GospodarsKj in političen list za KprošKe Slovence. Izhaja vsako drugo soboto v Krauju (tiaka It. Pr. Lampret; izdaja konsorcij „Gorenjca“ ; odgovorni urednik Lavoalav Mikuš). Velja za celo leto 4 K in se plačujejo naročnina in in-, serati naprej. Vsi ro kopisi pisma in druge pošiljatve naj se pošiljajo na uredništvo in upravništvo „Korošca“ v Kranju. Rokopisi se ne vračajo. Za oglase se plačuje za enostopno petit-vrsto za enkrat 12 v, za dvakrat 18 v, za trikrat 24 v, za večkrat po dogovoru. Posamezne številke stanejo 10 vin. Štev. 5. V Celovcu, v soboto, dne 5. marca 1910. Leto III. V sredo so pokopali mladega moža, ki je zapustil za Ciril-Metodovo družbo krog pol milijona kron. Vsa narodna srca po Slovenskem so vztrepala ginjenosti, ko so zaznala za ta plemeniti izraz plamtečega rodoljubja. Hiša Kotnikov na Verdu pri Vrhniki je bila od prvih početkov slovenskega prerojenja sera ognjišče narodne misli, ognjišče plemenitega rodoljubja. Oče sedaj umrlega Karla, Franc Kotnik, je umrl 15. avgusta 1890. Bil je ustanovitelj parketne tovarne na Verdu, eden slovenskih prvoboriteljev v dobi preporoda, svoj čas slovenski deželni poslanec. Po njegovi smrti je prevzel tovarno sin Franc, ki je pa že 2. avgusta 1891. umrl v starosti 20 let. Zapustil je čez stotisoč kron v narodne dobrodelne namene. V takem miljeju je vzrastel Karel, rojen 21. septembra 1875. V Ljubljani je študiral gimnazijo, a ko je umrl brat Franc in je bil on poklican prevzeti domačijo, je prestopil na realko, dovršil dunajsko tehniko (ustanovil je tam tudi „Klub slovenskih tehnikov“) in pred desetimi leti prevzel posestva in tovarno na Verdu. Vse njegovo življenje je bilo posvečeno narodnemu in gospodarskemu delu; v tem je videl rešitev slovenskega naroda. Tihi skromni mož, skozinskoz naprednega mišljenja, je bolehal že od novega leta sem, a se ni hotel vleči; konečno ga je bolezen sama priklenila na posteljo in izdihnil je po silnega trpljenja polni bolezni. V zadnjih trenutkih, ko mu je stala že smrt pred očmi, je s šepetajočim glasom narekoval oporoko, D kateri |£ postavil Ciril-metodooo družbo za sooiega glavnega dediča, ki dobi krog pol milijona kron. Narodova sreča je bila njegova poslednja misel, v zadnjem hipu je blagoslavljal slovenski narod in si postavil sam vekovit spomenik, ki ga bodo videla plemenita slovenska srca od severa do juga nad našo slovensko domovino, in stotisoče oči bo rosilo solze ginjenosti nad plemenitostjo pokojnika. Sedaj se koroškim Slovencem pač ne bo treba več bati, da jih pogoltne nenasitni nemški moloh. Slava zadnjemu moškemu iz rodovine Kotnikov na Verdu, slava spominu naj večjega dobrotnika naše šolske družbe I PODLISTEK. Celovški „turnar“. Poteši iz starih časov. Spisal Ferdo Plemič. «Oj Juri, kako je tu lepo !> je vzkliknilo dekle, ki je pravkar stopil iz čuvajnice celovškega farnega zvonika na kamenit hodnik, ki je zidan kroginkrog mogočnega stolpa. Za dekletom se prikaže visok in krepak mladenič, resnega, a lepega obličja, temnih dolgih las ter gladko obrit. «Seveda je lepo tu zgoraj,» de mladenič in se nasmehne. «Lepo je, da Metka, in kadar sije solnce kakor danes in tako prijazno zlati strehe pod menoj ter planine tam v daljavi, vidii, tedaj mi postane tndi gorko v srcu tukaj, in tedaj se mi zdi, da ne bi menjal z najbogatejiim trgovcem tam spodaj v mestu. Ali, Metka, stopi bližje sem k ograji, videla boš bolje.» «Bojim se, da se ograja ne podere, potem bi padla dol, bml» «Nič se ne boj, Metka,» ji prigovarja mladenič ter jo prime za malo ročico ssvojo močno roko. «Tako, d&, Juri, zdaj se nič ne bojim. Oj, kako je to visoko !> «Vidiš, Metka, na tej visini si bova splela gnezdece, visoko nad vsemi ljudmi, kakor sokol in sokolića.» Metka je zardela. «Kaj govoriš tako Juri! Kaj res?» «Iu zakaj bi ne imelo biti res, Metka? Jeli se ne ljubiva že leto dni, jeli si nisva obljubila, da hočeva živeti drug za drugega? Glej, prišel bom dol po tebe in ugrabil te bom, kakor sokol golobico, in odnesel te bom sem gor, kjer vlada vihar. Ne boj se, Metka, golobica moja, reven sem, a življenje ti hočem ustvariti, kakor ga kraljeva hči nima. Ta boS gospodovala v mojem samotnem gnezdecu, tu gori na višini in le kdajpakdaj se boS spustila dol v nižino. la če ti bodo stopnice pretežke, te bom nesel na teh svojih rokah!» Metka ni odgovorila, ali kakor v dokaz, da so ji prijetoe besede krepkega spremljevalca, nagnila se je ob njegove Široke prsi ter mn položila ljubko glavico na ramo. Juri se je zazrl v njeno milo oko sinje barve, narahlo je pritisnil njeno glavico ob svoje lice in dahnil ji je poljub na rožnati ustni. Bil je poljub — najvisji v Celovcu. Juri je bil namreč v onih časih čuvaj na celovškem stolpu, Metka pa je bila njegova zaročenka. Malobeseden je bil Juri iu malokomu znan. Prišel je pred dobrim letom v mesto iu je prosil za službo čuvaja na celovškem