45
Kratkočasnica.
Mladi mravljinec s svojo  materjo  roma na grob svojega očeta. — Silne priprave za vojsko.
Prežalostna novica, da so oče mravljinec tako revno konec vzeli, se zve kmalo po vseh kotih in tudi na Viča pod hrastom. Jojmene! kako sta mladi mravljinec in mravlja žalovala in jokala. Ni ju bilo moč potolažiti. Vsa družina dene černe oblačila na-se, in joka in stoka, da ni konca ne kraja. Tri dni prelivajo solze za nesrečnega očeta; četerti dan pa se vzdigneta mati in sin in gresta, na grob njegov. Cez nekaj dni prideta na bojišče, kjer so hrabri očka s svojo palico marsikteri žabici čepinjo razbili. Žabji polk še leži sem ter tje nepokopan, ker ni bilo kebrov dobiti, da bi jih pokopavali. Sin po bojišču se sprehajaje najde leseno palico, ktero so očka zgubili, in tudi zadnjo nogo njih vidi ležati vso kervavo; pobere toraj dragi ostanek, ga vtakne v žep, pa gre z materjo  naprej.
V belo Ljubljano pridši ne vesta, kam da bi se obernila. Celih 8 dni hodita po mestu, in z veliko nevarnostjo prisopeta do tiste ulice, kjer se pravi „za zidom". Tam zagleda mladi mravljinec velikanske kofetarije, kjer so ošnofane kofetarice sajasti kofe z vodenim mlekom kuhale in v lončenih skledicah prodajale. „Matka! spiva ga se midva eno skledico; saj ne velja več kot 2 ali 3 krajcarje" — pravi mravljinec — bote vidili, kako nam bo čeva spucal". ,5Odamela! za 3 krajcerje kofka" — vpije mladi mravljinec, pa kofetarica nič ne sliši; komaj, da ga še ni pohodila. Ko vidi, da tako nič ne opravi, spleza na klop, in začne sem ter tje tekati in vpiti. Ko ga kofetarica zagleda, mahne z ornelom po njem: „ali greš sment!" da revček   smertni   nevarnosti komaj uide.
Potem gresta sin in mati lačna in žejna naprej, in prideta do „loterije". Mravljinec, ki se je v pervem klasu že tri jezike tako naučil, da je bil „zunachst gekommen" in tedaj tudi nemški dobro zna, gleda, ktere umare so prišle, ter bere na glas: ,5najnar, fufcgar, anzar, ohtecvancgar in pa zimazipckar.   „Nič nisva zadela; le pojva dalje".
„Kaj pa tam-lc leži?" — praša mravlja, ko dalje gresta. Sin pobere papir ter najde, da je gosposk „partezettel". Obriše blato ž njega in bere: ?)Naznanilo! Oče mravljinec, posestnik mravljiša pod hrastom na Viču, so nedavnej v bolnišnici žalostno sklenili. Pokopani so za Paviihovim podom sred izritega malega Golovca". Oba si to slišati vroče solze brišeta, in romata naravnost na grob. Tje pridši bridko jokata. Mravlje je žalosti konec; zavali se mertva na grob. Zdaj je bil mravljinec sirota. Cez 3 dni zagrebe še mater zraven očeta, in priseže se maševati nad žabami. Bil je mož beseda. V spanji se mu prikaže še duh rajnkega očeta, ki ga opominja vse storiti, kar je prisegel.
Gre tedaj k očetovemu prijatlu v Šiško; ta ga ljubez-njivo sprejmejo; posvetujeta se kaj in kako začeti. Mladi mravljinec ves vnet se roti, ves žabji rod pokončati. Raz-pošljeta na glavarje bližnjih mravljišč prošnje, naj jima pridejo s svojimi četami na pomoč. Vsi fantje mravljinci dobe „cegelcc". Vseh vkupaj je poterjenih pettavžent manj kot dve sto. Noč in dan kujejo kovači sulice, brusijo meče in drugo orožje. Vulkanova kovačnica ni nikoli prazna; noč in dan piše meh; sto mravljincov ga je gonilo, poka ogenj in bije kladvo. Na god rajnkega Pavlina in njegovega brata Kljukca se vzdigne vesvoljno mravljise ljubljanske okolice, in se spravlja vkupaj pod vodstvom mravijeta na „starih šancah".
Nekega večera prebira vojskovodja žabji časnik, ki je v mlaki izhajal, in bere: „Kaj nek bojo mravljinci naredili, ti ubogi pritlikovci! Komaj jih je eno pest, in nas polna mlaka; vse sestre smo na pomoč poklicale, še celo> v Dravlje smo po-nje poslale. Vse raja in pleše po mlaki, in se veseli kervave bitve. Vojskovodja polije merzel pot,  in skoraj   ne more dihati.    Vsa   armada  je   tako pre-
46
etrašena, da se hoče vernili. Vodja pa, mož dobrih možganov, si zna precej pomagati. Posije zveste adjutanle do čmerlov, s kterimi so od nekdaj prijateljsko živeli, in jim že tudi večkrat zoper kosmatinca medveda, ko je prišel krast, pomagali. Cmerli koj armado na noge spravijo; celi panjovi se vzdignejo in pribrenče na stare šance. Zdaj je bila taka armada vkopaj, da svet ne pomni take. JSa tako armado je bilo pa tudi dosti živeža treba. Muhe, ki za druzega niso bile — prišle so namreč same od sebe pomagat
—   dopeljujejo hrano dan na dan, noč na noč. Zrn i raj je bilo fuhrvvesna dosti na cestah Ko je vae v dobrem redu, se spravi strašna armada mravljincov, čmerlov in muh na noge, in gre s „šanc". Spredaj godejo godci na votle piščali, in bijejo na počene čepinje. Za njimi se pomikajo celi regimenti pešcov, več balalijonov lovcov, nekaj švadronov ko-njikov in druzih čet. Zadej se kadi vozarstvo mušje, ki polne vozove živeža vleče. S takim hrupom pridejo do mlake žabje. Žabe te silne naprave vgledati, se močno prestrašijo ; niso si kaj takega mislile. „Na — reče stara krota — mravljiše je začelo „ofenzifu zoper nas. Zaprite vrata, straže urno na obzidje, čujte dobro! kmalo bomo imele kervav boj. Jaz bom napeljevala levo krilo, kvaka pa desno". Strašni krik nastane na to, da se kar breg mlake potresa, in rožljanje orožja se razlega noter do mravljičnega tabora. Žabe prepričane silne množice sovražnika, pošljejo klicarko na breg mlake, naj opominja mravljiše, in mu svetuje, se raje pomiriti. Mravljiše prigromi zraven, se krohota, in pahne klicarko   v mlako nazaj.    „Gorje  vam  —  vpije ta
—   če nočete miru, boste imeli pa vojsko", in se potopi v mlaki. Tri dni in tri noči kuhajo, jedo in pijo mravljinci, in si prepevajo mravljišne zdravice. Popili so 10 kapljic vina in snedli 5 drobtinec kruha. Ceterti dan pa se vstopijo na breg mlake. Na levem krilu zapoveduje vojskovodja mravljinec, na levem prijatel iz Šiške. Cmerli so imeli svoje komandante in dve muhi za adjutanta, in tako pričakujejo glas bojne trombe.                                    J. F. St.