YU ISSN 0023-2424 • V njiznica Strokovno posvetovanje in skupščina ZBDS Nova Gorica 25. - 26. oktober 1990 4, 3 Ljubljana 1990 Izdajatelj (published by): Zveza bibliotekarskih društev Slovenije Uredniški svet (editorial board): mag. Mirko Popovič (predsednik-chairman); Jože Čakš, Nada-Čučnik-Majcen, Marta Fili, Ludvik Kaluža, Janez Mrdavšič, Mirko Nidorfer, Nataša Petrov, Jože Vugrinec (člani-members) Glavna in odgovorna urednica (editor): Jelka Gazvoda Uredniški odbor (assistant editors): Stanislav Bahor, Martin Grum, Zlatka Rabzelj Naslov uredništva (address of administration): ZBDS, Narodna in univerzitetna knjižnica, Turjaška 1, Ljubljana, Jugoslavija Tisk (printed by): biro m, Ljubljana Naklada 1400 izvodov (printed in 1400 copies) Naročnina (subscription rates) 1(X) din za člane ZBDS (for members of SLA) in 250 din oz. 20 USD za nečlane (for non-members) Revijo subvencionirata Republiški sekretariat za kulturo in Republiški sekretariat za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo Po pristojnem sklepu oproščeno prometnega davka YU ISSN 0023-2424 KNJIŽNICA GLASILO ZVEZE BIBLIOTEKARSKIH DRUŠTEV SLOVENIJE LETNIK 34 ŠTEVILKA 3 LJUBLJANA 1990 UDK 01/02(497.12)(05) KNJIŽNICA. Glasilo Zveze bibliotekarskih društev Slovenije 34(1990)3 LIBRARY. Journal of the Slovene Library Association 34(1990) 3 KNJIŽNICA je začela izhajati leta 1957 kot glasilo Društva bibliotekarjev Slovenije. Po preimenovanju Društva v Zvezo bibliotekarskih društev Slovenije je leta 1984 postala glasilo Zveze bibliotekarskih društev Slovenije. Uredniki KNJIŽNICE so bili doslej: Maks Veselko 1957 dr. Branko Berčič od 1958 do 1962 Maks Veselko od 1963 do 1964 Jože Munda od 1965 do 1969 Maks Veselko od 1970 do 1971 Vlasta Pacheiner od 1972 do 1973 dr. Bruno Hartman od 1974 do 1979 Jože Šifrer od 1980 do 1985 Zveza bibliotekarskih društev Slovenije Strokovno posvetovanje in skupščina Smo pripravljeni na knjižnico jutrišnjega dne? Nova Gorica, 25. - 26. oktober 1990 PROGRAM POSVETOVANJA IN SKUPSCINE Četrtek, 25.X.199P 11.00 -12.00 12.00-13.00 13.00-15.00 15.00-18.00 18.00-19.00 20.00 (Kulturni dom) Otvoritev posvetovanja Pozdravne besede Podelitev priznanj Izbor delovnega predsedstva REFERATI: Rajko Slokar: Predstavitev in novogradnja splošnoizobraževalne knjižnice v Novi Gorici Breda Filo: Univerzitetna knjižnica Maribor v novi podobi ali splošnoznanstvena knjižnica in specialni uporabnik Alenka Šauperl-Zorko: Diskriminantna analiza skupin bralcev Vilenka Jakac - Bizjak: Knjižnica prihodnosti: možnosti in resničnost ODMOR DISKUSIJA REFERATI: Jelka Gazvoda: Promocija serijskih publikacij v knjižnici Ivan Kanič: Katalogi in bibliografske zbirke na CD-ROM: Informacija bliže uporabniku Breda Popovič: Profesionalizacija zaposlenih v knjižnicah in informacijskih centrih v Sheffieldu DISKUSIJA Tinka Podjavoršek: Naša knjižnica jutri Ivo Zrimšek: Šolska knjižnica v osnovni šoli - standardi in utemeljitev zanje Milena Ivšek: Vloga šolske knjižnice danes in jutri DISKUSIJA Ogled Goriške knjižnice Franceta Bevka Družabno srečanje 11.30 - 14.30 14.30 -16.00 16.30 -18.30 Sobota, 27.X.1990 8.00 - 14.00 OKROGLE MIZE 1. Sekcija za univerzne knjižnice (Naravoslovni šolski center, Delpinova 10): Odnos univerze do visokošolskih knjižnic / Melita Ambrožič 2. Sekcija za specialne knjižnice (Velika dvorana DPO, Kidričeva 9): Bibliotekar - specialna knjižnica -podjetje / Nada Čučnik- Majcen 3. Sekcija za šolske knjižnice (Zavarovalna skupnost Triglav, Kidričeva 21): - Šolska knjižnica v projektu izobraževanja 2000 / Vladimir Milekšič, Ema Stružnik - Računalniško podprta šolska knjižnica / Ema Stružnik, Mirjana Kregar, Tomaž Škulj - Bibliopedagoška vloga šolske knjižnice danes in jutri / Nataša Pahor, Majda Steinbuch 4. Sekcija za splošnoizobraževalne knjižnice (Kulturni dom); Računalniška povezava splošno izobraževalnih knjižnic / Zlatka Rabzelj ODMOR s predstavitvijo računalniških programov (Kulturni dom) REFERATI: Branko Berčič: Visokošolski študij bibliotekarstva v Sloveniji: stanje in razvojne smernice Primož Južnič: Bodočnost knjižnic in njihovo financiranje Mirana Likar & Nada Češnovar: Knjižničarji moramo postati bolj kreativni in prilagodljivi DISKUSIJA Sklepi posvetovanja ODMOR 8. SKUPŠČINA ZBDS Poročilo predsedstva Delovni program in finančni načrt za leto 1991 Statutarne spremembe IZLET v Kostanjevico in na Sveto goro POVABLJENI REFERAT-INVITED PAPER KNJIŽNIČNI MANAGEMENT V ZRCALU SODOBNIH TOKOV* dr. Katherine Čveljo, prof. emeritus, Shool of Library and Information Sciences, University of North Texas, Denton, Texas, ZDA "...Knjižničarstvo se odvija v zelo zapletenih in številnih organizacijskih oblikah. Če probleme knjižničnega managementa obravnavamo resno, se delo knjižnic izboljšuje. Če jih ne obravnavamo resno, pa lahko delo knjižnice in knjižnica sama trpita." Beverly P. Lynch1 UDK 021/025 ČVELJO, dr. Katarina: Knjižnični management v zrcalu sodobnih tokov. Knjižnica, Ljubljana, 34 (1990) št. 3, str. 1-17 Kot kratek pregled sodobnih tokov na področju knjižničnega managementa ta članek 1. prinaša a) kratek pregled osnov, na katerih počiva sodobni knjižnični management in b) kratko diskusijo o osnovnih ciljih managementa s poudarkom na planiranju kot njegovi temeljni funkciji, ki predvideva bodoči razvoj in spremembe, povezane z njim; 2. prikazuje a) management kot skupek procesov ali funkcij, ki "...če se pravilno izvajajo, vodijo k organizacijski učinkovitosti"2 in b) problem "sprememb" in njegov vpliv na razvoj knjižničnega managementa. Temo članka so predlagali direktor in delavci Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani v strokovni razpravi na okrogli mizi o sodobnih trendih v knjižničarstvu. Čveljo, dr. Katarina: Library management with reflection on contemporary issues. Knjižnica, Ljubljana, 34 (1990), no. 3, p. 1-17 /4s a brief overview of library management with references to present-day issues, this presentation: 1) provides a) a brief perspective of the foundation upon which contemporary library management rests; and b) a brief background discussion on the basic functions of management with emphasis on planning as the most basic managerial function in anticipating the future and the inevitable changes that come with it; 2) illustrates a) management as a set of common processes or functions which, "...when properly carried out, lead to organizational efficiency and effectiveness, '2 and b) the problem of "change" and its impact on library management development. Uvod Če pregledujemo obsežno literaturo o managementu, njegovem razvoju in današnjem statusu, ugotovimo, da: 1. se teorija in praksa managementa neprestano spreminjata in razširjata; 2. je najpomembnejše obdobje raziskovanja managementa pojav tega stoletja z mnogimi šolami, od katerih vsaka odseva probleme časa, v katerem je nastala in bila popularna; 3. je vsaka šola, ki je preživela, imela določen vpliv na šolo managementa, ki je nastala za njo: 4. ni nikakršne ustaljene teorije ali recepta za dobro vodenje organizacije, ker "...mora manager, če hoče biti uspešen, poznati in razumeti organizacijo, v kateri dela, njeno okolje in tudi druge organizacije, med katerimi deluje’’3; 5. mora manager, če hoče biti uspešen, ne le razumeti teoretične principe vodenja, ampak mora razviti tudi sposobnost sprejemanja ali prilagajanja teh principov in tehnik dani situaciji. Vedeti moramo, da je tudi literatura o knjižničnem managementu zelo obsežna in da je tovrstnim temam v zadnjem času namenjena velika pozornost tako v strokovnem časopisju kot v monogratijah in raznih pregledih stanja v knjižničarstvu. Če pregledujemo to literaturo, ugotovimo: 1) da so knjižnični managerji spoznali potencialne prednosti principov in tehnik managementa in jih sprejemajo s ciljem, da bi njihove knjižnice uspešneje delovale; 2) da je reševanje organizacijskih in vodstvenih problemov knjižnic primarna odgovornost knjižničnih managerjev, ki a) morajo spoznati in razumeti različne poglede in vplive na knjižnice in jih prenašati na druge, b) in ki so odgovorni za uspešno delovanje knjižnic, v katerih delajo4; 3) da je danes nujneje kot kdajkoli prej, da knjižnični managerji sprejmejo najprimernejše principe managementa, saj so si knjižnice in podjetja podobni: "...oboji morajo delovati v zadovoljstvo strank, zaposlenim nuditi občutek udobja in spoštovanja, vzdrževati privlačno in varno okolje ter poskrbeti za trajno in efektivno poslovanje in plače";5 4) da ima tehnološka revolucija dramatičen vpliv na knjižnice, prav tako kot na druga podjetja in ustanove, in da se zato od vseh članov kolektiva zahteva nove spretnosti, znanja in sposobnosti; poleg tega pa so se posledično spremenili tudi nekateri aspekti v praksi knjižničnega managementa. Pojavila se je potreba po novih strategijah za obogatitev delovnih mest, po novih metodah motiviranja zaposlenih, novih načinih prilagajanja tehnoloških rešitev, načrtovanja delovnih mest, itd. Pogled v zgodovino Eden najboljših ekspertov managementa, Peter Drucker (1974) je določil okvir managerskih nalog in odgovornosti, v katerem lahko od delavcev pričakujemo večjo odgovornost in produktivnost pri njihovem delu; 1. Zahteva analizo. Poznati moramo specifične operacije, potrebne za delo, njihovo zaporedje in njihove zahteve; 2. Potrebujemo tudi sintezo. Individualne operacije je treba sestaviti v celoten proces produkcije; 3. V delovni proces moramo vgraditi kontrolo poteka, kvalitete in kvantitete, standardov in izjem; 4. Razviti moramo primerna orodja oz. pripomočke. Glede na zgornji okvir se je potrebno ozreti tudi na podobne zahteve Fredericka Winslova Taylorja (1911), ki ga imajo za očeta znanstvenega managementa. On je ponudil naslednje temeljne principe, ki naj bi vodili k izboljšanju produktivnosti; 1) Zbrati je treba vse tradicionalno znanje in ga klasificirati, urediti in skrčiti v pravila in formule, da bi s tem pomagali delavcem pri delu; 2) Razviti znanstveno obravnavo vsakega elementa človeškega dela, da bi izrinili metodo pritiska na gumb; 3) Na podlagi znanstvenih metod izbrati in potem usposabljati, učiti in razvijati delavca; 4) Sodelovati z delavci s ciljem, da bo delo opravljeno v skladu z razvitimi znanstvenimi principi; 5) Doseči skoraj enako delitev dela in odgovornosti med delavci in managerji; to je, managerjem je treba dati delo, za katero so najbolje usposobljeni, prav tako tudi delavcem.7 Če pogledamo principe, ki sta jih postavila Frederick Taylor leta 1911 in Peter Drucker leta 1974, takoj opazimo, da so vzporednice med obema velikanoma teorije managementa očitne in da so šole preteklosti močno vplivale na današnjo miselnost o managemantu. Takoj postane jasno tudi, da si noben manager ne more privoščiti nepoznavanja glavnih spoznanj preteklih mislecev na področju managementa, še posebej tistih idej, ki so se razvile v "šolah” managementa v tem stoletju. Čeprav se njihove ideje vedno znova preverjajo in je prav, da se, vendarle predstavljajo osnovo za razvoj teorije in prakse managementa, kot ga poznamo danes. In ne le to, njihove ideje omogočajo tudi vpogled v bistvo današnje prakse managementa. Vsakdo lahko namreč takoj opazi, da zgoraj našteti principi niso daleč od temeljnih usmeritev sodobnih managerjev. Iz praktičnih razlogov večina avtorjev deli te šole na naslednje skupine: I. Znanstveni pristop A. Znanstvena šola managementa B. Klasična šola C. Sistemsko raziskovanje II. Raziskovanje človeških odnosov A. Raziskovanje človeškega obnašanja B. Gibanje za samouresničitev III. Sistemska teorija A. Raziskovanje teorije odločanja B. Raziskovanje splošne teorije sistemov C. Psihološko gibanje Ta kratka predstavitev ne dovoljuje podrobne diskusije o konceptih in teorijah zgodnjih predstavnikov tega področja. Zelo na kratko, kot sta v Library Management poudarila Stueart in Moran, "...pomeni znanstveni pristop k organizaciji študij tistih aktivnosti, ki jih je potrebno izvesti, da dosežemo določen cilj; raziskovanje človeških odnosov se začne s študijem motivov in obnašanja ljudi, teorija odločanja pa se koncentrira na vrste odločitev, ki morajo biti sprejete, da pripeljejo do željenega cilja".8 Kot sem že poudarila, so vsi ti različni pristopi, vsak s svojo tehniko in prakso, doprinesli k boljšemu razumevanju narave današnjega managementa in navsezadnje so vsi medsebojno povezani in predstavljajo njegovo popolno sliko. Funkcije knjižničnega managementa Čeprav je management lahko bodisi sklop postopkov ali funkcij, bodisi skupek različnih vlog, ki jih igrajo ljudje na vodilnih položajih ali pa sinteza obojega, sem v tej predstavitvi kot pristop k obravnavi managementa vzela pet osnovnih funkcij, ki so skupne vsem managerjem: - planiranje - organiziranje - nameščanje - usmerjanje - nadzor To so funkcije, ki se izvajajo na vseh ravneh knjižničnega managementa in tudi v vseh vrstah knjižnic. Še celo več, kar je bilo tudi poudarjeno s strani priznanih avtorjev o managementu: "Če je manager sposoben vse te funkcije spretno opravljati, je to gotovo tisti manager, ki bo organizacijo, ki jo vodi, vodil dobro"10 Planiranje Kljub temu, da je planiranje ena najpomembnejših funkcij vsakega managerja, je bilo v knjižnicah v preteklosti na moč zapostavljeno. Planiranje je težaven in zamuden proces, ki zahteva sistematičen pristop k pričakovanju prihodnosti in njenih sprememb, hkrati pa prinaša precejšnjo negotovost. Kompleksnost planiranja najbolje ilustrirajo avtorji v Corporate Strategy and Planning: "...je analitičen proces, ki vključuje pričakovanje prihodnosti, odločitev o zaželenih ciljih v kontekstu te prihodnosti, razvoj alternatvinih postopkov za dosego ciljev in izbor postopkov izmed različnih alternativnih možnosti!.11 V bistvu je planiranje izbor ciljev in smotrov ter določanje načinov za njihovo uresničitev vnaprej, in sicer, kaj bo potrebno storiti, zakaj, kdaj, kako in kdo bo to storil, nikakor pa ni prepuščanje stvari slučaju. Planiranje premošča vrzel med tem, kjer smo in tistim, kamor hočemo priti. Ker so1 managerske aktivnosti pri organizaciji, nameščanju, usmerjanju in nadzoru načrtovane kot podpora operativnim ciljem, je seveda po logiki planiranje postavljeno pred vse ostale managerske funkcije. Zapomniti si je torej traba, da je planiranje samo ena od funkcij managementa in da se plani uresničujejo skozi organizacijo, nameščanje, usmerjanje in nadzor. Dandanes mnogo dejavnikov vpliva na to, da je planiranje pomembnejše kot je bilo kdajkoli in priložnost imamo, da sistematično redefiniramo in okrepimo knjižnične usluge. Kot je znano, sta razvoj tehnologije in informacijska eksplozija dramatično vplivala na vse organizacije, tudi na knjižnice. Nove spretnosti, znanja in sposobnosti se zahtevajo od bibliotekarjev, prav tako je prilagoditev novim vodstvenim tehnikam obvezna za vse managerje. Novejši koncepti strateškega planiranja so npr. postali bistveni v sedanjem spremenjenem okolju za planiranje rasti in stabilnosti institucije, tudi knjižnice. V času tehnološkega razvoja in ekonomske negotovosti ter sprememb je postalo planiranje knjižničnih uslug ne le pomembnejše, ampak tudi težje izvedljivo kot v preteklosti. Kot poudarja večina piscev s tega področja, so morda najvažnejši razlogi za planiranje: "...kompenziranje negotovosti in sprememb, osredotočenje na jasno definirane cilje, ekonomsko delovanje in olajšan nadzor".12 Kot je razvidno iz sledečih stopenj, je planiranje racionalen pristop k doseganju ciljev: 1. Zavest o priložnosti Čeprav dejansko ni del procesa planiranja, je zavest o priložnosti dejansko startna točka planiranja. Od te zavesti je odvisna postavitev realnih ciljev 2. Določitev ciljev in smotrov Prva stopnja v procesu planiranja je določitev ciljev; kaj je treba storiti, čemu dati primarni poudarek in kaj želimo doseči z mrežo strategije, politike, pravil in programov. 3. Okviri planiranja Druga logična stopnja je presoja okvirov planiranja, ki vključuje odločitev, v kakšnem okolju - notranjem ali zunanjem - bo plan izvajan. 4. Identifikacija različnih možnosti Tretja stopnja planiranja je preverjanje več različnih možnosti delovanja ali pa redukcija alternativ na eno samo najobetavnejšo pot, ki se potem analizira. 5. Primerjava alternativ glede na postavljene cilje Četrta stopnja vključuje evalvacijo, ki pokaže, katera možnost najverjetneje ustreza zastavljenim ciljem ob najmanjših stroških in največjem dobičku. 6. Izbor in implementacija postopkov Peta točka v procesu planiranja je v resnici točka odločanja. 7. Konvertiranje plana v finančni načrt Ko so plani postavljeni in odločitev sprejeta, dobi ta točka praktičen smisel z določitvijo natančnega obsega stroškov. 8. Povratno vrednotenje Čeprav je za mnoge postopke težko razviti relevantne standarde in jih je težko meriti, je treba vedeti, da mora biti vsak plan odprt za neprestano vrednotenje in spreminjanje. Poudariti želimo, da mora uspešno planiranje "ustvariti razumevanje današnjih sposobnosti knjižnice kot bistveno prvo stopnjo pri določanju bodočih usmeritev".13 Knjižnice so pri razvoju procesa planiranja razvile mnoge formalne metode planiranja. Vendar morajo biti še zlasti manjše knjižnice sposobne presoditi stroškovno učinkovitost sprejetja določene metode. Planiranje je, kot je že bilo poudarjeno, zamuden in drag proces. Čeprav ne morejo vsi člani kolektiva sodelovati pri njem, pa se mora vsakdo zavedati njegovega namena, pričakovanih rezultatov in, če je direktno vključen v proces, tudi svoje vloge v njem. Jasno mora biti, da je planiranje kontinuiran proces, ki povzroča novo aktivnost celotne knjižnice in se ga morajo držati vsi člani kolektiva.14 Če analiziramo zgoraj omenjeni proces planiranja, ga lahko razdelimo na štiri osnovne elemente: čas, zbiranje in analiza podatkov, nivoji planiranja, fleksibilnost. Čas Obstajata dve vrsti planov glede na čas: kratkoročni in dolgoročni. Nanašata se na čas, v katerem se plan izvaja. Kratkoročno planiranje, kot že ime pove, zajema kratek časovni okvir in reševanje specifičnih problemov. Ti plani so, razumljivo, podrobnejši od dolgoročnih, in ker so njihovi cilji bolj specifični, jih uporabljamo za operacionalizacijo splošnih in dogoročnih načrtovanj. Na področju dolgoročnega planiranja je potrebno poudariti koncept, ki je za knjižnice relativno nov, t.j. strateško planiranje. Za kratek uvod v strateško planiranje se ozrimo na Petra Druckerja in njegov pogled na to temo: "...je kontinuiran proces sistematičnega sprejemanja tekočih podjetniških odločitev s kar največjim poznavanjem njihove prihodnosti; sistematično organiziranje potrebnih korakov za izvajanje teh odločitev; merjenje rezultatov odločitev glede na pričakovanja s pomočjo organiziranih in sistematičnih povratnih informacij.”15 Poudariti je potrebno, da je strateško planiranje podobno drugim dejavnostim planiranja, s tem da vse: 1. analizirajo sposobnosti 2. ocenjujejo pritiske okolja in priložnosti 3. določajo cilje 4. preverjajo alternativne postopke 5. uvajajo najprimernejšo varianto.16 Kar pa strateško planiranje17 ločuje od splošnega, je po mnenju večine avtorjev dejstvo, da: 1. je le-to nameren poskus koncentracije sredstev na tistih področjih, ki lahko pomenijo bistveno drugačno bodočo dejavnost in zmožnosti; 2. s simulacijo pričakovanega v prihodnosti pomaga managerjem eksperimentirati z različnimi možnostmi pred dejanskim angažiranjem sredstev; 3. z uporabo sistemskega pristopa se izogiba pretiranemu poudarjanju organizacijskih postopkov na račun vseh drugih.18 Druge funkcije managementa Kot je bilo že omenjeno, so poleg planiranja ostale funkcije managementa organizacija, nameščanje, usmerjanje in nadzor. Ker si ne moremo vseh podrobno ogledati, želim o vsaki povedati le kratek odstavek in bralce napotiti k ustrezni literaturi.19 Specifične funkcije organizacije so: 1. določanje specifičnih aktivnosti, potrebnih za izpolnitev planiranih ciljev; 2. grupiranje aktivnosti v logičen okvir oz. strukturo; 3. poverjanje teh aktivnosti določenim (delovnim) mestom in ljudem; 4. skrb za koordinacijo dela posameznikov in skupin.20 Organizacija še zlasti "...deli aktivnosti na enote, ki jih je mogoče voditi, in omogoča kompatibilnost posamezne enote z vsemi drugimi. Organizacija določa načine, s pomočjo katerih lahko dosežemo načrtovane cilje. Lahko.jo obravnavamo kot most, ki povezuje s planiranjem zastavljene cilje in specifična orodja za doseg teh ciljev. 1 Naslednji dve funkciji, nameščanje in usmerjanje, se nanašata na ljudi in njihovo delo. Naloge, ki so vključene v proces nameščanja, so neposredno povezane s procesom planiranja in učinkovitim funkcioniranjem organizacije. Rensis Likert poudarja, da "je od vseh nalog managementa ustrezno razporejanje človeških potencialov najvažnejša naloga, ker so vse ostale odvisne od tega, kako dobro je izpeljana le-ta."22 Funkcija usmerjanja je sorodna nameščanju, osnovna razlika med njima pa je, da se usmerjanje ukvarja v glavnem z motiviranjem človeških potencialov. Številne teorije o človeškem vedenju, ki so bile razvite v petdesetih letih, so danes še vedno veljavne. Hawthornove študije so npr. odkrile potrebo zaposlenih po pripadnosti, pristojnosti in napredovanju. Pomen teh študij za managerja, ki se ukvarja s problemi človeških potencialov, leži v ugotovitvi, ki kaže: 1. da zaposleni sprejemajo trud managerja za izboljšanje delovnega okolja; 2. da so zaposleni pripravljeni odločati glede svojega dela in poklicnega vedenja; 3. da neformalne skupine lahko pozitivno vplivajo na uresničevanje nalog; 4. da morajo neformalne skupine razviti občutek spoštovanja in odgovornosti in da morajo biti priznane kot konstruktivni del organizacije; 5. da morajo delavci imeti občutek, da so v očeh managerjev dobrodošli in potrebni; 3 Sodobne tehnološke spremembe, spremembe okolja - notranje in zunanje - in ekonomske omejitve so ustvarile atmosfero nemira, ki neugodno vpliva na vse vrste organizacij, tudi na knjižnice. Managerska funkcija usmerjanja je tako postala v knjižnicah izjemno pomembna in problemom, s katerimi se srečujemo, je posvečena velika pozornost. Kaže se potreba po vodenju in managerji so zelo zainteresirani za ustvarjanje motivacije, saj leta vpliva tako nadelo posameznega delavca kot na učinkovitost organizacije.24 Razprava o današnjem managementu ne bi bila popolna, če ne bi omenili tudi ciljnega managementa (management by objectives) in managementa s sodelovanjem (participative management). Ciljni management, koncept, katerega je v petdesetih letih uvedel Peter Drucker, ima številne naslednike. V bistvu je to proces, v katerem manager in delavci skupaj planirajo in analizirajo operacije. V tem procesu manager in zaposleni soglašajo, daje potrebno določene rezultate doseči v določenem časovnem obdobju. Skupaj ugotovijo, kaj je potrebno storiti, kako dolgo bo to trajalo in kdo bo to napravil. Pri managementu s sodelovanjem pa je obseg dovoljenega sodelovanja različen od knjižnice do knjižnice. Čeprav ne gre vedno za pravi management s sodelovanjem, je v večini knjižnic v ZDA pred sprejemenjem odločitev v navadi nekaj konsultiranja in nekaj sodelovanja. Kot poudarja večina avtorjev, so danes problemi knjižnic tako kompleksni in potreba po specializirani skupinski ekspertizi tako velika, da se bo trend managementa s sodelovanjem verjetno nadaljeval v večini knjižnic. Ozreti bi se morali tudi na japonski sistem managementa, t.i. krogov kvalitete (quality circles), kjer je .način odločanja zelo blizu managementu s sodelovanjem. Osnovni pogoj za krog kvalitete je timsko delo kot metoda iskanja rešitev za delovne probleme. Krog kvalitete je skupina 7 do 15 zaposlenih, ki se redno sestajajo, da bi identificirali in reševali probleme, povezane z delom. Kar se tiče uporabe tega sistema v knjižnicah, obstaja nekaj poročil, ki kažejo njegovo uspešnost.25 Nadzor Nadzor je jedro vsakega procesa managemanta, saj je doseženi rezultat pravo merilo njegovih zmožnosti. Samo s kontrolo se pokaže delo knjižnice v celoti, posamezne dejavnosti pa se lahko merijo. Nadzor je najkompleksnejša funkcija managementa in obstaja več vrst nadzornih sistemov, npr. kontrolne tabele ali grafi kvalitete, standardi ali sistemi za prikaz stroškov. V povezavi s planiranjem nadzor upošteva obstoj ciljev in planov. Vsak nadzor vsebuje tri osnovne stopnje: 1. sprejetje standardov 2. merjenje postopkov glede na standarde 3. odpravljanje odstopanj26 Tehnike nadzora pa vsebujejo: 1. analizo stroškov 2. študij časa in gibov 3. študij operacij 4. PERT 5. kontrolo finančnega načrta Čeprav je vsaka tehnika po svoje pomembna, je najvažnejša kontrola finančnega načrta, s katero merimo programe in njihovo učinkovitost v okviru organizacije, tudi knjižnice. "...Finančni plan ni samo sredstvo za predvidevanje stroškov in ...ciljev..., ampak tudi sredstvo nadzora, koordinacije, evalvacije in motivacije."27 Knjižnice uporabljajo različne tehnike finančnega načrtovanja: 1. Vrstična tehnika (Line Item) 2. Tehnika celote (Lump Sum) 3. Programirano finančno načrtovanje (Program Budgeting) 4. Finančno načrtovanje dejavnosti (Performance budgeting) 5. Finančno načrtovanje vsebin (Planning Programming Budgeting System) 6. Začetno finančno načrtovanje (Zero Based Budgeting) Čeprav je tudi finančno načrtovanje po formuli (Formula Budgets) v večini tekstov prisotno kot posebna tehnika finančnega načrtovanja, je to vendarle le način, ki uporablja vnaprej določen standard za porazdelitev denarnih virov. Formula določa, koliko denarja bo organizacija prejela, ne pa tudi, kako ga bo porabila. 