Poštnina plačana v gotovini.
Izhaja vsak petek.
Leto IV. št. 39.
SLOVE
Dopisi in časniki naj se pošiljajo na poštni
predal 259, Ljubljana Naročnina četrtletno 15 Din, za pol leta 30 Din, za vse leto 60 Din, Posamezne številke 1.50 Din. Za inozemstvo celoletna naročnina 90 Din.
Kranj, dne 29. novembra 1935.
UJUUJ
Kaj je 2 Belo Krajino?
(Potreben odgovor nepotrebnemu vprašanju.)
Med Slovenci in Hrvati se časih načne nepotrebno vprašanje, čigavi sta Bela in Slovenska Krajina, kakor bi oboji ne imeli drugega dela, da si mečemo polena pod noge. V zadnjem času je glede Bele Krajine in njene preteklosti prinesla članek (podlistek) „Hrvatska straža" v 266. številki z dne 19. novembra t. I.
Preteklost —zgodovina! Ne moremo je za-metavati, a enako ne oboževati. Hrvaški list pravi pravilno, da sama zgodovina ne odločuje ali je kdo Hrvat, Slovenec ali Srb; kar je nekdaj bilo v preteklosti, ni da bi moralo biti tudi v sedanjosti. Zgodovinska (pravica je lahko velika pomoč prirodni, t. j. narodni zavesti, delu, omiki in razvojni skupnosti. Slovenci se ne moremo sklicevati na veliko zgodovinsko, pač pa glavno na prirodno pravico, kolikor nam jo daje naša zavednost, naša izobrazba, naše narodno prizadevanje.
Bela Krajina je enako Slovenski ali Prekmurju obrobna dežela, kar ima za nasledek neko prelivanje ali valovanje, ki je lastno vsem takšnim pokrajinam, posebno še tedaj, ako si mejita sorodna naroda. Vedno utegne biti tod nekaj ljudi, ki nihajo v svojem narodnem čust-
Torcnija. jezile,	4rr mtvatlc -»c z«ntičujejO
ali vsaj približujejo, medtem ko se drugod od-oddaljujejo in razločujejo.
Današnja slovensko hrvaška meja ob Kolpi in Sotli je nasledek zgodovinskega razvoja, ki pa ni bil vedno enak. \ prvotno bolj ali manj narodnostno enotno (čeprav so bila po Niederlu že v pradomovini vZakarpatju ločilna ognjišča) ozemlje je posegel tujec s svojo politiko ter razbil Slovence od Hrvatov. Slovensko-hrva-ška meja bi po Kosu (Zgodovina Slovencev, I., str. 10) lahko tekla ob drugačnem političnem razvoju ali ob Savinji in globoko na Dolenjsko ali pa okoli Bjelovara in Siska.
Ob prihodu naših prednikov je bila današnja Dolenjska selitveno in politično ločena od Bele Krajine po visokem gozdnem pasu. Ta je delil Slovence ob Krki od današnje Bele Krajine. ki je dobila od Kolpe do roba Gorjancev in Kočevskih gora prvi dotok slovanskega prebivalstva od strani preko Kolpe, t. j. danes Hr-
vaške. (Kos n. o. m., str. 34.) Temu se ne bomo čudili ako vemo, da se je del Hrvatov odcepil od glavnega selitvenega toka proti jugu in se ustalil celo sredi Koroške, kjer se je v listinah
X.	stoletju ohranil hrvaški okraj.
Bela Krajina je spadala politično do srede XII. stoletja k Hrvaški. Plemiška rodbina Viš-njegorskili, ki so postali mogočni gospodje na Kranjskem, je pa odcepila Belo Krajino od hrvaške države in jo združila s Kranjsko deželo, da je postala Kolpa mejna reka, kar je ostala do danef ^ utii v cerkvenem Oziru se je dežela v prvi polovici XIII. stoletja pridružila oglejskemu patriarhatu in je spadala pod dolenjski arhidiakonat: fare Metlika, Črnomelj, Stari trg (Kos u. a. m., str. 144, 193.)
Usoda Bele Krajine je bila odslej združena s Kranjsko, t. j. z osrednjo slovensko pokrajino. Na teh dejstvih niso mogli ničesar izpreme-niti t. i. uskoki, ki so pribežali sem pred Turki. Prirodno je bilo, da so se zatekli v obrobno deželo, saj so prišli Srbi na Štajersko — na Dravsko in Mursko polje, v Posavje itd., kjer so se polagoma stopili z domačim, slovenskim prebivalstvom v jezikovnem in verskem oziru. (Kovačič, Slovenska Štajerska in Prekmurje, str. 232—-235.)
Od dobe narodnega preporoda dalje se je posebno še utrjevala slovenska skupnost. Danes spada Bela krajina (s Prekmurjem vred) v slovensko duhovno območje, kakor spada kajkavsko-slovensko Zagorje v hrvaško. Zgodovina je prvotno ločila Belo krajino od Slovencev, ista zgodovina jih je zopet združila. Razloček je v tem: v prvi zgodovinski dobi ni bilo ustaljene ljudske zavesti, ni bilo književnega jezika, urejene šole in cerkve v ljudskem duhu, v drugi dobi se je vse to razvijalo in dospevalo do pojmovanja narodne skupnosti, seveda tu bolj, tam manj. Korak nazaj ni mogoč. ker bi pomenil prelom, ki bi zavrl dosedanjo rast. Dolga stoletja vedno bolj zavednega življenja so ustvarila izročilo skupnosti ne-glede na podrobne razločke, ki so krajevni nasledki preteklosti. I a preteklost nima tudi o-snov za razvoj, ker jih je izpodrezala dolga slovenska sedanjost.	Lr.
Koliko prispeva Slovenija v državno blagajno
Človek se ne more dovolj načuditi, če še ču-je trditve o pasivnosti Slovenije v našem državnem gospodarstvu. Posledek takih abotnih trditev, ki izhajajo iz poznanega kroga naših jugoslovenov, je vedno močnejše privijanje davčnega vijaka, ozir. na drugi strani nerazumevanje osrednje državne uprave za potrebe Slovenije, kadar gre za to, da bi državna blagajna v kakršnikoli obliki vrnila vsaj primeren del denarnih sredstev, ki se nabirajo v državni blagajni iz dohodkov Slovenije.
Zato so uvidevnejši krogi navedenega tabora že sami pričeli analizirati državne in samoupravne proračune ter sramežljivo priznavajo aktivnost Slovenije v našem skupnem gospodarstvu. Vsota 200 milijonov dinarjev, ki jo sami navajajo, je pa očividno prenizka.
Če pogledamo zadnja dva proračuna („Pre-gledi A) državnih službenika, B) banovinskih službenika i ličnih i materijalnih razhoda po banovinskim budžetima ministrstva za finance, Belgrad 1934) naše Slovenije, vidimo, da je plačala Slovenija v proračunskem letu 1933/34 ozir. plačuje v proračunskem letu 1934/33 sledeče vsote (številke v oklepaju pomenijo podatke za 1. 1934/35):
45,071.636.— (48,000.000) dinarjev doklad, t. j. 23.52% (24.72%) od vseh banovinskih doklad, ki so znašale, oziroma znašajo omenjeni dve leti 191,599.460 (194,185.946) dinarjev;
19,450.000 (19,600.00o) dinarjev na račun trošarine, t. j. 18.95% (18.50%) od vseh pobranih banovinskih taks, ki so prinesle v navedenih dveh letih 102,640.000, oziroma prinašajo
105,930.000	dinarjev dohodkov, razen tega pa še 12,700.000 (12, 4oo.ooo) dinarjev na račun pobranih taks, t. j. 13.47% (13.52%) od vseh taks, ki so jih pobirale ozir. jih pobirajo banovine. Skupni dohodek vseli banovinskih taks je znašal namreč v proračunskem letu 1933/34, oz. 1934/35 že 94,231.000 (91,714.500) dinarjev.
