Prag vojašnice Simona Gregorčiča pod Tol- minom sem prestopil v popoldanskih urah 12. 4. 1979. Za rampo vojašnice me je čakal nov svet, o ka- terem so mi nekaj povedali prijatelji, ki so to že od- služili. Civilno obleko sem zamenjal za vojaško, dobil ostalo opremo, novo frizuro, nove prijatelje in na- stanitev v nekdanji avstro-ogrski vojašnici. Dodeljen sem bil spremljevalnemu vodu za merilca minometa kalibra 82 mm. Z vso kramo sem nekoliko utrujen od popitega piva vstopil v spalnico novega doma. V velikem prostoru so bili ob notranji steni razvrščeni kovinski pogradi in lesene kasete za opremo. Preostala oprema je osta- la v šotorskem krilu pod pogradom. Naporen dan me je hitro zazibal v spanec, ki so mu nekoliko nagajale ubrane melodije žabje svatbe iz močvirja pod vojašni- co. Kmalu po našem prihodu so ga zasuli zaradi gra- dnje vojaškega športnega poligona. PLANINSKA ZGODOVINA Lojze Budkovič Spomini na Tolminski planinski bataljon Aprila je minilo štirideset let, odkar me je na služenje vojaškega roka poklicala rajnka Jugoslavija. Ta državljanska dolžnost me je počakala do zaključka študija in okrevanja po posledicah alpinistične nesreče. Na zdravniškem pregledu pri dr. Žiliču v Radovljici sem bil potrjen, "sposoben za zunanjo službo", čeprav je bilo v kolenu še nekaj železja. Pregledu je čez nekaj mesecev sledil poziv na odhod v tolminsko vojašnico. Klicu domovine se je bilo treba odzvati. V tistih časih s tem ni bilo šale. V Tolminski vojašnici sem postal pripadnik planinskega bataljona. V spremljevalnem vodu sem zadolžil konja Dorata, s katerim sva prenašala minomet kalibra 82 mm. Ilustracija: Milan Plužarev 58 Jutro je prišlo z budnico ob nenavadni uri. Prva pove- lja so dala slutiti, da tu vladata red in disciplina. Večje razočaranje je sledilo pod posteljo. Iz šotorskega kri- la je noč odnesla del opreme svežega pripadnika pla- ninskega bataljona. Na srečo se je težava rešila, da sem lahko stopil v postroj enote. T u sem prvič srečal pove- ljujoče oficirje. Poveljnik bataljona je bil major Živko Juroš, poveljnik čete kapetan Miša Marković - Pika- vac, poveljnik voda pa starejši vodnik Ranko. Nekoliko sem bi presenečen, da med oficirji ni bilo Slovencev. Poveljevanje je potekalo v srbohrvaškem jeziku. Prvi dan sem dobil še minomet in konja Dorata. Po kosilu je bilo nekaj predaha, da sem lahko spoznal sotrpine. Vod je sestavljala pestra podoba pripadni- kov vseh jugoslovanskih republik. Oddelek dveh mi- nometov je vodil desetar Vinko Gale iz Naklega. Vsa- kemu minometu so bili dodeljeni trije vojaki. Imena vseh se niso obdržala v glavi. Žal mi je, da nisem pi- sal dnevnika, a sem slutil, da to ne bi bilo dobro, saj so bile povsod oči in ušesa, ki bi lahko povzročile sitno- sti. V vodu sta bila še dva Slovenca, mitraljezec Maks Gale iz Virmaš in merilec Zdravko Sajovic iz Kranja. Naslednji dan je prinesel nove obveznosti. Ob četrti uri bujenje, odhod v hlev in skrb za konja, s katerim sva se prvič srečala. Dorat je bil na srečo prijazen konj. Ni povzročal problemov, po katerih so bili znani voja- ški konji. Večkrat so poskrbeli za nevšečnosti z nepo- slušnostjo. Mimogrede si lahko dobil neprijazen ugriz, po svoji pameti so oddirjali do napajališča, nekatere je bilo treba loviti po vojašnici. Posebna zgodba je bila konjska oprema za nošnjo oborožitve. Vsaka enota je opremo hranila v dodeljenem prostoru. T ak je bil začetek usposabljanja v 345. planinski briga- di, poimenovani