o / Primorski s iftwnj irimuMky w^nws Skupna priloga Primorskega dnevnika in Primorskih novic ob stotem rojstnem dnevu Borisa Pahorja - Nedelja, 25. avgusta 2013 ... stoletje vseh nas Pričevalec 20. stoletja Marta Verginella Človek, ki se ni bal povedati, kaj misli Bojan Brezigar Vesna Humar odgovorna urednica Primorskih novic Dušan Udovič odgovorni urednik Primorskega dnevnika Res je, da ljudje živijo vse dlje. In da so v povprečju vse bolj zdravi. Najbrž je to edina zares dobra značilnost tega stoletja, ki se je tako slabo začelo in ponuja tako negotove obete za prihodnost. Vsekakor pa je to edina značilnost sodobnega časa, proti kateri nihče ne protestira. A kljub temu je velik dogodek, ko nekdo dočaka sto let. Še posebej če je na svoj stoti rojstni dan takšen kot Boris Pahor: čil v duhu in telesu, ustvarjalen, delaven, razgledan, pripravljen na potovanja, debate in soočenja. Na polemike in ... da, tudi na proteste. Če bi o Borisu Pahorju govoril samo njegov literarni opus, bi rekli, da je velik pisatelj, spreten zapisovalec enega najburnejših obdobij evropske zgodovine, priča preteklosti in varuh etičnih vzorov in civilizacijskih standardov. A Pahor ne živi na knjižni polici, temveč govori zase. Z jasno močjo in prodornim glasom. Pahor je tukaj in zdaj, zato je njegovo stoletje hkrati tudi naše. In zato danes ne slavimo le velikega pisatelja, ampak predvsem velikega človeka. In vendar je Pahor šele v pozni jeseni življenja dosegel sloves in čast, predvsem v svojih dveh domovinah, Sloveniji in Italiji. Že dolgo prej je bil uveljavljen v tujini, Franciji in Nemčiji. Tako kot bi šele skozi tuja vrata in skozi tuje oči postal resnično prepoznaven tudi v našem prostoru. Razlogi za to nenavadno, ovinkasto pot so mnogi in raznovrstni. V Italiji je v zadnjih letih obnovljeno zanimanje za literaturo, ki klije v spominih na vojne grozote in nacifaši-stično preganjanje, vključno z deportacijami v taborišča, kar je tudi njegova življenjska travma in izkušnja, iz katere rastejo njegova literarna dela. Pahorjevo trdoživo vztrajanje, da so v nacionalnem šovinizmu in fašizmu vzroki za najhujše konflikte v minulem stoletju, in to ne le v naših krajih, mu je v zadnjih letih utrlo pot tudi pri italijanskih založnikih. Poleg tega je njegov sloves tako rekoč poletel kvišku, ko ga je v znameniti televizijski oddaji Che tempo che fa gostil Fabio Fazio. S Pahorjevo uveljavitvijo je v širšo italijansko javnost prišla tudi informacija o Slovencih v Italiji, ki je bila dotlej šibka ali povsem odsotna. Pahorja kot eminentno osebnost vabijo vsepovsod in vedno gre z njim tudi glas o naši skupnosti, njenem življenju in pravicah. Boris Pahor je za Slovence v Italiji postal nekakšna blagovna znamka, tako kot, denimo, Tina Maze za Slovenijo. Že s tem je manjšini in Slovencem nasploh, naredil veliko uslugo. Boris Pahor je z vseh vidikov nenavadna osebnost, samosvoj človek, »nikogaršnji sin«, kot piše v njegovi življenjski izpovedi, avtobiogra-fiji brez meja, ki je nastala v pogovoru s Cristino Battoc-letti. Vse življenje je samohodec. Pogosto zajedljiv do »ljubljanskega ali kranjskega egocentrizma in hohštapler-stva«. Ker svoje mnenje večkrat v javnosti pove brez dlak na jeziku, tudi v Sloveniji ni imel in še sedaj nima samo prijateljev. Živimo v času podatkov, zapisanih v ničlah in enicah in nakopičenih v megabajte, v času, ko tokovi besed tečejo po hitrih, a ozkih tehnoloških kanalih. V tem času, ko v imenu učinkovitosti tvegamo, da pozabimo sami sebe, še Intervju: Včasih se mi zdi, da so okrog mene sami televizorji Maksimiljana Ipavec, Poljanka Dolhar Boris Pahor, pisatelj eksistence Evgen Bavčar Proseške poti Borisa Pahorja Marjan Kemperle Izbrana bibliografija O Pahorju so povedali ... toliko bolj potrebujemo Borisa Pahorja. Da odpira in osvetljuje vso raznolikost človeškega, ki je kljub svojim zmotam in bolečinam, napakam in minljivosti, vendarle čudovita. In vredna ohranjanja. Vsa. Tudi njeni najmanjši, najšibkejši in najbolj drugačni deli. Primorski dnevnik in Primorske novice, dva časopisa, ki se pišeta ob istem morju, sta se želela s skupno prilogo pridružiti slavju ob Pahorjevem stotem rojstnem dnevu. Seveda nimata umetniške edinstvenosti velikega pisatelja. Ampak imata možnost, da sta pozorna in pogumna, spoštljiva in brez dlake na jeziku. Če bomo izkoristili to možnost, bo stoletje, ki se je nedavno začelo, malo manj negotovo. ZKB <& -|f\/"\Q crédito cooperativo del careo iyuo2 ) zadružna kraška banka Zadružna kraška banka prisrčno in ponosno čestita svojemu častnemu članu Borisu Pahorju ob visokem in pomembnem življenjskem jubileju! www.zkb.it primorske ilovice PAHORJEVO STOLETJE Primorski dnevnik Boris Pahor se rodi v Trstu, v središčni Ulici del Monte, 26. avgusta 1913. Mama Marija Ambrožič je kuharica pri ugledni tržaški družini, oče Franc Pahorje fotograf na kvesturi. V družini se kasneje rodijo tudi sestre Evelina, Mimica in Marica. Leta 1918 Mimico vzame španska gripa. »Tekla sva dol po Ulici Commerciale, ob tramvajski progi. Spominjam se dima in saj: nebo je bilo polno drobcev, isker, ki so se svetile kot kresnice. S sestro sva se ustavila pred Cafféjem Fabris. Na trgu je bilo polno ljudi. Iz vseh teh oken so uhajali zublji in dim: to je bilo najhujše.