V postavki „drugi banovinski davčni viri“, ki so dali v vsej državi 38,107.333 (40,468.473) dohodkov, je participirala Slovenija v letu 1933/34 s 500.000, v letu 1934/35 pa s. 5,5oo.ooo dinarji. \ postavki 38,107.333 dinar jev je namreč vštet kul uk, katerega plačujejo večinoma še po vsej državi, v naši banovini pa predvsem le še javni uslužbenci, pač najbrž zaradi tega ker pokvarijo s svojimi vozili največ cest. Bremenil morajo biti namreč pravično razdeljena!
V proračunu Slovenije za l. 1934/35 pa pred-
1J A
Uprava: Kranj, Strossmajerjev trg štev. 1. Poštnočekovni račun Ljubljana štev. 16.176 Rpkopisov ne vračamo.
Oglasi po tarif u.
Tiska tiskarna Tiskovnega društva v Kranju Predstavnik tiskarne France Uhernik, Kranj.
stavi ja postavka 5,050.000 dinarjev poznani „bednostni fond“, ki obstaja kot edinstven davčni vir le v Sloveniji, najbrž kot nadomestilo za deloma odpravljeni kuluk.
Sicer pa Slovenija po tej tabeli ni edinstvena le v „bednostnem skladu'4, temveč tudi v trošarini na gumo z zneskom 1,000.000	(75o.ooo)
dinarjev, v taksi na šoferske izkaznice z zneskom 200.000 (2oo.ooo) dinarjev, deloma pa s trošarino na kvas, ki razmeroma največ vrže v Sloveniji, pravtako tudi s taksami na lovske in ribolovske izkaznice, s taksami na dediščine ter s taksami na zavarovalne družbe. Poudarjamo, da glede socialne opravičenosti nekaterih teh davščin nimamo namena razpravljati, ugotoviti hočemo le dejstva naše fiskalne preobremenjenosti.
Na podstavi gornjih podatkov je lahko ugotoviti, da so znašale dajatve za Slovenijo 77,721.636 (85,550.000) dinarjev, kar predstavlja 18.21% (19.79%) vseh banovinskih dohodkov v vsej državi. Pa kljub temu najdemo še ljudi, ki trdijo, da je Slovenija največ pridobila!
Povedali smo že, da je morala Slovenija prevzeti bodisi neposredno ali pa posredno, velik del dajatev, ki gredo v drugih banovinah izključno le na račun državnega fiskusa. tako n. pr. mora Slovenija plačevati velik del osebnih in še večji del materialnih izdatkov banske u-prave v Ljubljani, tudi na okrajnih glavarstvih vidimo vedno več banovinskega uradništva, ki opravl ja izključno le posle državne uprave ter bi zato spadalo v proračun državne uprave. Tudi nekatere druge izdatke, tako n. pr. dispo-zicijske fonde, je državna uprava že prevalila v breme Slovenije.
Po natančnejši oceni poučenih oseb je znašala obremenitev Slovenije v 1. 1931. se strani državnega fiskusa pri proračunu 7 in pol milijarde fiskalne obremenitve vse države približno 950,000.000 dinarjev, t. j. 12.47%. Če upoštevamo razmerje števila prebivalstva Slovenije nasproti vsej državi in neprestano oškodovanje in uničevanje našega gospodarstva in naših gospodarskih ustanov, že slepec lahko uvidi, da je že sama državna fiskalna obremenitev odločno previsoka, posebno, če pomislimo na razmeroma pratvtako previsoke obremenitve s strani samoupravnega fiskusa.
In kaj je Slovenija za vse to dobila? Na razpolago so nam le uradni podatki za leti 1931 in 1932 („Pregled o stanju svili samoupravnih prihoda i rashoda.. Belgrad 1932 in 1933), po katerih je dobila Slovenija v 1. 1931 9,455.716 dinarjev, v letu 1932. je bilo pa v banovinskem proračunu predvidenih le 2,876.766 dinarjev, t. j. 3.90% vseh državnih subvencij za banovine. Oba izkazana prispevka pa niti nista bila v celoti likvidirana in nakazana finančni upravi Slovenije.
Razen teh neznatnih, žal še to le fiktivnih subvencij, je državni fiskus vrnil Sloveniji po svojem proračunu v proračunskem letu 1929/30 le nekaj nad 432,000.000 dinarjev, t. j. 5.44% od skupne državne fiskalne obremenitve v znesku 7 milijard in 900 milijonov; v letu 1930/31 le nekaj nad 445,000.000 dinarjev, t. j. 5.33% skupne državne fiskalne obremenitve, ki je znašala takrat nad 8 in pol milijard dinarjev.
V	naslednjem proračunskem letu 1931/32 je pa dobiia Slovenija povrnjenih le še 438,000 dinarjev, t. j. 5.14% skoraj pravtako visoke državne fiskalne obremenitve.
Če pregledamo razlike tega padanja vseh treh let (od 5.44% na 5.33% ozir. na 5.14%) vidimo, da pada povračilo državnega fiskusa Slovenije letno približno za 0.15%, kar bi dalo za proračunsko leto 1932/33 le še 4.99%, v letu 1933/34 le 4.84%, v letu 1934/35 pa celo le še 4.69%, kar da pri letošnjem proračunu, ki znaša približno 7 milijard dinarjev, le še nekaj nad 320,000.000 dinarjev, katere vrne državni fiskus v tej ali oni obliki Sloveniji.
Če upoštevamo strahovito nepoučenost, ozir. premajhno zanimanje za ta in slična vprašanja ter naravnost neverjetno zaslepljenost s strani večine samozvancev bivše JNS in kasnejšega režima, in če upoštevamo še naj novejše znižanje prejemkov javnih uslužbencev, ki tvorijo velik del izdatkov državne uprave za Slovenijo, lahko s strahom in z upravičenostjo trdimo, da so naša gornja izvajanja ne samo pravilna, ampak k večjemu še preoptimistična. Uradni podatki, ki so nam na razpolago za kasnejšo dobo, nam iz razumljivih razlogov ne dopuščajo, da se prepričamo o popolni natančnosti izvajanj.
Razen tega je treba pomisliti, da vsi ti izdatki s strani državnega fiksusa nikakor ne predstavljajo izključno le izdatkov za Slovenijo, zlasti, če pomislimo, da opravlja n. pr. finančna uprava in nekatera druga področja državne uprave posle, ki ne gredo vedno iz-kl jučno le v korist države, dasi obremenjujejo dotični izdatki le Slovenijo, tako n. pr. pobiranje davkov, carin itd. itd.
