kronika 72 � 2024 2 | 285–296 � doc. dr., znanstveni sodelavec, ZRC SAZU, Muzikološki inštitut, Raziskovalna postaja Maribor, Slovenija, marko.motnik@zrc-sazu.si, ORCID: https://orcid.org/0000-0001-8938-4132 1.01 izvirni znanstveni članek doi: https://doi.org/10.56420/kronika.72.2.05 cc by-sa Marko Motnik� Spregledani skladatelj Jožef Robert Zupan (1760–1819) in njegovo glasbeno delo IZVLEČEK Jožef Robert Zupan se je kot sin znanega skladatelja Jakoba Frančiška Zupana rodil leta 1760 v Kamniku. Vstopil je v cistercijanski samostan Kostanjevica na Krki, študiral teologijo v Gradcu in po ukinitvi opatije leta 1786 do smrti leta 1819 ostal v štajerski prestolnici. Tam je deloval kot zasebni učitelj, se gibal v uglednih družbenih krogih in se vsaj deloma posvečal skladanju. Njegov ohranjeni glasbeni opus je dokaj skromen in obsega pet del, objavljenih konec 18. stoletja na Dunaju in v Gradcu. Skladatelj in njegovo glasbeno delo sta v pričujoči razpravi prvič predstavljena javnosti. KLJUČNE BESEDE Jožef Robert Zupan, Jakob Frančišek Zupan, Gradec, plesna glasba, klavirska glasba, posvetila ABSTRACT OVERLOOKED COMPOSER JOŽEF ROBERT ZUPAN (1760–1819) AND HIS COMPOSITIONAL OEUVRE Jožef Robert Zupan was born in Kamnik in 1760 as the son of the well-known composer Jakob Frančišek Zupan. He joined the Cistercian Abbey in Kostanjevica na Krki (Landstraß), studied theology in Graz, and, following the dissolution of the abbey in 1786, remained in the Styrian capital until his death in 1819. There, he worked as a private teacher, moved in eminent social circles, and dedicated at least part of his time to composing music. His preserved and fairly modest compositional oeuvre comprises five works, which were published in Vienna and Graz at the end of the eighteenth century. The discussion at hand offers the first public presentation of the composer and his work. KEY WORDS Jožef Robert Zupan, Jakob Frančišek Zupan, Graz, dance music, piano music, dedications 286 | kronika 72 � 2024 2 marko motnik |  spregledani skladatelj jožef robert zupan (1760–1819) in njegovo glasbeno delo V nekaj knjižnicah in arhivih v Avstriji, Italiji in na Češkem se je ohranilo majhno število tiskanih notnih izdaj z imenom »Joseph Robert Suppan« na naslovnicah. Ob dobro znanem dejstvu, da je v drugi polovici 18. stoletja v Kamniku deloval skladatelj Jakob Frančišek Zupan (1734–1810), se postavlja vprašanje, ali bi Jožef Robert Zupan z njim mogel biti v sorodu. O možnih sorodstvenih vezeh med skladateljema je že leta 1982 razmišljal avstrijski muzikolog Rudolf Flotzinger in domne- val, da gre za brata.1 Čeprav je bil Jakob Frančišek Zupan v preteklih desetletjih večkrat deležen po- zornosti slovenske muzikologije,2 je Flotzinger- jeva obrobna opomba ostala neopažena. Pogled v vire pokaže, da Jožef Robert Zupan ni bil brat, temveč sin kamniškega skladatelja.3 JAKOB FRANČIŠEK ZUPAN Jakob Frančišek Zupan se je rodil 27. julija 1734 v Schröttnu v bližini Lipnice na avstrijskem Šta- jerskem. Šolal se je v bližnjem Hengsbergu, kjer je pri učitelju in organistu Andreasu Dämbu pri- dobil osnovno glasbeno izobrazbo. Od leta 1749 je obiskoval jezuitski kolegij v Gradcu. S kakšnim namenom in kdaj točno se je preselil na Kranj- sko, ni znano, vsekakor pa se je 3. avgusta 1757 v Kamniku poročil z Jožefo Götzl (tudi Götzel). Za- pis o poroki je najzgodnejša doslej znana omem- ba Zupanovega bivanja na Kranjskem.4 Iz zapisa v poročni matični knjigi je mogoče razbrati, da je v tem času opravljal službo submagistra (pomožne- ga učitelja) na kamniški šoli in bil tam podrejen svojemu tastu Valentinu Götzlu. Tri leta pozneje (1760) je Zupan nasledil tasta ter postal organist in vodja zbora v kamniški župnijski cerkvi, hkrati pa tudi učitelj (ludimagister) v tamkajšnji šoli. Službi organista in šolskega učitelja sta bili med seboj že od nekdaj tesno povezani in v marsikaterem kra- ju ju je opravljala ista oseba. V letih 1762–1765 naj bi se Zupan kot učitelj in glasbenik udejstvoval tudi v zasebni šoli z deškim internatom, ki jo je od leta 1760 v Komendi vodil Peter Pavel Glavar, vendar pa medtem svojih službenih dolžnosti v Kamniku ni prekinil.5 Danes je znanih okoli petindvajset popolno ali vsaj fragmentarno ohranjenih Zupanovih 1 Flotzinger, Zu den Anfängen, str. 36–37. 2 Omeniti velja predvsem prispevke Radovana Škrjanca (gl. navedbe v seznamu literature). 3 Jožefa Roberta Zupana in njegova dela na kratko ome- njajo že nekateri starejši (glasbeni) leksikoni: Gerber, Suppan (Joseph Robert), stolp. 305; Wurzbach, Suppan, Joseph Robert, str. 328; Eitner, Suppau, Abt Joseph Ro- bert, str. 329. 4 NŠAL, ŽA Kamnik, Matične knjige, P 1745–1769, fol. 158. 5 Podrobneje o Zupanovem delovanju v Komendi: Škr- janc, Vprašanje sloga, str. 15–18. skladb, vse izključno za cerkveno rabo. Nobena od njih se ni ohranila v neposrednem okolju skla- dateljevega delovanja.6 Prepise hranita glasbeni arhiv novomeškega frančiškanskega samostana in tamkajšnji kapiteljski arhiv. Prepis Zupano- vega slovesnega Te Deuma najdemo tudi v arhi- vu ljubljanske stolnice. Doslej še ni bilo mogoče pojasniti, kako so ti glasbeni rokopisi našli pot v Novo mesto, razmišljati pa je mogoče o stikih in kulturnih povezavah med frančiškanskimi usta- novami v Kamniku in Novem mestu. Sicer pa z zapisom »Ex rebus Josephi Suppan [1]783«7 v ne- kaj glasbenih tiskih in rokopisih v novomeškem frančiškanskem samostanu najverjetneje ni miš- ljen Zupanov sin Jožef Robert, temveč neka druga oseba s tem, na Slovenskem zares pogostim pri- imkom.8 Zakoncema Zupan se je v letih 1758–1778 rodi- lo deset otrok, od tega šest hčerk in štirje sinovi. V krstni knjigi kamniške župnijske cerkve Mari- jinega brezmadežnega spočetja najdemo zapise o krstih Zupanovih sinov: Jožefa Kazimirja (4. marca 1760), Janeza Nepomuka (13. maja 1762), Frančiška Ksaverja Jožefa Salezija (16. decembra 1766) in Andreja Valentina (3. decembra 1768).9 V matičnih knjigah pa zaman iščemo vpis krsta Jožefa Roberta Zupana, kar je gotovo poglavitni razlog za doslej neopaženo sorodstveno vez med skladateljema. Časopis Grätzer Zeitung julija 1819 omenja du- hovnika Jožefa Roberta Zupana, umrlega v Grad- cu v šestdesetem letu starosti.10 Njegova smrt (21. julija) in pogreb (23. julija 1819) sta vpisana v matično knjigo umrlih pri graški stolnici, kjer so omenjeni tudi zadnji naslov bivališča (Sporgas- se 75), starost ter vzrok smrti (podagra).11 Če torej predpostavimo, da je bil Jožef Robert sin kamni- škega skladatelja, se njegova starost ujema z Jože- fom Kazimirjem, rojenim 4. marca 1760.12 Nekaj biografskih podatkov o Jožefu Robertu Zupanu je mogoče razbrati iz arhivskih doku- mentov, ki jih v njegovi osebni mapi hrani arhiv škofije Gradec - Sekav v Gradcu. Zupan je 3. fe- 6 Ljudevit Stiasny je konec 19. stoletja še poročal o Zupa- novih mašah v Komendi: Stiasny, Kamnik, str. 163. 