« Bilo je 13. julija 1920, v Trstu je gorel Narodni dom. Očeta Franca hoče nova italijanska oblast premestiti na Sicilijo, zato se raje upokoji; da bi preživljal družino, prevzame očetovo stojnico na Rusem mostu, kjer prodaja sveže maslo in druge proizvode. Boris začne leta 1920 obiskovati slovensko šolo v Rojanu, a samo režim ukine slovenski pouk, Boris mora v italijansko šolo, italijanščina mu povzroča velike težave. nekaj let. Fašistični 15. aprila 1945 zavezniki osvobodijo Bergen Belsen, Boris Pahor se odpravi na pot v družbi treh Francozov. 4. maja je v Parizu, ki postane zanj kraj novega rojstva. Ker je jetičen, ga pošljejo na zdravljenje v bližnji sanatorij Villiers-sur-Marne. Vrnitev v življenje mu lajša ljubezen bolničarke Madeleine, ki se v slovensko književnost zapiše z imenom Arlette (Spopad s pomladjo). Po dveh neuspešnih letih na trgovskem zavodu, ga starši vpišejo v koprsko semenišče, kar odločilno zaznamuje Pahorjevo osebnost. Tu se začne bolj zanimati za slovenski jezik in kulturo, postane narodno zaveden. Kasneje opusti študij teologije in zato ostane brez mature, druži se s L tržaško antifašistično QUI mladino, prijateljuje z 3< PAPLA SOLTAKTO družino Tomažič, Vojko Šmuc, Zoro Perello ... V ilegalnem slovenskem tisku (tudi sam izda dve reviji) objavlja prve literarne poskuse. Boris Pahor medtem vztrajno piše, najraje v sobi nad gostilno Pri Marički v Dutovljah. Pri raznih založbah objavlja romane (prvi nosi naslov Mesto v zalivu - 1955), novele, eseje, dnevniške zapise. Med Pahorjeve ljubezni spada tudi gorništvo. 2e v študentskih letih rad zahaja v hribe, na Višarje, Lovce, Snežnik, Nanos, Kanin, Montaž, Viš. Na Triglavu, najvišjem slovenskem vrhu, stoji nič kolikokrat, baje šestnajstkrat! Na uveljavitev v Sloveniji in Italiji mora Pahor še malo počakati. V Ljubljani mu sicer leta 1992 podelijo veliko Prešernovo nagrado, leto kasneje je imenovan za dopisnega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti (leta 2009 pa za rednega). Resnični preboj in naklonjenost medijev pa nastopita šele v prelomnem letu 2008, ko Pahor nastopi v priljubljeni TV oddaji Che tempo che fa (RAI 3), ki jo vodi Fabio Fazio. Nekropola postane v Italiji knjiga leta, Pahor je deležen številnih priznanj tudi v Sloveniji. Njegova dela doživijo ponatise in nove prevode. Jhftau IHiltfërift Leta 2010 v polnem Verdijevem gledališču v Trstu, na pobudo ljubljanskega in tržaškega župana, uprizorijo Pahorjevo Nekropolo. Režijo podpiše njegov nekdanji dijak Boris Kobal. Pahor svoj ganljiv govor sklene s posvetilom Tržačanoma, ki se nista vrnila iz taborišča: Gabrieleju Foschiattiju in Vladimirju Martelancu. Polno gledališče Verdi s spoštljivim ploskanjem počasti tudi njun pepel. V počastitev 70-letnice Edvarda Kocbeka izda revija Zaliv zbornik Edvard Kocbek, pričevalec našega časa (1975). Uredita ga Boris Pahor in Alojz Rebula. V njem je tudi intervju, v katerem Kocbek spregovori o povojnih pobojih domobrancev. Na straneh slovenskih časopisov v Italiji in Sloveniji si sledijo napadi na publikacijo, Pahorju prepovejo vstop v Jugoslavijo, tudi založniki se ga izogibajo: romana Zatemnitev in Spopad s pomladjo izda v samozaložbi. Konec leta 1947 se Pahor vrne v Trst, nekaj mesecev kasneje pri Gregorčičevi založbi izide njegova prva knjiga - zbirka kratke proze Moj tržaški naslov, ki jo opremi slikar Lojze Spacal. Redno objavlja tudi v tržaški reviji Razgledi, ki jo ureja France Bevk. Na univerzi v Padovi diplomira z nalogo o Edvardu Kocbeku. Na slovenskih šolah začne poučevati italijanski jezik in književnost. Leta 1940 je Boris vpoklican v italijansko vojsko. Pošljejo ga v Libijo, on pa s seboj odnese tudi knjige: na liceju Carducci v Bengaziju maturira, kar mu omogoči vpis na univerzo. V letih od 1941 do 1943 je tolmač v taborišču jugoslovanskih ujetnikov na Gardskem jezeru, istočasno opravlja izpite na leposlovni fakulteti v Padovi. Po 8. septembru 1943 se Boris Pahor vrne v Trst. Prepričan je, da se bo pridružil partizanom, a ga prepričajo, da ga Osvobodilna fronta potrebuje v rojstnem mestu. 21. januarja 1944 ga v družinskem stanovanju v Ulici san Nicolo aretirajo domobranci. Mesec dni preživi v koronejskih zaporih, nato ga v vlakom odpeljejo v Nemčijo. Pred njim se odprejo vrata barak v taboriščih Dachau, Natzweiler-Struthof, Dora-Mittelbau, Harzungen, Bergen Belsen. Wt-NiflçïïoKsïToir Leta 1952 se Boris Pahor poroči z Radoslavo Premrl, sestro narodnega heroja Janka-Vojka. V zakonu se jima rodita hčerka Maja in sin Adrijan. Po ženini smrti (2009) njuni skoraj 60-letni ljubezni posveti Knjigo o Radi, v kateri jo opiše kot pokončno in razumevajočo sopotnico. Radonči, kot jo ljubkovalno imenuje, je hvaležen za pomoč pri urejanju revije Zaliv. Predvsem pa zato, ker je razumela njegovo potrebo po svobodi. Začetek 90. let sovpada s počasno, a neustavljivo uveljavitvijo Borisa Pahorja. Preboj mu najprej uspe na mednarodni ravni, predvsem v Franciji in Nemčiji. Leta 1990 izide Pèlerin parami des ombres, prevod romana Nekropola, v katerem je Pahor opisal grozote nacističnih taborišč. Tudi francoski prevod Spopada s pomladjo naleti na dobre odzive. Leta 2007 mu Francija podeli red viteza Legije časti, leta 2011 še naziv komturja v umetnosti in humanistiki. Pahor se neutrudno udeležuje številnih srečanj in predstavitev knjig po Italiji, Sloveniji in številnih evropskih državah. Vsakič, leta 2010 v Firencah na primer pred skoraj 10.000 dijaki, spregovori o svojih knjigah in življenju, a tudi o svoji skupnosti - tržaških Slovencih. Med srečanji, na katera je posebno ponosen, je tisto z nekdanjim taboriščnikom in diplomatom Stephanom Hesslom (Brdo, 2011). »Besede srečen ne uporabljam pogosto, sreča je tako labilna stvar ...tokrat pa bi rekel, da sem v Hesslovi družbi doživel uro neke vrste sreče.