stolpu. Ker je ravno tedaj umrl stari čuvaj, in se ni oglasil nihče za to službo, je sprejela gosposka Jurija. Iu tako je Juri začel opravljati svoj težki posel. Malokdaj je stopil dol v mesto in Se tedaj v zgodnjih urah, da si je nakupil živeža ter si napolnil vedro z vodo. Potem jo zginil po polževo zavitih stopnjicah gor v zvonik, kjer je samotno prebil ves dan in vso noč. Pravili so ljudje, da je bil Juri sin plemenite družine, drugi zopet, da je prišel s Kranjskega, kjer je bil nekoč divji lovec. Kaj je bila resnica, ne vemo. Bilo mn je tedaj okoli petin-ivajset let. Po naključju se je seznanil z Metko, ki je živela s svojo materjo vdovo v mestu. Njena mati je bila Šivilja in tudi Metko je izučila v tem koristnem rokodelstvu. Metka je bila tedaj jedva sedemnajstletno dekle, nežno in Šibko, da bi človek sodil, prva sapica jo bo vzela. Zelo ji je ugajal «turnar» Juri, ker ran je bilo lice tako resno, in pogled tako miren, In tako se je zgodilo, da sta oba medsebojno sklenila združiti svoji usodi teč pričeti novo življenje. Zaročila sta se, in kot taka smo ju srečali lepega pomladnega jutra na hodniku, ki v vrtinčasti višini obdaja Se danes stolp celovške farne cerkve, ali cerkve «božje glave», kakor pravi narod le danes. Jotlva sta se zaročenca poljubila, zabrenčald je stara cerkvena ura osmo. Juri se je hitro odtrgal od svoje Metke ter pohitel v svoje stauo» vanje. Kmalu na to je stopil zopet na hodniki Sedaj pa je imel velik rog v rokah. «Čemu ti bo ta rog?» ga vpraSa Metka, «Zatrobil bom, duska? VeS, da se meščani doli zanašajo name, na svojega tumarja. Čuvati moram nad njimi, da jim požar ne uniči domovja. In če zapazi moje oko kje dim, ki se sumljivo dviga proti nebu, jim moram naznaniti pretečo nevarnost požar]». Da «o pa meščani prepričani, Kdo razdira? V našem predzadnjem uvodnem članku smo zadeli v tarčo ia marsikateri slovenski rodoljub, kateremu je prišel ta članek v roke, nam je dal prav. Ne tako «Mir». Po njegovem raaenju ne sme krat-komalo to, kar mi pišemo, biti res in če bi mi prepisovali ves čas samo sv. pismo, smo prepričani, da bi se «Mir» postavil nasproti. Pravzaprav proti našim trditvam ne ve nič takega povedati, ki bi dokazalo nasprotno. Zaganja se samo v neki članek «Korošca», ki je izšel že pred nekaj časa in pravi, da sedaj drugače pišemo, kakor smo tedaj. K temu pripomnimo le tole. Ze v našem zadnjem članku smo pisali, da «Mir» s svojim vednim zmerjanjem odganja ljudi od slovenske stranke; posebno zato, ker napada vsakega, kdor ni čisto istega mnenja, kakor «Mirov» urednik, oziroma njegov pokrovitelj. Ce je kdo še tako dober Slovenec, še tako narodno delaven in še tako veren, kakor hitro ima kako drugo mnenje, kakor naši «feld-maršali», je obsojen liberalec in dela se proti njemu skrito in javno. In to je, kar smo hoteli grajati. To dela in je delalo razdor med nami. Žito smo rekli, da vsi ljudje ne moremo biti čisto enakega mišljenja in je glavna stvar samo to, da smo si v bistvu ene misli. Sicer pa naj vlada med vsemi ljubezen. Dokazali smo že zadnjič, da potrebujemo na Koroškem, ki nas je tako malo, nasprotnikov pa tako mnogo, ko je slovenski Korošec itak že dovolj ponižen, nasprotnik pa brezmejno ošaben in predrzen, vsakega moža, da ne gre pri nas, obsojati in izzivati iz svoje srede ljudi samo radi tega, ker bere še kak drug list in ne samo «Mir» ali ker podpira še kako drugo slovensko društvo in ne samo tistih, h katerim se ga komandira. Poznamo sicer mnenje nekaterih gospodov, ki pravijo: «Nič ne de, stran s temi ljudmi, če nas je tudi malo, pa smo vsaj enih misli». Tega pa ne pomislijo, da je to samo tam brez škode mogoče, kjer je dosti ljudi, nikakor pa ne in najmanj na Koroškem in zgoditi se zna, da bodo isti gospodje čez nekaj desetletij uyideli, da so ostali v slovenski stranki sami generali brez vojske. Ker mi torej zbiramo tiste ljudi, ki so že davno nezadovoljni in ki že dalje časa pravijo, da se ne bodo nič več borili pod slovensko zastavo, je to le narodno delo in politično društvo bi nam moralo biti za to le hvaležno. Ker pa smo opozicija in.ker da čuje nad njimi zvesto oko, jim moram zatrobiti vsako uro ua rog.» Rekši to je nastavil Juri rog na usta ter je zatrobil, da se je zatresel turobni rogov glas nad strehami celovških meščanov. Potem se je okrenil na drugo stran in zatrobil in potem na tretjo in tudi zatrobil. Metka ga je radostno opazovala, in silno lepo se ji je zdelo, da zna Juri tako lepo trobiti. Posebno imeniten se ji je zdel njen zaročenec, ker je opazila spodaj na trgu pred cerkvijo par meščanov, ki so na rogov glas obstali ter jeli prodajati zijala navzgor proti stolpu. Ko pa je Juri odtrobil ter se vrnil zardelih lic k nji, vprašala ga je radovedno: ■Juri, zakaj pa si zatrobil samo proti trem ■Iranern, proti zahodu, proti severu in proti vzhodu ? Zakaj nisi zatrobil proti jugu?» «Zato, Metka!» je