1. Vrstična tehnika Zaporedje 'Vrstic", od katerih vsaka predstavlja svoj strošek. Sestavljena je samo iz vhodnih podatkov. 2. Tehnika celote Pomeni: "Tu je vsota denarja, z njo vodi knjižnico!" 3. Programirano finančno načrtovanje Napiše se predlog finančnega načrta, katerega se potem analizira glede na funkcije. 4. Finančno načrtovanje dejavnosti Temelji na tem, kar posamezna enota dela in na količini uslug, ki jih predlaga ali jih od nje zahtevamo. 5. Finančno načrtovanje vsebin Programsko orientirana tehnika z dolgoročnim načrtom, ki zahteva upravičenje stroškov za vsako od ponujenih alternativ v okviru sprejetih strateških potreb. Ta metoda raje organizira stroške po vsebinskih sklopih kot po funkcionalnih stroškovnih mestih, kot je to pri tradicionalnih finančnih planih. Z njeno uporabo se pokaže, koliko denarja potrebujemo za izpeljavo vsake faze programa. 6. Začetno finančno načrtovanje Ideja, ki se skriva v tej metodi, je razdelitev organizacije v "pakete" s postavljenimi cilji in smotri, določenimi aktivnostmi in alternativami in potem izračun stroškov vsakega "paketa" od "tal do stropa". Ta metoda začenja vsako finančno načrtovanje z ničte stopnje; stroški se izračunavajo na novo in s tem se izognemo splošni tendenci pri finančnem načrtovanju, da se namreč spremembe išče vedno s pozicije predhodnega obdobja. Še posebej je treba poudariti, da se začetno finančno načrtovanje ne ozira na tisto, kar je bilo v preteklosti, ampak gleda le nato, kar se zahteva v prihodnosti. Poudarja planiranje in goji razumevanje vseh enot za celotno organizacijo. Seveda imajo vse metode finančnega načrtovanja svoje prednosti in pomanjkljivosti; zato se v praksi najpogosteje uporablja kombinacija več metod.28 Sodobni tokovi v knjižničnem managementu V zadnjih tridesetih ali štiridesetih letih se je knjižničarstvo srečevalo s številnimi spremembami, ne le z različnostjo svojih uslug, avtomatizacijo mnogih procesov in profesionalizacijo poklica, ampak tudi z izzivom managerjem, kako kontrolirati in uvajati spremembe. Sodobni tokovi, ki so rezultat teh sprememb, so preštevilni za posamično obravnavo.29 Osredotočili se bomo le na nekatere. Motivacija Organizacija zadeva predvsem ljudi, njihove delovne navade, obnašanje in odnose. V času sprememb postane motivacija zaposlenih ena najpomembnejših in občutljivejših odgovornosti in nalog vsakega managerja. Sodobni pisci se še zlasti zavzemajo za strategijo obogatitve poklicev. Določajo npr. tri psihološke stopnje, ki so kritične za ocenjevanje osebne motivacije in zadovoljstva s poklicem: - Izkušnja pomembnosti: Oseba mora svoje delo zaznavati kot cenjeno in pomembno v sistemu vrednost, ki jih sprejema. - Izkušnja odgovornosti: Verjeti mora, da je on(a) osebno odgovoren za rezultat svojega dela - Poznavanje rezultatov: Oseba mora biti sposobna določiti, seveda na podlagi nekih pravil, če je rezultat njenega dela zadovoljov ali ne.30 Iz tega lahko sklepamo, da lahko motivacija znatno pade, če manjka eno od zgornjih psiholoških stanj. Poudariti je potrebno tudi to, da je način, kako bodo delavci odgovorili npr. na novo tehnologijo ali na spremembe obstoječe tehno- logije močno odvisen od politike in načina, ki ju uporablja manager pri njihovem vključevanju v organizacijo. Tako je manager odgovoren, da uporablja zdravo presojo za zagotovitev delovanja sistema. Vsak aspekt motivacije sloni na ma-nagerju in načinu, 1. kako uporablja svoje poznavanje potreb in želja zaposlenih; 2. kako okolje organizacijsko sprošča delovne kapacitete: 3. v katerem kvaliteto usposabljanje zagotavljajo sposobni delavci; 4. s katerim zagotavlja ponos delavca nad organizacijo, v kateri je zaposlen.31 Vodenje V času tehnoloških sprememb, ko pretresi v okolju vplivajo na knjižnice z inflacijskim dviganjem cen in zmanjševanjem financiranja ter na psiho-socialni odnos številnih knjižničarjev do svojega dela, postaja sposobnost vodenja pomemben aspekt m anagerstva. Ključna področja, na katerih se kaže voditeljstvo, so razumevanje tehnologije, organizacije in ljudi. Umetnost vplivanja na ljudi, da bodo entuziastično stremeli za doseganjem zastavljenih ciljev, je pravzaprav bistvo vodenja. Številni avtorji so opozorili na to, da je težko biti učinkovit vodja in da raziskave niso pokazale, kateri stil vodenja je boljši od drugih. Analiza vodenja in njegovih stilov je kompleksna zadeva. Številni avtorji so tudi ugotovili, da predstavlja razvoj te vitalne managerske sposobnosti eno največjih težav, ker je večina vodstvenih sposobnosti prej prirojena kot pridobljena. Nekaterih značilnosti vodenja se lahko naučimo in privadimo. Margaret Chisholm, znana knjižničarka in odlična vzgojiteljica, je npr. prepričana, da se voditelji razvijajo. Poudarja, da "...voditelji s potencialnimi in prirojenimi sposobnostmi morajo razviti spretnost javnega govorjenja, pismenega komuniciranja, analitičnosti, sposobnost dela s skupinami in sposobnost doseganja soglasja..." Dalje tudi meni, daje sposobnost pravočasnega odločanja ki sloni na zdravi presoji, prav tako vodstvena vrlina, ki jo pridobimo z izkušnjami. 2 Čeprav na celotno sposobnost vodenja vpliva mnogo individualnih elementov, obstajajo tri najvažnejše dimenzije, ki zagotavljajo dobro osnovo, da kdo postane dober vodja: 1. profesionalne sposobnosti Imeti mora osnovno profesionalno znanje, ki ga bodo podrejeni priznavali in cenili. 2. razumevanje ljudi, obzirnost do njihovih potreb pri delu in sposobnost motiviranja Znati mora pretehtati pomembnost teh potreb v povezavi z organizacijskimi cilji in poiskati primerno ravnovesje med enim in drugim 3. narava samega vodje kot osebnosti Osebne kvalitete glede moralnih standardov, integriteta in profesionalno znanje so enako pomembni za učinkovitega vodjo, da lahko ustvari spoštljiv odnos in da ga ljudje sprejmejo.33 Poudariti moram, da če kjerkoli najdemo učinkovitega managerja v učinkovitem sistemu, najdemo prav tam tudi učinkovitega vodjo. Razmišljanja o drugih sodobnih problemih34, povezanih s knjižničnim mana-gementom, in sicer po vrsti glede na njihov pomen v knjižničarski protesiji, knjižnicah in njihovih dejavnostih ter spremembah, bodo sledila v naslednjih številkah Knjižnice. Zaključki Za zaključek bi želela poudariti, da je knjižnični management zelo kompleksen in notranje povezan proces, s planiranjem kot osnovno funkcijo, in da je hkrati to ena od aktivnosti, ki se ji knjižnice zelo rade izognejo. Spreminjajoče se okolje, finančne restrikcije, eksplozija informacij, spreminjajoče se potrebe zaposlenih, ki so posledica drugačnih potreb uporabnikov - vse to povzroča, da postaja planiranje knjižnične dejavnosti pomembnejše kot kdajkoli doslej. Pričakujemo lahko, da bodo pojavi, ki so danes prisotni v poslovanju knjižnice, npr. 1) poudarjeno razmišljanje o tehnikah, povezanih s človeškimi odnosi; 2) vgrajevanje motivacijskih faktorjev v organizacijske oblike; 3) kvantitativno in kvalitativno ocenjevanje knjižničnih uslug; 4) odnos človek - stroj; 5) uspešno prenašanje krčenja finančnih sredstev in ekonomske negotovosti, povzročili učinkovitejši knjižnični management in z njim izboljšanje in razširitev knjižničnih uslug35 Literatura in opombe: 1. Beverly P. Lynch, urednica Management Strategies for Libraries: A Basic Reader. New York, London: Neal Schuman Publishers, Inc., 1985, str. ix-x. 2. Robert D. Stueart in Barbara B. Moran. Library Management. 3. izd. Littleton, Colo: Libraries Unlimited, Inc., 1987, str. 15 3. Lynch, Management Strategies for Libraries, str. xvi. 4. Ibid., str. x. 5. Stueart in Moran, Library Management, str. xvi. 6. Peter F. Drucker, Management: Tasks, Responsibilities, Practices. New York: Harper and Row, 1974, str. 199. 7. Frederick Winslow Taylor. The Principles of Scientific Management. New York: Harper and Brothers Publishers, 1941, str.36-37. 8. Stueart in Moran, Library Management, str. 14 9. Pristop je naslednik Stueartovega in Moranovega v Library Management, str. 15. 10. Stueart in Moran, Library Management, str. 16. 11. Bernard Taylor in John R. Sparkes, Corporate Strategy and Planning. New York: John Wiley & Sons, 1977, str. 3. 12. Stueart in Moran, Library Management, str. 21. 13. HaroldKootz in CyrilO'Dommell. Management: A Systems and Contingency Analysis of Managerial Functions 6. izd. New York. McGraw-Hill co., 1976, str. 144-148. 14. Za nadaljnji študij planiranja lahko bralec pregleda: Robert D. Stueart in Barbara B. Moran. Library Management. Littleton, Colo: Libraries Unlimited, Inc., 1987. Beverly P. Lynch, ur. Management Strategies for Libraries: A Basic Reader. New York in London: Neal-Schuman Publishers, Inc., 1985. Victor Z. Brink. Understanding Management Policy & Making it Work. New York: AMACOM, 1978. Harold Koontz in Cyril O'Donnell. Management: A Systems and Contingency Analysis of Managerial Functions. New York: McGrawHiH Co., 1976. Harold Koontz, Cyril O'Donnell, in Heintz Weihrich. Essentials of Management. 3 izd.: New York: Mc-Graw-Hill 1982. Peter Drucker. Managing in Turbulent Times. New York: Harper & Row, 1980. 15. Drucker, Management: Tasks,...,str.25. 16. Stueart in Moran, Library Management, str. 25. 17. Za podrobnejši študij strateškega planiranja naj bralec pregleda: Benjamin B. Tregue in John W. Zimmerman, Strategic Thinking, Management Review 68 (februar 1979): 10-11. Duane E. Webster. Strategie Planning in ARL Libraries, (Washington, D. C.: Association of Research Libraries, 1984, str. (ARL/OMS Spec Kit str. 108.) Donald E. Riggs. Strategie Planning for Library Managers. Phoenix, Ariz.: Oryx Press, 1984. E. J. Wood. Strategie Planning and the Marketing Process: Library Applications, Journal of Academic Librarianship Vol. 9, str. 1 (marec 1983): 15-20. 18. Stueart in Moran, Library Management, str. 25. 19. Branje pod (14) bi bilo koristno tudi za bralca, ki se zanima za podrobnejši študij funkcij managementa 20. Herbert G. Hicks in C. Ray Gullett. Management. 4. izd. New York: Mcgraw-Hill, 1981, str.321. 21. Ibid. 22. Rensis Likert. The Human Organization. New York: McGraw-Hill, 1976, str. 1. 23. Stueart in Moran, Library Management, str. 155. 24. Naslednja besedila bi bila lahko koristna: Beverly P. Lynch, ur. Management Strategies for Libraries: A Basic Reader. New York in London: Neal-Schuman Publichers, Inc., 1985. Herbert S. White. Library Personnel Management. White Plains N. Y.: Knowledge Industry Publications, 1985. John R. Rizzo. Management for Librarians. Westport, Conn.: Greenwood Press, 1980. Thomas J. Peters in Robert H. Waterman, Jr. In Search of Excellence. New York: Harper & Row, 1982. 25. Svetujem naslednja besedila: Edward E. Lawler in Susan A. Mohrman. Quality Circles after the Fad, Harvard Business Review 86 (januar, februar 1985): str.: 65-71. Deborah A. Mourey in Jerry W. Mansfield. Quality Circles for Management Decisions: What’s in it for Libraries ? Special Libraries (april 1984): str.: 89. 26. Stueart in Moran, Library Management, str.: 196. 27. Izzettin Kennis. Effects of Budgetary Goal Characteristics on Managerial Attitudes and Performance. The Accounting Review54, št.: 4 (oktober 1979): str.: 707 28. Za nadaljnji študij o nadzoru boste našli odlično in adekvatno branje v Stueart in Moran, Library Management, str.: 193-221. 29. Za nadaljnje branje poglejte: Abraham H. Maslow. Motivation and Pesonality. 2. izd. New York: HarperS Row, 1970. Charles Martell in Mercedes Untawale. Work Enrichment for Academic Libraries. Journal of Academic Librarianship 8 (januar 1983): 339-43. Nicholas C. Bueckel. Participatory Managament in Academic Librareis: A Review, College and Research Libraries 45 (januar 1984).: 32. Thomas W. Shaughnessy. Technology and Job Design in Libraries: A Sociotech nical Systems Approach, The Journal of Academic Librarianship 3(1977) str.: 269-272. Klaus Musmann. Socio-Tehnicai Theory and Job Design in Libraries. College and Research Libraries 39 (1), (1978): str.: 20-28. Susan C. Curzon. Managing Change: A How-to-do-it Manual for Planning, Implementing, and Evaluating Change in Libraries. (How- to-do-it Manuals for Libraries, št.: 2) New York: Neal-Schuman Publishers, Inc., 1989. Frederick Herzberg. One More Time: How Do You Motivate Employees? Harvard Business Review 46 (januar/februar 1968): str.:361-76. J. Richard Hackman et al. A New Strategy for Job Enrichment. California Management Review 27, št.: 5 (1975): str.: 57-71. Katherine Cveljo. Continuing Training of the Business Information Professional, In: The Basic Business Library: Core Resources, urednik Bernard S. Schlessinger, Phoenix, Az: The Oryx Press. 1989, str. 249-256. P. A. Yates-Mercer. Future Trends in Information Science and Technology. (Proceedings of the Silver Jublilee Conference of the City University's Department of Information Science, The City University, London, 16 januar 1987), London, Englanda: Taylor Graham, 1988. Donald E. Riggs & Gordon A Sabine. Libraries in the 90’s: What the Leaders Expect. Phoenix, New York: Oryx Press, 1988. User and Information Dynamics: Managing Change. (Papers presented at the 80th Annual Conference of the Special Libraries Association, junij 10-15, 1989, New York.) Washington, D. C.: Special Libraries Association, 1989. Herbert S. White. The ’Quiet Revolution’: A Profession at the Crossroads. Special Libraries, Winter 1989. str. 24-30. Phillip G. Elam. Change: How Users React, Computerworld vol 14, št. 51, In - depth 7-16, 15. december 1980. 30. J. Richard Hackman et al. A New Strategy for Job Enrichment, California Management Review Vol. 17. št. 5 (1975): 57-71. 31. Stueart in Moran, Library Management, str. 168. 32. Donald E.Riggs in Gordon A. Sabine. Libraries in the 90’s: What the Leaders Expect. Phoenix, New York: Oryx Press, 1988, str. 115. 33. Temelji na: Victor Z. Brink. Understanding Management Policy & Making it Work. New York: AMACOM, A division of American Management Associations, 1978, str. 210-211. 34. Poudarjeno v: Rethinking the Library in the Information Age, Issues in Library Research: Proposals for the 1990’s (Volumes I, II & III prepared for the office of Library Programs under contract 300-86-0089 with the U. S. Department of Education). Knjižnica, kot jo poznamo v Združenih državah, se danes sooča z nekaj zelo težkimi vprašanji v zvezi s hitro spreminjajočo se tehnologijo računalniškega hardvera in softvera ter proliferacijo informacijskih virov, tako javnih kot privatnih in vključuje tudi vprašanja, kot so: - Kako so knjižnice prilagojene naši "informacijski družbi?" - Kako se mora knjižnica prilagoditi socialnim in tehnološkim spremembam, da bi še naprej igrala pomembno vlogo v tej družbi? - Katere od tradicionalnih vlog knjižnice moramo ohraniti in katere opustiti? -Kako se mora izobraževanje in usposabljanje knjižničarjev prestrukturirati, da bo ustvarjalo tako praktike kot raziskovalce, ki bodo lahko načrtovali prihodnost knjižničarstva ? 35. Kot dodatno branje k navedenemu v drugih točkah lahko bralec pregleda tudi naslednja relevantna besedila: Ruth J. Person; ur. The Management Process: A Selection of Readings for Librarians. Chicago: American Library Association 1983, in President's Task Force on the Value of the Information Professional. Washington, D. C.: Special Libraries Association, 1987. Nancy Van Zant, ur. Personnel Policies in Libraries. New York, N. Y.: Neal-Schuman Publishers, Inc.; 1980 Murray Martin. Issues in Personnel Management in Academic Libraries. (Foundations in Library and Information Science, Vol. 14) Greenwich, Conn.: JAI Press, 1981. Prevedla: J. G. ,'f • ;‘>;h "*' for other instructions on using the Search Session. A 1 t-F1e Ids A 1 t-D1ct1onary A 1t-L1 mlt A 11 - P r 1 n t Alt-Save A 1 t-RunProf1le - Brings up the menu that lets you change fields Brings up the dictionary for the current field Lets you set language, document type, or update Print out the entire search history Saves your search session as a profile Runs one of your stored profiles Press any key to continue... Alt-F1elds Alt-01ct1onary A1t-Llm1t Alt-Pr1nt Alt-Save A I t-RunProtl le Plan spjooay uo) seas ipjpas J aseqe-jPQ-z j s ■> I nsay-v j __ ■uo(S8S8 gnieas jeaio o'T'q-^iv ssdJd -aseqe-jpp ain gD-ieas ------------ (60 unp - 60 u«?P> I3SS ------------------------------------- Slika 3: Iskalna polja Search the database. Press Alt-C tp..,Clear search session. F 1-Help F2-Database ^Fj-S^arch f' F4-Results No. Records Field Search Session ' Rees Authors 1 1 VAGANOV-FM II 1 VAGLLOS-R [ 1 VAGtRO-O 1 VAGGI-G 2 VAGLUM-P 2 VAGLUM-S 2 vahabzaüem-ar VAHCIC-A . ... 1 VAMRSON-WG 1 VAIU-J 1 VA 1DEANU-G 1 VAIUVA-VM 1 VAIL-JD Search Session No. Records Field I Recs Title words I 1 YUDOF SKY,SC 1 1 YUE,0Y 1 Y OF F I E 1 YUÜO 13 VUGOSL AV 33 YUGOSLAVIA ' 2 YUGOSLAV I AN 1 YUGOSLAVS 1 YU1LLE.JC 2 YULE 1 YULE,P 3 YULE.W 1 YUN.KH Slika 5: Kazalo besed iz naslovov ---------------------------- SSCI (Jan 09 - Jun 09) -------------- Search the database. Press Alt-C to clear search session. Fl-Help F 2-Database I F3-Search F4-Results No. Records Field Search Sess1 on ■ j ':V Title words I 17 LI0ERTIES | 33 LJBERIY 1 L IBRA 20 LIBRARIAN 55 LIBRARI ANS 1 L1BRARIANSH. 39 LIBRARIANSHIP 190 LIÜRARILS 309 L I0RARY 1 L 1 BRARYPHO0IA 2 L 1BRARYS 1 L IBRE ! L 1BRO C K c No. Records Field 1 7 Address Language 2 Language: to cancel, J Af r 1 kaans Ch1 neue Czech Dan1sh Dutch Eng 118h F1nn1sh F rench Hungar1 an Japanese Mu 111-Language 1 I II Alt-F1elds A 1t-Dlet 1onary A 1t-L1m11 Alt-Pr1nt Alt-Save A 1 t-RunProt1 le Slika 7: Omejevanje glede na jezik publikacije Search the database. Press Alt-C to clear search session. Fl-Help F2-Database $ F3-Search \ F4-Results F5- -Quit No. Records Field 1 7 Address Document type 2 Language: to cancel, J Art 1c le Bibliography B1ograph1ca1-Item Book-Rev1ew Chronology Correction Databat»e-Rev 1 ew D18CU8S1 on Hardware-Rev1ew Letter Meeting-Abstract I i j A 1 t-F1e Ids A 1 t-D1ct1onary Alt-L1m1t Alt-Print Alt-Save A I t-HunProl 1 le No. Records Field □ 6 1 Author WILLER-M j 7 3 Title (LIBR* OR INFORMATION SYSTEM") AND YUGOSLAVIA 0 3 Set 7 NOT 6 9 Set German Book-Rev1ew (0 OR 2) NOT 5 Latest Update | Alt-F1elds Alt-D1ctlonary Alt-Limit Alt-Pr1nt Alt-Save A I t-RunProt1 le Slika 9: Zahtevnejše oblike iskalnega izraza --------------------------- SSCI (Jan 09 - Jun 09) ------------------------ Show results as full records. Fl-Help F2-Database F3-Search jF*F4-R«»u Its J F5-0u1t learch on reference. References: 1 MELLON-1900-LIBRARY-J-V113-P137 Sm1th-SF L1braryphob1a (English) > Letter LIBRARY JOURNAL 9-9 1909 (R9742 Related Records: 0 References: Print Co I lect ReF erences Addresses Related W111er-M Pantel1c-S The Use of the UNESCO Common Communication Format 1n Yugoslavia (English) «> Article PROGRAM-AUTOMATED LIBRARY AND INFORMATION SYSTEMS Vo 1 23 Iss 2 pp 163-173 1989 (U0356) Related Records: 0 References: 12 Addresses : NATL A UNIV LIB. DEPT DEV. MARUL1CEV TRG 21. YU41000 ZAGREB. YUGOSLAVIA MIHAILO PETROVIČ ALAS INST INrORMAT. BELGRADE. YUGOSLAVIA BOSE INST. CALCUTTA 700009. W BENGAL. INDIA References : GOMEZ-I-1986-10TH-P-INT-ONL-INF-M-P335 HOLT-BP-1987-UNI MARC-MANUAL HOPKINS-A-1985-9TH-P-1NT-ONL-INF-M-P295 IFLA-1987-19B7-PREC-SEM-OP-SY IS0-EC-1986-1985-KAT JUS-1986-1986-KAT LESAJA-V-198 7-1987-SEM-IMPL-UN-FOR-P87 PAUL-SK-1984-LIBR-HI-IECH-V2-P87 TOTH-T-1988-ZBORNIK-RADOVA-2-JUG-P54 UNISIST-1980-GU1D-ST AND-1NF-HAND W1LLER-M-1988-INT-CATALOGUING-BIBL-V17-P40 WILLER-M-1988-PRIRUCNIK-UNIMARC Slika 11: Popolni zapis na tiskalniku ---------------------------- SSCI (Jan 89 - Jun 89) ------------------------- Show search profile. File 1s read from output dr 1 ve/d 1rectory. Fl-Help F2-Database F3~Search F4-Resulta F5-0u1t ----------------------------I«so 1-bib ■ Field:: Title f T ... ' f ' J Language:: Doctype:: Update:: Year to Date Statement:: YUGOSLAVIA AND LIBRAR" Field:: Title Language:: English Doctype:: Bibliography Update:: Year to Date Statement:: YUGOSLAVIA AND LIBRAR* AND INFORMAT I" Fleld:: Set Language:: English Doctype:: Bibliography Update:: Year to Date Statement:: 1 Use the PgUp and PgDn keys to move around, ESC will return you to the menu. Boolean Exercises 1 search term 1 (230) 2 search term 2 (127) 3 search term 3 (100) Input :JJL and 2 and 3 j Please press any key (End-ESC) Tries Mistakes: 0 3 Slika 13: Primer vaje z uporabo logičnih operatorjev PROFESIONALIZACIJA ZAPOSLENIH V KNJIŽNICAH IN INFORMACIJSKIH CENTRIH V SHEFFIELDU, VELIKA BRITANIJA Breda Popovič, Osrednja družboslovna knjižnica Jožeta Goričarja, Ljubljana____________________ UDK 023-05(410):377 POPOVIČ Breda, Profesionalizacija zaposlenih v knjižnicah in informacijskih centrih v Sheffieldu, Velika Britanija. Knjižnica, Ljubljana, 34(1990) št. 3, str. 103-111 Poleti 1989 sem i/ okviru strokovnega izpopolnjevanja v Knjižnici za humanistične in družbene vede v Sheffieldu v Veliki Britaniji izvedla projekt "Preskrba z informacijami namenjena profesionalnemu razvoju osebja - primer LISE na CD-ROMu" (Library and Information Science Abstracts na Compact Disc-Head Only Memory oz. baza podatkov LISA na kompaktnem disku). Poglavitni cilj projekta je bil testirati odziv zaposlenega osebja v vseh knjižnicah in informativnih centrih, ki so del Mestne knjižnice v Sheffieldu na novo zvrst preskrbe z informacijami -retrospektivne poizvedbe po bazi podatkov LISA, ki se nahaja na CD-ROMu. Namen projekta je bil, na podlagi odziva osebja na ponudbo retrospektivnih poizvedb, pretehtati uvedbo SDI profilov po bazi podatkov LISA na CD-ROMu. SDI profili naj bi vzpodbujali strokovno izobraževanje in izpopolnjevanje ter s tem posredno tudi profesionalizacijo osebja, zaposlenega v knjižnicah in informacijskih centrih. UDC 023-05(410):377 POPOVIČ, Breda: Staff professionalization in the libraries and information centres of Sheffield, Great Britain. Knjižnica, Ljubljana, 34(1990), no.3, p. 103-111 In Summer 1989, during my professional training in the Library for Human and Social Sciences in Sheffield, I worked on the pilot research project "Information provision for professional staff development within Sheffield City Libraries. LISA on CD-ROM". The main goal of the project was to test the staff response in all libraries and information centres of the Sheffield City Libraries to the new kind of information provision - the retrospective retrieval in the database LISA on compact disk. The project was to consider introducing SDI in the course of education and professionalization of the staff. Nobenega dvoma ni, da pomeni pojav CD-ROM tehnologije pomemben mejnik v prilagajanju knjižnic naraščajočim potrebam uporabnikov v pogojih vedno večjih finančnih omejevanj. Uporaba CD-ROM tehnologije v knjižnicah lahko bistveno izboljša ponudbo knjižnice. Na eni strani je namreč iskanje informacij po CD-ROMu neprimerljivo cenejše od online iskanja informacij, tako da lahko uporabnik dobi več informacij za precej manjši denar ali celo zastonj. Na drugi strani pa je iskanje informacij po CD-ROMu tudi neprimerno hitrejše in bolj učinkovito od ročnega iskanja po tiskanih publikacijah (vzemimo na primer LISA publikacije). Prednosti uporabe CD-ROM tehnologije se je kmalu začela zavedati tudi Knjižnica za humanistične in družbene vede v Sheffieldu ter si premišljeno nabavila nekaj baz podatkov na CD-ROMih. Ena od njih je baza podatkov knjižnično-informa-cijskih ved - LISA. Osebje Knjižnice za humanistične in družbene vede je želelo uvesti novo ponudbo informacij namenjeno strokovnemu osebju, zaposlenemu v knjižnicah in informacijskih centrih, ki delujejo v sklopu Mestne knjižnice v Sheffieldu. Nameravali so uvesti SDI profile iz baze LISA na CD-ROMu vsakič, ko je baza na disku dopolnjena z novimi dokumenti. Z uvedbo SDI profilov v ponudbo knjižnice bi razvili novo dejavnost, zaradi katere bi bila potrebna določena reorganizacija dela. Da se ne bi z uvedbo svoje nove dejavnosti prenaglili, so se je lotili zelo premišljeno in pretehtano. Del ocenjevanja koristnosti uvedbe nove dejavnosti je bil projekt "Preskrba z informacijami namenjenimi profesionalnemu razvoju o.sebja - primer LISE na CD-ROMu". Poglavitni cilj projekta je bil testirati odziv zaposlenega osebja v Mestni knjižnici v Sheffieldu na novo ponudbo preskrbe z informacijami. Z akcijo enkratne ponudbe retrospektivnih poizvedb po bazi LISA na CD-ROMu sem želela ugotoviti odziv osebja na tako ponujeno dejavnost knjižnice ter pretehtati uvedbo SDI profilov. 