« Pahor se, kot pravi, zadnja leta počuti kot Gina Lollobrigida, ki so jo fotografi ujeli »zgoraj brez«. Fotografi, organizatorji festivalov, šolski ravnatelji skoraj tekmujejo med seboj, kdo ga bo prej povabil v svojo sredo. Kljub starosti ostaja energičen, informiran, razgledan. Poslušalci vseh starosti mu vsakič pozorno prisluhnejo. Nedvomno bo tako tudi v teh dneh, ko slavi zavidljivi 100. rojstni dan. In ko ga je tudi rojstno mesto počastilo z nazivom zaslužnega občana. Vse najboljše, profesor! Pahorjevo stoletje - skupna priloga Primorskega dnevnika in Primorskih novic, 25.-26. 8. 2013 Odgovorna urednika: Vesna Humar in Dušan Udovič Zasnovali in uredili: Maksimiljana Ipavec in Poljanka Dolhar Tehnični urednik: Marko Hussu Objavljene fotografije: arhiva Primorskega dnevnika in Primorskih novic, Zgodovinski odsek Narodne in študijske knjižnice - Trst, knjigi Tako sem živel (Cankarjeva založba, Ljubljana, 2013), Boris Pahor: biografija v slikah (Mladika, 2006, Trst) primorske ilovice PAHORJEVO STOLETJE Primorski dnevnik To je bilo najhujše Pri Cankarjevi založbi je pravkar izšla biografija Tako sem živel: stoletje Borisa Pahorja, ki jo je napisala Tržačan-ka Tatjana Rojc. Monografijo spremlja tudi faksimile posebne izdaje Zaliva, ki sta jo Boris Pahor in Alojz Rebula posvetila Edvardu Kocbeku. Knjigo bodo 26. avgusta ob 12. uri predstavili v ljubljanski knjigarni Konzorcij, 29. avgusta pa tudi v tržaškem Kulturnem domu. Uredniku Cankarjeve založbe Zdravku Duši se zahvaljujemo za dovoljenje, da lahko objavimo odlomek, v katerem se Boris Pahor spominja aretacije, zaradi katere se je nekaj tednov kasneje znašel v nacističnih taboriščih. 21. januarja 1944 so prišli pome v četrto nadstropje, večer prej so si morali priskrbeti ključ glavnega vhoda stavbe na Ulici sv. Nikolaja, kjer smo takrat stanovali... ... Po aretaciji so me domobranci pretepli s pasovi in mi grozili, da me bodo ustrelili. To, kar se zmeraj spominjam, je, da so ponavljali: »Mi smo reševali Trst dvajset let in ti ga hočeš prodat komunistom!« To je bila očitno neka fraza. In potem mi je nazadnje eden od njih zabrusil, naj grem gnit v Dachau. In to so potem Nemci tudi naredili, saj so upornike iz Trsta pošiljali naravnost v Nemčijo, ker ta čas Rižarna še ni bila dobro vpeljana. Zvečer sem bil že v zaporu v Coroneu. In tam nas je bilo zelo veliko. Vse, kar je bilo kraškega, živega, to je bilo vse tam: v celico, ki je bila mišljena za štiri ljudi, so nas stlačili triindvajset, štiriindvajset, tudi sedemindvajset - toliko je bilo menda tistih žimnic notri, ki smo jih morali čez dan nekako spraviti okoli in okoli, da smo se lahko nekoliko premikali. Kakih pet, šest dni zatem je prišel zvečer esesovski avto pome. Imeli so vojaški oficirski avto, s katerim so vozarili. Ivo Kreševič, ki je prodajal oglje v Rojanu in je bil v celici z mano, mi je povedal, da je prišel avto pome. To se pravi, da so ti ese-sovci ali gestapo s komande na trgu Oberdank javili v zaporu, koga hočejo in ga potem peljali na Oberdankov trg, na njihov štab, pod palačo, kjer so oboki in kjer je danes spominska tabla (sicer samo v italijanskem jeziku, ker nismo mogli doseči dvojezičnega napisa, kljub temu da smo bili tam večinoma Slovenci). Tista gosposka hiša je bila naše gorje: v kleti tiste hiše so zgradili, kolikor se spominjam, tri ali štiri celice. Potem sem bral, da je bilo teh celic več, mogoče so jih pozneje še dogradili. Te cementne celice so bile v kleti. In zraven je bilo majhno dvorišče, na njem stranišče, kamor nas je iz celic vodil neki Romun, vsaj tako sem sklepal po njegovem načinu govora, saj se nisem mogel sporazumeti z njim. Bil je zadolžen, da nas iz tistega podzemlja povezuje s prvim nadstropjem, kjer so bila zasliševanja. In že tisti dan, ko so me pripeljali, so me poklicali v prvo nadstropje. Tam so me zasliševali: glavni so prišli vsi iz Auschwitza, imeli so prakso. Zasliševalec je vsakomur najprej rekel: »Vajeni smo že, da so se naši intelektualci sporazumeli z nami in smo zelo lepo sodelovali...« Tako je načel pogovor in dodal, kako bomo na enak način sodelovali tudi tukaj med nami. Nekaj časa je trajal ta cigumigu z nemščino, potem pa je rekel: »Bomo pa drugače začeli.