Večkrat smo na tem mestu opozorili odločilne činitelje na neznosne razmere v naši bolnici. Po uspehih sodeč, moramo — kakor pri vseh protestih ki prihajajo iz Sloveni je — domnevati, da so naša stvarna izvajanja, kakor tudi povsem opravičene kritike z drugih strani naše javnosti naletela pri odločilnih mestih na gluha ušesa, dasi prispevamo v državno blagajno -— po izvajanjih v sestavku „Koliko prispeva Slovenija v drž.blagajno" — letno nad 600,000.000dinarjev, ki jih ne dobimo nazaj. Pošten človek bi pričakoval, da bi navedeni čisti prispevek (omenjena svota predstavlja namreč čisti prispevek za državni fiskus ter so že odšteti vsi redni stroški, ki odpadejo na Slovenijo) našel primerno razumevanje vsaj za neizogibne in nujne potrebe Slovenije. Niti sledu tega!
Pač pa opazimo na naši strani veliko premalo zanimanja za vsa ta vprašanja; prav to omogoča preziranje in omalovaževanje naših najnujnejših potreb. Glasovi kritike bi nikakor ne smeli prenehati! Ves narod bi moral povzdigniti svoj glas ter neposredno zahtevati, da nam za naše žulje omogočijo vsaj dostojno smrt na bolniški postelji. Na delo »izvoljenih" zastopnikov našega naroda se ne smemo več zanašati!
To kar se danes dogaja v naši bolnici, je vendar kulturen škandal, kateremu ne moremo najti primera! Neprestanim izbruhom raznih infekcijskih bolezni po raznih oddelkih naše bolnice in štrajku zdravnikov, ki morajo svoj odgovorni posel opravljati zastonj, so se v zadnjem času pridružile še — uši! Oče hčerke, ki se je vrnila iz bolnice, mi je to potožil, njena mati je pa to dejstvo z gnusom potrdila. Človek res ne najde besedi, da primerno kvalificira to neznosno, sramotno in človeka nevredno stanje. Takih razmer nismo pri nas poznali cela stoletja, dasi so nam gospodarili tujci! Bolj ali manj potrebne, ozir. nepotrebne administrativne odredbe tega kulturnega škandala ne morejo odstraniti, ozir. preprečiti. Pričeti je treba drugje in drugače! In to nemudoma! Ob večji epidimiji lahko pride do katastrofe.
Za te razmere nikakor ne moremo delati odgovornega maloštevilnega in zato prezaposlenega zdravniškega in strežnega osobja, ki stori v obstoječih razmerah vse, kar je mogoče.
Če upoštevamo, da se je davčna politika pri nas, posebno v zadnjih letih, še poostrila, kar nam nazorno dokazujejo izvajanja odločilnih činiteljev raznih naših gospodarskih ustanov, lahko pravtako upravičeno sklepamo, da se je prispevek Slovenije na državnih dajatvah vsaj sorazmerno (t. j. v odstotkih povišal, tako, da danes lahko ocenimo čisti prispevek Slovenije k skupnim drž. izdatkom z nad 630,000,000 Din ali približno 525 dinarjev na vsakega prebivalca Slovenije. Ta obremenitev pa je popolnoma neosnovana, zato apeliramo na slovenske odločilne činitelje, da store kar je treba in z vsemi sredstvi in napori zajčnejo lajšati breme, ki grozi ugonobiti sadove našega stoletnega prizadevanja! Oprodom bivših režimov pa nujno priporočamo, da si te številke ogledajo in dobro vtisnejo v spomin! Naša politična prizadevanja je pa usmeriti tako, da gornje razmerje korenito in bistveno izpremenimo!
Ne moremo pričakovati potrebne snage v bolnici, ki je bila urejena za razmere pred 40 leti, kjer leže bolniki na vseh mogočih mestih in objektih ter komaj čakajo, da se vležejo na posteljo, ki je še topla od pravkar odhajajočega bolnika.
Ne moremo pričakovati potrebne snage v bolnici, kjer ležita po dva, da celo trije bolniki na eni postelji.
Ne moremo zahtevati higiene v bolnici, kjer se premetavata dva vročična otročiča v eni posteljici, ki je bila pred 40 leti namenjena le za enega.
Človeku mora zavreti kri, če sliši take stvari! Tu je treba zastaviti vse sile, da onemogočimo še večjo relativno propadanje našega naroda.
Tu naj si »izvoljeni zastopniki slovenskega naroda" ogledajo uspehe svojega ..dela"! Če bi take razmere ti ljudje okusili na svoji lastni koži, bi se kaj kmalu prepričali o nevzdržnosti prakticiranega jugoslovenstva, katerega so nam hoteli vsiliti, ter o upravičenosti naših zahtev po realni enakopravnosti in poštenosti v državi. Če so si svojim »delom" omogočili po drugih pokrajinah neprimerno manj važne državne investicije, noj l)i svojemu ..plemenu'* omogočili vsaj dostojno zdravljenje in e v. smrt. Mali človek si namreč zaradi tvarne izčrpanosti ne more dovoliti več domačega zdravnika ter se mora zatekati k javnim sredstvom, za katera je moral večji dei prispevati.
Vsi domači, še bolj pa tuji slovenožrci in slo-venofobi, katerih nikakor ne zmanjka, naj pa dokažejo domnevane koristi, s katerimi naj bi se bila Slovenija baje nezasluženo okoristila!
Le nekaj več odstotkov od investiranih vsot, katere je državna uprava dovolila drugim pokrajinam, ali pa nekaj manj prispevkov^ v skupno državno blagajno, bi nam omogočili, da si postavimo celo vrsto nujno potrebnih kulturnih ustanov in zavodov, do katerih smo po svojem izročilu in po svojem delu vsekakor upravičeni. Semkaj spadajo tudi bolnice!
Izkoristili so nas že dovolj! Enkrat se vendar lahko povzpemo do tega, da bomo soodločali in usmerjali koristi svojih javnih dajatev! In to hočemo doseči in bomo dosegli!
L.
nastopil zoper svoj vrhovni gledališki zavod. Opravičeno bi se sklicevali lahko na taka dejstva
v Belgradu
ter bi zmanjšali državni prispevek za slovensko Narodno gledališče češ saj Slovenci sami priznavajo, da jim zadostuje za polovico manjše gledališče! Nič ni lažjega kot doseči, da se kaka postavka iz državnega proračuna, posebno če gre za Slovenijo, zmanjša!
Slovenski kulturni zavodi in tudi slovensko »Narodno gledališče" trpe na pomanjkanju denarnih sredstev. Prispevki, ki jih dobiva slovensko »Narodno gledališče" iz državne blagajne zneso na leto 3,017.952 Din, srpsko »Narodno gledališče" v Belgradu pa prejema 6 milijonov 158.813 Din, hrvaško »Narodno gledališče" v Zagrebu pa 4,236.514 Din na leto. Upoštevati je pa treba, da so dohodki od predstav v Belgradu in v Zagrebu veliko večji kot v L j ubij ani. V Belgradu zneso gotovo nad 4 milijone dinarjev, v Zagrebu okoli 4 milijone dinarjev, v Ljubljani pa le 1.7 milijona dinarjev na leto. lo pa zato, ker sta gledališki poslopji v Belgradu in v Zagrebu veliko večji kot sta v Ljubljani. 1 udi vstopnina je v Belgradu in v Zagrebu večja, ker je tam dosti premožnejše gledališko občinstvo. Hrvaško »Narodno gleda-liščee" dobiva od bogate savske banovine še posebej po 1 milijon, od mesta Zagreba pa po
600.000	dinarjev letne podpore. Slovensko »Narodno gledališče je pa dobilo lani od banovine le 35000 dinarjev, od ljubljanske občine pa 200.000 dinarjev.
