Učiteljski tovariš
SianovsRo politično glasilo J. I/. I/. — seRcife sza dravsko banovino v Ljubljani m Mesečna priloga »Vrosveta« m
.	Uredništvo bi aprava I Ljubljana, Franiiikanska a lica 6/1. Rokopisov no vračamo. Nefrankiranih pisem no sprejemamo. Izhaja vsak iotrtek. Naročnina le
60 din ta inozemstva 80 din. Člani sokoljo J.U.V. plačajo list s članarino. Oglasi po cenika in dogovora, davek posobo. Poli. lok. rai 11.153. Tele/on 4S86
Kmečka miselnost Učiteljska naturalna stanovanja
in učiteljstvo
VSEBINA:
Pred kratkim se je obrnil akcijski odbor za postavitev učiteljiščniškega doma na vse slovenske občine za podporo svoje akcije. Svojo hvalevredno nalogo, omogočiti učiteljski študij tudi revnejšim nadarjenim kmečkim fantom je pa vpeljal s trditvijo, ki naravnost zahteva popravka in pojasnila.
Občinam naslovljena okrožnica začenja namreč s sledečim odstavkom:
»Že dolgo časa opažamo, da slovensko učiteljstvo ne vrši med ljudstvom tiste naloge, ki bi jo moralo. Zlasti kmečki stan, ki je danes še vedno vodilni stan v Sloveniji, se vedno pritožuje, da se mu -je učiteljstvo popolnoma odtujilo, da ne razume njegovih težav in da mu radi tega tudi ne pomaga.«
Kljub žalostnemu dejstvu, da se v zadnjih letih rekrutira učiteljski naraščaj v resnici po veliki večini iz nekmečkih stanov, po-menja gornja trditev — milo rečeno — vsaj veliko nepoznanje in omalovaževanje vseh resnično požrtvovalnih naporov slovenskega učiteljstva, da bi smotrno in občekoristno organiziralo svoje izvenšolsko delo na podeželju.
Poleg stremljenja, da prilagodi svoje didaktično delo sodobnim socialnim, gospodarskim in teoretskim potrebam, ni vložilo naše učiteljstvo v nobeno drugo panogo svojega kulturnega udejstvovanja toliko smotrnega truda in dobre volje, kakor prav proučevanju kmečkih razmer. Na nobenem drugem delovnem torišču si ni postavilo tako izčrpnega in vse potrebe upoštevajočega delovnega sistema, kakor v pospeševanju kmečkega šolstva, v organizaciji kmečkega gospodarskega in kulturnega življenja ter v postavitvi sodobne delovne metode, ki sloni prav tako na gospodarskih, kakor na psiholoških osnovah slovenskega kmečkega ljudstva.
Zadnje desetletje — to se pravi prav v tisti dobi — ko se je na naših učiteljskih šolah premaknila naraščajna kvota v škodo kmečkega stanu, je organiziralo naše učiteljsko združenje neštevilno tečajev z namenom, poglabljati zlasti novi učiteljski naraščaj v kmečko miselnost, ostriti mu pogled za specifične gospodarske in kulturne potrebe našega kmeta, graditi nove, tem potrebam ustrezajoče delovne metode ter opozarjati z adekvatnimi novimi učnimi in organizacijskimi načrti odločujoče činitelje na novo stvarnost našega podeželja.
Na premnogih tečajih je sodelovalo na stotine zlasti mlajšega učiteljstva ter dokazalo s svojimi gmotnimi žrtvami in z neutrudlji-vim zanimanjem ne samo, da se ni ljudstvu popolnoma odtujilo, marveč da ni v nobenem drugem stanu — in niti celo pri kmetih samih — toliko resničnega najboljšega hotenja, pomagati našemu podeželju na vseh toriščih, ki prihajajo tu v poštev.
Ni krivda na naši strani, če to stremljenje pravih prijateljev kmečkega ljudstva ni našlo tistega odziva na mestih, ki bi morala celo iniciativno posegati v pospeševanje takega plemenitega stremljenja ter če ni bilo podprto tako, kakor zahteva to današnje kritično gospodarsko in moralno stanje slovenskega kmeta.
Trdno smo prepričani, da se bodo morali vsi, ki so si postavili pospeševanje kmečke gospodarske in duhovne kulture za svoj smoter, vračati nenehoma na bogato zakladnico novih načrtov in metod, ki jo je zbralo slovensko učiteljstvo v zadnjih desetih letih svojega napora, izvirajočega iz prave kmečke miselnosti in demokratske humanosti.
Zato priporočamo vsem, ki se že in se bodo v bodočnosti pečali z vprašanji asana-cije slovenske kmečke vasi, da ne omalovažujejo tega dela slovenskega učiteljstva, ampak naj iščejo v korist stvari sami plodnega in lojalnega stika z našo organizacijo samo. Kdor koli bo dobil vpogled v nagromadeno delo v tej smeri, bo klonil glavo v spoštovanju pred tistim stanom, ki je bil v svoji kratki življenjski zgodovini že tolikokrat krivično oklevetan in postavljen za grešnega kozla tam, kjer bi se morali razni ljudomili kritiki sami potrkati na svoje grešne prsi.
Kako pa je s pritožbami ljudstva proti učiteljstvu, imamo pri organizaciji v številnih primerih, ko so se cele vasi zavzele za prega-njene učitelje najtemeljitejše dokaze za to, kako se hotoma ustvari bajka ter se ponavlja toliko časa, da postane v očeh nepoučenih in zapeljanih zgodovinsko dejstvo. Take vrste zgodovina je danes mnogokje postala ofici-elna znanost.
§ 29. zakona o ljudskih šolah pravi »Poleg upraviteljevega stanovanja mora imeti vsaka šola toliko obveznih stanovanj za učitelje, kolikor ima šola posameznih oddelkov, kakor tudi stanovanje za enega slugo. Brez predpisanega števila teh stanovanj se ne more ustanoviti šola, niti nov oddelek. V mestih in trgih se daje namesto naturalnega stanovanja stanarina.«
Drugi odstavek se nanaša izključno na trge in mesta, kjer ni tako težko najti primernega stanovanja kakor na deželi in kjer bi bilo občini teže preskrbeti zadostno število stanovanj spričo velikega števila učiteljstva. Zato je za mesta odmeril zakonodavec stanarino ter prepustil učiteljstvu. da si poišče stanovanje kakršno si hoče in kjer si hoče. V mestih, posebno pa še v trgih sicer tudi primanjkuje stanovanj, vendar jih je še vedno laže dobiti kakor na vasi. Na deželi je to drugače. Imamo kraje, kjer je lahko dobiti lepa stanovanja, večinoma pa na vasi ni mogoče dobiti primernih stanovanj, včasih jih sploh ni. Prostori so nezdravi, vlažni, zatohli in največkrat premajhni. Kmečke sobe so nizke, okna majhna in zamrežena, zidovi vlažni, da teče od njih. Kar sem videl kmečkih hiš, četudi so bile od zunaj dokaj lepe, sem le redko katero našel, ki bi bila suha. zračna in sončna. Zakonodavec je upošteval ta dejstva, zato je § 29. izpopolnil s § 173., ki pravi: »Kjer na deželi ni stanovanj za učitelje, je šolska občina dolžna sezidati jih najkasneje v roku šestih let, ko stopi ta zakon v veljavo, v nasprotnem primeru se šola zapre.« S tem členom se je hotelo prisiliti krajevne šolske odbore, da bi sezidali ali dozidali primerna stanovanja, posebno, kjer se je šola razširila. Žalibog se to ni uresničilo. Čeprav je poteklo od veljavnosti zakona 9 let, še vedno šolske občine niso oskrbele stanovanj, niti se niso pobrigale, da bi jih zgradili privatniki. Problem še vedno čaka rešitve.
Oglejmo si malo pobliže, kako je s temi »naturalnimi stanovanji«. Vse šole imajo upraviteljska stanovanja ter je glede njih preskrbljeno. Večina šol ima tudi 1 ali več sob oziroma sobic za samsko učiteljstvo. Nikjer na deželi pa ne najdete stanovanj za poročene učitelje, ki so največji reveži na deželi. Četudi imajo dobro voljo, da bi plačali pretirano stanarino, navadno ne morejo dobiti primernega stanovanja. Kje tudi? Kočarji in manjši posestniki imajo še zase in družino premalo prostora, kmet pa tudi nima več kot 2—3 sob, katere pa itak sam potrebuje. V najskrajnejšem primeru lahko odstopi 1 sobo, stanovanja s pritiklinami pa ni dobiti pri kmetu. Edino trgovec in gostilničar imata večjo hišo. Tu so včasih na razpolago še do-
kaj dobri prostori. Gostilničar navadno lahko odstopi sobo za tujce, če pa pride slučajno tujec, se mora učitelj umakniti kamor koli. Poročeni učitelji se dostikrat tlačijo v nezdravih, malih sobah, kjer jim vlaga, smrad in hlapi uničijo še tisto opravo, ki so si jo prigoSpodarili z muko in pritrgovanjem. Na deželi je zapopadeno v pojmu upravitelj-stvo tudi upraviteljevo stanovanje. Če bi imel tudi učitelj stanovanje, bi bil zadovoljen in bi ne izpodrival upravitelja. In le to bi bilo pravilno! Višje organizirane šole bi morale imeti poleg samskih sob tudi po 1 ali več stanovanj za poročene učitelje. Striktno bi se pa moralo paziti, da bi se prestavljalo in nastavljalo na mesta, kjer so stanovanja, le poročeno učiteljstvo. To je socialni moment in bi moral igrati prvenstveno vlogo med izvenšolskimi momenti. Še dalje lahko gremo. Imamo nebroj eno- in dvorazrednic, kjer večinoma službuje samsko učiteljstvo, čeprav so na teh šolah lepa naturalna stanovanja. Na taka mesta naj bi se nastavljali predvsem mladi poročeni učitelji, oziroma učiteljski pari.
Toda tudi stanovanja v šolah niso vedno primerna. Kakor sem že omenil, so upraviteljska stanovanja še dovolj velika, s tem pa ni rečeno, da ustrezajo potrebam. Koliko primerov lahko naštejem v naši ožji domovini, kjer so stanovanja sicer prostorna, a neprimerna: vlažna, zatohla, okna velika in pokvarjena, podi razjedeni od zemeljske vlage, brez kleti in drvarnic, pralnic, zdrave pitne vode, vrtov itd. Koliko mladih življenj je shiralo med stenami šolskih stanovanj, koliko jetičnih in revmatičnih učiteljev umira vsako leto! Ni dovolj, da opravlja učitelj naporno delo v razredu, včasih vlažnem, natrpanem, zatohlem, še doma, kjer bi se moral odpočiti, se zastruplja dalje v nezdravih prostorih. Občine ocenjujejo za stanovanje vse, kar ima 4 stene, pod, vrata in okenske okvire. Branijo se zidati nova stanovanja, četudi so stara neprimerna, nezdrava, tesna, vlažna — ker so pač stanovanja. Ne smemo se čuditi, da sta jetika in revmatizem učiteljski bolezni in da jih toliko umira v cvetu mladosti.« Ni naš poklic zavidanja vreden, zavidajo nam počitnice — za kulise namreč ne vidi nihče. Nihče ne ve za tihe tragedije, ki se odigravajo med štirimi stenami učiteljskih sob. Skrajni čas je, da se izdajo točni predpisi glede učiteljskih stanovanj. Taki predpisi, ki bi morali vsebovati točna določila glede velikosti in stanja učiteljskih naturalnih stanovanj, bi morali biti sestavljeni na principu: zdrava, svetla, sončna in higienska stanovanja učiteljstvu za naporno in nezdravo delo v šoli.
