Povest iz domačih hribov. — 35 Jagar je še isto noč, ko je ukradene reči vrnil, šel čez hribe v Gradec, da bi svojemu gospodarju, grofu Kristalniku, odnesel nekaj lepih kož, ki jih je odrl onim gamsom, ki so jih plazovi zadušili. Dva dni je ostal tu, potem je mahnil v Celovec, ker je upal, da bo tu našel patra Valerijana. Žalosten je bil, ko so mu povedali, da je pater nekje na Kranjskem in da ga pred štirinajstimi dnevi ne bo domov. Tako se je moral vrniti, ne da bi bil kaj opravil. Dan potem, ko so mežnarjeve prignali v Kaplo, se je vračal v svojo planino. Tam, kjer pride pot s Slemena in se križa s stezo proti Hudim pečem, je iznenada srečal Gašparja, ki je prihajal s planine. Ko je možicelj zagledal jagra, je hripavo zahretil: »Hvala bodi Bogu! Tako sem te že na vseh krajih iskal!« »Mene si iskal? Zakaj pa?« je vprašal Anza. »Anza, pomagati moraš, drugače pojde vse narobe. Saj vendar veš, kaj strašnega se je zgodilo!« »Ničesar ne vem. Kaj se je takega zgodilo?« »Mojega svaka mežnarja, mežnarico in Veroniko je dal sodnik zapreti, češ, da so oni lansko leto okradli šmarsko eerkev.« »Hudirja, ali je to mogoče?« je zavpil jagar in kri mu je udarila v glavo. Gašpar mu je v eni sapi povedal, kaj se je zadnje dni zgodilo. Ves razburjen ga je jagar poslušal. Krepki, pogumni mož, ki se še nikoli kedaj ni česa bal, se je tresel kakor šiba na vodi. Ali to ni bil strah, temveč jeza, ki jo je komaj krotil. Vprašal je še to in ono, potem je dolgo molčal, kakor da je z mislimi Bog ve kje. »Anza, pomagati moraš; ti moreš, ti edini moreš,« ga je rotil možic. »Jutri je dan, sodnik je porotnike že povabil. Za pričo moraš — midva sva vendar prava razbojnika srečala in sva imela dokaz v rokah, ki ga noben sodnik ne more zavreči. Pameten mož si, besedo imaš, grof te ima rad in grof je nad sodnikom, saj je njegovo sodišče, grof bo na tvoji strani... In če moje stare očl prav vidijo, ti za Veroniko tudi ni kar tako.« »Molči!« je zagrmel jagar. Čas je bil bled, čas zopet ves rdeč, pogled pa mu je bil mrk in temen. Kar je dejal zamolklo: »Pojdi zdaj, kamor hočeš: domov ali v Šmarje ali v Kaplo! Zgodi se zmeraj to, kar se zgoditl mora.« Mahnil je po stezi v planino in se ni zmenil za možička, ki je zijal za njim. Zdajle se je sodniku Melharju zelo mudilo. Cim so mežnarjeve pripeljali, jih je nadvse strogo jel zasliševati. Čeprav se je dfžal po svoje hladno in uradno, mu je v očeh tlel škodoželjen ogenj. Zdaj Jjim je mogel pokazati, ko so ga pri lanski razpravi |tako prijemali. Sukal jih je sem in tja kakor prave Eločince, ali povedali mu niso nič drugega kakor to, iJa so nedolžni in da so žrtve hudobnih spletk. Ali Bodnik se ni dal prepričati, češ, dokazi so taki, da p krivdi ni mogoče dvomiti, in jih je dal vsakega Jjosebej zapreti. Nato je še isti večer poslal pošto i^sem šestim zapriseženim porotnikom, naj pridejo y Kaplo. Dva dni nato, točno ob osmih zjutraj, se je začela fazprava. Za mizo so sedeli sodnik Melhar in šest porotnikov, ki so bili sami stari, častitljivi in resni piožje, potem pisar in kot pomočnik pisarja še sodnikov sin Lavrinc. Kakih petnajst prič je bilo požVabljenih, med temi oni trije biriči, kl so preiskali