Pier Paolo Pasolini, Sedanjost Pier Paolo Pasolini (rojen 1922 v Bologni, ubit 1975 pri Rimu) je pri nas znan predvsem kot režiser. Videli smo odlične filme Ptički in ptičice, Berač, Kralj Ojdip, Medeja, Mam-ma, Roma, Evangelij po Mateju, De-kameron, Cvet tisoč in ene noči, ki jih odlikuje kritičnost ter politična ali erotična neposrednost. Še posebej pomemben je njegov zadnji film Šaloma ali 120 dni Sodome, ki predstavlja zaostreno analizo fašizma, njegove ideologije in zakoreninjenosti v človekovem obstoju. Vendar pa je Pasolini prvotno uspel kot pisatelj z romanom Ragazzi di vita. Sledile so knjige proze ter poezije, a tudi kritični zapisi in eseji o romanu, ždanovizmu, literarni kritiki, gledališču, ideologiji itd. Med pesniškimi zbirkami na] omenimo le štiri: Gramscijev pepel (v dantejevskih tercinah), Religija mojega časa, Pesmi v obliki vrtnice, Poduhoviti in urediti. Posebno zadnja zbirka pomeni odločen rez v Pasolinijevo pesniško ustvarjalnost. Tu ni več uglajene poetičnosti, ki živi samo v sebi, temveč politični nagovor in napoved, ki se preverja v sprotni, živi avtorefleksiji. — Prevedeni verzi so iz Religije mojega časa in kažejo Pasolinijev odpor do sleherne konvencije družbe, časa in življenja. Izražajo pa tudi čas iskanja novih človeških in literarnih možnosti. Pier Paolo Pasolini 438 439 FRAGMENT V tebi sem nastal in se vate vračam, čustvo, ki si vzniknilo z lučjo in žarom; posvečeno v času, ko so solze pomenile radost; čustvo, ki ga je Pier Paolo razkril v začetku divje, strastne epopeje. Hodil sem k svetlobi zgodovine, vedno pokončen in junaški, ker si me ti vodila, najgloblja misel. Vsak pristen dogodek bitja in sveta se je strdil v tvoji svetli brazdi, v okrutnem malodusju, v ognju in strašnih dvomih tvoje sle: v njej se je brezmejno potrdila in izgubila življenska sila, da bi znova dozorela in se vrnila; življenje je resnično, ker je lepo ... V mladosti želja izpovedovanja, nato pa strast spoznanja: v tebi, hinavska strast, se je zbudilo temno čustvo! In zdaj lahko obtožijo vse moje želje, me blatijo in govorijo, da sem nenraven in obseden, šušmar, krivoprisežnik: prav ti, ki me ločuješ od ljudi, mi daješ moč; sem na grmadi, igram na karto ognja, in zmagam; dobim to pičlo, neizmerno premoženje: neskončno, bedno čustvo, ki mi vrne pravično prijateljico jezo. Naj bo, preveč sem se trpinčil! Vračam se k tebi, kot se vrne izgnanec v rodni kraj in ga ponovno vzljubi: bogat (v duhu) in srečen kot nekoč, ko sem bil daleč od dolžnosti in zakonov. Črn srd pesmi v mojih prsih. Starčevska norost mladosti. Nekoč je bila tvoja radost polna groze, zdaj pa je jalova in temna: moja brezupna strast. Resnično me plašiš, Pier Paolo Pasolini ker si mi blizu, ujeta v moj bes, v neznano poželenje: v tesnobo bitja, ki nastaja. 2ivim po tvoji volji, napetost rase, nemoč me izčrpuje, vendar ne premaga; ob meni, ob telesu žari poslednja luč mladosti. Dobil sem vse, kar sem želel; in zdaj sem onstran upanja sveta: v meni je praznina, ki izpolni čas in zgodovino. Bil sem razumen, bil sem nerazsoden: prav do konca. In danes . .. puščava, ki jo gluši veter, bledo, čudovito afriško sonce, ki razžarja svet. Afrika! Moja edina možnost SEDANJOST Izgubljena je nebeška, sveta in bolestna duša. Zamrl je veter, ki je skrivnostno menjal smer, čeprav je vedel za svoj cilj. Praznina se je zanosno vzpenjala v nebo. spremenljiva kot potok v dolini; znova je bila pomembna tvoja zgodovina: usoda, ki se je nekoč začela in se danes nadaljuje. Kdo me je klical? Vsako jutro se je ponovila tragedija življenja, za balkoni, ki so jih odprli in zaprli kot v Cerkvi. Božanski veter je vel zaman, samo za neme priče — In te strasti, usodne spremljevalke — Morje in njegov vihar sta sprejela naše temačne reke — Tvoj »esse est percipi« je premagoval skrajne ovire, in vsaka zmaga je bila bedna zmaga; 440 441 Sedanjost in moral si začeti znova kot rastlina, ki neprestano potrebuje vode. Zato nisem tvoj brat, Marija; nastopam v drugačnih vlogah, četudi so mi tuje; daleč sem od bratstva in pajdaštva, ki je tako blizu poslušnosti in hlapčevanju: junaški nespameti ljudi, ki so navsezadnje tvoji bratje in ne mojd. In ti, v skrbeh za svoj obstoj, to dobro veš, ko prihajaš v podobi matere. Dovoli deklici, da je kraljica; naj odpira in zapira okna kakor pri obredu, ki ga spoštujejo oddaljeni gledalci, gostje in služinčad. In vendar: če jo le za hip pustimo samo, že čuti, da je izgubljena; ah, veter, ki ne piha nad otrplimi otoki, božanski veter, ki ne prinaša zdravja, temveč še bolj razširja bolne klice, je groza smrti; in ti jo zaustavljaš, njo, ki se je hotela že vrniti. Še nikoli, niti za trenutek ni popustila neznanska sla; zato poišči pot in vzdrži, da se spet vrne želja po ljubezni. 23. avgust 1970 Prevedel Andrej Medved (Iz zbirke, ki bo v kratkem izšla pri založbi Lipa v Kopru)