Političen list za slovenski narod.
Po polti prejemaš velja: Za eelo leto predplačan 15 gld., za pol leta 8 f Id., za četrt leta 4 gld., za en meieo 1 gld. 40 kr.
T administraciji prejeman, velja: Za eelo leto 12 gld., ta pol leta 6 gld., za četrt leta 3 gld.. ta en mesec 1 gld. V Ljubljani na dom poeiljan velja 1 gld. 20 kr. več na leto.
Posamezne številke veljajo 7 kr.
Harožnino in oznanila (inserate) prejema upravništvo in ekspedicija v „Katol. Tiskarni"
Vodnikove ulice št. 2.
Rokopisi se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo.
Vrednittro je v Semeniških ulicah h. št. 8, L, 17.
liha J a vsak dan, izvzemši nedelje in praznike, ob uri popoludne.
IsJtev. l^r.
V Ljubljani, v sredo 12. julija 1893.
Letnik: XXI.
čsš
O klerikalizmu.
Hic niger est — —
Politika se lotuje vsega: odstavlja vlade in jih nastavlja; tvori vladarje in jih vničuje, celo Boga meni, da ima v svoji oblasti. Je-li se ima Š9 vzdržati vera nanj, določuja ona; ona kaznuje tudi ali plačuje tiste, ki ga taje ali grde. Kaj čuda, če tedaj tudi cerkvena ustava nima miru pred politiko. Javno življenje sicer ne priznava cerkvi in njeni ustavi božjega značaja in zato je umevno, da se zaganja vanje. Toda kazalo bi pogumnim nasprotnikom njenim, da bi se učili zgodovine vsaj toliko, da bi spoznali, kaj jim pomaga njihovo delo. Lahko bi izprevideli, da je vsaka preosnova v cerkveni ustavi nemogoča in da je pametneje in dosledneje kar naravnost pobijati vero krščansko, nego tako po ovinkih zaganjati se vanjo in naposled še — opeči se.
Žalostno pa je pri tem, da se tega boja proti cerkveni ustavi udeležujejo tudi nekateri možje, ki bi radi sicer še veljali za prave in verne katoličane. Politika jim »piede glave. Pozabljajo namreč, da je že dobrih osemnajststo let določena oblast papeževa, škofov in dnhovnikov in da se o tem mej katoličani sploh ne more več razgovarjati. Nobena še tako glasna in mogočna večina ne more odvzeti te oblasti, kakor je tudi dati ne more. Pravice učeče cerkve so tako jasno določene, kakor njene dolžnosti; o njih je vsaka parlamentarična razprava kratko malo nemogoče. To resnico moramo vedno povdarjati, ker uprav proti njej se tolikrat greši v našem javnem življenju ne na škodo cerkvi, pač pa na velik kvar narodom in državam.
Jedna beseda, ki se v naših dneh nebrojno-krat rabi, vzlasti' dokazuje, da manjka stalnih, pravih pojmov o cerkvi in njenem ustrojstvu. Ta besede je razvpita, da se je treba poštenjaku našega časa skoraj križati pred njo; pomenjati ima vse naglavne grehe: napuh, lakomnost, tja do lenobe; določevati ima vir vsem zlom v državi ali mej narodi, skratka strašna beseda je to. Glasi se: kleri-
k a 1 i z e m. Vsak jo pozna; rabi te neštevilnokrat a le malokedo misli, kaj pomenja. Tekom časa je imela že silovito mnogo prilastkov, črni, mračni, temni, pogrebni, prokleti, srednjeveški, brezdomo-vinski, neumni, ultramontanski, fanatični, brezsmi-selni, gospodstvaželjni klerikalizem. Te in tem podobne, še lepše prilastke pozna pri nas vsak črev-ljsr, ki bere „Narod". Ta plodovitost žive domišljije se nam zdi slabo znamenje za liberalizem. Pred šotorom njegovim kričoči klicarji vabeč na tak način popotne zemljane vanj, ne pomislijo, da imajo hvala Bogu ljudje še svojo pamet seboj in da to pamet vkljub vsemu mogočnemu kričanju lahko rabijo.
Res je sicer, da jih je le preveč, ki tega ne stor^, marveč ki krotko in mirno mej drugim tudi „klerikalizem" sprejmo kot nekaj strašnega v svoj leni um, ne meneč se dalje zato, da so zalogi svojih nejasnih pojmov prideli novi, še nejasnejši.
Kaj pa je tedaj klerikalizem? Opredeliti to spako je zelo težko, kar si vsak misli pri tej besedi, kar hoče, samo, da je kaj strašnega. Nekateremu pri tej besedi domišljija riše tezalnice iu grmade, na katerih menihi pečejo nboge grešnike, drugi mislijo na velikanske skladovnice samih rumenih cekinov, ki se skrivajo po samostanskih podzemeljskih prostorih, tretji si predstavljajo vse možne nesramnosti, ki se vrše skrivaj od črnogledih hinavcev in lice-mercev. Opredelba je tedaj na vsak način težka. Zato raje povejmo, da ima svoj izvor ta beseda mej nemškimi protestanti. Katoliškega imena se boji protestantstvo, največ zato, ker je spominja, da njemu manjka ta bistvena lastnost prave Kristusove cerkve, zato so jeli protestanti imenovati katoličane klerikalce.
Sami so namreč zavrgli duhovstvo v cerkvi in trde, da je vse krščansko ljudstvo — duhovsko;
J vsak ima jednako oblast, in zakrament sv. mašni-škega posvečevanja je prazen, popolnoma nepotreben obred.
Samo ob sebi je umevno, da so razširjajoč ta
I svoj krivi nauk skušali na vsak način iztrgati za-
upanje duhovnikov ljudstvu iz srca, in da so v ta namen uporabljali vsa možna sredstva, mej katerimi sta laž in obrekovanje na prvem mestu.
Njihov protiduhovenski boj je rodil z večine vse tiste zgodovinske laži, ki so jih od magdebur-ških ceuturjatorjev počenši razširjali razni več ali manj znani zgodovinarji.
Leposlovje je moralo tudi pomagati. V pesmih, igrah in povestih so se jeli opisavati duhovniki v protestantskem smislu, redovi so se grdili in blatili. Slike so predstavljale pijane menihe in druge nespodobnosti.
Vse to je prijalo spačeni človeški naravi in na naglem se je razširil ta duh; nastopajoče brezver-stvo je samo nadaljevalo v njem in pridobivalo s tem najboljših vspehov. Boj proti klerikalizmu se je vnel po celem svetu, in sicer vedno po<| pretvezo, da se ustavlja le nepoklicanemu, krivičnemu go-spodstvu duhovnikov.
Niti trohice zabavljanja, ki ga je objavil še le leta 1869 rojeni „Narod" v svojih predalih, ni njegove; izvirna ni niti jedna psovka, katerih je že toliko poslal v dežel. Izvor smo jim pokazali in pojasnili tudi vodilne uzroke. Da se v tem protikleri-kalnem boju ne rabi samo laž in obrekovanje, je jasno samo ob sebi. Saj se mora podati za vsako trditev vsaj nekaj navideznih dokazov.