mežnarijo, šmarski gospod župnik ln več mežnarjeVih sosedov. Na mrz je sodnik pustil danes tudi take Jjudi v sodno dvorano, ki niso imeli tu kaj iskati. ffako je mogla poleg radovednežev \z Šmarja in Kaple tudi vsa fužinska banda prodajati tu svoja fcijala, pred vsemi seveda Špela, ki se je danes hotela pvojega maščevanja naužiti in se napasti na ponifanju, kl je čakalo Veroniko. Čisto zadaj v kotu fle cepel Gašpar. Ko so obdolžence pripeljali, je v natlačeni dvofani vse ožlvelo. Ljudje so stegnili vratove, da bi jih videli. Resen bi žalosten je bil mežnarjev obraz, njegova žena je imela vse objokane cči, Veronika pa, ki je bila sicer bleda kakor njena bela obleka, je stopala visoko vzravnana med množico. Ko je videla toliko ljudstva zbranega, je prvi hip zardela, ali le za hip. S ponosnim pogledom se je ozrla in se ni zmenila, ko je poleg nje zasikala Špela kakor kača. Sodnik je z dolgočasnim glasom prebral obtožnico, ki jo je sam sestavil. Ko je končal, je začel izpraševati. Obdolženci so zatrjevali, da so nedolžni in da so jim sovražni ljudje podtaknili ukradene dragocenosti. »Kdo so ti sovražni Ijudje? Ali sumite koga?« je vprašal sodnik. »Imenujte jih!« Tedaj je stopila Veronika dva koraka naprej in rekla glasno: »Naši sovražniki so tu v dvorani; poznam jih. Žal pa jim ne morem dokazati; drugače bi jih imenovala.« Uprla je oči v sodnikovega Lavrinca, ki je pri tem hudo zardel. »Če nimate dokazov, rajši ne govorite! S takim namigavanjeTn si ne pomagate nič,« jo je pograjal sodnik. Izmed prič so nekatere tako pričevale, da je bilo obdolženim na škodo. Večina njih pa — posebno sosedje in župnik — so se krepko potegnili za nje. Župnik je dejal, da ni mogoče, da bi bili taki dobri, pošteni in pobožni Ijudje kaj takega zagrešili. Pa tudi vse okoliščine, kako in kdaj so ukradene dragocenosti prišle na dan, pričajo proti temu, da bi bili obdolženci krivi. Sodnika niti duhovnikove besede niso ganilcv Hladno je stegnil, roko in pokazal na dragocenosti, ki so bile razložene po mizi: »Tole so dokazi in nihče ne more tajiti, da jih nismo v mežnariji našli. Proti temu zaležejo lepe besede presneto malo.« Tedaj je zopet stopila Veronika bliže in rekla odkritosrčno: »Ce koga od nas, tedaj morete osumiti cdino mene, ne pa mojega ujca in ujne. Ce hoče biti gospod sodnik pravičen, bo nju izpustil in le mene držal. Sicer pa vztrajam tudi jaz pri tem, da sem nedolžna.« »Vi nimate tu nič predlagati ne kaj svetovati,« jo je zavrnil sodnik. V tem trenutku so se odprle duri in v dvorano je planil — grofov jagar. Bil je nedelno oblečen, z roke pa mu je visela usnjata torba. S komolci se je preril tik pred sodnika in je z očmi ožgal Ijudi okoli sebe. Ko je zagledal Špelo, je zaškripal z zobmi. Vtem pa ga je že sodnik prijel s hladno, strogo besedo: »Kaj si predrznete, da motite razpravo! Vas nisem vabil. Izgubite se mi!« »Dosti jih je tu, ki tudi niso povabljeni,« je odgovoril jagar z močnim glasom. »Jaz pa ne bom le ostal, ampak bom imel danes prvo besedo.« »Vi sploh ne dobite besede. Tu jo imajo le tisti, ki jih kaj vprašam.« Že ko je jagar stopil v dvorano, je Špela vsa prebledela. Zdaj se je hotela potuhniti in izgubiti. Toda že je skočil jagar, jo trdo prijel za roko in prignal pred mrzo: »Krivci ostanejo tu!