1. LISA na CD-ROMu Baza podatkov LISA vsebuje abstrakte člankov iz več kot 550 periodičnih publikacij, ki izhajajo v 60 deželah v več kot 30 jezikih. Od leta 1980 so v bazo v precejšnji meri pričeli vključevati tudi abstrakte monografij, poročil, konferenčnega gradiva, doktorskih del ipd. Vsebinsko pokriva baza podatkov širok razpon področij, ne le knjižnično-informacijske vede, ampak tudi področja nove tehnologije, založništva, knjigarstva, arhivistike, bibliografij, v manjši meri pa tudi izobraževanja, kulture, množičnih medijev. Potemtakem je LISA s približno 90.000 referencami z omenjenih področij pomemben vir informacij, koristnih za profesionalni razvoj osebja, ki dela v knjižnično- informacijski dejavnosti.Od maja 1987 je baza podatkov LISA na voljo tudi na CD-ROMu. Pred tem so bili podatki o primarnih dokumentih dostopni prekotiskanih publikacij LISE teronline (preko informacijskih sistemov DIALOG in ORBIT npr.). Oboje je imelo določene slabosti, najbolj vidne so v dokaj dragem iskanju informacij. Online iskanje informacij je drago že na prvi pogled (npr. 10-minutno iskanje po bazi LISA preko DIALOG-a stane enajst am. dolarjev, en tiskan dokument -poln opis- iz baze stane 45 centov, en tiskan SDI profil pa 7.95 am. dolarjev), medtem ko gre pri ročnem iskanju informacij za iskanje, ki je glede na porabo časa tudi drago, čeprav ne tako očitno (pri tem puščam ob strani vprašanje učinkovitosti ročnega iskanja). Ena izmed prednosti CD-ROMov je tudi ta, da ima 12 cm velik diametričen disk 540 megabytov prostora, kar je ekvivalentno 140.000 stranem teksta. Tako je na enem CD-ROMu celotna baza podatkov LISA, od januarja 1969 do 1989, pa vendar zasede le cca 93 megabytov prostora. Nove dokumente dodajajo bazi podatkov LISA na CD-ROMu zaenkrat le enkrat letno. Ob koncu leta lastnik baze podatkov LISA na CD-ROMu z minimalnim doplačilom zamenja star disk z novim, ki vsebuje dodane dokumente v tekočem letu. Ažuriranje baze je v bodoče predvideno vsakih šest mesecev. 2. Projekt "Preskrba z informacijami namenjena profesionalnemu razvoju osebja - primer LISA na CD-ROMu" Kot sem že omenila, je bil glavni cilj projekta pretehtati uvedbo ponudbe SDI profilov, ki naj bi vzpodbujali branje strokovne literature in s tem posredno tudi profesionalni razvoj osebja. Projekt je potekal v dveh fazah. Prva faza je vsebovala zbiranje naročil in izvedbo retrospektivnih poizvedb, druga pa analizo odziva. Kot del projekta sem sestavila tudi Navodila za iskanje pa bazi podatkov LISA (Guide to Searching LISA on CD-ROM), naredila seznam vseh narejenih poizvedb in bilten kopij poizvedb ter naučila tri člane knjižnice za humanistične in družbene vede uporabljati bazo podatkov LISA na CD-ROMu. 2.1. Zbiranje naročil za retrospektivne poizvedbe Prvi korak pri zbiranju naročil za retrospektivne poizvedbe je bilo oblikovanje obrazca za naročilo retrospektivne poizvedbe (pril. 1), kateremu je bil pripet listič z nekaj splošnimi informacijami o bazi podatkov LISA ter z informacijo o projektu, ki sem se ga lotila v okviru Knjižnice za humanistične in družbene vede. Skupno število zaposlenih oseb v Mestni knjižnici je 484, od tega je 124 strokovno usposobljenega osebja (professional staff). Ker je bil namen vpeljave SDI profilov vzpodbujanje profesionalnega razvoja strokovnega osebja, so bili obrazci za naročilo retrospektivnih poizvedb razposlani tako, da so jih v večjem številu prejele službe z višjim odstotkom strokovnega osebja. Osmim vodjem lokalnih knjižnic in vsem sedmim osebam na vodilnih položajih v Mestni knjižnici pa si bili obrazci razposlani poimensko. Obrazci za naročilo retrospektivnih poizvedb so bili razposlani dvakrat, prvič v juniju, drugič v juliju. Sedemindvajset vrnjenih izpolnjenih obrazcev kot rezultat obeh pošiljanj kaže na dokaj slab odziv osebja. Morda je temu vzrok nezainteresiranost osebja za svoj profesionalni razvoj, morda pa način razpošiljanja obrazcev. Če je zadnja predpostavka točna, potem bi bilo v prihodnje priporočljivo pošiljati obrazce na bolj osebnem nivoju, selektivno, vendar poimensko. Dejstvo je namreč, da so se vsi od osmih vodij lokalnih knjižnic ter sedmih vodij Mestne knjižnice, ki sem jim poslala obrazce z vabili k sodelovanju poimensko, na akcijo odzvali. 2.2. Rezultati retrospektivnih poizvedb Analiza sedemindvajsetih izpolnjenih obrazcev je pokazala, da večine vprašanih ne zanima le eno strokovno področje oz. tematika. Tako sem naredila za sedemindvajset ljudi štiriinpetdeset retrospektivnih poizvedb po različni strokovni tematiki. Večina vprašanih je želela poizvedbo omejiti z jezikom in letnico izida publikacij, nekateri pa tudi z deželami. Vsebinsko so bile želje po poizvedbah zelo različne in so zajemale širok spekter različnih tem. Lahko pa rečem, da je-bilo največje zanimanje za finančno poslovanje knjižnic, strokovno usposabljanje in izpopolnjevanje znanja zaposlenih ter poslovanje na področju knjižnega gradiva (naročanje, postavitev in evalvacija knj. gradiva). Pri koncu obrazca je bilo vprašanje, ali bi želeli prejemati SDI profile na določeno temo vsakič, ko knjižnica kupi CD-ROM z novimi dokumenti dodanimi bazi podatkov LISA. Vsi, razen esebe, ki je najprej želela videti rezultate iskanja po bazi,so odgovorili pritrdilno. 2.3. Zadovoljstvo z rezultati iskanja Rezultate štiriinpetdesetih retrospektivnih poizvedb sem poslala sedemindvajsetim naročnikom poizvedb v tiskani obliki (bibliografske podatke z abstraktom relevantnih dokumentov). Da bi izvedela, ali so naročniki poizvedb zadovoljni z rezultati iskanj po bazi podatkov LISA na CD-ROMu, sem sestavila vprašalnik (Mnenje o rezultatih retrospektivnih poizvedb; (pril. 2), ki sem ga poslala vsem sedemindvajsetim naročnikom poizvedb, skupaj s tiskanimi rezultati iskanja. Do sredine avgusta je izpolnjen vprašalnik vrnilo sedemnajst od sedemindvajsetih naročnikov retrospektivnih poizvedb. Od sedemnajstih jih je pet želelo ponovno definirati iskalne izraze (zožiti ali razširiti tematsko področje iskanja), saj so po njihovem mnenju dobili kot rezultat iskanja preveliko ali pa premajhno število relevantnih dokumentov. Ostalih dvanajst je bilo z dobljenimi rezultati iskanja zadovoljnih. Trije naročniki retrospektivnih poizvedb pa so pričakovali, da jim bo Knjižnica za i humanistične in družbene vede kar avtomatično poslala kopije dokumentov, ki so bili rezultat iskanja, kar so tudi napisali v opombe vprašalnika. 3. Iskanje po bazi podatkov LISA na CD-ROMu Iskanje po bazi podatkov LISA na osnovi podanih iskalnih nizov je možno povsem tekstu oz. po vseh poljih hkrati ali pa le po posameznih poljih (npr. po polju avtorja, naslova, deskriptorjev, abstrakta, jezika teksta, letnice, mesta izdaje, izdajatelja, serijske publikacije). Iskanje po določenih poljih ali pa različne iskalne izraze lahko kombiniramo z Boolovimi logičnimi operatorji (and, or, not, with, near). Iskalne izraze lahko omejimo z desnim odrezom (z znakom*). Med iskanjem se nam na ekran sproti izpisujejo vmesni rezultati iskanja, na koncu pa končni rezultat. Z ukazom index dobimo na ekranu izpisan abecedno urejen seznam iskanih pojmov (iz naslovov, abstraktov, deskriptorjev, avtorjev...). Ob prikazu vsakega iskalnega pojma je izpisano tudi število zapisov, v katerih se pojem pojavlja. Nevajeni iskanja po bazi pa lahko najdemo pomoč pri iskanju in informacije o bazi podatkov LISA z ukazom HELP. Sami postopki iskanja ter zatem prikazov in izpisovanja izbranih zapisov iz baze podatkov so dokaj enostavni. Kljub temu pa sem tekom iskanja opazila nekatere pomanjkljivosti. Predvsem bi omenila naslednje probleme, ki so se med iskanjem najpogosteje pojavljali: 3.1. Problemi, povezani z načinom iskanja Način iskanja dokumentov je tipičen za iskanje z Boolovimi logičnimi operatorji. To pomeni, da iskalne izraze lahko kombiniramo le z uporabo logičnih operatorjev. Posledica tega so mnoge slabosti sistema, ki se kažejo predvsem v nezmožnosti kontrole rezultatov poizvedovanja. Najbolj očitne slabosti in omejitve sistema, ki sem jih opazila med iskanjem po bazi podatkov LISA na CD-ROMu, so na kratko naslednje: — računalniški odzivni čas je bil pogosto zelo dolg, predvsem kadar sem kombinirala več iskalnih izrazov ali/in omejila poizvedbo npr. z letnico ali krajem izida publikacije, z jeziki, v katerih je publikacija napisana; - pri kombiniranju več setov iskalnih izrazov je sistem zavrnil iskanje, tako da bolj specifičnih iskanj ni bilo mogoče izvesti; — zaradi zavračanja setov iskalnih izrazov je bil rezultat poizvedovanja pogosto veliko število dokumentov, ki jih je sistem štel za relevantne, v resnici pa jih velik del le-to ni bil. Nujna je bila dodatna selekcija dokumentov, ki je bila lahko opravljena le "ročno". 3.2. Problemi, povezani z iskalnimi izrazi Baza podatkov LISA je tipična baza, narejena za iskanje po prostem tekstu. Tekst v bazi, ki je pisan v naravnem jeziku, pa lahko pomeni resno oviro uspešnemu iskanju. Eden glavnih problemov so sinonimi. V bazi je polno besed, ki se različno glase, a imajo enak ali soroden pomen. Za uspešno poizvedbo je torej zelo pomembno dobro poznavanje teme, o kateri poizveduješ ter sinonimov, ki pridejo v poštev. Zaradi tega sem knjižnici predlagala, da bi v prihodnje naročniki svoje želje glede retrospektivnih poizvedb, zlasti pa SDI profilov, ne le napisali na obrazce, ampak bi se prej o iskalnih izrazih dogovorili in jih definirali skupaj z osebo, ki bo po bazi za njih iskala. Neadekvatni iskalni izrazi, ki jih uporabimo v iskanju, povzroče, da so rezultati poizvedovanja irelevantni dokumenti. To pa se seveda ne bi smelo dogoditi niti pri retrospektivnih poizvedbah, še manj pa pri SDI profilih. 4. Zaključek Vpeljava SDI profilov po LISI na CD-ROMu v Mestni knjižnica v Sheffieldu bi torej pomenila: - poizvedovanje in tiskanje relevantnih dokumentov zainteresiranim vsakič, ko knjižnica nabavi CD-ROM z novimi dokumenti, dodanimi bazi podatkov LISA; - iskalni izrazi za SDI profile bi bili shranjeni na disketi, in jih ne bi bilo potrebno vsakič sproti (razen v primeru sprememb) vpisovati, kar bi postopek precej skrajšalo; - iskanje bi bilo lažje in hitrejše, pa tudi kvalitetnejše, saj bi iskanje potekalo le po najnovejših podatkih, s čimer bi odpadle težave zaradi več setov iskanja, omejitev pri iskanju (letom izida publikacije npr.) itd. Kljub nekaterim opisanim pomankljivostim pri iskanju po bazi podatkov LISA na CD-ROMu pa menim, da lahko preskrba z informacijami, dobljenimi iz baze podatkov LISA pomeni pomemben prispevek k profesionalnemu razvoju strokovnega osebja knjižnic in informativnih centrov. Menim, da bi vpeljava SDI profilov po LISI na CD-ROMu vzpodbujala k branju strokovne literature tiste, ki so že dosedaj iskali relevantno strokovno literaturo na druge načine. Ponudbo SDI profilov po LISI na CD-ROMu so najbolj z veseljem in zanimanjem sprejeli tisti, ki poznajo težave pri iskanju ustrezne literature po tiskanih zvežčičih LISE. Verjamem pa, da bi se ob uvedbi take ponudbe SDI profilov sčasoma razširil krog zainteresiranih ljudi na tiste, ki so dosedaj pokazali za branje strokovne literature le medlo zanimanje. To utemeljujem s tem, da se je na naše vabilo k sodelovanju pri raziskavi odzvalo precej takih, ki do sedaj niso brali strokovne literature, bi pa jo, če bi se jim olajšala pot do nje. Odgovori nekaterih uporabnikov kažejo na to, da bi bilo zadovoljstvo s preskrbo informacij precej večje, če bi hkrati z njimi prejeli tudi kopije relevantnih dokumentov, ki se nahajajo v Knjižnici za humanistične in družbene vede, če pa jih knjižnica nima, pa preko medbibliotečne izposoje. Te želje sem upoštevala in predlagala Knjižnici za humanistične in družbene vede, naj bi razvila posebno informacijsko službo znotraj knjižnice, ki bi permanentno skrbela za preskrbo z informacijami in s kopijami relevantnih dokumentov za osebje vseh knjižnic in informacijskih centrov, ki so del Mestne knjižnica v Sheffieldu. Ali bo knjižnica resnično uvedla takšno službo, pa je odvisno od številnih faktorjev (prezaposlenost obstoječega osebja, omejevanje zaposlovanja novih delavcev itd.), ki jih bo knjižnica pri sprejetju odločitve seveda morala upoštevati. OBRAZEC ZA NAROČILO RETROSPEKTIVNE POIZVEDBE Priimek in ime: ................................................... zaposlen v:.....................................telefonska št.: . . . . 1. Strokovna področja, ki vas najbolj zanimajo: 2. Ali lahko opišete ta področja še bolj natančno (z iskalnimi izrazi, če je mogoče): 3. Menite, da je potrebno pri poizvedbi upoštevati kakšne omejitve (leto izdaje, kraj, jezik v katerem je publikacija napisana...): 4. Največje število dokumentov, ki bi bilo relevantno za vas: 5. Ali bi želeli dobiti: □ bibliografski opis dokumenta □ bibliografski opis dokumenta z abstraktom 6. Ali bi želeli dobivati SDI profile vsakič, ko so bazi podatkov LISA dodani novi dokumenti? □ da □ ne Hvala za sodelovanje. MNENJE O REZULTATIH RETROSPEKTIVNIH POIZVEDB Priimek in ime: '................................................................. zaposlen v:.............................................telefon, št.:........... Ali je poizvedba izpolnila vaša pričakovanja: □ da □ ne Če je vaš odgovor za gornje vprašanje NE, prosim, odgovorite še na naslednja vprašanja: 1. Ali bi želeli zamenjati iskalne izraze, uporabljene v poizvedovanju, z drugimi: □ ne □ da:......................................................................... 2. Menite, da je bila poizvedba narejena preširoko: □ da □ ne Če je vaš odgovor DA, imate morda kakšen predlog, kako bi jo lahko omejili (z letnico izida, krajem, jezikom publikacije, kombinacijami iskanih izrazov...) 3. Menite, da je bila poizvedba narejena preozko, in bi jo radi razširili: □ da □ ne Če je vaš odgovor DA, ali lahko predlagate dodatne iskalne izraze: Najlepša hvala za vaše odgovore. NAŠA KNJIŽNICA JUTRI Tinka Podjavoršek, Kulturni center Ivan Napotnik, Velenje UDK 027.022 (49 7.12 Velenje) PODJAVORŠEK, Tinka: Naša knjižnica jutri. Knjižnica Ljubljana, 34(1990), št. 3, str. 113-115 Knjižnica Velenje s postopno avtomatizacijo delovnih postopkov spreminja svoj način dela in prerašča v moderno knjižnično- informacijsko središče. Novi način dela zahteva drugačen pristop knjižničarja - informatorja do zahtevnejšega bralca. UDC 027.022 (497.12 Velenje) PODJAVORŠEK, Tinka: Our library tomorrov. Knjižnica, Ljubljana, 34(1990), no. 3, p. 113-115 Public library Velenje has begun to change its performance by gradually automating working procedures. It is soon going to function as a modern library and information centre. New mode of performance demands a new librarian - information specialist who will have to be able to meet more complex user needs. Knjižnica Kulturnega centra Ivan Napotnik iz Titovega Velenja leži v mestnem središču - toda žal še vedno ne v središču pravega kulturnega dogajanja. In prav pri razmišljanju na temo: "Smo pripravljeni na knjižnico jutrišnjega dne?", si moramo priznati, da nas čas prehiteva. Se pa intenzivno odzivamo na izzive iz okolja, ki so vedno močnejši, tako da že imamo pred očmi sliko takšne knjižnice, kakršno si jutri želimo. To je transformacija naše splošno-izobraževalne knjižnice v knjižnično in informacijsko središče za vse ravni bralcev. Imeti pred sabo jasno začrtan cilj - to je že pol uspeha, za katerega je potrebno zagotoviti vrsto drugih pogojev. 1. Kadrovska struktura Beseda "knjižničarka” pomeni v očeh večine ljudi še vedno zmotno sliko starejše dame z očali, ki preživi svoj delovni dan pri zlaganju knjig na knjižne police, pri žigosanju knjig ali pri podobnih manipulantskih delih. Pod nazivi dokumentalist ali informacijski svetovalec si ne znajo predstavljati pravega profila delavca. Kako se organizirati, da bomo učinkovito delali? Izhajati je potrebno iz zahtev uporabnika in ne več iz števila enot gradiva ter analizirati potrebe dejanskih in potencialnih uporabnikov. Gradivo je treba nabavljati glede na analize, oz. dokazane potrebe. Poslovanje knjižnice mora biti usmerjeno v posredovanje informacij. Za ustrezno izvajanje informacijskih storitev so potrebni pravi kadri: visok profil delavca za informacijsko delo, računalniško obdelavo podatkov, za privzgajanje bralnih navad občanov: skratka, kadri za bolj agresivno izvajanje informacijskih uslug. 2. Informacijske usluge Informatizacija ni zajela samo delovnega mesta, ampak tudi zasebno življenje. Najpomembnejše značilnosti nove dobe so: - znanje, ki ga bo po obsegu vedno več in bo naraščalo hitreje kot kdajkoli prej - kompleksnost, ki se bo kot rezultat hitrega naraščanja znanja odražala v visoki specializaciji. Posledica tega bo tudi izredno hiter tek dogodkov in kratki odzivni časi. Kako se bo to odražalo v knjižničarstvu? - naše odločanje bo moralo biti pogostejše in hitrejše - potrebna bo večja prilagodljivost zahtevnejšemu uporabniku - način, kako pridobivamo primarne in sekundarne informacije iz okolja, se bo moral spremeniti. Togo navezanost na normative bomo morali prerasti z zdravo nabavno politiko, ki ji bo osrednji normativ uporabnik iz njenega okolja. Tu bi kar citirala Bogomira Koželja in Ireno Marinko, ki v svojem članku pravita takole: "2e večkrat je bilo slišati o preveč klasični organiziranosti knjižničarstva, oz. knjižnic, ki posvečajo večjo pozornost številu gradiva, bibliografskemu opisu informacije, fizični obliki gradiva, prostorski ureditvi knjižnic, kot pa vsebini gradiva ali obdelani informaciji. To je v precejšnji meri posledica pretekle arhivsko usmerjene organizacije dela v knjižnici, ki se je šele z uvajanjem računalništva začela umikati načelu, da je potrebno število gradiva omejiti, uporabniku pa posredovati več informacij". Pri uporabi informacij še vedno prednjačijo znanstvene informacije, kar je gotovo odraz (bolje) razvitega ZTI-sistema. Premalo pa skrbimo za tistega uporabnika, ki se ne "znajde", ker mogoče tudi po naši krivdi ne pozna delovanja KIS v takšni meri, da bi nas obiskal in v naši knjižnici poiskal informacijo. Za delo s potencialnim uporabnikom so potrebni le najboljši kadri, takšni, ki bodo znali ljudi prepričati v korist informacij. Brez dostopa do internih in eksternih baz podatkov pa še tako dober knjižničar ne more biti dovolj prepričljiv. Omogočiti si moramo vsaj pasivni dostop do vzajemnega kataloga in podatkovnih baz. Urejen samostojni lokalni sistem pomeni za našo knjižnico ogromen korak - tudi v smislu spremembe knjižničarske miselnosti. Naša knjižnica jutri je knjižnica zadovoljnih knjižničarjev, ki zavestno sledijo uporabnikovim željam. Naš knjižničar jutri bo tisti knjižničar, ki ne bo pozabil, da sodobni bralec ob sodobnem tehnološkem napredku še vedno rabi tisti naš stari-topli nasmeh, brez katerega tudi informacija ni "popolna". Viri: 1. Berufe im Archiv-, Bibliotheks-, Informations-, und Dokumentationswesen; Nachrichten für Dokumentation, 38, 109-111 (1988) 2. Informationsethos und Informationsethik...; Nachrichten für Dokumentation, 39 1-4 (1988) 3. Organizacija knjižnično-informacijskega sistema kot osnove za znanstveno -raziskovalno delo; Organizacija in kadri, 5/6, 564- 569 (1988) - . IM ŠOLSKE KNJIŽNICE V OSNOVNIH ŠOLAH PRI SVETOVALNEM DELU Ivo Zrimšek, Zavod Republike Slovenije za šolstvo, ______________organizacijska enota Kranj UDK 027.8(497.12) ZRIMŠEK, Ivo: Šolske knjižnice v osnovnih šolah pri svetovalnem delu. Knjižnica, Ljubljana, 34(1990), št.3, str. 117-122 Predlog standardov vsebuje mesto in naloge, specifično organizacijo dejavnosti šolske knjižnice, njeno gradivo in ureditev, zasnovo zaposlitve in zaposlenosti knjižničnih delavcev, nujnega prostora in opreme in računalniško podprte dejavnosti. Izhodišče za predlog standardov je gradivo o šolskih knjižnicah iz 70. let, ki je bilo ob zadnji prenovi osnovnošolskega programa prezrto. Odslikavanje stanja po posameznih plasteh organizacije in z njo povezane dejavnosti knjižnic kaže, kako nagel in hkrati neenakomeren je bil razvoj knjižnic v zadnjih 20 in več letih in kako nujno je razvojno raven zajeti v standarde, da bi imeli vsi učenci v obdobju obveznega šolanja enake pravice do razvoja znanj in sposobnosti. Mesto, pomen in dejavnost šolskih knjižnic y šolah ne zaslužijo odrinjenosti na obrobje sistemskih rešitev. UDC 027.8(497.12) ZRIMŠEK, Ivo: Elementary school libraries and their pedagogic tasks. Knjižnica, Ljubljana, 34(1990), no.3, p. 117-122 The standard proposal comprises position, tasks and specific organization of school libraries, their library materials and arrangement, the basic elements for employing librarians, minimal space and equipment demands and some criteria for automation. The basis for the standard proposal had been established on case-studies concerning school libraries, from the seventies, which were completely overlooked at the last elementary school program reform. The state-of-the-art of some levels of organization and performance of these libraries shows that the development was very rapid but disproportionate in the last 20 years. It is very important to make standards which would enable equal possibilities for the development of knowledge and abilities to all children in the period of elementary schooling. School libraries and their performance do not deserve to be pushed aside on the very edge of the social system plans. Didaktično izhodišče Besedilo in knjiga sta v današnji poplavi informacij še vedno najpogostejša posrednika človekovega znanja, izobraževanja in kulture. Tudi učitelj je pri svojem strokovnem in vzgojnem delu le bolj ali manj uspešen medij izobraževalnih informacij in vzgojnih pobud med knjigo, iz katere se je sam učil, ob kateri je klesal svoje mišljenje in odnos do sveta, in učencem. S humanistično doktrino tiska se je začela širiti in oplajati človekova misel, njegovo znanje, vedenje in iskanje se je prevešalo na mlade rodove.Trajnost in dokumentarnost tiskane besede sta postali odlično izhodišče tudi za zametke organiziranega šolstva.Tiskana beseda je dajala učenju in vzgajanju smer, vsebino in širino, šele z njo in njeno habilitacijo v izobraževanju in samoizobraževanju se začne opazneje razmikati raziskovalna in znanstvena misel. Tudi v današnji obči didaktiki je načelo dela z besedilom (tekstom) eno temeljnih vidikov poučevanja, učenja in samoizobraževanja, predvsem pa je to načelo trdno izhodišče za individualizacijo pouka v učni skupini kot delovnem organizmu, v katerem se razvijajo sposobnosti in interesi posameznih učencev. Žal je načelo dela z besedilom preveč zoženo na delo z učbeniki in nanje oprtimi gradivi, premalo pa je uveljavljeno v pomenu širjenja, poglabljanja in formiranja znanj ter učnih navad. V teoriji in praksi poučevanja najbrž še ni dozorelo spoznanje, da brez relevantnih tiskanih virov informacij ni mogoče ne načrtovati in ne uresničevati uspešnih metod in oblik poučevanja.Kakovost in učinkovitost današnje šole, od osnovne do visokih, upadata, kolikor je to mogoče subjektivno zaznavati, tudi zaradi podcenjevanja ali omejevanja načela dela z besedilom, ki bi moralo biti nujni spremljevalec učiteljeve besede. Učenje zgolj ali pretežno po učiteljevi razlagi in na osnovi zapiskov o razlagi je enosmerno, prej namenjeno solidni oceni v redovalnici kot solidnemu znanju, nedvomno pa bolj odtujenemu kot osvojenemu funkcionalnemu znanju. Do osvojenega znanja, ki je edini pogoj za seganje k novim znanjem, pa se mora vsakdo dokopati sam z iskanjem in odbiranjem trajnih in novejših informacij, ob primerjavi podatkov in stališč, dodatnih komentarjih, ob novi, zanimivejši, večplastni osvetlitvi okrhkov učne snovi ali problema, ki se ga pri skupni učni uri površno dotaknemo. Šolska knjižnica je odlično področje didaktičnih informacij, vendar samo v primeru, če je učitelju in učencu pri roki, če ima ustrezno širino in število naslovov, če se fond redno in aktualno dopolnjuje in če je urejena za nemoten pristop k iskanim knjigam in drugemu informacijskemu gradivu. Od njene bibliotečne in pedagoške odprtostri in vabljivosti, od njene prilagojenosti življenjskemu in delovnemu ritmu šole je odvisno, koliko, kako in če sploh odpira mladini okno v današnji in jutrišnji svet in kako pomaga humanizirati odnos do opazovanja, spoznavanja in doživljanja sveta, domačega in širšega. To knjižnično okno v svet je okno v neznane, vabljive prostore, pa tudi okno v čas ter v duhovno in materialno energijo, ki zaznamuje, spreminja in povezuje človekov čas in prostor. To okno bi moralo biti dostopno in na široko odprto učencu in učitelju, učenca pa bi moral sem pripeljati vsak učitelj in ne le knjižničar. Redna vključenost učiteljev v dejavnost in razvoj šolske knjižnice je merilo za resnično iskanje in potrjevanje kakovosti učiteljevega dela, knjižnica pa s tem postaja osrednji didaktični kabinet in zlagoma prevzema in opravlja naloge šolske medioteke. Normativno izhodišče Mesto in dejavnost šolske knjižnice v osnovni šoli sta določena v Zakonu o osnovni šoli, Zakonu o knjižničarstvu in Smernicah za delo OŠ. Zakon o osnovi šoli: "Za širjenje in poglabljanje znanja učencev v okviru učnega načrta, fakultativnih predmetov in interesnih dejavnosti ter za usposabljanje učencev za samostojno delo ima osnovna šola šolsko knjižnico. V njej se učenci navajajo na samostojno rabo vseh vrst knjižnega gradiva in drugih pripomočkov, se usposabljajo za samoizobraževanje in si oblikujejo odnos do knjige." (38. člen) "Z delovnim načrtom osnovne šole se podrobneje določi obseg, vsebina in razporeditev dela šolske knjižnice." (37. člen) "Drugi strokovni delavci sodelujejo z učitelji... pri izvajanju posameznih nalog in pri.pomoči posameznim učencem. Drugi strokovni delavci so: knjižničar ... " (93.