—a—
Posebna anketa
Edino upanje za rešitev Učiteljske samopomoči in ostalih človekoljubnih ustanov
Na javnem shodu dne 15. januarja 1939. v Delavski zbornici v Ljubljani smo spodaj podpisane človekoljubne ustanove ob ogromni navzočnosti svojih članov soglasno sprejele naslednjo
spomenico.
Nujna potreba, izvirajoča iz težkih življenjskih razmer, je v teku let poklicala v življenje celo vrsto ustanov človekoljubnega značaja, ki se bavijo s preskrbo pogrebnih stroškov in stroškov za primer bolezni.
Vse te ustanove so ustanavljali pred vsem socialno šibki sloji, ki so spričo svojega težkega materialnega položaja najteže občutil smrt in bolezen v družini. V izredno slabem socialnem položaju je iskati tudi vzrok, da so zlasti državni nameščenci vseh mogočih strok in položajev v teku let zgradili visoko število teh ustanov, ki že dolgo vrsto let nesebično in brez računanja na dobičke vprav v najtežjih prilikah pomagajo lajšati gorje svojim članom in njehovim svojcem.
Tudi razni delavski stanovi so ustanovili mnogo podpornih društev. Številne delavske organizacije izvajajo različne podporne akcije, ki so za delavce še posebno važne in nujno potrebne, saj je vprav življenje delavcev polno najrazličnejših življenjskih težav. Delavci so vedno izpostavljeni, da so preko noči nenadoma v največji nesreči; takrat jih lahko obranijo pred najhujšo katastrofo le podpore na vzajemnosti zgrajenih ustanov. Neštetokrat rešujejo te ustanove številne družine, ki bi brez te pomoči ostale ogrožene in izročene popolni, propasti.
Vse te človekoljubne ustanove vršijo delo, ki bi ga morala sicer vršiti država. Privatna iniciativa in dejavnost sta pomagali, ker država ni mogla pomagati. Zato tudi vse te ustnove in njihovi člani upravičeno pričakujejo, da jim bo država nudila vsaj tisto oporo, ki jo zmore brez vsakih materialnih in drugih bremen. Predvsem pa pričakujejo
in prosijo, da država ne donaša zakonskih določb in ne izvaja ukrepov, ki bi kakorkoli ovirali razvoj in delovanje teh prepotrebnih človekoljubnih naprav.
Pravilnik o ustanovah človekoljubnega značaja, ki se bavijo s preskrbo pogrebnih stroškov in stroškov v primeru bolezni in o fondih za penzijsko zavarovanje, objavljen v »Službenih novinah kraljevine Jugoslavije« dne 6. decembra 1938., št. 280/LXXXI11/662, pa posega tako globoko v organizacijo teh ustanov, da ovira ne samo njih razvoj in delovanje, marveč jih resno ogroža v njihovem obstoju. Ako bi ostal pravilnik neizpremenjen v veljavi, potem bo nujno morala pretežna večina naših človekoljubnih ustanov likvidirati. To pa ni in ne more biti namera zakono-davčeva.
Po vsestranski proučitvi pravilnika in uredbe o nadzorstvu nad zavarovalnimi podjetji (»Službene novine kraljevine Jugoslavije« z dne 1. marca 1937, št. 46/XV/91), na katero se pravilnik opira, ugotavljamo in izjavljamo podpisane ustanove človekoljubnega značaja:
1. V polni zavesti važnosti človekoljubnih ustanov in odgovornosti njihovega dela se ne odtezamo nobeni kontroli. Zato pozdravljamo uvedbo nadzorstva države, ki stremi za tem, da zaščiti interese naših članov s tem, da skrbi za varnost naših ustanov. Mnenja pa smo, da sodi nadzorstvo nad našimi ustanovami, ki vrše eminentno človekoljubne naloge, prvenstveno v delokrog g. ministra za socialno politiko in narodno zdravje in prosimo ter predlagamo, da se uredba z dne 1. marca 1937. v tem smislu izpremeni.
Saj je še posebno na dlani, da zlasti delavske človekoljubne ustanove nikakor ne morejo spadati pod nadzor kakega drugega ministrstva, ko je za vse delavske zadeve in za vse delavske ustanove že sedaj v vsem pristojno edinole ministrstvo za socialno politiko in narodno zdravje. Zato tudi ni ni-kake utemeljitve, da bi od delavskih ustanov
Kmečka miselnost in učiteljstvo.
Učiteljska naturalna stanovanja.
Posebna anketa.
V	obrambo resnice in morale.
V	spopolnitev listka »Črtice iz zgodovine našega stanu«.
Lepi uspehi tovariša Radovana Gobca.
Ob žalostnem kulturnem dogodku.
Splošne vesti. — Osebne zadeve. — Kaj vse pišejo. — Naša gospodarska organizacija. — Učiteljski pravnik. — Učiteljska tiskarna. — Mladinska matica. — Učiteljski pevski zbor. — Šolski radio. — Stanovska organizacija JUU. — Novosti na knjižnem trgu.
ravno človekoljubne ustanove spadale pod nadzor trgovinskega ministrstva. Te ustanove niso nikaka trgovina, nego so le dobrodelne ustanove, ki iz usmiljenja in čuta skupnosti ter stanovske povezanosti pomagajo, kadar je pomoč stanovskemu tovarišu najbolj potrebna.
2.	V uredbi o nadzorstvu nad zavarovalnimi podjetji ne najdemo nikake zakonite osnove za določbe, kakor jih vsebuje pravilnik o ustanovah človekoljubnega značaja, ki se bavijo s preskrbo pogrebnih stroškov v primeru bolezni in o fondih za penzijsko zavarovanje.
V	§ 1., odstavek 2., uredba izrecno izvzema naprave človekoljubnega značaja od zavarovalnih podjetij.
V	tem vidimo poudarek posebne važnosti in položaja, ki ga priznava uredba človekoljubnim ustanovam. Za naprave človekoljubnega značaja vsebuje uredba še več drugih določb, nobene pa, ki bi dajala zakonito osnovo za tako globoke posežke v notranjo ureditev in delokrog teh naprav. Uredba predvideva v § 2., odstavek 4., poseben pravilnik, ki pa ima po njenem tekstu samo nalogo določiti, kateri podatki naj se predlože ministrstvu k prošnji za dovoljenje poslovanja. Poleg nekaterih specialnih pravilnikov — § 3., odst. 2., § 4., odst. 2., § 8., odst. 4., § 9., odst. 4. — ki pa ne zadevajo bistva, marveč zgoli tehnično stran poslovanja teh naprav, predvideva uredba še v prehodnih določbah v § 21., odst. 4., da morajo človekoljubne naprave, ki jih določa odstavek 2. § 1., spraviti svoje poslovanje v sklad z določbami pravilnikov v roku, ki ga predpiše minister za trgovino in industrijo. Nemogoče je, da bi bili mišljeni pri tem kaki pravilniki z drugimi in drugačnimi določbami, kot jih navaja in opredeljuje že uredba sama.
Pravilnik g. ministra za trgovino in industrijo z dne 22. novembra 1938., objavljen v »Službenih novinah« dne 6. decembra 1938., pa daleko prekoračuje pooblastilne določbe uredbe in odreja zavarovalnim ustanovam človekoljubnega značaja drugo osnovo delovanja in omejuje obseg njihovega področja.
Zato ravno za ta pravilnik v uredbi ne vidimo zakonite osnove.
3.	Določbe pravilnika so v direktnem nasprotju s smotri, ki jim služijo naše zavarovalne ustanove človekoljubnega značaja. Zato bi izvajanje pravilnika ne služilo niti interesom ljudstva niti interesom države. Koristi bi imela od njega le na kapitalistični osnovi delujoča zavarovalna podjetja, torej velekapital, pred čigar izkoriščanjem je nujno zaščititi malega človeka. V utemeljitev navajamo:
a)	Poslovno področje človekoljubne ustanove odnosno penzijskega fonda more po pravilniku obsegati največ teritorij enega političnega sreza oziroma ene mestne občine.
Širše poslovno področje more imeti samo tista humana ustanova odnosno penzijski fond, ki posluje z odrejenim krogom oseb v medsebojnih bližjih osebnih ali službenih ali stanovskih zvezah (čl. 11.).
S to določbo' ovira pravilnik ustanovam človekoljubnega značaja uspešno vršitev socialnega dela. Zaradi te določbe bi se morale številne ustanove takoj reorganizirati, s čimer bi število njihovih članov padlo. Zaradi ostrih in neizvedljivih zahtev v pravilniku bi tisoči in tisoči izgubili v novih ustanovah svoje prejšnje članske pravice in z njimi vse prispevke, ki so jih že leta in leta plačevali. To bi nanje in na javnost ne delovalo nič manj strahotno, kot je pred nekaj leti deloval polom Feniksa v Ljubljani. Omejitvi delokroga bo sledilo, da se članstvo teh ustanov tudi v bodoče nikdar ne bo moglo dvigniti na tako višino, da bi mogla podpornina, ki bi jo izplačala ustanova, pomeniti uspešno pomoč. Za take majhne ustanove bo sam po sebi padel interes, zaradi česar bodo nujno morale likvidirati.
b)	Pravilnik se ne zadovoljuje samo z omejevanjem poslovnega področja, kar že samo po sebi znižuje višino podpornine, marveč omejuje v čl. 12. tudi samo višino podpornine. Tako pogrebnina ne sme znašati nad
din 5000,—, pomoč v primerih bolezni pri bolezenskem zavarovanju ne nad din 50,— dnevno, pri penzijskem zavarovanju pa mesečna penzija ne nad din 1500,—.
S to omejitvijo je vzeta možnost uspešnega podpiranja tudi tistim ustanovam, ki še lahko v bodoče obdrže širše delovno področje, t. j. predvsem nameščenskim ustanovam človekoljubnega značaja. Jasno je, da mora pri tako nizkih podporninah, zlasti velja to za pogrebnine, ki bi v bodoče ne krile ničesar drugega kot gole pogrebne stroške, pasti interes članstva. Posledice bodo izstopi v masah, ki jim bo mogla slediti samo likvidacija teh ustanov.
c) Večina teh ustanov je poslovala doslej po sistemu naknadnega plačevanja članskih prispevkov. Ta sistem se je tudi pri ustanovah, ki poslujejo že desetletja, odlično obne-sel. Njegova prednost pred sistemom, ki sloni na načelih zavarovalne tehnike, se je pokazala zlasti v tem, da je silno gibljiv in prila-godlj iv življenjskim prilikam. Višina podpor-nine se lahko zato vsako leto s sklepi dbčnih zborov prilagodi stanju cen, zaradi česar so bili člani teh ustanov tudi v preteklosti obvarovani škode, ki se je niso mogle izogniti osebe, zavarovane po načelih zavarovalne tehnike pri zavarovalnicah na kapitalistični osnovi.