« Nisem mu imel kaj povedati, razen tega da tisti pisalni stroj ni bil moj, da so mi rekli, da bom korigiral neke tekste, ob tem pa tudi ta rabelj ni imel kaj izvedeti od mene, česa konkretnega, razen če bi mu povedal imena. In potem se je začelo: sistem je bil, da je dal en drog spodaj skozi stol, da je ujel noge v mehanizem. In potem je stol zvrnil, da je bila glava na tleh, oziroma naslonjalo na tleh, tako da je človek ležal nekako vklenjen z rokami in ujetimi nogami, da ni mogel nič. Potem je biksal s tistim svojim pasjim bičem, z usnjem, ki je imel bolj zaostren konec. Ko mu tisto ni zadoščalo, ko z mano ni mogel nič, je poklical še enega pomočnika, da sta bila na obeh straneh, vsak na svoji, s silo in s kričanjem in potem so me polivali z vodo in potem začeli z drugo rundo, ampak navsezadnje se je tega naveličal, oba sta se tega naveličala, in potem sta me spet razvezala in ko sem vstal, mi je dal eno klofuto, da so zleteli naočniki v drugi kot sobe, in tisti dan me je Romun pospremil zopet dol v klet. V celici je bila ena stara vojaška branda, železna zložljiva postelja, zložljiva samo toliko, da je potem človek v prostoru komaj lahko stal zraven. Da je nekdo v tisti celici normalno stal pokonci, je bilo treba to brando zviti skupaj. Če ima pa človek tako izkušnjo, da ima hrbet in zadnji del telesa ves pretolčen, se mora uleč na trebuh, kar je bila zelo težavna zadeva. In eno uro zatem pripeljejo noter nekega karbonerja, prodajalca oglja, preprostega človeka Iva Kreševiča, ki so ga pripeljali naravnost k meni v celico z njegovega doma, s tem njihovim avtom. Takoj sem si mislil, da zdaj tukaj že sam ne morem nič, kaj bo pa v dvoje? In v dvoje sva morala tisto posteljo zviti skupaj, da sva lahko ob njej stala pokonci drug ob drugem, skušala na pol sedeti, na pol stati. To je bil prvi dan, potem pa so njega vseeno prišli iskat že pozno isti večer in ga nisem več videl, dokler nisva bila skupaj v lagerju in potem skupaj v Vogezih in tam je revež tudi umrl... ... Najhujše, kar se mi je zgodilo, je bilo tistega dne, ko so me popoldne poklicali, da bi natipkali zapisnik o zasliševanju. Zmeraj sem moral pritrjevati ali zanikati, in ko me je moril s tem, da sem pri komunistični partiji, sem rekel ne, to je Befreiungsbewegung, zame je to Befreiungsbewegung. Nikoli nisem bil komunist, sem rekel. Wir sind keine Komunisten. Ko se je to končalo in sem zapisnik podpisal, je bila šesta ura zvečer: in na- mesto da bi poklical onega Romuna, ki bi me odpeljal dol, me je zaprl v zidno omaro. To je bilo zame nekaj najhujšega, kar sem doživel, preden sem prišel v taborišče. Biti ujet, da se nisem mogel premakniti, niti uleči se ali sesti, da sem bil ves skrčen. Notri je bila upognjena žim-nica, pol pokonci na eni, pol pokonci na drugi strani in jaz notri v tej omari kot v sendviču. In biti v zaprtem prostoru ... To je bila taka travma, da mi je bilo hudo še potem, ko sem o tem pisal za roman. In se spomnim, da sem po vojski, ko sem šel na pregled in so me dali v stekleno omaro, da bi me pregledali, začel tolči po tistem steklu in rekel, naj me dajo ven. Zato moram priznati, da sem bil odrešen, ko so omaro na komandi naslednji dan spet odprli: po vseh mučenjih sem bil tam zaprt menda še celo dopoldne in so omaro odprli enkrat popoldne. Ne vem, ali so pozabili name ali kaj, vendar so me potem spet odpeljali nazaj v Coroneo. To je bilo najhujše, moram priznati. Boris Pahor, Tako sem živel « I Ji M5 \ p TAKO SEM ŽIVEL J jidt ÉDYAHD KÇCeCK : -A t J, f . L ti. .. »J h t-- C ,1 - -rt ^, 1 ** • . . _ ■ . 1 ., JU ' p»"*" ' Cankarjeva založba in Mladinska knjiga posvečatajubileju svojega cenjenega avtorja monografski album TAKO SEM ŽIVEL Pahorjeva izpoved, njegova avtobiografska proza in študija Tatjane Rojc skupaj s slikovnim gradivom osvetljujejo bogato pisateljevo življenje. Pričevanje dopolnjuje faksimile knjižice Edvard Kocbek — pričevalec našega časa, ki je leta 1975 spremenila pogled na zgodovino. Najhitreje do knjige: © v knjigarnah ©www.emka.si O 080 12 05 primorske ilovice PAHORJEVO STOLETJE Primorski dnevnik Pričevalec 20. stoletja Marta Verginella Boris Pahor je takoj po povratku iz taborišča prevzel moralno odgovornost preživelega. Kot »pisatelj-pričevalec« je želel prenesti svojo izkušnjo nacističnega lagerja vsem tistim, ki je niso doživeli. Za razliko od drugih eminentnih pričevalcev, ki so se iz nacističnih taborišč vrnili živi, se ni odločil za celovit opis svoje taboriščne izkušnje, niti za kronološko koherentno ubeseditev vsega gorja, ki ga je doživel po aretaciji in mučenju v tržaški ječi, med transportom v Nemčijo, v taboriščnem vsakdanu, ko se je moral soočiti s krutostjo lagerskih pravil, in to vse do osvoboditve in vrnitve v svet živih. V črtici Naslov na žaganici, ki je izšla v zbirki Moj tržaški naslov leta 1948, je pripoved o smrti taboriščnika Tomaža pospremil s podobami koščenih teles, golih črepinj brez las, sestradanih in mučenih teles, ki se gnetejo pred vhodi v bloke in se branijo s koščenimi rokami pred udarci bikovk. Odločil se je za fragmentarno podajanje taboriščnega gorja, kot je razvidno tudi iz črtice Sto šestdeset trupel, ki je izšla v isti zbirki. Prvi daljši spust v taboriščno tematiko je opravil v romanu Onkraj pekla so ljudje (1958). V njem je svojo taboriščno Vitrina, posvečena Borisu Pahorju, v taborišču Natzweiler-Struthof kušnjo seciral »po kosih«, previdno je odmotal spominski taboriščni votek in vadil spust v dno groze. Skrbno je izbral spominske segmente, jih literariziral, a hkrati poskrbel, da se njegova estetizirana avtobiografska izkušnja ne bi preveč oddaljila od doživete realnosti. Estetiziranje izkušnje groze ni bila tako neobičajna med pisatelji - taboriščniki, saj je fikcija dopuščala preživelemu, da je laže sprejel svojo izkušnjo, jo premislil, jo obudil, predvsem pa da je z njeno pomočjo povrnil smisel temu, kar je doživel, izgubil, okusil. Izbira literarizirane pripovedi, ki je prehajala iz povojnega v vojni