dejal Juri ter prijel mladenko za roko in jo peljal tesno ob železni ograji krog hodnika. Pokazal je s prstom navzdol, kjer ■e je razprostiralo v tistih časih ob južni strani farne cerkve celovško pokopališče. «Glej, Metka, križe tam dolil Ni varno buditi mrtvih z njihovega večnega spanja. Zato tudi noben čuvaj na tem stolpu ne sme in tudi ni trobil nikoli na južno stran.» Tako je dejal Juri, in resen je bil njegov obraz. Dasi je solnce sijalo, se je zdelo Metki, da jo je nekaj zazeblo. Zadrhtela je po vsem životu. Nekaj časa je zrla nema na pokopališče pod seboj, potem je stresla glavico in ponudila Juriju svojo ročico. «Pa zbogom, Juri, in kmalu se kaj oglasi pri nas!» Juri jo je poljubil ter jo spremil preko strmih stopnic navzdol. Nato se je zopet vrnil v svoje stanovanje, tam pod zvonikovo streho. Sedel je k priprosti mizi, naslonil glayo v roke in se zamislil. Uil je zopet sam. Dalje prih. je naš list odprt po geslu, da naj vsak pove svoje mnenje, vsom, ki še slovensko čutijo, je popolnoma razumljivo, da pride včasih v list tudi kak preoster glas. Tega pa nismo zakrivili mi, ampak tisti, ki vse zaničujejo, kar ni njih mnenja. Ce boste v človeka vedno trobili, da je liberalec, ga boste tako navadili na to besedo, da bo rekel, naj pa bom io se bo samo radi vaše nestrpnosti navzel kakšnega napačnega mnenja. «Korošec» je bil vedno za politični in gospodarski napredek slovenskega ljudstva na Koroškem in če se nahaja v kakem članku beseda svobodo-Ijubnost, še nima nihče pravice, te besede razlagati le v njenem najslabšem pomenu. Mi razumemo svobodoljubnost na ta način, da mora imeti Slovenec svobodo, povedati tudi v slovenski stranki svoje mnenje in svobodo, da se radi tega ne zmerja in psuje. Proti veri ali proti zaslužnim narodnim duhovnikom nismo nikdar pisali, če se pa sme na oni strani zmerjati z liberalci in pobijati lastne ljudi, namesto da bi vsak na svoji strani delali kolikor mogoče, tako se pravi to, da smo dospeli v politiki do razpotja. Tega pač ne trpimo in sicer samo radi tega ne, ker se bojimo, da bi se še več Slovencev ne odtujilo svojemu rodu, bodisi da bi stopili na stran onih, ki se imenujejo Nemcem prijazne Slovence. Toda, odkar je postal dr. Šušteršič, o katerem so prej naši voditelji sami pravili, da je izdal koroške Slovence, komandant tudi koroških Slovencev od tega časa seveda naši voditelji ne pustijo več pametne besede k sebi. Zato so oni odgovorni za ves razdor, katerega delajo s svojo pisavo, svojim zmerjanjem in s tem, da odrivajo od političnega življenja vsakega, ki ima še la-lno mnenje. Dopisi. Borovlje. Pri puškariji so nastopili zdaj zelo slabi časi, tako da raarsikteri delavec nima nobenega dela. Posebno tisti delavci, ki so prej samo visoki glavi delali, so zdaj zelo na slabem, ko jim drugi dobavitelji ne dajo dela, visoka glava ga pa nima kljub temu, da vedno v nemški rog trobi in po svetu vpije: «Mir sajmr tajčel» No, visoka glava, zakaj pa ti ne pomagajo Nemci? In tisto denunciranje, in tista umazana konkurenca ti tudi nič ne pomaga 1 Je že prav I Ti želiš, da bi mi borovski samostojni mojstri žganke iz žakovne jedli, le glej, da boš ti vsaj takih vedno dovolj imel. Borovlje. Naši nemčurji, katerim neumnost že od daleč iz glave štrli, so se že sto- in stokrat blamirali, pa to še vse nič ne pomaga. Hočejo z glavo skoz zid in v enotner tiščijo, da mora biti vse nemško, zraven pa ne vidijo, kako naša pu-škarija ravno radi Jugoslovanskega vprašanja trpi. Zadnji čas so se vrgli na veronauk na naši ljudski šoli, ne ker so za njega vneti, ampak ker se poučuje slovenske otroke v slovenskem materinem jeziku. Nahopali so poslanca Burgerja, da hočejo v Borovljah vsi ljudje nemški veronauk. A Grafenauer je nemški gospodi v deželnem zboru povedal take, da so se vsi nemški poslanci morali sramovati borovških prismojenih nemčurjev. Veronauk se bo seveda kakor dozdaj tudi naprej poučeval v materinem jeziku otrok, in naj se vsi borovški neračurčki postavijo na glavo. Torej ste zopet za eno blamažo bogatejši! Da bi iz kože skočil, kaj ne, puhle glavice nemčurske ? Pliberk. (Okrajna bolniška blagajna) Pri okrajni bolniški blagajni za Pliberk je od sto udov daleč čez 90 slovenskih delavcev in sicer zelo mnogo takih, ki nemško niti besedice ne razumejo. Kdor je bil kedaj član kake okrajne bolniške blagajne, tisti ve, kako strogo one postopajo, ako napravi kak njen ud katero napako glede njenih navodil in predpisov. Ker mnogo slovenskih udov te blagajne ne razume nemško, marsikateri radi nemško pisanih pravil mnogokrat izgubi po blagajni sicer zajamčene mu dobrote. Konečno so to tudi nekateri gospodje pri naši okrajni bolniški blagajni uvideli; zavoljo tega so dali tiskati «Poduk za ude bolniške blagajne v Pliberku v potrebi zdravniške pomoči» tudi v slovenskem jeziku. Toda v taki slovenščini, da se je bog usmili. Ta «poduk» obsega samo eno majhno stran, vendar pa je v njem več ko 70 reci sedemdeset napak ali kozlov. Sploh je ta «poduh» pisan v taki slovenščini, da je bržkone še tisti ne razume, kdor jo je pisal. Med drugim predpisuje ta poduk, da mora «vsaki sboleli blagajniški ud sprejeti obisk prigredelnika in njemu podati zahtevajoča pojasnila,» Gospodom, ki na tak način žalijo nas slovenske delavce, povemo ramo tole: Ne bodete se več norca delali z nami, tudi mi se Vam bomo postavili po robu. Slovenski delave c. Velikovec se čedalje bolj probuja in tudi okolica je zavedno slovenska. Dne 19. sušca, prazn k sv. Jožefa t. 1. se uprizori v Velikovcu žaloigra «Mlinar in njegova hči». Uloge so v najboljših rokah, dekoracije za to igro so naročene iz Ljubljane in Maribora. Ta uprizoritev bo zelo lepa in opozarjamo občinstvo že sedaj na njo. Slovenci in Slovenke 19 sušca vsi od blizu in daleč k predstavi v Velikovec. Natančneje še poročamo. Glinje. Podružnica «Ciril-Metodove družbe» priredi svoj letni občni zbor, v nedeljo dne 6. marca t. I. ob 3 uri popoldne pri Bretnlju v Glinjah z navadnim sporedom. Nobeden Slovenec ne sme manjkati, zato vse uljudno vabi odbor. Poljana. Za Prevalje ia okoliko se bo kmalu ustanovila podružnica «Družbe sv. Cirila in Metoda» s sedežem pri Hrastu. Ze sedaj opozarjamo zavedne Slovence na to, da se kar v največjem številu udeleže ustanovnega občega zbora ter tudi pristopijo k podružnici. Mislimo, da nobeden ne bo zaostajal, ampak bo vsak «rad mal položil dar, domu na altar». Vsak ve, da le s podpiranjem Ciril-Metodove družbe si utrdimo slovenska tla. Natančnejšo še pride. Tisti, ki se še niso javili, naj te store čimpreje pri znanih zavednih Slovencih, ki so ae že vpisali. Želimo iskreno, da bi pristopili tudi Slovenci iz Močice in Črne, da bo podružnica uspevala kakor nobena druga na Koroškem. Prevalje. Uoogi «Stajerc» 1 Tedaj pa nimaš več urednika na Prevaljah. Kap ga je zadela v desno roko, da sedaj pisat ne more več. Pomilovanja vredna obadva. Kakor bi bil slutil je pisal kar po tri, štiri članke v «Štajerca» za vsako številko, kakor bi bil vedel, da to ne bo dolgo. Sedaj pa vsega — amenl Leše. Navdušenje tukajšnjih socialnih demokratov za svojo organizacijo se je že poleglo, ker menda jim nosijo gospodje «cukerlne», da bi jim šli na lim. Dober teki Borovlje. Naša hranilnica in posojilnica obstoji šele dve leti, pa ima že čez 500 kron rezervnega fonda. Ta hranilnica je zato zelo važna, ker dela hudo konkurenco znani borovški Vor-rchuskassi. Ta je prišla gotovo med ljudstvom v velik «miskedit», kajti skoro ves denar, ki je zdaj naložen v naši hranilnici, je bil prej v Vorschuskaisi. Borovlje. Naše telovadno društvo «Sokol» dobi vse telovadno orodje in se bo potem takoj pričelo tudi s telovadbo na orodju. Za telovadnico je slavna hranilnica v Glinjah našemu «Sokolu» prepustila brezplačno prostorno gledališko dvorano. Velikovec. Naše nemško ali bolje nemšku-tarsko pevsko društvo je poslalo za Roseggerjev sklad 60 kron in za nemški «Pressverein» 20 kron. Heil! Vovbre pri Velikovcu iu Grebinju. Pri občinskih volitvah so zmagali v vseh treh razredih Nemci oziroma nemškutarji. Razmerje glasov je bilo: v prvem razredu: 7 :3, v drugem 20:8 in v tretjem 68: 49. Žalostno je to, če pomislimo, da so bile Vobre šele pred malo leti v slovenskih rokah. Pa tedaj le tako dalje; proč s Ciril in Metodovo družbo, vdarimo po vsakem Slovencu, kateri ai upa biti malo napreden in pustimo, da gredo drugi ki nočejo trobiti v klerikalni rog v nemški tabor Šolsko društvo, pa živio! Celovec. Kako vzgledno je gospodarstvo celovških mestnih očetov, kaže tale resnica: Sele pred par leti si je izposodila mestna občina 10 milijonov kron in zdaj si jih izposodi zopet 8 milijonov. Kako pa bi vpili Nemci, če bi potrebovalo toliko denarja kako slovensko mesto. Ia to morajo plačevati tudi Slovenci, kar jih je v Celovcu. To pa še vse vkup ni dosti. Celovec daje tudi denarja za Roseggerjev sklad in za druge proti Slovencem naperjene stvari. Celovec. Zupana Metnica vprašamo, ali bode še tudi zanaprej zapiral Slovence, ki bodo. zahtevali na kolodvoru vozne listke v slovenskem jeziku ? Za 18 milijonov mora koroška dežela za Celovec dobra stati. Ker je na Koro ki tretjina Slovencev, morajo jamčiti koroški Slovenci mestni občini za 6 milijonov. Ali smemo zapirat tistega, ki nam stoji za dolg dober ? Zato Slovenci: zahtevajmo vežne listke na celovškem kolodvoru vii v slovenskem jeziku. Celovec. Metnic bi se imel pravzaprav la pisati met uič. Po njegovem mnenju ne smemo Cslovčanje nič met. Vse denarje, zadnji groš moramo zanesti za štibre, katere nam povzroča Metničevo gospodarstvo. Narodne zadeve. „Šola, v kateri se otrok ne nauči zadosti nemško, je za nlčlw Tako je rekel nemški haj-lovec poslanec Malik na nemškutarskem shodu v Studencih pri Mariboru. Malik je vreden bratec naših