In snov zato dajejo izjeme duhovniškega stanu, ki z neprevidnostjo kaj zagreše, ali s spodtakljivim obnašanjem sami najgorje napadajo svoj vzvišeni poklic, ali zlorabljajo svoj stan.
Pri takih izjemah iščejo dokazov in iz njihovega obnašanja sklepajo zaključke vsemu du-Jiovstvu nasprotne. Ta logika je čudna; razvidno je, da je ni treba pobijati. Nam se zdi dovolj, da 1 smo jo konstatovali.
Da se pa vprašanje o klerikalizmu še bolj po-i jasni, naštejemo tu nekaj načelnih stavkov v tej i zadevi:
1. Za vero je duhovstvo potrebno; brez du-hovstva ne more obstajati nobeno verstvo.
LISTEK
Dubrovnik — jugoslovanske Atene.
Spisal Janko Gričar.
(Dalje.)
Rekli smo, da je turška sila, katera je grozila nekol<ko stoletij balkanskim državam, storila, da so se mnogi učeni ljudje iz Grške, posebno pa iz Carigrada zatekali v sosedne mirne dežele. Grški učenjaki so si iskali zavetja največ v Italiji, kjer so osnovali prva vseučilišča, ali mi vemo, da je nekoliko učenjakov grških prišlo tudi v Dalmacijo, vzlasti v Dubrovnik. ,.	„
Safrik navaja imena Halkokondilas, Manlos, Tachaniotes, Laskaris i. dr.
Kakor so grški učenjaki vspešno delovali v Italiji, takisto so delali tudi v Dubrovniku. Grški učenjaki, ki so se nastanili v Italiji, potovali so iz mesta v mesto, a to so se naučili od njih tudi mnogi Italijani, ter so nekateri taki potovalni učitelji prišli tudi v Dalmacijo.
Koncem XIV. veka je prišel neki Ivan iz R a v e n e v Dalmacijo ter se je čudil Dalmatincem, kako so zaostali v naobrazbi. Okoli 1. 1434 je pri-
šel t Dubrovnik Ki lip de D i v e r s i s , kateri nam je zapisal mnogo povoljnejša poročila o naobrazbi Dalmatincev. Mimo teh dveh nam je znanih še nekoliko drugih imen, kakor: Malinus, Bartolomej Spondratus, Nikolaj de Lasiris, Xenophon Philel-phus i. dr. Ti učitelji so bili polni latinskega duha in so tudi v Dalmaciji probudili ljubezen do latinske književnosti. In res nahajamo v XV. veku več učenih lilozofov in historikov, ki so pisali v Dalmaciji, in to v latinskem jeziku.
Ta latinska literatura je kažipot hrvatski literaturi v Dalmaciji in Dubrovniku.
Mladi Dalmatinci, ki so se izobražali v Italiji, videli so, da Italijani mimo latinskega goj^ tudi svoj jezik. To je vspodbujalo te mladeniče, pa so tudi oni jeli pisati v svojem narodnem jeziku.
Mnogo je pripomoglo naobrazbi Dubrovčanov tudi njihovo bogastvo; a obogateli so oni s trgovino, pa tudi s tem, da so gostoljubno vsprejemali begune iz sosednih slovanskih deželil, iz Bosne in Hercegovine, ki so prinesli seboj ves svoj imetek, ter se nastanili v Dubrovniku, da se izogno turškemu nasilstvu.
Vspeh italijanskih učiteljev se je skoro dobro pokazal. Na početku dubrovniško-dalmatinske književnosti nahajamo pisatelja, kateri je hodil njihove
stopinje, a to je Marka Marulie (1450—1507) rodom iz Spleta.
Marko Marulie, ta prejasna zvezda vsakojake umetnosti za ves tedanji svet, zaslužuje brez dvojbe, da ga priznamo oteem jugoslovanskega umetniškega pesništva. Njegov glas je bil dobro znan v narodu, ko so komaj prvi književni žarki jeli sevati iz Dubrovnika. Mimo domačih ponašali so se tedanji najslavnejši možje z njegovim prijateljstvom, žalovali po njegovi smrti za njim in ga slavili v krasnih žalostinkah. Ariosto ga je nazval zbok velikega njegovega uma božanstvenim bitjem. Eisengrein pravi o njem, da je bil največji modroslovec svoje dobe in da ga ni nikdo prekosil v bogoslovskih znanostih.
Mimo neizmernih zaslug, ki si jih je stekel ta izredni um na književnem polju sploh, je za nas najvažneje to, da je on prvi v jugoslovanskem narodu probudil sveto ljubezen do materinega jezika. Marulic je Hrvatom, vsaj glede na jezik, ono, kar Dante Italiji, Goethe Nemcem.
Istodobno, ko je Marulič pel v Spletu, odgovarjal mu je lepi zbor učenih narodnjakov z otoka Hvara, n. pr. Božičevic, BrtuČevic, Pelegrinovič i. dr., vsi pesniki narodni in modrijani na glasu, zelo

2.	Oblast, ki jo ima po Kristovem uauku du-hovstvo, presega vsako posvetno oblast; celi svet je ne more dati duhovniku več, nego jo je prejel od svojega Gospoda.
3.	Duhovska in posvetna oblast sta v krščanstvu ločeni; uprav zato, da ostaneta sicer Um go-toveje ločeni, sta pa združeni v rimskem papežu, ki je duhovski in posvetni vladar ob jednem.
4.	Oblasti si ne smeta nasprotovati; druga v druge delokrog ne sme segati. Za red in varnost skrbi posvetna oblast; za vzgojo in dušni napredek pa duhovska. Posvetna oblast ima očetno krepkost in moškost; duhovska pa materino ljubezen in prisrčnost.
5.	Za narod iu državo je neobhodno potrebno — neodvisno duhovstvo, ki v svesti si svoje naloge izvršuje svoje dolžnosti vstrajno, vneto in pogumno, ki se ustavi krivici, odkoder-koli naj pride. Duhov-stvo pa, ki je izgubilo cerkvenega duha, ki se tedaj vdinjava mogočnikom zemlje ali pa duhu časa, je največja nesreča za vse javno življenje. Takemu smo tudi mi nasprotni, in če nje mislite v klerikalizmu, smo tudi mi protiklerikalci.
V svesti si tedaj, da vse druge ideje, ki morda z orjaško silo nastopajo v naših dneh, neskončno nadkriljuje ideja poklica krščauskega duhovnika, in da ima ta ideja v sebi pogoje konečne večne zmage, stopajo verni katoličani pod njen prapor borit se zanjo, če jim prav nadenejo ime »klerikalcev". In zaradi te stalne, božje ideje se družijo tudi krog grešnih, slabih ljudij, ki jo imajo v imenu Izveli-čarjevem zastopati.