člen) "Knjižničar v osnovni šoli mora imeti diplomo študijske smeri za knjižničarstvo oziroma izpolnjevati pogoje za učitelja." (99. člen) "Prostori in oprema za dejavnost osnovne šole morajo ustrezati standardom in normativom, ki jih sprejmejo izvajalci in uporabniki v IS Slovenije.” (120. člen) "Pedagoški nadzor nad izvajanjem vzgojno-izobraževalnega dela se opravlja v skladu s posebnim zakonom." (148. člen) Čeprav zakon še v marsičem odraža prejšnje formalno pravne odnose in ne dohaja funkcijske ravni in razvoja šolske knjižnice, opredeljuje njeno mesto in vlogo v okviru redne dejavnosti osnovne šole, zahteva strokovnost knjižničarskega dela, z normativi in standardi usklajene prostore in opremo in tudi sproten pedagoški nadzor. Smernice za delo osnovnih šol, ki so programsko operativni in strokovno usmerjevalni dokument, pa so knjižnico odrinile na šolsko obrobje. Nekaj okorih misli o njej je omenjenih v zadnjem poglavju, kjer se smernice dotaknejo uresničevanja strokovnosti in kvalitete, nikjer pred tem pa ni besede o knjižnični dejavnosti, nalogah in organiziranosti. Šolska knjižnica je po teh smernicah zbiralnica knjižnih in drugih informacij, knjižničar pa organizator njenega dela in njen neposredni vodja. V slogu usmerjevalca, ki nima kaj s knjižnico, se kot prednostna naloga naroča knjižničarju, da nabavlja in izmenjuje knjige, ureja knjižnico, dokumentacijo in izposojo, seznanja učence s pravili za uporabnike knjižnice, jih navaja na knjižni prostor ipd. Normative za šolske knjižnice naj bi po teh smernicah sprejemale kar občinske izobraževalne skupnosti. Mesto in namen šolske knjižnice bi morale smernice, če bi nadaljevale kontekst zakonskih določil, predstaviti kot organizirano obliko šolskega dela, s predstavitvijo osnovnih črt njenega programa in dejavnosti, pri kateri sta v ospredju organizirano pedagoško delo s starostno različnimi skupinami uporabnikov ter mentorsko delo s posameznimi bralci za rast njihove bralne ravni. V skrbi za bralni interes in bralno raven knjižnica ne sme spregledati nobenega učenca. Za šolsko knjižnico je v primerjavi z drugimi knjižnicami značilno prav to, da njen uporabnik še ni formiran bralec in da je oblikovanje bralnih potreb in navad ter razvijanje potrebe po knjigi kot viru znanja in duhovne kulture vztrajno in inventivno pedagoško delo. Te in podobne sistemske ohlapnosti povzročajo v dejavnosti šolskih knjižnic negotovost, marsikdaj tudi upravičeno zbeganost, vendar pomeni obdobje od leta 1970 naprej čas izjemne organizacijske, strokovne in pedagoške rasti šolskih knjižnic. Zasluge za tako rast gre nedvomno pripisati tudi kakovostnemu izobraževanju za knjižničarstvo na PA. Diplomante s solidno strokovno izobrazbo in pripravljene za pedagoško-didaktične premike, so šole zaposlovale večinoma v skladu s predlaganimi normativi (knjižničar s polno zaposlitvijo na šoli s 600 do 800 učenci). Oblikovati so se začeli občinski in regijski aktivi, ki so zarisali skladnejša izhodišča za letne in operativne programe dejavnosti, načrte za skupinsko knjižno in knjižnično vzgojo učencev, za usposabljanje in druge naloge. Med učne ure razrednega in predmetnega pouka so se začele uvrščati tematsko vabljive in metodično izvirne ure v šolski injižnici. Slaba vključenost v šolski sistem Razveseljivi in obenem zaskrbljujoči so podatki iz popisa knjižnic Zavoda za statistiko leta 1982. V popis so bile zajete vse šolske knjižnice. V vseh knjižnicah je bilo tedaj 15,436.139 knjižnih enot,'od tega v šolskih 6,286.885, samo v osnovnošolskih 5,258.458 enot ali 34% vsega knjižnega fonda v Sloveniji. To presega število enot v splošnoizobraževalnih knjižnicah in v NUK skupaj, to je več kot skupaj i/se višje, visokošolske in specialne knjižnice.Tud\ po številu naslovov so osnovnošolske knjižnice na prvem mestu. Ob popisu je bilo 429 osnovnošolskih knjižnic: največ, 163, jih je imelo 5.000 do 10.000 knjižnih enot, sledi jim 126 šol z 10 do 30 tisoč enotami, v 136 šolah pa fond ne presega 5.000 enot. Manj ohrabrujoči pa so podatki o strokovni organiziranosti knjižnične dejavnosti in o učinkovitosti te dejavnosti. Večino knjižnic duši premajhen prostor za normalno delo. V povprečju pride na posamezno knjižnico le 54m prostora. Ob tolikšnem knjižnem bogastvu in priporočilu, da naj bo vsak učenec že ob vstopu v šolo tudi obiskovalec knjižnice, to ni dovolj niti za normalno postavitev polic, saj ima teh vsaka šola povprečno 135 dolžinskih metrov. Kako naj v takih razmerah pričakujemo, da bodo učenci obiskovali knjižnico in se po načelu prostega pristopa v njej zadrževali, kje in kako naj knjižničar pripravi in uresničuje načrt skupinske knjižnične vzgoje? Zato je statistični podatek, da je kar 359 knjižnic ali 84% vseh organiziranih po načelu prostega pristopa, zelo dvomljiv. Čitalnico oz. urejen prostor za branje in skupinsko delo ima 166 ali dobra tretjina šol. Ker je temeljna naloga knjižnice v osnovni šoli oblikovati bralca in uporabnika informacij, ne pa predvsem izposoja knjig, opozarja ta podatek, da bo pričakovana dejavnost šolskih knjižnic predvsem zaradi pomanjkanja prostora še dolgo nihala in omagovala. Podobna nemoč se kaže v zaposlenosti delavcev v šolskih knjižnicah. S polnim delovnim časom je v vseh knjižnicah v RS zaposlenih 1.166 knjižničarjev, v osnovnošolskih le 153 ali 15%. Pričakovano razmerje med fondom knjig in strokovnim posredništvom je postavljeno na glavo. Večinoma so knjižničarji samo deloma zaposleni v knjižnici, namesto strokovno usposobljenih delavcev pa je v knjižnicah osnovnih šol še vedno 230 prostovoljcev (najbrž gre za učitelje, ki so po opravljenem delu v razredu pripravljeni poiskati v knjižnici in izposoditi knjigo za domače branje ali bralno značko). Delno zaposlenih je v osnovnošolskih knjižnicah 72,4% učiteljev, čeprav bi morala imeti večina slovenskih osnovnih šol ob povprečnem številu 503 učencev v eni šoli knjižničarja s polnim delovnim časom.Polno zaposlenega knjižničarja bi pričakovali tudi v vsaki šoli s podružnicami, saj so učenci iz podružnic v primerjavi s tistimi v centralni šoli nekaj prvih let prikrajšani za boljšo knjižno in knjižnično vzgojo. Po statističnih podatkih iz leta 1982 še vedno petina šolskih knjižnic knjig nima urejenih po sistemu starosti učencev (C-P-M), samo polovica osnovnih šol ima strokovni del knjižnice urejen po UDK sistemu, kamor sodijo tudi leksikoni, priročniki in druga strokovna literatura, ki bi morala biti v prostem pristopu tudi učencu na voljo, zlasti še tistim v višjih razredih. Tudi za knjižnično vzgojo so šole pomanjkljivo pripravljene in opremljene. Knjižne kataloge ima 324 šol ali 75% od vseh, vendar je malo verjetno, da bi bilo iz njih razvidno vse knjižno in neknjižno gradivo, ker pogosto niti inventarna knjiga ne predstavlja dejanskega stanja šolske knjižnice. Polovica knjižnic ima le en katalog, navadno abecedni-imenski (67), sledi naslovni (52), najmanj je sistematskih (10 knjižnic). Po dva kataloga ima 80 šolskih knjižnic, tri ali štiri 84 knjižnic. Tudi ti podatki, ki se dotikajo ožje strokovnosti knjižnične dejavnosti, opozarjajo, kako velike, domala nepremostljive so razlike v urejenosti šolskih knjižnic in koliko svetovalnega dela čaka pedagoško in matično bibliotečno službo.Te razlike pa hkrati tudi obtožujejo: manjše in bolj premostljive bi bile, če bi za delovanje šolskih knjižnic sprejeli pred desetimi leti ali že prej normative za njihovo organizacijo in delovanje. Današnja družbena klima, ki na eni strani podpira razvoj knjižničnoinformacijske dejavnosti in na drugi opozarja na padanje bralne in izobrazbene kulture šolske mladine, narekuje strokovnim službam več odgovornosti za dejavnost in razvoj šolskih knjižnic. Predvsem za njihov skladnejši in izobrazbenim potrebam ustreznejši razvoj. Brez pretiravanja smemo trditi, da je v šolah z dobro organizirano knjižnico in z opazno knjižnično dejavnostjo boljša tudi bralna kultura in širša splošna razgledanost učencev, da je v takih šolah več interesnih dejavnosti s kulturnega področja, da je v takih šolah tudi pri drugih učnih predmetih, ne le pri slovenščini, pogostejše delo z besedili, več referatov, seminarskega dela, več problemskega pouka ob razvijanju divergentnega mišljenja. Dober učitelj v sodobni šoli je tudi domiseln organizator učenja.Ob jasno začrtanih učnih ciljih spodbuja učance, da po svojih sposobnostih in nagnjenjih ubirajo sebi najbolj primerne poti do solidnega znanja na različnih ravneh zahtevnosti. Naloge, ki jih na tej poti opravljajo učenci, ne morejo mimo informacij v knjigah in drugem knjižničnem gradivu šolske knjižnice. Knjiga,ki hoče spreminjati kalupe poučevanja in učenja, pa mora biti dostopna v katalogu in na knjižni polici v knjižnici ali v razredu. Predmetni učitelj in knjižničar morata učenca k njej spodbudno usmerjati, saj je sam ne bo nikoli našel, če zanjo ne ve ali je ne zna poiskati. VLOGA ŠOLSKE KNJIŽNICE DANES IN JUTRI Milena Ivšek, Zavod RS za šolstvo, OE Celje UDK 027.7/.8(497.12) IVŠEK, Milena: Vloga šolske knjižnice danes in jutri. Knjižnica, Ljubljana, 34(1990), št. 3, str. 123-129 Knjižnica kot medioteka mora biti središče vsake vzgojnoizobraževaine organizacije. V njej se srečujeta učitelj in učenec kot enakovredna uporabnika informacij. Knjižnica kot informacijski center se vključuje v pouk. Od takega vzgojno- izobraževalnega procesa je odvisen človek, ki bo ustvarjal po letu 2000. Kako naj bo ta človek izobražen, je sicer temeljno vprašanje družbe, a tudi celotnega kolektiva na šoli, kjer deluje tudi šolska knjižnica. UDK 027.7/.8(497.12) IVŠEK, Milena: The school-library’s role today and tomorrow. Knjižnica, Ljubljana, 34(1990), št. 3, str. 123-129 The school-library is a multimedial centre of each school. The teacher and the pupil meet there, both of them in the role of users. The library has to be included into the teaching process as an information centre. The development of a person whose working and creative age will be after the year2000 depends on the quality of the teaching process organization in our days. How this person needs to be educated is not only the basic question of the society, but also the main preocupation of the school of which the school library is an integral part. Šolska knjižnica Šolska knjižnica je izobraževalni center, je media center, je vir novih idej, je informacijski center, je učni center in učni laboratorij, hkrati pa sestavni del vsakega vzgojno-izobraževalnega sistema. Knjižnica zbira gradivo (tiskano, avdiovizualno in drugo), ga strokovno obdeluje in ga v različnih oblikah nudi učiteljem in učencem, da ga vključujejo v aktivno osvajanje učne snovi. Delo šolske knjižnice poteka v treh smereh: — strokovno organizacijski — posredniški — informacijsko svetovalni. To delo uspešno opravlja, če so zagotovljeni naslednji pogoji: 1. vsebinsko ustrezno, dobro izbrano tiskano in avdiovizualno gradivo, 2. delovni prostori, 3. strokovno usposobljen kader, 4. taka organizacija vzgojno-izboraževalnega dela, da se lahko knjižnica vključi v pouk in 5. osveščenost učiteljskega kolektiva in učencev o možnostih, ki jih nudi šolska knjižnica. Šolska knjižnica nabavlja gradivo v primernem sorazmerju za vsa predmetna področja, v srednji šoli je nabava vsebinsko prilagojena vzgojno-izboraževalnemu programu. Celoten učiteljski kolektiv je odgovoren za oblikovanje mladega uporabnika knjižnice. Smotri oblikovanja uporabnika so: 1. usposobiti učence, da poznajo ureditev knjižnice, da brez zadreg uspešno uporabljajo njene službe, da najdejo v njej gradivo, ki ga potrebujejo, 2. da znajo uporabljati strokovna in znanstvena gradiva, da poznajo strukturo informacijskih virov, 3. da znajo oblikovati vprašanje za svoje informacijske potrebe, 4. da poznajo različne strategije iskanja informacij, 5. da znajo vrednotiti dokument, 6. da ga znajo citirati, 7. da spoznajo povezavo med predmetom, ki se ga učijo in gradivom, ki je na razpolago v knjižnici. (Filo, 1979, Novljan) Prav šola ima vpliv na učence, ki se med seboj razlikujejo po osebnostnih lastnostih in še bolj po možnostih za izobraževanje, zato lahko veliko naredi prav za učence iz kulturno šibkega okolja. Na celjskem področju je 54 osnovnih in 12 srednjih šol, v osnovnih šolah je zaposlenih 27 knjižničarjev, v srednjih pa 6. Vse šole imajo šolske knjižnice, možnosti za delovanje so različne od občine do občine in celo od šole do šole. (Statistični podatki za leto 1987/88). V zadnjih letih se skrb za šolske knjižnice občutno povečuje. Poglobil se je stik z občinskimi matičnimi knjižnicami. Tu gre za strokovno pomoč pri postavitvi literature, obdelavi neknjižnega gradiva in pripravi na računalniško vodeno obdelavo podatkov. Učitelj Učitelj ni več in ne more biti več edini vir informacij v vzgojno-izobraževalnem procesu. Šolska knjižnica zmore zbrati več gradiva kot učitelj posameznega predmetnega področja. Učitelj postaja vse bolj organizator vzgojno-izobraževal-nega procesa, učenčev svetovalec in sodelavec pri odkrivanju novih spoznanj ter vse manj neposredni prenašalec informacij. Učiteljeva vloga je pri oblikovanju bralnih navad v otroški dobi nadvse pomembna. Stil učiteljevega dela in metode pouka so daleč bolj vplivne kot vrsta vsebin pri pouku. Učitelji se morajo zavedati, da - je ves svet potencialni vir informacij, - je poučevanje proces seznanjanja z informacijami, da si učenci pridobijo izkušnje, kako poiskati in uporabiti informacije za vsakdanje življenje - obstajata potreba po pridobivanju izkušenj v poznavanju virov informacij in strategija poučevanja informacijskih konceptov. Učitelji bi morali najprej sami dobro obvladati primarne in sekundarne informacijske vire, tako bi jih primerno predstavili učencem. Zato je pomembno učiteljevo vedenje o šolskih knjižnicah. Izobraževalni programi za bodoče učitelje bi morali vsebovati tudi izobraževanje za uporabo vseh oblik informacijskih virov. Že med samim izobraževanjem za poklic bi pridobili znanja, kako vpeljati uporabo informacijskih medijev v poučevanje. Prav s pomočjo šolske knjižnice lahko učitelj organizira različne oblike dela, skupinski pouk, kjer vsaka skupina učencev črpa informacije iz različnega gradiva (tiskani viri, periodika, avdio, avdiovizualni viri informacij). Pri individualiziranem pouku vodi učenca do najvišjih ciljev, ki jih je učenec sposoben doseči. Šolska knjižnica mora omogočiti informacijo in tudi komunikacijo. V šolski knjižnici se srečujeta učitelj in učenec, oba imata dostop do istih virov. Med njima se vzpostavlja komunikacijski proces in prav ta spreminja njune medsebojne odnose. Učitelji se vse premalo zavedajo, kakšne možnosti nudi šolska knjižnica za katerokoli predmetno področje. Nekateri še vedno mislijo, da je šolska knjižnica omejena le na pouk rtiaterinščine, na izposojo knjig za obvezno domače branje in pripravo referatov. Tak način razmišljanja hromi bogatejše delo. Na celjskem področju je zelo močno razvita raziskovalna dejavnost v osnovnih in srednjih šolah. Učitelji zelo uspešno uvajajo učence v raziskovalno delo pri različnih predmetih. Učenec Učenec se s pomočjo knjižnične vzgoje v šoli oblikuje v uporabnika informacij. Pridobiti mora elementarne veščine, kako najti informacijo v avdiovizualnem gradivu in kako v tiskanem, kako to oboje povezati in uporabiti v življenju. Silva Novljan navaja, da se mora vsak učenec seznaniti z delom knjižnice na šoli že v začetku pouka. Prva srečanja s knjižnico in knjižničarjem odločilno vplivajo na nadaljnji razvoj tega kontakta. Učitelji z učenci obiščejo knjižnico. Tudi knjižničar lahko obišče učence v razredu, tako bo premagan strah pri marsikaterem učencu. Zelo pomemben je pogovor o knjižnici, ki je usmerjen v odkrivanje pomena knjižničnega delovanja. Tak pogovor lahko poteka v obliki okrogle mize na določeno temo, primeren je za učence višjih razredov osnovne šole in srednje šole. Pomembni so knjižnično raziskovalni projekti. Pri takem projektu je pomembno, da je vsebina primerna učencem, vendar ne povsem šolska, izbira je odvisna od interesa učenca. Šele ko obvladajo osnovno uporabo knjižnice, se lotijo tem v zvezi z učno snovjo. Učenci se morajo naučiti osnovnih spretnosti pri uporabi knjižnice, to je sposobnosti najti splošne, specialne in tekoče informacije. Naučiti se morajo uporabljati: — referenčne knjige (enciklopedije, slovarje, bibliografije, almanahe) — periodiko (časniki, časopisi, članki v njih) — kataloge, spoznati morajo vrste in funkcijo katalogov, vsebino in pomen informacij na kataložnem listku Take spretnosti si pridobijo z dosti vaje pri skupinskih oblikah dela in pri individualnih obiskih. Učenci morajo biti najprej dobro opismenjeni, razumevati morajo abecedo, številčna pravila za uporabo katalogov. Razvite morajo imeti bralne veščine za različne oblike branja. Znati morajo opazovati, odbirati gradivo, ki je pomembno za nadaljnje informacije. Tako si oblikujejo analitični pristop k delu. Izobraževanje za uporabnika šolske knjižnice je pri nas integrirano v osnovni izobraževalni program. V osnovni šoli se izvajajo pedagoške ure z vsebinami knjižnične vzgoje, srednja šola bi morala na teh temeljih dograjevati znanja. V šolski knjižnici se srečujejo učenci različnih starostnih stopenj, različnih interesov, različnih usmeritev. Med njimi se vzpostavlja komunikacijski proces, ki je gotovo velikega pomena za širjenje, poglabljanje informacij in ne nazadnje za vzgojo mladega človeka. Ko smo analizirali mnenja srednješolcev v celjski regiji (različnih usmeritev IV. in V. stopnje), smo ugotovili, da 20 % učencev sploh ne hodi v knjižnico, knjige za obvezno branje dobijo pri sošolcih. Učenci menijo, da so šolske knjižnice slabo založene, zato rajši obiskujejo splošnoizobraževalne knjižnice, kjer je izbor večji. Zelo pomembno je, če se lahko učenec o prebranem delu pogovori. Kar 83 % učencevtrdi.daimato možnost, največ se pogovarjajo s sošolci, nadrugem mestu so učitelji, nato starši. Zelo šibko vlogo ima pri tem knjižničar. Učenci prihajajo z različnih osnovnih šol, zato so bili tudi odgovori na vprašanje, kaj bi spremenili v šolski knjižnici, različno zahtevni. Skupna želja pa je, da bi povečali prostor, da bi imeli čitalnico, da bi bilo na voljo dovolj knjig. Knjižničar Vsaka šola s 500 učenci in več bi morala imeti šolskega knjižničarja, ki polovico svojega delovnega časa nameni pedagoškemu delu, četrtino pripravi in strokovni obdelavi knjižničnega gradiva, četrtino pa za svetovalno delo z učitelji in učenci. Če je delo tako zasnovano, sodi med pedagoške delavce v kolektivu. Vsi knjižničarji se srečujejo s problemom, kako zagotoviti, da bo bralec res dobil tisto, kar želi in kako ponuditi bralcu še druge vire, da jih bo sprejel. Čeprav so nekatere knjižnice že računalniško opremljene, se knjižničarjeva vloga ne izgublja, ampak se odpira v drugo smer, v pedagoško. Najpomembnejša naloga je, kako "prevesti" informacijo, kako jo oblikovati, da bo primerna za učitelja in kako, da bo primerna za učenca. Knjižničar pomaga bralcu pri oblikovanju vprašanj, definiranju problema. To je proces razkrivanja potrebe, kjer je odnos med vprašanjem in virom odprt. Pristop k informaciji je izrazito individualne narave in močno vezan na psihološke značilnosti uporabnika. (Novljan) Knjižničar oblikuje uporabnika, v njem mora vzbuditi interes za uporabo virov, da bo to postala navada. Vzgoja uporabnika mora biti sistematična, kontinuirana od začetne do končne faze izobraževanja, da preide v samoizobraževanje. Knjižničar je vezni člen med učiteljem in učencem, zato sodeluje tudi pri vzgojno-izobraževalnem procesu. Z učiteljem pripravita bibliopedagoške ure, jih skupaj načrtujeta in izvajata, vsakdo je odgovoren za svoje strokovno področje dela. Tako knjižničar sodeluje pri skupinskih oblikah dela, individualno pa svetuje pri vsakokratnem obisku učenca v knjižnici. Neprestano sledi razvoju bralca in je soodgovoren za razvoj njegove bralne kulture. V šolski knjižnici se odvijajo tudi druge dejavnosti in različni krožki, kot so: literarni, likovni, novinarski, knjižničarski, aktivnosti v zvezi z bralno značko in drugi. Zanimanje za knjižnico se zelo poveča, če pride na šolo književnik. Knjižničar se vključuje tudi v načrtovanje in izvedbo kulturnih in naravoslovnih dejavnosti. Prav pri teh se pogosto pojavlja prava oblika projektnega dela. Na celjskem področju zasledujemo veliko vlogo knjižnic prav pri izvedbi dejavnosti, tudi pri delovanju različnih krožkov in še posebej bi izpostavila raziskovalno dejavnost. Pri raziskovalnem pristopu je vloga knjižničarja nepogrešljiva. Uspehi so opazni, vsako leto nastane veliko kvalitetnih raziskovalnih nalog, ki jih izdelajo učenci ob strokovni pomoči učiteljev-mentorjev in knjižničarjev. Vzgojno-izobraževalni proces Vzgojno-izobraževalni proces pojmujemo širše kot pouk, v tem ima medioteka nosilno vlogo, ki poteka v več smereh: - v procesu učiteljeve priprave na pouk (snovne, metodične in tehnične) - mediotečno gradivo postane pri pouku učno sredstvo - v procesu priprave individualnega dela učencev - pri medpredmetni povezavi pouka - pri posredovanju rezultatov individualnega dela učencev pri pouku in izven pouka - omogoča organiziranje in izvajanje kompleksnih vzgojno- izobraževalnih dejavnosti, ki presegajo klasični pouk in so dolgoročno načrtovane delovne naloge posameznikov ali skupin (dejavnosti, ekskurzije, proslave) Funkcionalno povezovanje pouka s samostojnim individualnim delom odpira možnosti za inovativne pristope v vzgojno-izobraževalnem procesu. Medpredmet-na povezava pospešuje razvoj timskega pedagoškega dela in spreminja medsebojne odnose na šoli. Vloga knjižnice v vzgojno-izobraževalnem procesu omogoča aktivne metode, ki temeljijo na odkrivanju odnosov in zakonitosti med predmeti in pojavi, kjer učenci analizirajo, sintetizirajo in posplošujejo. Aktivnost učencev se kaže pri pouku, v interesnih dejvnostih, pri fakultativnem pouku, v dejavnostih, krožkih, na ekskurzijah. Oblike dela so zelo različne, učenci pripravijo referate, poročila, organizirajo debate, okrogle mize... Učenje pomeni zbližati znanje in življenje, zato bo prav gotovo uspešna tista šola, v kateri bomo razvijali polnovredne medčloveške odnose. Sodobna šola bo morala posvetiti več pozornosti oblikovanju mlade osebnosti, razvijanju inteligence, logičnega mišljenja, ustvarjalnosti in odpirati pot domišljiji. Vzgojno-izobraževalni proces se na celjskem področju razvija v to smer, v začetno šolanje se uvajajo oblike integriranega pouka, zaživelo je projektno delo, veliko je uspešnih izvenšolskih dejavnosti, vidni so uspehi na različnih tekmovanjih, odpirajo se pota raziskovalnemu delu. Trdno smo prepričani, da bodo uspešne oblike dela zaživele tudi na drugih šolah s primernim prenosom teoretičnih in praktičnih izkušenj. In spet smo pri informacijah, ki bodo povezale v šolski knjižnici vse najpomembnejše elemente: knjižničarja, učitelja in učence v celoto. Od tega je odvisen naš razvoj in obstoj. Literatura 1. Mariina Šircelj: Vsebinske in organizacijske zasnove delovanja šolske knjižnice - medioteke, Vzgoja in izobraževanje (VIZ), Zavod RS za šolstvo, Ljubljana 1981/2 2. Ignac Kamenik: Mediotečna vzgoja v srednjem usmerjenem izobraževanju, VIZ, Ljubljana, 1981/2 3. Dora Gobec, Alenka Kozinc: Individualno delo učencev v medioteki - primer medpredmetne povezave po metodi projekta, VIZ, Ljubljana 1981/2 4. Za boljšo knjižno in knjižnično vzgojo, VIZ, Ljubljana 1988/1 5. Slobodan Radovič, Škotska biblioteka u nastavi, Dječje novine, Gornji Milano-vac, 1982 6. Noelene Hall: Teachers, information and school libraries, General Information Programme and UNISIST, Paris: Unesco, 1986 7. Silva Novljan: Knjižnica v procesu pridobivanja znanja, spretnosti in navad, FF referat pri predmetu pedag. psih., Ljubljana 1990 (neobjavljeno) 8. Šolske knjižnice v srednjih šolah, Zavod RS za šolstvo, OE Celje, 1990 9. Zakon o osnovni šoli, Zakon o usmerjenem izobraževanju, Smernice za delo osnovnih šol, Statistični obrazci ŠO za leto 1986/87 BIBLIOTEKAR - SPECIALNA KNJIŽNICA -PODJETJE Nada Čučnik - Majcen, Centralna tehniška knjižnica Univerze v Ljubljani____________________________________ UDK 023 : 026 ČUČNIK - Majcen, Nada: Bibliotekar - specialna knjižnica - podjetje. Knjižnica, Ljubljana, 34(1990), št. 3, str. 131-137 Smo na pragu informacijske dobe in najpomembnejši dejavniki razvoja so človek - znanje - informacije. Rezultati v naslovu omenjene povezave so močno odvisni od vodstva podjetja in uporabnikov. Povezovalni dejavnosti bi morali posvetiti več pozornosti in kakovostno razvijati, ne pa ukinjati ali degradirati knjižnico in profil knjižničarja kot se danes, v težki ekonomski situaciji podjetij, ponekod opaža. Primerno usposobljen bibliotekarski strokovnjak mora biti enakovreden drugim raziskovalcem. UDC 023 : 026 ČUČNIK - Majcen, Nada: Librarian - special library - enterprise. Knjižnica, Ljubljana, 34(1990), no. 3, p. 131-137 We are entering into the information age where human knowledge and information are going to play the crucial role. The results of combining the terms mentioned in the title depend strongly on managers of the firms. Library and librarian profiles in a business firm should be given more attention, the development of coordination and quality should be enabled. In a difficult economic situation libraries shouldn't be degraded or even suppressed as we can see in these days. A well educated and trained librarian should have the same status as the researcher. Spremembe v svetu na področju znanja in vedenja so zelo velike in hitre. V našem okolju tem spremembam dodajmo še druge enako pomembne in celo bolj revolucionarne spremembe, kot sta prevrednotenje človeških vrednot in obdobje novega iskanja ravnovesja med človekom, družbo, naravo. Tudi na področju knjižničarstva gre za iskanje novega ravnovesja, še posebej pa na področju specialnega knjižničarstva, ki je vezano na gospodarstvo. Bibliotekar v specialni knjižnici, njegovo mesto in status v podjetju, povezave in razmejitve med knjižnico in INDOK službo v podjetju, nujne povezave knjižnice in bibliotekarja z vodstvom podjetja so vroče teme našega današnjega in tudi jutrišnjega dne. Bibliotekar je oz. bo informacijski strokovnjak, ki bo deloval v skladu z geslom specialnega bibliotekarstva "Putting knowledge to work”, kot nam je to ljubeznivo posredovala prof. dr. Katherine Cveljo, ki je letos pet mesecev preživela med nami in neutrudno prenašala v naše bibliotekarske vrste svoje bogato znanje s področja bibliotekarske in informacijske znanosti. Danes nastopajo v našem okolju težki problemi. Sedanje zelo slabe gospodarske razmere, spremljajoči negativni pojavi na področju nelikvidnega gospodarstva, pa povzročajo nujno prestrukturiranje nesodobnega gospodarstva. S prestrukturiranjem gospodarstva je žal povezan problem tehnoloških presežkov delavcev. Ne samo prestrukturiranje, temveč tudi nova tehnologija omogoča racionalizacijo dela in povzroča odpuščanje delavcev, posebno pri podjetjih. Na žalost so med njimi tudi že nekateri delavci knjižnic. Ne da bi vodstvo podjetja dolgoročno ocenilo razvoj in vizijo podjetja v prihodnosti, ter vzpodbujalo dejavnike tehnološkega razvoja v podjetju, med katere gotovo spada tudi specialna knjižnica z bibliotečno in INDOK službo, se le-to enostavno odloča po kriterijih najmanjšega odpora za linearno zmanjševanje oz. administrativno zmanjševanje števila delavcev. Pri reorganizaciji oz. prestrukturiranju podjetja se dogaja, da zmanjšujejo število delavcev v knjižnici, ali pa pri odhodu bibliotekarja v pokoj ocenijo delovno mesto vodje knjižnice na ravni administrativnih delavcev (s srednjo izobrazbo). Če pa se podjetje zapre, je razumljivo, da so med odpuščenimi delavci tudi bibliotekarji in informacijski strokovnjaki. Verjetno se nekateri vodstveni delavci danes tudi sami ne zavedajo, kakšno hudo napako delajo! Še posebej tam, kjer imajo na razpolago sposoben, prilagodljiv in že ustrezno strokoven bibliotekarski in informativni kader. Primerno izobražen bibliotekar informacijski strokovnjak bi moral biti enakovreden raziskovalcu. Iz izkušenj vemo, da se specialna knjižnica, ki je življenjskega pomena za razvoj podjetja, prehitro ukinja, vemo pa tudi, kako težko in počasi se da znova oživeti knjižnico in pridobiti ustrezne kadre. Potem je mogoče na koncu le ugotoviti, da je šlo za neekonomično in za podjetje ali institucijo škodljivo dejanje. Razmišljanje o teh pojavih bom skušala predstaviti in le nakazati v pričujočem prispevku, saj se jasno zavedam kompleksnosti in medsebojne odvisnosti velikega števila dejavnikov. Specialna knjižnica - križišče informacij v podjetju Najprej želim definirati pojem specialne knjižnice, ki naj bo izhodišče nadaljnje obravnave. Po slovenskih standardih za specialne knjižnice (1), ki so nastali zahvaljujoč požrtvovalnemu delu Sekcije za specialne knjižnice, ki ima sedež v Centralni tehniški knjižnici Univerze v Ljubljani in so v fazi sprejemanja pri strokovnem svetu za knjižničarstvo Republike Slovenije, sta pod besedo specialna knjižnica zajeta tudi INDOK center in INDOK služba. Iz standardov povzemam tudi nekaj misli o mestu specialne knjižnice v podjetju. 