Pravilnik omogoča v bodoče sistem naknadnega plačevanja članskih prispevkov le tistim ustanovam za oskrbo pogrebnine, katerih poslovno področje ne presega teritorija enega sreza oziroma ene mestne občine in ki imajo pod 500 članov in ne izplačujejo nad din 2000'— pogrebnine. Vse ostale ustanove in penzijski fondi morajo prejemati od članov naprej določene prispevke po načelih zavarovalne tehnike. Poleg tega si morajo najkasneje v teku 4 let osnovati potrebne matematične rezerve (čl. 7. in čl. 16.).
Dosedanji prispevki članov, plačevani po sistemu naknadnega kritja, so bili določeni za mnogo višje podpornine, kot pa bi jih smele z ozirom na določbe pravilnika naše ustanove plačevati v bodoče. Zaradi tega so zlasti tisti člani, ki so že več desetletij včlanjeni v naših ustanovah, vplačali že razmeroma visoko vsoto. Že znižanje podpornine na maksimalno vsoto din 5000,—, ki je v mnogih primerih nižja od že vplačanih prispevkov, mora tem članom nujno vzeti interes na nadaljnjem zavarovanju. Če pa naj bi se od teh članov zahtevala še ustvaritev matematične rezerve, ki mora biti ustvarjena že v kratkem roku 4 let, je jasno, da ne bomo mogli obdržati v svojih ustanovah nobenega člana več.
č) Življenjske prilike so dobile svoj odraz tudi v naših zavarovalnih ustanovah človekoljubnega značaja. Njihovo poslovanje se je v teku let ponekod zato močno skompliciralo. Nekatere ustanove ne vrše več samo svojega prvotnega smotra, izplačevanja posmrtnin, marveč so svoj socialni delokrog močno razširile. Tako obstojajo v okrilju nekaterih naših ustanov tudi posebni podporni fondi. Ustanovilo jih je članstvo s prostovoljnimi posebnimi prispevki. Iz podpornih fondov dajejo te ustanove brezobrestna posojila članom, ki pridejo zaradi bolezni ali smrti v družini v težek položaj. Poleg tega obstojajo pri nekaterih naših ustanovah tudi starostni podporni fondi, iz katerih obresti se plačujejo prispevki za najstarejše člane, ki so tako oproščeni vsakega plačevanja.
Čl. 15. pravilnika pa določa, da ni dovoljeno dajati članom nikakih popustov od prispevkov in drugih plačil, utrjenih v poslovni osnovi.
Tudi v tej določbi pravilnika je z ozirom na obliko, v kateri obstojajo in delujejo naše ustanove, ovira, da bi se mogle te ustanove brez škode in nevarnosti za obstoj prilagoditi določbam pravilnika. Humane ustanove so prevzele za državo veliko gmotnih dolžnosti. Le iz vzroka, da se razbremeni država in ven-
il
Z mešanimi občutki sem prečital vzpodbudni članek tov. Vilima Kunsta v 24. številki »Učit. tovariša« z dne 19. jan. t. 1. Dotaknil se je kopice problemov, ki si iz preteklosti preko sedanjosti pose,gajo v roko ter nam v izredno optimistični besedi predočil težave, uspehe in neuspehe in bodoče naloge našega šolskega radia, da bi v kar največji meri vršil svojo nalogo. Med vrstami je tistemu, ki se je poglobil, bežno nakazal težave, s katerimi se mora naš šolski radio boriti za svoj upravičeni prostor pod soncem slovenske kulture, toda ne da bi jim utegnil posvetiti kritične presoje, je v vznešeni besedi razvil kopico načrtov za bodočnost, ki so celo za druge države, ki posvečajo izredno moralno in gmotno podporo tem ustanovam, višek tega, kar se trenutno sploh da doseči. Reportaže izven studia, v tovarnah, delavnicah in celo pod vodno gladino ter njih gramofonsko fiksiranje, — kje smo še! Ostanimo za sedaj rajši na realnih tleh našega radia in priznajmo si, da smo v tem oziru prava pastorka. Prav ima tovriš — manjka denarja, toda menim in prepričan sem, da nam manjka tudi resničnega duha, ki bi prešinil nas vse in izstavil radijskim oddajam izkaznico nenadomestljivosti kot nujnemu sestavnemu delu izobrazbe šolske mladine.
Naj ponovim še jaz tisto že tolikokrat sproženo vprašanje: koliko naših šol ima svoje radijske aparate, ki se redno uporabljajo? Dobil bom za odgovor: prav malo. Torej kratko: naše šole nimajo svojih sprejemnih aparatov in tu je za nas ledina, katero moramo zorati. S to ugotovitvijo nimam namena
darle pomaga nameščencu ali delavcu, so se ustanovile razne samopomoči. Popolna apa-tija na področju samopomočnega socialnega dela (zdravstveni domovi, počitniški domovi, podpore v bolezni itd.) bi pa nastala pri itak osiromašenih državnih in privatnih nameščencih, raznih upokojencih in delavstvu, če se bo utrdila vera, da se slednjič z uradnimi odredbami vse podere, kar so si ti sami in s svojimi prisluženimi ter prihranjenimi sredstvi zgradili.
d) Pravilnik o ustanovah človekoljubnega značaja ne dela nobene razlike med pravimi človekoljubnimi ustanovami, ki vrše svoje delo res iz pravega človekoljubja, ter med tistimi ustanovami, ki so samo po imenu človekoljubne. V zadnjih letih so se v precejšnjem številu pojavile in po onesrečenju svojih članov večinoma zopet izginile nekatere ustanove za neomejen in po ničemer med seboj povezan krog oseb. Pri teh ustanovah največkrat niti ni obstojal resničen namen članom pomagati, temveč predvsem namen koristiti ustanoviteljem. Takih ustanov mi ne zagovarjamo, vendar se zaradi teh ne sme ogrožati in ovirati naše prepotrebno človekoljubno delo.
Naše ustanove vrše nad vse važno socialno delo. Naglašamo, da so predvsem različne delavske in nameščenske ustanove še prav posebno mnogo koristile splošnosti in reševale svoje člane pred največjo bedo in najtežjimi posledicami v času velike brezposelnosti, ki v znatni meri traja še danes. Ves čas velike gospodarske depresije so bili milijoni in milijoni izdani na podporah brez kakršnega koli kapitalnega kritja, marveč iz-klj učno na temelju vzajemnosti, ki je delala čudeže. Obstojajo organizacije, ki delujejo brez vsakega matematičnega rezervnega kritja že preko pol stoletja. Te so v tem času izdale narvnost bajne vsote za svoje potrebne člane. Vsega tega dela ne smemo upropastiti! Temu važnemu delu je potrebno pomagati, cja se še bolj razvije in okrepi. Zlasti pa je za vsako ceno preprečiti, da bi upravne odredbe ovirale delovanje teh ustanov ali da bi zaradi takih odredb ustanove celo propadle. Kaj naj se v takem primeru zgodi s številnimi starci, z vdovami, sirotami in z onemoglimi, ki jih te ustanove že danes vzdržujejo? Vse te ustanove pa so danes zaradi pravilnika ministrstva za trgovino in industrijo ogrožane v svojem obstoju. Da se rešijo propasti, je nujno potrebno določbe tega pravilnika izpremeniti tako, da bo tudi v bodoče zajamčeno tem ustanovam nemoteno socialno delo.
V	to svrho pa je potrebno, da skliče ministrstvo za trgovino in industrijo
posebno anketo,
ki bo pretresala vsa ta vprašanja, in v kateri bo poleg organov ministrstva delovalo tudi zadostno število zastopnikov naših ustanov človekoljubnega značaja.
Prosimo in predlagamo,
da blagovoli ministrstvo za trgovino in industrijo sklicati tako anketo in vanjo povabiti zastopnike človekoljubnih ustanov, zlasti podpisane.
V	Ljubljani dne 15. januarja 1939.
Zadruga Učiteljska samopomoč v Ljubljani; Profesorska samopomoč v Mariboru; Društvo sodnikov — sekcija Ljubljana; Dobrota — podporno društvo poštarjev v Ljubljani; Gasilska zajednica v Ljubljani; Dobrodelno društvo grafičnega delavstva v Ljubljani; Pod-

zmaličiti tiste redke šole, ki aparate — o, srečneži! — imajo. Blagrujemo jih in ne bi bilo napak, če bi jih odbor šolskega radia naprosil, naj nam v našem podlistku na kratko popišejo, kako so prišli do njih. Bilo bi zelo poučno. Na naši šoli sem v času najhujše krize sprožil vprašanje nabave aparata. Navdušil sem z vso zgovornostjo učence, da bi prispevali po mesečnih 25 par v ta fond. Ker je na šoli nad 500 učencev, bi morda v nekaj letih svoj cilj dosegli. Pa ni šlo. Ko se je prvo navdušenje — ta posebna lastnost Slovencev! — poleglo, sem preštel kupček in naštel menda 33 dinarjev, ki se nahajajo v poštni hranilnici in čakajo posnemovalcev. Ni šlo in ne bo šlo! Posamezni agilni tovariši bi morda z igrami in prireditvami po neizmernem trudu pršli do cilja. Vendar pa je to le malo več kot nič, saj dva trije uspehi pri številu nad 800 ljudskih šol pri nas za splošnost nič ne pomenijo. Preostaja edino oblast, ki naj bi ukazala, da se vnese v proračune potrebna vsota za nabavo radijskega aparata. Dokler ne bomo in ne bodo prisiljeni, ne bo nič. Zaostali smo za naprednimi državami, ki na vse mogoče načine podpirajo razvoj šolskega radia, zato nam je tu potrebna hitrica. Triletka, recimo, to je skrajna meja, ko bi morala sleherna šola imeti svoj sprejemni aparat, poleg tega pa še večje zvočnike v posameznih razredih. Skrajno zapuščena šola bi morala imeti zvezo s svojim duhovnim središčem, ki bi izžareval sodobna stremljenja in vso dinamiko časa ter na ta način povezal rahlo našo zavest skupnosti. Ogromen je pomen radia za stvarno in državljansko vzgojo. Naši sosedje nalagajo
porna zadruga državnih policijskih nameščencev v Ljubljani; Banovinsko društvo državnih upokojencev v Ljubljani; Novinarsko udruže-nje — sekcija Ljubljana; Pogrebno in podporno društvo državnih uslužbencev v Ljubljani; Društvo upokojenega učiteljstva v Ljubljani; Zadruga Samopomoč učiteljskih otrok v Ljubljani; Pogrebno društvo Marijine bratovščine v Ljubljani; Podporno in bolniško društvo državnih in banovinskih uslužbencev v Ljubljani; Pokojninski sklad za zdravniške vdove in sirote v Ljubljani; Pogrebni sklad finančnih in drugih državnih nameščencev in upokojencev v Ljubljani; Pogrebno društvo
V zadnji številki »Učiteljskega tovariša« smo priobčili poslan dopis »Zveze akademsko izobraženih žen, sekcije Ljubljana,« ki je bil poslan v objavo vsem dnevnikom in tednikom v Sloveniji kot protest na neverjetno surovo in osebno žaljivo »kritiko«, ki jo je prinesel »Slovenski delavec« — glasilo Jugorasa v Sloveniji — o knjigi naše tovari-šice Angele Vodetove »Spol in usoda«.