Črne suknje jih ni strah, in klerikalizma tudi ne. Ne dajo se vsuževati ljudem, marveč le Jed-nemu, ki ga spoznajo za svojega Gospodarja, Kristusu, ki si je odbral nekatere v poseben delež (kleros) in jim zato tudi dal posebno, nadnatorno oblast.
Politični pregled.
V Ljubljani, 12. julija.
Mladočehi. Kaj nepovoljen je Mladočehom St'astny, ker v svojem listu jim marsikatero resnično pove in razkriva njih nedoslednosti in prazne obljube. Njegov list je pa precej razširjen po kmetih, kjer imajo sedaj še Mladočehi največjo zaslombo, in torej vsekako nekaj pripomore, da kmetsko prebivalstvo dobro spozna Mladočehe. Da bi sedanje zastopnike veleposestva bolj očrnil', so „Nar. Listy" jim nedavno za vzgled postavljali pokojnega grofa Henrika Klama-Martinica. Hudomušni St'astny je pa v svojem listu na to opomnil, da „N. L." niso vedno tako sodili o Klamu-Martinicu, temveč so ga pred leti tudi napadali in nazivljali za zlega duha češkega naroda. Gregrov organ je seveda na to kar molčal. Posebno so pa Mladočehi jezni, da jim St'astny očita nepoštenost, ker so mnogo vo-lilcem obetali, na kar sedaj niti več ne mislijo.
Zatožba proti trnovskemu metropolttu Klemenu. Zaradi znanega dogodka v Trnovem se bode moral metropolit Klemen zagovarjati pred
hvaljeni od Luciea in Hektoroviča, katera jih smatrata za svoje predhodnike.
Lahko torej rečemo, da se imata smatrati Splet in sorodni mu Stari Grad na otoku Hvaru kot prava zibelka, kjer je vzklil in se razgojil prvi plod jugoslovanske književnosti.
Predno povemo kaj več o samem Maruliču, iz-pregovoriti nam je o jeziku, kateri so pisali ti najstarejši književniki. Jezik njihov je bil čakavski bodisi v prozi ali pa v poeziji, a to ne samo v primorju dalmatinskem, nego tudi v samem Dubrovniku. To nam pa dokazuje, da je čakavščina starejša od štokavščine, da se je ta na jugovzhodu razvila iz one in postala na jugu jekavščina, a na vzhodu ekavščina, ter da se je polagoma primikala k severozahodu in potem pa je iztisnila čakavščino, zavladala v narodni književnosti. Dubrovnik je občutil zbok svojega položaja in tesnih odnošajev z vibodno-južnimi stranmi prvi v hrvatskem primorju ta blagi vpliv štokavščine in sicer že ob koncu XVI. stoletja s spisi Dinke Ranjine in Dinka Zla-tariča. V njih se najprej pokazujejo čvrsti sledovi štokavščine.
Dalmatinsko-dubrovniška književnost se zrcali najlepše v pesništvu, a to se je razvijalo v vseh svojih strokah, v lirski, epski in dramatski.
Ze v prvem razvoju se je povspelo lirsko pes-
okrajnim sodiščem v Sofiji. Državno pravdništvo ga toži, da je hujskal ljudstvo proti vladi in knezu ter razžalil kneza. Bolgarski eksarb je s prva nekaj ugovarjal, da se metropolit izroči svetnemu sodišču, pozneje se je pa menda udal.
Zatožba srbskih ministrov. Predlog, da se tožijo bivši srbski ministri, se je že sporočil vsem dotičnikom, ki so tudi sporočili, da so ga vsprejeli. Povabili so jih tudi, da pridejo k dotični seji skupščine, da se zagovarjajo, ali pa pošljejo pismene zagovore. Pričakuje se, da pridejo bivši ministri sami.
Rusija in Nemčija. Znani ruski ekonom Ivanjušenkov v „Graždaninu" priporoča, da se proti Nemčiji porabi svetopisemski izrek: „Oko za oko, zob za zob." Letina v Rusiji bode še precej dobra. Zaradi dežja žita ne bode manj, k večjemu utegne biti nekolike slabše. Rusija bode imela za izvoz 400 milj. pudov žita in ga tudi lahko prodala. Rusiji ni treba nove trgovinske pogodbe, pa tudi ne nemških denarnih trgov za posojila. Nemčija pa je navezana na rusko žito. — Kar piše ta list, je pač le deloma resnično. Hudo narodnogospodarsko borbo mej Rusijo in Nemčijo pod Bismarckom sta jednako čutili obe državi. Ruskemu žitu dela na zapadu močno konkurenco ameriška pšenica in Nemci bodo pač brez ruskega žita izhajali, ker ga bodo dobivali od drugod. Težje bode pa jim dobiti trgovišča za svoje industrijske izdelke, ako se jim zapre pot v Rusijo.
Prepir mej dvema ruskima listoma radi verske svobode. Mej „Moskovskimi Vje-domostmi" in „Graždaninom", obema strogo konservativnima ruskima listoma je zadnji čas so bila zelo zanimiva polemika. Prvi list je napadal generalnega gubernatorja amurskega ozemlja, da le z ljubeznijo in poučevanjem hoče tamošnje badajiste spreobrniti v krščanstvo iu ne dopušča nobene sile. Po mnenju moskovskega lista pa ta pot ni prava, kajti v Rusiji se pravoslavje nema razširjati z ljubeznijo, temveč le s strogostjo in silo. Proti temu se je oglasil „Graždanin", ki z vso odločnostjo zagovarja versko svobodo v Rusiji. Ta glas strogo pravoslavnega in konservativnega organa je pomenljiv. Pred leti je tudi knez Meščerski drugače pisal. Sicer pa tudi sedaj ne vemo, bi li BGraždanin" tako odločno se bil potegnil, ko bi šlo za katolike, kakor se je, ko gre za azijske malik.ovalce. O verski svobodi je v Rusiji sedaj še jako težko govoriti, ko se še prestop iz pravoslavja v katoliško vero zmatra za veleizdajo.
Demisija francoskega finančnega ministerstva. Nedavno je bil finančni minister Pey-tral dal svojo ostavko, ker se prav ni vjemal z vladnim postopanjem. Demisija je pa bila le bolj navidezna. Drugi ministri so ga prosili, da naj še ostane in on je umaknil demisijo, ko se mu je obljubilo, da policijski prefekt Lože, ki radikalcem ni prav po volji, se prestavi kam v diplomatično službo. Lože se pa radikalcem ni toliko zameril s svojim postopanjem proti delavcem, temveč zaradi tega, ker je ukazal policiji, da pri zapiranju naj nikakor ne gle-
ništvo do tolikega sijaja, da mu tedaj skoro ni bilo vrstnika. Bujno se je razvijalo, in začetkom XVIII. veka povspelo se je do največje dovršenosti. Prvi na tem polju so Marko Marulič, Gjore Držič, Šiško Menčetic, Kanibal Lucič, Mavro Vetranic. V njih se nahaja mnogo veličanstvenih mislij, jedrovitih izrazov, živih slik, krepkih in zanimivih trenotkov.