po našem pesniku Francetu Prešer- nu. Brigada je imela glavno komando in nekaj enot v Kranju, bataljone pa v Bovcu, Tolminu, Bohinjski Beli in Škofji Loki. Poveljnik brigade je bil polkovnik Momčilo Marjanac, njegov namestnik pa podpolkov- nik Špiro Niković. Sledili so dnevi vojaškega drila in priprave na sveča- no zaprisego. Jutranje vstajanje, predpisano posti- ljanje pograda in urejanje kasete, hlev, vojaški trim, zajtrk, postroj za dvig zastave in branje dnevne aktiv- nosti enote, dopoldansko izobraževanje, kosilo, ka- kšno pivo v kantini, popoldansko izobraževanje, ve- čerja, obvezno gledanje poročil in nočni počitek so bile osnovne aktivnosti. Spoznavali smo oborožitev in vztrajno čistili orožje. Nekoliko več miru je bilo ob so- botah in nedeljah. Ta čas je bil izkoriščen za urejanje četnih prostorov. Obiskal sem znance po ostalih eno- tah. V prvi četi je služil kot desetar gozdarski kolega Silvo Repinc iz Kamenj v bohinjski dolini, v alpskem vodu alpinista Franc Langerholc - Cac iz Škofje Loke in Stanko Mihev s Koroške. 20. 4. 1979 se je bataljon postrojil in dali smo častno zaprisego, da bomo branili domovino, bratstvo in enotnost naših narodov in ... V trajen spomin je vsak vojak dobil posebno listino. Na svečanosti so bili lahko prisotni tudi starši, prijatelji in šolska mladina. Zbralo se je veliko funkcionarjev takratnih občinskih struk- tur in družbenopolitičnih organizacij s Tolminskega. Za nagrado smo lahko šli prvič v Tolmin. Tako smo postali pravi vojaki. Med prvim mesecem služenja smo se udeležili pogoz- dovanja velike poseke v pobočju pod Rutom. S prislu- ženim denarjem je četa kupila televizor. Naše izobra- ževanje in urjenje se je prepletalo s stalno nevarnostjo in budnostjo pred napadom pakta NATO. Pripravlje- nost se je preizkušala z nočnimi alarmi, ko je bataljon moral zasesti bojne položaje. Takrat so se odvijala ra- zna presenečenja, še večja pa, ko je bilo treba s pomoč- niki poskrbeti za minomet, s katerim smo šli v hlev z namenom, da ga naložimo na Dorata. Če si zamujal, na odrejenem mestu ni bilo več sedla za oborožitev. Po vseh prostorih si iskal tisto, kar je bilo trenutno na razpolago, in reševal težave, na katere v pravem brat- stvu in edinstvu nisi računal. V poletnih mesecih je po- tekala obnova mejnih kamnov. Pri tem delu je sode- loval alpski vod skupaj z našimi "sovražniki" − alpini. Začudeni smo nekega deževnega dne opazili prihod italijanskega terenskega vozila. Naložili so tudi naše vojake in glede na slabo vreme odpeljali v neko zako- tno gostilno. Večkrat smo imeli bataljonske postroje z različnimi nameni, ko je poveljnik Juroš obhodil vse vojake in s hitrim vizualnim pregledom ugotovil pomanjkljivosti. Živko Juroš (1942−2018) je bil človek na mestu, v njem je bilo skrito veliko dobrote. Znal je prisluhniti vojaku in njegovim težavam. Tudi mene je doletela, ko sem si s popoldanskim pobegom iz vojašnice na Bohinj- ski Beli domov v Bohinjsko Bistrico prislužil raport. Ker si nisem upal vprašati mrkega zastavnika Bobana za obisk domačih, sem pobegnil skozi luknjo v ogra- ji z upanjem, da bom ostal neodkrit. Naslednje jutro sem se zgodaj vrnil. Strogi Boban je bil o mojem gre- hu že obveščen in po vrnitvi v Tolmin je bilo treba h komandantu. S cmokom v grlu sem stopil v pisarno in pričakoval ploho. Živko pa me je mirno vprašal, za- kaj povzročam težave. Odkrito sem mu povedal, da se Skupinska slika na vrhu Male Mojstrovke Arhiv