čas, in je izkušnje nekdanjega taboriščnika prepletala z duhovnimi stanji povratnika, je dopustila Pahorju, da je spominsko prečistil to, kar je doživel v Natzweiler-Struthofu, Dori Mittelbau, Harzungenu, Dachauu in Bergen Belsnu. Dala mu je možnost, da je taboriščno izkušnjo posredoval in oblikoval na tak način, da je postala za bralca oziroma bralko znosna. Toda če je znosnost pričevanja eno od izhodišč njegove avtobiografske in taboriščne proze, še zdaleč ne moremo reči, da ji tržaški pisatelj ostaja vseskozi zavezan. Nasprotno, ko gre za opise razžalitve človekovega dostojanstva in njegovega telesa zna biti tudi neprizanesljiv, neprijeten, pravzaprav zoprn. Dejstvo je, da si še posebej pri opisih prizorov telesnega ponižanja in izčrpanosti v koncentracijskem taborišču ne dovoli sprenevedanja. V Nekropoli (1967), v delu, v katerem se je Pahor najbolj intenzivno posvetil vprašanju podajanja lastnega izkustva o nacističnem uničevanju in možnostmi njegove ube-seditve, je stopil s praga uničevalnega univerzuma med okostnjake. Odločil se je, da bralca oz. bralko popelje v samo tkivo opustošenega telesa, ga/jo sooči z njegovo razbolelostjo in omrtvičenostjo, ki je prerasla v suženjskost in otopelost. Ni zanemarljivo, da se je prav v tem delu, v katerem je podrobno razkril svojo logiko preživetja, odrekel dispozitivu alter ega. Spregovoril je v prvi osebi, ni se pa odpovedal časovno nekoherentnemu prepletu spominskih fragmentov in regresivnemu obnavljanju doživetega. Na samem začetku knjige je zapisal, da je v njej prečiščevanje »prikazni« dobilo dokončno podobo: »V to proučevanje sem vnesel tudi že objavljene strani, te imajo zdaj tukaj dokončno obliko.« Izjava ni malenkostna, predvsem zato, ker potrjuje, da je avtobiografska pripoved v Nekropoli prerasla v pričevanje. Pisatelj je spregovoril kot pričevalec v imenu vseh tistih, ki jih je uničevalni nacistični stroj prisilil k molku. Ko je leta 1967 Boris Pahor prevzel vlogo popolnega pričevalca, se je zaobljubil resnici, stanovitnosti in skrbi, da ostane njegovo pričevanje zanesljivo. Kot trdi Renaud Dulong v knjigi Le temoin oculaire (Pariz 1988), se od popolnega pričevalca, superstesa, pričakuje, da javno pove to, kar se je zgodilo in da v svojih nadaljnjih pripovedih ohranja nespremenjeno verzijo dogodkov. Kajti le stanovitnost pripovedi zagotovi superstesu zaupanje javnosti. Vsaka netočnost, vsak odstop od videnega ošibi pričevanje in razvrednoti status priče. Skrb za zanesljivost ostaja v ospredju Pa-horjeve dolžnosti spomina tudi, ko se loteva fašističnega nasilja, ki ga je doživel kot otrok. Požig Narodnega doma, prepoved slovenske besede v javnosti in slovenskega javnega delovanja, odvzem pravice do slovenskega domovanja v njegovem lastnem rojstnem mestu, sestavljajo prav tako središčno os njegove avtobiografske proze. Leta 1948 je v zbirki črtic Moj tržaški naslov zakoličil tudi pričevanje o svojem tržaškem domicilu. Svojo tržaško pripadnost je povezal s slovensko navzočnostjo v mestu ob zalivu, od koder sta jo dominantna italijanska politika in kul- V nemškem mestu Nordhausen od leta 2012 rase tudi breza, ki nosi ime po Borisu Pahorju. Breza z zaporedno številko 36 je ena izmed triinpetdesetih brez, ki jih je mestna uprava posadila, da bi se oddolžila tistim, ki so trpeli v bližnjem koncentracijskem taborišču Dora-Mittelbau in kljub nečloveškim razmeram in krematorijski peči preživeli taboriščno gorje. Izbrskali so triinpetdeset taboriščnikov in za vsakega posadili brezo. Ob Borisu Pahorju je med njimi tudi Stéphane Hessel, francoski diplomat in avtor svetovne uspešnice Dvignite se! tura poskušali izkoreniniti. Njegova pripoved o krivicah in grozi, ki jih je sam doživel v fašističnem času, je prerasla v pripoved o teptanju jezikovnih pravic skupnosti, kateri je pripadal in še pripada. Zaradi nenehnega odstiranja lastnih travm se je Boris Pahor iz pričevalca preobrazil v arheologa samega sebe, raziskovalca lastne identitete, ki s pisanjem išče načine, kako bi pozdravil rane, ki jih je v njem zapustila zgodovina. A vendar v njegovem večplastnem proznem opusu ne gre le za sa-moizpraševanje o lastni preteklosti, niti zgolj za raziskovanje in dokumentiranje širše zgodovine, v katero sta ujeta skupnost, ki ji pripada, in mesto, v katerem živi. Gonilo njegovega pisanja in ne nazadnje tudi javnega delovanja je iskanje zdravila, ki bi učinkovito zacelilo rane, ki jih je primorskemu življu povzročil fašizem, širšemu slovenskemu narodu pa stoletje diktatur. Kajti pri njegovem vračanju v lastno in kolektivno preteklost gre več kot za ozaveščanje, za osmi-šljanje potlačenega. V igri je pridobivanje sposobnosti za brezkompromisno soočenje s sedanjostjo, ki edino lahko omogoči uvid prihodnosti. Pahorjeva več desetletna angažiranost v Mednarodnem združenju za zaščito ogroženih jezikov in kultur potrjuje njegovo globoko prepričanje, da sta demokracija in svoboda neločljivo povezani in da mora biti družba, ki se ima za svobodno in demokratično, sposobna zadovoljiti pravice tudi svojih jezikovnih in narodnostnih manjšin. To njegovo prepričanje o konstituivni vrednosti narodnostne pripadnosti ga je vodilo pri spopadanju z zgodovinskimi čermi in ga je še posebej v sedemdesetih letih naredilo za oporečnika, intelektualca, ki se je znal postaviti proti toku, biti