Tndi epsko pesništvo je lepo zastopano v tedanji književnosti. Gunduličev „Osman" je zadivil ne le hrvatski narod, marveč tudi tuji svet. — Zna-menitejši proizvodi ostalih pisateljev so: „Ostan božje ljubavi" od Andrije Vitaljiča, „Uzdari Man-daljene spokornice" od Ignjata Gjorgjiča, Maruli-eeva „Judita", Palmoti<:eva „Kristiadaa, „Ribarenje" Petra Hektoroviča, Kanavelirev „Sv. Ivan", „Bogat-stvo i ubožtvo" od Kavarina.
Kje se je dramatsko pesništvo najprej razvilo, se ne d& točno opredeliti. Appendini trdi, da se je prvi poskusil v ti stroki Gjori Držič v Dubrovniku. No, ali prvi poskus je menda Lucičeva „Robinja". Za Luci(:em so se sledili Hektorovič, Petranič, Ma-roje Drži« in drugi. Z Gunduličem in Palmotieem pa se je pnvspela dubrovniška dramatika do največje dovršenosti.
V nastopnem bomo podali čitateljem imena najboljših dubrovniških pisateljev ter vsebino nekaterih njihovih del.	(Dalje sledi.)
dajo, kakšno suknjo ima kdo. Vsled tega se je pa prigodilo, da je policija zaprla več radikalnih časnikarjev, ki so hujskali delavce k izgredom. Tega mu radikalci ne morejo odpustiti. Da so zaprli in obsodili le nekaj delavcev, bi se radikalci pač malo zmenili.
Delavska borza v Parizu je sprva imela namen, le posredovati pri iskanju raznih služeb, ali s časom je bila postala nekak agitacijski odbor za razne republikanske kandidate. Dosedaj je navadno ta borza podpirala radikalce, in to je bilo uzrok. da je Pariz volil skoro same radikalce in socijalist skoro nobeden ni prišel v zbornico. Socijalisti so se volili le v mestni zbor, ker tukaj za višje politike ni pravo polje. Letos so se pa razmere nakrat nekoliko premenile. Delavska borza ni več mislila podpirati sedanjih poslancev, ampak je mislila poskusiti 8 socijalisti. To je pa povod, da je vlada nakrat spoznala, da ni postavno osnovana, in jo je zaključila. Da je hotela delavska borza le delati za sedanje republikanske stranke, bi se pa nikdo ne bil brigal, kaj se vse v njej godi.
Vstaja v Braziliji. V pokrajini Rio Grande do Sul je zopet vstaja. Vstaši pod poveljstvom generala Sarave oblegajo glavno mesto. Železniški promet je pretrgan. Vstaši imajo popolnoma organizo-vano vojsko. Tudi nekateri poveljniki vojnih ladij so se že pridružili vstašem. Kakor se kaže, v Braziliji ne bo miru, dokler se ne znebi te pokrajine. Vlada bi najbrž že sama rada se odkrižala pun-tarske dežele, ali se boji, da bi vspeh v Rio Grande do Sul vzpodbudil nezadovoljne elemente v drugih pokrajinah, da bi se jeli puntati. Po vseh pokrajinah jih je mnogo, ki želč, da bi vsaka pokrajina postala popolnoma samostojna. Bati se je zatorej, da Brazilija prej ali slej razpade v majhne državice. Glavna napaka je pa v Braziliji, kakor sploh po Južni Ameriki, preveliko število generalov, kateri hrepeni po visokih državnih stopinjah in drug drugega izpodrivajo. Ti ljudje v svoje koristi podpihujejo narod.
Socijalne stvari.
Zakaj se vpijanjajo ljudje?
Napisal L N. Tolstoj.
II.
Niti slaj, niti prijetnost, niti zabava, niti razveseljevale ni vzrok, da so se opij, vino, tobak razširili po vsem svetu, marveč potreba, skrivati pred seboj to, kar kaže vest.
Šel sem enkrat po ulici in ko sem stopil mimo voznikov, čul sem, kako je dejal jeden drugemu: „To se ve — trezen bi se sramoval."
Trezen se sramuje za stvari, za katere se pijanec ne sramuje. S temi besedami je izrečen glavni vzrok, radi česar ljudje uživajo vpijančljive reči. Ljudje uživajo jih zato, da bi jih ne grizla vest, ko so dovršili nekaj podlega, ali zato, da bi se pripravili v takšno stanje, v kakoršnem je lahko mogoče, doprinesti nekaj nasprotujočega vesti, ali h kateremu vleče človeka njegova živalska narava.
Trezen se sramuje; vest mu ne dovoljuje hoditi k nepotrebnim ženskam; sramuje se ukrasti, sramuje umoriti. Pijanec se ničesar takega ne sramuje in če človek hoče dovršiti, kar mu zabranjuje vest, pa se vpijani.
Spominjam se, kako je priznal pred sodiščem kuhar, ki je umoril mojo sorodnico, staro gospo, pri kateri je služil. Pripovedoval je, da je poslal proč svojo ljubovnico in hišno, ko je napočil ča3, odločen v ta namen, da je šel z nožem k spalnici. Cutivši pa, da trezen ne more izvršiti, česar se je namenil — trezen se sramuje in vest mu ne dovoli — se je vrnil ter izpil dve steklenici poprej pripravljene žganjice, in še le potem je čutil toliko srčnosti, da je dovršil svoj namen.
Devet desetin prestopkov se izvrši na ta način. Polovica žensk pade pod vplivom vina. Skoraj vsi obiski v nepotrebnih hišah se vrše v pijanosti. Ljudje poznajo vinsko lastnost, da oglušuje glas vesti in radi tega ga z zavestjo vživajo v ta namen.
Ni dovolj, da se ljudje samo vpijančujejo, da bi si oglušili vest; znajoč, kako deluje vino, oni vpijančujejo še druge, katere hočejo, da bi dopri-našali dela, nasprotujoča svoji vesti; napajajo jih navlašč, da bi jim oglušili glas vesti. Na vojski napajajo vojake, kadar imajo trčiti s sovražnikom. Vsi francoski vojaki so bili ob času obleganja Se-bastopolja pijani.
Vsak pozna take ljudi, ki so se napili radi grehov, vsled katerih jim vest ni dala pokoja. Vsak lahko opaža, da ljudje, ki žive nenravno, so bolj naklonjeni k vpijančljivim rečem, nego drugi. Razbojniki, razbojniške tolpe, razbrzdane ženske — ne živč brez vina.
