, predvsem 
pa pokaže svoje nerazumevanje situacije in skrajni egoizem ob izbruhu 
Metine bolezni: namesto prijateljstva takrat nastopi zamera zaradi pre­
lomljene obljube o večnem zapečku v hiši, še bolj se njegova infantilnost 
kaže ob demonstriranju proti stanju stvari s pribijanjem mod na pod, pre­
cej otročje, neučinkovito, samokastracijsko. Kar najbolj različno usmerjeni 
sestri zastavita Diana Kolenc kot Julija in Klara Kuk kot Maša kot dva pola, 
kot pasivni in aktivni, vendar tudi skrušeni in sanjaški odgovor na stanje 
stvari. Če se za prvo zdi, da z zviranjem po praktikablih in stopnicah kaže 
svojo lahko udomljivost, zmožnost, da se zlahka nekje počuti doma, da ji 
le ni treba ven, med ljudi in obveznosti, pa je Kuk nekako pasivno in sko­
raj skrušeno, morda tudi zgarano sprijaznjena z usodo. Čeprav uspešna 
študentka je študij opustila, verjetno zaradi prevelikega občutka odgovor­
nosti do bližnjih, ki jih zdaj preživlja in se ji zdi, da ne gre drugače, njena 
Sodobnost 2025 627
Matej Bogataj Prgišče radosti
aktivnost pa je tudi nekoliko osmešena, ko se z veliko woltovo torbo ali 
predimenzioniranimi škatlami ali lončnicami rine skozi vrata. Njej pripada 
tudi zaključna beseda: zadnje, morda preveč pomensko odprto srečanje 
v prihodnosti, nemo opazuje ruševine preteklosti in nekdanjega provizo­
ričnega doma in zdi se, da se vse skupaj odvija v njeni glavi.
Nad vsemi pa je igralsko Miriam Korbar. Njena Meta iz temperamentne 
in veseljaške frizerke brez dlake na jeziku, tudi kadar govori o odnosih z 
moškimi, psom ali materjo, je neposredna, direktna, tudi brez sentimenta, 
vendar jo njena pozunanjenost mine; na koncu vidimo skrušeno žensko, ki 
se zaveda, da ji je čas, ko še funkcionira izven doma za starostnike, skopo 
odmerjen, in takrat poskuša popraviti vse, česar ni storila takrat, ko je bil 
še čas. Tudi pokrpati odnos s sinom in, nenazadnje, vreči samooklicanega 
uspešneža Aljošo na cesto. Korbar je pri izdelavi vloge sugestivna, občut­
ljiva za nianse in ves čas prepričljiva.
628 Sodobnost 2025