7 Na primer Apparatus musico organisticus Georga Muffata iz leta 1690, SI-Nf Ms. 320. 8 Höfler, Glasbenozgodovinske najdbe, str. 135 in 138–140. 9 NŠAL, ŽA Kamnik, Matične knjige, R 1753–1760, fol. 249; R 1760–1784, fol. 16, 58 in 72v. Gl. tudi Škrjanc, Vprašanje sloga, str. 22. 10 Intelligenz-Blatt zur Grätzer Zeitung, 24. julij 1819. 11 AT DGS, Pfarre Graz – Dom, Sterbebuch I 1786–1822, 1102, fol. 236. 12 Zdi se, da je bilo tako štetje starosti v preteklosti pogo- stejše: Zupan je 4. marca 1819 dopolnil 59. leto starosti in bil v času smrti julija 1819 v 60. letu starosti. 287 | kronika 72 � 2024 2 marko motnik |  spregledani skladatelj jožef robert zupan (1760–1819) in njegovo glasbeno delo bruarja 1818 na škofijski ordinariat naslovil pro- šnjo za zvišanje pokojnine. V pismu pravi, da je cesarski dvor že dvakrat zaprosil za višjo vsoto, prvikrat očitno leta 1808. Dvor naj bi njegovi želji sicer ugodil, vendar mu deleža nikoli ni izplačal. Zupan dodaja, da sta po njegovem védenju poleg njega pri življenju le še dva člana leta 1786 raz- puščene skupnosti cistercijancev Kostanjevica na Krki, medtem ko dohodki te posesti še vedno pri- našajo po pet tisoč goldinarjev na leto. Kot eden zadnjih živečih članov samostanske skupnosti si torej obeta zvišanje pokojnine s tristo na štiristo goldinarjev. Njegova pokojnina naj bi bila že ob razpustitvi samostana le simbolična in prenizka za dostojno življenje človeka brez lastnega pre- moženja. Zupan svojo prošnjo utemeljuje tudi z zdravstvenimi težavami, saj že od leta 1794 boleha za artritisom. Bolezen ga leto za letom za več te- dnov priklene na posteljo. Stroški za zdravnike, zdravila in osebno oskrbo se vseskozi dvigujejo, vsak artritični napad pa mu pusti nove in trajne poškodbe. Prste ima popolnoma zvite, napovedi zdravnikov pa mu ne obetajo nič dobrega. S ta- ko imenovanim februarskim patentom, s katerim je cesarski dvor leta 1811 poskusil omiliti državni bankrot, so višino Zupanove pokojnine znova od- merili in jo uskladili z višino njegove pokojnine iz leta 1799 na tristo letnih goldinarjev. Ta vsota Zupanu ni zadostovala niti leta 1808, kaj šele de- setletje pozneje. Zupan škofijski ordinariat torej roti, naj podpre njegovo prošnjo in cesarski dvor spomni na že obljubljeni pokojninski dodatek. Ob strani še dodaja, da mu zaradi obolenja kma- lu ne bo več mogoče brati dnevne maše in da se v prihodnje ne bo več mogel posvečati vzgojnemu delu z mladimi, s čimer se je preživljal zadnjih enaindvajset let.13 V Zupanovi osebni mapi hranijo tudi nekoli- ko starejši osnutek pisma škofijskega ordinariata štajerskemu guberniju, napisanega junija 1810, v zvezi z Zupanovo prošnjo za nadaljnje izplačeva- nje pokojnine. V pismu je omenjeno, da Zupan že več kot 22 let živi na Štajerskem (torej od okoli leta 1788), da se v Gradcu posveča vzgoji in izobra- ževanju mladine in da je bil leta 1799 odpuščen iz svoje prvotne, torej ljubljanske škofije. Spotoma je omenjeno še spričevalo oziroma priporočilo, ki ga je za Zupana predložila grofica Saurau. Origi- nalno Zupanovo pismo skupaj s prilogami se žal ni ohranilo.14 V osnutku pisma ni navedeno polno ime gro- fice Saurau, vendar se zdi, da gre za Marijo Ano, 13 AT DAGS, Personalakte Priester Suppan Joseph, Nr. 293. 14 AT DAGS, Personalakte Priester Suppan Joseph, Nr. 1065. rojeno grofico Schlick zu Bassano und Weiss- kirchen (1760–1819) in poročeno z Rajmundom Marijo grofom Saurauom (1740–1796). Grofica je bila hkrati lastnica palače na Sporgasse 75, torej hiše, v kateri je Zupan umrl leta 1819.15 Vse kaže, da Zupan kot duhovnik niti ni bil vezan na katero izmed graških cerkva niti ni deloval v kateri drugi duhovni ali izobraževalni ustanovi.16 V Gradcu je očitno prebival dokaj svobodno in se preživljal kot zasebni učitelj v uglednih hišah, morda ravno pri grofih Saurau. Na takšen družbeni položaj nami- guje tudi Zupanov pridevek Abbé, ki se pojavi na naslovnicah treh glasbenih tiskov.17 S pridevkom seveda ni mišljeno, da bi bil Zupan opat samosta- na. Pridevek je bil od 17. stoletja v rabi v Franciji, kjer so z nazivom abbé nagovarjali duhovnike, ki v hierarhiji Cerkve niso imeli posebnega položa- ja. V predrevolucijskem obdobju so s pridevkom abbé (v nemščini tudi Abate) imenovali klerike, ki so prejeli zgolj nižja duhovniška posvetila in se navadno udejstvovali kot hišni učitelji, duhovni voditelji in svetovalci v premožnih družinah ali pa delovali kot svobodni pisatelji in učenjaki. V Zupanovem primeru gre verjetno za uporabo ne- kakšne mešanice obeh pomenov pridevka, torej za posvečenega duhovnika brez posebnega po- ložaja v škofiji ter hkrati duhovnika v učiteljski službi. Na Zupanov dokaj ugleden družbeni po- ložaj namigujejo tudi posvetila skladb, s katerimi se je poklanjal izključno osebam iz vrst visokega plemstva. V ohranjenem arhivskem gradivu kostanje- viškega samostana je Jožef Robert Zupan ome- njen v inventarnem popisu iz časa razpustitve samostanske skupnosti (1786). Cesar Jožef II. je samostan z dvornim dekretom ukinil v začetku oktobra 1785, kostanjeviškim cistercijanom pa je bila odločitev uradno razglašena nekaj mesecev pozneje, 3. januarja 1786. Poleg opata Aleksandra Hallerja barona Hallersteina je samostan v tem času štel dvajset bratov, od katerih so se trije za- drževali na študiju v Gradcu: Edmund Wobnik (tudi Wobeck), Gulielmus (Viljem) Hirsche in Robert Suppan (Zupan).18 15 Prim. Hafner, Aus dem Grazer Musikleben, str. 110. Grofica Saurau je stavbo leta 1813 prepustila sinu Mariji Zenu Vincencu (1792–1846), ki je bil zadnji moški pred- stavnik starejše štajerske veje rodbine. Po njegovi smrti je palača prešla v last grofov Goëss (danes Sporgasse 25). Prim. Popelka, Geschichte der Stadt Graz, str. 621. 16 Personalstand, str. 17. 17 Gl. prilogo. 18 SI AS 746, Inventarium über das bey dem Cistercien- ser Stift Maria Brunn nächst Landstraß vorgefundenen sowohl beweglich[en], als unbeweglich[en] Vermögen, so dem Stift in propro gehörig in Neustadtler Kreise des Herzogthums Krain. Inventarni popis se začenja s 288 | kronika 72 � 2024 2 marko motnik |  spregledani skladatelj jožef robert zupan (1760–1819) in njegovo glasbeno delo Točnega datuma Zupanovega vstopa v samo- stan Kostanjevica ni mogoče določiti. Jože Mlina- rič ga med dvaindvajsetimi člani skupnosti sicer omenja že za leto 1764,19 vendar je ta letnica ned- vomno prezgodnja. Mlinarič izhaja iz pritožbene- ga pisma cistercijanskemu generalnemu kapitlju v Cîteauxu, ki ga je 21. decembra 1764 napisal opat Leopold pl. Buset, podpisali pa so ga tudi tedaj v Kostanjevici navzoči menihi s svojimi redovnimi imeni.20 Ime »P[ater] Robertus« gotovo ni pripa- dalo Robertu Zupanu, temveč nekemu drugemu patru.21 Zupanova prisotnost med kostanjeviški- mi cistercijani je dejansko izkazana zgolj in šele v omenjeni inventarni knjigi iz leta 1786. Kot