Vsi ljudje vedo in priznavajo, da uživanje vpi-jančljivih rečij je nasledek očitanja vesti in da pri gotovih nenravnih prestopkih uživajo se omamljive reči radi tega, da se s tem oglušuje vest. Tudi to je znano in priznano od vseh, da uporaba vpijanč-Ijivih stvarij oglušuje vest, da pijanec doprinaša take reči, na katere bi se trezen niti misliti ne drzuil. Vsi se strinjajo v tem, toda — čudna stvar — ko po uživanju omamljivih reči ne vršd se vsikdar take posledice, kakor tatvina, uboj, nasilje itd., ko se omamljive reči ne uživajo po nekakih strašnih grehih, ter jih pri tem uživajo ljudje, katerih mi ne smatramo za pregrešne in tudi ne premnogo naenkrat — in radi tega se sploh misli, da omamljive reči ne vplivajo tako na vest, da bi jo oglu-ševale.
Tako se splošno misli, da, če premožen Rus izpije vsaki dan pred jedjo čašo žganjice, po jedi pa kupico vina, Francoz svojo čašo pelinovke, Anglež svoj portvajn, Nemec svoje pivo in premožni Kitajec skadi svojo merico opija, da to ljudje delajo le radi prijetnosti in da to nikakor ne vpliva na njihovo vest.
Misli se, da, če so temu navadnemu omam-ljenju sledili grehi: tatvina, uboj, ali le neumui in slabi prestopki, da so ti prestopki prišli sami od sebe, da jih ni izzivalo omamljenje. Misli se, da, če še ljudje ne doprinašajo kriminaluih prestopkov, •da nimajo še vzroka, ogluševati vest, in da življenje, kakoršno žive ljudje, ki ga že srkajo iz navade, je popolnoma dobro in da bi prav nič ne bilo boljše, ko se ne bi omamljali. Misli se, da neprestano vživanje omamljivih rečij jim ne zatem-nuje vesti.
Vkljub temu, da vsak po lastni skušnji ve, da se po rabi vina in tobaka spreminja človeška dobra volja, da to jenja biti sramota, kar bi brez omam-Ijenja bilo sramota, da po vsakem, bodisi tudi majhnem očitanju vesti, nas tako vleče k nekakemu mamilu, da poj vplivom omamljivih rečij je težko premišljevati o svojem življenju in položaju, da neprestano in jednakomemo vživanje omamljivih rečij ima vsikdar jedne in iste fiziologične nasledke, kakor jednokratno neizmerno vživanje, pa se ljudem, ki so v pijači in kadenju zmerni, celo dozdeva, da oni rabijo omamljive reči ne radi ogluševanja vesti, marveč radi okusa in prijetnost'.
Toda treba je le dobro in nepristransko, ne oziraje se pri tem na samega sebe, premisliti vse to in jasno nam bode prvič, če neizmerno užitje omamljivih rečij zagluši človeško vest, da mora neprestano uživanje teh reči imeti ravno tiste nasledke, ker omamljajoč ovira delavnost možgan, naj jih rabimo v veliki ali mali meri, drugič, če omamljive reči imajo lastnost, ogluševati vest, da jo imajo vedno, torej tudi takrat, kadar se pod njih vplivom izvrši uboj, tatvina, nasilje, in kadar se pod njih vplivom izreče beseda, katera bi se sicer ne rekla; misli in čuti nekaj, kar bi se ne čutilo brez njih; a tretjič, če je vživanje omamljivih rečij potrebno zato, da bi se oglušila vest lopovom, razbojnikom, razbrzdanim ženskam, da je ono isto tako potrebno ljudem, ki se pečajo z opravki, obsojenimi po njihovi vesti, dasi bi tudi ti opravki bili od drugih ljudij priznani za zakonite in poštene.
S kratka ui mogoče ne razumeti, da uživanje omamljivih rečij nastaja vsikdar iz jednega in istega vzroka — iz potrebe, ogluševati si glas svoje vesti, da se ne bi opazilo nesoglasje življenja z zahtevami vesti (zavednosti).
Iz mestnega zbora ljubljanskega.
V L j ub 1 j a n i, 11. julija.
V današnji seji mestnega zbora je dr. Ivan Tavčar interpeloval mestnega župana g. Grassellija, kako da ni pozdravil došlih Sokolov, kar bi se pač bilo spodobilo. Župan ljubljanski je pač pri drugih prilikah to storil, le sedaj je ta pozdrav izostal. Zupan Grasselli je na to stvar pojasnil. Prečital je neki odstavek iz naznanila, ki ga je poslal deželni vladi, v katerem se omenja, da on pozdravi ta shod. Ravno pred slavnostnim sprevodom dobil je od deželnega predsednika dopis, v katerem se prepoveduje tak pozdrav. V tem dopisu deželne vlade se
pravi, da bi pozdrav bilo zborovanje pod milim nebom, katero bi se pa bilo moralo po postavi poprej naznaniti. Ker se to ni storilo, se pozdrav prepoveduje. Župan bi imel sam sebi pripisati posledice, ko bi se ne ravnal po tej prepovedi. Zaradi tega je pa župan le tiho pozdravil mimo korakajoče Sokole.
Dr. Ivan Tavčar na to poprosi za besedo ia predlaga nujni predlog, da se mestna občina v varstvo svoje avtonomije pritoži, če treba, do najvišje instance. Ko se je vsprejela nujnost, je predlagatelj utemeljeval svoj predlog. Rekel je, da bi bila deželna avtonomija kmalu sama senca, ko bi to mirno pustili. Povsod se krati avtonomije mestne občine. Ko je bila občina sklenila, da napravi slovenske napise, se je jej bilo prepovedalo. Kako drugače se pa postopa drugod. V Celju so Slovenci zahtevali dvojezične napise, ali v Gradcu se je odločilo, da je to popolnoma avtonomna stvar, v kateri lahko celjska občina odločuje kakor hoče. Sedaj pa predsednik, ki je kot tujec s sovraštvom do Slovencev prišel v deželo, prepovč županu pozdrav, katerega zahteva dolžnost uljudnosti. Popolnoma smešno je utemeljevanje, da je pozdrav županov že zborovanje pod milim nebom. To je hud napad na mestno avtonomijo in razžaljenje slovenskega naroda. Ko bi se to prigodilo v kakem nemškem kraju, bi bilo strašno vpitje po nemških listih in naposled bi moral še dotični namestnik pobrati kopita. Le pri nas bi pa bilo vse dobro. Ako bi sedaj predsednikova obveljala, bi kmalu v vseh važnejših stvareh vlada jela kratiti avtonomijo in svojevoljno ukazovati. Ou zatorej priporoča, da se občina pritoži. Ko bi tudi pritožba pri ministerstvu nič ne pomagala, naj se pa občina pritoži pri dotičnem sodišču.