Če bi ljubljanski dopisnik zagrebških Novosti res imel smisel za koristi slovenskega »Narodnega gledališča, naj bi raje zahteval, da država
sezida novo operno gledališče v Ljubljani ter sedanje operno gledališče prezida za dramsko
gledališče
tako, da bi se dohodek od predstav podvojil, ('.® J.}’ ve^‘ prostora za občinstvo v gledališčih jn bi se vstopnina še lahko znižala ter bi gledališče lahko konkuriralo kinematografom.
1 o bi država lahko storila, ker je bila Slovenija v zadnjih osmih letih prikrajšana pri državnem proračunu zg javne stavbe za okoli 400 milijonov dinarjev.
Neresničnih vesti, ki jih lahko izrabijo v škodo slovenskih kulturnih zavodov, pa naj zagrebške »Novosti" ne priobčujejo več, čeprav jih dobivajo iz Ljubljane.
Dr. Ivo Štempihar:
Novi politični zakoni
(Nadaljevanje
Potreba posebnega zakona o volilni pravici.
Ko smo na ta način prispeli do osrednje misli našega sestavka, do misli o potrebi posebnega zakona o volilni pravici, je pa na mestu razložiti, kakšna vprašanja naj bi ta postava rešila. Prav iz tega se bo raz videla koristnost razdelitve snovi.
Prvo, kar se pokaže, bi bil nasledek, da ne bi bilo mogoče za nekatere zastope določati volilne pravice samostojno, drugače, kakor za druge, zavoljo tega pa tudi ne bi bilo več treba, da je za vsak zastop posebej ponovljeno, kdo imej volilno pravico. Vse to bi bilo rešeno že v enem samem zakonu.
Druga ugodnost bi bila ta, da bi tak zakon zavaroval vsem državljanom enotno in isto državljansko svoboščino, ki jo imenujemo: splošna, enaka, tajna, neposredna in sorazmerna aktivna volilna pravica. Dana bi bila podstava, ki bi dovoljevala način tajnosti izvesti po pokrajinski umestnosti. V Sloveniji na primer, kjer vlada kakor nikjer v Evropi — znanje pisave in branja, je volitev po kroglicah in skrinjicah — neokusna. Tudi tam, kjer še niso dosegli naše stopnje pismenosti, je ta način volitev izdajstvo tajnosti. Ali primernejši pačin si bodo te pokrajine že znale poiskati, in če bo treba, bo tudi Slovenija lahko kaj svetovala-
Tretja prednost predlaganega posebnega zakona bi bila prav radi sedanjega dvoumnega stanja ne samo zakonodajno tehnična, temveč politična: ta zakon bi namah ustvaril mogocost takojšnjih novih volitev, ne samo poslancev, temveč zlasti občinskih odborov. Ustvaril bi
E o vrhu še tako mogočost, da Pri volitvah rivci sedmerih suhih let nedvomno ne bi prišli skozi rešeto, ako bi se sploh upali potegovati za mandate
V	predlagani obliki ne bo nobene težave, ugoditi naravni zahtevi žen in jih v vsem izenačiti z moškimi. Prav tako ne bo nobene težave odstraniti iz predmeta sedanjega zakona o volilnih imenikih vsa proti l judska »polena" zoper splošno volilno pravico. V tem oziru zadošča, ako se uvede načelo, nar bode vpis v volilni imenik glavni listinski dokaz aktivne volilne
Neresničen dopis v zagrebških ^Novostih" o slovenskem „Narodnem gledališču"
V	zagrebškem dnevniku »Novosti" je bil 23.
XI.	t. I. priobčen iz Ljubljane poslani dopis . Pred ukidanjem drame v Ljubljani", v kate--em trdi dopisnik, da hočejo v Ljubljani reorganizirati slovensko »Narodno gledališče" tako, da bi slovensko dramo vrgli ven iz sedanjega dramskega gledališča ter da bi bile dramske jiredstave skupaj z opernimi predstavami v sedanjem opernem gledališču kot so bile pred vojno. Poslopje dramskega gledališča pa. da bi zasedla »Prosvetna zveza", ki bi tako izpodrinila slovensko dramo . . . Slovensko »Narodno gledališče" bi seveda padlo narazen kot je bilo pred vojno in bi se zmanjšalo za polovico.
To poročilo je seveda takoj ponatisnilo ljubljansko »Jutro ‘, čeprav s pristavkom, da o tem v slovenskem »Narodnem gledališču" ni ničesar znanega.
Gotovi ljudje iz Ljubljane so zoper slovensko vseučilišče nastopali odkrito, zoper slovensko »Narodno gledališče" pa poskušajo sedaj nastopati od strani, zagovarjajoč na zunaj ta
vrhovni slovenski kulturni zavod, v resnici pa ga izpodkopujejo
z neresničnimi trditvami.
Ko smo brali sestavek v »Novostih", smo se obrnili na predsedstvo in tajništvo »Prosvetne zveze v Ljubljani, skrbeč za koristi slovenske kulture in ničesar druzega. Prepričali smo se, da je poročilo »Novosti"
naravnost iz trte izvito.
»Prosvetna zveza" v Ljubljani ni imela in nima namena izpodrivati slovenske drame in ni nikdar nameravala pridobiti za se ljubljanskega dramskega gledališča!
Taka poročila kot jih je poslal ljubljanski dopisnik zagrebškim »Novostim" je Jtreba ostro obsoditi se slovenskega stališča Ljubljanska »Prosvetna zveza" je velika slovenska organizacija za ljudsko izobraževanje. Če bi v resnici zahtevale množice, ki so v »Prosvetni zvezi" utesnitev slovenskega »Narodnega gledališča", bi del slovenskega naroda
Še vedno ljubljanske bolnice
pravice, ne pa več ustanovitveni in edini pogoj aktivne volilne pravice. V ta namen na j se predpiše prisilni vpis v volilni imenik za vsakogar, ki je prebival na območju tistega volišča v namenu trajne naselitve najkasneje na dan razpisa volitev. S tako določbo odpade potreba izjemnih določb za državne uslužbence, ki so se pri volitvah leta 1931, 1933 in 1935 tako korenito zlorabljale. Ker mora biti težnja postave o splošni itd. volilni pravici ta, da se izvršitev volilne pravice kar najbolj olajša, ne pa kar najbolj prepreči (kakor je bili težnja sedanjih predpisov), naj se omogoči pomožni dokaz vo-lilcu, ki brez lastne krivde ni bil vpisan v imenik, ter naj se tudi predpiše, da mora biti v reklamacijskih odborih vsaj po en člen iz vsake, v dotičnem občinskem odboru zastopane skupine volilcev. Tisti, ki so bili členi reklamacijskih odborov pri zadnjih volitvah, bodo prav dobro razumeli, zakaj bi bil tak predpis zelo koristen.
Nazadnje naj opozorim, da bi bil poseben zakon o volilni pravici tudi stilistično bolj zvest stilistiki ustave, ki ima za pridobitev ali izgubo volilne pravice posebne člene, medtem ko pridržuje odredbe „o številu in volitvah poslancev posebnemu zakonu kar v tretjem odstavku člena 54, ki govori o l judski zbornici. Prav tako drugi odstavek člena 50 ustave o senatorjih.