pri- loga k obsežnemu inventarju premičnin in ne- premičnin je dodan tudi popis zasebne lastnine kostanjeviških patrov. Iz njega izvemo, da je Zu- pan ob razpustitvi samostana v svoji sobi poleg nekaj običajnih kosov pohištva hranil 29 knjig večinoma teološke vsebine, čembalo ali klavir (označen kot Flüg[el]) ter nekaj muzikalij. Popis je žal brez imen skladateljev teh glasbenih rokopi- sov ali tiskov in le na kratko našteje sedemnajst maš, pet arij, tri motete, deset simfonij, dva orgel- ska koncerta, devet litanij, pet pastoralnih oferto- rijev, tri Tantum ergo, himno Veni sancte Spritius ter marijansko antifono Salve Regina. Da je bil avtor vsaj nekaterih izmed teh del Zupan, je verjetno.22 Če torej Zupan leta 1786 še ni zaključil teolo- škega študija – in očitno je kostanjeviška opatija svoje kandidate tedaj pošiljala na študij v Gra- dec –, v času razpustitve samostana še ni mogel biti duhovnik. Zapise Zupanovih duhovniških posvetitev najdemo v ordinacijskem protokolu ljubljanske stolnice, in sicer navedbo o posveti- tvi v subdiakona 1. septembra 1788, v diakona 2. novembra 1788 in v duhovnika (pro prosbyteratu) 9. novembra 1788.23 V ordinacijskem protokolu je Zupan v vseh treh primerih naveden le pod krstnim imenom Jožef Kazimir. Poimenovan je kot Kranjec iz Kamnika in nekdanji cistercijanec seznamom članov samostanske skupnosti. Prim. tudi Mlinarič, Kostanjeviška opatija, str. 489 in Milkowicz, Die Klöster in Krain, str. 462. Zupana za leto 1787 med štu- denti teologije v Gradcu omenja tudi Royko, Einleitung, str. 10, in sicer v četrtem letniku (»aus dem vierten theo- logischen Kurse«). 19 Mlinarič, Kostanjeviška opatija, str. 466 in 517. 20 AT StiARein, Fond Landstraß, B XIV. 21 Morda Robert Valvasor (1707–1778). Prim. Mlinarič, Ko- stanjeviška opatija, str. 451 in 515. 22 SI AS 746, Individual Inventarium der in denen Woh- nungen, und Zellen der Conventualen vorfindigen, zu ihren Privatgebrauch bestimmt gewesenen, und de- nenselben laut höchster Resoultion ddo. Wien den 12ten Jenner [1]782 verbliebenen Mobillien und Geräthschaf- ten. 23 Volčjak, Ordinacijska protokola, str. 107–108. opatije Kostanjevica (Carniolus, Lythopolitanus ex cist. Landstrassensis). Zapisi duhovniških posveti- tev so dovolj trden dokaz, da je bilo ime Robert Zupanovo redovno ime,24 predvsem pa ne pušča- jo nobenega dvoma, da gre za sina kamniškega skladatelja. SKLADATELJSKI OPUS JOŽEFA ROBERTA ZUPANA Ohranjena skladateljska zapuščina Jožefa Ro- berta Zupana je nadvse skromna, saj danes poz- namo le pet tiskanih notnih izdaj, pri čemer je bilo eno delo objavljeno v dveh različnih izdajah. Zupanove skladbe se razen prepisa klavirskih va- riacij25 tudi niso ohranile v rokopisnih virih ozi- roma prepisi doslej vsaj niso znani. Ta mala os- talina skladateljevega dela nikakor ne more biti popolna, vendar si o prvotnem obsegu in vsebini Zupanovega opusa danes ni več mogoče ustvariti jasne predstave. Glasbeni tiski omogočajo nekaj vpogledov tako v skladateljevo glasbeno delo kot v njegovo biografsko ozadje. Vse štiri zbirke so namenjene izvajanju na čembalu ali klavirju, pri čemer je le variacije mogoče šteti za izvirno klavirsko sklad- bo. Preostale izdaje vsebujejo klavirske izvlečke prvotno za orkester ali komorno inštrumentalno skupino namenjene plesne glasbe. Najbolj nenavadna in nejasna, a hkrati naj- zgodnejša je notna izdaja z naslovom Ritter-Ein- zug und Kontretanz der Schwarzen, torej vstop ali intrada vitezov ter kontradansa črncev. Na na- slovnici je zapisano, da je bila glasba izvedena 2. februarja 1796, vendar tisk o kraju ali širšem kontekstu izvedbe ne sporoča ničesar. Ker je de- lo izšlo pri graški založbi Andreasa Leykama, je mogoče pomisliti, da je bila glasba namenjena za izvedbo v graškem gledališču, in sicer bodisi kot scenska glasba h gledališki igri bodisi za družab- ne plese v maskah (tako imenovane redute). Evropski gledališki žurnal za leto 1796 sporoča, da je bila 2. februarja 1796 v graškem gledališču na sporedu pustna komedija (Faschingslustspiel) v treh dejanjih z naslovom Die adeliche Lebzelterin, oder die bezähmten Ausschweifungen eines zügellosen Weibes, mit Hannswurst und Kolumbine (Plemiška 24 V tem smislu ime Robert interpretira tudi Suppan, Suppan (Supan) Josef Robert, str. 701: »Als Ordensbru- der nahm er den Namen Robert an«. Pri tem ostaja neja- sno, ali gre zgolj za (pravilno) domnevo avtorja kratkega biografskega prispevka, saj leksikon sicer o kraju in času Zupanovega rojstva ne sporoča ničesar. 25 Inštitut za muzikologijo Univerze v Gradcu prepis Zupa- novih variacij hrani pod signaturo 100 Gmi/H 103. Prepis je nepopoln in vsebuje le pet od skupaj dvanajstih varia- cij. Schubert, Musikalienbestände, str. 125–126. 289 | kronika 72 � 2024 2 marko motnik |  spregledani skladatelj jožef robert zupan (1760–1819) in njegovo glasbeno delo pekarica medenjakov, ali ukročene razvade razuzdane ženske, s Hannswurstom in Kolumbino). Očitno gre za delno »ekstemporirano« oziroma improvizi- rano komedijo po predlogi Philippa Hafnerja ali za njeno predelavo, katere vsebine ni več mogo- če natančno rekonstruirati. Sam naslov dela ne vzbuja nikakršnih asociacij z Zupanovo glasbo in povezava plesnih stavkov s to burko se zdi malo verjetna. Gledališki žurnal v nadaljevanju doda- ja, da je družba plemenitih človekoljubov isti dan in najbrž po gledališki predstavi v podporo prebi- valcem Friedberga, ki so utrpeli požar, priredila izredno reduto z dvema intradama. Vsebina te povorke ni natančneje opisana, a žurnal dodaja, da so plemeniteži ob koncu druge kontradanse občinstvo presenetili z napisom, ki so ga držali proti njemu in ki se je glasil: »Hvala vam, pleme- niti prijatelji človeštva, v imenu vaših trpečih bra- tov!« Nato je z vseh strani odmeval bučen in dolg aplavz v čast prizadevanjem te ugledne družbe.26 Zupanova notna izdaja vsebuje pet večdelnih plesnih stavkov: Einmarsch (Intrada), Menuetto, Quadrille, Abmarsch ter Contradanse des Schwarzen Einzugs. Če je navedba datuma na naslovnici ti- ska pravilna in to zares ni scenska glasba za ka- ko gledališko delo z viteško vsebino, si je mogoče predstavljati, da je Zupan prispeval glasbo za opi- sano svečano reduto. Skladateljevo ime je na na- slovnici skrajšano v »Abbé J. R. S.«, ki pa ne pušča dvomov, da gre za Zupana. Dve leti pozneje, v začetku leta 1798, je Zupan pri dunajskem tiskarju Josephu Ederju objavil dve zbirki plesne glasbe, namreč osemnajst nem- ških plesov skupaj z obsežno kodo ter zbirko os- mih menuetov. Na naslovnicah poseben namen glasbe ni naveden. Založnik Eder je kmalu po natisu v časopisu Wiener Zeitung objavil oglas in občinstvo povabil k nakupu obeh plesnih zbirk. V opisu je dodal, da so plesi namenjeni za graške plesne prireditve oziroma so nastali za tamkaj- šnje redute.27 26 »Heute wurde[n] von einer Gesellschaft edler Men- schenfreunde bei einer aussergewöhnlichen Redoute zur Unterstützung der unglücklichen abgebrannten Friedberger zwei Einzüge gehalten. Diese Edlen überra- schten das Publikum bei einer Schlußgruppe des zwei- ten Kontratanzes mit einer gegen dasselbe gehaltenen Devise des Inhalts: ›Dank Euch, edle Menschenfreunde, im Namen Eurer leidenden Brüder!