Lojzeta Budkoviča 59 december 2019 PLANINSKI VESTNIK nisem mogel upreti klicu domačega kraja. Nujno pa bi za stensko vajo potreboval svoje lojtrce. Možakar se je le nasmehnil in raport je bil zaključen. V celotnem ciklusu izobraževanja sem kot alpinist po- grešal aktivnosti v gorskem svetu. Nekaj tega so prine- sle četne vaje nad izvirom Tolminke. Prvi dan smo z vso opremo odkorakali v Polog do melišča pod Kun- tarjem, ki se začne nad hudourniško pregrado. Na tej vaji smo preizkusili bojno moč in natančnost mi- nometov. Granate so zadevale postavljene dnevne in nočne cilje. Lahko bi se končalo tragično. Moj pomoč- nik v vlogi polnilca, Šumadinec Rakić, se je ob spustu granate z glavo preveč približal cevi minometa. Na srečo sem to opazil in ga porinil od cevi, sicer danes ne bi pisal spominov. Med vajami nas je presenetila prava gorska nevihta. Močan naliv je zalil melišče in provi- zorične šotore. Narasel hudournik je preprečil varen umik iz hude ure. Po kakšni uri pa je narava poskrbela za prijaznejšo podobo. Konji so prinesli hrano in vese- lje se je naselilo na naše obraze. Po četnih vajah me je čakala vesela novica, da greva s Tonetom Karničarjem v Tamar kot inštruktorja na alpinistični tečaj. Vsako leto je JLA potrebovala dolo- čeno število oficirjev z opravljenim tečajem. Poleg ofi- cirjev planinske brigade so tečaj obiskovali še oficirji planinske pehote iz Delnic in Plevlje. Običajno so se pridružili padalci iz Niša. Tako smo se v Kranju sep- tembra zbrali vodja tečaja kapetan Zdenko Kranjc, al- pinista iz vojašnice na Bohinjski Beli Franc Pepevnik - Aco iz Šentjurja in Ingo Robič iz Martuljka, iz kranjske vojašnice alpinist Damir Košta iz hrvaške Reke in midva iz T olmina. Tam nas je pričakal civilni inštruk- tor Peter Markič (AO Kranj). Skupaj smo šli po alpini- stično opremo v bogato založena skladišča. Oprema je bila nerabljena in za tiste čase vrhunska. Pretežno Stubaijeva iz Avstrije. Vse smo naložili v pinzgauer (vojaško terensko vozilo) in odpeljali v Tamar. Nasta- nili smo se v takrat še dobro ohranjeni graničarski ka- ravli ob planinskem domu. Kmalu so prišli udeleženci tečaja, za katere bomo po- skrbeli, da bodo tečaj uspešno zaključili. T ečaj je pote- kal v dobrih vremenskih pogojih. Tečajniki so bili po večini dobro pripravljeni. Izpeljali smo program alpi- nistike in mu dodali še vojaške veščine. Opravili smo nekaj solidnih vzponov v ostenjih Mojstrovke, Jalov- ca in Ponc. Na koncu tečaja je bil izpit pred komisi- jo. Kandidati so pokazali primerno znanje. Vodji gre zahvala, da je tečaj ostal vsem udeležencem v lepem spominu, nekaterim je odpustil tudi pobeg v Hornovo smer v času odsotnosti. Spustil nas je domov na zaslu- ženi konec tedna in nam priskrbel dnevnice, s kateri- mi smo poračunali hrano v domu. Kmalu po vrnitvi v T olmin so prišle na vrsto bataljon- ske vaje. Te naj bi potekale v strogi tajnosti, pod bu- dnim nadzorom inšpekcije iz generalštaba. Datum pa nam je prišel na ušesa. Zvečer pred alarmom smo oble- čeni in obuti polegli po pogradih. Sredi noči je alarm dvignil bataljon z nerazumljivo hitrostjo. Inšpektor pred vrati naše spalnice je presenečen, z odprtimi usti spremljal dogajanje. Vse je potekalo kot po maslu. Ba- taljon je pričel z maršem proti Šentviški gori in vasem pod Poreznom. Lepa jesen je poskrbela za obilno leti- no sadja in orehov. Domačini so nas prijazno sprejeli z domačim žganjem. Kmalu so se pojavile težave, saj so