Ustava misli pri „odredbah o številu in volitvah poslancev ali senatorjev41 na isto, na kar mislimo mi v nasprotju z določbami o volilni pravici pri „določbah o načinu volitev v posamezni zastop“. To poudarjam tudi zato, ker bi se dal „način volitev" sam zase razumeti krivo. Pod ta pojem se da podrediti na pr. tudi ureditev tajnofstii“ /volitev. Naš sestavek pa misli pri „načinu volitev v posamezni zastop" na tiste posebnosti, ki potekajo iz sestave in na-
mena dotičnega zastopa. O tem načinu pa raje drugič kaj podrobnejšega.
Obseg zakona o volilni pravici.
Iz dosedanjih izvajanj smo mogli spoznali, da bi novi posebni zakon o volilni pravici lire j al to pravico z ozirom na vse zastope, s katerimi moremo računati, torej tudi z ozirom na volitve izvoljivih senatorjev. Na tem področju bomo naleteli na pomislek, ki nas opozarja, da voli senatorje posebno volilno telo, ki obstaja iz poslancev, banovinskih svetovalcev in občinskih predsednikov na podstavi posebnega volilnega imenika za vsako banovino. To je res, kakor je tudi res, da se zakon o volitvah senatorjev naslanja na francoski vzorec, ki ga je seveda pristrigel do skrajnosti. Na ta način so se prve volitve v senat pri nas vršile tako. da so imeli volilno pravico v porazni večini samo osebe, ki so bile imenovane v funkcijo, po kateri so imele volilno pravico. Ze druge volitve v senat, letos februarja, so prinesle nekaj novosti, dasi so obenem pokazale, da stvaritelji senata, t. j. politiki JNS, razumejo senat samo kot refugium peccatorum. In to dejansko lice izvoljenega dela senata je povzročilo stališče opozicije, ki zahteva odpravo ustanove. Po zgledu zako-nov.ki smo jih prejeli od avtoritarnih režimov, bi ustava ne povzročila nikake ovire za odpravo senata. Saj je nešteto zakonov, ki stvarno odpravljajo ustavna poroštva, in še ti zakoni niso zadostovali avtoritarcem, da so še bolj neštetokrat upravljali državo mimo zakonov. Vendar bi se zavoljo večje izvedljivosti zaenkrat ne spuščal v to, ali naj se senat odpravi ali ne, temveč bi raje sprožil . naj se ustanova senata — ako obstani — nasloni na češki vzorec. V tem primeru bi pa smele v novi zakon o volilni pravici priti tudi določbe o aktivni volilni pravici pri volitvah v senat.
(Dalje prih.)
I
Kako nas predstavljajo tujini
Pred kratkim je izšla v angleščini^ knjiga „Who’s \vho in Central and hast-Europe , „kdo je kdo v Srednji in Vzhodni Evropi’. Je to nekakšen slovar sodobnikov. V svojem predgovoru navaja za svojo nalogo, da predstavi osebe, ki vodijo ali vplivajo na politiko v deželah Srednje in Vzhodne Evrope, dalje osebe, ki so si pridobile zaslug v kulturnih zadevah, ali ki vodijo ali upravljajo razne gospodarske panoge. Izdajatelj Stephen Tavlor zatrjuje tudi, da je delo plod večletnega truda in da* obsega živi jenjepisne podatke skoraj vseli odličnih oseb šestnajstih držav Srednje in Vzhod-nje Evrope, kolikor jih je bilo mogoče dobit«. Njegovi sodelavci da so obiskali vse te dežele in govorili z večino odličnikov, ki jih obsega slovar ,,Kdo je kdo”. Cela tri leta da se je zbirala, pregledovala in urejala tvarina.
Slovar obsega 1163 strani, 'lake knjige so nekaki priročniki za tuje politike, gospodarstvenike, časnikarje in znanstvenike, ki se hočejo poučiti o razmerah in ljudeh, v pričujočem primeru seveda tudi o naših razmer ah in ljudeh. In ker je knjiga spisana v najbolj razširjenem svetovnem jeziku, v angleščini, je vsebina de jansko dostopna zelo širokemu krogu. Zanimalo bo torej vsakega, kako predstavlja slovar svetu slovenski svet, oziroma njegove „odličnike“.
Tu pa nas je že zgolj površen pregled prav hudo razočaral.
Tako na primer srečamo v knjigi pisatelje G angl a, Govekarja, celo pok. prof. Pavliča, ni pa v knjigi ne Finžgarja ne Juša Kozaka ne Preglja ne Kidriča, ne Prijatelja, kakor bi pomembnih leposlovnih pisateljev in književnih zgodovinarjev sploh ne imeli.
Slovenske pravnike predstavljata svetu Žirovnik in Krejči. Zato pa ni v knjigi niti enega zastopnika pravne fakultete, čeprav jih je med njimi, ki imajo po svojem znanstvenem delu mednaroden slovesi.
Slovensko stavbeno umetnost zastopa v tej knjigi Vladimir Šubic. Nima pa v njej prostora Jože Plečnik, ki je po svojem delu tudi v tujini znan in priznan in ki je gotovo ne samo najboljši naš stavbeni umetnik, ampak tudi med najznamenitejšimi arhitekti srednje Evrope, mož, ki ima na Dunaju in v Pragi prav tak, če ne večji ugled, kakor v domovini.
Da je diletant, ki je tako predstavil našo arhitekturo, ravnal z upodabljajočo umetnostjo enako, je skoraj samo ob sebi umevno. Samo Vavpotič je našel mesta v slovarju. Niti Jakopič niti Sternen niti Tone Kralj niti Jama niso omenjeni v njem.
Seveda tudi ni omenjen umetnostni zgodovinar in kritik Izidor Cankar, prav tako ne raziskovalec naše umetnostne zgodovine in kulture, dr. Stele. Nič ne de, tem obširnje je
v knjigi priznanega voditelja Hrvatov doktor Mačka, medtem ko se šopirijo v njej razne znamenitosti od treče do desete klase.
Vsekako pa nosimo vsi Slovenci dobršen del krivde, da je svet tako slabo poučen o nas in da dajejo o nas informacije svetu ljudje, ki niso ali stvarno ali nravno usposobljeni in u-pravičeni. Ze nekajkrat smo opozorili da naša informacijska služba za tujino ni prav nič organizirana, in kar je sploh je, presega menda komaj kakovosti kake tujsko-prometne pisarne. Prav zadnje tedne smo pokazali na primer slikarja Toneta Kralja. In to navzlic temu, da nas tepe nepoučenost tujine o naših razmerah in prizadevah, da trpimo prav zaraditega že mnogo nepopravljive škode.
Tu je treba prijeti za delo in sicer neute-goma, brez premišljevanja, kako bi se dalo to delo odvaliti na kakšno bol j .,pristojno" mesto. Danes je gotovo za to najbol j poklicana Slovenska Matica" kot naša naj višja neodvisna kulturna organizacija. Naj bi čimprej osnovala našo propagando za tujino. In čim več drugih slovenskih organizacij pritegne k temu delu, tem bolje bo za stvar.
zato obdelan dr. Niko Zupanič!
Najbolj pa kaže površnost slovarja in pristranost vsaj nekaterih njegovih sodelavcev, kako so obravnavani predstavniki slovenske politike in gospodarstva.
