Štev. 7.	Y Ljubljani 1. julija 1873.	Leto III.
j Izhaja jI. dné mesecu in stoji za celo leto2 gl. 1 40 kr., : 1 7.a pol leta lgl.
! 20 kr.
j
I posti: j za celo lieto 2 gl. I 60 kr., za pol letal gl.1 ! SO kr.
Časopis s podobami za slovensko mladost.
plačuje In pošilja ured-
V
aent-peter-skem pred-
Vjeta ribica.
Pri vodi ribič mlad sedi In tèrnek ribici moli.
Ko ribica zagleda ga, Odplava berž in se smehlja:
„Ne boš me ribič ne dobil „Ne boš se z mano ne gostil!"
Odplava dalje, — pa že spet Se tèrnek v vodi jej zasvet'. —
„Ta tèrnek pa nastavljen nij, „Nevarnosti se bati nij;
„Gotovo se je rib'ču snel „Na tega me ne bode vjel." —
In plane nanj — pa omedli, Ko tèrnek vanjo se vsadi ;
In predno bila je mertvä, Besede je izustila:
„Nevarnosti če se otmeš, „Hoditi v drugo več ne smeš;
„Ker lehko lehko se zgodi, „Da te nesreča tam dobi!"
F. Se lina.
Ivana.
(Prosto po D. TI. spisal F. Šetina.)
Lupolov, pregnanec, je živel že mnogo let v pustej in merzlej Sibiriji. Njegova zvesta sopruga iu edina hči Ivana sta ga spremili v samotne kraje, kjer so skupaj prenašali svojo žalostno osodo.
V znožji nekega pogorja je stala Lupolova koča, ter je bila tako vsaj nekoliko zavarovana pred lnido burjo in silnim mrazom. Z divjačino je moral skerbni oče živeti sebe in svojo družinico, ter se je ves božji dan potikal po lesovji in pečinah, da je dobil potrebnega živeža. Ali starčku so s časoma roke in noge opešale. Več ni mogel ubogi Lupolov po stermih pečinah plezati, več ni bil zmožen loka napenjati; moral je toraj seči po zadnjih novcih, katere si je bil pridobil za prodane kože divjih živali. Pa to ni dolgo trajalo. Novci so
jeli pohajati, pomankanje se je približevalo, — a pomoči nikjer. Ko ubogim starišem ni bilo več mogoče prikrivati svojej hčerki njih žalostnega stanu, pokliče mati nekega dne Ivano k sebi in jej reče: „Ljuba moja Ivana! Oče je popolnoma oslabel in ne more več plaziti se po stermih pečinah, da bi nam pre-skerbel potrebnega živeža, a zaslužka ni nikjer, niti pomoči. Prihranjeni novci bodo kmalu pošli, in potem se nas Bog usmili ! Kako se bomo preživeli ? Moj Bog! to me skerbi dan in noč. — Ivana se tega jako prestraši. V sercé jo je bolelo žalostno stanje njenih starišev. Kakor vsak otrok, ki ima dobro sercé in ljubezen do svojih starišev, tako je tudi ona prosila pomoči ljubega Boga. Vse noči je jokala, molila in prosila nebeškega Očeta tolažbe in usmiljenja, — a vse zastonj. Revščina je prihajala vedno hujša.
Nekega dné, ko je mlada Ivana klečala pred lepo podobo nebeške kraljice in pobožno molila, navdä jo nek notranji pogum in zdelo se jej je, kakor bi slišala glas: „Vstani in pojdi, kamor te jaz popeljem. Očeta in mater bodeš rešila!" —
Ves dan je po tem Ivana premišljevala, kaj bi storila in glej! sklenila je iti v Petrograd, glavno rusko mesto, da bi milega cara prosila rešenja svojim starišem. Kakor je sklenila, tako je tudi storila.
Bilo je zjutraj na vse zgodaj. Na nebu je migljalo tisoč in tisoč zvezdic in bleda luna se je ravno potàpljala za gorami. Lupolov in njegova sopruga sta še sladko spala v svojej sobi. Ivana tiho vstane in gre polagoma iz sobe. Nihče je ni videl. — Ko se lepo Bogu priporoči, ozrè se še okoli lesene koče svojih ubogih starišev, poslovi se v duhu od mirno spečega očeta in matere, in — odide.
Ko se Lupolov zjutraj probudi, vstane in gre po navadi v Ivanino sobo. Ivanina postelja je bila prazna; ali oče si je mislil, da je Ivana berž ko ne v kuhinji, ali pri kakem drugem nujnem opravilu. Ko je pa vendar dolgo ni bilo nazaj, začelo je dobrega očeta skerbeti. Kliče jo po imenu, ali Ivana se ne oglasi. Strah ga izpreletava in skerbno poprašuje svojo ljubljeno soprugo po hčerki; pa tudi ona ne vé ničesar. Zdaj je bila žalost v hiši. Oba jo kličeta, iščeta — pa ni je. „O ljubi Bog! hudo se nama že tako godi in zdaj še najinega edinega veselja, najine ljube Ivane ni. O kje si Ivana, kje si?" zdihujeta oče in mati. Iščeta jo na vse strani in poprašujeta, pa nihče ne vé o njej povedati. Še le zvečer se poverneta oče in mati žalostna iu s težkim sercem do-móv brez tolažbe, brez Ivane. V sobo stopivša zagledata na mizi majhen list papirja, katerega sta bila zjutraj prezerla. Urno ga Lupolov razvije in bere:
Dragi oče, draga mati!
Ne prestrašita se, ko me ne najdeta zjutraj med Vama; pa tudi ne skerbita preveč za mé. — Vajino dete spremljajo angelji, ker gre Vama rešenja iskat. Z Bogom!
Vaša hčerka
Ivana.
Še le zdaj se je Lupolov malo potolažil. Ves truden se vleže po večerji V posteljo in zaspi.	__________
Obernimo se zdaj nekoliko k našej Ivani. S terdnim zaupanjem v Boga in njegovo pomoč nastopila je težavui in daljni pot v Petrograd, glavno rusko mesto. Od velikega mraza se je tresla uboga deklica in pri milodaruib ljudéh je prosila kruha in prenočišča. Usmiljeni ljudje so jo povsod radi sprejemali in jej dajali živeža; ona jim je pa v zahvalo zapela pesmico, v katerej je naznanjala namen svojega potovanja. Pela je : Iz Sibirije potujem	Oče moj in moja mati	Cara milega prositi
Mlada, revna deklica ;	Sta že stara in slaba,	Hočem solznimi očmi,
Prosim vas v imenu božjem Da iz snžnosti ju rešim,	Naj se starišev usmili,
Dajte meni kruheka.	V Petrograd grem deklica. Ki žive v Sibiriji.