»Zveza akademsko izobraženih žen« je čutila dolžno, da dvigne svoj glas proti posu-rovelosti, ki čedalje grozotnejše poplavlja sodobni svet ter se kaže že na vseh javnih in zasebnih področjih našega življenja.
Navedeni izpad »Slovenskega delavca« presega pa vse, kar je kdaj v Sloveniji upalo na dan iz skritih kloak človeškega sovraštva in pokvarjenosti. Samo ob sebi se razume, da niso prinesli te upravičene obsodbe vsi tisti, ki stoje blizu miselnosti podivjanega sramotilca.
Nasprotno: namesto ogorčene zavrnitve na naslov »Slovenskega dclavca« in njegovega urednika je dobila teden pozneje »Zveza akademsko izobraženih žen« avtoritaren ukor, ker niso branile ženske časti in dosto-
Razveselil me je listek »Črtice iz zgodovine, ki ga je v zadnjih treh številkah »Učiteljskega tovariša« priobčil Miloš Verk. Vselej sem zadovoljen, kadar vidim resno stremljenje pisanja naše šolske zgodovine. In to izpričujejo omenjeni listki. Ali predzadnji njegov listek potrebuje spopolnitve. In to odstavek: Monopol učnih knjig ali kaj.
Tu ne gre namreč za nikak monopol šolskih knjig, ampak za odlok graškega guberni-ja, ki se nanaša na odpravo šolskih knjig, tiskanih v danjčici.
Kot na Kranjskem zaradi metelčice, tako so imeli abecedno vojno po časopisih tudi na Štajerskem zaradi danjčice. Ta abecedna vojna se je začela v graškem nemškem listu: »Der Aufmerksame«, dne 3. aprila 1827. s pohvalo danjčice in končal 24. aprila 1832. V njej se proti tiskanim ugovorom Metelkovim. Potočnikovim in Murkovim ni branil Danjko sam, ampak prepuščal besedo Kvasu, profesorju slovenščine na graškem vseučilišču —• in še nekemu neimenovanemu učitelju. Pač je pa posegel v aktivni boj pri cerkvenih in posvetnih oblastih o usodi danjčice v šoli. Ta boj se je začel z odlokom štajerskega graškega gubernija z dne 11. sept. 1827. (Odlok je odrejal, naj sekovski in lavantinski ordina-riat preskrbita slov. prevod Marchnerjeve začetnice za šole na kmetih. Ob priliki prevoda te knjige se je Kvas zavzemal za danjčico z več vlogami — kot Danjkov sotrudnik. Izšla
neprecenljiv kapital ravno v tiste oddaje, ki so namenjene mladini vse do izvenšolske dobe, ko pridejo pod druge vplive drugačnih oddaj. Vem za napore naših odgovornih činite-ljev, da bi tu ustvarili nekaj, na kar bi mogli biti tudi izven mej ponosni, nekaj, kar bi se zares lahko kosalo, pa*se ne more niti od daleč ne.
In dalje. Dotacije za predavanja so prenizke. Za dobre podaje je treba študija, priprav in skrbnega dela, ki ga pa zmorejo le zgolj idealisti in pa tisti, ki delajo v zavesti, da bo njih delo vsaj zadovoljivo honorirano. Toda tudi idealisti so vedno bolj redki, sčasoma tudi ti omagajo in kaj potem?
Kakor hitro pa bi bili izpolnjeni omenjeni dve nalogi: da bi imele vse šole svoje aparate in potrebne zvočnike, in pa odbor primerne zneske za honorarje, potem bi sicer ne teklo vse kakor po maslu, toda šli bi nezadržno naprej in bi prišlo na vrsto vse, o čemer zdaj sanjamo.
Izvrstna je ideja tovariša Kunsta glede fiksiranja raznih oddaj na gramofonsko ploščo, je tudi takoj izvršljiva. Morda bi za enkrat zadostovalo, če bi se zadovoljili s ploščami, na katerih bi imeli živo besedo naših naj-markantnejših osebnosti kulturnega, gospodarskega in političnega življenja. Sploh pa je bila to naša kulturna dolžnost že davno. Koliko naših mož je odšlo, ne da bi nam zapustili živo besedo! Danes, jutri bo utihnil ta in oni. Zakaj prav tu čakamo, kjer ni prav nobene ovire? Imamo dovolj sredstev, da fiksiramo razne nepomembne polke in šlagerje, morda bi ¿e pa le našel kak ostanek v blagajni, da bi posneli izpoved našega literata. umetnika, živo besedo, čar neposrednosti. Tisti, ki so imeli besedo in odločevali okrog teh vprašanj (če so se jih sploh domislili!), so grešili! Kaj je torej njihova dolžnost že takoj danes?... Matice takih plošč bodo morale napolniti va-
bratovščine sv. Jožefa v Ljubljani; Obrtniška samopomoč v Ljubljani; Trgovska samopomoč v Ljubljani; Trgovska samopomoč v Mariboru; Nabavljalna in kreditna zadruga v Kranju; Udruženje grafičnih faktorjev — podružnica Ljubljana; Podporno društvo železniških uslužbencev in upokojencev v Ljubljani; Strokovno in podporno društvo privatnih nameščencev v Ljubljani; Obsmrtno društvo Vič-GIince; Udruženje železniških činov-nikov v Ljubljani; Podporno društvo železniških delavcev in uslužbencev v Mariboru; Vzajemnost železniških uslužbencev v Mariboru; Glavni savez privrednih zadruga, Zagreb.
janstva pred puhlim »znanstvom« svoje sestre Angele Vodetove, češ da »širi« neko novo spolsko moralo, ki je gola marksistična propaganda za tiste vrste svobodno ljubezen, kakor so jo skušali uresničiti v boljševiški Rusiji in Španiji v polnem nasprotju z dostojanstvom žene in v pogin vsakega skupnega duhovnega življenja in tistega vzvišenega pomena, ki ga ima zakon za človeka in človeštvo. V obrambo resnice, te hčerke božje, ki se žali tam, kjer bi morala sicer iskati zatočišča, naj pribijemo dejstvo, da so zgornje trditve o knjigi naše tovarišice gladko izmišljene ter da je resnica ravno nasprotna od tega, kar se tukaj trdi.
Kdor koli je knjigo prebral, se je moral prepričati, da jo preveja skozi in skozi plemenito stremljenje, vzgajati zakone k poštenemu moralnemu sožitju. Če je kaj zagrešila, se ji mora zameriti kvečjemu to, da zahteva tudi od moških isto neomadeževano življenje, kakor ga pojmuje žena v zakonu.
Upamo, da ni mogoče prav ta zahteva izzvala pri ogorčenem moškem debaterju, ki deli na vse strani svoje ukore, žalitev njegovega moralnega čuta.
je 1. 1831. Boj za uvedbo njegovih knjig v šole je začel postajati zanj opasen že spomladi 1832. po objavi in sprejemu Murkovih del (slovnice in besednika), ter se končal z defi-nitivnim njegovim porazom v drugi polovici 1. 1838., ko je 18. avgusta istega leta štajerski gubernij naznanil sekovskemu ordinariatu odlok študijske dvorne komisije, naj se v danjčici za šole nič več ne tiska.
Murko je namreč kot graški dijak izdal: Theoretisch - praktisehe slovenische Sprach-lehre, Gratz 1832, še istega leta, vendar z letnico naslednjega leta: Slovenfko- Nemfhki in Nemfhko - Slovenfki rozhni befednik — — V Gradzi 1833. Obe knjigi je izdal v bohori-čici, kar je v skladu z njegovo težnjo, da bi s svojim delom družil, ne pa razdvajal (kakor Danjko in Metelko), ker je namreč bohoriči-ca bila edina od vseh takratnih slov. črkopisov uvedena po vseh slov. pokrajinah in povsod priznana. Zgodovinski pomen in nesporna zasluga Murkovih slovniških del je v tem, da je s svojim kompromisnim stališčem znatno pospešil izoblikovanje enotne knjižne slovenščine, vzporedno s tem pa na novo združil Slovence tudi pravopisno, ko je z odločitvijo za bohoričico regionalne črkopise zavrgel. S tem dejanjem je definitivno priključil »Mali Štajer« jezikovnemu območju osrednjega slovenstva, kar je nedvomno eden izmed vzrokov, da je ilirizem na Štajerskem ostal brez pravih uspehov. Za tema dvema knjigama je
¡hhhh l l—iw iimil ihmiii ■hi1iw—>11 imuimumju
ren trésor naše kulturne zakladnice, kopije pa se bodo predvajale v šolskem radiu, a ne samo tu, temveč povsod, kjer naj nas spodbuja, navdušuje in združuje beseda naših velikanov. Sledile jim bodo oddaje, ki so bile pripravljene z veliko skrbjo, reportaže in, kajpak tudi, serija plošč pokrajinskih oddaj, če bodo zaslužile mesto v zakladnici. Na to zapuščino je mislil tovariš Kunst, lepše si ne moremo želeti, kajti v njej bo tudi dokaz naše zrelosti.
Zaključujem z željo tov. Kunsta, da se trudimo, da bi šole, na katerih službujemo, čimprej dobile radijske aparate, toda kakor sem uvodoma pokazal, s stvarno in takojšno pomočjo oblasti, ker drugače ne bo šlo. Tudi nesebičnemu delu učiteljstva so postavljene meje, preko katerih ne zmore, saj je vpreženo vsepovsod. Šele če bomo čutili pod roko oporo od tistih, ki so najbolj poklicani in odgovorni, bomo stopali do nadaljnjih nalog, in šele takrat bo šolski radio s ponosom začenjal nova, plodna poslovna leta. Zdaj pa lahko rečemo samo to, da: ponosni, da, ponosni na tisto, kar smo zmogli sami, toda zadovoljni, ne! Hvaležni smo tistim, ki so nam od svojega malega kosca odstopili grižljaj za naše oddaje. Čakamo pa oboji na tisti vedni »več!«, ki po vsej pravici pripada narodu, za katerega je konec koncev vendar radio namenjen. Občine, banovina, država morajo priskočiti z izdatnimi sredstvi in odloki, tehniki naj nam pa postavijo na trg cenen aparat za sprejem naše postaje po vzorcu naših sosedov.
