493
Benetke med svetlobo in senco
Ciril Bergles
PALAZZO DUCALE
Ljubil bi se z njeno labodjo
krhkostjo.
Z drhtečo roko bi ji odstrl
čipkasto tančico.
Če bi smel razkazovati ljubezen
kar tu na tem trgu,
vedno polnem občudovalcev,
južnih vetrov,
spodbujevalcev hrepenenja.
Neprestano se spreminja
v glasbo,
naj tišjo govorico kamnov.
Še svetloba s svojimi
plimami in osekami
se previdno dotika
njenih senc.
Da ne bi ranila
njene čiste plemenitosti.
JUTRO
V CERKVI
S. BARNABA
Spomin na neka davna jutra v deželi čričkov in rana molitev starih zvonov me zvabita
v svetišče.
Skoz visoka okna
že lije jutranja luč.
Stare podobe,
potemneli kipi,
se vračajo iz samote mraka.
Sam sem v tem posvečenem prostoru -
otrok, ki za nič ne prosi,
se za nič ne zahvaljuje.
Samo raste v odprti čas,
ki uresničuje čudeže
iz čiste svetlobe
otroških juter.
BENEŠKE    Najprej jih sploh ne opazimo. MAČKE    šele kasneje odkrijemo, da je njihovo to mesto. Presenetijo nas na malih trgih, na ozkih ulicah, ob samotnih kanalih. Kako spretno znajo prikrivati svoje občudovanje ptic! Z nekim neznanim namenom nam puste, da se dotikamo njihovega mehkega razkošja. Da jih ogovarjamo, z besedami prikupovanja. Toda, ko si že domišljamo, da smo si pridobili njihovo naklonjenost, opazimo v njih zenicah hladen prezir.
FONDAMENTA    Tu je bila nekdaj majhna fontana. DELLA TOLETTA    ob rdeči steni
porasli z bršljanom, pod čipkastimi okni stare palače. V zatišju blagih senc.
495
Benetke med svetlobo in senco
Sredi otroških ur
vsa zagledana v govorico korakov,
v nočeh polna samogovorov.
Neprestano nas je učila
živeti in umirati.
Z eno samo kretnjo
je nekdo utrnil
njeno življenje.
Zdaj je kot ugasla svetilka.
Z rjasto temo v ustih.
CAMPO OGNISANTI
Ta golobček,
izklesan iz kamna,
ne bo nikoli zletel
v daljavo,
kjer bije
skrivnostno srce
sinjine.
Vse bolj ga požirajo
vetrovi in deževja
so mu že zdavnaj
izprala
drobne oči.
Veliko otožnosti
je v njegovi negibnosti.
S koreninami
v neki daljni gori,
granitnih kril
in silnega
svobodnega vetra.
CAMPO MANIN
Kar tu seje veter,
zaman čaka
na rast.
Belo kamnito polje
rodi samo
korake.
V ozkih brazdah
med kamni
kdaj pa kdaj
496                                                                                                            Ciril Bergles
ozeleni
drobna travna bil.
Kot protest
nezadoščenosti
prvin.
Ti rdečelični angeli -
otroci, ki ne poznajo joka
in se ne prebujajo
sredi noči
iz hudih sanj -
koliko časa
bodo še zdržala
njih zlata krila?
In deklica
iz lilij,
bo uresničila spočetje,
ki ga oznanja
beli metulj
na njenih prsih?
Krhkost trajanja
jim lahko vsak hip
zlomi krila.
GALEBI    Pride deček na Zattere. Razsipa z drobno roko ostanke neke jedi po sivih kamnih vse naokrog. Iz višin se v lokih spustijo galebi. Z glasnimi kriki. Z ostrimi kljuni se spopadejo za vsako drobtino. Vse več jih je. Vse glasnejši so. Vse bolj nasilni. Zadnji žarki večernega sonca ne morejo prikriti groze, ki je zdaj v dečkovih očeh.
V GALERIJI CA'D 'ORO