koroških Nemcev in nemškutarjev, samo toliko je boljši, da pove odkrito, kaj hoče s Solo, naši koroški Nemci in nemškutarji pa vodijo ljudi za nos. Malik je hotel s temi besedami pridobiti Studenčanje za nemško (šulferajasko) šolo. Vrli Studenčanje pa tudi besedam Malika niso verjeli. Oni vedo, katero dolžnost ima šola in si rajši postavijo za drag denar slovensko šolo, prej da bi morali dajati otroka v nemško šolo. Zaradi tega, ker zavračajo na pošti v Celovcu (in po nekaterih drugih nemškutarskih mestih) dopisnice z narodnim kolkom .Ptuj" in a črnim kolkom, vložil je v kranjskem deželnem zboru dr. Novak s tovariši interpelacijo. ll bOlCČmC? Hevraatične, protinske, glavobol, zobobol? Ali ste jih dobili vsled prepiha, ali prehlada? Poskusile vendar bolj hladeči, zdravilni, krepilni Kellerja' fluid z znamko «Elsafluid». Ta je res dober) To ni samo reklamaI Tucat z« poskušnjo 5 kron franko. Izdelovalec le lekarnar Feiler v SLubiol, Elsin trg št. 217 (Hrvaško). «Nemci ne morejo reči, da bi bili Slovenci manj olikani kakcr pa so Nemci», te besede beremo iz ust našega nasprotnika v «Deutsche Stimmen aus Krain, Triest und Küstenland» štev. 65, od dne 12. avgusta 1909. .Vseslovenska ljudska stranka" In koroški Slovenci. Z velikim pompom se jo ustanovila lani v Ljubljani «vseslovenska ljudska stranka», ki vsebuje vse na klerikalnem programu stojefie organizacije ni Slovenskem. Priznamo, da je to maCna organizacija, ki bi lahko kaj dosegla za nas koroške Slovence. Toda ljudje, ki stojijo na čelu te stranke, so nam že znani iz prejšnjih časov, posebna izza časa volilne reforme. Ime dr. Šušteršič je z izdajalskimi črkami zapisano v zgodovini koroških Slovencev. Kako naj imamo koroški Slovenci zaupanje v stranko, kateri načeluje človek, ki je nas za časa volilne reforme izdal, ki je z nami barantal in krošnjar!! kakor z manjvrednim delom slovenskega ljudstva 1 Zadnji «Korošec» je konštatiral resnico, ko je pisal, da so naši voditelji celo slovensko Koroško izročili «Vseslovenski ljudski stranki», še predno je ta stranka za nas storila le kaj malega. In vendar se je «Mir» zaraditega grozno razburil. Seveda je «Miru» neljubo, če povemo svojim častitim bralcem kako resnico. Poglejte, cenjeni naši bralci, kako se nam je pred kratkem godilo na koroških kolodvorih 1 Zaprli so nas, kadar smo zahtevali vozni listek v slovenskem jeziku. «Slovenec», časopis «Vseslovenske ljudske stranke», od katere pričakuje «Mir» našo rešitev, je sicer prinašal o škandalih na koroških kolodvorih dolgovezne članke, a ti članki so bili le pesek v oči nerazsodnemu ljudstvu; ostalo je samo pri praznih frazah, katerih je tedaj mrgolelo v Sušteršičevem glasilu, dejanja so pa seveda izostala. Pričakovali smo, da bodo zasnovali poslanci, združeni v Sušteršičevem klubu, resno, odločno akcijo v našo korist, za naše teptane pravice, toda pustili so nas na cedilu, niti besedice niso črhnili za ubogo koroško paro, četudi po lastnih trditvah igrajo v avstrijski politiki vodilno vlogo. In tako je prišlo, da še danes nimamo najmanjšega zadoščenja za one krute žalitve, ki so jih piLadjah c. kr. vladni organi uglednim, poštenim Slovencem in celemu slovenskemu narodu na Koroškem. Zupan največje slovenske občine na Koroškem je bil aretiran, za njim je šel v zapor pošten Slovenec, ki se je poslužil na kolodvoru v Celovcu slovenskega jezika. «Slovenec», glasilo dr. Šušteršiča, je grozil, a ostalo je pri grožnjah, ker Sušteršičevi poslanci kaj resnega v tej stvari niso storili. Koroški Slovenci smo jim bili in jim še bom o sredst vo zakravje kupčije. Resnih korakov ti ljudje za nas nikdar ne bodo storili. Naš izdajalec nikdar ne bo več naš rešitelj I Saj pravi pregovor, da zamorca nihče ne opere. «Mir» se bo seveda zopet kar penil jeze, ker smo to povedali svojim bralcem. Rekel bo, da se še Nemci bojijo «Vseslovenske ljudske stranke», samo «Korošec» nima in noče imeti pred njo nobenega rešpekta. Verjamemo, da imajo Nemci strah pred Sulteršičevo organizacijo, ker bi res lahko kaj dosegla, če bi jo bila volja, storiti za nas le nekaj n a merodajnem mestu. Te resne volje pa nimajo, zato je bil tudi nemški strah pred organizacijo nepotreben. Tako si vsaj misli pošten slovenski kmet, ki je že mnogo hudega doživel na Koroškem pod vodstvom ljudi Šušteršičeve vrste, ki mnogo obiju-bujejo, a malo storijo, zato, ker so vladni hlapci. . „Matica Slovenska* prosi vse gg. poverjenike in člane, ki še niso poslali članarine za leto 1909, naj to store čim prej. Med knjigami za leto 1909, se nahaja obširni „Bleiweisov Zbornik“, »Koroška* z natančnim jezikoslovnim zemljevidom te dežele, »Stanko Vraz“, prevod iz ruščine »Onjegin* i. t. d. — Za leto 1910, izide med drugim obsežna knjiga g. dr. B. Vošnjaka »Ustava in uprava Napoleonove Ilirije*, »Koroška* 11. del, prevod slovitega češkega romana »Jan Marija Plojhar* i. t. d. Članarina