Svoji k svojim! Dunajska »Zeit« govori o notranjepolitiških načelih, ki dajejo ruski revoluciji značilno potezo. Parlamentarna vlada, splošna in enaka volilna pravica in avtonomija narodov — to so ta tri načela. — In kako je v naši monarhiji? Sicer imamo v Avstriji splošno in enako volilno pravico za državni zbor, nimamo pa take volilne pravice za druge javne zastope (n. pr. za deželne zbore); v Avstriji nimamo parlamentarne vlade in nimamo avtonomije narodov. Po tej poslednji hrepenimo že sedemdeset let, toda še nadaljnih sedemdeset let ne moremo več čakati na uresničenje tega postulata moderne in zdrave države narodov. Čas je neizprosni imperator, ki se njegovim zahtevam ne bomo mogli več dolgo ustavljati. Na Ogrskem je še slabše. Tam imajo sicer parlamentarno vlado, toda ta je popolnoma v rokah oligarhije. Splošne in enake volilne pravice na Ogrskem ni, narodne enakopravnosti tudi ne. Opozicija sicer zahteva splošno in enako volilno pravico, ampak o enakopravnosti narodov ne govori na Ogrskem nihče. In to je najbolj žalostno. Da se razumemo: tako govori dunajski list! In to nam dokazuje, da je tudi tja že prodrlo spoznanje, da je naši državi mogoče dati- pogoje razvoja in napredka ie na ta način, ako se prizna vsak narod .v monarhiji kot samosvoja celota, ki naj sama ravna svojo usodo, napreduje in se razvija moralno in materialno ter kot kulturno in politiško zrela enota daje skupnosti odznak zdravja in modernosti. Konec vojne, ki smo mu vedno bliže, naj v interesu države in v interesu njenih narodov ne pomenja zgolj uspehov vojaške silc, ampak naj razglasi in vsebuje tudi zmago idej človečnosti, idej politiške svobode ter idej demokracije in pravice narodov do samosvojega odločevanja. Bodočnost države in bodočnost njenih narodov zahtevata, da damo svoji državni celoti podlago resnične demokracije in samoodločbe ter da zgradimo svoj bodoči skupni dom na temelju pravice vseh narodov do samouprave! Naroda — gospoda in naroda — služabnika ne smerao več poznati! Kar je bilo temu enakega, to je zapadlo zgodarini preteklosti, ki je toiiko temnejša, kolikor boij je čutil katerikoli narod na svojem telesu težo tujčeve pete in pekočo bolečino njegovega biča. V kateri kategoriji narodov je stal naš slovenski narod, tega tukaj ne bomo razlagali; vsak otrok to dobro ve in ve to tudi tisti, ki bi se upiral uvedbi avtonomije narodov, ker bi ravno naš narod z njo pridobil vsaj tisto, kar je nemški narod brez take avtonomije že davno imel! Dovolj značilno za naše dosedanje razmere je dejstvo, da uradno naštetih 70.000 tržaških Slovencev nima niti ene državne ljudske šole, ko je izginjajoča manjšina istomestniii Nenicev lahko dobila na šolskem polju, kar je hotela. Mi smo se borili za napis na vsakem pečatu in na vsakem kažipotu, a drugim so sipali dobrote preko potreb — na našo škodo! Z zmago demokracije pride narodna avtonomija! To mora biti naša politiška vera in to mora biti začetek in konec vsemu našemu politiškemu prizadevanju! In že z ozirom na neizmerno važnost našega šolstva pri gradbi bodoče kulturne veličine našega naroda ter z ozirom na svoj lastni stan se moramo za ta svoj nacionaini in državni ideal neprenehoma slovenski učitelji vnemati z vsem plamenom navdušenja in vztrajnosti! Ves naš sedanji kulturni, gospodarski in socialni položaj ter vse naloge, ki jih postavi pred nas konec vojne, brezpogojno zahtevajo, da se urede vse razmere v državi na osnovi avtonomije narodov — zlasti pa se mora to zgoditi z ozirom na naše dežele, ker hočemo po vojni Slovenci živeti, kakor smo med vojno trpeli in umirali! Fundament bodočnosti mora biti demokraški duh ustave, prepojen skozinskoz od popolne enakopravnosti! Nikogar nečemo, ki bi nas še nadalje tlačil in dušil! Ta maksima ne bodi samo izraz naše narodne zavednosti, nego imej zakonito obliko, da nam bo služila za izpodbudno silo v ustvarjajočem življenju bodočnosti in za zakonito orožje ob brambi in ugotavljanju svojih gospodarskih, socialnih in kulturnih zahtev in potreb! Slovenski učitelji bi bili sovražniki svojemu narodu, narodnemu šolstvu in sami sebi, ako bi v danih razmerah mislili, govorili in delali drugače! Vedeti moramo, kaj hočemo, ker bomo tudi v bodočnosti dvigali narodiovo moralno in materialno silo in ga vodili do popolnosti, ki je dosegljiva kulturnemu narodu! Vse drugo nam bo navrženo!