168
klestila. Dekleta ni hotel pustiti, raji je el. Trmast je kot ti. Kar si ubije v glavo, trdi celo venost. Z batom mu ne izbije iz butice. Veljave mu pa ne sme dati."
,,Moj Bog, naj bi vzel dekle, e ni drugae. Da bi le ne el od doma! Kaj poreko ljudje?"
,,No lepo, Nea! Vsak dan drugae govori. Pravim ti, e bi se tudi vrnil, dekleta ne vzame. R ne vrne se, trmast je."
Zaloputnil je vrata in el za hlapcem v gozd. Nea je jokala dalje, globoko v srce jo je skelelo.
,,Oh, moj Bog, da bi se vsaj vrnil! Tone mora ponj. Naj mu da ez in naj vzame to presneto dekle,
FOT. P. METOD SCHNEDITZ
NADKOFIJSKA STOLNICA V ZAGREBU
ki si ga ne more izbiti iz glave. e on ne pojde, pojdem pa sama. Da, sama pojdem, e ne gre on. Z Blaiarico se peljem," je tarnala v petek popoldne. Vzela je kaf perila in la na studenec prat. Ves objokan ji je bil obraz in par noi ni skoro zatisnila oesa. e so se ji sklenile trudne trepalnice, so prile teke sanje. Martina je videla v mnogih nevarnostih. Kae so ga pikale, v temnem gozdu so ga napadli razbojniki, pobili in vrgli v brezdno. Potem se ji je sanjalo o globoki reki, ki je valila umazano vodo po dolini. Iz gora je priletela, kjer se je tajal sneg, in kamenje je valila s seboj, debele hlode, tore in kole. Na bregu je stala in gledala v valove. Sredi reke se
je zaul klic, lovek se je boril s poslednjimi momi. Pogledala je in spoznala Martina. Spreletelo jo je po mozgu, noge so ji odpovedale, zgrudila se je v reko. Take sanje je imela, in Jerinka je tudi verjela v sanje.
,,Bog in t. Lenart mi dajta svojo pomo!" Preko hriba je sipalo popoldansko solnce svoje arke, v leskovem grmu je vigal kos in v gozdu je pela kukavica. V Jesenovem je pasel pastir krave, junice, voli in telike. Vriskal je in vigal na pial, izvito iz vrbovega lubada. Zvonci so prijetno brneli po strmi rebri in odmevali po dolinicah. Nad Nanosom je lahno plavalo par belih meglic in nad dolino je viselo isto, kristalno nebo kot nad mirnim gorskim jezerom.
,,Tako je lepo, moj Bog, in jaz sem nesrena. Ah!"
Sedla je na mehko travo in zakrila oi s predpasnikom. Dolgo je zdela tako in jokala. Sinica je pela na hrastu in kimala zadovoljno nagajivemu vrabcu, ki je prifral mimo, la-stavice so letale iz doline, nekje v viavah je kroil kragulj.
Minka je la po poti in ko je ugledala Jerinko, se ji je usmilila v srce. Pustila je v travi jerbas, v katerem je nesla ju-ino na polje, in krenila k studencu. Neno je poloila roko na Jerinkino ramo. Nea se je prestraila.
Ti, ti si?"
,,Da, jaz sem, teta. Ne jokajte tako hudo!"
Poloila ji je roko okrog vratu in ji epetala:
Uboica, ne jokajte!" Jerinki je srce vzdrhtelo, ko jo je videla, tako mlado in neno, skrbno in ljubeznivo. Minka, katero je sovraila. Odkar se je dekle zavedlo, mu ni privoila prijaznega pogleda. To ni mogoe, to ni mogoe.
,,Pusti me, pusti, dekle! Saj ve, kako je." Ne, ne, tako vas ne pustim. Trpeti ne smete ve radi mene." Radi tebe?"
Da, da radi mene. Vest bi me pekla. Lagala nisem nikoli, ker je la grda. In z lajo se ne maram vtihotapiti v vao hio. Molati ne morem ve." V nao hio? Kaj govori, dekle? Razjasni mi zagonetko!"
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si