je 4 K. Svetovna politika. Državni sbor se je v četrtek otvoril brez hrupa, Najprej sta se izvolila dva nova podpredsednika Rusin Romančuk in Italijan Cmci. Zs tem se je pričelo prvo branje rekrutne predloge. Slovenski klerikalci bodo kakor en mož glasovali za te predloge. — Poslanic Hribar je interpeliral glede poštnega ravnateljstva v Ljubljani, radi zapostavljanja Slovencev pri finančnih oblastvih na Koroškem, radi neenake konibkacijske prakse narodnih kolekov i. t. d. Danajski žapan dr. Karl Langer leži na smrt bolan. Pričakuje se vsak trenotek katastrofe, V Bolni in Hercegovini se že delajo priprave za saborske volitve. Politične oblasti se zlasti bavijo s tem, da sestavijo volilne imenike. Volitve imajo biti sredi maja, tako da bi se sabor sešel sredi junija. Na bolgarski meji je v torek pri Lilkovem v tamraški okolici turška straža streljala na bolgarsko. Razvila se je mala bitka, ker so Turki začeli streljati tudi na druge bolgarske straže. V sredo se je streljanje ponovilo; na turški strani je nastopilo tudi topništvo. En turški korporal je ubit, en vojak pa ranjen. Turška vlada ne pripisuje dogodku važnosti. Preiskava je uvedena. V Peterburgu je bil na čast bolgarskemu kralju slovesen obed, na katerem je car Nikolaj pozdravljal neodvisnost Bolgarske in izrekal upanje, da se bodo vezi med Rusijo in Bolgarsko še bolj utrdile. Kralj Ferdinand je odgovarjal v enakem zmislu. Tariko čaaopiije je zelo nezadovoljno z govorom ruskega carja na obedu, ki je bil v Peterburgu na čast bolgarskemu kralju. Na Francoikem je aivilao sodišče v Reimsu obsodilo kardinala Lucona, da mora plačati učiteljski zvezi 500 frankov odškodnine, ker je podpisal pismo francoskih škofov, s katerim se je katoličanom prepovedala raba nekaterih knjig v javnih šolata. Gospodarska vprašanja. Tržne cene v Celovcu dne 24. februarja 1910. Teža Prodajna cena po 100 Kilogramov Znižana srednja cena Predmet 11 P fl 'i i ti «d e’ f OB ti f 5 i A« kilogr. K h K b K 1 h s 1 h K h pšenica . . 2 „i 1 ! rž .... 35 58 72 20 — 20 34 20 50 11 80 14 75 ječmen . . . — — — — — — — — — — — oves . . . 28 35 44 16 16 75 17 5 80 7 25 ajda . . . 17 46 57 — 17 38 8 — 10 — koruza . . . 60 pšeno . . . 5 63 79 — — — 28 18 — 22 50 proso . . . grah . . . _ __ — — — — leča .... fižol, bel . . . rdeč. . bob .... krompir . . deteljno seme seno, sladko > 8 11 11 50 12 — — — — — . kislo g 40 — 7 8 50 10 — — — — — slama g 15 — — 6 50 7 30 8 — — — — — zeljne glave, 1 repa, 1 vreča . smetana, 1 lite mleko, , , maslo surovo maslo špeb, okajen , surov svinjska mast jajca i piške j kapuni J 1 pa race l gosi j 30 cm dolga ti 30 . .m 80 . . 30 kom. . r . . . . 1 kilogr. da drva) «< :hka . 1 E ■ »J 3 3 40 — 2 2 2 1 2 2 3 3 60 24 80 80 '20 80 10 16 60 20 1 3 3 2 1 2 2 3 3 20 26 20 40 90 20 20 40 70 30 Za čebelarje. Kdor hoče imeti »Slovenskega čebelarja* naj kupi za dva in pol krajcarjev dopisnico. Na prvi strani napiše s svinčnikom ali s peresom: Na upravništvo »Slovenskega čebelarja* v Ljubljani. Na drugi strani pa napiše: „Prosim, pošljite mi „Slovenskega čebelarja“. Pridodajte prvi številki položnico. Ko bodem isto prejel, Vam bodem poslal naročnino. Zdaj pa napiši še razločno ime, kraj in pošto Na primer: Franc Bučar, po domače Strdinjak v Šumah, pošta Sladka gora, Koroško. Ne bo dolgo, bo pa prišel „Slovenski čebelar“. Notri bo položnica. To izpolni sam ali pa poprosi koga drugega, da jo napiše in oddaj jo z denarji vred na pošto. „Slovenski čebelar“ izhaja vsak mesec, obsega 16 strani ali še več in velja za koroške Slovence le eno krono na leto. „Slovenskega čebelarja“ lahko naroči vsak. Kdor pa hoče ustanoviti čebelarsko društvo, ta naj prosi za pravila pri „Osrednjem čebelarskem društvu“ v Ljubljani. Človek, ki je izdajica našega naroda ne bode potovalni učitelj za slovenske čebelarje. Kakor slišimo, se nekod prizadevajo, da bi vsilili nam Slovencem na Spodnjem Koroškem za potovalnega učitelja Paulla Kullnigga. Potrebno je, da si ob tej priliki ogledamo, kdo je isti Paul Kullnigg. Pavel Kolnik ali Golnik (nikakor pa Kullnigg, kakor se piše on sam) je rodom Slovenec, pa toda kak Slovenec je on v resnici, tega ne barajte. Najrajši bi pogoltnil vse Slovence na žlici vode. Znano je, kake krivice se godijo v šoli nam koroškim Slovencem. Znano je tudi, kako nam je delal nasprotno rajni deželni šolski nadzornik Palla. Vse, kar je slovenskega naj bi zginilo iz šol, samo nemščina naj bi se vbijala našim ubogim otrokom. Edina slovenska knjiga (ali pravzaprav tudi le pol slovenska), katero imamo po utrakvističnih Šolah jc Abecednik. Učitelju Paullu Kullniggu v Tinjah pa je bila na poti še ta, itak samo napol slovenska knjiga. Kar na svojo lastno pest je izpodrinil iz šole še ta abecednik in začel poučevati šestletne slovenske otroke z čisto nemško knjigo (nemško začetnico). Tega seveda še naši zagrizeni inšpektorji niso