Tako prepevaje je hodila Ivaua mnogo mnogo dni, predno je prišla v rusko glavno mesto. V Petrograd prišedšo začelo je skerbeti, kedó jo bode sprejel in pripeljal do carovega prestola. Boječe se je bližala k carskej palači, a naposled pride vendar srečno na carski dvor. Tu je obstala, ker si ni upala dalje, pa tudi ni znala kam. In kedó bi jo tudi pustil v tako slabej obleki pred mogočnega ruskega vladarja! — Ni vedela kaj bi storila. Že skorej celo uro je stala tukaj. Nihče memoidoČih je ui hotel pogledati.
Zdaj pride iz krasnega verta zalo oblečena gospa; bila je Federovna, mati ruskega cara. Ko ugleda jokajočo našo Ivano, stopi bližej k njej in jo prav prijazno popraša : „Kaj se jokaš deklica? Ali ti je kedó kaj žalega storil ?" Ivana pade na koleni, vzdigne roki k višku iu prosi: „Milostiva gospä! Usmilite se mene, uboge sirote, iu peljite me k mogočnemu caru. Prositi ga hočem prostosti svojim starišem, kateri v velikej revščini iu terpljenji živč kot pregnanci v merzlej Sibiriji. Nikjer nimajo nobene pomoči. Stari so že in onemogli. Le mogočni in dobri car jim more pomagati. Gotovo bode uslišal prošnjo nedolžnega otroka, ki pride tako daleč prositi ga milosti". — „Deklica potolažena bodi ! Tvoja prošnja se ti bode izpolnila. Ljubezen, katero imaš do svojih starišev, hvali te in kaže, da si prav ljubeznjiva in dobra deklica. Blagor starišem, ki imajo takega otroka!" —
Federovna jo sama pelje pred ruskega cara in jej izprosi pomiloščenje Lu-polova. Od otročje ljubezni ves ganjen oberne se car k Ivani in jej reče: „Tvoj oče Lupolov je prost. Dobil bode tudi vsa svoja posestva zopet nazaj v svojo last. Naznani mu to veselo novico in reci mu, uaj se poverne zopet nazaj v Kazan. Tebi pa dobra deklica, ki imaš toliko ljubezni do svojih starišev, da se nisi bala daljnega in težavnega pota iz Sibirije v glavno rusko mesto Petrograd, podarim sto zlatov, to je toliko, kolikor dni si potovala do mojega carskega dvora."
Od veselja se joka Ivana in solzé hvaležnosti jej tečejo po nježnem njenem obrazku. Ko se lepo in spodobno zahvali ruskemu caru in njegovej dobrej materi Federovni za toliko milost, hiti zopet uazaj k svojim starišem. — Koliko veselja so imeli ubogi stariši, ko so Ivano po tako dolgej ločitvi zopet pervikrat objeli, tega moje pero ne more popisati. Od veselja se Lupolov joka, ko sliši besede: ,,0če prost si!" Mati pa objema in poljubuje svojo hčetko, ter se je ne more zadosti nagledati.
Kmalu potem se Lupolov poslovi od puste iu merzle Sibirije ter se zopet naseli na prejšne mesto v lepem in rodovitnem Kazanu, kjer je še mnogo let živel sé svojo soprugo i ti dobro hčerko Ivano. — Ivana pa je bila povsod v velikej česti kot dobra hči i u rešiteljica svojih starišev.
Jezus, prijatelj otrók.
(Po "SeSkefpràvljlcI.)
jagode rudečiti se. Kes jih je bilo vse polno in kmalu jih nabereta polno ko-särico. Potem gresta iz Doljlnove drage gori do starega hrasta, od koder se je daleč videlo po širokem gozdu. „Poglej nù, Janko, ali vidiš tam na onem bèrdu ležati serno? Oj kako lepa žival je to!" zavpije Manca, ko vidi ljubeznjivo žival mirno ležati v travi. Ali predno je Janko mogel pogledati, skoči plaha sema na svoje urne noge in kmalu izgine v goščavi. Žal je bilo séstrici, da bratec ni videl tako lepe in ljubke živalice.
„Ohi5, kaj pa je to? Ali ne slišiš Marica, nekega šumenja, kakor bi nekedó hodil po gozdu?" Komaj Janko to izgovori, kar se prikaže izza bližnjega hrastovega drevesa prelep mlad deček z zlatimi lasci na glavi in sè srebernim pasom opasan. Prijazno se jima nasmehljä, potem ju pa pelje po vsem gozdu in jima imenuje drevesa, zelišča in cvetice, katere vse po imenu pozna. Čez dolgo ju pripelje na lepo zeleno trato, blizu katere bister studenec šumljd. Tù
se vsede ž njima v zeleno travo sredi prekrasnih cvetic Terga jima cvetice in prav prijetno se ž njima igra. Vpraša ju tudi, ako rada molita in svoje stariše rada ubogata. To se vé, da Janko in Marica prikimata.
Ko se je začelo solnce k zatónu nagibati, spomni se Janko materinih besed, da ne smeta predolgo izostati. Težko mu je tako lepega dečka zapustiti. Neznani deček jima pa reče, da je pač že čas domčv se po verniti. Pelje ju še do bistrega studenca, iz katerega potegne dva prelepa kamenčka, ki sta se v solnčnej svitlobi svetila kakor samo čisto zlato ter podari vsakemu enega. Potem se poslovi in hoče oditi. Ali Janko se ne more ločiti od dobrega tovariša, čversto se ga oklene okolu vratu in prosi: „Ostani še tukaj pri nama; ako pa že ravno moraš iti, vzemi tudi mene saboj, vedno hočem biti pri tebi." — Deček z zlatimi lasci in srebernim pasom odgovori: „Zdaj ne moreš iti z manoj; ali čez tri dni se vernem v prelepo svojo domovino, in kmalu potem pridem po tebe." To rekši izgine deček izpred njiju oči.
Ko prideta Janko in Marica domóv, pripovedujeta očetu in materi o neznanem tujem tovärisu, ki je imel zlate lasce in srebern pas. Kažeta tudi svitla kamenčka, katera jima je podaril. Starisi berž spoznajo, da so to dragi žlahni kameni. Čudapolna ta novica raznesla se je kmalu po vsej vasi, in mnogo ljudi je hitelo v gozd, da bi videli dečka, — ali nikjer ga ni bilo več. Mnogi so se tudi zbrali okolu bistrega studenca in so iskali v njem dragih žlahnih kamenov, pa našli so le navadno kamenje. Žalostni so se podali zopet domčv. Janko pa ni mogel pozabiti zalega dečka v gozdu, vedno se je jokal in žaloval po njem. Drugi dan je Janko zbolel in tretji dan je — umeri ! — Oj kako so žalovali dobri stariši, kako je jokala séstrica Marica, ko je Janko s cveticami okinčan ležal na inertvaškem odru. Zvonovi so slovesno zazvonili, in jokajoča bdbica se spomni, da je denes velik praznik: praznik vnebohoda Kristusovega. Na tem so vsi spoznali, da tuji deček v gozdu ni mogel nihče drug biti, nego Jezus sam, nebeški prijatelj nedolžnih otr<5k, ki je Jankota vzel saboj v prelepo svojo domovino. Še sta se jokala oče in mati, jokala se je bäbica, — ali njih solzé so bile zdaj solzé največjega veselja.