1. Pravilen odnos organizacije do specialne knjižnice pogojuje učinkovito knjižnično in informacijsko službo za zadovoljevanje informacijskih potreb organizacije. 2. Specialna knjižnica ima pomembno vlogo pri strateškem, upravljalskem in strokovnem odločanju podjetja. Glede na to mora obstajati tesno sodelovanje s strokovnim kolegijem razvojnega oddelka in s strokovnjaki v podjetju ali družbi pri vseh pomembnih nalogah (raziskovalni projekti, razvojni programi, sanacija podjetja ali družbe ipd.) Pod vplivom novih informacijskih tehnologij, ki so danes že močno prisotne v naših podjetjih, kadar specialne knjižnice razpolagajo s tehnološko opremo svojih podjetij in podporo vodstva za razvoj knjižnice v informacijski center ali agencijo, kot to omenjata M. Žlajpah in M. Oblak (2) v njunem prispevku na 11. Skupščini zveze društev bibliotekarjev Jugoslavije leta 1986, specialne knjižnice razvojno prehajajo v proces nenehnega prilagajanja potrebam in zahtevam časa. Tako to področje postaja v podjetju informacijsko središče in povezovalec virov informacij. Res je to področje pri nas imelo ločen razvoj, ločeni sta bili bibliotečna in INDOK dejavnost. Vzroki tega pojava so že obdelani v naši strokovni literaturi (3). V razvitem svetu je bila INDOK dejavnost logična posledica razvoja bibliotekarske stroke. Mogoče nam bo izjava Jeffreya Sachsa, enega od vodilnih ameriških ekonomistov, profesorja na Harvardu, ki je pred kratkim obiskal gospodarstvo Slovenije, povedala vse: "Vzhodnoevropske države si bodo morale izbiti iz glave utopični "tržni socializem”, ki temelji na javni lastnini in delavskem samoupravljanju in se lotiti tržnega gospodarstva zahodnega sloga". Če izjavo apliciramo na področje specialnega knjižničarstva, bi lahko rekli, lotimo se razvoja tega segmenta po zahodnem vzgledu; v prvi vrsti na osnovi finančnih možnosti družbe in na osnovi medsebojne koordinacije in kooperacije. Vodstvo podjetja - povezava s specialno knjižnico Razvoj ustreznega knjižnično - informacijskega sistema specialne knjižnice kot dela celotnega informacijskega sistema podjetja je odvisen najprej od podpore in razumevanja vodilnih struktur. Velik del odgovornosti za uspeh ali neuspeh podjetja in s tem tudi dejavnosti knjižnice nosi poslovodna struktura in ljudje, ki so odgovorni za razvoj. Če vemo, da je vodstvo podjetij in institucij do pred kratkim v večini primerov bilo pri nas politično dirigirano in ni imelo strokovnega znanja, ki je potrebno za odločanje in razvoj, je toliko bolj žalostna slika, ki jo kaže statistika, ljudi, ki so odgovorni za razvoj. Iz statističnih podatkov izpred nekaj let smo povzeli, da je v slovenskih podjetjih, od 100. 000 delovnih mest, ki so na neki način povezana z razvojem, ustrezno zasedena le ena petina. To pa pomeni, da nam tudi na teh tako pomembnih vodilnih in vodstvenih mestih, močno primanjkujejo strokovnjaki. Vidimo, da nam pri procesu reorganizacije gospodarstva in seveda tudi specialnih knjižnic kot vitalnih informacijskih centrov primanjkujejo ustrezno izobraženi strokovnjaki. Tudi tu bo potrebno to strukturo ljudi izobraziti. Dosedanja vodstva v slovenskem prostoru so imela relativno malo posluha za pravi razvoj knjižnic. V razvitem poslovnem svetu se že zelo zavedajo pomena specialne knjižnice kot informacijskega centra. Človek, znanje in informacije so največje bogastvo sodobnega podjetja, zato sta temu prirejena tudi organizacija in vodenje podjetja. Podjetja morajo voditi najboljši ljudje, ki se bodo zavedali usodne pomembnosti razvojnih funkcij podjetja, ki bodo znali pravilno in realno oceniti stanje dejavnosti in kadrov v podjetju in razviti njegovo dolgoročno strategijo, upoštevati ustrezne strokovnjake in družbene premike. Vodstvo mora naravnati razvoj podjetja z dolgoročno strategijo k višjim ciljem, kar bi lahko dosegli z ustvarjanjem t. i. "katalizatorjev tehnološkega razvoja" (4), to je enot oz. strokovnjakov, ki bi jim omogočili sistematski razvoj v smislu doseganja dolgoročnih ciljev. V tej viziji se poslovodne in razvojne strukture morajo zavedati usodne pomembnosti razvoja specialne knjižnice kot organizatorja virov o znanju v podjetju, kar pa vključuje tudi pomembno vlogo bibliotekarja kot informacijskega strokovnjaka. Danes je bibliotekar posrednik pri prenosu informacij do končnega uporabnika. Čas in pravočasne informacije so izredno dragoceni za managerja kot danes imenujemo direktorja. Naloga bibliotečno - informacijskega strokovnjaka pa je, da mu posreduje ažurne, relevantne in poslovne informacije, na tej podlagi pa mu bibliotekar preskrbi dokumente. Bibliotekar - nosilec razvoja knjižnično - informacijskega sistema v podjetju Nosilec dejavnosti v specialni knjižnici je bibliotekar ali informacijsko - dokumentacijski strokovnjak, ki smo ga v preteklosti zelo različno poimenovali. Bibliotekar je le lahko pridobil določeno izobrazbo, dokumentalist pa je poleg osnovne izobrazbe večinoma tehnično-prirodoslovne smeri pridobival funkcionalna znanja le s pomočjo tečajev. V to dejavnost uspešna podjetja v svetu vključujejo visokokvalificirane ljudi. Pri nas je sistem šolanja za izobraževanje na teh področjih še v samih začetkih in še ni sistemsko urejen, čeprav je bilo nekaj poskusov. Pri nas je splet vplivov in odzivov med specialno knjižnico in INDOK enoto, med delavci, bibliotekarji, dokumentalisti, informatorji, informacijskimi strokovnjaki izredno kompleksen in prehitro se spreminjajoč. Na prehodu v informacijsko dobo so specialne knjižnice v razvitem svetu že prerasle v informacijske centre in informacijsko analitične centre, le ti pa posredujejo informacije, specifično obdelane za potrebe specializirane in bolj zahtevne klientele uporabnikov. (K. Cveljo: Specialna knjižnica v sodobni družbi, sedanji položaj in trendi za prihodnost. 1990 (5) Zaradi izredno hitrih sprememb in eksplozivnega razvoja informacijskih tehnologij v razvitem svetu ter družbenih odnosov in sprememb v našem okolju je seveda izrednega pomena ustrezno izobraževanje v smislu razvoja informacijske kulture. Bibliotekar naj bi kot nosilec razvoja informacijskega sistema v podjetju, sporazumno z vodstvom in uporabniki skrbel in organiziral izobraževanje vseh udeležencev v nastajajočem informacijskem sistemu. Razvoj ustreznega knjižnično - informacijskega sistema pomeni veliko trdega dela s pravimi ljudmi. To pomeni povezati najprej delo knjižnice in indok dejavnosti v podjetju, povezati vse vire informacij v podjetju in sebe usposobiti za dajanje in usmerjanje informacij o virih informacij. V današnjem času nam primanjkuje veliko znanja, ki je zajeto na področju bibliotekarsko-informacijske stroke v razvitem svetu, ki ga še posebno sedaj, v globoki družbeni krizi, tudi mi zelo potrebujemo. Izobraževanje uporabnikov je najbolj pomembno. Zato mora bibliotekar ali dokumentalist oz. informacijski strokovnjak - vodja, aktivno sodelovati z vodstvom podjetja in spremljati dejavnost in razvoj podjetja, poznati mora smotre knjižnice, vire informacij in druge storitve, ki so koristne za vodstvo in strokovnjake v podjetju in izven njega. Vodja mora zlasti skrbeti za potrebe matične organizacije. Perspektiva za prihodnost: kako naprej? Glede na geslo tega posvetovanja” Ali smo pripravljeni na knjižnico jutrišnjega dne?" lahko le delno pozitivno odgovorimo. Zavedamo se, da nas čaka še mnogo naporov za doseg tega smotra. Razvoj knjižnic in preobrazba bibliotekarjev specialnih knjižnic bosta odvisna od razvoja in uspešnosti njihovih podjetij, ne nazadnje pa tudi od samoiniciativnosti samih delavcev. Gotovo pa bodo sodobno organizirana podjetja podpirala permanentno izobraževanje svojih delavcev za pridobivanje informacijsko-dokumenta-cijsko-komunikacijskih znanj. Dosedanja generacija delavcev v specialnih knjižnicah, četudi ni vedno imela najboljših pogojev za delo (izobraževanje, osebni prejemki itd.), se je medsebojno in dovolj učinkovito strokovno povezovala in je v okviru svojih možnosti veliko naredila za razvoj matičnih organizacij in tudi za razvoj bibliotekarsko-informacijske stroke, kar dokazujejo tudi pripravljeni standardi za specialne knjižnice. Vendar vsi pogoji za specialno knjižnico jutrišnjega dne v Sloveniji še niso izpolnjeni. Predvsem: - še ni resnične zavesti o pomembnosti znanja in njegovega posredovanja uporabnikom, kar bi dalo vzpodbudo za zavestno mišljenje o pomembnosti informacij. S tem bi utrdili važnost posredniške vloge knjižnip, še posebej specialnih knjižnic v gospodarstvu. - povezava med vodstvom podjetja in specialno knjižnico ter kadri v njej na splošno še ni dosegla ustrezne ravni komuniciranja za organizirano in kontinuirano izvajanje informacijskih storitev in za ustrezno nagrajevanje. - potrebno je organizirati permanentno izobraževanje delavcev specialne knjižnice glede na potrebe uporabnikov - delavcev matične organizacije. — urediti in razviti v Sloveniji visokošolski in podiplomski študij s posebnim pogledom na potrebe delavcev v specialnih knjižnicah. — bibliotekarji in uporabniki morajo biti na tekočem z dosežki, ki omogočajo dostop do vseh virov informacij, kjerkoli so na svetu. — zagotoviti možnosti vključevanja specialnih knjižnic v velike mreže, tako da bi bila zagotovljena univerzalna dostopnost do informacij in dokumentov v korist uporabnikov sistema. Pod pogoji, v katerih se danes razvija specialna knjižnica v podjetju, bo zelo težko doseči v kratkem času bistvene premike. Ena najresnejših težav, s katero se bomo srečevali v naslednjem obdobju, bo pomanjkanje ustrezno usposobljenih stro- kovnjakovz znanjem bibliolekarstvain informacijskih dejavnosti. Vodstva podjetij, ki v svoji knjižnici in INDOK enoti imajo tovrstne strokovnjake, pa jih morajo ustrezno nagraditi. Le tako bomo začeli uspešneje graditi vitalni del informacijskega sistema podjetja v korist uporabnikov. Literatura 1. Slovenski standardi za specialne knjižnice pri ZBDS.sprejeti na seji strokovnega sveta Slovenija za knjižničarstvo 21. 6. 1990, Ljubljana, Arhiv CTK 2. Oblak, M., M. Šlajpah: Vloga specialnih knjižnic pri pospeševanju družbenega in gospodarskega razvoja v SR Sloveniji. -11. Skupščina Zveze društev bibliotekarjev Jugoslavije, Ohrid, 24. 4 - 26. 4. 1986. - V: Edinaesto sobranie na Sojuzot na društvata na bibliotecnite rabotnici na Jugoslavija, Ohrid, 24. - 26. april 1986, Skopje, 1987, str. 339 - 346 3. Kobe, T.: Znanstvene informacije v knjižnici. - Knjižnica, 32/1988, št. 1/2 4. Sriča, V.: Od krize do vizije, Privredni vjesnik, Zagreb - 1988 5. Cveljo, K.: Specialna knjižnica v sodobni družbi, sedanji položaj in trendi za prihodnost. - Ljubljana 1990, Arhiv CTK »as VISOKOŠOLSKI ŠTUDIJ BIBLIOTEKARSTVA V SLOVENIJI: STANJE IN RAZVOJNE SMERNICE Branko Berčič, Oddelek za bibliotekarstvo Filozofske fakultete, Ljubljana UDK 02: 378.4(497.12) BERČIČ, dr. Branko: Visokošolski študij bibliotekarstva v Sloveniji: stanje in razvojne smernice. Knjižnica, Ljubljana, 34 (1990), št. 3, str. 139-157 Vzgojnoizobraževalni program za visokošolski dodiplomski študij bibliotekarstva v Sloveniji je bil dokončno potrjen 26. 6. 1985 in ga od študijskega leta 1987/88 izvaja Oddelek za bibliotekarstvo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Doslej sta študij absolvirali dve skupini izrednih študentov (nekdanji diplomanti višješolskega študija knjižničarstva na Pedagoški akademiji v Ljubljani), v študijskem letu 1990/91 pa bo študij absolvirala prva redno vpisana generacija študentov. V tem času so se pokazale očitne potrebe po organizacijskih in vsebinskih spremembah in dopolnitvah študijskega programa. Z njim je treba skladno slediti razvoju bibliotekarske stroke in študija po svetu ter razvoju stroke in knjižničarske dejavnosti v Sloveniji. Prispevek odpira določene probleme in nakazuje nekatere smernice za spreminjanje in nadaljnje posodabljanje študijskega programa. UDC 02:378.4(497.12) BERČIČ, dr. Branko: University study of librarianship in Slovenia: state-of-the-art and development trends. Knjižnica, Ljubljana, 34(1990), no. 3, p. 139-157 Slovene undergraduate program for librarianship was confirmed 26 June 1985 and has been performed at the Dept, for Librarianship of the Philosophical Faculty in Ljubljana since the academic year 1987/88. Two groups of the students of the former two-year Pedagogical Academy have graduated up to now. During the school-year 1990/91 the first regularly registered generation is going to have the opportunity to do the same. In this period, evident need for some organizational, program and curriculum changes has been recognized. The aim of the proposed changes is to follow the trends in librarianship and the development of education in librarianship in the world. The paper discusses certain problems and tries to suggest some possible changes which would be needed for the further modernization of the curriculum. V študijskem letu 1987/88 je Filozofska fakulteta v Ljubljani na novo ustanovljenem oddelku začela izvajati visokošolski dodiplomski študij bibliotekarstva. To je bil naravni razvoj dotedanjega višješolskega študija knjižničarstva, ki je od leta 1964/65 potekal na Pedagoški akademiji v Ljubljani. Priprave na reorganizacijo, oz. stopenjski razvoj rednega bibliotekarskega strokovnega izobraževanja so v Posebni izobraževalni skupnosti za kulturo potekale od leta 1981 dalje in v juniju 1985 je njena skupščina potrdila in sprejela novi visokošolski vzgojnoizobraževal-ni program (VIP) za študij bibliotekarstva ter določila, da se začne izvajati v šolskem letu 1987/88. Za izvajalca je bila v maju 1986 izbrana Filozofska fakulteta v Ljubljani. VIP Bibliotekarstvo je programiran kot štiriletni in vzporedni dvopredmetni visokošolski študij te strokovne skupine v interdisciplinarni povezavi s katerokoli študijsko skupino družboslovne, jezikovne, kulturne in naravoslovne usmeritve, oba izbrana študija pa je mogoče kombinirati kot A (glavni), oz. B (dodatni) program. Prvi razpis za študij bibliotekarstva je Filozofska fakulteta objavila v marcu 1987 in z njim odprla vpis v 1. letnik za absolvente štiriletnih srednjih šol splošne kulturne, družboslovno-jezikovne, pedagoške in naravoslovno- matematične usmeritve in nekdanjih splošnih, oz. pedagoških gimnazij in vzgojiteljskih šol ter vpis v 3. letnik bibliotekarskega študija za diplomante knjižničarstva na Pedagoški akademiji (ob ustreznem diferencialnem izpitu). VIP Bibliotekarstvo obsega štiri širša predmetna področja z ustreznimi strokovnimi predmeti in sicer: I. Razvoj in organiziranost bibliotekarske stroke s predmeti: Osnove bibliotekarstva, Razvoj bibliotekarstva, Sodobna organiziranost bibliotekarstva (z izbirnimi specialnimi seminarji za splošnoizobraževalne knjižnice, za šolske knjižnice, za visokošolske in specialne knjižnice, za računalništvo v knjižnicah), Bibliometrija, Primerjalno bibliotekarstvo; II. Obdelava in uporabljanje knjižničnega gradiva s predmeti: Bibliotekonomija, Bibliografija z bibliologijo, Klasifikacija, Dokumentalistika, Metodika bibliotekarskega komuniciranja, Informatika, Osnove računalništva; III. Knjigarstvo kot samostojno predmetno področje; IV. Splošna znanja s predmeti: Socilogija kulture in znanosti, Metodologija znanstvenega raziskovanja, lektorata dveh tujih jezikov (po izboru). Vsebinsko razlikovanje študija na A, oz. B program je uveljavljeno v 3. in 4. letniku, pri čemer so v program A vključena določena dodatna specialna knjižničarska tehnološka znanja in znanja za potrebe razvojnega, raziskovalnega in znanstvenega dela na področju bibliotekarskih, informatoloških in knjigarskih ved. Od izbirnih predmetov sta pri A programu obvezna dva, pri B programu samo eden. Lektorat drugega tujega jezika je obvezen samo za kandidate, ki nimajo kot vzporedni predmet (A ali B) vpisane ene izmed študijskih smeri tujega jezikoslovja. Med študijem je obvezna delovna praksa (dvakrat po 80 ur), ki je organizirana v različnih vrstah knjižnic, v informacijsko- dokumentacijskih službah in v knjigarski dejavnosti. Študij po B programu se zaključi, ko so opravljeni vsi zahtevani izpiti, po A programu pa ob tem še z izdelavo in zagovorom diplomskega dela. Glede na vsebinsko povezana študijska področja ima oddelek za bibliotekarstvo katedre za teorijo, organiziranost in razvoj bibliotekarstva, za bibliotekonomijo in bibliografijo, za informatiko ter za knjigarstvo in druge bibliološke vede. Dosedanji potek študija Vsebina visokošolskega bibliotekarskega študija je bila s predmetnikom in z njegovo razvrstitvijo po posameznih letnikih študija organizirana takole: Preglednica 1 1. letnik, A+B ZS LS Osnove bibliotekarstva 2P 2P Razvoj bibliotekarstva 1P 1P Bibliotekonomija 2P 1P+1V Bibliografija 3P 2P+1V Osnove računalništva 1P+1 Vali 1P+1V Knjigarstvo 1P 1P Socilogija kulture 2P 2P Tuji jezik 1 2 V 2 V 13 oz. 15 ur 13 oz. 15 ur 2. letnik, A+B ZS LS Sodobna organiziranost bibliotekarstva 2P 2P Razvoj bibliotekarstva 1P 1P Bibliotekonomija 1P+1V 1 P+1 V Klasifikacija 2P 1P+1V Metodika bibliotekarskega komuniciranja 2P+1V 1P+1S+1V Knjigarstvo 1P 1P Sociologija znanosti 2P 2P Tuji jezik 1 2V 2V Delovna praksa (80 ur) 15 ur 15 ur 3.letnik Sodobna organiziranost bibliotekarstva, A+B Primerjalno bibliotekarstvo, A Bibliotekonomija, A+B, A Informatika, A+B Knjigarstvo, A+B Bibliometrija, A Splošno-izobraževalne knjižnice, izb. A+B Šolske knjižnice, izb. A+B Tuji jezik 2 Delovna praksa (80 ur) 2P 1P+1V 2P 1P 2S 2 V A11 oz. 13 ur B 9 oz. 11 ur 2P 1P+1V, 2S(A) 1P+1V 1S 1P+1V 2S 2V A 15 oz. 17 ur B 9 oz. 11 ur 4.letnik Primerjalno bibliotekarstvo, A Dokumentalistika, A+B Informatika, A+B Knjigarstvo, A Metodologija znanstvenega raziskovanja A, 2P+1V Visokošolske in specialne knjižnice, izb. A+B Računalništvo v knjižnicah, izb. A+B Tuji jezik 2 2P 2P 2P+2V 1P+1S 2P+1V 2S 1P+1S 1P+1V 2P+2V 1P+1S 2S 2S A 15 oz. 17 ur B 8 oz. 10 ur : letni semester, 2 V A 15 oz. 17 ur B 8 oz. 10 ur Okrajšave: A = A program, B = B program, ZS = zimski semester, LS P = predavanja, S = seminar, V = vaje, 1 = ur na teden Takšna razdelitev in potek študija sta bila določena za redno vpisane študente. Možen pa je bil tudi izredni študij (študij ob, oz. iz dela, občani) in ker so bili v nekaterih letnikih takšni študenti v (veliki) večini, je bil program predavanj za obe skupini študentov organiziran v zgoščeni obliki s približno polovičnim obsegom ur in sicer: 1987/88 za 3. letnik, 1988/89 za 3. in 4. letnik, 1989/90 za 4. letnik. S prehajanjem prve vpisne generacije rednih študentov v višje letnike ter ob upadanju vpisa nekdanjih diplomantov knjižničarstva s Pedagoške akademije kot izrednih študentov v 3. letnik bibliotekarskega študija je ta oblika zgoščenih kurznih predavanj postopno odpadala. Sicer pa se izredni študenti lahko udeležujejo rednih oblik izobraževanja (kolikor to hočejo, oz. morejo) in se poslužujejo konzultacij s profesorji o študiju posameznih predmetov. V prvem letu študija 1987/88 je bil odprt vpis v 1. in 3. letnik študija bibliotekarstva, od naslednjega leta 1988/89 naprej pa vpis v vse štiri letnike. Preglednica o gibanju vpisanih študentov kaže, da je bilo zanimanje za študij bibliotekarstva vsekozi nad pričakovanji: Preglednica 2 Letnik 1987/88 1988/89 1989/90 A B A B A B 1. R 55 = 30 + 25 77= 47 + 30 79= 52 + 27 IZR 11= 9 + 2 9= 5 + 4 Skupaj 55= 30 + 25 88= 56 + 32 88= 57 + 31 2. R IZR 25= 9 + 16 30= 13 + 2= 2 + 17 0 Skupaj 25= 9 + 16 32= 15 + 15 3. R 7= 4 + 3 10= 3 + 7 26 = 11 + 15 IZR 22= 12 + 10 13= 6 + 7 11 = 5 + 6 Skupaj 29= 16 + 13 23= 9 + 14 37= 16 + 21 4. R 6= 2 + 4 10= 3 + 7 IZR 15= 12 + 3 7= 4 + 3 Skupaj 21= 14 + 7 17= 7 + 10 VSI R 62= 34 + 28 118= 61 + 57 145= 79 + 66 IZR 22= 12 + 10 39= 27 + 12 29= 16 + 13 SKUPAJ 84= 46 + 38 157= 88 + + 69 174 = 95 + 79 Okrajšave: R = redni študij, IZR = izredni študij Prvotno vpisno število za 1 letnik je predvidevalo 30 kandidatov za A program in brez omejitve za B program, vendar se je skupno doseženo število od prvotnih 55 v naslednjih letih povzpelo na 88 vpisanih študentov. Zaradi neustreznih tehničnih pogojev za delo s toliko študenti je bilo število kandidatov za vpis v B program omejeno najprej (1989/90) na 25 in nato (1990/91) na 15, število za vpis izrednih študentov v 1. letnik pa na 5 kandidatov (1990/91). V letu 1987/88 je bilo v 1. in 3. letniku skupno 84 študentov, od tega 62 rednih in 22 izrednih, oz. 46 v A in 38 v B programu študija; v letu 1988/89 v 1.-4. letniku že skupno 157 študentov, od tega 118 rednih in 39 izrednih, oz. 88 v A in 69 v B programu; in v letu 1989/90 v 1.