Žiga-žaga                                                     gusisv simua.
V
Zuilar Lipe je velik siromak. Doma ima slabotno ženo in bolno hčcrko Barico. Sam hodi od hiše do hiše in žaga ljudem drva. i           I   Skoro  nič  dela  nima.  Povsod  najemajo  mlade  žagarje,  ki
imajo žaijc na električni pogon. ki kar grizejo polena ter jih žagajo kakor blisk.
Lipe je žalosten. Doma je sama bolezen in lakota. Slednji večer ga skrbi, ko se vrača v svoje skromno stanovanje koncem mesta.
Njegova hči ga pa vedno tolaži.  Čeprav je sirota  sama  bolna, vendar ne obupa. Nekega dne se čuti nekoliko krepkejšo. Ko odide
16
oče na delo, a mati zadremlje, se splazi deklica s postelje. Obleče se in pogumno hiti na cesto.
»Staršem moram pomagati!« šepeče deklica, a sama ne ve. kako naj jim pomaga. Počasi tava po cesti. Do gosposke hiše pride. Na pragu ji postane slabo in že se zgrudi.
»Lačna je!« ugotovi gospodinja bogate hiše in postreže deklici s toplo juho.
Barica se zahvali in spet odide po cesti.
Prične se mračiti. Deklica pride na polje, kjer sreča čarovnika Belčka. Čarovniki so ponavadi hudobni ljudje, Belček je pa dober. Radi njegove bele brade fla otroci tako imenujejo.
Barica jame tožiti Belčku, kako hudo se «odi njenim staršem.
Starček jo pa preskuša. Obljus bi ji sijajno življenje, veliko udob* nosti in bogastva, če se odpovc svojim staršem.
Barica se kar razjezi: »Ne! Nikoli ne maram ničesar, če bi se morala odpovedati očetu in materi! Pomagati jima moram, ne pa zapustiti ju  v stiski  in  bedi!« Zdaj ji pove čarovnik, da jq je samo preskusil. Izroči ji lonček be« lega mazila in ji reče:
»Vrni se domov! Izroči to nva* zilo očetu! Kadar bo šel žagat drva, naj namaže žago po ostrini s tem mazilom in reče: »2iga*žaga!«
Barica se je zahvalila in odšla domov. Povedala je staršem, kaj se ji je pripetilo, in izročila očetu lonček.
Ko je žagar naslednji dan odšel žagat drva, je namazal ostrino svoje žage in zavpil: »/tiga<žaga!«
Tedaj je žaga kakor živa poskočila iz njegove roke in pričela reza* ti urno kakor misel. Niti četrt ure ni minulo. pa so bila že drva sežagana. Zagar je bil vesel. Odslej so povsod zahtevali samo njega, da jim je žagal drva. Zaslužil je mnogo denarja. Obogatel je. Ni mu bilo treba več žagati drv. Pa tudi mast je porabil. Ko je zadnjikrat žagal doma svoja drva, je namazal ostrino žage s poslednjo mastjo. Tedaj se mu je prikazal čarovnik Belček in se nasmehnil: »Pomagal  sem  ti,  ker  imaš  tako  pridno  hčerko!   Le  rad  imej svojega otroka!« je dejal starček in izginil.
Odslej so živeli /tagarjevi srečno in zadovoljno. Tudi lakota in bolezen sta zbežali iz njihovega doma!