95
Mala umeteljnica
(Pria»reek.)
Olga:
Jllej, kaj dela tainkaj Barbka, v  s& zamišljena tako? Zdi se, kot bi se ucila Kaj težavnega zel6.
M a r t k a:
Radovčdna sem, kaj tukaj Barbka sama nek počne Morebiti se le dela, Kot bi res učila se. Stopira bliže, jo poprašai Čemu sama tu sedi; če uži se, bom molčala, Naj le dalje se ufii.
f                    Barbka:
Kdo je tii? Oj, Olga,  Martka! — Kaj bi radi — dobro vem, Sliko,  glejta, izdelujein, Zduj igrati se ne smem!
Olga:
Burbku, ti pa res si  pridna, Pridna, Barbka, si zelo; Kdaj si pa se izužila Slikati tako lepo?
Martka:   .
Olgico, sestrico mojo Zriši, prosiin le Ijubo, če tako kot to jo zrišeš, Delo bode res krasno.
Barbka:
Oj, prav rada!  Sein-le Olga Stopi sem na to-le stran, Ti tak6 obrazek zrišem, Da resnično bo krasan.
Martka:
Mehke laske, mali nosek, Nežni ustni in 061, To posebno dobro zriši, Saj se nič ti ne mudi. Da to znaš, od ondan vem, ko Zrisala si mačico Res Iep6, krasno — pa tudi
Ono belo račico. Ali Olgo, to posebno Moraš krasno zrisati, Pazi dobro, da ničesa Ne bo treba brisati.
Barbka:
čemii t61iko si v skrbi ? . Ni povšeči mi tvoj dvom; Mojstra slika bo spričala, Ko jo dovršila bom.    . '  ¦'• Tudi tebe, skrbna Martka, Erasno zrisati te hčem; Slika da ti bo po godu, To vže zdaj trditi smem.
Olga:
Frav vesela sem, da tudi i' Zrišeš Martko, sestrico; '   Kakor jaz, tako ti Martka .  Iz srca hvaležna bo.
B a r b k a:
Da, naslikala obe bom, Frav um«tno in Iep6, Svetlopisec še težavno Vaju zrisal bi tako. Samo stojta nepremično, Kot bi bili od lesd, Sicer lehko pripeti se, Da se skvari slika vsa!
Olga, Martka:
Mirni bove, mirno stali, Nepremično kakor kip, Ti pa pazno le porabi Vsak trenotek in vsak hip
Barbka:
Zdaj pa konec vsem besedam, Delo važno se prične; Vsaka stoj, kot sem vže rekla In v obraz moj gledi me!
Martka:
Pridna si, prav pravi Olga; Glej, če taka vedno boš, Pa v poznejših letih bodeš Več veljala kot sto mož!
dr. H. Z