Le Marica se ni mogla potolažiti, bila je žalostna in je vedno mislila na svojega bratca Jankota in zalega dečka v gozdu.
T.
Bèzgova pištola.
Koščdkov Lojze je imel veliko veselja z bèzgovimi pištolami. Po vsej vasi je bil na glasu, da on bèzgove pištole najbolje izdeluje.
Le vprašajte Svetinovega Matička, Vraničevega Jožka, Zamudnikovega Tončka, pa tudi Žabarjevega Franceta, vprašajte je, kedó jim je napravil bèzgove pištole? Slišali boste: Nihče drug nego Koščikov Lojze.
Ni ga bilo dneva, da bi ne bil Koščdkov Lojze vsaj petdesetkrat zadel iz svoje pištole v vrata sosedovega skednja.
Očeta so že ušesa bolela od Lojzetovega pokanja, a mati mu ni mogla nikoli zadosti kodelje pripraviti za näboje.
Bilo je neke nedelje po pčludne, da pridejo k Lojzetu sosednji otroci.
Vsakemu je moléla iz žepa — bezgova pištola. Žabarjev France šepne Lojzetu nekaj tiho na uho, a Zamudnikov Tonček pokaže z roko žep iu kmalu je bila vsa družba na Ferlinčevej trati.
Veseli dečki pokajo in se poskušajo, čija pištola dalje pouese.
Vrauičev Jožek je ravno nov niboj žvečil in nekoliko kratov čversto pihnil v svojo pištolo, kar stopi gospod učitelj med njé.
Vsi se prestrašijo ter svoje pištole naglo poskrijejo v žepe ; Koščdkov Lojze jo vtakne celò v rokav, a Vraničev Jožek derži svoj pripravljeni nàboj še med zobmi.
Učitelj videvši, kako so se ga prestrašili, reče jim : „Ne bojte se otroci ! Denes je nedelja, včeraj ste v šoli dobro znali, pa se tudi zdaj slobodno malo poigrate. Nù ker vidim, da imate toliko veselja z bèzgovimi pištolami, povedati vam hočem nekaj, česar menda še ne znate."
Pri teh besedah vzame Francetu pištolo iz žepa, potegne iz nje naboj, in vpraša: „Kaj mislite, otroci, kaj je v pištoli, kedar ova dva nàboja potegnem iz njé?
„Nič! nič!" odgovore vsi enoglasno.
„To ni tako," reče učitelj. „V tej cévi, o katerej pravite, da je prazna, je vendar nekaj — nù, pomislite malo, in povejte, kaj je v cévi?"
Otroci pomišljajo.
„Ali vam nisem že večkrat v šoli pripovedoval o nekej stvari, katera se razprostira po vsej našej zemlji, v katerej mi živimo, in brez katere ne bi mogli živeti niti mi niti živali, pa tudi rastline ne bi mogle rasti?"
„To je zrak" — zavpije veselo Žabarjev Francò.
„Dobro," reče učitelj. „Zrak je tedaj povsod; tudi v najmanjši lukujici je zrak, in nobene stvari ni na svetu, o katerej bi se reklo, da je prazna; kajti vsaka je napolnjena z zrakom. Ako bi zraka ne bilo, niti vi ne bi mogli pokati iz vaših pištol, kajti ravno zrak je, kateri déla, da vaša pištola poči. Glejte, to je pa tako-le: Vi najprej porinete en nàboj v cév, ko je ta nàboj na koncu cévi, potem porinete s to-le paličico tudi drugi nàboj v cév. Med tema dvema nabojema v cévi je pa zrak, katerega vi z drugim nàbojem pritiskate in to tako čversto, da pervi nàboj ne more prevelike sile stisnenega zraka dalje zderžati, in kaj se zgodi? pištola poči, to je, stisneni zrak porine pervi nàboj s tako silo, da prav daleč odleti iz pištole."
Nato učitelj porine paličico v cév in--pok - pištola poči, a otroci
se začno smijati na ves glas.
„Kedar pa hočete, da vam pištola močneje poči, tedaj pihnete v cév, je-li? S pihanjem poženete zrak v cév, a kolikor več zraka je v cévi, toliko večja je sila, katera požene nàboj iz pištole, in toliko močneje tudi poči. Kedar nàboj iz pištole odleti, potem se zopet razširi zrak, ki je bil stisnen, in ravno to naglo širjenje zraka je <5u prask, katerega slišite, kedar s pištolo pokate. Zrak se more tedaj stisniti in razširiti, t. j. zrak je stisen in razširen." Otroci so si vse to prav dobro zapämtili, in so ves pot veselo pokali z učiteljem se domčv vernivši.
Drugi dan je že znala vsa šola, a pozneje tudi vsa vas, da je zrak stisen in razširen, kajti Koščdkov Lojze je to vsakemu prav natanko razlagal, kedar koli je komu kako bèzgovo pištolo narejal.
CBerìfìan.J
Na razpotji.
Stanko, grajskega Osker bnika sin, je bil veri deček. Šola mu je bila perva in največja skerb. V šoli je pazil na vsako besedo gospoda učitelja, in bolj težke reči, da bi jih ne pozabil, zapisoval si je v nalašč zato napravljeno knjižico. Vsako nalogo se je pridno naučil in vsak spis je doma z največjo marljivostjo izdeloval. Iz šole prišedši berž je očetu fcr	in materi rok<5 poljubil,
vsedel se je na mehko klop
in se učil toliko časa, da je prav dobro znal vse, kar je gospod učitelj ukazal se učiti. Nikoli ni šel poprej igrati, predno se ni naučil in napisal nalog. To se vé, da je Stanko v šoli vselej najboljše odgovarjal, kedar ga je učitelj poklical in vprašal. Pač so imeli stariši veliko veselja sè svojim Stankom.
Nekega lepega pomladnjega jutra gre Stanko v šolo. Na razpotji zunaj vasi ga sreča Peharnikov Jarnejče. Ko prideta bližej, jela sta se pogovarjati tako-le:
„Dobro jutro, Stanko!"
„„Dobro jutro, Jarnejče!"".
„Kam greš tako zgodaj, Stanko?"
„„Grem v šolo, čas je že!4"'
„E kaj boš šel v šolo; pojdi rajši z manoj tù sim na levo, šla bova na sosedov travnik. V šoli ni prav nič prijetno, tam je treba le sedeti in učiti se; zunaj na travniku je mnogo prijetnejše! Pojdi tedaj z manoj, igrala se bova."
„„Po pdludne po šoli grem prav rad s taboj ; a zdaj moram v šolo, z Bogom Jarnejče!""
„Zaradi mene le pojdi v šolo, jaz pa ne grem ; ni me bilo včeraj, ne pred-včeraj, pa me tudi denes ne bo!"