‹ Ein allgemeines, anhaltendes Bravourrufen scholl dieser würdigen Ge- sellschaft zum Lohne ihrer Bemühung für diesen erha- benen Zweck von allen Seiten entgegen. Die Einnahme soll über 840 fl. betragen haben.« Allgemeines europäi- sches Journal, str. 162. 27 Oglas v Wiener Zeitung, 17. 1. 1798, str. 153, se glasi: »Bey Jo- seph Eder, Kunst- und Musikalienverleger am Graben in der goldenen Krone sind ganz neu erschienen: 18 Deu- tsche Tänze mit Coda für die Grazer Redoute […] von V lokalnih časopisih iz najrazličnejših avstrij- skih mest se od poznega 18. stoletja v zimskih mesecih leto za letom vrstijo oglasi glasbenih založnikov, tiskarjev in trgovcev z muzikalijami ter bralke in bralce vabijo k nakupu natisnje- nih, redkeje tudi rokopisnih zbirk plesne glasbe. Ob vsesplošnem navdušenju prebivalstva nad plesnimi prireditvami izjemen razmah trgovanja s plesno glasbo ne preseneča. Iz sprva tržne ni- še se je kmalu razvila očitno donosna glasbena trgovina, saj so plesno glasbo imeli za kratkoživ in praviloma le eno sezono aktualen produkt. Av- torji plesne glasbe so bili pogosto skladateljsko dobro podkovani glasbeni ljubitelji, ki so vsako leto prispevali nove zbirke plesov. Te so glasbeni založniki, tiskarji in knjigotržci spretno spravljali v obtok. Glasba, ki so jo obiskovalci najprej sliša- li na plesnih prireditvah in redutah, je postajala vedno lažje dosegljiva širšim krogom, sčasoma pa so jo knjigotržci ponujali tudi že pred začetkom plesne sezone. Očitno je, da so ljubitelji glasbe – in teh je bilo v meščanskem okolju vse več – ple- sno glasbo za lastno zabavo igrali doma. Večina plesne glasbe poznega 18. in zgodnjega 19. stoletja se je ohranila le v klavirskih izvlečkih. Stavki izva- jalsko-tehnično navadno niso zahtevni, hkrati pa so skladbe dovolj všečne in vabljive, da so lahko vselej znova vzbudile pozornost možnih kupcev. Uporaba motivov iz priljubljenih opernih arij, ki so jih skladatelji spretno vpletli ali pretvorili v plesne stavke, se zdi še posebej učinkovita tržna strategija. Nenaden razmah glasbenega založniš- tva in trgovanja z glasbo od zadnjega desetletja 18. stoletja dalje torej temelji predvsem na produk- ciji plesne glasbe in trgovanju z njo, pri čemer se založniki in trgovci niso zgolj odzivali na potrebe glasbe in plesa željnih uporabnikov, temveč so trende v glasbeni in plesni kulturi časa tudi nare- kovali in aktivno sooblikovali. V habsburških deželah raznolikost plesnih oblik že od druge polovice 18. stoletja ni bila rav- no odlika plesnih prireditev (tako imenovanih redut). Prav nasprotno, viri kažejo, da plemiči in meščani niso plesali dosti več kakor menuete in nemške plese, torej glasbeno-plesni obliki, ki se jima je posvečal tudi Zupan. Nemške plese so iz- vajali v parih, in ko so se jih plesalci enkrat na- učili, v nasprotju z vedno novimi in raznolikimi figurami skupinskih kontradans niso zahtevali ne posebnega vodenja plesnega mojstra ne poglob- ljenega plesnega pouka. Menuet, katerega brez- Jos. Rob. Suppan […] und 8 Menuette ebenfalls für die Grazer Redoute […].« Eder je Zupanovi zbirki še enkrat oglaševal v Wiener Zeitung, 31. 1. 1798, str. 293: »Suppan 8 neue Menuette, aus der Redout in Gratz« ter »[Suppan] 18 neue deutsche Tänze aus der Redout in Gratz«. 290 | kronika 72 � 2024 2 marko motnik |  spregledani skladatelj jožef robert zupan (1760–1819) in njegovo glasbeno delo hibna izvedba je v dvornem okolju že od poznega 17. stoletja veljala za pokazatelja olikanosti in izo- brazbe ter bila vstopnica v ugledne sloje družbe, se je v plesnih dvoranah ohranil še celotno 19. sto- letje. Kljub temu je večina obiskovalcev plesnih prireditev ta otvoritveni ples jemala le za nujno zlo. Očividci so se že sredi 18. stoletja pritoževali nad slabo in pomanjkljivo izvedbo menueta, ka- terega koraki so sicer dokaj enostavni, njihova na- tančna izvedba, graciozna drža in gibanje telesa pa toliko bolj zahtevni.28 Izraz nemški plesi (Deutsche Tänze), kot se po- javi na naslovnici Zupanove zbirke, je nadpomen- ka, s katero so sodobniki glede na čas in okolje označevali celo vrsto parnih plesov, najsibo Länd- ler, Langaus, štajriš (Steirisch), Straßburger, občas- no tudi alemando (Allemande) in pozneje celo val- ček (Walzer). Vseskozi je obstajala tudi specifična in najpogosteje zastopana plesna oblika plesa Deutscher, za katero se v slovenski terminologi- ji nikoli ni uveljavil ustrezen izraz. Podobno kot nejasno poimenovanje te plesne oblike je ugan- ka ostal tudi njen koreografski potek. Medtem ko so pisci več desetletij do potankosti opisovali korake in koreografije menueta, opisi nemških plesov in predvsem Deutscherja niso niti zgovorni niti obsežni. Gotovo je le, da je ples potekal v treh poglavitnih figurah: plesanje s sočasnim preple- tanjem rok (Straßburger), vrtenje plesnega para okoli lastne osi in promenada parov po plesni dvorani. Nekoliko poenostavljeno bi lahko rekli, da se je iz osamosvojene figure vrtenja sčasoma razvil valček. Številne ohranjene notne izdaje Deutscherjev kažejo, da je ta ples združeval ele- mente različnih nemških plesov, saj se lahko po- 28 Witzmann, Der Ländler in Wien, str. 81. samični stavki znotraj enega niza v značaju dokaj razlikujejo. Nekateri stavki so na primer izrazito spevni in razloženi akordi pogosto spominjajo na značilno melodiko Ländlerja. Drugi so, ravno obra- tno, dokaj bučni in imajo akcentuirane neposre- dne ponovitve posamičnih tonov ter akordov. Pri Deutscherjih je izpričana pogosta uporaba trobil, predvsem trobent in rogov.29 Vse kaže, da so na prireditvah plesne stavke enega niza izvajali kot celoto in da med njimi ni bilo daljših pavz. Skupen obseg Zupanovih osemnajstih nemških plesov, vključno z obširno kodo, se zdi nenavaden le na prvi pogled, saj to- vrstne zbirke navadno ne presegajo šest ali osem plesnih stavkov. Primerjava z objavljenimi zbirka- mi drugih skladateljev iz tega obdobja pokaže, da je bilo tako visoko število nemških plesov v zad- njem desetletju 18. stoletja značilno predvsem za redute v Gradcu, kjer se obsežni nizi pojavljajo najpogosteje.30 Zbirke iz drugih mest imajo pra- viloma manj stavkov. Šest ali osem plesov v nizu se je v Gradcu uveljavilo po letu 1800, hkrati pa so obsežnejše zbirke izginile iz ponudbe graških založnikov.31 V začetku leta 1799 je ugledna dunajska založ- niška hiša Artaria & Comp. objavila Zupanove variacije za čembalo ali klavir na temo vokalne- ga dueta »Die Milch ist gesünder« iz opere Der 29 Podlesnik Tomášiková in Motnik, Laibacher Deutscher, str. 29–34. 