mogli dovoliti in šele par tednov je od tega, kar je deželni šolski svet odredil, da se mora na šoli v Tinjah uvesti nazaj zopet Abecednik. Tako izdajico naj imenujejo Nemci in nemškutarji za potovalnega učitelja. Če ga pa imenujejo zase, naj ga poslušajo potem tudi sami. Slovenski čebelarji ne bomo poslušali ne Paula Kullnigga in tudi ne drugega potovalnega učitelja, ki ne bo Slovenec. Raznoterosti. Komati. Več ko petsto milijonov zvezd vidimo na nebu z velikanskimi daljnogledi. Tudi okoli 900 kometov se je že opazovalo v zgodovinski dobi. K našemu solnčnemu sistemu jih spada 20, ki se pravilno pokažejo v gotovem času. Kometi, ali po našem zvezde-repatice so nebeška telesa, ki so se od nekdaj hudo obrekovala. Kadar so se prikazali s svojim dolgim repom ali metlo, so praznoverni ljudje govorili, da je to šiba božja in so vso nesrečo, vojtke, kugo itd. pripisovali na račun tara nedolžnim zvezdam. Repatice pa delajo še dandanes preglavice največjim učenjakom in to največ zaradi svojega svetlega, dolgega repa. Opazovalo se je namreč, da se ta rep tem bolj razvija, čim bolj se zvezda približuje solucu in to vedno ua tej strani zvezde, katera je proč od solncaa obrnjena. Ta rep pa je pri nekaterih strašno dolg, tako n. pr. pri repatici Donati iz 1. 1852 jo iznašal 85 mil. kilometrov; še daljši pa je hil rep kometa z 1. 1843, namreč 250 mil. km Of pomislima, da je aolnca od zemlje «samo» 149 m l. km. oddaljeni) in da brzovlak premeri tako daljavo šele v 230 letih, si moremo približno velikost tega repa predstaviti. Pri zvezdi repatici razločujemo namreč tri dele: trdo jedro, okoli njega svetlo plast, ter dolgi rep (nekatere pa nimajo repa); Jedro in svetla plast tvorita skupaj glavo repatice. Več o njih pa povemo čitateljem, ki se za to zanimajo, prihodnjič. Zrakoplovba. Francoski zrakoplovac Delag-range, ki je bil priglašen k tekmovanju v He-liopolisu, je padel z grozne višine k zemlji in obležal mrtev. Isti dan je imel tudi sloveči Santos Dumont nesrečo, katero bi bil lahko plačal z življenjem. Vznesel se je do višine 30 metrov kvišku, ko mu nakrat odpove motor službo. V trenutku je bil na zemlji, odnesel pa je samo manjšo rano na glavi. — Za zrakoplovstvo se dandanes zanima cel svet. Celo kitajska vlada je poslala v Evropo nekoliko visokih, tehnično izobraženih oficirjev, da se seznanijo z zrakoplovi. Tudi ženske se že poskušajo v tem športu. Prva se je dvignila letos dama M. Delaroche na eroplanu v zrak in 7. februarja je ista vodila tudi kot prva pri javnem tekmovanju v Heliopolisu svoj eroplan. Prvi pravilni promet z zrakoplovi naznanja neko društvo v Monakovem, in sicer med postajami Ingolstadt - Landshut, ter Mühldorf-Chiemsee, z začetkom majnika. Vožnja bo trajala 3 ure (po 50 km v uri) ter bo stalo 2-50 M Noto atlomatlfino atrojao puško so sestavili na Francoskem, ki tehta samo 8 kg in en sam vojak more izstreliti na minuto 200 do 300 strelov. 0 ameriških milijonarjih se vedno kaj posebnega sliši. M. Fleischmann je napravil ženi-tovanjsko potovanje k severnemu polu na lastni ladiji, kar je stalo 300.000 K- Ženitovanjsko potovanje drugega amer. para, g. Peufielda in gospe po Nilu je stalo menda celo 800.000 K. — Grof Lesdoin se je podal v medenih tednih z gospo v Tibet na potovanje polno nevarnosti in stradanja. Najdražje pa je plačal ekstravaganco sin milijonarja Tiffany. Vzel si je ubogo deklico in je bil zato od očeta izključen od dedščine ter je tako prišel ob 18 milijonov. Hrrntjn t Ameriki V Ameriki živi dandanes mnogo Hrvatov. Posebno kruti hrvatski ban, baron Rauch je imel na vesti, da so tako zapuščali Hrvatje svojo domovino. Ti ameriški Hrvatje začeli so izdajati v Ameriki list «Svobodna tribuna*. List je, kakor kaže ime, svobodomiseln in ni namenjen le Hrvatom in Srbom, ampak tudi drugim Slovanom. Postavili so si še poseben cilj: združevati Slovane. Najitirejše draštfo na svetu je Bokoljska Mornarica v Kotoru. To društvo je bilo ustanovljeno leta 809, meseca septembra. Staro je torej še več kot 1100 let. Start ljudje v Parizu so štiri osebe, ki so stare po 100 let. 17 možkih in 78 žensk pa živi v tem mestu, ki so stari tudi še p« 99 let, 642 ljudi pa je takih, ki Štejejo še čez 95 let, 90ietoih pa je tam nad deset tisoč. Prva hranilnica In poaojilnica t Avstriji še ni tako stara, kakor bi si kdo mislil. Ustanovila se je šele leta 1819 (4. oktobra) na Dunaju. Usta-□ovniki so položili 8000 goldinarjev, kateri denar je jamčil nalagateljera denarja. Danes je vloženih t tej hranilnici 516 milijonov. Japonska s vojsko, laponska se menda pripravlja zopet na tihem navsomofi na vojsko. Samo to se še ne ve, ali misli udariti zopet nad Ruse, ali pa misli začeti vojsko z Združenim državami v Ameriki. Zadnje vojske s Kitajci in Rusi so ji dale preveč korajže, tako da sanja zmiraj le o novih zmagah. :: Našim rodbinam priporočamo :: Kolinsko