nadležen, v iskanju resnice še kako zoprn. PROVINCIA di TRIESTE Iskrene čestitke BorisuPoJhorj Za njegovo pisateljsko ustvarjanje/ sočasno ^a njegovo življenjsko pričevanje, kije sam-ujMemo postalo (iterama snov in vzor omike/. Maria Teresa Bassa Poropat, Predsednica PohajimTut i X primorske ilovice PAHORJEVO STOLETJE Primorski dnevnik Človek, ki se ni bal Brezigar Dneva se ne spominjam, obdobja le približno, kraj in vsebino pa imam jasno pred očmi. V baru nasproti tržaške železniške postaje, na vogalu z Ulico Ghega, je Boris Pahor zbral skupino mladih. Bilo je spomladi ali poleti, sedeli smo zunaj. Ne spominjam se imen vseh prisotnih, samo nekatera. Ne bom navajal nobenega, saj so nas življenjska pot ločila. Mislim, da smo bili vsi ali skoraj vsi njegovi bivši dijaki. Mene je tri leta učil italijanščino, na takratni nižji gimnaziji pri Sv. Jakobu, kajti srednje šole, kot jo poznamo danes, še ni bilo. Bil je strog profesor, zelo zahteven, posebno za tiste, ki smo prihajali s podeželja in smo za italijanščino prvič slišali v tretjem razredu osnovne šole. Tisti sestanek je bilo moje prvo srečanje s politiko. Poslušal sem in nisem razumel vsega, jasno pa mi je bilo, da Pahor ni človek, ki bi slepo sledil kakemu voditelju. Bil je človek, ki je razmišljal in dosledno sledil svojim idejam; idejam, ki so bile izrazito levičarske, niso pa se vključevale v nobenega od levičarskih tokov, ki so povezovali Slovence v Italiji; to sta bila na eni strani Komunistična partija Italije, na drugi pa Slovenska kul-turno-gospodarska zveza. Od prve ga je ločilo prepričanje v nujnost samostojnega političnega nastopanja, od druge pa kritičen odnos do podrejanja strukturam, ki so iz Ljubljane krojile usodo »svojega« dela slovenske manjšine, seveda z močnim ideološkim nabojem. Komunistična partija se s Pahorjem ni pretirano ukvarjala, pač pa je to počela SKGZ, tudi na valu polemik, ki jih je sprožil z objavo intervjuja z Edvardom Kocbekom, v katerem je prvič razkril povojne poboje. Pahor je bil deležen pravega moralnega linča. V Sloveniji je bil njegov Odisej ob jamboru prepovedan, prav tako revija Zaliv, jugoslovanske oblasti so Pahorja zasliševale v Sežani, nazadnje pa so mu prepovedale vstop v Jugoslavijo. Tržaška ekspozitura takratne slovenske komunistične oblasti je sledila ljubljanskim navodilom, Pahor je bil predmet kritik, žalitev, natolcevanj. Naj tu navedem stavek, ki ga je objavil Primorski dnevnik v članku ob pisateljevi 60-letni-ci, to je pred 40 leti. Članek je bil nepodpisan (v uredništvu smo sicer vsi vedeli, kdo ga je napisal), naslov pa je bil samo »Šestdesetletnik«, brez imena slavljenca. Članek vsebuje ponatis življenjepisa, ki je bil objavljen v neki knjigi šest let prej, torej pred izbruhom Kocbekove afere, na koncu pa nekaj političnih ocen. Tudi naslednjo: »V javnem političnem življenju je Pahor ubral kmalu po vojni svojo pot, ki ga je pripeljala v odkrit spor s političnimi koncepti, ki so izšli iz narodnoosvobodilnega boja.« Mimogrede, nobenih čestitk ni bilo, nobenih voščil za nadaljnje delo. Brati je treba zelo pozorno, kajti stavek površnega bralca zavaja, ker ustvarja vtis ideološkega spora med Pahorjem in narodnoosvobodilnim bojem. Avtor si je zavaroval hrbet s tem, da je govoril o konceptih, ki so izšli iz narodnoosvobodilnega boja. Dejansko je za Borisa Pahorja vedno obstajala ločnica med narodnoosvobodilnim bojem in revolucijo. Kar nekaj dogodkov je vanj vlilo prepričanje o tej ločnici že pred koncem druge svetovne vojne: na primer nikoli dokončno pojasnjena smrt Janka Premrla - Vojka, brata kasnejše Pa-horjeve žene (po nepotrjenih govoricah naj bi ga ustrelil v hrbet soborec, ker je bil goreč kristjan in zelo zavzet za pravičnost) in okruten umor Stanka Vuka in njegove žene, Pahorjeve prijateljice, Danice Tomažič, ki naj bi bila prav tako žrtvi komunističnega vodstva partizanskega gibanja. Iz teh dveh nepojasnjenih dogodkov, in pa seveda iz Kocbekovih razkritij v intervjuju v času, ko so bile to na Slovenskem prepovedane teme, je Pahor oblikoval svoje prepričanje, da je treba na levici nekaj spremeniti in z nekaterimi znanimi manjšinskimi osebnostmi ustanovil slovensko levico. Pritiski so bili vsestranski, silni, in kar nekaj jih je klonilo. Slovenska levica ni uspela in Pa-horjevo strankarsko delo se je kmalu izpelo. Ne pa seveda politično delo. Ostal je aktiven, vsa ta leta. Ko je nastajala samostojna Slovenija, so se zbora v Cankarjevem domu v januarju 1989 udeležili samo trije zamejski Slovenci; eden je bil Boris Pahor. Šele nova slovenska oblast je nekako normalizirala odnose z njim, s tem, da mu priznava temeljno pravico, da lahko pove, kar misli. In to ni vedno levo ali desno: eni so bili nezadovoljni, ko se je zavzel proti ukinitvi ministrstva za kulturo in je nasprotoval prepovedi zastav z rdečo zvezdo na državni proslavi, drugi so ga kritizirali, ko je protestno izstopil iz slovenskega PEN kluba, ker so iz njega izključili Janeza Janšo in ko se je zavzel za dopolnilo slovenske himne z drugo kitico Zdravice. Nekaterim se je verz »Bog živi nam deželo, Bog živi ves slovenski svet« zdel ideološko obremenjujoč. In ob spodrsljaju, ko je ob izvolitvi temnopoltega župana v Piranu nerodno dejal, da bi se mu zdelo primerneje, če bi izvolili pripadnika italijanske manjšine, se je vsulo