30 Na primer Alois Matouš Cibulka: 16 Deutsche nebst Co- da, 1793; 17 Deutsche Tänze samt Coda, 1794 ali Friedrich Satzenhofen: 14 Redout-Deutsche samt großem Coda, 1796. Golob, Zum Verhältnis, str. 14. 31 Na primer zbirke skladateljev Franza Eduarda Hysla, Wenzla Mahofskega in Adalberta Schollerja. Golob, Zum Verhältnis, str. 15. Jožef Robert Zupan, prva stran variacij za čembalo ali klavir na temo vokalnega dueta »Die Milch ist gesünder« iz opere Der Spiegel von Arkadien Franza Xaverja Süssmayrja v dunajski izdaji založbe Artaria et Comp. (Státní oblastní archiv v Třeboni, oddělení Český Krumlov, Sbírka hudebnin, 38-K26, krabice 266; z dovoljenjem). 291 | kronika 72 � 2024 2 marko motnik |  spregledani skladatelj jožef robert zupan (1760–1819) in njegovo glasbeno delo Spiegel von Arkadien Franza Xaverja Süssmayrja.32 Heroično-komična opera z govorjenimi dialogi po libretu Emanuela Schikanederja je premiero na odru dunajskega gledališča Theater auf der Wieden doživela novembra 1794. Delo danes sodi med domala pozabljene in redko izvajane operne stvaritve, v času nastanka pa je med občinstvom različnih mest doživelo nadvse pozitiven spre- jem in je za nekaj let zasenčilo celo Mozartove opere. Dobrega pol leta po dunajski premieri je Joseph Bellomo, impresarij graškega gledališča, opero konec junija 1795 uprizoril v Gradcu. Nje- na tamkajšnja priljubljenost in uspeh se zrcalita v več kot dvajsetih ponovitvah v naslednjih dveh letih.33 Lahkotnim in všečnim melodijam, ki jim ne manjka »avstrijskega« kolorita, je očitno še po- sebej uspelo nagovoriti graško občinstvo. V operi spremljamo dogodivščine dveh ljube- zenskih parov na idiličnem otoku Arkadija. Do- gajanje moti hudobni genij Tarkeleon, v potek pa se vmešavata tudi rimski bog Jupiter in njegova soproga, boginja Juno. Duet dobrovoljnih geni- jev Algathosa in Kalosa v finalu prvega dejanja je svarilo zaljubljencem, naj ne pijejo vina, ki ga je zastrupil Tarkeleon, temveč naj pijejo mleko, ki je bolj zdravo in čistejše od vina. Zupanove variacije so bile deležne celo jedr- nate recenzije v ugledni leipziški reviji Allgemeine musikalische Zeitung. Anonimni kritik skladate- lju priznava mojstrski pristop pri obdelavi teme, vendar predlogo označuje za banalno: »Poleg te- ga, da nepomembna tema vseh štirikrat ostane v 32 Založnik Artaria je oglas o izidu izdaje objavil 12. januar- ja 1799 v Wiener Zeitung. Prim. Weinmann, Vollständiges Verlagsverzeichnis Artaria, str. 49. 33 Fleischmann, Das steirische Berufstheater, str. 203–213. glavni tonaliteti, lahko – saj variiranju v Nemčiji ni konca – variacije, ki so zelo dobro napisane za ta instrument, mirne vesti pohvalimo. Za študij si zaslužita posebno priporočilo št. 9 in 10, kjer sta sopran in bas precej dobro obdelana in vodena v protipostopu. S tem vabimo gospoda opata [sic], da se naslednjič preizkusi v pomembnejši, bolj hvaležni temi, ki ji bo menda zelo kos.«34 Če vokalni duet obravnavamo ločeno, je oči- tek povsem upravičen. Süssmayrjev duet sestav- lja niz izključno štiritaktnih odsekov, ki so brez vsakršnih izjem postavljeni v le osnovna har- monska sosledja (tonika, subdominanta in do- minanta). Stavek brez vsakršnega moduliranja vseskozi ostaja v izhodiščni tonaliteti (B-dur). Gledano iz perspektive opernega finala bi stavek bržkone ocenili drugače. Duet je v resnici vokalni Ländler, ki se v opernem libretu povsem prilega vsebini in kontekstu dogajanja. Kot plesni stavek ne more imeti drugega od preproste harmonske zgradbe. Enostavna struktura izhodiščne predlo- ge skladatelja v resnici postavlja pred poseben iz- ziv ter od njega zahteva veliko mero invencije in raznolikosti. Zupanovim variacijam obojega go- tovo ne manjka, hkrati pa so izvajalsko-tehnično dokaj zahtevne. 34 »Abgesehen, dass das unbedeutende Thema alle vier- mal im Haupttone bleibt, so kann man – da des Variirens nun einmal in Deutschland kein Ende ist – diese Varia- tionen, die sie sehr gut für dies Instrument geschrieben sind, mit gutem Gewissen auszeichnen. No. 9 und 10, wo Sopran und Bass in der Gegenbewegung recht brav gegen einander gearbeitet sind, verdienen insbesonder- heit zur Uebung empfohlen zu werden. Wir fordern den Hrn. Abt hiermit auf, sich einmal mit einem bedeuten- deren, dankbarn Thema zu versuchen, das er vermuth- lich sehr gut bearbeiten würde.« Allgemeine musikalische Zeitung, maj 1799, stolp. 542. Naslovnica Zupanovih variacij na temo vokalnega dueta »Die Milch ist gesünder« v izdaji dunajske založbe Artaria et Comp. (Státní oblastní archiv v Třeboni, oddělení Český Krumlov, Sbírka hudebnin, 38-K26, krabice 266; z dovoljenjem). 292 | kronika 72 � 2024 2 marko motnik |  spregledani skladatelj jožef robert zupan (1760–1819) in njegovo glasbeno delo Zupanove variacije je poleg dunajskega za- ložnika Artarie objavil graški tiskar in založnik Christian Friedrich Trötscher. Trötscherjeva iz- daja je v resnici le tako imenovana »naslovna izdaja« (nem. Titelausgabe ali Titelauflage). Kadar preostali ali neprodani izvodi neke izdaje dobi- jo novo naslovnico in se ta na trgu pojavi v novi preobleki, takšen glasbeni tisk imenujemo »na- slovna izdaja«. Razlogi in motivi za tovrstne trž- ne strategije so lahko različni, večinoma pa naj bi spremenjena naslovnica znova in bolje nago- vorila kupce ter vzbudila njihovo zanimanje. Na podobne primere v zgodovini glasbenega knji- gotrštva naletimo pogosto; »naslovne izdaje« so se pojavljale predvsem takrat, ko so založbe me- njavale lastnika. Takšne izdaje so najpogostejše pri delih slavnih skladateljev, saj je po njih vla- dalo dolgotrajno povpraševanje, založniki pa so skrbeli, da so se na glasbenem trgu pojavljale v vedno novih preoblekah. Tu in tam so založniki izdaje ponarejali in glasbene tiske tujih založb z lastno naslovnico preprodajali brez dovoljenja.35 Trötscherjeva izdaja Zupanovih variacij ima novo naslovnico, sicer pa gre za glasbeni tisk založbe Artaria. Notni del od prvotne izdaje odstopa v le enem pomembnem detajlu: nobena od osmih strani notnega tiska graške izdaje na spodnjem robu nima več številke tiskarske ploš- če (802). To lahko pomeni le, da je Trötscher od Artarie odkupil ali kako drugače prevzel bakre- ne tiskarske plošče, prekril vgravirano številko tiskarskih plošč in tako natisnil lastno izdajo. Če bi Trötscher prevzel preostale izvode, bi prvotna založniška številka ostala vidna oziroma bi jo mo- ral naknadno mehanično odstraniti. Na robovih 35 Drüner, Frühe Musikdrucke, str. 227–230. ni vidnih sledi radiranja (oziroma tako imenova- ne razure), pač pa so ponekod bežno opazne sle- di robov majhnih kovinskih ploščic, s katerimi je Trötscher prekril številko tiska na spodnjem robu. Možnost, da bi bila Trötscherjeva izdaja prvotna in bi Artaria prevzel in predelal preostale izvode, ne obstaja, saj se tehnična izvedba povsem sklada z drugimi