Adamič Netko.
l I a. ; ; k'.i '< u. /Hm i i »Vi M..' « tt»<\ TO Vi,' »« * >'	i i'.' i il.f i t;. i 'vi N
Današnja naloga šolskega radia
V obrambo resnice in morala
¥ spopolnitev listka Črtice iz zgodovine natega stanu"
izdal le še: Leopolda Volkmera Fabule ino pesmi. V Gradcu 1836. Po neuspehu s to izdajo (Prešernova zabavljica) je odločno posegel v literarno življenje le še enkrat, pozvan k temu uradno: Ko je vprašanje danjčice na novo postalo pereče, je na poziv sekovskega or-dinariata, da naj poda svoje mnenje o črkopisu in jeziku šolskih knjig za Spodnje štajersko, v juliju 1836. napisal dve obsežni vlogi (eno izrecno proti Kvasu), v katerih je v glavnem ponovil načela, ki se jih je držal v slovnici in slovarju, le da jim je dal tukaj določnejši izraz. Po Murkovem mnenju novega črkopisa sploh ni treba, ker bohoričica popolnoma zadošča. Na noben način pa kot nadomestilo zanj ne prihaja v poštev danjčica, ker je neenotna in neorganska ter bi nikoli ne mogla splošno prodreti, kar bi štajerske Slovence docela izoliralo. Da Se to prepreči, naj ostane bohoričica, če se pa že hoče uvesti kaj novega, naj se uvede češki pravopis, kakor ga uvajajo sedaj Hrvatje (gajiča): z njo se bomo vsaj približali velikemu sosednjemu narodu, kar nam bo gotovo koristilo. Kakor v pisavi, tako naj se Slovenci (mišljeni so tu predvsem štajerski) združijo tudi v jeziku, za-
to naj se šolske knjige ne pišejo v narečjih, ampak naj se skuša najti lepa in mogoča sreda med obema skrajnostima med hrvatsko-slovenskim in kranjsko-slovenskim narečjem in se enako upošteva govorica mariborskega in celjskega okrožja. S tema dvema vlogama, napisanima ostro, a stvarno in jasno, je Murko zapečatil usodo danjčice.
Že v marcu 1837. je graški gubernij predlagal, naj se Danjkove knjige za šole prepovedo, kar se je z odi. 21. jul. 1838. — ki ga ravno Verk navaja — res zgodilo. Izdelava knjig v bohoričici se je poverila Murku samemu. Naročene predelave teh knjig pa on ni izvršil. Bila je že na vidiku gajica in Murko se je zavedal, da bi proti nji bohoričica pomenila — anahronizem. V boju proti danj-čici Murko ni bil osamljen. Udarjali so po njej Alič, Harman, Krempelj, Rudmaš in Slomšek.1
Ciril Petrovec
Ob žalostnem kulturnem dogodku
1 Glej dr. Grafenauerjevi in dr. Kidričevi biografiji Danjka, Kvasa, Metelka in Murka v 1., IV., V. in VI. zvezku Slov. biogr. leksikona.
Lepi uspehi tovariSa Radova na Gobca
Že delj časa se bavi s skritim delom na polju glasbenega udejstvovanja naš tovariš, navdušen član Učiteljskega pevskega zbora, Radovan Gobec s Henine pri Jurkloštru. S poudarkom skritega dela ni misliti, da je njegovo delo javnosti še popolnoma nepoznano, temveč hoteli smo le podčrtati dejstvo, da je stopil Radovan Gobec v vrsto onih tovarišev, ki s svojimi sposobnostmi pomagajo dvigati našo kulturno stopnjo in to brez hrepenenja po časti in pohvali.
Radovan Gobec
Povod za današnji članek je dala njegova zadnja opereta »Planinska roža«, obsežno delo v treh dejanjih. Dasiravno je treba našemu narodu resne glasbe, mora vendar sprejemati tudi lahko operetno glasbo že največ zaradi tega, da z njo izpodrivamo tujo operetno glasbo, katero nam vsiljujejo sosedi z vso silo. Našemu narodu manjka takih primernih domačih operet in prav zato je vredno največje pohvale vsako stremljenje, ki skuša zadostiti narodu v tem pogledu.
V teku svojega udejstvovanja na glasbenem polju je izdal tov. Gobec sledeča dela: »Hmeljska princesa«, opereta v 3 dejanjih, »Tremerski dukat«, spevoigra v 4 dejanjih, »Beg iz harema«, opereta v 3 dejanjih, »Kuga«, komična glasbena enodejanka. Za mladino je uglasbil sledeče spevoigre: »V bratskem objemu«, »Pomladne cvetke«, »Kresni-
. i lin ,'if.vi 'V i'i AV' . '.»V -.«Vi. ¿iVuiU
::[<■/.*	»/ iS'x'.r V'a\<'| . f »>ji \
—k Nemško - slovenski slovar. Sestavil dr. Fr. T o m š i č. Izdala in založila Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani, 1938. Str. 760, cena 100 din. V znani »Zbirki žepnih slovarjev in učbenikov«, ki jo že več let izdaja jugoslovanska knjigarna, je sedaj izšel tudi navedeni slovar. Na videz je to le druga izdaja dosedanjega dr. Bradačevega »Nemško - slovenskega slovarja«, ki je izšel pred desetimi leti, v resnici je to temeljito predelan in do neke mere sploh nov slovar. Že prvi, dr. Bra-dačev, je bil tako dober in priročen, zaradi česar je bil tudi razmeroma hitro razprodan, kar razen tega tudi najlepše dokazuje njegovo živo potrebo, sedanji dr. Tomšičev je pa še prav bistveno izboljšan. Vkljub temu, da je dr. Tomšič brez škode opustil 16 strani slov-niškega uvoda in črtal marsikako besedo, je obseg slovarja narastel vendarle za celih 40 Strani, kar nam priča, da je šlo sestavljalcu predvsem za to, da izda res praktičen slovar, ki bi docela zadovoljil vsakdanjo potrebo najrazličnejših interesentov. In priznati moramo, da se mu je to tudi v polni meri posrečilo, kajti s tem lepim delom imamo pred seboj priročnik, ki bo lahko zadovoljil široki krog izobražencev, obrtnikov i. dr., katerim je v prvi vrsti namenjen. Ker je zlasti pri mlajšem rodu znanje nemščine skoraj izginilo, a vsakdanja živa potreba nas zopet in zopet spravlja v stik z njo, naš knjižni trg takega dela kratko in malo ni mogel pogrešati. —■ Ker ima ta izdaja finejši papir nego Brada-čeva, je slovar vkljub večjemu obsegu tanjši. kar priročnost le še poveča. — Dobi se tudi v Knjigarni Učiteljske tiskarne.
ček« in »Mladina poje domovini«. Izdal pa je tudi pesmi za narodne praznike in druge slične prilike. Trenutno ima v delu »Priročnik za pevce«, ki bo posebno dobrodošel pevcem v podeželskih zborih, ker bodo dobili v njem vso potrebno snov za razumevanje posameznih skladb.
Za mladega tovariša, kakor je še tov. Gobec, je to že lep uspeh vztrajnega dela, ki utegne sčasoma narasti ter ga uvrstiti v vrsto učiteljev-ustvarjalcev večje kvalitetne vrednosti.
Značilnost Gobčeve muzike je melodioz-nost in narodni slog. Njegovi šlagerji so sodobni in pomagajo zaradi svoje privlačnosti izpodrivati tujo, posebno nemško »šlagersko« glasbo.
Dobra stran Gobčevih operet in njegovih del je tudi ta, da so zaradi privlačne glasbe, enostavne vsebine, vzete iz domačega okolja, in zaradi enostavne scenerije zelo lahko upri-zorljive. Zaradi tega segajo po njih večinoma podeželski odri, ki so se tako dvignili, da lahko uprizarjajo glasbene odrske tvorbe. V dokaz navajamo sledeče številke: »Hmeljska princesa« je dosegla že 25 uprizoritev na različnih odrih Slovenije, »Beg., iz harema« 5, a »Tremerski dukat« 4 uprizoritve ter prenos radio-oddajne postaje v Ljubljani. Na mnogih šolskih odrih so že uprizorili njegove spevoigre za mladino »V bratskem objemu«, »Pomladanske cvetke« in »Kresniček«. Zadn,;a je celo prevedena v srbohrvaščino in večkrat prenašana po radiu Ljubljana in Beograd.
Zadnjo opereto »Planinska roža« je posvetil svoji ženi. Napredek tovariša Gobca je od dela do dela vidnejši, tako. da ima »Planinska roža« vse značilnosti dobre operete tako po vsebini kakor po delu. Obširno opereto bodo po izjavi avtorja uprizorili tudi v Ljubljani.
Poglejmo, kaj pravi glasbeni kritik g. prof. P. Šivic o tem delu.
»Učitelj Gobec Radovan je eden tistih od prirode bogato obdarjenih glasbenih talentov, ki najdejo utehe v poljudni in operetni glasbi. Pri prelistanju njegove najnovejše spevoigre »Planinska roža« naletiš povsod na glasbo, ki priča o njegovem izbornem posluhu, preprosti, toda v operetnem okviru okusni iznajdljivosti in ddbršni stopnji znanja. Smisel za pevsko melodijo in zborovski stavek prednja-či. Zato ni dvoma, da bodo tudi po temle delu radi segali. S starejšimi plesi se učinkovito druži moderni šlagerski ritem običajne, toda prikupne akordike. Nekaj teh plesnih točk bi v ustrezajoči instrumentaciji mogel s pridom uvrstiti vsak salonski ali plesni orkester v svoj spored. O izvedljivosti v scenskem in glasbenem oziru je že izkušeni skladatelj in libretist (g. Gobec si dejanje in besedilo dela sam) vodil izdatno računa.
Morda bi se g. Gobec ob intenzivnejšem glasbenem šolanju lotil resnejših in težjih nalog ter zavrgel operetno konvencionalnost. Če ga pa slej ko prej veseli lahka iskrica božja, mu želimo, da s svojim delom, ki ne zaostaja za inozemskim te vrste, kar najbolj u'spe.«
Tovarišu Radovanu, ki krepko stopa, po začrtani poti, želijo njegovi tovariši in tova-rišice mnogo sreče in uspeha.
Vir.
Nalivna peresa najnovejšega sistema dobite po ugodnih cenah v Učiteljski knjigarni. Cene od 12 do 400 din.
—t Za potovanje si preskrbite vodiče, i. s.
Griebenove potovalne vodiče v nemščini: Švica, Paris, Firence, Berlin, Dunaj, Hamburg, Benetke, Genua, Dalmacija, Dolomiti, Budimpešta, Nürnberg, Koroško, Gornja Italija, Italija, Južna Italija, Riviera, Štajersko, Salzburg, London, Trst-Opatija, Milan.
