------    336    ------
Popotne opazke na Krasu.
Potovanje nekdaj trudljivo in drago, je sedaj, kodar so železnice izpeljane, lahno in cen6. To marsikoga spodbode, da se po svetu ozre, zlasti, kjer se mora v kratkem času videti brez truda veliko. Vendar pa človeka še najbolj mika tje, kjer je zibelka njegova tekla, kjer je prva mlada leta preživel. Tu ga vsaka tudi mala stvarca spominja preteklih let. Ako vidi, da je kaj lepše in bolje postalo, veseli ga to, — žali pa ga, ako vidi, da to in uno hira in peša, in srce ga žene, da rad svetuje, kako bi se dalo spraviti na bolji stan.
Tako tudi mene mika včasi ozreti se po milem Krasu, kodar sem nekdaj jagnjeta pasel. Veliko se je predrugačilo; nekdanji bogatini so obožali, siromaki so si opomogli; nekdanji lepi borštje so zapravljivim in brezskrbnim lenuhom po morji splavali, nekdanje goličave so se pa s pripomočjo delavnih in skrbnih gospodarjev z nadepolnim hrastjem obrastle; zemljišča pridnih gospodarjev so z lepo izpeljanim zidom ograjena, kolikor mogoče po vrhu ležečega kamenja očiščena; brajde pogo-stoma zasajene z večidel zgodnjo črnino, namesti nekdanjega gnjeta in debelega rofoža, dajejo preljubljeno in dobro kapljico terana, kteri pomaga čez vse Kra-ševcem na noge.
Sadnega drevja, zlasti češenj , je veliko videti; škoda! da za pomnoženje češpelj malo skrbč, dasi-ravno rade rastejo, dobro rodijo in prinašajo posebno dober sad, ki se lahko v denar spravi.
Pogcsto popraševanje Goričanov po murvovem perji je v Kraševcih vnelo veselje do murvoreje ; vendar kamor se pogleda, je še veliko priličnega prostora za murve, zlasti pri cestah, od kodar se lahko cestna voda in blato (kasaliž) napeljuje, kar murvam rast močno pospešuje.
Na Krasu je tudi posebno ugoden svet in zrak za hruške in jablane. Po velikosti, barvi in okusu se na prvi pogled loči sadje od sadja drugih krajev. Kraško sadje je čez vse! Za tega del kaže skrbeti, da se sadno drevjiče priravnd, kar ni težavno. Kraševci! posnemajte vedenje Dutovljanov v tej zadevi, ki so si napravili lep saden vrt iz revnega skalnatega pašnika. V kratkem jim bode dajal obilo drevjiča za presajo. Sploh je iz vsega pri Dotovljah spoznati, da, kar se počne, vse kaže na prizadetje, da bi napredovali v kmetijstvu. Pa nekaj sem pogrešal, in to je: a kače v (akacij), ki bi Kraševcem gotovo v kratkem pomagali iz velike zadrege. Akac raste naglo; drevce d& v 3 letih močno rahlo, in iz štora jih izraste v tem času še več. Dobra podpora bi bili za pomnoženje brajd! Le bi iz o njiv nikar ak&cev saditi; sicer jih bo kmalu vsa njiva polna, ker se zaplodijo po dolgih koreninah in po semenu, da je groza. Za grajo pri senožetih je pa akac kaj dober; on gradi dobro in daje mnogo lesd.
Kar pa na Krasu močno   oči žali,   to   so  s ka-
menjem nasuti goli spašniki (gmajne). Kraševci saj ste vendar že vsi skusili, da se taki pašniki naglo z raznim drevjem in grmovjem zarastejo , ako so le zagra-jeni, da le živina mladičevja ne omuli! Vsem je tudi znanO, da veliko veliko kamenja in griže po vrhu leži, ki zatira travo in druge rastline za klajo.
Ako bi se sosedje lotili tako površno kamenje po-trebiti, izrastlo bi na tako otrebljenem pašniku na pol in tudi še več paše, — in tako bi bilo mogoče en del gmajne od paše odločiti in nekoliko let pustiti, da drevje in grmovje odraste, pašeči živini bi se pa vendar nič ne prikrajšalo. Tako obraščen pašnik bi potem gotovo več paše dajal kot goli, kjer ob hudi suši vse zgori. Po tej poti bi Kras v malo letih tisti obraz razgubil, ki oči žali in o kterem ptujci vedo toliko povedati, ter se čudijo, kako je ljudem mogoče, na taki puščavi živeti; pameten, delaven in skrben Kraševec pa vse drugače ceni svojo zemljo; na svoja ušesa sem slišal trditi sedemdeset let starega kmeta, da dobremu gospodarju tudi na Krasu more dobro izhajati in da mu ni treba praznega trebuha po svetu nositi, ako le posebne nesreče nad-nj ne pridejo.
Trta je letos srednje obrodila, zraven je pa tudi bolezen zlasti raztresence močno poškodovala; vendar kar bode vina, dobra bode kapljica, ker se s trganjem dolgo odlaša. — Ajda je letos na vso moč bogata, pa tudi čbele so bogate; toda od drugih krajev brez števila pripeljane tujke so domače skoro popolnoma oropale in zatrle, brž ko je začelo paše primanjkovati. Dosto očiten dokaz, kamo pripravi domače čbelarje z veliko nadušenostjo v deželnem zboru zagovarjana „prostost čbelne paše!"                       Dr. Jož. Orel.