glasbenimi tiski poznega 18. stoletja te napredne dunajske založbe. Točnega datuma Trötscherjeve izdaje ni mo- goče določiti. Založnikova najava glasbenega ti- ska se je pojavila šele maja 1804 v časopisu Grätzer Zeitung,36 vendar je mogoče sklepati, da je bila notna izdaja na voljo že nekoliko prej. V nekate- rih knjižnih objavah iz Trötscherjeve tiskarne se je kot priloga ohranil katalog njegovih knjižnih publikacij.37 Tiskani seznam je žal brez datuma objave. V katalogu so navedene Zupanove varia- cije, niso pa dodane letnice njihove objave. Vse druge oglaševane knjige so izšle v letih 1791–1801 in očitno je Trötscher katalog sestavil najpozneje okoli leta 1801. Na objavo variacij pred letom 1804 navsezadnje namiguje tudi posvetilo glasbenega tiska grofu Sigmundu Auerspergu, ki je umrl le- ta 1803. Posthumno posvetilo Auerspergu bi bilo seveda mogoče, vendar verjetno ne brez izrecne omembe te okoliščine. Četudi vzrokov za pojav »naslovne izdaje« zaradi pomanjkanja zgovornih virov ni več mo- goče pojasniti, je smiselno zastaviti vprašanje o 36 Grätzer Zeitung 73, 7. 5. 1804. 37 Na primer priloga v: Nauss, Bernhard Sebastian: Der er- fahrene und in allen Weinkünsten wohl unterrichtete Wein- händler […], Grätz: Chr. Fr. Trötscher, 1800, ali Lindau, Maria Catharina: Die steyermärkische Köchin oder Neues bürgerliches Kochbuch für alle Stände […]. Grätz: Christian Friedrich Trötscher, 1801. Naslovnica Zupanovih variacij na temo vokalnega dueta »Die Milch ist gesünder« v izdaji graške založbe Christiana Friedricha Trötscherja (Státní oblastní archiv v Třeboni, oddělení Český Krumlov, Sbírka hudebnin, 38-K26, krabice 266; z dovoljenjem). 293 | kronika 72 � 2024 2 marko motnik |  spregledani skladatelj jožef robert zupan (1760–1819) in njegovo glasbeno delo možnih motivih. Mogoče je, da po Zupanovih klavirskih variacijah na Dunaju ni bilo velikega povpraševanja in si je skladatelj več uspeha obe- tal v Gradcu. Morda je bilo ravno obratno in je bi- la dunajska izdaja hitro razprodana, Artaria pa se za ponatis ni zanimal in je tiskarske plošče prodal Christianu Friedrichu Trötscherju. O prvotnih nakladah Zupanovih glasbenih tiskov in njihovi dejanski razširjenosti nasploh je mogoče le ugi- bati. Ker gre pravzaprav za uporabno in le kratek čas aktualno glasbo, v širšem kontekstu tedanje- ga glasbenega trženja pa skorajda že za množične proizvode, skromno število do danes ohranjenih izvodov ne preseneča. Zupanovi glasbeni tiski so se ohranili v enem ali največ dveh izvodih.38 Vse- kakor pa je bilo notne izdaje okoli njihovega da- tuma objave mogoče kupiti tudi v širšem nemško govorečem prostoru. Septembra in oktobra 1799 je na primer leipziška založniška in knjigotržna hiša Breitkopf & Härtel v prodajo ponujala Zupa- nove menuete, nemške plese in variacije.39 POSVETILA ZUPANOVIH GLASBENIH TISKOV Zupanova izdaja plesov Ritter-Einzug ni posve- čena nikomur in tudi natis klavirskih variacij iz dunajske založbe Artaria nima posvetila. Toliko bolj zanimivo je, da je graška izdaja tega dela pos- večena grofu Sigmundu Auerspergu (1757–1803). Ta je pripadal kranjski, znotraj te pa štajerski veji rodbine s pridevkom Kirchberg am Wald. O Si- gmundu Auerspergu je znano, da se je udejstvo- val kot pesnik in bil ljubitelj lepih umetnosti. Znan je tudi kot kronist javnopolitičnega dogaja- nja med francosko zasedbo Gradca leta 1797, ki ga je opisal v svojem dnevniku.40 Zbirko nemških plesov je Zupan posvetil würtemberškemu vojvodi Ferdinandu Frideriku Avgustu (1763–1834). Vojvoda je v avstrijski vojski dosegel visoke položaje ter se od leta 1797 kot general za Notranjo in Zgornjo Avstrijo pogosto zadrževal v Gradcu.41 Zupanovi menueti so pos- večeni Marijani (Maria Anna), grofici Attems, ki se je rodila 10. septembra 1752 v Ljubljani v stari kranjski rodbini baronov Gall-Gallenstein in se leta 1773 poročila s Ferdinandom Marijo grofom Attemsom-Heiligenkreuzem. V Gradcu je prebi- vala do smrti aprila 1839. Morda ni naključje, da je njen soprog, grof Attems, od leta 1794 deloval kot 38 Gl. prilogo. 39 Intelligenz-Blatt zur Allgemeinen Musikalischen Zeitung, 4. 9. 1799; 23. 10. 1799. 40 Preinfalk, Auerspergi, str. 153–155 in 502; Kratochwill, Sigi- smund’s Grafen v. Auersperg Tagebuch, str. 106–209. 41 Schels, Biographie, str. 158–159. direktor novoustanovljenega gledališča v Gradcu (danes Schauspielhaus Graz). Zupan je bil s to gledališko hišo očitno povezan in je za tamkaj- šnje plesne prireditve skladal plesno glasbo. Kot že število Zupanovih ohranjenih skladb tudi število posvetil ni dovolj reprezentativno, da bi bilo iz njih mogoče razbrati zanesljiva spoz- nanja o skladateljevem družbenem krogu. Kljub temu je očitno, da je Zupan svoja dela posvečal vidnim osebam javnega življenja v Gradcu in hkrati osebam iz vrst visokega plemstva. Med te- mi pogrešamo posvetilo članom družine grofov Saurau, ki je bila Zupanu, kot že omenjeno, očit- no posebej naklonjena. Iz posvetila na splošno ne izhaja, da sta skla- datelj in oseba, ki ji je neko glasbeno delo pos- večeno, gojila osebno poznanstvo, kaj šele prija- teljstvo. Skladatelji svojih skladb v resnici sploh niso mogli posvečati osebam po lastni izbiri in presoji. Predvsem visoko plemstvo takšnih pok- lonov ni brezpogojno sprejemalo, pač pa je priča- kovalo, da skladatelj (ali založnik) najprej zaprosi za njihovo dovoljenje. V postopek pridobivanja privoljenj so skladatelji pogosto vložili nemalo napora in potrpljenja in sploh je to za obe strani veljalo za nekakšno častitljivo beračenje. Glede na svojo darežljivost so se plemiči za skladateljev poklon navadno, vselej pa le po lastni presoji, zahvalili s finančnim darilom. Nikakor pa niso samodejno prevzemali stroškov za objavo neke- ga dela. Imena oseb, ki so jim skladbe posveče- ne, skupaj z njihovimi rodbinskimi in drugimi naslovi krasijo naslovnice glasbenih tiskov in na njih navadno zasedajo osrednje mesto. Posvetilo je pogosto celo bolj vpadljivo kot ime skladatelja. Predvsem za mlade in neuveljavljene skladate- lje je bilo posvetilo skorajda pomembnejše od finančnega izkupička, saj je ime blagorodne ose- be možnim kupcem sporočalo, da je notna izda- ja vredna pozornosti uglednih oseb in veljakov. Vse to je služilo utrjevanju položaja skladatelja v družbi in je bilo del premišljenih tržnih strategij. Posvetilo je kajpak tudi gesta določene naklonje- nosti in obojestranskega spoštovanja, pred tem pa si je smiselno zastaviti vprašanje, katere koristi v smislu privlačnosti notne izdaje na glasbenem trgu, zaslužka in ugleda je lahko takšno posvetilo prineslo skladatelju.42 ZAKLJUČEK Jožef Robert Zupan je zanimiva osebnost poznega 18. in zgodnjega 19. stoletja ter je tako v umetniškem kot družbenem smislu vreden pozornosti širše javnosti. Čeprav ne njegov oh- 42 Podrobneje o tem: Beer, Musik, str. 366–372. 