Dr. Korošec — skoraj nam bi bilo ušlo: seveda! — v njem nima prostora. Zato pa ga ima dr. Kramer. In z njim v eni vrsti Evgen Jare, dr. Puc (o njem pripoveduje slovar celo, da je član Pen-kluba!), dr. Ravnikar, dr. Pe-stotnik, Gregorin, Pirkmajer, obč. svet. Ivan Tavčar itd. Torej samo členi znamenite Jugo-slovenske nacionalne stranke, o kateri se danes niti ne ve, če sploh še obstoja, stranke, ki nima s slovenskim gospodarskim in političnim življenjem drugačnih stikov in zvez, kakor da je bila slovenskemu narodu vsiljena in da jo slovensko ljudstvo odklanja kot svojo največ jo škodijivko.
Ali naj še naštevamo, da so gospodarstveniki sprejeti v slovar po istih načelih? Da je v njem Avgust Praprotnik (kako pride v njegov življenjepis Andrej Praprotnik, eden izmed najbolj znanih slovenskih vzgojevalcev", ne pove slovar, pa bi menda tudi sploh ne mogel povedati), da je v njem tudi Viktor Naglas, „dru-žabnik tvrdke J. J. Naglas, tovarne za pohištvo v Ljubljani"? Da pa seveda ni v njem niti Jelačina, niti Avsenka, niti elektrotehničnega gospodarskega delavca inž. Serneca?
Enako slabo je predstavljena naša znanost in slovensko gledališče. Sploh se zdi človeku, kadar je kako ime na mestu, da je to le slučajno, zakaj takoj nato pride deset imen, ki bi sploh ne spadala v tako knjigo.
Pa tudi tisti, ki so našli milost v očeh sodelavcev tega slovarja ,niso obravnavani, kakor bi bilo treba glede na njihov pomen. Tako na primer je odpravljen Oton Zupančič z desetimi vrstami, Engelbert Gangl jih ima 27, Pestot-nik 29, Niko Zupanič pa kar 48. Gangl, Pestot-nik, zlasti pa Niko Zupančič so torej najznamenitejši predstavniki sodobnega slovenstva — po tem čudnem slovarju.
Kaj več in kaj tehtnejšega v n jegovo oceno in vrednotenje je res težko reči!
Vsakemu poslovnemu človeku so znane knji-ge in časopisi reklamnih podjetij, ki skušajo dajati pregled trgovinskih in tovarniških podjetij. Zal moramo reči. da spada slovar „Who’s who“ bolj v te vrste reklamnih tiskovin, kakor pa med resne poučne slovarje.
Stephen Taylor si je torej izbral med Slovenci prav slabe sodelavce. In to ne more biti v prid nam Slovencem, ker dobiva vnanji svet popolnoma izkrivl jeno sliko o nas. Ne more pa tudi koristiti knjigi, ki jo moramo označiti za slabo, vsaj kar se Slovencev tiče. Pa bo menda tudi glede drugih narodov bolj slaba, sestavljena po JNSarskih načelih. Saj ni na primer
L. R.
Neka} o naši tehnični fakulteti \
Dne 21. novembra t. 1. so slušatelji tehnične fakultete, zbrani na velikem zborovanju, sklenili, da stopijo v tridevno protestno stavko, in hkratu sprejeli resolucijo proti novi uredbi o tehničnih fakultetah, ki je bila poslana na vsa odločujoča mesta ter objavljena v domačem časopisju. Ob svojem zaključku je bila stavka v znak solidarnosti z zagrebškimi in belgraj-skimi študenti, ki so tega dne tudi stopili v stavko, podaljšana za en dan, pridružili so se tudi slušatelji drugih fakultet. Prvikrat v zgodovini bojev slovenskih študentov za popolnost svoje univerze se je zgodilo, da sta bila resolucija kakor sklep o stavki sprejeta enodušno, brez ozira na pripadnost k tej ali oni politični struji, kar je pač jasen dokaz, kako upravičene so njihove zahteve.
Dasi so te zahteve slovenski javnosti kolikor toliko že znane, deloma iz objavljene resolucije, deloma radi prejšnjih akcij, je potrebno, podrobneje opisati pogoje in razmere, ki mora v njih študirati velikanska večina slovenskih visokošolcev, zlasti tehnikov, in kako težko bo slednje prizadela nova uredba, če res stopi v veljavo.
Nova uredba v glavnem jako strogo predpisuje, kako in kdaj se morajo delati izpiti iz posameznih predmetov, prvi in drugi državni izpit ter diploma. Slušatelj, ki po dveh letih ne položi prvega državnega izpita, se ne more vpisati v nadaljni semester in mora ..ponavljati". Ni naš namen, podrobno račlenjevati to uredbo, marveč le ugotoviti in pribiti najvažnejša dejstva.
Ta uredba je delo prejšnjega režima. Brž ko je bila objavljena, je bilo jasno, da v svoiem jedru ne predstavlja drugega, ko rafinirano omejevanje akademske svobode, da je nieua namera asocialna in naperjena proti dotoku iz vrst siromašnih slojev in da mora niena izvedba neizogibno uničiti vsako kulturno življenje na univerzi. Kajti rečeno je, da uredbe o ostalih fakultetah še sledijo. — Študent tehnik bo moral odslej vso svojo pozornost oh’”'i+i na študij in izpite, če bo hotel zadostiti stro0”’^ predpisom, in'delati kakor stroj. Premožne;?i bodo že izhajali; toda kaj bo s tistimi, ki '"° sami vzdržujejo in ki jih njihov socialni položaj sili. da se poleg študija love tudi za zaslužkom? Ti bodo odpadli . . .
Morda bi kdo utegnil misliti, da je resn!v i namen te uredbe vse lepši, kakor ga skušajo prikazati „leni in nemarni" študentje; da hnRe dijake privesti na pravo pot in obrniti njihovo pozornost tja kamor spada — k delu in Studiiu. Takšno mnenje pa pomeni le nepoznanje razmer. kajti pravi in najbolj vidni posledek +e uredbe bo globok padec ravni skušenj, tako da bo univerza v resnici postala prava tvornica polizobražencev. Študentu spričo te uredbe nikakor ne bo šlo za to. da se poglobi v predmet in obogati svoje znanje, marveč — tudi naj-nadarnejšim — le za to, da naredi izpit. Tn kako bo z zdravjem tistega dijaka, ki bo moral po borno plačanih instrukcijah, po raznih predavanjih in vajah, ponoči, v mrzli sobi in lačen vršiti težko duševno delo? Ako bi bil namen tistih, ki so to uredbo sestavljali, resnično tak, kakor ga prikazujejo, tedaj bi se prej pobrigali za tehnično opremo laboratorijev, za knjižnice, akademske menze, odpravo taks in šolnin ter zlasti za tisto strahotno število tuberkuloznih študentov.
Stran 4.
SLOVENIJA
Velika večina visokošolcev nima danes niti najnujnejšega, hrane, obleke in primernega stanovanja. In kje so ostale „kulturne pridobitve" našega veka, gledališče, knjige, šport itd., ki so siromašnemu slovenskemu študentu skorajda nedostopne? Kakšne perspektive se odpirajo z novo uredbo mlademu človeku, stopajočemu na naš najvišji učni zavod? In kdo more pri vsem tem še govoriti o najvišji dosegljivi izobrazili?
