Za poduk in kratek čas. Crtica iz zgodovine regimenta Litzelhofen št. 47. Ko smo 1. 1828 v 5. razred latinskih šol t Mariboru prišli in je neusmiljeno strogi Rigler takrat tisti razrcd ugil, bežal je, kdor je le mogel v druga mesta študirat, kajti Rigler je tako budo trebil, da od 40 dijakov, kojibv nas je iz 4. razreda, od dobrega profesorja Ceba v 5. razred prialo, na8 je k veliki no6i komaj polovica ostala, drugi so večjidel v Novomesto ali v Karlovec pobegnili. Janez Ilešič (takrat še Illescbitscb) rojen v Ptujski župniji sv. Petra in Paala dobil je tudi nasvet: da naj gre! Ves potrt in žalosten hodi po mesti, in premišljuje, kam bi se siromak lc podal, kajti v daljna mesta iti ni gleštal penez, uiti poguma. Svetuje mu nek vrli prijatelj rekoč: veš kaj Janez, pojdi k gospodu obrista pa se daj k vojakom zapisati, ker čez '/2 Ieta boš tako ali tako odrajtan. Naprosi se grofica Radeckijeva, sopruga slavnega maršala, naj bi vbogega dijaka obristu Pitnerju priporočila in ker je Janezov oča, akoravno solznioii oenii tudi privolil, se nagovori še tadajni adjutant g. Pirkuc, naj Janeza k obristu sprejme. Milostljivi baron Pitner Janeza prijazno sprejme, od glave do nog smehljaje gleda in veli, naj koj pri njem ostane. Sprva je Janez pomagal konjem strefii, jabat se učil, čez nekaj tednov v pisainico in sred posta v kasarno prišel in frajtar pontal. Spomladi priiel je general grof Kinski svoj regiment obiskat. Ko je bataljon na prostoru za vojaške vaje tik pokopališča mestnega v dolgib vrstah stal, bodi Kinski gori in doli in pogleda vsakega moža; ko do Janeza pride, postoji, vprasa nekaj obrista, ukaže, da naj Janez iz vrste stopi. Kio8ki gleda krasnega junaka od glav do nog, 8e prijazno obrne in gre naprej. Ko v kosarno pridejo in svoje orožje odložijo, pride Feldwebel in reče na glas: Korporfil Ilešič se naj pripravi na marš, jutre zjutraj ob 5. pojde v Solnigrad. Zjutra ob 4. se mu veli na pošto iti, urno pobere Janez svoja kopita, gre na posto in čaka, kaj da bo ? Nekaj trenutkov preden pet odbije, se pripelje general Kinski, spieniljan od oficirjev celega bataljona, Janez mora k poštnemu kondukterju vsesti, kučjaš zatrobi, hajd naprej in naš Janez se pelje v Solnograd. Nekaj let je pri Kinskiju pisal. Kajti pisati je znal čuduo lepo in čez nekaj let pride Ilešič že kot oficir k regimentu nazaj. Več let bil je komandant invalidov v Ptuji, krog in krog poštovan in priljubljen. Ko se vojska z Danci vnatue, mora kapitan Ilešič tudi tje, že gredoč bil je povišan, in junaško se je vojskoval, dokler ni bil ranjen; ranjeni obrist se vrne proti domu, a rana se skujša, obrist llešič v Berolinu umerje, slovesao od Prusov pokopan. Sošolcem pa je upanje: svojeuiu prijatelju slovesno veselico narediti po vodi splavalo. Mislili smo namreč z njim vsi še živi nekdajni sošolci se združiti in čestitati mu — o Bog daj! da se na božji desoici zopet vidimo! Tribunski. Smešnica 49. Na Dunaji v nekej utici stopi pred starca nek zmešan človek. ki je vse v loteriji zastavil, pa ga vpraša: nJe rcs, da znate vi duhove rotiti in klicati, da bi loterijske številke naprej povedali?" Starec pomeži malo, po tem pa reče: nZnam, znam! pa le noče nobeden priti." Slavomil.