Na Vu
Je ležeta da Imate obleko vedno kot novo
«ato Jo pustite redno kemično filatltl ali barvati v tovarni
JOS. REICH
LJubljana
Poljanski nasip 4-«
Pralnica — Sredolikalnica
Naša dolgoletna sodelavka Angela Vode je pred leti objavila knjigo »Žena v sedanji družbi«, lani je izšla njena druga tovrstna knjiga »Spol in usoda«, I. del, ob letošnjem novem letu pa »Spol in usoda«, II. del. Avtorica, ki si je z neštetimi članki, predavanji in plemenitimi osebnimi uslugami zaslužla ime naše prve delavke na smotrno začrtanem socialnem, književnem in narodnem področju, je imela pri pisanju omenjenih knjig edini namen, da pokaže naši ženi in vsej javnosti resnični položaj, v katerem živi žena po nujnosti svojega spola, gospodarskih razmer, socialne uredbe in miselnosti našega časa. Te knjige pomenijo važen donesek naši socialni literaturi pa tudi važen kažipot za razvoj našega občega življenjskega pojmovanja v smislu višje, socialno in moralno poudarjene du-ševnosti.
Tako razume Angelo Vodetovo slovenska žena, tako jo razume tudi javnost, ki je sprejela vse tri knjige s priznanjem, žene pa tudi s hvaležnostjo.
Toda ob izidu II. dela »Spola in usode« se je zgodilo, da je slovenski list, ki izhaja pod uredništvom slovenskega katoliškega duhovnika, objavil nekaj ne samo ogabnih, ampak tudi iz skrajnega nerazumevanja izvirajo-čih besed. Tole je bilo citati v tedniku, ki se imenuje »Slovenski delavec«:
»Angela je stara, bo najbrž tudi garala s svojo knjigo »Spol in usoda«. Angela Vo-detova namreč. Za skupinske paritvene zakone se zavzema. Angela je očividno stara, predpotopno stara, da pogreva staro marksistično, od vseh zavrženo in obsojeno propagando za skupinski paritveni zakon. Angela pa mora biti tudi grda, tako grda kakor vsaka cunja, ki je slehernemu rada za podnožek, da si vanjo čevlje briše. Pošten moški na ženo
s skupinskimi nazori še ne pljune ne. Stran pogleda in mirno gre, ker mu rože s takim duhom, kot ga Angela širi v svoji brošuri »Spol in usoda«, od daleč smrde.«
Slovenska sekcija »Zveze akademsko izobraženih žen« je h gornjim vrstam poslala vsem našim dnevnikom in tednikom izjavo, ki je pa izvestni listi niso objavili. »Slovenec« je prinesel namesto omenjene izjave celo nadaljnji napad na avtorico.
Izjava se je glasila:
»Kot člani slovenskega narodnega občestva in kot kulturni ljudje z ogorčenjem zavračamo tak način pisanja, ki ne zadene in ne žali le poedine človeške osebnosti, temveč uničuje temeljne osnove našega narodnega sožitja, niža naš kulturni nivo in vzgaja ljudi, ki bodo brez čuta odgovornosti in brez plemenitosti gledali na delo bratov in sester v narodnem občestvu.
Pozdravljamo vsako stvarno kritiko, tak način pisanja pa žali vsakega resničnega in polnovrednega človeka.«
Jugoslovanska ženska zveza, sekcija za dravsko banovino, najmočnejša predstavnica slovenske organizirane ženske javnosti, se pridružuje protestu Zveze akademsko izobraženih žen ter z zgražanjem obsoja osebni napad na go. Angelo Vodetovo v »Slovenskem delavcu«, ki mora žaliti vsakega poštenega človeka ter v žalostni luči kaže slovensko kulturno raven.
Jugoslovanska ženska zveza, Sekcija za dravsko banovino Mira Engelman s. r„ predsednica.
Pavla Hočevar s. r., načelnica komisije za tisk.
Splošne vesti
KMEČKO NADALJEVALNE ŠOLE
V dravski banovini obstoje že 10 let kmečko nadaljevalne šole, ki so nujno potrebne za izobrazbo kmečke mladine. Danes je že za vsak poklic potrebna poleg ljudske še posebna šola, le kmetu naj zadostuje samo ljudska šola. Pa je kmečko delo tako mnogostransko in težavno, da je prav zanj še prav potrebno mnogo znanja. V drugih kulturnih državah so zato uvedli nadaljevalne šole za kmečko mladino. V letu 1928. se je pričelo z organizacijo kmečko nadaljevalnih šol tudi pri nas. Povsod, kjer so bile ustanovljene, so se prav dobro obnesle. Pouk v teh šolah je prostovoljen in zahteva od učitelja mnogo požrtvovalnosti in ljubezni do dela. Vživeti se mora v kmečko občestvo in proučevati potrebe vaisi, ker le tedaj ima šola res uspeh. Tudi obisk je prostovoljen, zato uspevajo le one šole, ki nudijo obiskovalcu tisto kar potrebuje v vsakdanji življenjski borbi.
Kakor smo že svoj čas poročali, bo odbor učiteljev kmečko nadaljevalnih šol poskrbel, da za 10 letnico izide zbornik. Glavni namen tega zbornika bo, podati pravo sliko naših kmečko nadaljevalnih šol. V knjigi pa bodo poleg splošnih razprav tudi strokovne, ki bodo služile učiteljstvu na teh šolah. Na zadnji seji širšega odbora učit. kmečko nad. šol, ki je bila 14. januarja t. 1. v Celju, je bila določena vsebina posameznih razprav. Razen tega je odbor razpravljal tudi o drugih važnih zadevah kmečko nadaljevalnega šolstva.
Prav lepo posluje odborova strokovna knjižnica, ki jo oskrbuje tovariš Tit Grčar, šola Ljubljana-Barje. V knjižnici je lepo število del, potrebnih vsakomur, ki ;se hoče poglobiti v delo. Vseh knjig je 111 v 122 izvodih. Glavni namen knjižnice je izposojanje takih del, ki si jih učiteljstvo zaradi visoke cene ne more nabaviti. Knjige se posojujejo prvenstveno tistim učiteljem, ki v tekočem letu poučujejo na teh šolah.
Ker se bo vršilo slavnostno občestvo letos v juniju, poziva odbor vse, da morebitne predloge že sedaj pošljejo tovarišu predsedniku Gosaku v Teharje pri Celju.
Odbor.
ČLANOM IN POVERJENIKOM »PEDAGOŠKEGA TISKA, MARIBOR!«
Na številna vprašanja članov in poverjenikov zadruge »Pedagoški tisk, Maribor«, kako je z delovanjem omenjene zadruge, si dovoljujemo radi štednje na režijskih stroških odgovoriti preko stanovskega lista.
Prihodnja brošura je pripravljena ter bo v kratkem izročena tiskarni. Obravnavala bo praktične izsledke v razredu, ki jo je napisal tov. Ledinek Miloš. Z njo bomo ustregli vsemu učiteljstvu, posebno pa mlajšemu.
Predhodno pa prosimo še vse one poverjenike, ki še niso poslali točnih obračunov o prodaji prve brošure, da to nemudoma store. Prosimo, da nam nakažejo vse zneske za vse razpečane knjižice, nerazprodane pa takoj vrnejo zadrugi na naslov: »Pedagoški tisk, Maribor«, odpravništvo Vuzenica. Za nakazilo denarja se poslužujte položnic, ki so bile priložene v julijski okrožnici in v poznejših opozorilih.
Obenem pa se zahvaljujemo vsem vestnim poverjenikom za točno in požrtvovalno delo, ki so ga pokazali pri razpečavanju ter jih prosimo nadaljnje podpore.
Kdor še nima prve brošure »Slovenska šola in učitelj«, jo lahko naroči pri zgoraj navedenemu naslovu.
POZIV DRUŠTVOM!
Imenskih seznamov z organiziranimi učitelji poročenih učiteljic še niso poslala sekciji društva Gornji grad, Kozje, Ljubljana vzhodni del, Logatec, Maribor desni in Maribor levi breg.
Zaradi reda in točnega poslovanja prosimo imenovana društva, da store to z obratno pošto.	Uprava.
— V počastitev spomina pok. ge. Ane S k u b i c, matere šolskega upravitelja v Hru-šici pri Ljubljani, je tamkajšnji učiteljski zbor namesto venca daroval 150 din za podporni sklad drž. pomožne šole v Ljubljani. Tov. Skubicu izrfcka upraviteljstvo iskreno sožalje, darovalcem pa najlepšo zahvalo.
Osebne ^radFe^e
—i Premeščen je nazaj na svoje prvotno službeno mesto k sv. Juriju ob juž. železnici Franjo Hajnšek, učitelj v Kramarovcih.
M€aj vse pišejo
o učiteljstvu, šoli, prosveti in JUZJ
—1 »Naše dolžnosti na narodnih mejah!«
V tem članku ugotavlja »Edinost« od 21. ian. tudi: Nadaljnja pozornost pa mora biti posvečena prosvetnemu delu, ki se pri nas več ali manj zapostavlja; primanjkuje šol in učiteljev, zaradi česar so plodovi vzgojnega prizadevanja omejeni. Tudi predavanja so vedno bolj redka, prav tako se premalo skrbi za slovenske knjižnice, ustanavljanje gospodarskih in kulturnih društev vzdolž meje in drugo. Brez ničesar ne more nastati nekaj. Dokler nekdo ne bo spoznal, zakaj je član recimo slovenske narodne zajednice, ne bo mogel s prepričanjem naglašati svojega slovenskega porekla, slovenske pripadnosti in ne bo mogel braniti slovenskih kulturnih interesov. Razumljivo pa je, da bo kdor koli mogel vršiti to funkcijo samo takrat, če bo zanjo tudi dovolj izobražen. Že iz tega važnega razloga ostaja nujnost, da moramo vprav za obmejne kraje poskrbeti za prvovrstno šolstvo, knjižnice, društva in podobne ustanove, ki bodo prispevale k dvigu izobrazbene stopnje obmejnega prebivalstva.