« je zavpil. »Nikaraor ne uideš.« »Gospod sodnik! Gospod sodnik!« je vreščala Špela. Nastala je zmešnjava. Ljudje so vpili sem in tja. Celo sodnik, ki je doslej sedel kakor naslikan, se je zganil; obraz mu je zardel, nosnici sta se mu napihnili, tolste ustnice so mu vztrepetale. Košato se je dvignil in zagrmel nad jagrora: »Takoj se mi izgubite! Moji biriči vas bodo vklenili.« »Mene nihče ne vklene, če sam nočem,« je jagar še huje odvrnil. »Če mi ne date besede, vas zatožim grofu Kristalniku, ki je vaš in moj gospod. Kajti ve'like reči imam povedati.« Take grožnje se je sodnik ustrašil. Mirno se je zopet usedel in velel zamolklo: »Govorite torej!« Trenutek je jagar še preudarjal, potem pa je dejal s krepkim, skoraj slovesnim glasom: »Tale Logarjeva Veronika je nedolžna. Krlva je Spela Tilnova iz Fužine.« »Mrha vražja!« je zahretila Špela. »Gospod Bodnik! Ta mežnarjeva je njegova ljubica; njo bi rad opral, mene pa umazal.« Veronika je od sramu vsa zardela. Z vseh strani so zijali vanjo. »Dokažite!« je opomnil sodnik jagra. Ta je segel v torbo, potegnil iz nje Špelino ruto ln jo razgrnil, da se je prikazala dragocena ovratnica šmarske Marije. Ozrl se je naokoli in vprašal: »Kdo pozna to ruto? Čigava je?« »Špelina je, Špelina!« se je oglasilo več mladenlčev, ki so se nagnili bliže. »Poznamo jo.« »Ta vrag mi jo J8 ukradel,« je zavpila Špela. »Jaz tebi ukradel?« je zarjul jagar. »Zini mi še to In pri tej priči te treščim ob zid ko mačko, |da «6 ti vse kosti razletijo.« gpela se je potuhnila; po vsem telesu je trepetala, Naslednji hip pa se je že spet vzravnala in zadkala: »Ta je razbojnik In sl je b svojo ljubico razdelil plen. Zdaj bi rad s to ruto, ki ml jo je ukradel, name zvalil krivdo.« Jagar je že dvignil pest, pa Jo je spustil in rekel neznansko mirno: »Imam priče za to, da ti rute nihče nl ukradel. Jn da sl plena z nikomer nisem delil, to veš ti najbolje. Ti si ukradla zlatnino, ti si potrgala drage kamne. Tudi denarja je bilo: devet goldinarjev, sedem krajcarjev manj, je bilo iz cerkve, razen teh pa še štirideset goldinarjev. Vse to si pobrala ti in spravila v svojo malho.« »Gospod sodnik, laže se, da se kar cedi,« je zavreščala. »Jaz da se lažem? Počakaj, še več bom povedal! Ti si največ kriva. Ti si si namislila, da bi bilo dobro, šmarsko cerkev okrasti; ti si silila in naganjala; ti si se pred večno lučjo v cerkev splazila in pod stopnice skrila, dokler mežnar ni zaklenil. Pred polnočjo si stranske duri odpahnila, da si skoz te svojega pomagača spustila noter. Taji, če moreš!« Kakor da jo s kijem tolče po glavi, tako so padale te besede po njej. Vsa omočena je bila in je lezla vase kakor prestrašena kura. Ko je utihnil, je zopet zajezikala: »Kdo pa je bil moj pomagač, ha? Pa ga povej, če ga moreš!« »Da, tudi tega bom povedal. Danes mora vse na dan; nič ne ostane prikrito. Ti si hotela tako, pa naj ti bo!« Zdaj je spoznala, da je postalo strašno res. še se je obupno branila, toda nje drzni pogum je že pojemal bi plahnel. »Jaz nimam kaj s to tatvino, še s prstom nisem ganila,« je na moč zavpila. (Dalje aledi)