Trideset let je minulo, od kar sta se Stanko in Jarnejče tako pogovarjala tam zunaj pred vasjo na razpotji. Takrat je šel Stanko v šolo, a Jarnejče na sosedov travnik. Zdaj čez trideset let pa vidimo zunaj na razpotji stati človeka, slabo oblečenega in bledega. Bila je huda ostra zima, in mraz je pritiskal, da je bilo joj. Ubožnemu človeku zunaj na razpotji se vidi, da ga hudo zebe. Ne pomišlja se dolgo in naravnost jo vdari na desno proti vasi. Koj pri vhodu sta stali dve visoki beli hiši. Bil je na desno farovž, na levo šola. Naš siromak oberne se na desno. Stopi v vežo in poterka na vrata. Vrata se odprd in gospod župnik stopi iz sobe. Slišal se je naslednji razgovor:
„Dober dan, gospod župnik!"
m»
Bog ga daj, ljubi moj !"" „Oj dobri gospod, usmilite se mena, ubogega siromaka!" ,,„S čim bi radi, da vam postrežem?""
„Gospod, prosim vas, če imate kaj dela; lačeu sem, nimam uič jesti, pa tudi zebe me pri tako budem mrazu. Rad bi si kaj zaslužil." ,,„S kakošnim delom se pa pečate?""
„Drugega ne znam nego derva sekati, kajti drugega se nisem nič naučil." Župnik pogleda ubogemu človeku bolj natanko v obraz in nekako znan se mu dozdeva.
„„Ali niste vi Peharnikov Jarnej, tukaj iz bližnje vasi?"" vpraša ga župnik. „Dà, dà, jaz sem in nihče drugi," odgovori siromak. „,,0 tako pa le pojdite z manoj v sobo, zunaj je mraz."" Obedva odideta v sobo, in vrata se zopet zaprò. Ubogi Peharnikov Jarnej v tem trenotku ni vedel, kedó je ta prijazni gospod župnik, a vi otroci lehko berž uganete, da nihče drugi nego nekedanji Stanko, grajskega oskerbnika sin. Resnične so besede, ki je poje domači naš pesnik:
Lenega čaka
Stergan rokav, Pal'ca beraška Prazen bokal.
Studenec.
Trije popotniki sestanejo se pri nekem studencu. Pervi je bil rokodelec, drugi je bil prileten starček, tretji je bil pastir, ki je na bližnjej livadi ovce pasel. — Verh studenca so bile v kamen vrezane ove besede: „Vzemite si mene v zgled."
Popotniki ogasivši si žejo z bistro in hladno vodo premišljajo, kaj bi pomenil ta napis.
Rokodelec izpregovori pervi in reče: „Voda iz studenca se neprenehoma razliva in teče po neizmernem prostoru; v daljnem svojem teku pobira tudi potoke in manjše reke, da naredi, svoje delo izveršivši, veliko in mogočno reko. Besede nad studencem tedaj poménijo, da moramo neprestano in neutrudljivo delati, ter si tako bogastva pridobivati."
Na to povzame starček besedo in pravi: „Meni se pa dozdeva, da napis vse kaj drugega pomeni. Studenec namreč sè svojo bistro in hladno vodo krepcà vsakaterega človeka, ki žejen tù sim pride. Napis tedaj pomeni, da moramo vsakemu človeku dobri in koristni biti."
Pastir na vse to ne odgovori ničesar; gleda napis in molči. Ko ga pa ona dva vprašata, kako si on tolmači besede, ki stoje zapisane nad studencem, pové jima svoje mnenje tako-le: „Voda, naj si bode iz katerega koli studenca, nič ni vredna, ako ni čista. Ako je voda blatna in kalna, studi se vsakemu, še živina je neče piti. Kedčr tedaj hoče, da bode spoštovan, čist in snažen mora biti."
Janko Tomič,
Žalosten konec neumne šale.
Kako nespametno in škodljivo je druge strašiti, o tem ste gotovo slišali že mnogo primerov. Tudi jaz vam jih bi lehko povedal precej lepo število. Poslušajte, povedati vam hočem samo to, kaj se j e zgodilo enkrat nekemu dijaku.
V nekem velikem mestu živel je čevljar, s katerim so dijaki, ki so v on-dotne višje šole hodili, radi šale uganjali. Tudi čevljar je imel prejšna leta nekoliko dijakov v svojem stanovanji, kateri mu so radi dovolili, daje včasih njihove šolske knjige prebiral. Iz teh dijaških knjig si je ubogi čevljar pridobil nekoliko plitvega znanja, s katerim se je potem, če je bil v kakej veselej družbi, rad pobahal. Vtikal se je v razgovore, katerih ni skorej nič razumil, a to le zaradi tega, da bi si ljudje mislili, Bog si ga vedi, kako učena glava je naš čevljar. To se vé, da je dostikrat povedal kaj tako neumnega, da se mu je vse smijalo. Večkrat bi se mu bilo lehko reklo: „Čevljar! slišal si nekje uro biti, a vendar ne veš koliko je ura!"
Dijaki so imeli posebno veselje ž njim. Vse, kar jim je modroval in pripovedoval, bilo je neumno. A ravno tem njegovim neumnostim so se dostikrat do sitega nasmijali in se ž njim prav dobro zabavljali.
Vsak dan je moral čevljar v družbo veselih dijakov, da jim je kratek čas delal. Se vé, da si je čevljar dijaška povabila štel v veliko čest, ker si je mislil, da ga dijaki med sé vabijo le zaradi njegove modrosti in učenosti. Dobival je jedi in pijače zastonj, tudi novcev, kedar mu jih je bilo treba, čeravno jih ni nikoli povernil; dà, še celò čevljev ni hotel zauje zakerpati.
Ta čudni možiček bahal in hvalil se je najrajše sè svojo pogumnostjo in nevstrašenostjo. Večkrat je rekel: „Naj se mi zgodi kar koli hoče, jaz se ne ustrašim; pa ga tudi ni strahu na svetu, da bi se ga jaz bal!"
To njegovo večkratno bahanje in hvalisanje napeljalo je nekatere dijake, da so ga hoteli izkušati. Eden izmed njih se naredi bolnega, in res se jim posreči, da jim čevljarček to izmišljeno laž verjame. Nazadnje se je reklo, da je bolni dijak umeri, in vprašajo čevljarja, ako bi se pač on upal pervo noč čuvati merliča.
„Zakaj pa ne!" reče čevljar. „Samo to se mi bi moralo dovoliti, da bi smel kerpati ali šivati čuvaje merliča."
To se mu dovoli, in čevljar pride prav natanko ob določenej uri k merliču v sobo.
Merlič je ležal na slamnici v postelji, in je imel slamnato podzglavje.
Čevljar se vsede in začne svoje delo, berž ko so odšli prijatelji mertvega dijaka, ki so njega pričakovali.