-4. letniku celo 174 študentov, od tega 145 rednih in 29 izrednih, oz. 95 v A in 79 v B programu študija. Razmerja med študijem po A, oz. B programu kaže naslednja preglednica: Preglednica 3 Letnik 1987/88 1988/89 1989/90 % A B % A B % A B 1. R 100 = 55 45 88 = 61 39 90 = 66 34 IZR - - 12 = 82 18 10 = 56 44 Skupaj 100 = 55 45 100 = 64 36 100 = 65 35 2. R 100 = 36 64 94 = 43 57 IZR - - 6 = 100 0 Skupaj 100 = 36 64 100 = 47 53 3. R 24 = 57 43 43 = 30 70 70 = 42 58 ZR 76 = 55 45 57 = 46 54 30 = 45 55 Skupaj 100 = 55 45 100 = 39 61 100 = 43 57 4. R 29 = 33 67 59 = 30 70 IZR 71 = 80 20 41 = 57 43 Skupaj 100 = 67 33 100 = 41 59 VSI: R 74 = 55 45 75 = 52 48 83 = 54 46 IZR 26 = 55 45 25 = 69 31 17 = 55 45 SKUPAJ 100 = 55 45 100 = 56 44 100 = 55 45 Odločitev za študij po A, oz. B programu je sicer formalno nakazana že ob vpisu v 1. letnik, kjer je A program prevladoval s 55-65 %; vendar se je že v 2. letniku stanje začelo spreminjati in doseglo v 3. letniku, ko je odločitev za enega izmed programov dokončno veljavna, razmerje ok. 43 % in v 4. letniku ok. 32 % opredeljenih za študij po A programu. Pri izrednih študentih 3. in 4. letnika, ki povečini že delajo v knjižnicah, je odločitev za A program z ok. 57 % rahlo v prednosti. Za vsa dosedanja študijska leta in letnike študija statistično izkazano povprečje v razmerju 55:45 % v korist A programa je zato varljivo. V posameznih letnikih je bilo leta 1987/88 po 55, oz. 29 študentov, leta 1988/89 po 88, 25, 23, oz. 21 študentov in leta 1989/90 po 88, 32, 37, oz. 17 študentov. Pri tem se pojavlja zlasti v 1. letniku večje število ponavljalcev (do 25), medtem ko jih je v naslednjih letnikih manj (do 8). To dejstvo in vpis diplomantov knjižničarstva s Pedagoške akademije v 3. letnik onemogoča natančnejše zasledovanje pretoka vpisane generacije v višje letnike že pri rednih študentih. Tako je bil njihov pretok iz 1. v 2. letnik v primerjavi med leti 1987/88 in 1988/89 45 %, med leti 1988/89 in 1989/90 pa 36 %; pretok iz 3. v 4. letnik pa v prvem primeru 86 % in v drugem primeru 80 %. Za izredne študente, ki študirajo po posebnih terminskih pogojih, pa analiza skoraj ni mogoča, čeprav je v našem primeru zelo zanimiva: pretok iz 3. v 4. letnik med leti 1987/88 in 1988/89 znaša 68 %, med leti 1988/89 in 1989/90 pa 54 %. Iz obeh primerjav je očitna boljša uspešnost študentov višjih letnikov. Visokošolski študij bibliotekarstva sta doslej v študijskih letih 1988/89 in 1989/90 absolvirali dve skupini študentov, nekdanjih diplomantov višješolskega študija knjižničarstva na Pedagoški akademiji in sicer: 16 rednih študentov, od tega 5 A in 11 B program ter 22 izrednih študentov, od tega 16 A in 6 B program. Vse izpitne obveznosti po B programu je (stanje julij 1990) od skupno 18 absolventov opravilo 7 študentov (5 rednih, 2 izredna), vendar diplom še niso prejeli, ker še niso zaključili študija vzporednega predmeta po A programu. Študij bibliotekarstva po A programu pa sta od skupno 18 absolventov doslej z izdelavo in zagovorom diplomskega dela zaključili dve kandidatki: v februarju 1990 redna študentka Darja Jerebic, ki pa še ni zaključila vzporednega študija nemščine (tudi po A programu) ter v juniju 1990 študentka ob delu (zaposlena v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani) Zlata Dimeč, ki ima opravljen tudi vzporedni študij primerjalne književnosti (B program) in je tako prva v celoti izpolnila vse pogoje za strokovni naslov diplomirani bibliotekar. Med ostalimi absolventi jih je še pet (2 redna, 3 izredni), ki jim do zaključka študija preostaja samo še izdelava in zagovor diplomskega dela. V smislu interdisciplinarnega študijskega povezovanja so študenti bibliotekarstva za vzporedno študijsko smer (A ali B program) doslej izbirali malodane vse možnosti, ki jim jih nudi Filozofska fakulteta (razvrščeno po številu primerov): slovenski jezik in književnost, angleški jezik in književnost, nemški jezik in književnost, sociologija, zgodovina, umetnostna zgodovina, etnologija, primerjalna književnost, francoski jezik in književnost, pedagogika, geografija, latinski jezik in književnost, italijanski jezik in književnost, ruski jezik in književnost ter filozofija. Poleg tega je za vse študente na fakulteti obvezen tudi program skupnih predmetov, ki je po vsebini različen za pedagoške, oz. za nepedagoške (sem sodi tudi bibliotekarstvo) študijske smeri in za študente bibliotekarstva veliko manj obsežen, kot je bilo predvideno v sprejetem vzgonoizobraževalnem programu. Vsi študenti bibliotekarstva so ob zaključku predavanj v 2. in 3. letniku opravljali predpisano delovno prakso. Po dogovoru s knjižnicami, ki so bile naprošene in pripravljene prevzeti študente na prakso in v mentorstvo, so bili le-ti prvič na delovni praksi v osrednjih občinskih splošnoizobraževalnih knjižnicah (doslej: Ajdovščina, Brežice, Celje, Grosuplje, Kranj, Ljubljana Bežigrad, Center, Moste, Šiška in Vič, Ljutomer, Maribor, Murska Sobota, Nova Gorica, Novo mesto, Ptuj, Radovljica, Ravne, Sevnica, Sežana, Slovenska Bistrica, Titovo Velenje, Trebnje), drugič pa v visokošolskih knjižnicah na Filozofski fakulteti (doslej: za geografijo, germanistiko, pedagogiko, romanistiko, slavistiko, sociologijo in zgodovino), v obeh osrednjih univerzitetnih knjižnicah (Ljubljana, Maribor) ter v Slovanski knjižnici (Ljubljana) in v nekaterih večjih splošnoizobraževalnih knjižnicah v pokrajinskih središčih. Organizirani so bili tudi seminarski obiski v Narodni in univerzitetni knjižnici in v stari Semeniški knjižnici v Ljubljani ter enodevni študijski ekskurziji v Univerzitetno knjižnico v Mariboru in v samostansko knjižnico v Pleterjih. Študij bibliotekarstva je potekal, oz. poteka na treh lokacijah: v zgradbi Pedagoške akademije (Ljubljana-Bežigrad), kjer je sedež oddelka za bibliotekarstvo, v zgradbi Filozofske fakultete (Ljubljana-Center), v prostorih Fakultete za naravoslovje in tehnologijo (Ljubljana-Vič) in v prostorih Centralne ekonomske knjižnice na Ekonomski fakulteti (Ljubljana-Bežigrad). na svojem sedežu je imel oddelek na voljo dve, zadnje leto samo eno predavalnico, eno seminarsko sobo (za vaje) ter en profesorski kabinet in souporabo drugega. Tu poteka ves pedagoški proces iz temeljnih bibliotekarskih predmetov, medtem ko so predavanja iz socioloških in jezikovnih predmetov ter za celotni program vzporedne študijske smeri in skupnih predmetov v zgradbi Filozofske fakultete, pouk iz računalništva pa delno v zgradbi Fakultete za naravoslovje in tehnologijo, delno v prostorih Centralne ekonomske knjižnice. Takšno stanje otežuje organizacijo in izvajanje urnika predavanj in študentom njihovo obiskovanje. Zato je bil urnik predavanj iz bibliotekarstva na domicilni lokaciji oddelka vselej tako sestavljen, da so bila predavanja za posamezne letnike čimbolj časovno strnjena, v enem ali dveh dneh na teden in s tem študentom omogočeno čim rednejše izpolnjevanje študijskih obveznosti tudi na drugih lokacijah, oz. čim manjša izguba časa s prevozi med lokacijami. Vendar pa se tudi ob tem sploh ni mogoče izogniti manjšemu ali večjemu prekrivanju z urniki drugih (ok. 15) študijskih smeri, s katerimi študenti povezujejo svoj bibliotekarski študij. Obetajoče se izboljšanje prostorskega stanja s preselitvijo oddelka v adaptirane prostore v zgradbi Filozofske fakultete je iz finančnih razlogov zaenkrat odpadlo. Zaradi takšnega stanja oddelek tudi nima pogojev, da bi organiziral lastno visokošolsko knjižnico, ampak se študenti poslužujejo knjižnice Pedagoške akademije, ki razpolaga s temeljno domačo bibliotekarsko strokovno literaturo ter ima na voljo bogat starejši in novejši fond domače in tuje bibliotekarske literature v strokovni knjižnici in INDOK centru za bibliotekarstvo v Narodni in univerzitetni knjižnici kot svoji glavni študijski bazi. Izvajalci študijskega programa V VIP Bibliotekarstvo je opredeljeno (kot sicer velja za vsak visokošolski študij), da so izvajalci posameznih strokovnih predmetov redni visokošolski učitelji in pogodbeni zunanji sodelavci, ki imajo strokovne, raziskovalne in pedagoške pogoje, kakor jih določa ustrezni zakonski predpis o visokem šolstvu. Od septembra 1987, ko je bil oddelek za bibliotekarstvo na Filozofski fakulteti uradno ustanovljen, je bil njegov prvi predstojnik in edini redni visokošolski učitelj izredni profesor bibliotekarstva dr. Branko Berčič, vsi drugi učitelji pa so bili zunanji pogodbeni sodelavci z ustreznimi visokošolskimi, oz. bibliotekarskimi strokovnimi in raziskovalnimi habilitacijami. V tem času so nekateri med njimi po ustreznem postopku pridobili, oz. dopolnili svoje visokošolske nazive in sicer trije za redne profesorje, dva za docenta in eden za višjega predavatelja. Doslej je pri izvajanju študijskega programa sodelovalo 16 visokošolskih učiteljev, oz. priznanih strokovnjakov s področja bibliotekarskih, informatoloških in knjigar-skih ved. Od tega v rednem delovnem razmerju: redni profesor dr. B. Berčič (predmeta Osnove bibliotekarstva, Primerjalno bibliotekarstvo), od oktobra 1988 docent Miloš Rybar (Razvoj bibliotekarstva, Klasifikacija) in od marca 1989 docentka Majda Ujčič (Bibliotekonomija, Bibliografija). Kot pogodbeni zunanji sodelavci pa: višji predavatelj in bibliotekarski svetovalec Maks Veselko (Bibliotekonomija, Bibliografija do 1988), višja predavateljica in višja bibliotekarska specialistka Marjana Kobe (Šolske knjižnice) ter izredni profesor dr. Gregor Kocijan (Bibliografija, od 1988), vsi redni učitelji na Pedagoški akademiji v Ljubljani; docentka Breda Filo (Metodika bibliotekarskega komuniciranja, Visokošolske in specialne knjižnice) in redni profesor dr. Bruno Hartman (Sodobna organiziranost bibliotekarstva), oba bibliotekarska svetovalca v Univerzitetni knjižnici v Mariboru; asistent mag. Mitja Hafner Fink (metodologija znanstvenega raziskovanja), strokovni sodelavec na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo v Ljubljani; profesor Ivan Kanič (Računalništvo v knjižnicah), vodja Centralne ekonomske knjižnice na Ekonomski fakulteti v Ljubljani; višji predavatelj mag. Jože Kokole (Informatika, od 1989) in profesorica Mihaela Sepe (Splošnoizobraževalne knjižnice), oba bibliotekarska svetovalca v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani; višja predavateljica Vera Levovnik (Informatika, do 1988), dipl.inž.kemije in direktorica Iskra Indok v Ljubljani; asistent mag. Matija Lokar (Osnove računalništva), strokovni sodelavec oddelka Matematika in mehanika na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani; redni profesor dr. Jože Spanring (Do-kumentalistika) z oddelka Agronomija na Biotehniški fakulteti v Ljubljani in redni profesor dr. Martin Žnideršič (Knjigarstvo), dipl.ekonomist in direktor Cankarjeve založbe v Ljubljani. Zaradi zamenjave visokošolskega učitelja se je dogajalo, da so predavanja iz posameznega predmeta (npr. bibliografija, informatika) v določenem semestru izpadla. Ni pa bilo moč pridobiti usposobljenega visokošolskega učitelja za predmet Bibliometrija, zato je odpadel iz študijske obveznosti dosedanjih vpisnih generacij. V študijski program vključene dopolnilne nebibliotekarske predmete so študenti poslušali na predavanjih, ki sicer redno potekajo na drugih oddelkih Filozofske fakultete in sicer: za sociologijo (Močnik, Sociologija kulture in Kirn, Sociologija znanosti, oz. Kalan-Vogrinc, Zgodovina vednosti in znanosti) in za tuje jezike (lektorati na germanistiki, romanistiki in slavistiki). Pouk iz računalništva pa je bil po posebnih pogodbah, oz. dogovorih organiziran v specializiranih učilnicah na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo (Osnove računalništva), oz. v Centralni ekonomski knjižnici (Računalništvo v knjižnicah). Vsebine rednega študijskega programa je uspelo dvakrat dopolniti s predavanji gostujočih tujih profesorjev. Tako je v oktobru 1988 prof.dr. Paul Kaegbein, vodja bibliotekarskega študija na univerzi v Kölnu, predaval o strukturi knjižničarstva v Zvezni republiki Nemčiji z gledišča sodobnega sodelovanja in o mednarodnih tendencah v sodobnem izobraževanju bibliotekarjev. V juniju 1990 pa je prof.dr. Katerina Čveljo, sodelavka podiplomskega študija za knjižničarstvo in informacijske znanosti na univerzi Severnega Texasa v Dentonu, predavala o sodobnih dogajanjih in stanju knjižničarstva v Združenih državah Amerike in Kanadi. Razvojna vprašanja Vpis in pretok študentov Dosedanja tendenca vpisa v 1. letnik študija bibliotekarstva ja naraščajoča, vendar bi se varali, če bi stanje opravičevali z dejanskim zanimanjem za stroko, oz. s pretehtanimi odločitvami kandidatov. Visok osip pri prehodu v 2. letnik (55 % oz. 64 %) priča o drugačnih motivih za prvotno izbiro te študijske smeri, oz. o nepripravljenosti ali nesposobnosti za visokošolski študij. Šele gibanje števila študentov od 2. letnika naprej daje relativno realno sliko, tako glede števila, kot napredovanja študentov (osip samo ok. 20 %). In nekaj podobnega se kaže tudi pri izbiri programov študija (A in B). Namen potekajočega visokošolskega študijskega programa ima gotovo poudarek na študiju bibliotekarstva pod A, vendar se iz letnika v letnik delež A-jevcev zmanjšuje, delež B-jevcev pa raste. O neustreznosti govori tudi sicer varljivo povprečno statistično razmerje v vseh letnikih vpisanih študentov posameznega študijskega leta (A 55 % : B 45 %). Na uravnovešenje tako vpisanega števila kot izbire programa je že v zadnjih dveh letih skušala vplivati omejitev vpisa v A, oz. B program (30 A in 15 B). Ob tem je računati, da bo dotok izrednih študentov v 1. letnik in tudi diplomantov knjižničarstva s Pedagoške akademije v 3. letnik še naprej upadal in se ustalil na povprečju 10 % vpisanih. Normalizacijo, tako pri številu študentov, kot pri izbiri programov (A ali B) bi lahko dosegli z naslednjim okvirnim predvidevanjem vpisa in pretoka rednih študentov: 1. letnik: 45 (100%) od tega 30 A (2/3) in 15 B (1/3) 2. letnik: 30-35 (70-80%) od tega 22 A (2/3) in 11 B (1/3) 3. letnik: 25-30 (55-65%) od tega 18 A (2/3) in 9 B (1/3) 4.letnik: 20-25 (45-55%) od tega 14 A (2/3) in 7 B (1/3) Pri interdisciplinarnem dvopredmetnem povezovanju bibliotekarstva z drugimi strokovnimi področji (A, oz. B program) so bile doslej upoštevane skoraj vse jezikoslovne, literarne, kulturološke, družboslovne in naravoslovne predmetne skupine iz vzgojnoizobraževalnih programov na Filozofski fakulteti. Kolikor takšna širina sicer otežuje organizacijo študija in redno sodelovanje študentov v izobraževalnem procesu, pa bi bilo na podlagi doslej načelnih izhodišč bibliotekarske stroke potrebno razširiti možnost interdisciplinarne povezave študija še na strokovna področja nekaterih drugih fakultet. Vendar zaradi izredne raznolikosti pri organiziranju študijskih programov na posameznih fakultetah ljubljanske univerze, takšna kombinacija rednega interdisciplinarnega študija ni mogoča, celo ne pri podiplomskem študiju. Možnost je dana samo v obliki dopolnilnega študija ali v obliki individualno oblikovanega interdisciplinarnega študijskega programa, vendar v izjemno redkih primerih. Visokošolski študij bibliotekarstva so doslej absolvirali samo nekdanji višješolski diplomanti knjižničarstva s Pedagoške akademije. V večjem obsegu bodo študenti študij zaključevali v prihodnjem in v naslednjih letih, potem ko bo v letu 1991 štiriletni izobraževalni proces absolvirala tudi prva redno vpisana generacija študentov bibliotekarstva. Zaradi uskladitve pogojev pri doseganju diplom v okviru matične fakultete, kakor tudi zaradi oblikovanja enotne zaključne ocene o pridobljenem strokovnem znanju, bo potrebno ob spremembi vzgojnoizobraževalnega programa uvesti diplomsko nalogo tudi pri zaključevanju študija bibliotekarstva po B programu. Organizacija študijskega programa Visokošolski študij bibliotekarstva je vsa prva tri leta njegovega uresničevanja potekal po vsebinskih osnovah, ki so bile določene v VIP Bibliotekarstvo, potrjenem sredi leta 1985. Vendar je njihova konkretizacija skozi organizacijo pedagoškega procesa že v tem kratkem času terjala določene vsebinske uskladitve, oz. prerazdelitve med posameznimi predmeti, razvoj bibliotekarske teorije in prakse po svetu in pri nas doma pa tudi določene vsebinske inovacije. Pri tem so morali predavatelji nekatere strokovne predmete, ki so bili že v programu višješolskega študija knjižničarstva, nadgraditi (poglobiti, razširiti), druge novo uvedene predmete pa šele oblikovati. Spomladi 1990 pa je prišlo do prvih razmišljanj o celovitejši razvojni preobrazbi sedanjega študijskega programa, tako v vsebinskem, kot organizacijskem smislu. Formalni postopek za preobrazbo veljavnega vzgojnoizobraževalnega programa pa je dolgotrajen in ob sedanjem preobraževanju visokošolskega sistema proceduralno še ne predvidljiv, torej v vsakem primeru dolgoročne narave. Vendar obstaja možnost za izvedbo nekaterih nujno potrebnih sprememb še v okviru sedaj veljavnega dokumenta o visokošolskem študiju bibliotekarstva, oz. njegove strukture in obsega. Pri tem gre zlasti: za premike in vsebinsko ustreznejšo razvrstitev nekaterih predmetov po letnikih; za uvrstitev dosedanjih izbirnih predmetov med obvezne, da bi bili vsi študenti bolj vsestransko seznanjeni z vsemi vrstami knjižnic in tako bolje usposobljeni najprej za delovno prakso in za poznejše poklicno knjižničarsko delovanje; in za poskus bibliotekarsko ustreznejše rešitve za vsebino predmeta o sociologiji, oz. razvoju znanosti. Tako naj bi že s prihodnjim študijskim letom 1990/91 začeli uvajati naslednje spremembe: - združitev celotnega obsega predmeta Razvoj bibliotekarstva v 1. letniku; - prenos predmetov Splošnoizobraževalne knjižnice in Šolske knjižnice v 2. letnik ter predmetov Visokošolske in specialne knjižnice in Računalništvo v knjižnicah v 3. letnik, da bi bili neposredno povezani z delovno prakso v obeh letnikih; - prenos predmeta Osnove računalništva v 2. letnik in njegova študijska povezava z bibliotekarsko oblikovanim predmetom Razvoj in sistematika znanosti; - prenos nanj navezujočega se predmeta Klasifikacija v 3. letnik; - prenos seminarja iz Bibliotekonomije za A program v 4. letnik; - in določeno zmanjšanje obsega pri predmetih Bibliografija in Primerjalno bibliotekarstvo, da ne bi presegli dosedanje obremenitve študentov, ki je že sicer prevelika. Operativno naj bi bile navedene spremembe izpeljane v letih 1990/91 in 1991/92. Medtem bi bilo mogoče pripraviti predlog za obsežnejšo in pomembnejšo preobrazbo celotnega VIP Bibliotekarstvo, upoštevajoč pri tem obetajoče se splošne organizacijske spremembe pri obsegu in izvajanju visokošolskega študija ter vsebinsko prenovo bibliotekarskega študija, kakor se bo pokazala potrebna po izkušnjah ob dokončanju prvega štiriletnega visokošolskega ciklusa predavanj, seminarjev in vaj ter ob novih dosežkih bibliotekarske stroke po svetu in ob stanju knjižničarske dejavnosti na Slovenskem. Od splošnih organizacijskih smernic za izvajanje visokošolskega študija v prihodnje naj bi med drugim upoštevali zlasti naslednje: proti prevelikemu drobljenju in za integracijo predmetov (temeljni predmeti, oz. predmetna področja najmanj 120 ur, npr. 2 letnika po 60 ur); učna obveznost študentov 720 ur na študijsko leto, kar dopušča 24 ur na teden in bi dalo: 10 ur bibliotekarstvo, 10 ur vzporedna študijska smer in ok. 4 ure skupni predmeti (ob odstopanju +- 20 %); predavateljska obveznost visokošolskega učitelja 150 ur letno, kar znaša 5 ur na teden (+- 20 %). Da bi pri študiju bibliotekarstva prišli na samo 10 do 12-urno obremenitev študenta na teden, bi morali ustrezno zmanjšati obseg študijskega programa. To bi dosegli, če najprej izločimo sedanje nebibliotekarske strokovne predmete Sociologija kulture, Sociologija znanosti in Metodologija znanstvenega raziskovanja ter ohranimo samo lektorata obeh tujih jezikov. Z bibliotekarstvom povezane temeljne sestavine izločenih predmetov naj bi bile v primerni obliki vključene v ustrezne (sorodne) bibliotekarske predmete. Poleg tega pa bi morali skrčiti tudi obseg pri nekaterih bibliotekarskih predmetih (npr. za 30 ur pri Sodobni organiziranosti bibliotekarstva, Primerjalnem bibliotekarstvu, Metodiki bibliotekarskega komuniciranja in Informatiki), zlasti če bi sedanji izbirni predmeti (seminarji) postali za vse študente obvezni, da ne bi kot diplomanti ostajali (kot sedaj) pomanjkljivo usposobljeni za delo v različnih vrstah knjižnic. Ob že prej nakazanem prenosu nekaterih predmetov, bi bila predmetnik in obseg študijskega programa nekako takšnale: Preglednica 4 1. letnik, A+B ZS LS Osnove bibliotekarstva 2P 2P Razvoj bibliotekarstva 2P 2P Bibliografija 3P 2P+1V Bibliotekonomija 2P 1P+1V Knjigarstvo 1P 1P Tuji jeziki 2V 2V 12 ur 12 ur 2. letnik A+B Sodobna organiziranost 2P 2P bibliotekarstva Splošnoizobraževalne knjižnice 2S Šolske knjižnice • 2S Bibliotekonomija 1P+1V 1P+1V Klasifikacija 2P 1P+1V Metodika bibliotekarskega 2P 1P+1V komuniciranja Knjigarstvo 1P 1P Računalništvo - 1P+1V Tuji jeziki 2 V 2V 13 ur 15 ur 3.letnik Sodobna organiziranost bibliotekarstva, A+B Visokošolske in specialne knjižnice, A+B Primerjalno bibliotekarstvo, A Bibliometrija, A Bibliotekonomija, A+B Računalništvo, A+B Informatika, A+B Knjigarstvo, A+B Tuji jezik 2 Delovna praksa (80) 1P+1S 2S 2P 1P+1V 1P+1V 1P+1V 1P+1V 2P 1P+1V 1P 1P 2V 2 V 11 ur A 13 ur B 9 ur Primerjalno bibliotekarstvo, A 2P 1P+1S Bibliotekonomija, A 2S - Informatika, A+B 2P+1V 2P+1V Dokumentalistika, A+B 2P 1P+1V Knjigarstvo, A 1P+1S 1P+1S Tuji jezik 2 2V 2 V A 13 ur A 11 ur B 7 ur B 7 ur V okviru takšne organizacijske sheme visokošolskega študija bibliotekarstva bi morali razmisliti o potrebnih, oz. ustreznih vsebinskih posodobitvah in o morebitnem drugačnem oblikovanju (združitev, delitev, preimovanje) predmetov, oz. predmetnih področij ter pripraviti predloge za koordinacijske dogovore. Časovno krčenje programa pa bo imelo za posledico tudi njegovo vsebinsko omejevanje in s tem onemogočalo, da bi v študijski program v prihodnje vključevali nekatere nove (specialne) vsebine, ki jih prinaša razvoj bibliotekarske stroke. Zato bi kazalo že sedaj razmišljati in načrtovati, da bi ob sedanjem vzporednem (a polovičnem) A, oz. B programu uvedli tudi samostojni (enopredmetni) program bibliotekarskega visokošolskega študija (obseg do 20 ur na teden). Tako bi v treh različno obsežnih študijskih programih mogli na eni strani zadovoljiti potrebo po povečanju obsega pouka iz bibliotekarske tehnologije in delovne prakse, na drugi strani pa pridobiti možnosti za razvrstitev dosedanjih in za uvajanje novih bibliotekarskih, oz. interdisciplinarnih strokovnih predmetov. K vprašanju delovne prakse še nekaj aktualnega. Kako je bila doslej organizirana, je navedeno že spredaj, vendar v celoti ni potekala tako, da bi bili vsi zadovoljni, oddelek za bibliotekarstvo kot organizator, knjižnice kot izvajalci in študenti kot zainteresirani udeleženci. Slednji zaradi neusklajene razvrstitve terminov za delovno prakso in strokovnih seminarjev za posamezne vrste knjižnic niso bili na prakso dovolj pripravljeni, niti ni bilo mogoče za opravljanje prakse pripraviti ustreznih kvalitetnih programov. Knjižnice so sicer sprejemale kandidate na delovno prakso z obilo ustrežljivosti in dobre volje, vendar se jim za opravljeno strokovno delo šele v zadnjem času obeta nekakšno materialno povračilo. Tudi strokovno priznanje knjižnici, da je sposobna prevzeti mentorstvo za delovno prakso, naj bi bilo na določen način verificirano in s strani fakultete, oz. ustreznega knjižničarskega organa uradno opredeljeno. Predvidena uskladitev predmetnika v študijskem procesu naj bi prispevala tudi h kvalitetni rešitvi vseh teh vprašanj. Hkrati s spreminjanjem programa za dodiplomski bibliotekarski študij pa bi kazalo razmisltiti tudi o izdelavi predloga za uvedbo podiplomskega (magistrskega) študija bibliotekarstva. Prvo zamisel takšnega programskega osnutka je oddelek za bibliotekarstvo, v okviru splošne iniciative za usklajeno reguliranje vseh ob- stoječih in novih programov podiplomskega študija na fakulteti in v okviru celotne univerze, v februarju 1989 že predložil ustrezni komisiji dekanata Filozofske fakultete. Sedaj pa bi kazalo podrobno obdelati, tako vsebinski in organizacijski del podiplomskega študija bibliotekarstva, kakor tudi zahtevane kadrovske pogoje in možnosti (visokošolski učitelj z doktoratom znanosti) za njegovo izvajanje. Ali pa se odločiti, da se kandidati iz Slovenije do nadaljnjega še naprej vključujejo v podiplomski študij bibliotekarskih in informacijskih znanosti na ustreznem centru univerze v Zagrebu ter da naši visokošolski učitelji (poleg kolegov iz Beograda in Sarajeva kot doslej) sodelujejo pri njegovem izvajanju. Predavateljsko osebje V izvajanje študijskega programa je bilo doslej vključenih 16 visokošolskih učiteljev in sodelavcev. Med njimi štirje redni preofesorji (dr. B. Berčič, dr. B. Hartman, dr. J. Spanring, dr. M. Žnideršič), en izredni profesor (dr. G. Kocijan), trije docenti (B. Filo, M. Rybar, M. Ujčič), štirje višji predavatelji (M. Kobe, mag. J. Kokole, V. Levovnik, M. Veselko), dva asistenta (mag. M. Hafner Fink, mag. M. Lokar) in dva profesorja- predavatelja (I. Kanič, M. Sepe). Večina je začela sodelovati postopno z začetkom uvajanja posameznih predmetov, nekateri pa so se vključili ob prenehanju sodelovanja prvotnih sodelavcev. V redno delovno razmerje so bili doslej sprejeti trije visokošolski učitelji (dr. B. Berčič, M. Rybar, M. Ujčič) in sicer potem, ko je njihovo predmetno področje zahtevalo polno zaposlitev in ko so bili ustrezno habilitirani za visokošolskega učitelja. Vsi ostali so delovali kot pogodbeni zunanji sodelavci. Postopno uvajanje rednega izobraževalnega procesa v višje letnike bibliotekarskega študija je že v letu 1988/89 zahtevalo posebnega pogodbenega sodelavca za predmet Bibliografija in s tem razbremenitev predavatelja Bibliotekonomije. Slednji predmet pa se je že v naslednjem letu 1989/90 po obsegu tako razširil, da je postala nujna pridobitev še enega predavatelja. V letu 1990/91, ko bo redni študij potekal že v vseh štirih letnikih, bo zaradi povečanega obsega pedagoških ur potrebno redno zaposliti še predavatelja za predmeta Informatika in Knjigarstvo ter pridobiti dva nova pogodbena sodelavca za predmetno področje Osnove bibliotekarstva, Sodobna organiziranost bibliotekarstva in Primerjalno bibliotekar-stvo. Na razpis za nove redne in za pogodbene sodelavce Filozofske fakultete, ki je bil objavljen v juniju 1990, so se za področje bibliotekarstva prijavili in bili, poleg ponovne potrditve dosedanjih pogodbenih sodelavcev, s študijskim letom 1990/91 na novo sprejeti: red.prof.dr. M. Žnideršič za rednega visokošolskega učitelja Knjigarstva ter za pogodbene sodelavce višji predavatelj mag. Jože Urbanija za predmet Osnove bibliotekarstva, asistent mag. Mirko Popovič za sodelavca pri predmetih Sodobna organiziranost bibliotekarstva in Primerjalno bibliotekarstvo ter diplomirana bibliotekarska Zlata Dimeč (v postopku za naziv asistenta) za predmet Bibliotekonomija, medtem ko postopek za redno namestitev visokošolskega učitelja za predmet Informatika še ni zaključen. Ob vseh teh predavateljih pa oddelek za bibliotekarstvo že sedaj nujno potrebuje še strokovnega tajnika. Tako bodo v študijskem letu 1990/91, po