294 | kronika 72 � 2024 2 marko motnik |  spregledani skladatelj jožef robert zupan (1760–1819) in njegovo glasbeno delo ranjen skladateljski opus ne arhivsko gradivo za rekonstrukcijo biografskega ozadja nista obsež- na, doslej dosegljivi podatki kažejo verziranega skladatelja, ki je svojo glasbeno izobrazbo naj- verjetneje pridobil v družinskem okolju. Zupan je v svojih delih presegel poznobaročni glasbeni jezik svojega očeta Jakoba Frančiška Zupana in skladal v slogu dunajskih klasikov. Njegove kla- virske variacije je mogoče označiti celo za doslej najzgodnejše tehtno klavirsko delo izpod peresa slovenskega skladatelja. Zupanova življenjska pot je ne nazadnje zgovoren primer tega, kakšna je bila usoda duhovnikov iz številnih razpuščenih samostanskih skupnosti, ki so bili zaradi reform cesarja Jožefa II. prisiljeni poiskati nove možnosti delovanja. Financiranje Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega programa »Razi- skave glasbene preteklosti na Slovenskem« (ARIS P6-0004), ki ga financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Re- publike Slovenije. PRILOGA: ZUPANOVI GLASBENI TISKI IN NJIHOVA HRANIŠČA Ritter-Einzug und Kontretanz der Schwarzen vorgestellet den 2. Hornung, 1796. fürs FORTE-PIANO. vom Abbé J. R. S. Grätz, gedruckt bey Andreas Leykam, [1796]. Győr, Kapiteljski arhiv, glasbena zbirka (Káptalan Magán- levéltár Kottatára, Székesegyházi Kottatár, Káptalan domb). Salzburg, Mozarteum, Universitätsbibliothek, HistM- 1725. 12 Variations Pour le Clavecin où Piano Forte sur le Duo / die Milch ist gesünder/ tirè de l’Opera /der Spiegel von Arkadien/ Composèes par Mr l’Abbè JOSEPH ROB. SUPPAN. a Vienne chez Artaria et Comp. Třebon, Státní oblastní archiv v Třeboni, oddělení Český Krumlov, Sbírka hudebnin, 38-K26, krabice 266. Dessau-Roßlau, Stadtarchiv, S.9.1-368 (Musikaliensammlung Böttger). Douze Variations Pour le Clavecin ou Piano-Forte sur le Duo /Die Milch ist gesünder/ tiré de l’Opera /Der Spi- egel von Arcadien/ de Mr Süssmayr COMPOSÉES et DEDIÉES À MONISEUR LE COMTE SIGISMOND D’AUERSPERG CHAMBELLAN ET CONSEILLER DE S: M: L’EMPEREUR. par Mr l’Abbé Joseph Robert Suppau [sic] a Grätz chez Chretien Fréderic Trötscher. Libraire et Marchand de Musique. No. I. Třebon, Státní oblastní archiv v Třeboni, oddělení Český Krumlov, Sbírka hudebnin, 38-K26, krabice 266. Parma, Biblioteca Palatina, sezione musicale. ACHTZEHN DEUTSHE [sic] TAENZE MIT CODA im Auszuge fürs Clavier oder Piano forte, in Musik gesetzet und DEM DURCHLAUCHTIGSTEN PRINZEN FER- DINAND HERZOGEN ZU WÜRTEMBERG-TEK Gross-Kreutz des Militærischen Mariæ Theresiæ Or- dens: Kay- Königl. General Feldzeugmeister, Obris- tem Inhaber eines Regiments zu Fuss, und Comman- direnden Generalen in Inner- und Ober Oesterreich gewidmet von IOSEPH ROBERT SUPPAN. Wien bei Jos. Eder Kunst und Musikalienhaendler am Graben, [1798]. Österreichische Nationalbibliothek, Musiksammlung, MS27398. ACHT MENUETS im Auszuge fürs Clavier oder Piano forte in Musik gesetzet und DER HOCHGEBOHRNEN FRAU MARIANNE GRAEFINN VON ATTEMS GE- BOHRNEN FREYINN GALL VON GALLENSTEIN gewidmet von IOSEPH ROBERT SUPPAN. Wien bei Jos. Eder Kunst und Musikalienhaendler am Graben, [1798]. Österreichische Nationalbibliothek, Musiksammlung, MS27397. Archiv, Bibliothek und Sammlungen der Gesellschaft der Musikfreunde in Wien, XV 4995 (Q 20233). VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI AT DAGS – Diözesanarchiv Graz-Seckau Personalakte Priester Suppan Joseph Pfarre Graz - Dom, Sterbebuch I (1786-1822) AT StiARein – Stiftsarchiv Rein Fond Landstraß, Korrespondenz NŠAL – Nadškofijski arhiv Ljubljana ŽA (Župnijski arhiv) Kamnik Matične knjige SI AS – Arhiv Republike Slovenije SI AS 746, Cistercijanski samostan in državno gos- postvo Kostanjevica LITERATURA Allgemeines europäisches Journal. 1796. Dritter Band. Brünn: Joseph Georg Traßler, [1797]. Beer, Axel: Musik zwischen Komponist, Verlag und Pu- blikum. Die Rahmenbedingungen des Musikschaffens in Deutschland im ersten Drittel des 19. Jahrhunderts. Tutzing: Hans Schneider, 2000. Drüner, Ulrich: Frühe Musikdrucke als Zeugen authentischer Textentwicklung. Über den Um- gang mit Erst- und Originalausgaben im allgemei- nen. Robert Schumann und die französische Romantik. Bericht über das 5. Internationale Schumann-Sympo- sium der Robert-Schumann-Gesellschaft am 9. und 10. Juli 1994 in Düsseldorf (ur. Ute Scholz). Mainz: Schott, 1997, str. 219–233. 295 | kronika 72 � 2024 2 marko motnik |  spregledani skladatelj jožef robert zupan (1760–1819) in njegovo glasbeno delo Eitner, Robert: Suppau, Abt Joseph Robert. Biogra- phisch-Bibliographisches Quellen-Lexikon der Musi- ker und Musikgelehrten der christlichen Zeitrechnung bis zur Mitte des neunzehnten Jahrhundert. 9. Band. Schein – Tzwiefel, Leipzig: Breitkopf & Härtel, 1903, str. 329. Fleischmann, Krista: Das steirische Berufstheater im 18. Jahrhundert. Wien: Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften, 1974. Flotzinger, Rudolf: Zu den Anfängen des sloweni- schen Musiktheaters. Slovenska opera v evropskem okviru. Ob njeni 200-letnici. Simpozij 20.–21. oktobra 1982 (ur. Dragotin Cvetko in Danilo Pokorn). Ljub- ljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1982, str. 20–41. Gerber, Ernst Ludwig: Suppan (Joseph Robert). Neu- es historisch-biographisches Lexikon der Tonkünstler, welches Nachrichten von dem Leben und den Werken musikalischer Schriftsteller, berühmter Komponisten, Sänger, Meister auf Instrumenten, kunstvoller Di- lettanten, Musikverleger, auch Orgel- und Instrumen- tenmacher, älterer und neuerer Zeit, aus allen Natio- nen enthält. Vierter Theil. S – Z. Leipzig: A. Kühnel, 1814, stolp. 305. Golob, Andreas: Zum Verhältnis des Buchhandels zum Musikalienhandel um 1800. Das Beispiel der Grazer Buchhändler. Mitteilungen der Gesellschaft für Buchforschung in Österreich 1, 2006, str. 7–18. Hafner, Otfried: Aus dem Grazer Musikleben des Biedermeier. Blätter für Heimatkunde 51, 1977, str. 100–118. Höfler, Janez: Glasbenozgodovinske najdbe XVIII. in XIX. stoletja v Novem mestu. Kronika 15, 1967, št. 3, str. 135–148. Höfler, Janez: Tokovi glasbene kulture na Slovenskem od začetkov do 19. stoletja. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1970. Kratochwill, J[ulius]: Sigismund’s Grafen v. Auersperg Tagebuch zur Geschichte der französischen Inva- sion v. J. 1797. Mittheilung des Historischen Vereines für Steiermark 28, 1880, str. 106–209. Milkowicz, Wladimir: Die Klöster in Krain. Studien zur österreichischen Monasteriologie. Archiv für österreichische Geschichte 74, 1889, str. 261–486. Personalstand der Sekulär- und Regular-Geistlichkeit in der Seckauer-Diözese für das Jahr 1817. Abgeschlossen am 16. November 1816. [Graz: Verlag d. Ordinariats- -Kanzlei, 1816]. Podlesnik Tomášiková, Lidija in Motnik, Marko: Lai- bacher Deutscher after the Congress of Laibach. Muzikološki zbornik 57, 2021, št. 2, str. 5–64. DOI: https://doi.org/10.4312/mz.57.2.5-64 Pokorn, Danilo: Slovenski skladatelj Jakob Zupan. Radovi. Zavod za znanstveni rad HAZU Varaždin, 4 5 1990, str. 177–181. Popelka, Fritz: Geschichte der Stadt Graz. Band 1 mit dem Häuser- und Gassenbuch der inneren Stadt Graz. Graz, Wien, Köln: Verlag Styria, 1959. Preinfalk, Miha: Auerspergi: po sledeh mogočnega tura. Ljubljana: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, 2005. Royko, Caspar: Einleitung in die christliche Religions- u. Kirchen-Geschichte, Prag: in der Widtmannischen Buchhandlung, 1788. Schels, Johann Baptist: Biographie des Herzogs Ferdi- nand von Würtemberg, Kaiserlich-Österreichischen Feldmarschalls. Wien: Braumüller und Seidel, 1841. Schubert, Ingrid: Musikalienbestände im Institut für Mu- sikwissenschaft der Universität Graz, 2. Teil. Tabulae Musicae Austriacae, 16. Wien: Verlag der Österrei- chischen Akademie der Wissenschaften, 2007. Stiasny, Ljudevit: Kamnik: zemljepisno-zgodovinski opis. Ljubljana: Ig. pl. Kleinmayr in Fed. Bamberg, 1894. Suppan, Wolfgang: Suppan (Supan) Josef Robert. Stei- risches Musiklexikon. Graz: Akademische Druck- u. Verlagsanstalt, 2009, str. 701. Škrjanc, Radovan: Poskus slogovne opredelitve skladb – poskus njegove obravnave na primeru cerkvenih del Jakoba F. Zupana (I). Muzikološki zbornik 36, 2000, str. 68–72. Škrjanc, Radovan: Prispevek k dataciji rokopisov skladb Jakoba Frančiška Zupana. Muzikološki zbor- nik 34, 1998, str. 35–68. Škrjanc, Radovan: Vprašanje sloga v skladbah Jakoba Frančiška Zupana (magistrsko delo). Ljubljana, 1999. Umek, Eva: Samostani Kostanjevica, Pleterje in Stična. Publikacije Arhiva Slovenije, Inventarji, Samo- stanski arhivi, 1. Ljubljana: Arhiv Slovenije, 1974. Volčjak, Jure: Ordinacijska protokola Ljubljanske (nad) škofije 1711–1824. Del 2: 1761–1824. Viri / Arhivsko društvo Slovenije, 39. Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 2016. Weinmann, Alexander: Vollständiges Verlagsverzeichnis Artaria & Comp. Wien: Krenn, 1978. Witzmann, Reingard: Der Ländler in Wien. Ein Beitrag zur Entwicklungsgeschichte des Wiener Walzers bis in die Zeit des Wiener Kongresses. Wien: Arbeitsstelle für den Volkkundeatlas in Österreich, 1976. Wurzbach, Constantin von: Suppan, Joseph Robert. Biographisches Lexikon des Kaiserthums Oesterreich. Vierzigster Theil: Streezuwitz – Suszyncki. Wien: k. k. Hof- u. Staatsdruckerei, 1880, str. 328. 296 | kronika 72 � 2024 2 marko motnik |  spregledani skladatelj jožef robert zupan (1760–1819) in njegovo glasbeno delo SUMMARY Overlooked Composer Jožef Robert Zupan (1760–1819) and His Compositional Oeuvre Jožef Robert Zupan (Joseph Robert Suppan) was the son of the well-known composer Jakob Frančišek Zupan. He was born on 4 March 1760 in Kamnik, where he was baptised as Jožef Kazimir (Joseph Casimir). Whereas he most likely took his first lessons in music from his father, nothing is known about his further music education. Zu- pan entered the Cistercian Abbey in Kostanjevica na Krki (Mariabrunn in Landstraß) and assumed the monastic name Robert; however, there are no records about the year of his joining the monastic order. Around 1783, the Cister- cians in Kostanjevica sent him to Graz to pursue his stud- ies in theology, which he completed no later than 1788. In November of the same year, he was ordained subdeacon, deacon, and priest after Emperor Joseph II dissolved the monastic community two years earlier (in 1786). Rather than settle in Carniola serving as a priest, Zupan spent the rest of his life in Graz, where he died on 21 July 1819. The Diocese of Ljubljana issued him a letter of dismissal no earlier than 1799. Further biographical details are revealed in the pre- served petitions addressed at the Graz diocesan ordinar- iate, with which Zupan applied for a raise in his pension several times during the last decade of his life. He held no specific office in the Diocese of Graz, and he did not serve as a priest in any of its parishes or other church in- stitutions. He made his living as an independent educator and teacher, as is also evidenced by the appellative Abbé appearing next to his name on the title pages of some of his editions. Zupan appears to have been looked upon favourably by the Graz-based Counts of Saurau, and he undoubtedly spent the last years of his life in their palace on the Sporgasse. From 1794 onwards, he suffered from arthritis, which gradually prevented him from engaging in any kind of work assignments. Zupan left behind a modest music legacy comprising no more than five printed volumes, published at the end of the eighteenth century, of which one was released in two different editions. He contributed a dance music set un- der the title Ritter-Einzug und Kontratanz der Schwarzen, which was performed in February 1796 as part of a special charity dance event held at the Graz theatre. The work was published by the publisher Andreas Leykam in Graz. In 1798, the Joseph Eder’s publishing house in Vienna pub- lished two further collections of dance music to be per- formed as part of dance events at the Graz Redoutensaal: Eight Minuets and Eighteen German Dances (Deutsche). The three music prints are piano scores for dance music, originally intended for an orchestra or a chamber instru- mental ensemble. Only one of Zupan’s original piano pieces has been preserved—that is, his variations on the theme of the duet “Die Milch ist gesünder” from Franz Xa- ver Süssmayr’s opera Der Spiegel von Arkadien. Although the variations, published in 1799 by Artaria & Comp. in Vienna, show a high level of compositional skill, Zupan was nonetheless criticized for having selected a simplis- tic theme. Moreover, the composition certainly does not lack in invention and variety, and it is rather demanding in terms of technical performance. Years later, Zupan’s piano variations were also published by the Graz-based publish- er Christian Friedrich Trötscher, who, in essence, did noth- ing else but change the cover of the Vienna edition. Three out of five Zupan’s music editions feature ded- ications to Graz’s prominent personalities as well as to representatives of the high nobility: the German Dances were thus dedicated to Ferdinand Friedrich August, Duke of Würtemberg, the minuets to Countess Marianna At- tems-Heiligenkreuz, née Baroness Gall von Gallenstein, and Trötscher’s edition of variations to Count Sigmund von Auersperg. Whereas the dedications clearly attest to a considerable reputation that Zupan held in Graz’s social circles, they do not necessarily imply that he was a person- al acquaintance of the figures mentioned. More likely, the composer’s published collections point to his affiliation with the Graz theatre, for which he, at least on three occa- sions, contributed music for carnival dance events.