Ravno je hotel čevljar, da bi s kladivom potolkel šiv na svojih škornjah, katere je popravljal, kar udari ura — in na videz mertvi dijak se začne kakor na dano znamenje malo po malo vzdigati, odmakne odejo in uprè čversto svoje oči v ubogega čevljarja. Ali ta se ni dolgo pomišljal. Naglo zamahne s kladivom rekoč: „Ej siromak mertvi! kaj neki iščeš med živimi? Proč s taboj ; ti več ne spadaš med nas!" — pri teh besedah udari z vso močjo po glavi nesrečnega dijaka, kateri brez vse zavesti pade zopet nazaj na slamnico. Potem nadaljuje pogumni čevljar zopet svoje delo, kakor bi se ne bilo prav nič hudega zgodilo.
V tem hipu priderejo dijaki skozi vrata. Zuuaj pri ključanici so videli, kaj se je zgodilo z ubogim dijakom.
„Nesrečnež, kaj si storil!" vpijejo od vseh strani. Potem tekó k postelji nesrečnega dijaka, pa nobenega znamenja kakega življenja ni bilo več v njem.
Malo besedi je bilo zadosti, da izve čevljar kaka nesreča se je zgodila vsled majhne šale, ki si jo je ubogi dijak bil izmislil. Berž pokličejo zdravnika; ali česar so se vsi bali, vresničilo se je, to je: mlad in lep dijak je bil zares m er te v!
Kaj je zdaj pomagalo vse upitje in žalovanje. Nesreča se je zgodila, in nič se ni dalo več izpremeniti. Nesrečni udarec izpremenil je nepravega merliča v pravega, a namenlvauo šalo — v najbritkejšo in najžalostuejšo igro.
Pač žalosten konec neumne in nepremišljene šale!
Poveršje zemlje in morja.
Večjidel Zemljinega poveršja pokriva voda, in le nekoliko več od četertega dela je suha zemlja ali köpno. Suha zemlja se deli na pet delov, ki se imenujejo: Evropa, Azija, Afrika, Amerika in Avstralija. Pervi trije se imenujejo stari svet, druga dva novi svet, ker sta bila še le v poslednjih časih najdena.
Da si poočitujemo, kakošno je poveršje zemlje, narejamo umetne Zemljine krogle iz lesa ali iz terdega papirja, na katere narišemo dežele, morja in druge stvari, ki so na zemlji. Taka krogla se imenuje globus. Na globusu lehko vidite, kateri deli na poveršji zemlje so suha zemlja, kateri so voda, kateri deli se skupaj de^é in kateri so närazen. Pobarvani deli so suha zemlja, beli pa voda.
Na globusu najdete najpred majhen del, v katerem mi prebivamo, namreč v Evropi. Skorej v sredi Evrope je avstrijsko cesarstvo, uaša domovina. Na vzhodu od Evrope je Azija, največji del sveta. V Aziji so prebivali pervi ljudjé, od tod se je razširil človeški rod na druge kraje po svetu ; tam so živeli pobožni očaki, katere je Bog izvolil, da se je ohranila prava vera; tam so pripravljali proroki Zveličarju pot, tam se je prikazal sam sin božji, učil je, terpel, umeri za grehe sveta in ustanovil svojo sveto cerkev, da se kraljestvo božje po svetu razširja. — Proti jugu od nas je Afrika, kjer so velike puščave. Najrodovitnejša dežela v tem delu je Egipt. — Proti zahodu od Evrope, na drugej strani sveta je Amerika, katero je najdel Krištof Kolumb 1492. leta; tam sta dve veliki deželi, kateri skupaj veže ožina. — Na jugu od Azije proti Ameriki je mnogo večjih ali manjših otokov, katere so znajdli v najpoznejšem času; imenujejo so peti del sveta ali Avstralija.
Med temi deli vidimo na globusu prav velike prazne prostore; te nam pa predstavljajo različna morja. Evropi na severu je severno ledeno morje; Afriki na jugu je južno ledeno morje. Imenujemo pa te vode ledeno morje, ker je v teh krajih tak mraz, da je morje večjidel vse leto zamerznjeno. Med Evropo in Ameriko je atlantiško morje. Aziji na jugu je indiško morje. Po tem morji pridejo barke, katere nam kavo in različne dišave prinesó iz Indije.
Te barke jadrajo okoli Afrike in pridejo potem v atlantiško morje. To je v zvezi sè sredozemskim morjem, katero je v sredi med Evropo, Afriko in Azijo. Jadransko morje, katero se razprostira od Benetk do Tersta in nekaj našega cesarstva zaliva, je del sredozemskega morja. — Sedaj je pa še prav veliko morje med Azijo, Avstralijo in Ameriko; imenuje se veliki ocean ali tiho morje. — Otroci! vzemite globus v roke in poiščite vse to, kar vam sem tukaj omenil.
Bohinjsko jezero.
Predno si pa jezero bolj natanko ogledamo, treba vam je povedati najprej pot, po katerem se pride do njega. Poslušajte tedaj, in zapomnite si dobro, kar vam bodem povedal.
Triglav, ki vam je znan kot najvišja jugoslovenska gora, stoji na meji kranjske in goriške dežele. Na južnem podnožji tega ,sivega poglavarja kranjskih snežuikov' razprostira se globoka bohinjska dolina od vzhoda do zahoda, ki se deli v spodnjo in goren jo dolino. Dolini sta ločeni po stermem nevisokem hribovji; kjer se pa sprimeti, tam je začetek bohinjskega jezera, katero je po legi prav za prav nadaljevanje gorenje doline. Iz njega teče bohinjska Sava po spodnjej dolini proti vzhodu. Sava vam kaže pot k jezeru, do katerega se z vozom nikoder drugod priti ne more, nego ravno skozi nižave, katere si je Sava proderla v svojem tisočletnem teku.
Iz slovečega Bleda, kinča naše slovenske zemlje in veselja popotnikov iz vseh krajev omikanega svetä, pelje v Bohinj samo ena cesta, ki gre pervič visoko nad strugo zelene Save skozi prav čedno vas ,bohinjsko Belo', potem se pa oberne navzdol in pelje skozi loge in polja proti savskemu bregu pri vasi Obernje. Zdaj se gre skozi ozko dolinico tik Save; na obeh stranéh ceste in Save nakopičeno je povsod stermo skalovje. Sava se klaverno obrača iz kotla v kotel, od ene do druge strani dolinice in tako nevoljno izpodkopuje staro sivo skalovje. Dalje se gre med poljem in gozdom proti tako imenovanej ,ubitej vodi'. Zdaj
se dolina širi bolj in bolj, iu kmalu pridete v lepo ,bistriško vas', ki ima već hiš, kakor marsikatero slovensko mestice; poglavitna vas je v spodnjej dolini. Tù se popotniki navadno nekoliko okrepčajo in pripravijo za daljno popotovanje.
Ud Bistrice do jezera vije se pot še kako dobro uro po zalem polji, po travnikih in pustih pašnikih skozi in mimo šest lepih in čednih vasi. Cesta je večjidel ravna, okolica prav kratkočasna. Tako se pripeljete do jezera, katerega podobo imate denes pred saboj.