nekateri s to dobroto pretiravali in ogrozili uspeh vaje. Pa smo jo nekako zvozili. Pohod smo zaključili na že- lezniški postaji v Škofji Loki. Z vso opremo nas je vlak odpeljal v Suho krajino na armadno vajo. Razne sce- narije v vlogi rdečih ali plavih smo preizkušali v okolici Ambrusa in Hinj. Zaradi neznanega terena in nepo- slušnosti radijskih postaj je naš vod zgubil stik s četo. Popolnoma zgubljeni smo se, ne vedoč da v pravem trenutku, pojavili na pravem mestu in dali ognjeno podporo četi. Armadna vaja je bila uspešno izvedena. Po tej vaji smo postali stara vojska. V Tolmin je pri- hajala nova generacija nabornikov. Stari vojaki smo prevzemali nove dolžnosti, nekateri so odšli v druge enote. S Petrom Zdravjem sva dobila zadolžitev v vo- jaškem klubu. Delo je bilo zanimivo. V eliko smo sode- lovali z lokalno skupnostjo. Skupaj s PD Tolmin smo v Domu JLA pripravili dobro obiskano predavanje o uspešnem vzponu naše odprave na Everest in doku- mentarno razstavo o soški fronti. V klubu je bila tudi spominska soba. Drugi del služenja vojske je tako mi- neval brez pretiranih obveznosti. Klub je bil odličen prostor za srečanja Slovencev. V časih je kakšen kame- rad prinesel steklenico domačega žganja. Brez težav se ga je dalo skriti med knjižne police. Nekega jutra je v knjižnico prišel poveljnik Juroš. Brez vprašanja je začel brskati po knjižnih policah, a na srečo ni našel ničesar. Tone Karničar in Damir Košta v Hornovi smeri Arhiv Lojzeta Budkoviča 60 Prišla je zima. Prostore se je ogrevalo s pečmi na pre- mog. Dobava premoga je iz neznanih vzrokov zamu- jala. Nekaj mrzlih noči smo premraženi preživeli pod dvema dekama. Ker kuriva ni bilo, se je iskalo zača- sno rešitev. Za graničarsko vojašnico so bile pod napu- ščem zložene lesene kasete. Nadomestile so jih nove, železne. Čudežno so v večernih urah pričele izginjati. Nekaj dni je bilo v naših spalnicah prijetno toplo, ko je poveljnik graničarjev zagnal vik in krik. Na srečo je pripeljani premog rešil zagato. Ob sobotnih in nedeljskih izhodih vojakov v Tolmin je bilo živahno po bifejih, gostilnah in v hotelu Krn. Alkohol je občasno povzročil razne prepire in fizične obračune. Napetosti so skušale miriti patrulje vojakov v spremstvu dežurnega oficirja. Vroče je bilo pred- vsem med Črnogorci in Albanci. Iz nesoglasij se je vi- delo, da je bratstvo in edinstvo že močno načeto. Včasih se je izhod podaljšal tudi s pobegom domov. V četi smo imeli ob taki priložnosti žalostno zgodbo. Domov na Brezje je pobegnil vodnik – stažist, v Tol- min pa se je vračal z zadnjim vlakom. Ponoči je proti vojašnici pešačil ob robu ceste. Ker v tistih časih pe- šec ni bil označen s kresničko, ga je do smrti zbil voz- nik osebnega avtomobila. Dogodku je sledila obsežna preiskava in poostren režim v vojašnici. Spomnim se še dveh žalostnih dogodkov. Na strelišču Podljubinj si je naš stražar v obupu vzel življenje. Skoraj mesec dni so v četi žalosten dogodek prikrivali. Prav tako je neke- ga dopoldneva bataljon dvignil alarm, saj naj bi bil na stražarskem mestu napaden vojak. Vsi smo šli v akcijo za neznanim storilcem. Kmalu pa je bilo iskanje usta- vljeno, ugotovili so, da se je vojak obstrelil sam. Nekega jutra smo od stražarjev pri vhodu v vojašni- co dobili novico, da je ponoči mimo korakal v popolni opremi bovški bataljon. T o nas je izredno začudilo, ker niso bile napovedane aktivnosti. Hitro se je razvedelo, da je bil premeščen na Kosovo, kjer so