Z novo uredbo so poleg slušateljev rudarskih ved, ki jim je predpisano najvišje število izpitov najbolj prizadeti kemiki. Že doslej je bil njihov položaj izredno težak, kajti poleg predavanj morajo delati še praktične vaje v laboratorijih, ki niti od daleč ne ustrezajo svojemu namenu. V teli „laboratorij ih , ki so nameščeni v realčnih kleteh, namenjenih za drvarnice, ni svetlobe ni zraka, a tehnična oprema je pomanjkljiva. Slušatelj kemije mora med semestrom prebiti 6 ur dnevno v dušljivem in strupenem ozračju, na betonskih tleh, in za to plačati 650 do 1400 Din na semester. Takse, to so moreča srb vsakega posameznika, ki sta se jim pridružili še šolnina in vpisnina. 1 alcsa za najcenejši laboratorij znaša 650 Din, vpisnina 100 Din, k temu pride še šolnina, normalno do 300 Din, navzlic znižanju uradniških plač —. Absolviran je organskega laboratorija stane 1400 Din, tako da ima slušatelj često preko 2000 Din stroškov na semester. A kje so koleki za skušnje, potrebščine za risanje, hrana, stanovanje in obleka? In k je je pri vsem tein tisto vzvišeno načelo moderne družbe, da bodi vsak pouk brezplačen? In tudi ustava odreja da je šolski pouk brezplačen . . .
Na nekaterih akademskih zborovanjih v poslednjem času se je jasno pokazalo veliko nezadovoljstvo študentov s svojimi profesorji in s starejšim razumniškim pokoljenjem sploh.
OPAZOVALEC
Jugoslovenska narodna stranka
Zadnjič smo poročali, kako so poslušalci v Banjaluki razgnali zborovanje J ugoslo venske narodne stranke, to se pravi stranke, ki jo je ustanovil llodžera, nekdanji kabinetni šef ministrskega predsednika Zivkoviča. O tej novi stranki piše „Obzor“:
„V Banjaluki so ljudje razgnali zborovanje | ugoslovenske narodne stranke, a v Sremu njeni predstavniki sploh niso mogli zborovati. Jugoslovenska narodna stranka bi se rada zakoreninila med Srbi v prečanskih krajih, v kateiih vodijo njeni agitatorji propagando. Sveta Hod-žera in njegovi vedo prav dobro, da med Hrvati in Slovenci ne morejo dobiti pripadnikov, razen kakšnega zablodelega posameznika. Med tem pa mislijo, da imajo mnogo boljše izglede med precanskimi Srbi. Pa se motijo tudi v tem. Prečanski Srbi, kolikor ne bodo v eni stranki izvenparlamentarne opozicije, pojdejo strnjeno v obnovljeno radikalno stranko, oziroma v JRZ. To je tudi popolnoma naravno. Med Jugo-slovensko narodno in Jugoslovensko nacionalno stranko ni stvarno nobene razlike".
To zadnje smo v bistvu povedali tudi mi že v zadnji številki. Znano je, kako Jugoslovenska narodna stranka sploh mogla dobiti v Sloveniji pripadnikov. Bilo je v dobi najhujšega terorja jugoslovenskih nacionalnih ljudi. Vsaktera legalna opozicija je bila „zakonito ‘ zadušena spričo dejstva, da je po zakonu morala dati dovoljenje za ustanovitev sleherne politične organizacije vlada, ki pa je bila ravno jugoslovensko-nacionalna. Naravno ta stranka ozirom njena vlada ni bila pripravljena. da dovoli ustanovitev katerekoli resne opo-zicionalne stranke. Kajti glede na njeno oso-vraženost med ljudskimi množicami je bilo toliko kakor gotovo, da bi jo bil odnesel val ljudske nezadovol jnosti takoj ko bi bila dana prva pri-ložnost. Sam sebi pa nihče ne žaga rad veje, na kateri sedi. Zato je bilo za kritičnega opazovalca od vsega začetka sumljivo, da je Hodže-rova narodna stranka tako kmalu dobila dovoljenje od nacionalne stranke, da sme delati in organizirati.
Vsega tega pa mnogokateri pošteni Slovenec ni mogel vedeli. Navajen, da mu je prej celo pod vlado tujega naroda vendarle smelo časopisje kolikor toliko stvarno poročati, se ni znašel v nacionalni neodkritosti in lažnivosti. Mislil je zato, da je le nekaj na tem, da se vračamo k demokratičnim napravam in Hod-žerovo opozicijo je imel za resno.
Komur ni logika nastanka narodne stranke odprla oči, mu jih je morala odpreti logika dejstev. V človeka ki pravi, da ni ne hrvaškega ne slovenskega vprašanja, v stranko, ki ima vsako preureditev prav neznosnega centralističnega državnega sestava za nepotrebno — v take ne more imeti noben Slovenec zaupanja.
Upamo, da bodo to Hodžeru tudi dovolj razločno povedali vsaj tisti, ki jim je volja in blaginja slovenskega naroda več, kakor kak oblastiželjen „voditelj“ tam doli.
Denarna stiska drugod in pri nas
»Trgovski list“ piše:
Češkoslovaške hranilnice so krizo dobro prebolele in število vlagateljev je naraslo, kakor dokazujejo podatki statističnega urada.
Leta 1929 je bilo v 368 hranilnicah 3.82 milijona hranilnih knjižic s skupno 16,58 milijard Kč vlog, konec leta 1934 pa je bilo 4,21 milijona hranilnih knjižic z 18.45 milijard Kč vlog; od teh je odpadlo 11,6 milijarde na češke, 5,1 milijarde na nemške, 0,37 milijarde na slovaške in 0,04 milijarde na mešane hranilnice.
Še v večji meri ko pri nas je svetovna kriza pritisnila na Češkoslovaškem denarne zavode in mnogi njih so imeli tudi več sto milijonske izgube. Toda češkoslovaška vlada je pravočasno priskočila vsem denarnim zavodom na pomoč in jim dala potrebni denar, da so mogli vzdržati run vlagateljev. S tem pa je bila kriza zaupanja premagana in danes imajo češkoslovaški denarni zavodi za dve milijardi Kč več vlog, kakor pa pred izbruhom krize.
Tudi pri nas bi se mogla kriza premagati na isti način, če bi seveda naša vlada pomagala denarnim zavodom. Toda te pomoči ni in ni bilo, Narodna banka pa je celo denarnim zavodom omejila kredite. In tako se je zgodilo, da je zaradi par sto milijonov Din zastalo vse poslovanje denarnih zavodov in da je kriza zaupanja pri nas še danes tako močna, kakor je bila.“
K temu bi pripomnili še:
V	Sloveniji je bilo dovolj prihranjenega denarja, da bi denarne stiske javeljne sploh ne bilo, če bi bil ostal ves naš denar doma. Toda Državna hipotekarna banka je začela že takoj od začetka odvajati slovenski denar v Belgrad, do danes že precej nad 100 milijonov. Bil je to zlasti denar, naših sirot, ki se je s posebnim zakonom vzel domačim zavodom, z zakonom, čigar sprejem je v senatu priporočal in predlagal sedanji mestni načelnik v Ljubljani dr. Ravnihar. Prav tako je delala Poštna hranilnica. Tudi ta je pošiljala slovenski denar v Belgrad, in tako je naš denar oplajal gospodarstvo na jugu, pri nas pa je stiska rastla in rastla ....