sedaj veljavnem bibliotekarskem študijskem programu in kadrovskih normativih, v pedagoškem procesu sodelovali 4, oz. 5 rednih visokošolskih učiteljev in 13, oz. 12 pogodbenih sodelavcev, poleg siceršnjih fakultetnih učiteljev za sociologijo kulture in za lektorate tujih jezikov. Vendar je to samo minimalno nujni predavateljski sestav, saj bi ob normalni ureditvi kadrovskih pogojev potrebovali 6 rednih visokošolskih učiteljev in 12 pogodbenih sodelavcev. Ce pa bodo uveljavljena napovedana merila za manjšo obremenitev študentov, temu prilagojeni obseg študijskega programa in zmanjšana obveznost visokošolskih učiteljev (5 ur na teden), bi za normalni potek bibliotekarskega študija potrebovali 9 rednih visokošolskih učiteljev (za 11 predmetov) in 5 pogodbenih sodelavcev (za 5 predmetov) ter ustrezni obseg lektoratov za tuje jezike. V vsakem primeru pa bi za tekoče sodelovanje pri pedagoškem procesu in raziskovalnem delu ter za prihodnji razvoj bibliotekarskega študija in stroke moralo biti v delo oddelka za bibliotekarstvo redno vključenih najmanj 6 asistentov, oz. mladih raziskovalcev. Še večje pa bi bile potrebe po kvalificiranem in habilitiranem predavateljskem kadru ob morebitni uvedbi samostojnega (eno-predmetnega) bibliotekarskega visokošolskega študija. Čeprav je kadrovsko stanje na oddelku za bibliotekarstvo trenutno kolikor toliko urejeno, se vendar nakazujejo določeni problemi pri njegovem prihodnjem urejanju. Ob vsem priznanju sedanjim sodelavcem je vendarle potrebno razmišljati o bibliotekarskem strokovnem kvalificiranju in o visokošolskem habilitiranju kandidatov iz mlajših knjižničarskih generacij, ki bodo prej ali slej morali nadomestiti svoje starejše kolege, ko bodo začeli zapuščati predavateljski kolektiv. V nekaj naslednjih letih bodo postopno izpraznjena delovna mesta večine sedanjih rednih visokošolskih učiteljev in nekaterih pogodbenih sodelavcev ter postala tako odprta predmetna področja, kot so sodobna organiziranost bibliotekarstva s specialnimi seminarji za splošnoizobraževalne knjižnice, za šolske knjižnice in za visokošolske in specialne knjižnice, razvoj bibliotekarstva, primerjalno bibliotekarstvo, bibliografija, bibliotekonomija, klasifikacija, dokumentalistika, metodika bibliotekarskega komuniciranja in morda še kakšno. Srednji in mlajši generaciji aktivnih knjižničarskih delavcev in prvim diplomiranim bibliotekarjem se odpira ugodna možnost, da se s poglobljenim in specializiranim strokovnim znanjem in z raziskovalnim delom ter prek magistrskega in doktorskega študija na področju bibliotekarskih in informacijskih ved strokovno kvalificirajo in habilitirajo za redne ali pogodbene visokošolske učitelje in sodelavce ter se tako vključijo v nadaljnji razvoj visokošolskega dodiplomskega in podiplomskega študija bibliotekarstva v Sloveniji. Prostorski pogoji Filozofska fakulteta kot celota deluje v zelo utesnjenih prostorskih pogojih, še posebej pa njen oddelek za bibliotekarstvo. Ker v fakultetni zgradbi ni bilo mogoče zagotoviti predavalnic in kabinetov še za študij bibliotekarstva, se je fakulteta pogodila s Pedagoško akademijo v Ljubljani, da bodo za izvajanje bibliotekarske- ga pedagoškega procesa na voljo prostori njene dotedanje katedre za knjižničarstvo. Tako je oddelek prvo leto svojega delovanja razpolagal s po eno predavalnico in seminarsko sobo in s poldrugim kabinetom ter naslednje leto pridobil še eno predavalnico; v tretjem letu, ko bi za svoj razširjeni obseg dela potreboval še več prostora, pa je bila oddelku ena izmed predavalnic odvzeta, da bi ob ponovni prošnji za dodatne prostore v četrtem letu svojega delovanja dočakal celo odpoved gostoljublja v zgradbi Pedagoške akademije. Medtem je v študijskem letu 1989/90 na Filozofski fakulteti potekala adaptacija 5. nadstropja, kjer naj bi tudi oddelek za bibliotekarstvo dobil možnost za preselitev v matično stavbo in najosnovnejše pogoje za svoje delo (predavalnice, kabineti). Vendar je bila adaptacija iz finančnih razlogov pred poletnimi počitnicami 1990 prekinjena in možnost za začetek reševanja prostorskih pogojev za bibliotekarski študij je odpadla. Dolgoročno pa je na fakulteti sicer predvideno, da dobi oddelek za bibliotekarstvo svoje dokončne prostore po načrtovani preselitvi biologov na novo lokacijo, kar pa je zaenkrat prav tako odloženo. V takšnem skrajno neugodnem položaju za nadaljnjo organizacijo bibliotekarskega študija se je vodstvo fakultete začelo s Pedagoško akademijo in Fakulteto za sociologijo, politične vede in novinarstvo, ki tudi razpolaga z več prostori v akademijini zgradbi, znova dogovarjati o možnostih za nadaljnje gostovanje in delovanje oddelka za bibliotekarstvo na dosedanji lokaciji. Osnovni prostorski pogoji, ki naj bi bili oddelku za nemoteno poslovanje na voljo, bi morali obsegati: običajna predavalnica (ok. 30-40 mest), večja predavalnica (ok. 50-60 mest, vsaj en dan v tednu ali dvakrat po pol dneva), manjša seminarska soba (ok. 15-20 mest) in vsaj dva ali trije kabineti z opremo za štiri delovna mesta rednih delavcev in za občasno navzočnost pogodbenih delavcev. Ob normalnih delovnih pogojih, upoštevajoč doslej spredaj obravnavano število študentov, obseg študijskega programa in število visokošolskih učiteljev, oz. sodelavcev, bi oddelek za bibliotekarstvo za opravljanje svoje dejavnosti potreboval: 4 predavalnice različnih velikosti (po ena za vsak letnik), več seminarskih prostorov za praktični tehnološki pouk in vaje z različnimi vrstami knjižničnega gradiva, računalniško učilnico srednje velikosti, študijsko knjižnico in čitalnico za študente, 10 profesorskih kabinetov, oddelčno pisarno in sejno sobo. Lastne visokošolske knjižnice za strokovno, raziskovalno in znanstveno delo naj bi oddelek ne organiziral, ker naj bi v funkciji temeljne študijske in informacijske baze pri visokošolskem študiju bibliotekarstva sodelovala Narodna in univerzitetna knjižnica s svojim bogatim fondom bibliotekarske strokovne literature, z najrazličnejšimi vrstami knjižničnega gradiva, z razvitimi strokovnimi in specialnimi službami in z bibliotekarskim razvojnim centrom. Glede nato bi bilo najustrezneje, ko bi prostore za visokošolski študij bibliotekarstva (v celoti ali vsaj delno) uredili v okviru (bodoče nove ali obstoječe) zgradbe osrednje slovenske bibliotekarske ustanove, Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Zaključek V takšnih okoliščinah in pogojih se je visokošolski študij bibliotekarstva prebijal skozi prva tri leta svojega uvajanja in vstopa v četrto, zaključno leto izvajanja prvega rednega študijskega ciklusa. Ob vseh začetnih težavah in problemih organizacijskega, vsebinskega, kadrovskega, študijskega in materialnega značaja pa je študijski proces iz letnika v letnik dovolj uspešno potekal in med kandidati, ki so višje letnike študirali po razmeram prilagojenem izrednem programu, privedel tudi do prvih absolventov in diplomantov. K temu je vsekakor prispevala zavzetost in požrtvovalnost visokošolskih učiteljev in sodelavcev, strokovna zainteresiranost študentov ter pripravljenost širšega kroga slovenskih knjižničarjev in knjižnic za tvorno sodelovanje pri uresničevanju pred leti skupno sprejetega cilja in obveznosti, da se za razvojne potrebe slovenskega knjižničarstva uvede visokošolski študij bibliotekarske stroke. Do druge svetovne vojne so bili med slovenskimi knjižničarskimi delavci le posamezniki, ki so čutili potrebo po bibliotekarskem strokovnem znanju. Knjižničarske generacije druge polovice štiridesetih in petdesetih let so prispevale k širšemu organiziranju osnovnih oblik knjižničarske dejavnosti, k postopni profesionalizaciji knjižnic in knjižničarskega dela in k družbenemu priznanju bibliotekarske stroke. V šestdesetih letih je bil uveljavljen prvi splošni slovenski zakon o knjižnicah in se je začela uresničevati potreba po rednem višješolskem knjižničarskem strokovnem izobraževanju. Sedemdeseta leta so usmerila slovensko knjižničarstvo v organizacijsko posodobitev in v mednarodno usklajeno standardizacijo bibliotekarskega strokovnega poslovanja v vseh vrstah knjižnic. V osemdesetih letih pa sta slovenskemu knjižničarstvu uspela dva pomembna dosežka: z novim zakonom o knjižničarstvu se je vključilo v moderne mednarodne tokove sodobnega knjižničarstva, z uvedbo visokošolskega študija bibliotekarstva pa je doseglo najvišjo stopnjo organiziranega strokovnega izobraževanja in znanstvenoizo-braževalnega delovanja ter s tem največjo družbeno uveljavitev bibliotekarske stroke in knjižničarske dejavnosti na Slovenskem. Pred sedanjimi in prihodnjimi generacijami slovenskih knjižničarskih delavcev, njihovih knjižničarskih ustanov in strokovnih organizacij stojita velik moralni izziv in zavezujoča strokovna odgovornost, da s poglobljeno strokovnostjo in profesionalno predanostjo nadalje uresničujejo razvoj knjižničarske dejavnosti in bibliotekarske stroke na Slovenskem ter da s posebno skrbjo in osebno zavzetostjo negujejo, pospešujejo in ohranjajo obe temeljni osnovi vsakega strokovnega razvoja - visokošolski študij in znanstveno raziskovanje na področju bibliotekarstva. O obravnavani problematiki primerjaj naslednje vire (kronološka razvrstitev): - Posebna izobraževalna skupnost za kulturo: Vzgojnoizobraževalni program Bibliotekarstvo VIS:INT. Ljubljana 1985. (Razmnoženo) - Vzgojnoizobraževalni program za študij bibliotekarstva. Ljubljana, Filozofska fakulteta 1987. - Berčič Branko: Začetek visokošolskega študija bibliotekarstva v Sloveniji. -Zveza bibliotekarskih društev Slovenije: Vloga knjižnic pri posredovanju znanja. Bled 1. in 2. oktobra 1987, str. (123-137). - Univerza Edvarda Kardelja, Ljubljana: Seznam predavanj za študijsko leto 1987/88-1989/90. Ljubljana 1987-1989. - Filozofska fakulteta, Ljubljana: Seznam predavanj za študijsko leto 1987/88-1989/90. Ljubljana 1987-1989. - Berčič Branko: Oddelek za bibliotekarstvo. - Poročilo o delu Filozofske fakultete v Ljubljani ... v študijskem letu 1987/88, Ljubljana 1989, str. 500-505: ... v študijskem letu 1988/89, Ljubljana 1989, str. 321-331: gl. tudi: Zbornik Filozofske fakultete v Ljubljani 1919-1989, Ljubljana 1989, str. 249-254. - Arhiv oddelka za bibliotekarstvo Filozofske fakultete v Ljubljani za leta 1987-1990. BODOČNOST KNJIŽNIC IN NJIHOVO FINANCIRANJE Primož Južnič, Centralna medicinska knjižnica, Ljubljana UDK 021.9(497.12) JUŽNIČ, Primož: Bodočnost knjižnic in njihovo financiranje. Knjižnica, Ljubljana, 34(1990), št. 3, str. 159-167 Namen prispevka je razsvetliti vpliv načina in višine financiranja na delovanje knjižnic in na pričakovanja, ki jih imamo o njihovi bodočnosti. Tema je i/ svetu postala, posebno y zadnjih nekaj letih, zelo aktualna. Ruši se vrsta ustaljenih predstavo delovanju knjižnic in ogrožena je marsikatera dosedanjih njenih funkcij. Vse to pa se najbolj konkretno izraža v problemih okoli načina in višine njihovega financiranja. Težave, ki nastajajo pri nas, so sicer veliko globlje, če jih opazujemo kot del širše družbeno-ekonomske krize, vendar pa se v osnovi ne razlikujejo od tistih, s katerimi se knjižnice soočajo drugje. UDC 021.9(497.12) JUŽNIČ, Primož: Libraries’ future and financing. Knjižnica, Ljubljana, 34(1990), no. 3, p. 159-167 The aim of the paper is to consider the influence of the ways and amounts of funding on libraries' performance and their future expectations. The topic has become very popular in the world in the last few years. Many established library functions are in danger to disappear which is the consequence of financial problems. The troubles libraries are faced with in our country are of course much deeper, due to the widely spread social and economic crisis, but basically they do not differ very much from those which libraries in other countries meet. Ni v navadi začeli tekst z daljšim navedkom svojega starejšega teksta. Vendar se mi zdi, da tokrat lahko naredim izjemo in začnem s takšnim navedkom. Pred štirimi leti sem namreč napisal: "Knjižnice in informacijski centri nikakor niso v položaju, da bi nujno morali koristno predvidevati in temu prilagajati svoje bodoče delovanje glede na to, kakšne stroške bodo imeli s svojim delovanjem, kaj bodo za te stroške pridobili ter komu in po kakšni ceni bodo nudili svoje usluge. Dokler je samoupravno dogovarjanje v takšni rudimentarni obliki kot je, dokler "trga informacij" dejansko ni in dokler poteka vse financiranje v parafiskalnih oblikah, tega tudi ne bo. Zato ni potrebno razmišljati v teh okvirih." (Južnič;1986;122). Dejstvo je, da se je v teh štirih letih marsikaj spremenilo in kaže, da bomo v prihodnje priče še hitrejšim spremembam. O družbenih dejavnostih v našem sistemu in prostoru smo še do nedavnega bili pripravljeni razmišljati le na en način. SISovska mitologija je prodrla v naš način razmišljanja in delovanja veliko globlje kot smo to pripravljeni priznati, predvsem so se mistificirale določene kategorije, kot je npr. uporabnik. Toda redko kje to tako velja kot za knjižnice, kjer se je stoletna kategorija "bralca" enostavno in povsem nekritično preimenovala v "uporabnika". Logika financiranja, ki je prevladovala, je bila približno takale: mi postavimo določen program, ki je strokoven, saj smo ga opredelili strokovnjaki, nekdo ga pa mora financirati ali pa prevzeti odgovornost za nestrokovno delo. S tekstom pa želim opozoriti tudi na zelo aktualne nevarnosti krčenja in podfinanicranja knjižnične dejavnosti, katerega vir je samo druga stran iste ideologije - obravnavanja družbenih dejavnosti kot porabe. Ker so moje izkušnje vezane predvsem na visokošolske in specialne knjižnice in specializirane centre, je tudi tekst namenjen predvsem njim. Naše in svetovne izkušnje vendarle kažejo, da je ta tip knjižnic v marsičem (kljub razlikam) zaradi večje razvitosti predhodnik rešitev, ki koristijo tudi drugim tipom knjižnic. Menim, da smo danes veliko bolje pripravljeni na ta vprašanja, kot smo bili pred štirimi leti. Pripravljeni smo bolje, tako zaradi objektivnih okoliščin, razvoja knjižničarstva, kot tudi zaradi st rokovnega dela znotraj samega bibliotekarstva. Slednje se izraža v vrsti tekstov, ki so nastali v zadnjih nekaj letih kot rezultat strokovnega dela. Naj omenim samo nekaj tistih (brez pretenzije, da bi zajel vse relevantne tekste), ki osvetljujejo problematiko, zaradi katere lahko laže govorimo o tem, kako financirati knjižnice: Delo na standardih (Filo;1985), Pregled financiranja knjižnic v določenih časovnih obdobjih (Ambrožič, Martelanc;1987), Vplivi avtomatizacije (Popovič;1989), Stiki z javnostjo (Kanič;1989). Preden prikažem osnovne vzroke teh sprememb, pa moram opozoriti tudi na dejstvo, da tovrstna razprava ni nekaj, kar bi se povezovalo samo s trenutnimi razmerami pri nas. Gre za razmišljanja, ki so aktualna v razvitem svetu in tudi izven strokovnih knjižničarskih krogov (kar se pri nas še ne dogaja). Naj omenim le dve razmišljanji na temo financiranja knjižnic, priobčeni pred kratkim v dveh uglednih revijah, in sicer v "The Economist", svetovno znani ekonomski reviji iz Velike Britanije, (gre za članek s pomenljivim naslovom "Arks from the Deluge") (1989) ter v "Science", reviji, ki jo izdaja American Association for the Advancement of Science (Atkinson, 1989). Najpomembnejše okoliščine in spremembe, ki so s svojimi učinki bistveno vplivale na spreminjanje stališč o financiranju knjižnic, oz. knjižničarske dejavnosti, so naslednje: (pri tem naštevanju seveda ne gre za gradacijo po pomembnosti) a) Rast knjižničnega gradiva in stroškov njegovega hranjenja in obdelave Ne da bi se vračali preveč v zgodovino, lahko ugotovimo, da so knjižnice nastale v času, ko je bilo gradiva za hranjenje še relativno malo. Klasifikacija, hranjenje in izposoja so bila visoko strokovna in specializirana dela, ki marsikdaj niso zaostajala za originalnim znanstvenim delom. Vse, kar je bilo napisano in je izšlo, je bilo vredno hranjenja, saj je tako ali drugače sodilo v del zakladnice človeškega znanja. Sodobna civilizacija je začela te kriterije podirati. Družba množične kulture producira vrsto gradiv, ki so minljiva in nikakor ne del kakšne zakladnice. Tu ne mislim samo na reklamne letake ali na produkte glasbene množične kulture. Tudi na takem področju kot je znanost, ugotavljamo, da zelo pogosto gradiva, starejša od dvajset ali celo deset let, nimajo prav nobene vrednosti več. Knjižnice seveda opravljajo svojo vlogo, tako kot so jo že stoletja. Stavbe propadajo in so že zdavnaj premajhne, knjige pa prav tako razpadajo, tako zaradi neprimernih materialov kot zaradi neprimernega hranjenja. Dosedaj je bil edini odgovor na te težave zahteva po več prostora in po novih stavbah. b) Avtomatizacija, uvajanje računalnikov in stroški obojega Knjižničarsko delo se je zaradi svoje urejenosti, strokovnosti in repetitivnosti, pokazalo kot zelo primerno za avtomatizacijo in uvajanje novih računalniških tehnologij. Po drugi strani pa je obseg gradiva in dela jasno kazal, da brez avtomatizacije ne bo mogoče več kvalitetno opravljati knjižničarskega dela. Kmalu pa je postalo tudi jasno, da sta računalniška tehnologija in drugi direktni stroški informatizacije, zahtevala nove dodatne vire za povračilo nekaterih izmed teh stroškov. (Lemkan, Burrows, 1988). To je bilo toliko laže razumeti, ker prodor informacijske tehnologije v veliki meri že sam po sebi spreminja klasični model vloge knjižnic. Tiskano gradivo postaja namreč le ena izmed številnih oblik prenosa informacij. Poleg knjižnic se uveljavljajo številni informacijski centri, ki uporabniku posredujejo kvalitetne in ažurne informacije, seveda po komercialni ceni. Če hočejo knjižnice še naprej izhajati iz načela splošne dostopnosti gradiva in informacij, morajo uporabniku prav tako ponuditi dostop do različnih podatkovnih zbirk. To seveda zahteva nova dodatna sredstva, spremenjen odnos knjižničarjev do informacijske tehnologije in mnogo aktivnejšo vlogo v posredovanju informacij. V nasprotnem primeru knjižnice ne bodo posredovale več niti bibliografskih podatkov. - (Popovič: 1988) Vse te dodatne stroške, ki so presegali, vsaj po začetnih vlaganjih, tradicionalne stroške knjižnic, je bilo potrebno pokriti. Istočasno s prepričevanjem, da je avtomatizacija knjižničarskih postopkov nujna, je raslo tudi prepričanje, da je potrebno omogočiti tudi večja vlaganja vanjo. c) Ekonomska kriza in zahteve po krčenju stroškov knjižnic Zbiranje in klasifikacija znanja sta bili že od nekdaj dragi; tako dragi, da knjižnic ni bilo mogoče postaviti brez podpore kraljev in cerkve v Evropi ali pozneje brez podpore petičnih magnatov v Ameriki. To so bili verjetno srečni časi, ko so knjižnice bile bolj izraz dobrohotnosti in ugleda tistega, ki jih je plačeval, kot pa breme njegovega finančnega proračuna. Danes je financiranje knjižničarstva v rokah države. Ta nastopa kot financer. Financerji po vsem svetu zaradi krize socialne države zahtevajo isto, zmanjšati stroške delovanja. Dve največji knjižnici ZDA, Library of Congress in The National Library of Medicine, že opuščata svojo altruistično podobo. Ker sta bili implicitno zaprošeni, da zmanjšata svoj delež v zveznem deficitu, sta našli rešitev v prodaji svojih storitev, torej rešitev, ki nam je znana tudi iz domačih logov. Najlažja in navidez tudi najbolj logična je takšna rešitev, ki je v skladu s "tržno usmeritvijo" ipd. V izogib in opomin tistim, ki si prizadevajo za takšne rešitve, bi bilo dobro navesti, kaj si o njej mislijo v ZDA. "Ali je etično in legalno" za LC in NLM, da zaračunavata stroške v višini in prek višine dejanskih stroškov za tisto, kar so ustvarili državni uslužbenci v knjižnicah, ki jih financirajo davkoplačevalci. Ker vlada finančno podpira veliko knjižnic, se zdi, kot da je to primer jemanja denarja iz levega žepa, da bi se dalo v desnega (Atkinson, 1989). Ni pa mogoče zanikati, da je posredovanje želenih primarnih dokumentov kot bistveni element knjižničarskega dela marsikje postalo ogromen posel. Document Supply Centre v Boston Spa že zasluži 15,8m $ vsako leto. d) Dražitve primarnega gradiva in njegova eksponencialna rast Knjižničarji so edini, ki s knjigami - tiskanim gradivom, počnejo še kaj drugega, kot da jih ustvarjajo ali berejo, (kljub novim medijem govorim o tiskanem gradivu, saj to predstavlja še vedno ogromno večino primarnega gradiva v knjižnicah). Hranijo ga, klasificirajo, izposojajo (in terjajo). So pa tudi povsem odvisni od tistih, ki gradivo producirajo, saj jim le-ti postavljajo ceno nakupa. V zadnjih nekaj letih ugotavljamo, da le-ta narašča veliko hitreje kot naraščajo drugi stroški. Posebno vidno je to pri znanstveni in strokovni literaturi. Ustvaril se je proces, ki ga lahko z vso pravico imenujemo "neskončna zanka". Številčna rast znanstvenih publikacij, ki presega rast zainteresiranegatrga, potencialnih bralcev, zmanjšuje nakup posameznega knjižnega gradiva. Manjša prodaja posamezne revije, knjige ali drugih gradiv zvišuje stroške, ki jih imajo izdajatelji. Cene se dvigujejo, kar pa še zmanjšuje potencialne nakupe. In tako naprej. Knjižnice zelo pogosto ostanejo edini ali skoraj edini kupci določenih znanstvenih izdaj, ker jih preprosto morajo imeti, če hočejo opravljati svoje delo. Stroški pa postanejo astronomski. Kako pristopiti k problemu financiranja? Osnovno izhodišče mora biti seveda poznavanje spremenjenih razmer, v katerih knjižničarstvo deluje. Vsi štirje opisani elementi krize knjižničarske dejavnosti se med seboj dopolnjujejo in pogosto zahtevajo podobne odgovore. Pot, ki smo jo do sedaj ubirali, je bila v postavljanju strokovnih standardov in meril za knjižničarsko delo. Na osnovi le-teh smo iskali financiranje. Četudi logična, pa vendar ni naletela na prave uspehe. Vzrokov je bilo več. Predvsem jih ni bilo mogoče izpeljati v idealnem praznem prostoru. Sredstva so bila od vedno omejena in standardi so bili narejeni vedno za maksimalne zahteve, ki pa jih ni bilo mogoče izpeljati. Operacionalizacija standardov, vključno s kvantitativno in kvalitativno oceno dela posameznih knjižnic, ni bila nikoli izpeljana, saj tudi ni bilo subjekta, ki bi jo izpeljal, oz. ki bi jo bil pripravljen izpeljati. Ne nazadnje je treba priznati, da tu pogosto ni šlo le za institucionalne ovire, temveč pogosteje za subjektivne, lahko rečemo osebnostna nasprotovanja in različne poglede na to, kaj bi moralo in moglo biti knjižničarstvo na Slovenskem. Brez dvoma bi bilo potrebnih več različnih pristopov. Tu bi na kratko orisal nekaj takšnih, ki se pojavljajo v literaturi in ki bi jih bilo mogoče izpeljati tudi pri nas. I. Primeri izračunov financiranja 1.1. Prvi primer izhaja iz analize stroškov delovanja knjižnice in je nastal že pred več kot desetimi leti (Sargent, 1978). Gre le za zanimiv primer, ki je še kako aktualen takrat, ko se išče nove rešitve. Koncept je izjemno enostaven. Knjižničarji začnejo pri računanju svojih stroškov od samega "dna". Potrebno je presoditi, oz. opravičiti vse, kar knjižnica dela. Potem se ocenijo sredstva, potrebna za določene naloge. Določijo se osnovne naloge ter dodatne, s stroški za njihovo izvajanje. 