se začele teža- ve, ki so čez nekaj let pripeljale do razpada Jugoslavije. Konec decembra smo nekateri odšli v vojašnico na Pokljuko. Tam smo prevzeli vlogo žičničarjev, dru- gi učili smučanja vojake, oficirje in njihove družinske člane. Vojašnica je bila odeta v zimsko podobo. Velika količina snega je poskrbela, da smo bili nekaj dni od- rezani od sveta. Pritisnil je še mraz, smrtni sovražnik vojaškega kamiona, in nastopile so težave z vžigom. Baterija je po nekaj neuspelih poskusih odpovedala. Sledilo je naporno porivanje na vrh klanca in vžiganje kamiona ob spuščanju ceste v Rudno dolino. Obilno sneženje je povzročalo tudi težave z električno ener- gijo. Večkrat se je bilo treba vzpeti po trasi daljnovoda in ugotoviti vzrok. Februarja 1980 je zdravje povzročilo težave naše- mu vrhovnemu poveljniku, maršalu Titu. Premeščen je bil v ljubljanski klinični center. Povečala se je bojna pripravljenost vojske, vsa oprema je bila na kamionih. Dnevno se je nenapovedano preverjalo številčno sta- nje bataljona. Oficirji so zaskrbljeni ostajali v vojašnici, omejeni so bili izhodi. Črno na belem nam je bilo po- vedano, da bo treba izpolnjevati povelja, sicer je preti- la grožnja z vojnim sodiščem. Nelagoden občutek ob mislih, kaj nas čaka. T akrat sem se odločil, da v nujnem primeru ne bom uperil orožja v ljudi. V primeru inter- vencije bi v primernem trenutku zapusti enoto in se kot pripadnik zelenega kadra umaknil v Bohinj. Na sre- čo se je situacija umirila. Začele so se celo priprave na zimsko armadno prvenstvo. Prireditev je bila v Bovcu in na Kaninu. Bivali smo v skoraj prazni bovški vojašni- ci. Tekaški in strelski del je potekal po skromni snežni odeji v Čezsoči, veleslalom pa na Kaninu. Smučanje s takratno vojaško opremo je zahtevalo previdnost in prilagojeno tehniko. Prost dan smo nekateri izkori- stili za zimski vzpon na Rombon. V času armadnega Trening hoje po vrvni ograji Arhiv Lojzeta Budkoviča PLANINSKI VESTNIK december 2019 61 prvenstva smo na Kaninu posneli prve kadre filma o zimski vojaški alpinistiki. Snemanje je potekalo v pro- dukciji Zastava filma iz Beograda. Kaj je iz tega nastalo, pa mi do današnjih dni še ni uspelo izvedeti. Po vrnitvi v vojašnico smo zaskrbljeni spremljali novi- ce o maršalu. Nekaj se je šušljalo, da bo treba podaljšati vojaški rok. V tem nepredvidljivem ozračju so mine- vali moji zadnji dnevi v planinskem bataljonu. Kamen negotovosti se je odvalil 12. 4. 1980, ko sem dočakal odpustnico in zapustil vojašnico. S planinsko brigado sem se posredno ponovno sre- čal še leta 1991. Po osamosvojitvi je prišlo do voja- ške intervencije, z naloženimi gozdarskimi kamioni smo po nalogu T eritorialne obrambe blokirali cestne mostove v Soteski in cesto pred Bledom. Na ta na- čin bi ovirali premik bataljona iz vojašnice na Bohinj- ski Beli. Vse aktivnosti so se na srečo zaradi modrosti zadnjega poveljnika brigade polkovnika Živka Juroša zaključile brez prelivanja krvi. Nekaj strahu je kraja- nom Bohinjske Bele povzročil le poveljnik vojašnice na Bohinjski Beli, ki je grozil z razstrelitvijo vojaškega transporta na železniški postaji. Moji spomini na planinsko brigado so napisani z željo, da se ohrani njeno izročilo. Bila je edina pla- ninska brigada nekdanje Jugoslavije, v kateri je slu- žilo veliko slovenskih planincev, alpinistov in smu- čarjev. V  njej je poveljevalo nekaj prepoznavnih slovenskih oficirjev (Tauber, Pišljar, Lušina, Jernejc, Tušar). V  