—1 »Slovenski učitelj na Kočevskem« je
naslov članka, ki ga je prinesla Edinost z dne 21. jan. izpod peresa Zupanca Lojzeta, in piše med drugim tudi: Z znano, pred dvema letoma izvršeno premestitvijo slovenskih učiteljev v narodnostno najbolj eksponirane kraje na Kočevskem pa se je ta boj za pravice slovenskega ljudstva na Kočevskem marsikje zaostril do tragičnih zapletkov. Ako hočemo vprašanje slovenskega učitelja na Kočevskem osvetliti s prave strani, tedaj je potrebno, da se pobliže seznanimo z razmerjem slovenskega učiteljstva do otrok kočevskih Nemcev na eni in z medsebojnimi odnosi slovenskega in nemškega učiteljstva na drugi strani. Več ko gotovo pa je, kar je treba takoj poudariti, tla je vprašanje eksistenčne nezavisnosti slovenskega učitelja na Kočevskem v neločljivi zvezi z izboljšanjem narodnostnih in ne nazadnje tudi gospodarskih prilik na tem jezikovno mešanem otočku, kjer so kočevski Nemci avtohtoni gospodarji na naši zemlji. Vprašanje zase je tudi, če uživa slovensko učiteljstvo na Kočevskem (ki je na delu za svoje ljudstvo
in trpi za svoje delo tudi preganjanja od ljudi, prekvašenih s tujo miselnostjo) sploh zaščiteno. Le eno je gotovo, da je bivša Siid-marka s svojim Schulvereinom skrbela za svoje učiteljstvo v narodno mešanih krajih tako, da bi bil slovenski učitelj na Kočevskem v sedmih nebesih, če bi danes užival vsaj polovico tistih dobrin, ki so bile takrat navržene tistim, ki so potujčevali našo kri. .. Učiteljstvo na Kočevskem je še zmerom narodno pomešano, dočim so se slovenski učitelji selili iz kraja v kraj, ker so jih politični nasprotniki pehali v »kočevsko Sibirijo«, ne da bi se menili za njih gmotni položaj. Takšno učiteljstvo, ki je smatralo Kočevsko za kazensko mesto, ni moglo pa tudi sprostiti svojih sil za kulturni in gospodarski podvig svojih rojakov. Grehi, ki so se na račun obubožanega slovenskega učitelja na Kočevskem uganjali v preteklosti, so kulturna zapuščina tistih političnih špekulantov, ki sta jim bila naše ljudstvo na Kočevskem in borba za naš jezik vedno deveta skrb. Dokler se bodo takšne metode izvajale in dokler slovensko učiteljstvo na Kočevskem v svojem delu ne bo zaščiteno, dotlej se narodnostne prilike na Kočevskem ne morejo izboljšati, kajti borbeno učiteljstvo je
bilo in bo zmerom začetek vseh izboljšanj, ki si jih je kdaj koli pridobilo slov. ljudstvo na
svoji zemlji.
—1 »Večernik« z dne 20. jan. prinaša pod naslovom »Narodno - obrambno delo ob severni meji« med drugim: Glavna nositeljica in pospešiteljica tega dela naj bo ob severni meji učiteljska inteligenca, ki bo gradila iz zdravih tal gospodarsko in socialno osnovo, podkrepljeno z narodno mislijo vseh plasti ljudstva, da bi se tako gospodarsko močan in socialno urejen narod lahko uspešno postavil v bran tujim tradicijam in navlakam. Učitelj-stvu naj se da možnost, da se sistematično loti izoblikovanja narodnega duha in volje.
Seveda so to stvari, ki jim učiteljstvo samo ne more do dna. Potrebna je pomoč in dobra volja za skupen nastop z materialno podporo oblasti, ki bi to delo potrebno podkrepila in dala pogoj za stvaren uspeh.
Za to delo, ki je spričo sedanjih razmer ob severni meji v narodnostnem pogledu nujno potrebno, je treba izdelati točen načrt načina ureditve in končne smotrne izpopolnitve, da bi to narodno-obrambno delo res temeljilo na koristni in pametni podlagi, ki bo v blagostanje naroda in države.
Iz spominske knjige
»Dva moja fantka sta študirala v Mariboru, tretjega sem pripravljal k sprejemnemu izpitu. Sedem- r čanska družina je morala 14 dolgih mesecev izhajati z zmanjšano plačo učiteljice matere. In takrat so mi dostavili dekret za šolo ne daleč od naše bistre Kolpe ... Plačati je bilo treba selitvene stroške: 3000 dinarjev, misliti je bilo treba na to, kaj bo z deco, če sta roditelja 250 km proč od Maribora v kraju, kjer so še predpotopne prometne zveze ...
Ni bilo nič hudega. Deca je ostala v Učiteljskem domu in je imela v tovarišu voditelju skrbnega očeta, v voditeljici internata dobro mamico. Tudi pri plačilu sem čutil, da imam deco v učiteljskem domu!
Ali sem edini učitelj, s katerim je tako neusmiljeno ravnala kruta usoda?
Podpis.«
Učiteljskega doma v Mariboru
Učiteljski dom v Mariboru
Učiteljski pravnih
—§ Vprašanje: »Prizadeti!« »če je učitelj dodeljen na drugo šolo, kje dobiva stanarino? Ali na matični.^ ali dodeljeni šoli?«
Odgovor! Če je prideljen za kratek čas, se ne splača prenakazovati stanarine.
Učiteljska tiskarna
—t Knjigarna Učiteljske tiskarne v Ljubljani priporoča naslednje zbirke knjig:
1.	Zbirka za din 50'—: Kune: Veterinarska higiena in živinoreja. Oblak: Naša pra-šičjereja. Teržan: Kmetovalcev svetovalec. Wenko: Kmetijsko kokošarstvo. Wenko: Več dobre krme. Wenko: Sto pojasnil o umnem travništvu. Wester: Življenje čebel.
2.	Zbirka za din 50"—: Čermelj: Ljudska astronomija. Sadar: Lan in konoplja. Spiller: Planšarstvo.
3.	Zbirka za din 20'—: Brežnik: Klic Gorjancev. Jeran: Zastava v vetru. Winkler: Cesta čez Resje. Zupane: Stari Hrk. Tovornik: Stara pravda. Wester: Življenje čebel.
4.	Zbirka za din 3'—: Žirovnik: Narodne pesmi za mladino, 3 zvezki.
5.	Zbirka za din 1*—: Marolt: Narodne himne in domorodne pesmi.
6.	Zbirka za din 25'—: Baukart: Marko Senjanin, slovenski Robinzon. Dimnik: Kralj Aleksander I. Flere: Babica pripoveduje. Kor-ban: Vitomilova železnica. Kosem: Ej, prijateljčki! Šilih: Nekoč je bilo jezero. Riha-Pri-bil: Povest o svatbi kralja Jana.
7.	Zbirka za din 30'—: Zupan: Belokranjske pripovedke. Vaštetova: Mejaši. Milkovič: Pravljice iz gozda. Meško: Našim malim. Kra-snohorska: Pripovedka o vetru. Karafiat-Bra-dač: Kresničice.
8.	Zbirka za din 40'—: Milkovič: Pravljice iz gozda. Korban: Iz mojih temnih dni. Lah: Češke pravljice. Flere: Slike iz živalstva. Ewald-Holeček: Mati narava pripoveduje. Erjavec: Kitajske narodne pripovedke. Anatol le Braz: Islandska velika noč. Flere: Pripovedne slovenske narodne pesmi.
9.	Zbirka za din 50'—: Suchy: Staroindij-ske basni. Rape: Tisoč in ena noč. Brinar: Pohorske bajke. De Amicis: Srce.
10.	Zbirka za din 100'—: Erjavec-Flcre: Zbrani spisi: Fran Erjavec. Franc Levstik. Matija Valjavec. Josip Stritar. Simon Jenko. Anton Martin Slomšek. Janko Kersnik. Slovenske pesnice in pisateljice.
—t Važno sporočilo! Knjigarna Učiteljske tiskarne dovoljuje cenjenemu učiteljstvu obročno odplačevanje knjig, ki jih pri njej naroči. —
FR. P. ZAJEC
izprašan optik in urar LJUBLJANA
sedaj Stritarjeva ulica 6,
pri frančiškanskem mostu
Vsakovrstna očala, daljnogledi, barometri, toplomeri, hygrometri itd. — Velika izbira ur,
zlatnine in srebrnine. Ceniki brezplačno.	Kvalitetna optika.
UčitelfsKi pevslci sbor JUU Emil Adamič
—pev. Obvestilo. Članstvo Učiteljskega pevskega zbora je prejelo te dni okrožnico s točnim potovalnim programom turneje in koncertnim programom. Prosimo vse one člane in članice, ki se niso udeležili pevskega tečaja v januarja, da pošljejo do 5. februarja t. 1. izpolnjene izjave za odtegljaje v turnej-ski fond. Tajništvo.
SolsRi radio
r XVI. Torek, 31. januarja: Nekatere zanimivosti Beograda; g. Vinko Rupnik. Razpored: 1. Obrtna razstava. 2. Vojni muzej. 3. Muzej kneza Pavla. 4. Živalski vrt. II,—III. — Petek, 3. februarja: Februar doma in v pri-rodi. Dialog, vodi g. Miroslav Zor. II.—III.
—r V kmetijskem radiu bo v nedeljo, dne 29. januarja, ob 17. uri predaval g. dr. Simon Žibert: Gospodarska škoda pri slinavki in parkljevki.
Sîanovska organisa ci fa JUU
Mladinska
matica
—mm Ekspedicija 6. številke »Našega roda« se prične z današnjim dnem. Pred 1. februarjem bodo imeli že vsi naročniki, ki so poravnali naročnino, list v rokah. Zamudniki, požurite se!
—mm Nekatere šole, ki so nakazale celoletno naročnino za »Naš rod« in knjige, so nakazale po din 22'50, namesto din 25'—. — Kot je bilo svoječasno že objavljeno, je bil sprejet na skupščini sklep, naj izhaja »Naš rod« v povečanem obsegu na devetih, namesto osmih številkah, zato se je naročnina tudi zvišala za din 2'50 letno.
—mm Pri nakazovanju naročnine nekateri poverjeniki ne pojasnijo dovolj točno, za katere številke lista pošiljajo naročnino, ker je nevarnost, da nastanejo pri upravi z*ato pomote, prosimo cenj. poverjenike, da izrabijo v vseh dvomljivih primerih hrbtno stran položnic za pojasnila. Ta pojasnila itak nič ne stanejo.
—mm Izšla je 6. številka »Našega roda« s sledečo vsebino: Tone Seliškar, ABC rudarskih šolarjev. — Anton Ingolič, Sirote (nadaljevanje). — Mara Tavčar, Vaške maškare (pesem). — Pavel Kunaver, Vojna in mir. — * * *, Nezadovoljni konj. — Anton Ingolič, Med pohorskimi oglarji. — Vlado Klemenčič, Tri prleške. —• * * Nekaj veselih ugank za pust. — Slavko Hotko, Jumbo in pajaci (slikanica). — Vilim Kunst, Za tri dinarje elektrike. — Mirko Kunčič, Sladkosnedna miška (pesem). — Ivan Dodič, Pust (peseml — Vlado Gal, Trije petelinčki (pesem). — Po Di-sneyu, Noetova barka. — Leopold I*djk, Listne uši. — Vida Taufer, Sejem (pesem). — Drobne zanimivosti, Mladina piše, Uganke, Križanke. — V ilustrativnem delu sodelujejo Evgen Sajovic, Fran Mihelič, Hinko Smrekar, Niko Pirnat, Slavko Hotko, France Godec, Oton Gaspari in drugi. Naslovna slika: Ata ježek.
—mm Pri literarnem natečaju sta bila nagrajena s prvo nagrado rokopisa »Iz starih in novih časov« in »Mama, kruha!« Avtor prvega rokopisa je Vlado Klemenčič, avtor drugega pa Oskar Hudales. Drugo nagrado si delita Fran Roš in Anica Černejeva za rokopisa »Dija« in »Pisani izprehodi«. — Odkupljen pa je bil še rokopis ozir. slikanica od Marte in Radovana Klopčiča (»Dedek Miha«) in Josipa Ribičiča (»Nerga«),
—mm Nekateri avtorji, ki so se udeležili literanega tekmovanja, še niso javili svojega naslova. Prosimo, da to čimprej store, da jim lahko rokopise vrnemo.