O	Narodni banki je skoraj škoda zgubljati besede. Znano je, kalco je našemu človeku le težko, če ne sploh i^emogoce,' dobiti denar pri tem zavodu. Tem lažje je, dobiti ga v Belgra-du. Zato pri nas Narodna banka tudi nima dejansko zgub, ampak še precej dobička — samo ljubljanska med 10 — 20 milijonov na leto. Belgrajska pa ima prav tako skoraj vsako leto velikanske zgube. Kakšno kreditno prakso imajo državni denarni zavodi v Belgradu, smo poročali v 35. številki. Na zemljišče, vredno
3,800.000	dinarjev, so namreč posodile Narodna banka. Poštna hranilnica in Državna hipotekarna banka skupaj 22.070.320 dinarjev, torej skoraj šestkratni znezek resnične vrednosti.
Prava reč — zato imajo pa v Sloveniji državni denarni zavodi dobiček. In z njimi se lahko krijejo take zgube.
Tako teče naravnost in po ovinkih naš denar v žepe čaršije.
Osnutki volilnega zakona
Na ustanovnem zboru JRZ v Ljubljani zadnjo nedeljo je povedal minister dr. Korošec tudi. da je notranje ministrstvo volilni zakon že sestavilo in sicer v več osnutkih. Kadar bo treba, postane lahko osnutek zakon v 14 dneh. Ni torej neizdelani osnutek vzrok, da zakon še ni sklenjen in objavljen.
To je vsekako novica, ki je zanimiva za vsakogar, ki se ukvarja z javnim življenjem. A še bol j bodo zanimala vsakega načela, po katerih so sestavljeni ti različni osnutki, in njihova podrobna vsebina. Kajti volilni zakon posega bolj kakor katerikoli drugi v javno življenje, saj je najbolj od njega odvisno, kakšni bodo tisti, ki bodo ljudstvo zastopali pri vladi in v njej, in v končnem nasledku, kakšna bo vlada sama. Bolj ko vse drugo nam dokazuje to živi zgled zadnjih let, ko so se v Sloveniji zrinili v politično ospredje možje, ki imajo v najboljšem primeru komaj šestinko našega naroda za seboj. Pa so vendar ..zmagali4’ s pomočjo slabega zakona z „velikansko“. mestoma sploh „popolno“ večino, kljub temu, da je zakon določal splošno in enako volilno pravico.
Zato ima javnost vsekako pravico, da izve za vsebino ten osnutkov ter jih potem prerešeta in oceni po njihovi stvarni vsebini, zlasti glede na to, kako bo mogla priti po njih ljudska volja do veljave in izraza.
Sedanja vlada si je dala za nalogo, da uvede normalne razmere, vrne ljudstvu svobodo in obnovi demokratično vladavino. Ta pa ne sme biti zgolj formalna, ampak imeti mora vsebino, kakor jo zahteva življenje. In politično živ-
ljenje zahteva spet, da zavzema ljudstvo samo in po mogočnosti neposredno stališče do slehernega javnega vprašanja. To pa more le storiti, če se mu da prilika in če se vsak zakon prej pretrese v javnosti, da lahko vsak na ta način opozarja na njegove pomanjkljivosti in napake.
Zato upamo, da bomo kmalu dobili osnutke natisnjene in tako predložene javni, seveda tudi svobodni kritiki. Praksa JNS, ki je delala zakone za zaprtimi vrati in jih šele izgotovljene „podarjevala narodu", naj bo s padcem Jeftičeve vlade za vselej konec.
MALI ZAPISKI
Prepovedana knjiga.
Ministrstvo za notranje stvari je prepovedalo uvažati in širiti v naši državi knjigo „Almana-co Fascista del Popolo d’Italia“, ki je izšla v Milanu.
Skupna lista slovenske opozicije pri občinskih volitvah na Ježici.
Za 15. december so na Ježici razpisane obč. volitve. Izgleda da bosta postavljeni samo dve listi in sicer lista na kateri so se združile vse opozicijske skupine, in lista J. R. Z.
Spominska plošča očetu dr. Vladimirja Mačka.
Na spominski plošči ki je bila odkrita 3. li-stopada t. I. v slovenskem Lesičnem očetu Dr. VI. Mačka, inženerju Janezu Mačku je sledeči napis: „V tej hiši je bil rojen Janez Maček, oče dr. Vladimirja Mačka, voditelja kmečkega naroda.“ Ker je plošča v Sloveni ji in stoji hiša, na kateri je zidana, na slovenskih tleh, je ta napis napačen: 1) ker če govorimo po slovensko, ni Dr. Vladimir Maček voditelj kmečkega naroda, ampak kmečkega ljudstva, ker narod obstoji iz vseh stanov: iz kmetov, obrtnikov, delavcev itd., če govorimo pa hrvaško je pa Dr. VI. Maček res voditelj kmečkega naroda, ker v hrvaščini pomeni „uarod“ to. kar pri nas„ljud-stvo“; 2.) pa bi bilo treba pristaviti na spominski plošči, da je Dr. VI. Maček voditelj hrvaškega kmečkega ljudstva, ne pa slovenskega ljudstva ne naroda. Menda ni mislil tisti, ki je ustvaril ta napis, postaviti Dr. Vladimirja Mačka za vodnika slovenskega naroda? j)r. VI. Maček je sam dostikrat povedal, da se v slovenske stvari ne vtika in da je in ostane vodnik hrvaškega naroda, za kar ga priznavajo vsi Hrvati.
„Preloin“ o Švici.
„Blagor Švici! Srečna je zemlja, ki tako skrbi za eksistenčni minimum in za inteligenta vreden standard pripadnikov svojega srednjega stanu, od katerega dobro živijo vsi njeni ostali stanovi. Pri tem pa ni Švica na naravnih zakladih nič bogatejša, nič lepša od naše pestre Jugoslavije. Kaj je torej tisto, za kar jo moramo zavidati? Odgovori si sam na to tovariš ....
Jako beremo v „Prelomu" od 14. novembra. Škoda, da ne odgovori raje „Prelom sani. Menda ne vidi v Švici vzora za ureditev naše države? Bog nas varuj demokracije, tega strupa iz zahoda! Samo stanovščina nas lahko reši. Nemčija in Italija nam morata biti za vzor, ne Švica.
Popravek.
V	zadnji uvodnik so se vrinile nekatere hude tiskovne pomote. V II. delu sestavka bi moralo pravilno stati: ..Koliko je prehodov iz enega tabora v drugega ne iz breznačelnosti ampak zaradi silne prepletenosti življenja!*1 Naslednji stavek more ves izpasti, ker je brezsmiseln: ..Slovenski človek bodočnosti nas sili. da gledamo na naš svet v njegovi celotnosti." Nadalje navajamo naslednji stavek v pravilni obliki: „Ne gre samo za spremembo zunanjih, ampak tudi notranjih pogojev življenja.44
Cenjenim naročnikom!
Zaradi pomanjkanja prostora smo morali nadaljevanje podlistka „Malo popravka odložiti na prihodnjo številko.
Vsled pomanjkanja prostora smo morali podlistek „Osebnost in ideologija Aleks. Stambo-
1	jiskegii“ v tej številki izpustiti in ga bomo nadaljevali v prihodnji.
Uredništvo.
Urednik in izdajatelj: Mavčič Adolf, Kranj