vse, do najhujših žalitev, s strani ljudi, ki niso imeli ene same pietetne besede za vse povojne poboje na slovenskih tleh. Tak je bil Boris Pahor tistega dne v baru pred železniško postajo, tak je še danes. Človek jasnih idej in premočrtne poti, pa čeprav pogosto polemične, ki ni na razpolago za kompromise. Človek, ki je bil preganjan samo zato, ker je mislil in pisal, kar nekaterim na vrhu ni bilo po volji. Človek, ki je preživel tri totalitarizme in se resnici ni hotel izneveriti. Človek, ki je s svojimi knjigami ponesel grozote fašizma in slovensko manjšino v svet. Človek, ki se ni nikoli bal glasno povedati svojih misli, saj je svobodo govora vselej jemal zelo resno. Vreden vsega spoštovanja. Kdaj si izvedel za pokol domobrancev? »Razmeroma pozno, poleti 1946, ko sem se z družino vrnil iz Beograda. Novici nisem mogel verjeti. Začel sem preverjati njene prvine, toda vsa pota do resnice so bila hermetično zaprta, niti velika večina komunistov ni vedela zanjo, kaj šele ostali državljani. Nekdo mi je v nabiralnik vrgel kopijo pričevanja enega izmed rešen-cev z Roga. In ko sem si bil kolikor toliko na jasnem o dogodku, sem prosil predstavnike CKKPS za sestanek. Nihče ni slutil, kaj me teži. Vedel sem le, da moram pri priči odstopiti in se odrešiti vseh funkcij, če je podatek točen. Do srečanja s predstavniki CK je priško 4. oktobra 1946 in se je nadaljevalo še naslednji dan, kajti najprej smo govorili o neznosnem kmečkem položaju in o ogražanju Cerkve ter klera, šele drugega dne o domobrancih. Povedal sem jim, da želim od njih jasnega in odkritega odgovora na vprašanje o usodi domobrancev, ki so jih Angleži vrnili kot vojne ujetnike, kajti od njega je odvisno moje nadaljnje sodelovanje. Ozračje je bilo mračno. V Ljubljani sta še vedno učinkovala Kidričev odhod v Beograd in nastop novega predsednika Marinka, proces zoper nadškofa Stepinca je še zvenel, prav tako moj nastop na zasedanju SNOS 9. septembra. Ne-razpoloženje zoper mene je raslo po vrnitvi iz Sovjetske zveze, zamerili so mi nekatera predavanja na tem potovanju. Pričakoval sem torej odkrit in krut odgovor. Toda, glej, vsi sogovorniki so me vztrajno in zgovorno prepričevali, da sem napačno informiran, češ da so domobranci v prevzgajališčih, da jih bodo le počasi spuščali na domove, voditelje pa kaznovali, kakor kdo zasluži. Ko pa so se izgovorili in zapazili moje olajšanje, so se hoteli rafinirano poigrati z menoj. Začeli so se mi suvereno čuditi, češ, ti bi se najbrž veselil tega, če bi jih pobili, ti si po vsej priliki to celo želiš. In resnično sem se čutil osramočenega spričo njihovega soglasnega ogovarjanja, sam pri sebi sem hvalil Boga, da me je rešil bremena. Toda glasovi o pokolu domobrancev so se začeli še vztrajneje širiti. Zdaj sem imel v rokah že več izpovedi tistih, ki so se rešili iz pekla. Zdaj sem sklenil naravnost odstopiti, toda mojo demisijo je preprečila nenadna izjava kominforma, ki je postavila na kocko obstoj Jugoslavije. Vedeli so, da mi resnice ne bodo mogli dolgo prikrivati. Zato so sklenili, da ne počakajo na mojo demisijo, ampak se me prej oni osvobodijo. A izbrali so nenavaden način, obsodili so te bolj kot književnika kakor pa kot politika. »Hoteli so me prizadeti tam, kjer bi me najbolj bolelo. Z uspešno objavo To-varišije in novel Strah in pogum so se vznemirili, v obeh delih so zaslutili nevarne kvalitete. Kardelj in Kidrič sta me osebno opozarjala na preveliko svobodnost mojega izražanja, na pohujšljivo vsebino in na premoč artizma. Ker sem napovedal še drugi del partizanskega dnevnika, so izbrali novele za svoj kritični cilj. Dva meseca po izidu Strahu in poguma so - kakor veš, ker si se spoprijel z mojimi napadalci - v vseh časnikih Slovenije organizirali spektakularno demonstracijo zoper mene, politično negativnega pisatelja, ter aktivistom vse Slovenije položili na jezik zahtevo po mojem odstopu. Nihče si ni bil na jasnem, za kaj gre, niti književniki niti gasilci niti ženska društva, in vendar so morali vsi pošiljati brzojavke ali pisma z zahtevo po mojem odstopu. S pavšalnim obsojanjem dela, ki velja danes za prelomno mejo med socialističnim načinom pisanja, so nazadnje izsilili moj odstop in me zgolj s politično definicijo brez sodnega akta vrgli v pogrez zgodovine, kjer sem moral prebiti dvajset let nekakšne samice, saj so mi hkrati odvzeli pravico do objavljanja. Kaj bi bilo po tvojem potrebno storiti glede na nezaslišano usodo domobrancev? Predvsem si jo moramo vzdigniti iz zanikanja v javno priznanje. Vzdigniti si jo moramo iz potlačene in pohabljene zavesti v jasno in pogumno zavest. Odgovorni ljudje nam morajo razložiti, kako je mogla osvobodilna zmaga spočeti iz sebe tako ostudno bojazen pred nasprotnikom. Povedati nam morajo, kako more odgovornost do zgodovine odvezati od odgovornosti do človeka? Toda kako naj se približamo demonu uničevalcu, da ne zadivja znova? Edino tako, da mu zatrdimo, da ni nobene veljavne teorije, ki bi pavšalno določala žrtve svetovno-zgodovinske-ga poslanstva in abstraktno razpolagala s smrtjo človeka. Tako dolgo se ne bomo znebili preganjavice in more, dokler javno ne priznamo svoje krivde, svoje velike krivde. Brez tega dejanja Slovenci ne bomo nikoli stopili v čisto in jasno ozračje prihodnosti. (Odlomek iz intervjuja Borisa Pahorja z Edvardom Kocbekom, objavljenega