^-mm Mladinska priloga Moravskega ve-černika je prinesla v prevodu O. F. Bablcrja Novšakovo mladin. črtico »Golobova smrt« iz 4. številke »Našega roda«.
ZAMENJAVA.
Zamenjam upraviteljsko mesto na dvo-razrednici v srezu Slovenj Gradec. Primerno za učiteljski par. Ponudbe na upravo »Učiteljskega tovariša«.
Iz društev
Vabila
= JUU — SRESKO DRUŠTVO ŠKOF-JA LOKA bo zborovalo v ponedeljek, dne 13. februarja, ob 9. uri dop. v ljudski šoli v Škof j i Loki. Poleg običajnih stanovskih točk bo na dnemnem redu zborovanja predavanje tov. Edvina Clementejao astronomiji ter tov. G r u m a o zemljevidih. — Vse članstvo vabimo najtopleje k polnoštevilni udeležbi!
Odbor.
= JUU — SRESKO DRUŠTVO CELJE
bo zborovalo v soboto, dne 11. februarja t. 1., s pričetkom ob 8. uri zjutraj na I. mestni ljudski šoli v Celju. Prvi del zborovanja bo posvečen 20. obletnici smrti Ivana Cankarja. O njegovem življenju in delu bo predaval slovstveni zgodovinar in književnik prof. g. dr. Anton Slodnjak iz Ljubljane, iz njegovih del pa bo recitiral režiser Narodnega gledališča g. Ciril Debevec. Na dnevnem redu so nadalje zelo važne zadeve stanu in organizacije. Knjižnica bo poslovala. K vstopu iskreno vabimo vse še nevčlanjene tovariše in to-varišice. K polnoštevilnemu obisku tega iz izredno lepega in važnega zborovanja prisrčno vabi	odbor.
— JUU — SRESKO DRUŠTVO V MURSKI SOBOTI zboruje 6. februarja 1939. ob 9. uri v Sokolskem domu v Murski Soboti. Na dnevnem redu je tudi zelo lepo predavanje, ki bo zanimalo vsakega od nas obmejnih učiteljev. Dalje prosimo tovariše(-ice), da nakažejo 1. februarja društveno članarino. Knjižnica posluje na dan zborovanja od 8. do 9. v starem poslopju drž. ljudske šole na Aleksandrovi cesti. Društvo prosi tovariše(-ice), da povabijo v društvo tudi one tovariše(-ice), ki še niso člani naše stanovske organizacije. Ob 8. uri je sestanek odseka učiteljic istotam. Pridite!	Odbor.
Poročila
+ JUU — SRESKO DRUŠTVO ŽUŽEMBERK je zborovalo dne 12. novembra 1938. v Žužemberku ob primerni udeležbi.
Tov. predsednik Mervar je otvoril občni zbor ter podal poročilo o položaju v organizaciji, zlasti o poteku letošnje glavne skupščine v Zagrebu.
Nato se je vršilo predavanje tov. Ledra, šol. upravitelja v Šmihelu, o principu šolskega dela v elementarnem razredu. Tov. predavatelj je razvijal trezne in pametne misli, kako delati v šoli, da se učitelj od samih metod, ki se mu ponujajo od vseh strani, ves ne- zmede in ne izgubi. Učitelj mora znati kritično razbirati med dobrim in slabim, za naše razmere primernim in neprimernim. Zakaj, nekritično presajanje raznih tujih struj in metod na naša tla napravlja samo zmedo v našem šolskem delu. Ni važna metoda, važno je to, da da učitelj učencem solidno osnovo, na kateri bodo gradili sami v življenju in to v intelektualnem in vzgojnem oziru, vendar je treba dati vzgoji prednost pred učenjem. Pri vsem šolskem delu pa mora voditi učitelja ljubezen do otrok in poklica.
Da je govoril tov. predavatelj vsem iz srca, je pokazala živahna debata, ki se je razvila po predavanju. Tov. predavatelju za njegovo resno in lepo delo vse priznanje.
Nato je podala tov. tajnica svoje poročilo o gibanju in delovanju društva. Društvo dela prav živahno in se zanima za vsa šolska in izvenšolska vprašanja.
Tudi blagajniško poročilo je bilo ugodno. Večina članov redno plačuje svoje prispevke, le nekaj zamudnikov moti redno poslovanje. Blagajničarka želi, da se čimprej poboljšajo in poravnajo svoje obveznosti.
Prihodnje zborovanje bo meseca februarja v Žužemberku.
Fr. Mervar,	Rafaela Hrovatova,
t. č. predsednik.	t. č. tajnica.
Novosti na knjižnem trgu
KOLEDAR »DRUŽBE SV. CIRILA IN METODA« ZA LETO 1939. JE IZŠEL
Kakor vsako leto, tako je tudi letos izdala naša narodnoobrambna Družba sv. Cirila in Metoda svoj letni koledar. Koledar, ki je izšel v obsegu 85 strani, je razdeljen v glavnem na sledeče dele: naša dinastija, kraljevina, koledar, zaslužni umrli Cirilmetodarji, katerih je bilo v preteklem letu žal res precej veliko število. Naj omenimo najbolj znane, katerim so posvečeni posebni daljši ne-krologi, kakor Franji Tavčarjevi izpod peresa Kolarja Ivana, nadalje Ani Podkrajškovi od Potočnik Nilke, dr. Ferdu Lasiču od Tomažiča Ivana, Frančku Sršenu od Anta Bega. Sledi nato aktualen članek prof. Kolarja Ivana Družba sv. Cirila in Metoda od dvajsetletnici Jugoslavije. V tem članku trdi pisec, da je tudi danes, ko živimo v svobodni narodni državi, narodno - obrambno delo potrebnejše kakor kdaj koli. »Kajti s tem, da so bile postavljene meje politično osvobojeni zemlji, samo s tem niso mogle biti ozdravljene kar na mah tudi vse rane v duhovnem narodnem življenju.« V tem članku tudi poda avtor, da je bilo na ozemlju današnje drvaske banovine iz avstrijskih časov do leta 1919. kar 151 raznarodo-valnih ljudskih šol, in sicer 60 nemških in 91 madžarskih ter 57 šulferajnskih šol in 4 vrtci. V letu 1919. je bilo vseh ljudskih šol v dravski banovini 822 z 2863 oddelki. Danes pa imamo prav na tem ozemlju 860 narodnih ljudskih šol (847 državnih in 13 zasebnih) s 4022 oddelki. Zelo poučen članek dr. Ilešiča Svetozarja »Kaj je geopolitika« razjasnjuje lažiznanstveno podlago, po kateri si gotovi veliki narodi prisvajajo ozemlje manjših sosedov. Članke »Moji spomini na Drago« prinaša lep spominski opis bojev Slovencev s Koče-varji v bivši Avstriji izpod peresa pokojnega okrajnega šolskega nadzornika g. Josipa Turka. Vouk Ivan objavlja članek »Delovanje Družbe sv. Cirila in Metoda v Trstu«. V tem članku so posebno zanimive statistike našega šolstva v Trstu, ki nazorno kažejo, kako se je ravno v tej naši ogroženi narodni postojanki širila narodna zavest. Brodnikov članek »Nemški in hrvaški bog« prinaša sliko narodnostnega boja na najbolj severni postojanki gradiščanskih Hrvatov. Statistično zanimiv je članek dr. Ilešiča Svetozarja »Pregled Slovencev v Evropi in izven nje« ter »Narodne manjšine v srednjeevropskih državah«. Posnemamo po članku, da živi Slovencev v Italiji 425.000, v bivši Avstriji 90.000, na Madžarskem 8000. V Franciji živi okrog 40.000 naših slovenskih izseljencev, v Nemčiji 50.000, v Belgiji 6000, na Nizozemskem 3000. Precej izseljencev Slovencev živi še na Poljskem, Češkoslovaškem, v Romuniji, Bolgariji in na Španskem. Tako živi v Evropi poleg naših narodnih manjšin v raznih državah še okoli
110.000 slovenskih izseljencev. V Ameriki živi 310.000, v Avstraliji 700, v Aziji 1200, v Afriki pa 8OO0 Slovencev. Tako lahko računamo, da živi izven Evrope 320.000 Slovencev. Število vseh Slovencev na svetu pa bi znašalo nekako 1,900.000.
»Pregled pomembnejših knjig o narodno-obrambnih problemih« poda dr. Leo Stare. Nato sledita članka o jubilejnih slovesnostih CMD v Slovenjem Gradcu in moške podružnice v Mariboru.
Nadalje »Seznam volil in zapuščin, ki jih je prejela CMD od svojih dobrotnikov« ter končno »Vestnik Družbe sv. Cirila in Metoda«, kjer je poročilo družbine velike skupščine za leto 1938. Tu je posebno zanimivo poročilo družbinega tajnika gosp. ravnatelja Mirka Grudna. Iz njegovega poročila posnemamo posebno zanimive statistične podatke glede Madžarov v naši banovini, ki so po večini še manj znani. Tu navaja: okraj Murska Sobota je imel po statističnih podatkih iz 1931. leta 52.597 prebivalcev, od tega po materinem jeziku 1961 Madžarov in 1403 Nemce. Okraj Lendava 38.120 prebivalcev, od tega 5646 Madžarov in 86 Nemcev. »Pripomniti pa je treba, da ti današnji Madžari izhajajo iz bivših madžarskih šol, ki so sistematično in brezobzirno potujčevale slovenski ži-velj v teh krajih. Poleg vlade in najbolj šovinističnega društva ,Orszâgos magyar szo-vetseg' je še zlasti podpiralo raznarodovanje društvo ,Julian', katerega smoter je bil ustanavljati šole v tujerodnih krajih ter na te pošiljati najboljše madžarske učitelje. Ti učitelji so imeli navodila, da morajo razvijati in utrjevati v otroških dušah duha in čut pripadnosti k madžarski rodovini in madžarskemu narodu. Po teh smernicah je moral biti urejen ves pouk. Scombatheliski škof Szabo Imre je v okrožnici z dne 1. jan. 1876. pozval duhovnike, naj otroke, ki niso madžarskega rodu, premišljeno in neutrudno poučujejo v madžarščini. Naj razložijo vsem, da more doseči v madžarski domovini najrevnejši sin nemškega, slovenskega in hrvatskega rodu vse poklice, če se nauči madžarščine.
Kjer so v škofiji še vedno učitelji, ki madžarščine niso zmožni, naj jo poučujejo duhovniki. Dekani in nadzorniki naj poročajo, s kakim uspehom se ta pouk vrši.«
Misleč človek bi moral priporočati našim činiteljem, da bi v tem pogledu posnemali bivšo upravo...
. Koledar CMD je namen jen narodno -obrambni propagandi, v njem je obila gradiva, posebno za učiteljstvo, ki deluje v narodno ogroženih krajih, bo pa zanimal vsakega slovenskega učitelja ter mu dajal novih vzpodbud za narodno in državljansko vzgojo naše mladine. — Koledar stane 15 din, naroča se pri Družbi sv. Cirila in Metoda v Ljubljani.
Jelo Janežič