cikorijo. Izjava. Listič «Freie Stimmen» je prinesel v zadnji številki notico «Ein windischer Jugendbildner», v katerej mene zlobno in nesramno napada. Izjavljam, da je vsa notica nesramna laž, da je vse od konca do kraja zlagano in da bodem nastopil napram lističu «Freie Stimmen» pravno pot. Gospoda dopisnika pa imenujemjavno nesramnega lažnika in ga pozivam, naj nastopi tuui on napram meni pravno pot, če si — upa. Dopisnik pravi, da so me na Štajerskem radi «peiwakischer Hetzereien» morali odpustiti. Res pa je, da sem sam prostovoljno prosil, da se me odpusti iz javne učiteljske službe na Štajerskem, ker sem bil imenovan na Ciril-Metodovo šolo v Št. Rupertu pri Velikovcu. Res je temveč, da me niso hoteli na Štajerskem odpustiti iz službe in da sem moral celo dvakrat vložiti prošnjo na c. kr. štajerski deželni šolski svet. Res je, da mi je dejal okrajni šolski nadzornik g. Dri Tak, da me ne bodo pustili oditi na Koroško in ko sem le vstrajal pri svoji zahtevi, da se me odpusti, mi je odkrito izrekel svoje obžalovanje, da odidem. Da me na Štajerskem nikakor niso radi «pr-vaške hujskanje» odpustili, kaže tudi to, da mi je četudi sem bil narodnjak, ki sem tudi izven šole, deloval za napredek in prosveto svojega naroda, nemško-nacionalni c. kr. štajerski deželni šolski avet izrekel priznanje za moje vestno učiteljsko delo in sem od šolske oblasti dobil dva pohvalna dekreta za izvrstne uspehe, ki sem jih dosegal. Dopisnik «Freie Stimmen» me hoče kol vzgojitelja in učitelja zasmehovati, a če je meni predpostavljena šolska oblast bila zadovoljna z menoj in mi je izrekla celo priznanje in pohvalo za moje delovanje, je pač vseeno, kako mnenje ima kak zakotni dopisan o mojem učiteljevanju. V Št. Rupertu na Koroškem sem šele štiri mesece, a g. okrajni šolski nadzornik je že dvakrat nadzoroval moj razred ter je bil vsakikrat zelo zadovoljen, ker so otroci izvrstno znali. Na vsa vprašanja so točno znali odgovor tako v slovenskim kakor tudi v nemškem jeziku. Kot učitelj sem bil vedno prav dobro kvalificiran, kar g. dopisniku lahko dokažem črno na belem. Otroci so me vedno zelo ljubili in ljudstvo me je spoštovalo in tudi tukaj na Koroškem so mi že mnogi izrazili svoje simpatije. la da pridobiva slovenski učitelj na vplivu pri ljudstvu, to je, kar vas, nemškutarje, jezi. Dopisnik mi očita nadalje, da sem pri slovenski predpustni veselici tukaj v Velikovcu zasramoval Nemce, da sem se baje preoblekel v «lumpigen Handwerksburscheu», da sem na oder pripeljal «Radeltrun» in lopato ter sem z meilo baje kazal, kako se bo nemške meščane iz Velikovca napadalo. Da je vse to od konca do kraja zlagano, kaže že to, da na odru sploh ni bilo mogoče nastopiti, ker so oder že prej odstranili iz dvorane, da je bil večji prostor za ples. Licitirala se je pač med drugim tudi metla, ki je pa jaz niti v roki imel nisem. Zabavali smo se na slovenski veselici na plemenit način dostojno. Nikdo ni bil maskiran kot «lumpiger Handwerksbursch». Nastopili pa so gostje iz Azije in Amerike, ki so bili krasno maskirani ter so priredili bajen indijski ples ob čarobni razsvetljavi. S tem se Nemcev ni niti z besedico omenilo, kamo šele zasmehovalo. Jaz niti maskiran nisem bil. Gospodu dopisniku se očividno blede v glavi, da vidi strahove ob belem dnevu. Saj so bili na veselici tudi Nemci in nikdo ni videl, da bi bil bodisi jaz ali kdo drugi vozil «Radeltrun» ali kaj tacega. Značilno je tudi to, veselica je bila ze 23. januarja ib Sele zdaj se je dopisnik domislil, da sem na veselici Nemce zasramoval, da sem ge obnašal «bubenhaft» itd. Da sem nemškularjem in posebno še g. dopisniku lističa «Freie Stimmen» trn v peti, to itak vom in da me bodete napadali, sem uverjen, a če ste pošteni in spodobni ljudje, poslužujte se poštenih in spodobnih sredstev, pa ne zavijajte resnice in ne lažitetako nesramno, ker to je res — «bubenhaft». Velikovec, dne 28, februarja 1910. Anton Pesek učitelj. Častna izjava! Podpisani Simon Riedl obžalujem in tem potom prekličem vse razžaljive besede, ki sem jih govoril proti g. Jožefu Riffel, v gostilni pri Lampenwirtu v Pliberku z dne 18 m. m. Zahvaljujem se mu, da je odstopil od kazenskega postopanja proti meni. Simon Riedl potestnik v Podkraju. Varstvena znamka: ,,<-nr>reo*‘. Eincnunt (apsici cotttp., nadomestek za 35 sidrov - pain - expelter je vobče priznan kot Izvrstno! bolečine tolažeče in odvajalno vmetenje pri pre-hlajenju i. t. d. Dobi se ga v vseh lekarnah za 30 v, K 1'40 in 2 K. Pri nakupu tega povsod priljubljenega domačega zdravila, naj se vzame le izvirne steklenice in ska.lje z našo varstveno znamko •,sidro11! kajti potem je gotovo, da se je dobil izvirni izdelek. Dr Jichlerja leiaroa pri „zlata levu“ V fl-tlJ£l - Elizabetna ulica itev. 5, nova. Razpošiljale/ vsakdan. Naročajte in širite naš list! Vabilo. jirinilnica in posojilnica V dinjah registroVana zadruga z ucotne}