samostojni Sloveniji je planinska eno- ta ostala samo še v obnovljeni vojašnici na Bohinj- ski Beli. Trenutno je tam številčno osiromašen 132. gorski polk. Slovenska vojska bi morala skrbeti, da gorska enota ne životari, saj končno v Poljčah do- muje Center odličnosti za gorsko bojevanje. Duh stare brigade pa med veterani živi pod okriljem Združenja vojaških gornikov Slovenije (ZVGS). Nekdanji pripadniki ste vabljeni, da se nam pridru- žite. Vse o združenju si lahko preberete na spletni strani. Trenutno nas je nekaj nad tristo in smo ak- tivni v domačem in mednarodnem okolju. Duh brigade in spomini po propadu Jugoslavije živijo na Facebooku z naslovom 345. PLANINSKA BRIGA- DA, kjer veterani opisujejo spomine na služenje v njenih enotah in iščejo stike s soborci. m pričarati zgodbe oziroma tega, kar je avtor občutil. Če gre za neko posebno ali izredno doživetje, je tudi nemogoče, da bi avtor posnel fotografije. T edaj si lahko pomagamo le z ilustra- cijo, ki zaokroži pisano pripoved. Zakaj radi sodelujete s Planinskim vestnikom? Zaradi Dušana in njegovih pisanih zgodb, s katerimi se mi je odprl nov pogled na naravo, ki je prej sploh nisem poznal (ro- jen sem bil v V ojvodini). Po njegovih opisih sem pripravljal ilu- stracije za razne zgodovinske in doživljajske zgodbe, za katere ni bilo na voljo nobenih fotografij. Dobil sem natančna navo- dila, s katerimi me je naročnik usmerjal do želenega cilja. V ča- sih sva tudi večkrat popravljala skico, preden sem dobil zele- no luč za barvno finalizacijo, vendar mi to sploh ni bilo težko. T udi sam kot slikar občasno potrebujem drugačno témo, s ka- tero malce presekam rutino in se spotoma še česa naučim. Na podoben način sem ilustriral knjigo zgodovinskih zgodb za Planinsko založbo, naslednjo imamo že v pripravi. Dušan je podobno kot jaz velik zanesenjak, kar mi daje dodaten razlog in motivacijo za sodelovanje z vašo revijo. m NAŠI SODELAVCI Milan Plužarev, ilustrator Kaj ste po izobrazbi in s čim se preživljate (oz. kaj bi naj- raje počeli za preživljanje)? Po izobrazbi sem univerzitetni dipl. oblikovalec vizualnih komunikacij. Risanje je na prvem mestu, risanje in slikanje – pred oblikovanjem. Za preživljanje počnem prav to, rišem in slikam. V stari Ljubljani imam slikarski atelje, v katerem si prizadevam poleg redne službe narediti čim več slik v tradi- cionalni tehniki akvarela, akrila in olja. Prevladujejo vedute ljubljanskih ulic, videz tega mestnega predela je res hvaležna kulisa. Sicer pa me zanimajo vse likovne zvrsti in tehnike. Kaj najraje počnete v prostem času? Slikam in rišem. Če človek najde smisel in veselje v svojem delu, je njegov poklic hkrati tudi konjiček in obratno. Ne po- trebuje nobenih dodatnih izzivov. Kakšna je vaša povezava z gorami? Z gorami bolj slaba. Bolj z gozdovi, predvsem hoja po gozdu s psom. Sicer pa bi se z veseljem podal tudi v gore, s kom izku- šenejšim. Včasih, ko preberem dobro zgodbo, ki jo opremim z ilustracijo, se tudi sam nekoliko vživim v dogajanje in ga po svoje začutim kot slikar. Vaš moto v življenju je? Ustvarjaj zdaj, spal boš kasneje. Kako ste začeli sodelovati s Planinskim vestnikom? Sodelovati smo začeli pred leti, po naključju. Dušan Škodič je povpraševal po ilustracijah na agenciji Umer, za katero sem delal kot pogodbeni ilustrator. Zdelo se mu je, da bi lah- ko s svojim slogom ilustriranja prispeval dodano vrednost k vsebini revije, saj včasih zgolj besedilo ne more v popolnosti 62