Za besedo se je potem oglasil mestni svetnik Kune, ki je skoraj še z večjo odločnostjo zagovarjal predlog. Rekel je, da je to jedeu onih ukazov, kateri so zadnji čas tako v navadi. Prepovedujejo se shodi, naj se že to utemeljuje tako ali tako. Delavski ali obrtnijski shodi se prepovedujejo s sklicevanjem na § 6. društvenega zakona. Tukaj se je porabil drug paragraf, ali stvar je ista. Mestna občina se stavi v isto vrsto s takimi delavskimi shodi. On se je čudil, ko je slišal, da je pozdrav prepovedan, pa še tega verjeti ni mogel. On se že tudi nekaj časa peča s politiko in tudi nekaj čita, ali kaj tacega se ne spominja, da bi se tak pozdrav smatral že kot shod pod milim nebom. Bil je že tudi pri raznih shodih obrtnikov v nemških mestih pred petindvajsetimi leti in pozneje. Povsod so jih pozdravljali župani in nikjer ni slišal, da bi se bil kdo nad tem izpodtikal. Sploh se pa opaža, da vlada nima pravega spoštovanja do sedanjih sasto-pov, bodi si že občinski zastop, deželni ali državni zbor. On misli, da to prihaja od tod, ker sedanji zastopi so le zastopi interesov, ne pa zastopi narodov. Tako dolgo ne bode bolje, da se uvede občna volilna pravica. Drugačen respekt bode vlada imela pač pred zastopom, kateri bode v resnici zastopal narod. Sicer pa govornik podpira popolnoma Tavčarjev predlog.
Na to je bilo glasovanje. Predlog se je vsprejel le z večino, kakor je na željo jednega občinskega svetnika konstatoval g. župan.	(Konec sledi.)
Dnevne novice.
V Ljubljani, 12. julija.
(Katoliški sklad.) Celovški „Mir" piše v zadnji številki: „Da se izvršijo sklepi katoliškega shoda, ustanovili so kranjski duhovniki »katoliški sklad", za katerega pridno nabirajo. Ustanoviti hočejo bojda katoliško gimnazijo in učiteljsko pripravnico". — V pojasnilo »Miru" omenimo, da »katoliškega sklada" niso ustanovili kranjski duhovniki, ampak da ga je osnoval izvršujoči odsek stalne komisije za II. slov. katol. shod; udje izvršujočega odseka pa so ti-le gospodje : dr. Fr. P a p e ž, svetnik Lud. Ravnikar, dr. V. Gregorič, dr. Šusteršičflin tajnik Jos. Šiška. V odseku je torej samo jeden duhoven. Prosimo, da »Mir" to stvar svojim čitateljem pojasni, ker po našem mnenju ustanovljenje katoliške gimnazije ali učiteljske pripravnice 8 slovenskim učnim jezikom ni kranjska, marveč vseslovenska zadeva.
(Celjska posojilnica) dobi svoj lasten dom. Načrte za veliko poslopje je izdelal Ivan Hraskv, deželni inženir v Ljubljani. Stalo bode z jednim pročeljem na trgu Franc-Josipovim, z drugim v Ljubljanski ulici na nekdanjem „Reitter-jevem selTSču".
V pritličju bodo prodajalnice in restavracija. V prvem nadstropju se bode naselila čitalnica, v drugem bodo bodo privatna stanovanja. — Načrti neki dopadajo celo nemškemu občinskemu zastopu, kateri, kakor se čuje, zidauju ue bode več nasprotoval.
(Nove maše.) Iz Zagorja ob Savi: Dnd 9. t. m. je daroval č. g. Josip Habat, novomašnik tržaške škofije svojo prvo sv. mašo. Slavnostni govor je govoril vč. g. dr. Anton Medved, stolni vikarij iz Maribora, kateri je s svojimi besedami navdušil ter z veseljem napolnil nebrojno število poslušalcev. Dan nove maše je bil zares za zagorsko faro dan, ki ga je Gospod naredil. — Danes pa je bila slovesna nova maša v ljubljanski frančiškanski cerkvi. Katero je daroval P. Hubert Rant, škofjeloški rojak, kateremu je oskrbel izvrsten cerkveni govor škofjeloški1 mestni župnik preč. gosp. Ivan Toma ž i č.
(Šolski sklep.) Združena mestna slov. otroška vrtca imata šolski sklep v petek dne 14. t. m. s sveto mašo v farni cerkvi sv. Petra ob 1li8. uri zjutraj.
(Nevihta. — Ogenj. — Čez 7 let.) Z Rado-vice 11. julija. Včerajšnji dan je bil silno vroč, zlasti je bila popoldanska soparica neznosna. Pričakovali smo nevihte, ki je tudi prišla, na srečo še le proti noči, ko se je zrak že nekoliko shladil. Ob V,8. uri se je stemnilo, pričelo se je bliskati in grometi, da je bilo grozno. Ob 8. uri je strela udarila v bližini žumberske vasi Lešče. Pogorel je nov kozolec in nov pod, mnogo krme in letošnji ječmen. Skoda je znatna. V Bojanji vasi, domače fare, je trikrat treščilo, kvara nobenega, strahu dosti. — Še se boste spominjali, da je »Slovenec" pred sedmimi leti v dopisu izpod gorijanskih hribov poročal o nečloveškem hudodelstvu, ki se je bilo zvršilo v podzemeljski fari. Neznan zločinec je umoril dečka pastirja iu ga razmesaril na ostuden način. Dolgih 7 let se je prikrival zlobnež. Gost iz Črnomlja je včeraj pravil, da sta orožnika v uedeljo dobila morilca in ga privedla v zapor. Doma je iz Zapudja, fare dragotuške. Izdal se je sam. Nekoč je svoje hudodelstvo razodel človeku, ki je smrtno bolan povedal, in ko je nekoliko okreval, tudi pred sodiščem s prisego potrdil, kar je slišal. Zaprti hu-dodelnik ima mnogo mnogo zločinstev ua svoji duši. Upam, da Vam kdo drugi o tej žalostni stvari natančneje piše.
(Imenovanja.) Pravimi gimnazijskimi učitelji sta imenovana gg. suplenta: Ed. Rechtl in dr. Hugo VVertheim na celjski gimnaziji; gosp. supleut J. Satter pa na kočevski gimnaziji. G. J. Bat tis t i je dobil profesorsko mesto na koper-ski gimnaziji, g. Fr. B a b š pa na realki v Steyru.
(Lep dar.) Iz Devina: Preblagorodni gospod Karol vitez Warhanek z Dunaja daroval je šte-vansko-devinski farni cerkvi šest velikih posrebrnje-nih, 1 meter 25 centimetrov visocih altarnih svečnikov. Bog povrni!
(Pri sv. Marka niže Ptnja) se je ustanovilo novo bralno društvo, katero bode dne 16. t. m. pričelo svoje delovanje s slavnostno besedo.
(Dar sv. Očeta.) Sv. Oče so poslali črnogorskemu knezu Nikiti dragocen glagolski misal v darilo. Včeraj je došlo v Cetinje.
(Slovenski in hrvaški abiturijentje) prirejajo letos skupno slavnost v Zagrebu. Vabljeni so abi-turijentje s slovenskih, hrvaških, dalmatinskih in bosenskih gimnazij.