Stopite zdaj malo na most, pod katerim bohinjska Sava od jezera slovó jemlje, in poglejte čez čudno planjavo. Jezero je videti nekako ostro resnobno, mirno je, in skorej bi rekel — mertvo. Černosive stermine na obéh stranéh ili v zatišji jezera delajo sè svojimi sencami, da je jezero videti černozeleno. Samota vlada krog in krog; tù ni slišati drugega nego šumenje Save in valóv, pa tudi ni videti razun dveh cerkvic skoraj nobenega drugega človeškega prebivališča.
Jezero je dolgo pet četert ure, široko je do pol ure vožnje in globoko do 70 sežnjev. Vleče se od vzhoda proti zaliódu ; na južnej in severnej strani sega prav do gora. Na vzhodujej strani se razprostira dobro obdelana dolina. — Na onej strani, kjer se bohinjska Sava iz jezera izliva, stoji cerkev sv. Janeza, ki je najstarejša vsega Bohinja in je zidana v poznogotiškem slogu. Majhna je sicer, pa znotraj precej čedna, oltarji imajo lepe stare slike. Na deski za véli-kim oltarjem vidi se med mnozimi napisi tudi lastnoročni napis Valentina Vodnika, buditelja slovenskega naroda. — To cerkvico vidite na podobi.
Zunaj na bregu na levej strani jezera v popolnej samoti stoji cerkev sv. Duha. Mnogo tednov je v letu, da zvonikar poludne zvoni samo sebi in svojej družini; mnogo je tudi takih zimskih tednov, da solnce ne posije pred njegov prag, in ne čuje drugega okoli svojega doma nego veršenje burje, pokanje jezerskega ledu in gromenje gorskih plazóv. Pa ravno v ta kraj, ki človeka sili biti puščavnik in premišljati stvarnikovo vsemogočnost, katero tako veličastno vidi okoli sebe, postavili so naši pradedi cerkev sv. Duha. Od tukaj se pride v četeit uri mimo predgorja ,Naklega', to je na tisti kraj, kjer je imeniten jék. Ako glasno zavpiješ, poverne se ti glas vsaj sedemkrat ; ako pa ustreliš iz puške, slišal boš pokov brez števila, ki se kmalu združijo v nepretergano glasno bobnenje. Lepó se razlega jék samo pred poludne, po póludne pa je večjidel vetrovno, in to vzame jéku vso moč. — Pravijo, da je ovi del jezera najbolj divji. Od daleč se sliši votlo bobnenje Savice; na treh stranéh pa so velikanske gorske stermine. Nekatere izmed njih pokriva sneg leto za letom. Orjaške stene, ki zijajo človeku nasproti, vse so temno sive in večjidel gole. Mnogoverstne so podobe razdjanih skal, globokih prepadov, šterlečih verhov in širokih dere, v katerih se pogostoma vidijo ledeni sledovi zimskih plazóv.
Naj vam povem še eno pravljico, ki je menda edina o bohinjskem jezeru. „Prebival je poleg jezera oglar, ki je bil tako pošten, da ga neki večer obišče podlesni mož ali podlesnjak. Oglar si je kuhal ravno žgance za večerjo. Pod-lesnjak pa je bil lačen in oglarju pojé vse žgance. Oglar se zboji tako imenitnega gospoda, kosmatega divjega moža, in se kar nič ne pritoži, da je prišel ob večerjo. Divji mož pa je bil večerje tako vesel, da oglarju obljubi, osrečiti ga za vse žive dni iu ga celò obogatiti, ako le poprej povodnega moža ali povod-njaka premaga, s katerim se mora ravno zdaj bojevati. Eeče oglarju, da naj gre ž njim, ter mu pové: Ako se na jezero pokažejo bele pène, tedaj je umor-
jen povodni mož, in to poméni srečo za oglarja; ako se pa prikažejo rudeče pene, tedaj je umorjen podlesni mož, in oglar naj zbeži, da tudi njega gorjé ne zadene. Prišla sta k jezeru, in podlesnjak se zapodi vanje; pa kmalu se verh vode pokažejo rudeče pène. Oglar je od žalosti ostermel in ni precej pobegnil. Kar začne voda veršeti, peniti se in k višku rasti. Oglar se prestraši, teče kolikor more, pa voda mu je bila za petami, da jih je komaj odnesel, ter veliko sveta se je za njim pogreznilo v globočino. Od tega večera, in to je že dolgo, ne godi se oglarjem kaj dobro; pa tudi ribiči niso bili srečni, ker ribe nimajo več take cene, kakor njega dni, ko so se ljudje bolj postili."
Frtr®l©ptia@«iit®r®iMisl0) pije*
VII. D e ž.
Vsak, tudi najmanjši otrok vé, da dež iz oblakov pada. Kako se pa to godi, gotovo bi tudi vi tega ne znali, ako bi ne bili slišali, kar vam sem zadnjikrat o oblakih pripovédal. Kako se tedaj naredi dež, in zakaj dež iz oblakov pada, sprevideli boste takój.
Iz ravno istih vzrokov, iz katerih se naredi megla in oblaki, naredi se tudi dež, ako so namreč ovi vzroki večji in močnejši. Vsaj tudi oblak v začetku ni velik, ali počasi postaja vse večji in temnejši, pa nazadnje padajo iz njega prave vodene kapljice. Kavno taka je z meglo. Ako se počasi pomnožuje para, se kapljice, katere so v njej, tako povekšajo, da so čedalje večje, in vidimo je, kako padajo na zemljo. Pravimo, da dež persi. Ova verst dežjd se od navadnega le v tem loči, da se naredi blizu naše zemlje; oblaki tedaj niso nad nami, ampak le okolu nas. Pri navadnem dežji so kapljice tudi prav majhne, dokler so še visoko nad nami; nù, padäje na zemljo, povekšavajo se bolj in bolj ; ove kapljice so pa tudi hladnejše nego zrak, kateri je pod njimi, zaradi tega razhladijo paro v zraku, in to stori, da se para zgosti in v kapljice izpremeni. Ove kapljice se s prejšnjimi kapljicami združijo in večkrat prav debele na zemljo padajo.
Po nekaterih krajih svetä dež bolj pogostoma pada kakor po drugih. Pri nas je v tej zadevi različno. Ako bi radi znali, kolikokrat pri nas na leto povprek dežuje, vam pa hočem povedati. Ljudje, ki so na to pazili, preračunih so, da pri nas 80krat na leto in dan dežuje. Kar se časa tiče, ob katerem najraje dežuje, pravijo, da je mesec junij, v katerem nas gospod dež najmanj 6krat obišče.