1.2. Drugi primer bi bil, ko bi lahko govorili o knjižnicah kot virih profita, dobička (Tweed;1984). Ta dobiček bi izračunali na osnovi razmerja med vloženimi sredstvi in dobljenimi rezultati. I.3. Analizo ekonomičnosti sicer lahko opravijo knjižnice same, prav tako pa tudi uporabniki in/ali financerji. Pomembno bi bilo, da bi sami uporabniki izpeljali "svoje" analize koristnosti in vrednosti. Prek različnih oblik formul: ... , Koristnost Vrednost = (Huth, 1985), seveda v različnih bolj sofisticiranih oblikah. Vsi ti primeri izhajajo iz računanja stroškov same knjižnice. Informacija, še posebej znanstvena, strokovna informacija se pogosto prodaja. Sisteme, ki te informacije posredujejo, mednje danes štejemo tudi knjižnice, vodijo ekonomski faktorji. Stroške plačuje ali družba prek državnih agencij, oz. državnega aparata ali pa posameznik sam. Pri tem je pomembno samo vprašanje, kdo, koliko in kako plačuje stroške. Toda preden se posvetimo temu vprašanju financiranja, je potrebno omeniti še dve področji: II. Marketing Beseda marketing se pojavlja v knjižničarski literaturi v zadnjih nekaj letih. Četudi so knjižnice redko organizacije, ki naj bi prinašele profit, so se upravljalci knjižnic zavedeli, (kot so to storili upravljalci drugih neprofitnih organizacij), da so koncepti, orodja in modeli, ki so bili razviti v marketingu in so uspešno delovali v profitnem sektorju, relevantni tudi za njihove institucije (Wakeley, 1988). Vendar natančnejši pogled kaže, da gre za sicer nedvomno pomemben dodaten pristop h knjižničnemu delu, ki pa ga v osnovi sestavljata dve povsem preprosti opravili. Prvo -dobro (s)poznavanje potreb, tako dejanskih, kot potencialnih uporabnikov in drugo - okolju prikazati dejavnost knjižnice tako, da je le-to moč identificirati in prepoznavati. Skratka nič tako novega niti tako nenavadnega, da ne bi moglo postati del knjižničnega delovanja. III. Izbira naročil in nakup knjižničnega gradiva Veliko več pozornosti bi morali dati različnim raziskovalnim pristopom, v svetovnem knjižničarstvu že desetljetje in več uveljavljenim, ki z različnimi metodami uveljavljajo kriterij, koliko informacij (v konkretnem primeru znanstvenih) dobimo za svoj denar. Te metode so še posebno popularne takrat, ko je potrebno omejiti število naročenih revij zaradi vse dražjih naročniških cen (Bourne, Gregor; 1975). Te metode so bolj primerne za mrežo knjižnic kot za posamezno specialno ali visokošolsko knjižnico in so zato še toliko bolj zanimive za naš prostor. Njena osnova so navadno različni izračuni t.i. "impact" faktorja, to je faktorja vpliva, ki se izračunava na osnovi odzivnosti - citiranosti posameznih revij. ISI s Journal Citation Reports (JCR) nam ponuja vrstni red in frekvenco citiranja za 1.000 najbolj pogosto citiranih revij znanosti in tehnologije. Ni mogoče prešteti številnih člankov, ki obravnavajo pomen teh podatkov za nabavno politiko knjižnic. Ustanovitelj tega Instituta je Garfield; 1972. Te študije so postale tako popularne, da so izdajatelji znanstvenih revij sprožili sodni postopek proti avtorju ene izmed takšnih študij (Barschall;1989) z argumentom, da je vrsta knjižnic odpovedala njihove revije na osnovi ene izmed takšnih študij (The Scientist, 1990). Stroške nabave knjižničnega gradiva lahko tudi izjemno zmanjšata dobra koordinacija nabave in razvita medknjižnična izposoja. Zaključki Če gledamo konkretno situacijo v knjižnici, vidimo naslednje; knjižnice morajo iskati dvoje vrst signalov o svojem delu in s tem tudi o financiranju - od svojih uporabnikov in svojih financerjev. Prvo kategorijo poznamo, saj predstavlja eno izmed temeljnih kategorij knjižničarstva. Druge ne poznamo ali se vsaj delamo, da nam je neznana. V tem se naše knjižničarstvo bistveno loči od svetovno razvitega, kjer obe kategoriji enako legitimno obravnavajo (Braunstein, 1989). Pri nas nismo prišli dlje od enostavnih študij uporabnikov in njihovih potreb. SISovska terminologija, če se vrnem na izhodišče tega teksta, je to kategorijo mitologizirala. Preveč bi se zapletli v razlaganje družbenih okoliščin in danes tako aktualnih opisovanj posledic socialističnega korporativizma s prikazovanjem deformativne vloge, ki jo je odigrala vladajoča birokracija ipd., kar je danes tako pogost argument v političnih konfliktih. Tu bi želel le opozoriti na dejstvo, da bo v bodoče potrebno več narediti za organizirani pristop k financiranju knjižničarstva kot dela tistega, kar še vedno označujemo kot družbene dejavnosti. Potrebno se je tudi več zgledovati po rešitvah, ki se ponujajo v nekaterih razvitejših deželah v svetu in se počasi ločiti od nekaterih idej in rešitev, ki so časovno, strokovno in vsebinsko že dolgo neprimerne. To sicer ne pomeni, da se odrekamo nekaterim osnovnim principom knjižničarstva (kot je splošna dostopnost informacij), temveč le, da se odrekamo tistemu, kar izpolnjevanje teh principov omogoča. Edini realni način, kako najti osnove financiranja pa je v intenzivnejšem in bolj organiziranem raziskovalnem pristopu k določenim problemom knjižničarstva, v jasnem prikazu stroškov, ki jih posamezna knjižničarska dejavnost ima in pogojev, ki jih rabi za uspešno delovanje, ter "neusmiljeni" zavrnitvi vsega tistega, kar nima več pravega smisla. Samo z res čistimi računi, kakorkoli iluzorno to zveni, lahko zahtevamo tudi čiste finančne račune. Uvajanje informacijske tehnologije ima številne posledice in zato sproža nekatera temeljna vprašanja o prihodnosti knjižnic. Razvojne vizije, povezane z idejo informacijske družbe, so pogosto preveč optimistične. Seveda so številni razlogi, da so posamezniki naklonjeni novim rešitvam, toda le-te niso same po sebi zadosten argument za prepričanje, da so učinki vseh informacijskih tehnologij nujno vedno, oz. prevladujoče pozitivni. Pozitivni so le tedaj, ko delujejo hkrati z uvajanjem drugačnih metod dela in ko ne avtomatizirajo samo določenih delovnih postopkov. Tipičen primer je nekontrolirano vzhičenje nad uvajanjem osebnih računalnikov kot čudežnega orodja avtomatizacije knjižnic, ki pa naj bi bilo poleg tega še relativno poceni. Vendar danes že ugotavljamo, da je smisel avtomatizacije knjižnice v njeni komunikacijski odprtosti, v njenih povezavah navzven. Ne more biti smisel avtomatizacije knjižnice v tem, da mora uporabnik še vedno priti v prostore knjižnice po informacijo, temveč v tem, da mu knjižnica to informacijo ponudi na delovnem mestu ali doma. Izraza "elektronska knjižnica" ali "knjižnica brez zidov" nista več tako utopična izraza. Knjižnica mora omogočiti uporabniku, da do informacij pride predvsem na takšen način (Anderson;1989). Kot vemo, nas danes - pa bodisi da se tega zavedamo ali ne - obkrožajo mnogoštevilne družbene spremembe, ki niso vse neposredno ali posredno v zvezi z vse širšo uporabo informacijske tehnologije. Dojemanje teh sprememb je še zelo omejeno, najsi gre le za nizanje različnih fragmentarnih observacij, ob katerih ne vidimo bistva in celote. Zelo težko je te predstave, ki jim manjka rigorozna navezava na procese v izkustveni realnosti, tudi tako operacionalizirati, da so te navezave vidne. Dostikrat imamo opravka bolj s prognostičnim nakazovanjem možnega kot pa z ugotovitvami o dejanskih spremembah. Zato je tudi pri financiranju vedno potrebno ohraniti neko stopnjo rizičnosti, nek del, namenjen razvoju. Brez financiranja razvoja ni mogoče pričakovati napredka. Mislim, da tale pregled ne bi bil popoln, če ne bi omenil tudi odnosa knjižnic do specializiranih centrov znanstvenega informiranja. Ta odnos namreč v veliki meri določa bodočnost knjižnic in njihovega financiranja. "Kljub velikim težavam, posebej v prejšnjem srednjeročnem obdobju, ko so sredstva za razvoj informacijskih dejavnosti realno občutno padala iz leta v leto in ko so bile devize zmanjšane na golo ohranjanje minimalne kontinuitete nekaterih najvažnejših nalog, se je znanstveno informiranje vendarle razvijalo in poskušalo najti pota za spremljanje izredno intenzivnega razvoja in dejavnosti v svetu" (Adamič, 1986). Mogoče je, da nas po nekaj letih relativno solidnega financiranja, čakajo zopet podobni časi kot tisti iz let 1981-85. Znanstveno razločevanje ali kar je še bolj napačno, iskanje, kdo je pomembnejši, ne deluje razvojno. Močno pa vpliva na financiranje, saj ustvarja nezaupanje in nesporazume in ima lahko zelo negativne posledice. Uporabljena literatura 1. Adamič Š.: Znanstveno in tehnično informiranje v Sloveniji; v Program razvoja skupnih osnov znanstvenega tehničnega informiranja, PSzaZTI, Ljubljana, 1986 2. Ambrožič M., A. Martelanc; Financiranje univerznih knjižnic; v: Razvoj univerzitetnih informacijskih sistemov ob podpori sodobne informacijske tehnologije, 2. jugoslovansko posvetovanje, Maribor, 1987 3. Arc of Deluge. The Economist 1989 4. Atkinson R. C.: A Question of Information Policy; Science 246(4931) 1989 5. Barschal H.H.: The Cost-effectiveness of physics journals; Physics Today (7)1988 6. Bourne C.P., Gregor D.: Planning Serials Cancellations and Cooperative Collection Development in the Health Sciences: Methodology and Backgound Information; Bul.Med.Libr.Assoc. (BMLA) 63(4)1975 7. Filo B.: Standardi za univerzne knjižnice; Knjižnica 29(3/4)1985 8. Garfield E.: Citation Analysis as a Tool in Journal Evaluation Science 178(4060)1972 9. Huth E.J.: Needed, An Economics Approach to Systems for Medical Information; Annals of Internal Medicine 103(4)1985 10. Južnič P.: Cena informacije in standardizacija; Knjižnica, 30(3/4)1986 11. Kanič I.: Stiki z javnostjo, pomen in oblikovanje identitete knjižnice; Knjižnica 33(3/4)1989 12. Popovič M.: Informacija kot splošna družbena potreba in tržno blago; Teorija in praksa (1/2)1990 13. Sargent C. W.: Zero-base Budgeting and the library BMLA 66( 1) 1978 Scientist (vrsta člankov v letu 1990, posebej K. Kalfus: Publisher continues Its Fight Against price Surveys; 5.2.1990 in L. Katzenstein: Publisher Blocks West German mailing of Journal, 14.5.1990) 14. Tweed S.C.: The library as a Profit Center, Special Libraries (4)1984 15. Wakeley P.J.: The Marketing Audit: A new Perspective on Library Services and products; BMLA 4/88 16. Williams, H.L. Lemkau, S. Burrows: The Economics of Academic Health Science Libraries: Cost Recovery in the Era of Big Science; BMLA 4/88 - ' KNJIŽNIČARJI MORAMO POSTATI BOLJ KREATIVNI IN BOLJ PRILAGODLJIVI Nada Češnovar, Mirana Likar, Centralna tehniška knjižnica _____________________Univerze v Ljubljani UDK 023-056. 1 ČEŠNOVAR Nada, LIKAR Mirana: Knjižničarji moramo postati bolj kreativni in bolj prilagodljivi. Knjižnica, Ljubljana, 34(1990), št. 3, str. 169-173 Knjižnico upravljamo ljudje. Knjižničarstvo je včasih veljalo za introvertirano dejavnost. Človeški resursi so vezivo in pogonska sila materialnega sveta. Gre za obsežen kompleks medsebojnih odnosov. Za slabe delovne rezultate ne moremo kriviti le gospodarske krize, ampak tudi slabo ozračje v kolektivu. Potrebe uporabnikov se hitro spreminjajo. Kreativnost, inovativnost in prilagodljivost knjižničarjev morajo dobiti večji pomen. Strah in prevelika previdnost hromita ustvarjalnost in omejujeta razmišljanje. Poznamo aktivne in pasivne delavce. Spremembe v obnašanju se začno od vrha. Vodstvo knjižnice vodi, usmerja in spodbuja kreativnost in prilagodljivost tako, da vzpostavi pravilen odnos do delavcev. Blokiran osebni razvoj zavira razvoj knjižnice. Temu se upremo s strokovnim izobraževanjem, formalnim in neformalnim. Strokovnost pogojuje uspešnost, ta pa pozitivno vpliva na osebnost. UDC 023-056. 1 ČEŠNOVAR Nada, LIKAR Mirana: Librarians should become more creative and more adaptable. Knjižnica, Ljubljana, 34(1990), no. 3, p. 169-173 Library is managed by the people. In the past librarianship was considered as an introverted profession. Human resources are the moving force of the material world. \Ne cannot blame only the economic crisis for our bad results, but also the ill atmosphere in the office. Users' needs change rapidly. Creativity, innovativity and adaptability have to gain more importance. Fearfulness and too much precaution paralyze activity and limit reflection. There exist active and passive workers. Changes in behaviour have to begin at the top. The library is managed by the management which also directs and encourages creativity and adaptability by making sound relations within the staff. Blocked personal develepment is the obstacle to the development of the library. Professional training, formal and informal, can be the help. Professionalization is the condition for success which has strong and positive influence on personality. Ko govorimo o kreativnosti in prilagodljivosti, se zavedamo, da potrebuje naše knjižničarstvo nove kreativne in ustvarjalne kadre: Človek je lahko učinkovit le, če ima znanje. Znanje pa si lahko pridobi le s sistematičnim in ne naključnim izobraževanjem. Tako postajatajzobrazba in znanje najpomembnejša elementa ustvarjalnosti in produktivnosti. Če imamo premalo znanja, ne moremo biti kreativni in počasi začnemo zaostajati za drugimi, ki svoje znanje stalno razvijajo. Če se želimo vključevati tudi v knjižničarstvu v mednarodne tokove in biti pri tem uspešni, nam bo spet pomagalo samo več izobrazbe in znanja. Če bi znali naše knjižničarje pravilno motivirati že v preteklosti in jim dopovedati, da se bo treba prilagoditi novemu času, ki prihaja, ne bi imeli danes, leta 1990, takšnega problema z našim statusom in s samim položajem stroke v okviru družbe. Zavedati se moramo, da je tudi v knjižničarstvu najpomembnejši človek in šele potem knjiga in ne obratno. Uspešnost in učinkovitost posamezne knjižnice temelji dolgoročno gledano na pravočasnem in učinkovitem prilagajanju. Kakor v vseh strokah prihaja tudi v naši na eni strani do presežka kadra in na drugi do potreb po novih, drugačnih kadrih. Če knjižnica kadrovske problemtike ni načrtovala ob pravem času, nam to lahko onemogoči nadaljnji normalni razvoj. Sodobni kadri morajo biti s svojim znanjem, sposobnostmi, spretnostmi, odnosom do dela in motivacijo za delo dorasli zahtevam novega časa. Posamezniki morajo biti med seboj usklajeni, se pravi, da se morajo drug drugemu znati prilagajati. Če se spremeni struktura dela, je treba ustrezno prilagoditi znanje, sposobnosti in spretnosti zaposlenih. Samo vpeljevanje sodobne tehnologije in moderne organizacije dela brez prilagajanja ustrezno kvalificiranih delavcev ne bo rodilo zaželenih rezultatov. Ni pa seveda dovolj, da smo samo usposobljeni za delo, treba je tudi hoteti delati. Razvijati je treba predvsem višjo stopnjo delovne etike (samodisciplina, skupinsko delo). Za učinkovitost delavca je potrebna usklajenost njegovega znanja, sposobnosti, spretnosti in motivacije za delo. Delavci morajo imeti možnost za napredovanje in svoj strokovni razvoj. Knjižnica, ki želi biti uspešna, mora zagotoviti tudi vodilnim in vodstvenim delavcem stalno napredovanje in strokovni razvoj. Za vodilna in vodstvena delovna mesta bi se bilo treba dlje sistematično pripravljati. V današnjem času postaja bodočnost magični pojem. Dinamične in inventivne družbe silovito napredujejo. Pri nas je videti, da novo in staro še nikoli ni bilo v tako velikem spopadu. Če želimo biti uspešni in kreativni, se moramo iz pasivnega subjekta, ki se bo prilagajal, spremeniti v aktivnega, ki bo bodočnost prilagajal sebi. Za to potrebujemo: voljo za spremembe, jasno definirane cilje in ustvariti si moramo pogoje za uresničitev teh ciljev. Žal je v naših knjižnicah, namesto popolne intelektualizacije dela, še vedno prisoten kult znoja. Najbrž je to logična posledica štiridesetletne ideologizacije. Tako nekateri lahko gradijo lažno avtoriteto, bodisi da vladajo ali da so vladani. Strokovno znanje na ta način preneha biti glavno merilo. Kriza nastopa v naših ustanovah zato, ker znanju postavljamo cel niz birokratiskih, normativnih in organizacijskih barier. Pri nas profesionalnost nima prave veljave. S strokovnimi problemi se ukvarjajo nestrokovnjaki in s tem zmanjšujejo ugled profesionalcem. Jasno je, da nestrokovnjaki, ki včasih zasedajo ključne pozicije v ustanovah in odločajo, ne bodo pustili, da bi se agresivni kreativci preveč razbohotili, če se tak posameznik v našem sistemu izobraževanja sploh lahko pojavi. Videti je namreč, da tudi mladim pri nas ne uspe vedno ohraniti prirojene kreativnosti. Kritika je pri nas namreč tako razvita, da v morju kritičnosti le malokdo splava. Kritika je nespodbudna, pavšalna, nekonfliktna in popustljiva, tako da posameznika ne spodbuja, ampak ustvarja vtis, da se tako in tako nič ne da spremeniti. Petrovo načelo pravi, da se človek v hierarhiji vzpenja tako dolgo, dokler ne doseže ravni nekompletnosti. Če je pri nekem delu dober, doseže napredovanje. Če je pri naslednjem delu tudi dober, bo napredoval tako dolgo, dokler končno ne bo dosegel stopnje v hierarhiji, ki je ne bo več mogel obvladati. Tudi v naši stroki, kot v vsaki, so kadri, ki so v svoji stopnji napredovanja dosegli stopnjo, ki ji niso več kos. S tem pa hromijo celotno stroko. Pri nas je bil dolgo gojen kolektivizem, posameznik je bil nevažen, vemo pa, da je le ta gibalo vsakega napredka. Individualizem je glavni kriterij za naravno selekcijo, ki daje prednost močnejšim in sposobnejšim. Javno je bilo pri nas sramotno biti močnejši in sposobnejši, potiho pa so se kot taki predstavljali marsikateri in tako napredovali. Vsak od teh dveh konceptov ima svojega tipičnega predstavnika. V kolektivizmu je to poslušni birokrat, v individualizmu agresivni kreativec. Poslušni birokrat ima rad stabilnost in statičnost in sovraži spremembe. Ljubi čvrste norme in formalne avtoritete. Klanja se višjim in tiranizira nižje od sebe v družbeni hierarhiji. To je človek, ki spoštuje disciplino, se ne želi zameriti, normativist, ki ima rad obilje predpisov in zakonov, ker se v njih laže znajde kot v kompliciranih življenjskih situacijah, ki zahtevajo ocenjevanje in izobraževanje. Prezira rizik in rajši izbira ustaljene poti. Nima zaupanja v druge, ker sam v globini duše sumi v sebe. Njegovo geslo je: prepovedati vse, kar ni dovoljeno. V naših knjižnicah zasledimo še vedno preveč poslušnih birokratov, ki pa peljejo razvoj bibliotekarstva namesto naprej, nazaj. Poslušni birokrati ne znajo in ne morejo biti kreativni in inovativni, zato stroki s svojim ravnanjem veliko bolj škodujejo kot koristijo. Agresivnemu kreativcu pa sta potrebna svoboda in prostor za samostojno odločanje. Poskuša si izboriti pravico in ne beži od odgovornosti, ki jo ta nosi s seboj. Motita ga normativizem in tormalna hierarhija. Jezi ga vsaka avtoriteta razen tiste, ki temelji na znanju in sposobnostih. Nagiba se k riziku in vedno izbere bližnjico namesto uhojene poti. V glavnem ima zaupanje v druge, ker zaupa tudi sam vase. Rad sam izbira svoje ideale in nerad sprejema vsiljene vrednote. Je človek akcije in idej, meni, da je treba dopustiti vse, če ni res dobrega razloga za prepoved. Agresivnih kreativcev je pri nas še vedno zelo malo, vendar jih je nekaj tudi v bibliotekarstvu. To so kadri, ki so si z znanjem in svojimi sposobnostmi pridobili ugled med svojimi kolegi in so vedno pripravljeni pomagati drugim in vsakemu tudi zaupajo. Osnovni moto njihovega sodelovanja je zaupanje. Tisti, ki svojim kolegom zaupa, ni naiven, ampak je pošten. Dobro sodelovanje pa počiva na poštenosti in zaupanju. Moralna integriteta kolektivista je odvisna od kolektiva, ki stoji za njim. Brez avtoritete, splošnih stališč, norm in opredelitev svoje družbe izgubi tla pod nogami. Individualist, nasprotno temu, gradi svoj lastni moralni kodeks, ki ga je z muko dosegel. Poslušni birokrat je kakor vetrnica, vsakemu vetru obrne hrbet in pusti, da ga nosi. Agresivni kreativec bo plaval proti toku do onemoglosti, če je to v skladu z njegovim prepričanjem. Včasih je Don Kihot, ki juriša na mline na veter, njegovo nasprotje pa je prilagodljivi Sančo Pansa, zadovoljen, če ga ne tepejo in če nima praznega želodca. Ena izmed bistvenih predpostavk za individualnost je znanje. Laže ga najdemo pri agresivnem kreativcu, kot pri poslušnem birokratu; ta drugi misli, da zna vse, kar mu je potrebno, tisti prvi pa se še želi naučiti. Poslušni birokrat je vdan dogmi in osvojeni paradigmi sploh, agresivni kreativec je vdan viziji. Z eno besedo, agresivni kreativec je osebnost, poslušni birokrat pa "brezosebnost". Dokler gre nekemu podjetju ali družbi dobro, višek brezosebnosti na ključnih položajih ne predstavlja prevelikega problema. No, ko se soočimo s krizo in potrebo po iskanju novih odgovorov na razvojne izzive, primanjkljaj kreativcev za krmilom postane kritična točka. Enostavno rečeno, ko so cilji jasni, vode mirne in ladja plava varno, liderske sposobnosti kapitana niso tako zelo pomembne. Ob razburkanem morju in pri plovbi skozi minska polja, kvaliteta kapitana postane usodna. Pogonska sila človeškega dela so medčloveški odnosi. Če se pojavijo v knjižnici konflikti med delavci, jih je potrebno sproti reševati. Ljudem je treba povedati, da dobro delajo, kadar dobro delajo, ne pa jih samo ošteti in kaznovati, kadar jim spodleti. Sveže, stare in prastare zamere zastrupljajo medčloveške odnose, s tem pa zmanjšujejo kreativnost in prilagodljivost delavcev. Kreativnost je imeti dobre ideje, inovacije so ideje, ki se realizirajo v dejanja. Ugotoviti moramo, kako posamezniki sproščajo svojo kreativno energijo. Zavedati se moramo, da so včasih tudi konflikti koristni. Brez njih ni premikov in razvoja. Ljudje imajo najrajši nespremenjeno stanje. Ko zaznajo, da se je nekaj spremenilo, postanejo sovražno razpoloženi. Čez čas pa se začnejo prilagajati, ker se zavedajo, da bodo s spremembo morali živeti. Ljudi je treba pritegniti k sodelovanju. Spremembe se morajo začeti v vrhu. Sodelavcem je treba znati dati odgovornost. V vsaki skupini moramo odkriti ljudi, ki razmišljajo v pravi smeri in jih pri tem spodbujati. Za konec naj velja misel, da moramo na svojem delovnem mestu biti takšni, kot smo doma. Bodimo prijazni, imejmo občutek za skupino. Le tako bomo lahko v svojem okolju tudi kreativni in prilagodljivi. Literatura: 1) Jože Vilfan: Jan Mayer-spominjate me na Nepal, Revija za razvoj, 1989, str. 14 2) Sriča Velimir: Od krize do vizije: Skice za jugoslovensku tehnološku utopiju, Zagreb, Privredni vjesnik, 1988, str. 138 Čveljo, dr. Katarina: Knjižnični management v zrcalu sodobnih tokov - Library management with reflection on contemporary issues ..................1 Slokar, Rajko: Predstavitev in novogradnja splošnoizobraževalne knjižnice v Novi Gorici - Public library France Bevk of Gorica in Nova Gorica. Its functioning and planning a new library building ... .19 Filo, Breda: Univerzitetna knjižnica Maribor v novi podobi ali splošnoznanstvena knjižnica in specialni uporabnik - Maribor University Library in a new issue or scientific library and special user . . 29 Šauperl-Zorko, Alenka: Diskriminantna anliza skupin bralcev - Discriminant analysis of user-groups.......................................45 Jakac-Bizjak, Vilerika: Knjižnice prihodnosti: možnosti in resničnost - Future libraries: possibilities and reality ...............................53 Gazvoda, Jelka;Osojnik, Borut: Promocija serijskih publikacij v knjižnici - Promotion of serials in the library.....................................63 Kanič, Ivan: Katalogi in bibliografske zbirke na CD-ROM. Informacija bliže uporabniku - Catalogues and bibliographic databases on CD-ROM. Information a step forward towards the user .......................77 Popovič, Breda: Profesionalizacija zaposlenih v knjižnicah in informacijskih centrih v Sheffieldu, Velika Britanija -Staff professionalization in the libraries and information centres of Sheffield, Great Britain ......................................................103 Podjavoršek, Tinka: Naša knjižnica jutri - Our library tomorrov ...............113 Zrimšek, Ivo: Šolske knjižnice v osnovnih šolah pri svetovalnem delu - Elementary schoollibraries and their pedagogic tasks.......................117 Ivšek, Milena: Vloga šolske knjižnice danes in jutri - The school-library’s role today and tomorrow ......................................................123 Čučnik - Majcen, Nada: Bibliotekar - specialna knjižnica - podjetje - Librarian - special library - enterprise...........................................131 Berčič, dr. Branko: Visokošolski študij bibliotekarstva v Sloveniji: stanje in razvojne smernice - University study of librarianship in Slovenia: state-of-the-art and development trends............................................139 Južnič, Primož: Bodočnost knjižnic in njihovo financiranje - Libraries'future and financing ....................................................159 Češnovar Nada, Likar Mirana: Knjižničarji moramo postati bolj kreativni in bolj prilagodljivi - Librarians should become more creative and more adaptable.....................................................................169 . NAVODILA AVTORJEM Rokopise sprejema uredništvo revije oziroma glavni urednik na naslov ZBDS s pripisom "Za Knjižnico”. Prispevek naj bo tipkan enostransko na formatu A4, prva vrsta v odstavku naj bo umaknjena, presledka med vrstami pa dva (30 vrst na eni strani). Avtor lahko pošlje svoj prispevek tudi na računalniški disketi s potrebnimi oznakami in izpisom na papirju; ATARI: ASCII zapis, neoblikovano; IBM PC oz. kompatibilni: neoblikovano v formatih ASCII, Wordstar 3.0/4.0/5.0, MS-Word, Wordperfect, Wordperfect 5. Naslovu rokopisa (na posebnem listu) morata slediti ime in priimek avtorja z naslednjimi podatki: avtorjev poklic, delovno mesto in popoln naslov. Dodati je potrebno številko žiro računa oziroma izjavo, da žiro račun ni potreben, ter višino krajevnega in občinskega samoprispevka v kraju avtorjevega stalnega bivališča. V primeru, da je prispevek napisalo več avtorjev, naj vsak od njih posreduje podatke iz tretje alineje, razen tega pa še svoj delež pri prispevku v odstotkih ali številu strani. Rokopisu članka je potrebno priložiti povzetek, ki naj ne bo daljši od 100 besed; po želji lahko avtor sam poskrbi za prevod naslova in povzetka v angleščino. Besedila, ki jih uvrščamo v Zapise ali druge rubrike, ne potrebujejo povzetka. Rokopis članka naj bo opremljen z UDK vrstilcem, po želji pa tudi s ključnimi besedami. Na verziji članka, ki ga avtor pošlje v objavo, ne sme biti nobenih popravkov. Tipkopis mora biti čitljiv in po možnosti lektoriran. Citirana dela naj bodo prav tako na posebnem listu, tipkana z enakim presledkom kot ostalo besedilo in označena z enakimi številkami kot v besedilu. Pri navajanju člankov iz revij je potrebno označiti ime in priimek avtorja, naslov članka, naslov revije, kraj izdaje, letnik, letnico, številko in strani, na katerih je člankek izšel. Pri citiranju monografij je za popolnost podatkov treba upoštevati tudi izdajatelja oz. založbo. Stil besedila mora ustrezati namenu - drugačen je v strokovnem članku kot v zapisu, pregledu ali oceni. Pred dolgimi poglavji svetujemo kratek uvod s poglavitnimi ugotovitvami. Podčrtati je potrebno le tiste dele besedila, ki naj bi bili v tisku drugačni (npr. polkrepko, ležeče). Citati morajo biti natančno označeni, naveden mora biti vir: ime in priimek avtorja, naslov publikacije, kraj in leto izdaje, stran. Uredništvo sprejema le taka besedila, ki še niso bila objavljena drugje in niso predložena v objavo v kakem drugem časopisu (za to odgovarja avtor). Knjižnica. Glasilo Zveze bibliotekarskih društev Slovenije - Glasilo izdaja Zveza bibliotekarskih društev Slovenije - Letnik ima štiri številke -Glavna in odgovorna urednica Jelka Gazvoda - Člani uredniškega odbora Stanislav Bahor, Martin Grum, Zlatka Rabzelj - Naslov uredništva: ZBDS, Narodna in univerzitetna knjižnica, Turjaška I, 61000 Ljubljana, Jugoslavija - Žiro račun 50100-678-47436 - Tisk biro m, Ljubljana