(Zdravje v Ljubljani.) Od 2. do 8. julija je bilo 15 novorojencev, 2 mrtvorojenca. Mej tem časom jih je pa 21 umrlo, mej njimi 4 tujci in 7 v zavodih. 4 so umrli za legarjem, 5 za jetiko, 2 za želodčnim katarom, 1 za mrtvoudom, 4 za starostno oslabelostjo, 4 za različnimi boleznimi. Zboleli so 4 za ošpicami, 4 za škarlatico, 2 za vratico.
(V orgljarski šoli) bode javni izpit učencev v četrtek dne 13. t. m., ob 9. uri zjutraj; vabijo se k njemu vsi čč. udje Cecilijanskega društva in sploh vsi prijatelji cerkvene glasbe. Učni prostori so na Starem trgu št. 13.
(Tajnikom mestne hranilnice ljubljanske) imenovan je, kakor čujemo, gospod Janez Hrast, dosedaj koncipijent pri c. kr. notarju Ign Gruntarju v Logatcu.
(Dolenjske železnice.) Ker je črta Ljubljana-Škofelca železnične proge v visokosti rels z gramozom posuta, pričelo se je zdaj z zravnavanjem prostora iu posipanjem pred novim kolodvorom pod »zelenim hribom" in izvrševanjem druzih potrebnih del. Istotako posipa se zdaj dovozna cesta do kolodvora s trdim materijalom. — Pretekle dni postavile so
se tudi že železnične pregraje pri prehodu v Vod-matu, na spodnjih Poljanah, v Kurji vasi iu na dolenjski cesti.
JL
uiimuiimuuiDuuiunuiuuiiuiiuiuiininiiiiiiiiiiiiiiiiiriiinniniiuiiiiuiiiii nnmii
Spominjajte se
.katoliškega sklada'|
ob raznih prilikah!
(lUiiuruitmmnuamiuHiiiniiiiiiiuiiujiuuriuuunuuiiiMiiiiiuiiitiiiiuiiiiiiiiuuni
"ir	i-
Telegrami.
Dunaj, 22. julija. „Wiener Zeitung" objavlja koncesijsko pismo za lokalno železnico iz Podkloštra v Šmohor, dano Feliksu Motorv-ju, Franu Lamprechtu in Janezu Gesserju.
Berolin, 12. julija. Ruski carjevič se je ob 8 uri 35 minut semkaj pripeljal. Pozdravil ga je bil cesar na postaji pri lovskem gradu, cesarica pa v novi palači. Po obedu se je carjevič peljal dalje v Berolin.
Berolin, 12. julija. Ruski carjevič je po noči odpotoval. Cesar ga je spremil na kolodvor. Poslavljenje bilo je prisrčno.
Carigrad, 11. julija. Sultan je podelil egiptskemu podkralju Imdiaz-red. Danes je bil v Ildiz-Kiosku banket, pri katerem so bili sultan, podkralj, veliki vezir in 80 drugih oseb.
London, 12. julija. Po Reuterjevem poročilu je položaj v Rio grande kritičen.
London, 12. julija. Pri debati o irski predlogi se je nekaj pripetilo, kar je zbornico jako razburilo. Broduek je izrekel, da so Irci bedni žlobodravci. Sexton je mej odobravanjem irskih poslancev to označil za surovo impertinenco. Na poziv predsednikov je Sexton, ko se je dolgo obotavljal, ostavil dvorano._
Tovarna za svileno blago G. Henneberg
(e. in kr. dvorni založnik) v Curlhu (Ziiiich) priporoča naravnost zasebnikom, črno, belo in barvasto svileno blago od 45 kr. do gld. 11'65 meter, — gladko, progasto, kiirirano, vzorčasto, damastl itd. (kacih 210 različnih baž in 2000 različnih barv, desinov itd.) voznine in carine prosto. Vzorci obratno. — Pisma veljajo 10 kr. in poštna karta 5 kr. v Švico.	12 (1 19—10)
Umrli ho:
10. julija. Jakob Silvestri, skladiščar, 52 let, Cesta na južno železnico 1, jetika.
V bolnišnici:
9. julija. Janez Rovšek, gostač, 70 let, marasmus senilis.
Tujci.
10. julija.
Pri Maliču: pl. Gotz, tovarnar; Kolin, Brann, Gliiek, Wurin, trgovci; Miiller; Signer. potovalec, z Dunaja. — pl. Obereigner, logarski nadzornik, s Snežnika. — Schreiner iz Slov. Gradca. — Ferkovaj iz Pirana. — Alberneri, nadzornik, iz Merana. — Kosec, zasebnik, iz Maribora. — Geršič, zasebnik, iz Gorice. — Tain, trgovec, iz Vipave. — Abeles, trgovec, iz Trsta. — Miiller, trgovec, iz Nove Vasi. — Klstner s Češkega.
Pri Slottu: Holeček, generalinajor, iz Kamnika. — pl. Herman, generalmajor; Kronleld, dr. Hočevar; Schubert, Weiss, Dauer, trgovci; de Gregorio, potovalec, z Dunaja. — pl. Haynal, svetnik, z lteke. — Wakonig iz Litije. — Krivic iz Št. Petra. — Davldere iz Glicina. — Tessoni iz Parme. — Vitez Malenicza, zasebnik, iz Versecz-a. — Hyrenbach, zaseb-nica, s hčerjo, iz Beljaka. — Klein, Hausner, zasebnik, s hčerami, iz Opatije. — Dekleva, in Gaberšček, urednik, iz Gorice. — Domicelj iz Zagorja. — Lapajoe iz Kostanjevice. — \Viera iz Hojčja. — Stare, posestnik, iz Mengša. — Sta-rilia, posestnik, iz Karlovca. — Neuman iz Maribora. — Zarnik, župnik, iz Srednje Vasi. — Fischer, trgovec, iz Budimpešte. — Havas, trgovec, iz Vel. Kanile. — Viktor iz Heilbrona.
Pri bavarskem dvoru: Verderber, Paitler, Osterman, Huttr, Stampfel, zasebniki; Černe, posestnica, iz Kočevja. — Prosen iz Št. Vida. — dr. Kos iz Gorice. — dr. Neuhausek, koncipijent, z Dunaja.
Pri avstrijskem caru: Griinwald iz Šmartna. — Gradišar iz Kranja. — Jan iz Bleda. — Cerar posestnik iz Blagovice. — pl. Genzič, posestnik, s hčerami, iz Zagreba. — Lang, potovalec, iz Laškega Trga.
Vremensko sporočilo.