Da se dež naredi, zadosti sta dva protivna, dovolj vlažna, a neenako gorka vetrova. Od hladnega vetra razhladi se tudi gorki veter, a para, katera je v njem, nabere se v kapljice, ter se v oblake izpremeni, iz katerih potem dežuje
Ko bi bil eden izmed teh vetrov mnogo hladnejši od drugega, in bi se obedva vetrova naglo pomešala, recimo, ko bi visoko v zraku merzli sever po močnem jugu udrihal, pripetilo se bi, da bi prav iz jasnega neba deževalo. Para, katera se namreč naglo ohladi, se tudi naglo stisne in zgosti, pa se takoj v velike kapljice izpremeni, katere padajo pod imenom dežja doli na zemljo. V tem slučaji tedaj ni najpoprej onih prav drobnih kapljic, katere se v zraku vzderžujejo, in katerim mi, kedar je blizu vidimo, megla, a kedar smo daleč od njih oblaki pravimo. In glejte, vendar le dežuje, akoravno ni onih kapljic !
Mar ni to posebna uaturna prikazen? Dà, prav posebna prikazen je to, a čudež pa vendar ni, ker v naravi ni nikoli čudežev.
Nii, ker gotovo radi o dežji berete, povedati vam hočem še nekaj.
Ako je kedč izmed vas pazljivo gledal, kaj se vse v naravi godi, gotovo je večkrat že opazil rudeče kapljice na listji dreves in na stenah hiš, pa se je tudi nemalo zavzel, ko je videl rudeče poveršje na malih vodah. To so, kaj ne da, sami čudeži za vas. Pa še kedar kervavi dež pada! Takrat pa le vsi povprek bežite, ker takoj za vami je vojska in kervavi dež poméni kri, katera bode iz vas tekla.
To bi zares bile strašne reči, ako bi le kaj resnice bilo v njih; pa so le prazne kvante, katere sem slišal od starih bab, pred katerimi sem se nekedaj od strahu ves tresel.
Kervavega dežja nikoli nikjer ni, pa ga tudi nikoli ne bo. Rudeče kapljice, katere res sìm ter tjà lehko uajdete, pridejo od majhnih mlađih metuljev, gosenic in drugih žužkov, kedar se izmečejo. Tudi bčele včasih, kedar prvič rojijo, izpuščajo iz sebe rudečega blata toliko, da se prikaže rudeč dež in po njem se rudečijo vodé. Kar se pa tiče rudeče vode v jezerih iu bajerjih, pride od tod, ker so pod njo raznoverstne rastline, pa tudi rudeče, tako majhne živalice, da je posamezne komaj vidimo. Ako se pa mnogo takih malih živalic zbere, poveršje vode od njih rudeče postane.
Dogodilo sr je pa že res, da so bile deževne kapljice rudečkaste, ali zaradi tega vendar niso bile kervave in tudi prav nič čez naravnega ne pomenijo. Vsaj dobro veste, da veter vsakoverstne reči k višku odnaša. A kedar je med takimi rečmi, ki je veter odpiha, tudi rudečega pralni, se prav lehko dogodi, da je tudi deževna kapljica, v katero se tak prah pomeša, rudeč a. Po tem takem ima rudeča barva, ki se nahaja v dežji, trojni izvir: ali pride od drobnih sè samim očesom nevidljivih živalic, rastlinic ali pa iz perstenega prahu.
Nù vse to še precej lehko zapopadete, ali kaj boste rekli, ako vam povem, da z dežjem vred tudi zelene žabe izpod neba padajo?
Za raz j asn e uje tega vam je dovolj, ako veste, da vse te živalice ravno ob burji pri lepem poletnem dnevu hitro iz svojih kotičev pridejo; vse drugo lehko sami uganete.
Kaj ne, da so prečudna pota, po katerih se razodeva vsemogočnost božja? Kratkovidni človek pa ima dokaj težav, predno pride do pravega spoznanja; a roka, ki nas pelje do tega spoznanja, je nauk. Zatorej učite se pridno, da boste potem mogli ločiti pravo od napačnega!
Lj. T.
Razne stvari.
Drobtine.
(Čudni ljudje.) V knjigah u-čenega naravopisca Humboldta je med drugim tudi to zapisano, da so našli, v Ameriki blizu vode Orinoko celò take ljudi, ki so zemljo jedli, in sicer tako imenovano üovko. Ti ljudje se imenujejo Otomani. — Nù od onega časa, ko je Humboldt potoval po daljnej Ameriki, preteklo je že mnogo let, pa so zdaj tudi tam ljudje gotovo pametnejši postali; a čudno je vendar vsa-kako, da so bili kedaj ljudje, kateri so zemljo jedli. Ako jo znabiti še jedó, na zdravje jim bila!
(Razgovor sè samimi samoglasniki.) V nekej škotskej pro-dajalnici za suknò sta se pogovarjala kupec in prodajalec prav ob kratkem tako-le: „Volna?" — „Dà, volna." — „Vse volna?" — „Dà, vse volna." — „Vse ena volna?" — Dà, dà, vse ena volna." — Ta razgovor se glasi v škotskem narečji tako-le: 'oo?' — 'i oo.' — 'au oo?' — 'i, au oo.' — 'au ae oo?' — 'oo i, au ae oo.' — Po našem se to izgovarja: „u?" — „aj, u." — „g u?" — „aj, è u." - „è e u?" — „u aj, è e u." —
Kratkoòasnice.
* Neka mati je imela sina, ki je bil pravi butec. Nekega dné mu reče, naj gre k svojej knmici (botri). „To bi bilo vse lepo," odgovori sin, „ali povejte mi vendar, kaj hočem reči, kedar tja pridem?" — „Reci tako-le: Zelò me veseli, da vas vidim zdravo; potem pa že beseda besedo prinese" — reče mu mati. Sin odide in svojej knmici zares tako-le reče: „Zelò me ve-
seli, da ste zdravi, potem pa že beseda besedo prinese."
*	Učitelj vpraša učenca: „Ali veš kako dolgo sta bila perva človeka v raji ?" Učenec naglo odgovori : „Tako dolgo, dokler ni bilo sadje zrelo."
*	Dva popotnika prenočita v mestu. Kerčmar ni imel več nego eno samo posteljo prazno. Gresta tedaj obe-dva v eno posteljo. Med drugim se pogovarjata to-le: „Kedor izmed naju bode pervi zaspal, ta bode drugemu plačal jutri zajuterk." Stava obvelja. Potem kramljata še dalje. Naenkrat pa eden utihne. Drugi bojé se, da ne bi zgubil stave, zdaj še bolj na glas govori. Zdajci pa ga ta, ki je bil utihnil, zgrabi za ušesi in ga prav močno poruka. Potem pa zopet mirno dalje leži. Ker je pa muhasti popotnik svojega tovariša vendar malo preveč po-tipal za ušesi, zato začne uni prav hudo upiti in razsajati. Prekanjeni popotnik se potem oglasi in pravi: „Da bi te pès! zbudil si me iz sladkih sanj sè svojim neumnim kričanjem!" Tovariš ga vpraša na to. „Ako si spal, pa povej, kaj se ti je sanjalo?" Popotnik reče: „Sanjalo se mi je, da sem se z nekim človekom kregal, ter sem ga naposled prav dobro za ušesi stresel." Tako je dobil ta prekanjenec stavo, in tovariš mu mora drugi dan plačati kavo.