v zborniku Edvard Kocbek: pričevalec našega časa, ki sta ga uredila Boris Pahor in Alojz Rebula) Stoti rojstni dan Borisa Pahorja je praznik za celotno deželo Furlanijo Julijsko krajino. Počaščeni smo - to lahko rečem v imenu celotne deželne skupnosti -, da imamo med nami človeka, ki je prehodil celo stoletje naše zgodovine ter ohranil pokončno in dostojanstveno držo tudi v najgrozljivejših trenutkih, ko so se nad njim znašala najnizkotnejša nagnjenja najnizkotnejših ideologij. V čast nam je, da je Boris Pahor, Slovenec iz Trsta, znano ime evropske književnosti: ko njegove knjige prebirajo najrazličnejši ljudje v najbolj oddaljenih deželah, najdejo v njih živo pričevanje naše identitete. Boris Pahor nam je drag, saj nas s svojim delom dan za dnem spominja, kako dragoceno je življenje, ki ga umetnost časti. Iz srca mu voščimo, da bi bil še dolgo v naši sredi. REGIONE AUTONQMA FRIWLI VËNEZIA GIUUA Debora Serracchiani primorske ilovice PAHORJEVO STOLETJE Primorski dnevnik Intervjuji s stoletniki niso vsakdanja stvar. Intervjuji z energičnimi in ironičnimi stoletniki pa sploh ne! Boris Pahor je eden takšnih. Pogovori z njim so vselej zanimivi, iz njih vsakič izluščiš nov odtenek, novo plat tega tržaškega Slovenca, ki se je v nemških taboriščih spogledoval s smrtjo ... in jo premagal. Najbrž tudi po zaslugi trdnih kraških korenin. Zanimiv sogovornik, s katerim se lahko strinjaš ali ne, nikakor pa mu ne moreš očitati mlačnosti ali pasivnosti. Saj ni, da se stoletnik ne bi ponavljal, da ne bi občasno zašel na stranpoti, ali obšel kako novinarjevo vprašanje. Besede ga večkrat zanesejo drugam, občasno se mu kakšen podatek za hip skrije; zmanjka mu ime ali datum, ampak val spomina mu običajno hitro pljuskne nazaj. »To ni problem nekoga, ki pozablja zato, ker je star, ampak nekoga, ki pozabi, ker se boji, da se ne bo več spomnil,« je nekajkrat ponovil med našim triurnim pogovorom na njegovem barkovljanskem domu. In spreleti te, da mu ravno ta neverjetna želja po življenju in strah, da bi pozabil, dajeta neizmerno moč. Moč, da hodi skozi življenje, ki ga je zapisal pričevanju, spominjanju in opominjanju. Zato, da tudi mi ne bi pozabili. Ste si želeli tako dolgega življenja? Nikoli si nisem predstavljal, da bom živel tako dolgo. O tem nisem razmišljal, vse dokler se nisem začel zavedati, da bom izgubil ženo. V tistem hipu me je prešinilo, da sem starejši od nje. Pravzaprav sem vse življenje mislil predvsem na to, kako bom sedel ob stroju in pisal. Morda sem minevanje in staranje odrinil na kušnje taborišča. Tam sem videl in gledal smrt dan za dnem. Takrat je vstopila vame in na nek način postala del mojega vsakdanjika. Pravzaprav je smrt dejansko del vsakdanjika vsakega od nas - dan za dnem beremo, vidimo, slišimo novice o mrtvih v vojnah, terorističnih napadih, naravnih nesrečah na različnih koncih sveta. Nas to sploh še gane? Saj to je pri vsem tem najbolj hudo in žalostno! Če pošteno vprašam sebe, lahko odgovorim, da me vse te nesreče, vse te smrti oplazijo, a me ne ganejo. Žal mi je, ko slišim, da je v prepad zgrmel poln avtobus, da je bilo v tej nesreči na desetine mrtvih in hudo ranjenih, a to je razumski odziv. To ni sočustvovanje. Ugotovil sem, da sočustvujem samo takrat, ko pričakujem, da se bo določena stvar končala slabo, pa se izteče drugače, se reši. Zavzeto sem na primer spremljal reševanje čilskih rudarjev, ki so ostali ujeti pod zemljo. Nisem si smel sploh predstavljati, kako je z njimi tam spodaj, tako hudo mi je bilo. Ko sem spremljal, kaj se dogaja z njimi, sem podoživljal to, kar se mi je zgodilo, ko me je gestapo leta 1944 aretiral. Po tem, ko so me zasliševali in pretepali, so me zaprli v zidno omaro. To je bilo najhujše, kar sem tam doživel: biti zaprt v omari, imeti občutek, da se bom zadušil, da ni rešitve ... Se bojite smrti? Primorski dnevnik je pred časom povzel nek članek v časniku La Repubblica, v katerem sem rekel, da se ne bojim konca, tega, da se počutim slabo: strah me je tistega, kar pride po smrti. To je hudo misliti ... Torej se bojite tistega, kar pride po smrti? Če verjameš v posmrtno življenje, v povračilo dobrega in hudega po smrti, ti je verjetno v uteho. Meni se zdi to bolj pobožna želja, da bi tisti, ki so uničevali soljudi, jih ubijali, trpinčili, naposled le plačali za svoja dejanja. Vi ne verjamete v to? Jaz verjamem v božanskost narave, lahko rečem, da sem panteist. Da je Bog dober, vsemogočen in vseveden, preprosto ne morem verjeti. Če je vse našteto, potem je torej predvidel vse, kar se je hudega zgodilo. In to dopustil. Je torej imel čut do trpečega človeka? Meni se ne zdi. Življenja mnogih, ki so se vrnili iz taborišč, so bila zaznamovana z občutkom krivde. Nekateri tega niso mogli preseči in preboleti. Kako ste se vi spopadali s tem? V resnici so največkrat imeli občutek krivde tisti, ki so se rešili ne le zaradi tega, ker je njihovo telo uspelo premagati vse trpinčenje in trpljenje, lakoto in bolezen, ampak tudi zato, ker so imeli občutek, da so tako ali drugače sodelovali z drugo stranjo. Morda le zato, ker so imeli malo lažje delo od večine: če je na primer nekdo delal v bloku, je bil pod streho in ni delal zunaj, torej so bili njegovi pogoji boljši. Če je kuhal, prenašal mrtve itd ... je imel lažje delo. Ste se z občutkom krivde spopadali prek pisanja? I