Dan	Cas	Stanje		Veter	Vreme	Mokrine j ua 24 ur v mm
opazovanja		zrufcomcra * mm	toplomera po Celziju			
11	7. u. zjut. 2. a. pop. 9. u. zveč.	734 4 7324 7323	18-8 29 6 21-6	si. vzh. si. jzap. n	jasno oblačno	000
Srednja temperatura 23"3'. za 4'4° nad normalom
Tržne cene v Ljubljani
dne 12. julija.
				jgl	kr7i
! Plenic. m. st. . . .	8I	40	Speh povojen, kgr. .	_	66
Rež.....:	f	—	Surovo masle, „	—	82
Ječmen, „ .;	6	—	Jajce, jedno „		21
Oves, , . . .J	7	20	Mleko, liter ....	—	10
Ajda. „ ...	10	—	Goveje meso, k>a. .		H4-
Proso. . ...	6	—	Telečje „ ; .	;_	50!
Koruza, „ ...	6	—	Svinjsko „ „ .	i-	64,
Krompir, „ ...	4	50	Koštrunovo „	1_	38
Leča, hkti. . . .	14	_	Pižanec.....		35
iGr&h, , . . .	14	—	Golob .....		17
Fižol, „ . . .	110		Seno, 100 kgr. . .	3	57
Maslo, kgr. .	; —	96	Slama, „ „ . .		67
Mast, „ .	i —	70	Drva trda, 4 kub.mtr.		40
j Speh svež.	1_ i	62	. mehka, .	! 5 !	1
V prihodnjem šolskem letu dobi
stanovanje in hrano.
na Prešernovem trgu št. 3.
Več se poizve pri A. Kališ-u 221 3-3
Zahvala.
Za premnoge znake presrčnega in iskrenega sožalja, koje smo prejeli povodom smrti nepozabnega sina, oziroma brata in svaka, gospoda
f>
c. kr. okrajnega komisarja v Radovljici,
za krasne darovane vence in za mnogobrojno spremstvo k poslednjemu počitku predrazega ranjcega izrekamo vsem najiskrenejšo in naj-globokejšo zahvalo, osobito pa Še gg. uradnikom tukajšnjega c. kr. okrajnega glavarstva ter tako obilno došlim gg. c. kr. uradnikom ljubljanskim in radovljiškim.
V Kranju, dne 9. julija 1893.
348 l
Žalujoči ostali.
Dva goldinarja M krajcarjev,
poštni zabojeek (pletena steklenica) n&Jfinejiega aroma-tlčnega gorskega mallnovčevega slrnpa, opetovano pre-mijiran, pošilja franko proti povzetju lekarnar Plccoll v Ljubljani. Steklenica 1 kilo vsebine 70 kr. Pletene steklenice po 10, 20 in 40 kg., vsaki kilo .60 kr. ne vštevši zavijanja
324 10-4
Služba orgljavca in mežnarja
se precej odda v Koprivnici na Štajerskem. — Plača 100 gld. v denarji in prostovoljna berna.	346 8—25 Pisma in spričevala na cerkveno pred-stojništvo Koprivnica, pošta Rajhenburg.
Lekarna Trnkoczy-ja
zraven rotovža v Ljubljani prodaja in vsak dan s prvo pošto razpošilja
Marijacella tap-za
zdavno preverjeno in znano zdravilo s čvr-stilnim in krepilnim vplivom pri motenem prebavljeoju , pri krču v želodcu in zabasanju.
1 steklenica velja 20 kr., 1 tucat 2 gld., 5 tucatov samo 8 gld.	202 14
Slav. občinstvu v mestu in na deželi naznanjam, da sem z dnem 1. julija letos otvoril poleg vže obstoječe prodajalnlce na Dunajski oesti št. 22 tudi
kupčijo % moko
v Ljubljani, v Florjanskih ulicah št. 34
lastni hiši,
kjer bodem imel v zalogi najraznOvrstnejio moko, ter bodem kot doslej postregel točno in vestno z dobrim blagom po nizki ceni.
Velespoštovanjem
337 5—3	trgovec z moko,
Florjanskc ulice 34, Dunajska ecsta 22.
|v(HIKAGO!!
------k najznamenitejši 2j
Kolumbovi svetovni razstavi

- k::««:::-
i«®®®
__________. _ . __________________________JhhmH&KH^
"Pr'Poro^'a vozne listke po najnižji ceni in naj-
ugodnejši kombinaciji, in sicer: iz Iijubljane do C	Chikage in nazaj I. in III. razred po gld. 245' —,
.I. in II. razred gld. 370'— in višej.
mejnarodna potovalna pisarna
Prospekti vsakovrstnih kombinacij »o na razpo-laganje. Vožnja zagotovi naj se prej ko prej
Jos. JPauUn v Ljubljani.
JsMB Dunajska borza.
Dnč 12. julija.
Papirna renta 5%, 16% davka . . . Erebrna renta 5%, 16% davka . . . Zlata renta 4%, davka prosta .... 4% avstrijska kronina renta, 2JO kron . Akcije avstro-ogerske banke, 600 gld. .
Kreditne akcije, 160 gld........336
London, 10 funtov stri........123
Napoleondor (20 fr.)........ 9
Cesarski cekini .......... 5
Nemških mark 100.........60
97	gld.
97	.
11S	„
97	. 984
75 kr. 50 „ 30 „ 15 „
P
75 . 65 „ «2'„. 86 „ 55 „
Dni 11. Julija.
Ogerska zlata renta 4%.......
Ogerska kronina renta 4%, 200 kron . . 4% državne-isrečke 1. 1854., 250 gld. . . 5% državne srečke 1. 1860.. 100 gld. . .
Državne srečke 1. 1864., 100 gld.....
Zastavna pisma avstr. osr. zem. kred. banke 4 % Zastavna pisma „ „ „ „ „ 4'/»% —
Kreditne srečke, 100 gld.......196
St. Genois srečke. 40 gld.......68
115 gld. SO kr.
94
147 164 193 98
85 75
80
75
4% srečke dunajske parobrodne družbe . .	140	gld. — kr.
Avstr. rudečega križa srečke, 10 gld. . .	IS	„ 30
Rudolfove srečke, 10 gld.......23	. 30
Salmove srečke, 40 gld........69	„ —
Windischgraezove srečke, 20 gld.....—	. —
Ljubljanske srečke.........23	„ 25
Akcije anglo-avstrijske banke, 200 gld. . .	351	,25
Akcije Ferdinandove 6ev. želez. 1000 gl. st. v.	2875	. —
Akcije južne železnice, 200 gld. sr. . . .	104	„ 50
Papirnih rubeljev 100 ..............130	„ 50
ST Nakup ln prodaja vsakovrstnih driavnlh papirjev, srečk, denarjev itd. Zavarovanje za zgube pri žrebanjih, pri izžrebanju najmanjseza dobitki. Knlantna izvršitev naročil na borzi.
Menjarnična delniška družba
»IIGRCIJ
KKollzeile it. 10 Dnnaj, Nariabilferstrasse 74 B

Pojasnila v vseh gospodarskih in finančnih stvareh,
potem o kursnih vrednostih vseh špskulacijskih vrednostnih papirjev in vestni sviti za dosego kolikor je mogoče visocega obrestovanja pri popolni varnosti Bf naloženih gliivnic, Hj