640
Razne stvari.
glavne napake Kaline, potem pa sledi odlomek o zlogotvornem / in r. V Reznu je prešel zlogotv. / kakor v slovenščini in maloruščini v ow. Izgovor zlogotv. r-a ni v vseh bolgarskih narečjih jednak; v nekaterih narečjih je sličen onemu nekaterih slov. narečij. Daljša usoda zlogotvornega r-a in /-a je v bolgarskem nar. različna; opazujemo lahko iste prikazni kakor v slovenščini in v velikem delu srbohrv. Zlogotv. r ostane, pred / se je razvil novi polglasnik, ki je v zapadnih nar. slično slovenskemu radi /-a prešel v o (rekol). Ker je bil v skupini čr izgovor neroden, prešel je čr v cr ali pa se je c ohranil in izgovor s tem olajšal, da je nastalo Čer in analožno iz |/ — |e/. Ta e seveda ni namestnik polglasnika. Paralelo imamo v slov., kjer je iz čre nastalo če ali čere (če^ m. čre^; dandanes pišemo pač zopet čre^). — Z ozirom na refleks praslovanskih skupin tj in dj razločujemo v bolgarščini tri dijalektične skupine; šč sega južno do solunske okolice. Opazuje se pa v macedonskem narečju, da pri šč izginjuje č, torej nam. ščo ¦— šo; paralela je v zapadnem slov. narečju, ki spremeni vsak šč v i. StaroslovenŠčina je bila, kolikor se poštevajo namreč macedonska narečja, z ozirom na št in |i (za tj in dj) skrajnje južno narečje, v neposredni bližini Soluna. — Zjednačenje staro-slovenščine s katerimkoli macedonskim narečjem v jezikovnem oziru ovira njihov različni značaj glede na epentetični /. Čista staroslovenščina IX. stoletja je imela v vsem obsegu epent. /. Današnja bolgarska narečja ga ne poznajo. Osamljeni primeri so se urinili iz srbščine. Bolgarščina pa ni bila vedno brez epent. /-a. Ko se je staroslovenščina povzdignila v cerkveni jezik, bil je epent. / še ohranjen, v XI. stol. pa, iz katerega imamo spo-minike, bilo je v bolgarskem in macedonskem narečju prejšnje stanje že precej premenjeno. Izginjanje epent. / ni zgolj glasovni proces, kakor prehod /'-a v j v slovenskem beneškem narečju, temveč je rezultat morfologičnega zjednačenja. Tudi v slov. junskem narečju je epent. / izginil v vseh glagolskih oblikah, dasi tukaj /' ne preide v j; ne govori se samo povabjen, oblubjen, temveč tudi polrapjen (z ' je zaznamovan izpad guturala, ki se tu ne izgovarja), 'rapje; pri samostalnikih pa se je epent. / ohranil: 'rapla. Precejšna razlika tako-zvanih panonskih spominikov glede na epent. / je deloma dialektično   utemeljena.                  (Konec.)
Sonder-Abdruck. Archiv fiir slavische JPhi-lologie. Herausgegeben von V. Jagič. XVIII. B. Berlin, Weidmannsche Buchhandlung. Nekrolog. Dr. Vatroslav Oblak. Na petih straneh nam podaje slavni urednik „Archiva" jako prisrčen, dejal bi, z očetovsko ljubeznijo pisan nekrolog, posvečen rajnemu Oblaku. Kar je umevno ob sebi, Jagič označuje zlasti razmerje Oblakovo do njega samega,  kaže pa   tudi   dovolj   pokojnikovo   delo-
vanje in teženje, nade, katere je vzbujal, in podaje še kratke črtice pokojnikovega kratkega življenja. Spisu je pridejana slika, kakoršno smo objavili tudi mi. — Tako je v „Archiv" neizbris-ljivo zarisan spominik slavnega pokojnika, čegar zgodnja smrt je nezgoda za njega samega, pa tudi za njegov narod. — Ob koncu izraža pisatelj Jagič željo, da bi se pokojniku postavil skromen grobni spominik. Doneske sprejema uredništvo pa tudi založništvo   „Archiva".
Glagolica v Selcih.
(Konec.)
2.    Liber mortuorum je bil vezan v 40 per-gamen; tako imamo dva lista, na katerih so zapisana razna blagoslovila. Ta rokopis je še mlajši nego prvi. Oblike n. pr. „prim/si" kažejo na ikavski vpliv. To ni nič Čudnega, saj je bila vshodnja in srednja Istra središče glagoljašem.1) In tam se stari jat dosledno izgovarja za i.
3.   Liber baptizatorum je bil vezan v iste oblike pergamen kakor preje omenjeni liber mortuorum. Rokopis je vidno starejši od poprejšnjega, jako razdrapan. Jedna molitev, ki se da s trudom prebrati, kaže, da je v rokopisu sveta maša za dan sv. Barnabe (dne   1 1. junija).
4.   Urbarium sti Thomae je bil vezan v star latinski popisan pergamen, kateremu je knjigovez samo v koliker je bil prekratek, pridejal glagolski pergamenov odrezek. Tudi ta odrezek je del mi-sala. Na njem se nahaja oddelek svete maše za praznik svetega „Timotee, Ipolita in Simforijana" (dne  22. avgusta).
Jezikovno važni niso ti rokopisi, pač pa je znamenito, da se v dolini, ki je imela svoje gospodarje v bavarskem Frajzingu, dobe stari glagolski spominiki.
Resnici ne škodi nobena stvar bolj, nego jalove podmene, katerim je srce oče, domišljija pa mati. To pa smemo pač z gotovostjo sklepati, da je imela svoj Čas tudi kranjska dežela svoje glagoljaše. Brez dvojbe je glagoljanje dedščina iz časov svetega Cirila in Metoda. Čim več starih spominikov v tem oziru najdemo v svoji ožji domovini, tem lože nam bo spoznati pota, po katerih smo jo prejeli, ohranjevali in naposled izgubili. -------------------                                                 J. Sovran.
l) Prim. Dr. V. Jagič. Glagolitica. Wien 1890. Denk-schriften der Akademie der Wissenschaften in Wien. Phil. hist. Classe Band XXXVIII. — Jagič navaja ondi J. Pastriča, drja modroslovja in bogoslovja in profesorja dogmatičnega in polemičnega bogoslovja pri propagandi v Rimu, 1. 1688. pričeti zapisnik onih krajev, kjer se je tedaj še glagolski maševalo. Zapisnik je pisan „in gra-tiam, decus, utilitatem tum nationis illvricae in Dalmatia, rum quoque cleri Glagolitarum." Največ krajev v zapisniku je iz vshodnje in srednje Istre; s Kranjskega Pastrič ne omenja nobenega kraja več.