*	V nekej kerčmi se kmetski fantje do dobrega stepò. Eden izmed njih je dobil veliko rano v glavo. Ko pride zdravnik, da bi pogledal, ako so tudi možgani kaj terpeli, reče mu kmetski fante: „Nù, možgani niso nič terpeli, kajti ko bi jaz imel kaj mož-gan, bi gotovo ne bil šel v pretep."
<
Pametnioe.
*	Žertvuj se milej domovini, pa bodeš vekomaj živel!
*	Kolikorkrat prideš domov, tolikokrat pozdravi stariše in poljubi jim roko.
*	Druži se zmèrom le z onim, ki je v vsem dober !
*	Imej zmérom dobro in mirno vest, pa bodi prepričan, da si zares dober otrok.
*	Ne imenuj človeka srečnega, predno ne vidiš njegovega konca.
*	Narava in vse, kar vidimo v njej, sola je čiste resnice.
*	Mnogo je reči na svetu, katere se lehko odpuste, a pozabiti jih ni mogoče nikoli.
Naloga sè številkami.
(Priobčila Kat. Groser.)
1236 varuje siromaka pred dežjem in vročino; 12767 rudeče nogavice nosi ; 234 nad otroci veselje uživa; 7456 mnogo preterpi; 761 nazaj hodi; 7216 pridno dela; 57436 je platnena; 12563 železo kuje; 452 imenujemo pervo mat.er; 1636 je ostudna žival; 25367 drobnico pase; 5476 je k zveličanju potrebna; 2763 njivo orje; 72567 po svetu mnogo škode napravi; 17656 je zelo koristna domača žival; 17636 je na želji prav dobra jed; 127 v cerkvi nad vratmi svoje mesto ima; 3475 se po prahu zvija; J47JU5 je reka na Dolenjskem ; 172167. černa in gerda je ti ca; 5473 gre k studencu, dokler se ne ubije; 1234567 po vsem svetu je znan zaradi kupčije.
Računska naloga.
(Priobčil M. Bartol.)
Mislim si tri brojno število, katerega povprečni znesek je 17. Ako tribrojno število tako oberneš, da pridejo stotice na mesto jédnic in jédnice na mesto stotic, dobiš število, ki je 2a 297 manje od pervot-nega števila; ako pa j ed nice postaviš pred stotice, dubiš število, ki je za 261 manje od pervotnega števila. Ugani tedaj tribrojno število, katero si mislim in katerega povprečni znesek je 17!
Besédna zastavica.
(Priobčil F. Seigeršmia.)
.........pomisli
kaj storiš j da.
(Rešitev in imena rešilcev v prihodnjem listu.)	___
Rešitev naloge sè številkami v 6. listu „Verteca."
Tako-le : 13 7
2O je znesek.
Prav jo je rešil: Gospod Janez Švajger v Starem tergu p. Loža.
Slovstvene novice.
V zadnjem listu smo omenili, da j« začel v Zagrebu izhajati „Ber šl,i an," list s podobami za hervaško mladino. Pervi zvezek, ki ima 64 strani, prišel nam je te dni v roke. Prav čeden je, ima 7 ličnih podobic, (nekatere iz našega „Verteca") in mnogo jako zanimivega berila. Za poskušnjo prinesel je denašnji „Vertec" tudi eno povest v slovens-kej prestavi, in tako bomo tudi vprihodnje še nadaljevali, vsaj smo si s Hervati v najbližjem rodu. Dobro in koristilo bi bilo, ako bi tudi naša slovenska mladina segala po hervaških knjižicah, ki so v lehko umevnem jeziku pisane, ter se tako počasi vadila tudi hervaščine. „BèrSljan" je v ta namen kakor navlašč. Cena mu je prav nizka; velja za 5 zvezkov s poštnino vred 1 gld. 10 kr.; posamezni zvezki se dobe po 25 kr. Naročnino prejema knjigoteržec Lav. Hartman v Zagrebu.
LISTNICA. Gg. J. B. v R. : Vaša skakalnica se na pervi pogled ugane, ker je „Popotnikova pesem" že preveč znana. Pošljite nam raje kaj druzega. Da ste nam zdravi! — J. Z. v B.: Sčasoma se nekoliko porabi. — Dr. L. v G.: 1 gld. 30 kr. kot naročnino za ljudsko šolo v Dornbergu smo prejeli. Sprejmite naš serčeu pozdrav! — A. X. žup. v Cerkovcah : Naročnino hvaležno prejeli. Ko bi naš „Vcitec" mnogo tako verlih podpornikov imel, kakor ste Vi, lehko bi še več gradiva donašal, kakor mu je to dosihdob mogoče. — Čitalnica v Idriji : Naročnino hvaležno prejeli. — J. K. za zdaj v il. 15. : Naročnino prejeli. — Čitalnica v Gorici: Naročnino prejeli. — Čitaonica v I Karlovcu: l'redplatu 1 fr. 30 novč. primismo.
ffif*" Meuiiinjciiiii ihta je priinzeiiii tiiuiiiialaa (iriloj;«. ""3HC5
Izdatelj, založnik in vredni k Ivan Tomšič. — Tisk Egerjev v Ljubljani.
DAMICI.
v
C / •	O&.SeUna.) y .
■)r Miije,	>cJezu-
mi^ y^W l'i k J
r	J^, -v
t/"


J^e x^^iixty--'-ó^ot^n- -n-ccfiso- — -tü-',	xttizlužici-x.ór
91 Ji in; Ji^iyiii fi/ Ju h
S


-tf-d -tti^t fói	- eoe-	r<e-..fev*T>€" .
étéy r IPecfec Jtt-v-. é. *rtux*i /07.
KRESNICA.
lese €c-:


triasnukl JMĆi',	/it
h u. „.
«i'is	Tnoaits^sóoù&^óisffzi/
-V-i ^ . » ^ S ' 1

ht'jHf 'tutc/nr. ói-twvuw, ya/^ms-m^patftodetfytfaUf#t*tM»t>/uct.ej
tatari. /c?Z.
STUDENCEK.
S








PWT
S
se ■ S'o- ććo - -//- si-f ^i-fi/tMu- /z^x^ rvc*^- tnfy -u-t-wc
PO NOCI. '
{'■ J. b^XÀAXW/^
a -* - '


\mm
é
M
a




mastio.
VRABEC m KONJ.
.irtr/sji^t/.
ttiwm
i^TTff


......f
' v//	ft^/f/^ isrt&i,
trmmi
yJsmi ^ ^ « ( ^w v 1« ivi// /v / ^ yM	a	< , /).
, . .	.. f P"r p'P: