ilo Lovske zveze Slovenije * December - Gruden 1994
JOŽE ŠINIGOJ
Bilje 135/a, 65292 Renče tel./fax (065) 53-284
Trgovina Lovec
Prešernova 17	Šmartinska 152
Nova Gorica	Ljubljana
tel.: (065) 21-915	tel.: (061) 1851-799
Delavni čas:	Nova Gorica: vsak dan od 8.30 do 18. ure
sobota od 8. do 12. ure
Nudimo vam vse za LOV, RIBOLOV in LOKOSTRELSTVO
Cenjeni lovci, ribiči in lokostrelci! V naši trgovini LOVEC lahko
nabavite opremo domačih in tujih proizvajalcev po zelo ugodnih
cenah.
Nekaj iz našega programa:
•	LOVSKO OROŽJE: karabinke, kombinirke, šibrenice, MK puške, pištole, revolverji in plinske pištole, na zalogi tudi češko orožje;
•	LOVSKO STRELIVO: krogelno in šibreno vseh kalibrov, trap naboji, smodnik;
•	LOKOSTRELSTVO:	vsi proizvodi znanih ameriških
proizvajalcev PSE, HOYT, PEARSON, BARNET EASTON;
•	LOVSKA in RIBIŠKA konfekcija: lovske obleke, hlače, pumparice, anoraki, ribiški in lovski telovniki, kape, klobuki, srajce, kravate itd.;
•	OPREMA: nahrbtniki s stolčkom, toki, etuiji za naboje itd. Glinasti golobi, pokali, medalje, kozarci z ribiškimi in lovskimi motivi...
•	VSI OPTIČNI PRIPOMOČKI IN MONTAŽNI DELI.
Novo!
Odprli smo lovsko trgovino v Ljubljani: Blagovni trgovinski center - Javna skladišča, Hala A, glavni vhod, Smartin-ska 152.
Ljubljana:	vsak dan od 9. do 19. tire
sobota od 9. do 13. ure	Pričakujemo vaš obisk!
Gffll	# BECKER			
			
Akumulatorski vrtalnik PL 99K	Akumulatorski vrtalnik 9013	Verižna žaga GK 430	Tračni in kolutni
12 V, elektronski, udarni	7,2 V, elektronski	dolžina meča 30cm, 1500 W	brusilnik MWA 149
pribor: enourni polnilnik, v plastičnem			kolut 0 150 mm, 380 W, brusilni trak
kovčku			577 x 40mm, namenjen ostrenju orodij
VABIMO VAS NA AKCIJSKE PRODAJE V MESECU DECEMBRU V ELEKTROTEHNIČNE TRGOVINE, ŽELEZNINE IN BLAGOVNICE
G-M&M, d.o.o.
61290 GROSUPLJE, Brvace 11, Slovenija
tel.:n.c. (061)763-511, faks: (061 >763-023
NUDIMO VAM TUDI IZDELKE IZ PROGRAMOV NAVEDENIH BLAGOVNIH SKUPIN:
A SBIACK&DECKER C0MPANV
»BlACKSi
DECKER.
Informacije In servis: GROSUPLJE, Brvace 11 Delovni čas:
ponedeljek-petek: 8.-18. ure sobota: 8.-13. ure tel.: (061) 762-196
BAYRISCHE
BOHRERWERKE
Vaš ključ.
ključavnice-obešanke
< MINICRAFO
natančna električna orodja in pribor za modelarje, graverje, zlatarje, idr.
LOVEC
glasilo
Lovske zveze Slovenije - revija za lovstvo -letnik LXXVII, št. 12 december - gruden 1994
Izdajatelj Lovska zveza Slovenije Tisk Tiskarna Ljudske pravice p.o. v Ljubljani
Poštnina je plačana pri pošti 61102 Ljubljana
UREDNIŠKI ODBOR:
Glavni urednik Borut Ingolič Odgovorni urednik
Boris Leskovic
Tomaž Burazer, Boris Kryštufek, Borut Mencinger, Franc Rebeušek, Marjan Toš, Črtomir Vilhar
Lektorica in korektorica
Marjetka Šivic
Tehnični urednik Milan Samar Tajnica uredništva Eva Strajnar Lovec izhaja praviloma vsak mesec.
Ta številka je izšla v 24.600 izvodih.
Po mnenju Ministrstva za informiranje št. 23/247-92 sodi LOVEC med proizvode informativnega značaja iz 13. točke tarifne številke 3, za katere se plačuje 5% prometni davek.
Naročnino na glasilo je potrebno plačati vnaprej na žiro račun Lovske zveze Slovenije.
Za druge naročnike (nelovce) je letna naročnina 3.570 SIT, za tujino 68 DEM.
Izvod revije stane 310 SIT. Gradivo (tipkopis!) za objavo pošljite
Uredništvu glasila Lovec, Župančičeva 9 - p.p. 505 61001 Ljubljana Tel.fax: (061) 214-948 Nenaročenih rokopisov in slik ne vračamo!
Cene malih oglasov:
do 15 besed 600 SIT, od 15 do 25 besed 720 SIT, od 25 do 30 besed 920 SIT.
Za vsako nadaljnjo besedo 35 SIT.
Za člane lovskih organizacij v R Sloveniji velja polovična cena.
Male oglase je treba plačati vnaprej na žiro račun Lovske zveze Slovenije, Zupančičeva 9,
Ljubljana 50101-678-47158. Devizni račun
50100-620-010-27620-3090/2
IZ VSEBINE
G. Anderluh:
Kakšen lov hoče družba jutrišnjega dne? (II. del)	468
Iz dnevnega tiska_________470
Mnenja in kritike_________4n
I. Ožbolt:
Živeli smo v upanju in pričakovanju	471
B. Skumavc - A. Tomašič:
Oporečna uporabnost cepiva proti steklini	472
S. Kovač:
Še nekaj o iskanju obstreljene divjadi	472
A.	Dvoršak - M. Mali:
Kateri določeni razlogi in neljube posledice?	473
B.	Krže:
Čemu telemetrija?	473
L.	Fabiani:
Nekaj napotkov vodnikom psov krvosledcev	474
M.	Hdnigsfeld-Adamič:
Zgodba o vidri	477
B. Krže:
Divjad, ceste in promet	480
Po lovskem svetu_______________481^
FACE, ES:
Informacije o spremembi smernic za trgovanje in uvoz lovskih trofej	481
B. Krže:
Zajci se jeseni (ne) odselijo...	482
J. Černač:
Požigalništvo na Slovenskem	483
L. Števanec:
Pobegla mrtva lisica	485
L. Števanec:
Kako najlažje upleniš lisico	488
Iz zaprašenih
letnikov lovca	490
P. Višnjan: Lovski utrinki	490
Lovska organizacija________491
D. Namestnik:
21. srečanje lovskih pevskih zborov in rogistov	491
M. Toš:
45 let LD Gornja Radgona	492
R. Palčič:
Uspela lovska razstava v Dolu pri Ljubljani	493
MNZ:
Vnos, iznos in prevoz orožja prek ozemlja R Slovenije	493
M. Jerele, ml.:
Strelsko tekmovanje v LD Šentjernej	493
B. Avbar:
Lovska razstava v Žužemberku 494 B. Vrhovec:
LD Horjul zaokrožuje 40 let dela 494 B. Avbar:
Srakin lovski kotiček (94,6 Mhz) 494 M. Jerele:
Obnova lovske koče LD Šentjer-
nej	494
J. Dolničar:
Lovski veterani so spet tekmovali	495
Lovski oprtnik___________________495
R. Polanc: Lep zimski dan	495
M. Cerar: Mali skovik	495
B. Kryštufek:
Ris in los v Slavoniji	496
F. Ekar:
Lov na svizca v Avstriji	496
B. Pavčič:
Redek plen - šakal	497
Ssang Yong:
Korando K5 in Family	497
Z. Ficko:
Alligatorjeva pomoč pri pripravi čeljusti in trofej	498
A. Dvoršak:
Elektronika prodira tudi v lov 498
Jubilanti__________________499
Mladi pišejo_______________500
V spomin___________________501
Lovska kinologija__________503
M. Bauman:
JZP za ptičarje v Račah	503
V. Vesel:
JZP, PP za ptičarje v Krškem 503 L. Sterle:
Tekma v vodnem delu lovskih psov vseh pasem za prehodni pokal Ljubljane	503
S. Hribernik:
Pogled nazaj v našo kinologijo 504 D. Zvegelj:
Vzrejni pregled za jazbečarje v Avstriji	505
KZS:
Predvidena legla lovskih psov 505
SLIKA NA NASLOVNICI:
Lisica - Vulpes vulpes Foto Spring MB - Mauritius
V DECEMBRU zakon dovoljuje lov na vso nezaščiteno divjad (lisica, pižmovka, siva vrana, sraka, šoja) ter na tu navedeno in prikazano divjad. Vendar le, če je odstrel načrtovan in lovska organizacija (LD, ZLD, LZS, LGO) s svojim sklepom lovne dobe na kako divjad ni skrajšala oziroma lova ni prepovedala vse leto. Upoštevati moramo tudi sprotne odločbe, ki jih izda ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo oz. vladne uredbe.
navadni jelen - samec
košuta navadnega jelena in tele ter damječja košuta in tele
muflon oven muflonka in jagnje
m
divji prašič
m
medved (po odločbi)
gams kozel gamsja koza in mladič
jazbec
kuna belica, zlatica
X
raca mlakarica
Kakšen lov hoče družba Jutrišnjega
dne?
(Nadaljevanje)
Javno priznanje veselja do lova, pa naj je še tako pomembno, kajpada ni dovolj, da bi se družba sprijaznila z našo dejavnostjo. Gojitev, če se vrnem nazaj, je prav tako izrednega pomena. »Gojitelj« je sprejemljiv za široko javnost, čeravno ta o bistvu gojitve ne ve kaj dosti in pod tem pojmom v glavnem razume le zimsko krmljenje divjadi. Govorimo o »gojitvi s krmljenjem«, »gojitvi s puško«, »gojitvi s pastjo«; zadnje čase govorimo tudi o tako imenovani »gojitvi biotopa«, ki jo celo lovci pojmujejo različno in ne vselej v skladu s tem, kar razumemo pod pojmom »skladnost z ekosistemi«. Iz tega se je postopno razvilo pojmovanje lova, ki je
-	pogosto z določenimi vsebinami - označeno kot »gojitveni lov«. Kritike tega gojitvenega lova pa se med drugim nanašajo na:
-	očitno prednjačenje maloštevilnih, za lov zanimivih vrst divjadi pri raznih gojitvenih ukrepih, ki naj bi bilo v očitnem nasprotju s trditvami lovcev, da so varuhi vsega živega;
-	precenjevanje trofeje, ki naj
DECEMBER					
	SV	SZ	LV	LZ	
1. Če	07.23	16.18	05.14	15.13	
2. Pe	07.24	16.18	06.29	16.04	
3. So	07.26	16.17	07.40	17.04	S
4. Ne	07.27	16.17	08.41	18.11	
5. Po	07.28	16.17	09.33	19.22	
6. To	07.29	16.17	10.15	20.33	
7. Sr	07.30	16.16	10.51	21.44	
8. Če	07.31	16.16	11.22	22.51	
9. Pe	07.32	16.16	11.49	23.56	>
10. So	07.33	16.16	12.15		
11. Ne	07.34	16.16	12.41	00.59	
12. Po	07.35	16.16	13.07	02.01	
13. To	07.36	16.16	13.36	03.01	
14. Sr	07.36	16.16	14.07	04.00	
15. Če	07.37	16.17	14.42	04.58	
16. Pe	07.38	16.17	15.23	05.54	
17. So	07.39	16.17	16.08	06.46	
18. Ne	07.39	16.17	17.00	07.34	©
19. Po	07.40	16.18	17.56	08.17	
20. To	07.41	16.18	18.56	08.55	
21. Sr	07.41	16.19	19.59	09.30	
22. Če	07.42	16.19	21.03	10.00	
23. Pe	07.42	16.20	22.09	10.29	
24. So	07.43	16.20	23.16	10.56	
25. Ne	07.43	16.21		11.25	<L
26. Po	07.43	16.22	00.25	11.54	
27. To	07.44	16.22	01.37	12.26	
28. Sr	07.44	16.23	02.50	13.05	
29. Če	07.44	16.24	04.04	13.50	
30. Pe	07.44	16.25	05.15	14.43	
31. So	07.44	16.26	06.20	15.46	
bi prihajalo do izraza na pregledih trofej in v gojitvenih smernicah ter bilo v nasprotju z zatrjevanjem lovcev, da so se odpovedali tako imenovanemu »kultu trofeje«;
-	filozofijo izbirnega odstrela, za katerega naj bi se pokazalo, da je neučinkovit in z genetskega stališča pogosto celo vreden pomislekov;
-	krmljenje divjadi, ki naj bi zaradi svojega obsega in zlorab že zdavnaj izgubilo svoj prvotni namen, namreč pomoč divjadi v zimskih stiskah.
Ta kritika gojitvenega lova je še bolj od očitkov na osnovi etike varstva živali pripravila številne lovce do razmišljanja in delno tudi že do spremembe mišljenja. Novi lovski zakoni, sprejeti v nekaterih avstrijskih in nemških zveznih deželah, so dokaz za to. Vse je še v fazi vrenja. Delno še orjemo ledino in delamo napake. Številni lovci so še negotovi. Zame pa ni dvoma, da smo na začetku ali celo že sredi razvoja, ki bo privedel do novega pojmovanja lova in novega samorazume-vanja lovcev, ki je prav tako potrebno.
Če si lov želi zagotoviti družbeno sprejemljivost za prihodnost, se mora odzvati na
novo sodobno razumevanje narave, do katerega se je prikopal človek, in na današnji odnos človek-žival. Vprašati se mora: Kakšne posledice izhajajo iz dejstva, da žival ni več stvar, marveč je sobitje? Kakšen naj bo odnos lovca do gibanja za varstvo narave? Sta bila zorni kot in spekter interesov lovca doslej preozka? Kakšnega lovca si želi jutrišnja družba? Kakšno vlogo igra pri takih razmišljanjih etika in še posebno naša lovska pravičnost?
Poskušal bom prav na kratko odgovoriti na vprašanja. Razumno, vzdrževalno izkoriščanje naravnih dobrin, ki ne iz ključuje njihovega varstva in ohranitve ter ju dolgoročno pogosto celo zagotavlja, je naša legitimacija za izkoriščanje populacij divjih živali. Te so mnogo bolj kot človek odvisne od določenih življenjskih prostorov. Lovec se mora po najboljših močeh truditi za njihovo ohranitev, izboljšanje in obnovo. Da ga bodo naravovarstveniki sprejeli za partnerja, pa se pri tem ne sme zanimati le za tiste vrste divjih živali, ki so zanj mikavne po količini ali kakovosti. Lovec kot »varuh vsega živega« ali
kot »strokovni varuh narave« ne sme biti puhlica, za katero se skrivajo lov na trofeje in zastareli gojitveni ukrepi. Avstrijski pa tudi lovski zakoni izhajajo iz dejstva, da je načelno lovišče vsa površina neke države. Ne glede na vse gostejšo naseljenost pa je opaziti vse izrazitejše težnje po vedno več zaščitenih območjih, predvsem po narodnih (nacionalnih) parkih in območjih za varstvo narave. Ne da bi morali nujno upoštevati mednarodna merila in se puliti za mednarodno priznanje, si ne smemo zatiskati oči pred dejstvom, da na takih zaščitenih območjih ne bomo mogli več vselej in povsod izvajati tradicionalnega lova, marveč se bomo morali sprijazniti z omejitvami krajevne ali stvarne narave, celo tja do popolne prepovedi lova. Standard varstva živali je dandanes merilo naprednosti in humanosti neke družbe. Kdor pa varstvo živali razume kot prizadevanja za zaščito življenja, primerno ravnanje z živalmi in varstvo pred nepotrebnim trpinčenjem, velja v ekstremnih varstvu živali zapisanih krogih za brezupno zaostalega. Ti krogi, ki se že povezujejo v združenja, oznanja-
led T
jo varstvo živali, o kakršnem lahko ljudje v prenekaterem položaju, še posebno pa pre-n e katera manjšina in preneka-teri narod le sanjajo. S svojimi aktivnostmi, ki vse pogosteje mejijo že na terorizem, ti ekstremisti izkrivljajo idejo varstva živali. Čeravno so tudi med naravovarstveniki zgolj manjšina, pa pri množičnih medijih vedno znova naletijo na odprta ušesa ter dobijo prostor v tisku in čas v televizijskih in radijskih programih. Tako lovstvo, ki v svojih zakonih in nenapisanih etičnih pravilih upošteva zahteve varstva živali, dandanes ni v nasprotju z razumnim, pretehtanim varstvom živali, marveč z zaslepljenimi naravovarstvenimi teroristi, histeriki in sentimen-talneži.
Vprašanje, ali ima človek pravico ubijati živali, torej svoja sobitja, pa ne prihaja samo iz takih prenapetih krogov. Temu, da človek sme ubijati živali za hrano, razen doslednih vegetarijancev nihče resno ne oporeka. Pod vprašaj pa mnogi postavljajo pravico do ubijanja živali »za zabavo« oziroma »iz golega veselja do ubijanja«. Kako težko je nelov-cu dopovedati, da veselje do lova ni isto kot veselje do ubijanja, je gotovo nemalokrat izkusil že vsak od nas. Če sogovornik ne more razumeti in sprejeti tega, kar je veliki mislec Ortega y Gasset povedal z enim kratkim stavkom, smemo pač domnevati, da mu načelno manjka pripravljenosti vživeti se v doživljanje lova. Zato se mi ne zdi smiselno spuščati se v prerekanje o tem vprašanju. V bistvu pa gre namreč nasprotni strani zgolj za to, da bi domnevno veselje lovcev do ubijanja postavila ob sramotni steber. S tem v bistvu meri na tako imenovanega amaterskega lovca, poklicnemu lovcu pa prizanaša, saj ta ubija po službeni dolžnosti. Poklicni lovec naj bi po njenem ne občutil nobenega veselja, ko ubije žival oziroma - natančneje povedano - veselja ne bi smel občutiti. In to ne le ob ubijanju, marveč na lovu nasploh, saj razlike med lovom kot užitkov polno dejavnostjo in ubijanjem divjadi ne priznava. Stvar je danes prišla že tako daleč, da si lovec ne upa priznati, da ima z lovom veselje. Prej je zlasti nepokvarjenega, preprostega lovca nekaj kar sililo, da bi zapel o tistem, kar je občutil med lovom v gozdu ali kje drugje v prosti naravi, skratka o neobrzdanem veselju. O tem pričajo številne narodne pesmi, ki jih zlasti v alpskem prostoru prepevajo še dandanes.
Čeprav je med lovom in varstvom narave mnogo stičnih točk, ki pravzaprav izhajajo iz stvari same, namreč iz obojestranske želje po ohranitvi nedotaknjene narave, in razlike v bistvu izhajajo iz ljubosumnega čuvanja lastništva in tako imenovanih pridobljenih pravic, je skupna osnova lovcev in naravovarstvenikov možna le do določene meje. Ker je varstvo živali tako zelo obremenjeno s čustvi in ker je lov lahko (če pustimo ob strani potrebo po ubijanju) vedno znova povezan z bolečinami in trpljenjem divje živali, moramo v interesu kar se da široke sprejemljivosti za javnost storiti vse, da se trpljenju živali izognemo ali ga vsaj zmanjšamo na minimum. To od lovcev seveda pričakuje tudi družba!
Predvsem pa bo lovec jutrišnjega dne moral družbi dokazati svojo verodostojnost.
Kaj to konkretno pomeni? Omenil sem že, da smo si z geslom »Lov je praktično varstvo narave« lestvico postavili zelo visoko. Kritična družba, ki jo množični mediji vedno znova opozarjajo na vplive lova na divje živali in ekosistem, prej ali slej opazi protislovja med temi vplivi in načinom, kako jih prikazujejo lovci. V najboljšem primeru reagira na to s stvarno kritiko, v najslabšem pa z odporom do lovcev in odklanjanjem lova kot takega. Sliši se imenitno, kadar je govor o lovcu kot »varuhu vsega živega«. Dobremu opazovalcu pa postane kaj kmalu jasno, da se večina lovcev zanima res le za »svoje« jelene, srnjake in gamse ter predvsem za okras, ki ga nosijo na glavi, da je potrebni odstrel samic in mladičev za pre-nekaterega lovca drugotnega pomena, če ga že nasploh ne odklanjajo, in da je gojitev habitata vse prevečkrat namenjena zgolj gojitvi parkljaste divjati in morda še večjemu odstrelu fazanov. S takim ravnanjem pa ne ogrožamo svoje verodostojnosti nič manj kot s svetohlinskim prikrivanjem svojega pravega nagiba za lovsko udejstvovanje.
Z lepimi, pa praznimi parolami za družbo ne bomo postali sprejemljivi, marveč le s poštenostjo in s takim načinom lova, ki je usklajen z naravo. V zvezi s tem se je pojavilo še eno geslo, s katerim pa si večina lovcev ne zna prav nič pomagati: namreč _ »ekosistemu ustrezen lov«. Če se spomnimo, da ekosistem pomeni odnose med živimi bitji in odnose teh živih bitij z določenim življenjskim prostorom, pomeni
»ekosistemu ustrezni lov« to, da se mora lovec z odvzemom in gojitvijo divjadi brezhibno vključiti v splet medsebojnih odnosov. To ni izvedljivo že zato, ker narava v tem spletu ni predvidela človeka kot lovca. Bistvo lova, ki ga izvaja človek, je uplenitev, torej izkoriščanje divjadi. Od vplivov tega izkoriščanja na ekosistem pa bo dolgoročno odvisna sprejemljivost lova za družbo.
Izkoriščanje naravnih dobrin se lahko izrodi tja do ropanja. Stanje zalog rjavega in črnega premoga, nafte in zemeljskega plina, opustošenost svetovnih morij in izkoriščanje drugih naravnih virov, ki presega že vse razumne mere, na to jasno opozarjajo. Primitivna ljudstva so populacije divjih živali in divje rastline vselej izkoriščala tako varčno in naravno, da niso nikdar posegala v njihovo substanco in nikdar zabredla v nevarnost, da bi osiromašila svojo prehransko bazo, kaj šele, da bi jo uničila. Ne da bi v tem prepoznala kak sistem, so upoštevala načela vzdrževalnega gospodarjenja, kakršna so že dolgo zavezujoče načelo v našem gozdarstvu, ki terja »trajno, nenehno, enakomerno in optimalno zagotavljanje vseh materialnih in nematerialnih zmogljivosti žive narave ob popolni ohranitvi in skrbi za zdravje biosfere« (Rolf Hennig).
Z načelom vzdrževalnega gospodarjenja v gozdarstvu se človek vključuje »v nadrejeni naravni funkcionalni sistem gozda kot nosilec funkcij« (Rolf Hennig). Če se lovec ravna po tem načelu, velja zanj enako. Izkorišča zgolj po njegovem prepričanju pogrešljive dele populacij divjih živali in ne posega v njihovo substanco. Mar to v resnici počne? Mar živi res le »od obresti«, kot se temu reče v bančniškem žargonu. Kaj pa so potem redukcijski odstreli, ki naj bi pomagali gozdu? Bili bi pretirano domišljavi, če bi trdili, da z njimi lahko koristno posežemo v potek procesov v ekosistemu. Le-ta bi deloval in se ohranil tudi brez naših posegov, le da bi človek v tem primeru imel od njega le malo ali nič koristi. Zato si lahko pri našem lovu mirne vesti prizadevamo le za tem, da ekosistemu kot funkcionalni celoti ne škodujemo. Osebno bi termin »ekosistemu ustrezni lov« zamenjal s pojmom »za ekosistem znosni lov«. Sicer se nam lahko zgodi, da nas bo družba spet napačno razumela ter nas imela za arogantne.
Drugače povedano to pomeni: Lovec sme izkoriščati, vendar
mora to početi s polno odgovornostjo do ekosistema, torej do celotnega naravnega sistema, v katerem živijo in funkcionirajo naše divje živali. To je »wise use« (»modra raba«), kot jo razumejo v angleško govorečih deželah: vzdrževalno, za okolje znosno izkoriščanje. Odgovornost do ekosistema. Spoštovanje sobitja, ki je lovna divjad, je »etika celotnega sistema«, lahko bi rekli tudi »ekosistemska etika«. Pred več kot dvema desetletjema je tedanji štajerski deželni lovski mojster dr. Richard von Kaan s svojo zahtevo, naj bo lovec »varuh vsega živega«, v bistvu mislil enako.
Lovsko pravično, torej pošteno izvajanje lova je zato slej ko prej še zmeraj nujnost. V primerjavi z obsežno ekološko etiko odgovornosti se tu srečujemo s stanovsko etiko, s strogim, s prakso pogojenim kodeksom dejanja in nehanja vsakega lovca, ki mora pri številnih, na lov nanašajočih se vprašanjih še naprej ostati v veljavi.
Naj končam. Na vprašanja, ki ne pestijo le lovskih funkcionarjev, marveč vse lovce, ki jim je nadaljnja usoda lovstva pri srcu, torej na vprašanja, ali bo lov v tradicionalnem pomenu besede v tretjem tisočletju sploh še mogoč, kakšen bo za družbo prihodnosti sprejemljiv lov in kakšnega lovca hoče družba jutrišnjega dne, bi na kratko odgovoril takole:
Lov kot odgovorno, vzdrževalno izkoriščanje uporabnih živalskih vrst in populacij, ki se bo v ekosistemske danosti in procese vključil tako, da jih vsaj ne bo motil, bo naša družba sprejela. Podoba lovca se bo morala ustrezno spremeniti. Od lovca prihodnosti družba pričakuje, da bo imel na vseh področjih svoje dejavnosti, ki segajo daleč prek gole lovske prakse in biologije divjadi, potrebno strokovno znanje, da bo lovil v skladu s svojo posebno odgovornostjo do narave in družbe ter da bo ponižen in skromen pred obličjem stvarstva, verodostojen kot varuh narave ter human v ravnanju z divjadjo, ki mu je zaupana. Tak lovec se bo smel čutiti kot pripadnik elite. Pa ne elite v današnjem negativnem pomenu kot manjšine, ki si je po krivem pridobila posebne privilegije, marveč elite v najboljšem pomenu - kot skupine, ki zaseda stvarno utemeljene pomembne družbene položaje in jo družba potrebuje.
dr. Gerhard Anderluh (Koroško deželno lovstvo, Avstrija)
Jurij Mikuletič na Brecljevem
Drago Medved je v Celjskem tedniku poročal o_ razstavi na Brecljevem nad Šmarjem pri Jelšah. Tam je v ateljeju Jagodič v petek, 23. septembra, razstavljal naš sodelavec Jurij Mikuletič. Presenetil je z umetninami, ki jih je ustvaril letos, torej po izidu knjige Jurij in divje živali. Hkrati je skupaj s soavtorjem Francem Šetincem predstavil knjigo risb in slik ter zgodb. Ob odprtju je nastopil Rogaški vokalni kvartet, domači lovci pa so za vse goste pripravili srnjin golaž.
Protest tolminskih lovcev
Kot poroča Katja Roš (Delo 2. julija), deset lovskih družin tolminske občine ostro nasprotuje nameram Triglavskega narodnega parka, da bi razširili ozemlje parka. Le-ta naj bi obsegal tudi ozemlje Polovnika ter južna pobočja tolminsko-bohinjskih gora pod Rodico nad Baško grapo. Lovci očitajo direktorju parkovnega zavoda inž. Janezu Bizjaku tudi, daje letos v osrednjem delu parka popolnoma prepovedal lov na vso divjad.
Direktorje pojasnil, da so predlogi o širitvi parka sestavni del varstvenega koncepta leta 2000, ta pa je usklajen z mednarodnimi standardi in merili za varovana območja. O interni odredbi o popolni prepovedi lova pa je dejal, da zadeva le nekdanja državna lovišča Triglav in v ničemer ne vpliva na gospodarjenje posameznih lovskih družin.
Polharska noč
Janez Petkovšek (Delo, 23. septembra) je poročal, da so logaška občina in lovci s svojo »polharijo« pri lovski koči v Lomu nenavadno počastili letošnji občinski praznik. Gostje so ponoči v skupinah od pet do deset ljudi v spremstvu lovcev in z baterijami stikali po gozdu in ugotavljali, kakšen je bil kaj ulov.
Bojan Budja (7 D, 12. oktobra) je ujel utrip polšjega lova tako, da je spremljal kočevske polharje in pri tem podoživel lov na polhe, kot ga je opisal Josip Jurčič. Svoj zanimiv zapis je končal takole:
»Letošnji polšji lov bo bržkone rano končan. Za hudičeve živalce pač velja, da se, ko nastopi slana in se ponovi več noči, zarijejo v svoja skrivališča, zaspijo in otrpnejo tja do konca aprila. Polšjega direndaja bo tako konec, šklempa-nje po zahodnodolenjskih gozdovih bo kmalu utihnilo. Polharji in vrag bodo ostali brez dela ter nestrpno čakali naslednjo jesen.«
Varovanje divjadi
Marjan Toš (Republika, 27. septembra) piše o lovcih iz Sv. Ane in Dobrave v lenarški občini. Ob njihovi 40. obletnici jih je pohvalil, da upoštevajo strokovne nasvete področne lovske zveze v Mariboru, strinjajo pa se tudi s prizadevanji, da bi v organizaciji čimprej zaživela naravovarstvena usmeritev. Družini se že lahko pohvalita s solidnimi staleži poljskega zajca, ohranili pa so tudi fazana. Dokaj pogosta je tudi raca mlakarica, gospodarsko najpomembnejše pa so stabilne populacije srnjadi.
Medved na Ljubljanskem vrhu
Ko je že kazalo, da bo pri objavljanju o medvedih nastal daljši premor, je kosmatinec 26. septembra proti večeru pri-hlačal do objekta TO na Ljubljanskem vrhu in poskrbel za novo »senzacijo«. Kot so poročali vsi slovenski dnevniki, je
vojak, čeprav ga je varovala žičnata ograja, vseeno štirikrat ustrelil iz avtomata, nakar se je žival obrnila in stekla stran. Enaindvajset lovcev LD Vrhnika se je pod okriljem LZS odpravilo na temeljit pregled, vendar medvedu niso prišli na sled.
Inž. Blaž Krže, predstojnik služb LZS, je izjavil, da je bilo vojakovo ravnanje očitno prenagljeno, vendar pa ga opravi-
čuje, da je doslej medveda poznal le po pripovedovanju in iz knjig. Š preiskovanjem na-strela niso našli nikakršnih znamenj, da je medved zadet, vendar tega ni mogoče povsem izključiti. Vojaški kaliber kalašnikov 7,62 x 39 je namreč v primerjavi z lovskimi kalibri razmeroma šibak, vendar lahko povzroči rane, ki zaradi kože in dlake skoraj ne krvavijo. Naši zgodbi o medvedu naj dodamo še škandal na Avstrijskem, kjer se ljubitelji medveda jezijo, ker so lovci najverjetneje ubili napačnega medveda. »Ne verjamemo, da je to Nurmi. Menimo, daje medved, ki so ga ubili, Petzi, mlajši medved, ki živini ni nikoli storil nič žalega,« je dejal Markuš Honsik, uradni predstavnik WWF (Svetovno združenje za naravo).
Lovci med naravo in etiko
Artur Lipovž je v Republiki 10. oktobra poročal o zasedanju Delovne skupnosti lovskih
zvez jugovzhodnega alpskega prostora, ki je v organizaciji LZS in ob pomoči Zveze lovskih družin Gorica potekalo v dvorcu Zemono. Udeleženci so sprejeli resolucijo, ki bo v prihodnosti uravnavala delo lovcev. Po njej bodo novo vodilno načelo ravnanja lovcev ocenjevali po odgovornosti do družbe, do lovne živali in njenega življenjskega prostora ter okolja. Spregovorili so tudi
o izkrivljeno oblikovanem javnem mnenju, ki negativno vpliva tudi na zakonodajo v lovstvu.
Valter Pregelj je v Slovencu 10. oktobra objavil tudi kratke povzetke pozdravnih govorov predsednika LZS Franca Avberška in predsednika Delovne skupnosti dr. Gerharda Anderluha. Strinjala sta se z mislijo, da bosta lovska etika ter združljivost lovskih ciljev in metod z zahtevami okolja odločali o prihodnosti lovcev in lova.
Ob tej priložnosti se je na dvorcu Zemono z likovnimi deli Iz sveta živali predstavil veterinar, lovec in ribič Jurij Mikuletič.
V muzejskih paviljonih barona Erberga
»Ponovno se je prižgal reflektor na graščinskem vrtu nekoč tamkaj živečega barona Jožefa Kalasanca Erberga v Dolu pri Ljubljani, velikega ljubitelja umetnosti in zbiralca, lastnika zasebnega muzeja,« je 13. ok-
Foto: P. Adamič
tobra Radovan Palčič poročal v Dnevniku. V obeh obnovljenih muzejskih paviljonih, katerih postavitev sega v leto 1831, so odprli zanimivo lovsko razstavo, ki se je tako vključila v ponovno oživljeni kulturni utrip kraja. Pri vsem tem je pohvale vredno dejstvo, da so se pri skupnem delu našli lovci in Kulturno društvo Dol pri Ljubljani s prizadevnim predsednikom Markom Lunarjem.
Akcija polaganja vab
Skoraj vsi časniki so poročali o široki akciji polaganja vab z vakcino proti steklini, ki sta jo v skladu s strategijo Evropske zveze za zatiranje stekline organizirala Republiška veterinarska uprava in Lovska zveza Slovenije. Akcija je potekala v soboto, 15. oktobra, na območju občin Idrija, Kamnik, Kočevje, Kranj, Mozirje, Radlje ob Dravi, Radovljica, Ravne na Koroškem, Ribnica, Slovenj
Gradec, Škofja Loka, Tolmin, Tržič in Velenje. Tri dni kasneje so vabe z vakcino poskusno odvrgli iz letala na območju sežanske občine.
Žal je pri poročanju nastala napaka, ko je poročevalec Dela pomotoma zapisal, da so lovci polagali strupene vabe.
Divji lovec in marihuana
42-letni Janez P. iz Zaboršta se je v gostilni Na žagi meni nič tebi nič razhudil, začel razgrajati, potem pa gostom še grozil s pištolo, je poročal K. D. v Delu 13. oktobra. Policisti so pri njem doma naredili hišno preiskavo in našli dva kilograma posušene indijske konoplje, na koncu pa še kupček streliva. Ko so pretaknili še bližnjo okolico stanovanjske hiše, so našli še ostanke srnjadi - dve koži in okostje, kar je zadostovalo za utemeljen sum, da se Janez ukvarja tudi z divjim lovom.
Lovčeva smrt
J. S., dopisnik Dela iz Nove Gorice, je 19. oktobra poročal o tragičnem dogodku: lovca, 40-letni Giusseppe Ginestri iz Forlija v Italiji in član LD Log pod Mangrtom, sta odšla na lov na pobočju Berebice, v kraj Nad votlim plazom. Ko sta se vračala, je Italijanu spodrsnilo. Padel je v strm žleb, po katerem je drsel kakih trideset metrov, nato pa je padel prek strmine približno trideset metrov globoko na skalovje, kjer je obležal mrtev.
Dvojno državljanstvo
Delo je 20. oktobra v rubriki PA ŠE TO objavilo zgodbo, ki bi bila šaljiva, če ne bi bila kruto resnična. Pisalo je, kako je hrvaška kinološka organizacija protestirala, ko je zvedela, da želijo njihovi slovenski kolegi pri svetovni kinološki organiza-
ciji (FCI) registrirati istrskega goniča kot slovensko pasmo. Da se ne bi po nepotrebnem poslabšali že tako ne ravno zgledni odnosi s Hrvaško, pisec predlaga, naj za istrske goniče uvedejo začasno dvojno državljanstvo.
Po taki logiki bi pred več kot 70 leti morali protestirati Nemci in Angleži, ko so v Ljubljani ustanovili Klub ljubiteljev ptičarjev, pa so, nasprotno, na primer z Dunaja, prihajala sama priznanja. Posebno »imperialen« je bil Klub ljubiteljev brakov v Ljubljani, ki je leta 1948 sprejel pasemske znake za balkanske brake. Predrznost pa taka!
Živeli smo v upanju in pričakovanju...
V oktobrski številki revije Lovec mag. Janez Černač, dipl. inž. gozd., v članku Aktivno varstvo narave v gojitvenih loviščih in vodah ocenjuje tudi delovanje gozdarstva pred in
STEKLINA NA OBMOČJU SLOVENIJE
Od 1. do 31. oktobra 1994 je bilo z območja 41 občin v naši državi laboratorijsko preiskanih na steklino 203 živali, in sicer: 145 lisic, 13 psov, 13 mačk, 11 kun, 5 jazbecev, 9 srnjadi, 1 divji zajec, 1 pižmovka, 1 gams, 1 dihur. 1 ris. 1 koza in 1 govedo. Odsek za virologijo Veterinarske fakultete v Ljubljani je ugotovil steklino pri 43 živalih z območja 24 občin, in sicer:
Brežice (1), Črnomelj (3), Domžale (1 in 1 kuna), Grosuplje (4 in 1 pes), Idrija (1), Ilirska Bistrica (1), Kamnik (3, J mačka, 1 srnjad in 1 kuna), Kočevje (1), Kranj (8 in 1 govedo), Litija (1), Ljubljana Moste-Polje (1), Ljubljana Šiška (2), Ljubljana Vič-Rudnik (3), Logatec (1), Murska Sobota (4), Novo mesto (1), Ormož
(1)	, Radovljica (1 srnjad), Ribnica
(2)	, Sežana (1), Škofja Loka (2 in 1 kuna), Šmarje pri Jelšah (1), Tolmin (1) in Tržič (1).
Ljubi ana, 4. 11. 1994
dr. Armin TOMAŠIČ, dr. vet.
med.
REPUBLIŠKI VETERINARSKI INŠPEKTOR
po uveljavitvi Zakona o gozdovih v letu 1993.
Ob tem navaja v naslovu navedeno misel.
Naj Vas opozorim na naslednje ugotovitve, ki pa v drugačni luči prikazujejo moje pisanje o nalogah Zavoda za gozdove Slovenije, v septembrski številki Lovca:
-	gozdarji smo se do sedaj o celotnem usmerjanju razvoja gozdov in gozdnega prostora, torej tudi živalskega sveta, izrekali le deklarativno;
-	spremembe v gozdarstvu so na področju naravovarstva z novimi zakonskimi izhodišči v gozdarstvu prinesle samo še slabše stanje. To dokazujejo
opravila obrtnikov in uradnikov ter opustošenje v gozdu (beri: gozdarjev, ki delujejo v Gozdnih gospodarstvih in gozdarjev, ki delujejo v Zavodu za gozdove Slovenije).
Morda se po jutru res pozna dan. Bo to dan vseh, katerih misli so posvečene živalskemu svetu, tudi divjadi in njenemu okolju, ali samo dan izbrancev, enakih misli?
Zavod za gozdove Slovenije Oddelek za usmerjanje razvoja populacij prostoživečih živalskih vrst Iztok Ožbolt, dipl. inž. gozd.
Gamsje garje v Sloveniji
Od 1. aprila do 30. septembra 1994 so ugotovili primere gamsje garjavosti v loviščih:
Zveza lovskih družin Gorenjske, Kranj:
LD Kranjska Gora 1 koza iz razreda mladih
1	koza iz razreda srednje starih LD Jesenice
2	kozla iz razreda mladih
1 koza iz razreda srednje starih
Triglavski narodni park, Bled:
Revir Tamar-Pišnica 1 kozel iz razreda mladih Revir Martuljek 1 kozel iz razreda mladih Revir Dedno polje 6 kozlov iz razreda mladih
Podjetje za gojitev divjadi »Kozorog«, Kamnik:
Revir Mokrice 1 kozel iz razreda mladih 1 kozel iz razreda srednje starih Revir Velika planina 1 kozel iz razreda mladih 1 kozel iz razreda srednje starih
1	koza iz razreda mladih
2	gamsa neugotovljenega spola in starosti
Revir Konc
1 kozel iz razreda srednje starih 1 koza iz razreda srednje starih Revir Veža
1 kozel iz razreda mladih
3	kozli iz razreda srednje starih
1	kozel iz razreda starih
2	kozi iz razreda mladih
2 kozi iz razreda srednje starih
1	koza iz razreda starih Revir Logarska dolina
2	kozla iz razreda mladih
3	kozli iz razreda srednje starih 1 koza iz razreda mladih
1	koza iz razreda srednje starih
Savinjsko-Kozjanska ZLD, Celje
LD Solčava
2	kozla iz razreda mladih
1	kozel iz razreda srednje starih
2	kozi iz razreda mladih
1 koza iz razreda srednje starih
V obdobju od 1. aprila do 30. septembra 1994 so na območju Slovenije našteli 45 poginulih ali uplenjenih garjavih gamsov.
V. V.
Brak-jazbečarji - vztrajni in ostri na krvnem sledu
Oporečna uporabnost cepiva proti steklini
Lepe jesenske sobote, 15. oktobra 1994, smo po gorenjskih loviščih ponovno polagali vabe s cepivom proti steklini. Vse priprave so zelo dobro potekale, javnost je bila po lokalnem tisku in radiu temeljito in pravočasno obveščena, sodelovanje med veterinarsko službo in lovci je bilo vzorno.
Vabe razmeščamo tako, da z njimi enakomerno (po rastu) prekrijemo lovišče, po možnosti pa tudi ob znanih lisičjih ste-činah. Mlajši lovci polagajo po težje dostopnih predelih lovišča, »starejše kosti« pa po lažjih. Priporočamo, da polaga lovec na stalnem območju, ki ga dobro pozna, in po določenem času preveri, če je bila vaba »prijeta«. Stroške polaganja nosi vsak lovec sam, porabljeni čas pa se v večini lovskih družin ne šteje v obvezno delo v lovišču. Pol meseca po polaganju lov s psi ni dovoljen, tako da smo lovci prikrajšani za nekaj lepih brakad v zgodnjem jesenskem času.
Neprijetno pa sem bil presenečen, ko so mi lovski tovariši po končanem polaganju pokazali parafinirane lističe s podatki in navodili proizvajalca cepiva firme Klocke, ki so vloženi v hermetično zaprtih plastičnih vrečkah z 20 vabami. V mastnem tisku je bilo na lističih napisano: uporabljivo do 10. 9. 1993. Torej je preteklo že leto dni po jamčenem datumu uporabnosti! Gospa magistrica Mojca Fock, ki je nadzirala polaganje v Poljanski dolini, je bila o tem seznanjena na kraju samem, obvestili pa smo tudi Zvezo lovskih družin Gorenjske. Ker je to nesebična dejavnost lovcev na širšem območju države ter so potrebna velika sredstva za nakup in polaganje vab, pričakujemo od Republiške veterinarske uprave ustrezno pojasnilo.
Bruno Skumavc
(LD Sovodenj)
Odgovor:
Ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo (Republiška veterinarska uprava) je 18. 10. 1994 med drugim tudi Lovski zvezi Slovenije poslalo dopis s sledečo obrazložitvijo: Zaradi pripomb lovcev, ki so polagali vabe 15. 10. 1994, vam sporočamo, da je bil datum uporabnosti cepiva podaljšan do 31. 12. 1994, in sicer po kontroli vakcine v Zveznem inštitutu za virusne bolezni v Tuebin-genu (Nemčija). Opravičujem se, da vam nismo omenjenega dejstva pravočasno sporočili.
dr. Armin Tomašič, dr. vet. med. (republiški veterinarski inšpektor)
Še nekaj o iskanju obstreljene divjadi
Zanimiv članek M. M. v 6. številki Lovca (str. 231) nam prikaže nujnost in koristi uporabe psov, izšolanih za delo po krvnem sledu. Ob branju sestavka in prebiranju imen ter priimkov vodnikov psov pa sem prišel do prepričanja, da je avtor zbral samo podatke vodnikov hanovrskih in bavarskih bar-varjev (vsaj za območje LKD Celje to drži). Ker pa so pri iskanju obstreljene divjadi uporabljali tudi pse drugih lovskih pasem, sem poskušal za območje LKD Celje zbrati čim bolj natančne podatke, in to za časovno obdobje od podeljevanja evidenčnih knjižic naprej.
Po opravljeni preskušnji na umetnem krvnem sledu je doslej prejelo knjižico za vodenje evidenc iskanj 35 vodnikov, ki so uspešno vodili na preskušnji 2 hanovrska in 10 bavarskih barvarjev, 7 alpskih in enega vestfalskega brak-jazbečarja, 5 brandel brakov, 4 nem. pre-peličarje, dva resasta in enega kratkodlakega jazbečarja, 2 lovska terierja in enega resastega istrijanca.
Podatke mi je vrnilo 20 vodnikov, in sicer za uspehe šestih bavarskih barvarjev, štirih alpskih in enega vestfalskega brak-jazbečarja, štirih brandel brakov in štirih nem. prepeli-čarjev, dveh resastih jazbečarjev in enega lovskega terierja. Ti so v tem času uspešno poiskali skupno 659 srnjadi, 26 divjih prašičev, 10 gamsov, 8 jelenjadi in 5 muflonov.
Z bavarskimi barvarji je bilo skupno poiskanih 230 srnjadi, 5 divjih prašičev, 2 gamsa, 3 jelenjadi in 2 muflona. Najuspešnejši je bil vodnik Miran Hernaus iz LD Šentjur, sledi pa mu Marko Kos, LD Braslovče. Štirje alpski in vestfalski brak-jazbečarji so poiskali skupno
215 srnjadi, 10 divjih prašičev in 3 muflone. S svojima prvovrstnima psicama sta žela izredne uspehe Marin Maček iz LD Rečica pri Laškem in Marko Razboršek iz LD Prebold.
Presenečenje s svojimi uspehi so pripravili tudi brandel braki. Štirje psi so pokazali svojo uporabnost z najdenimi 105 glavami srnjadi, 7 divjimi prašiči, 3 gamsi in troje jelenjadi. Najuspešnejša sta bila vodnika Ferdo Brinove iz LD Mozirje in Jože Počivavšek iz LD Podčetrtek.
V krog uspešnih pasem so se vključili tudi nem. prepeličarji. Štirje psi te pasme so našli 64 srnjadi, 2 divja prašiča in ene-
ga gamsa. Po uspehih prednjači Ivan Glušič iz LD Velenje. Dva resasta jazbečarja sta našla 31 srnjadi, 2 divja prašiča, 4 gamse in 2 jelenjadi. Da teh malih lovskih pomočnikov ne kaže podcenjevati, je dokazal Franc Zajc iz LD Ljubno ob Savinji s svojo psičko. Uspešen pa je bil tudi lovski terier, ki je našel 14 srnjadi.
Ob zbiranju podatkov pa se mi je postavljalo nekaj vprašanj. Zakaj tolikšen odstotek vodnikov, ki so s svojimi psi uspešno opravili preskušnjo, v praksi pa ne nadaljujejo z delom?
Res je uspešen preskus na umetnem krvnem sledu šele p n/a stopnica, mojstrstvo se pridobi šele kasneje pri intenzivnem delu v lovišču.
Verjetno je glavni vzrok nerazumevanje in razočaranje, ki ga mnogi dožive v neurejenih lovskih družinah, kjer še vedno ni osnovnega etičnega odnosa do ranjene divjadi. V takih »mr-harskih« kolektivih še vedno dopuščajo, da nekateri nekaznovano prezirajo sklep občnega zbora LZ Slovenije in vodnikov ne obveščajo o obstrelitvi divjadi ali domnevnem zgrešenem strelu, ki se ob kontrolnem iskanju velikokrat izkaže kot utvara. Nekateri vodniki tudi niso pričakovali izrednega telesnega napora, ki je potreben za večino iskanj. Temu so kos le redki starejši letniki lovcev. Zato se dogaja, da o mnogih vodnikih, ki so uspešno opravili preskušnjo, kasneje iz prakse ne slišimo nič. Od intenzivnega dela v lovišču pa izpadejo tudi tisti, ki imajo takšen poklic, da se velikokrat zaradi zahtevnosti službe ne morejo odzvati prošnji za pomoč (ker morajo pač v službo). In končno, žal, so tudi takšni vodniki, ki bi raje opravili še tako težko fizično delo, kot pa prijeli za svinčnik in napisali kratko poročilo. Mogoče sem s svojim sestavkom dal pobudo, da bodo še kje zbrali takšne ali podobne podatke. Idealno bi bilo, da bi jih zbrali za vsako lovsko
leto posebej za območje vse Slovenije in jih objavili skupaj z zbornikom. In končno bi podprl še predlog občnega zbora Društva ljubiteljev prepeličar-jev, da bi Lovska zveza Slovenije oblikovala in založila vodniški znak, ki bi ga dobil vsak vodnik, ki je s svojim izšolanim psom našel določeno število obstreljene velike divjadi. To bi bilo za požrtvovalne lovce veliko, pa čeprav skromno priznanje.
Slavko Kovač
(LD Kajuh)
Pogin zaradi hude zime ali obstrelitve?
Kateri določeni razlogi in neljube posledice?
Mag. Marko Mali je v deveti številki Lovca objavil zanimivo in poučno informacijo o cepljenju psa proti steklini. Na koncu je napisal, da nekateri lovci v zadnjem času cepijo svoje pse s cepivom, ki je namenjeno za cepljenje lisic.
Pri tem pisec opozarja, da je to cepivo namenjeno izključno za cepljenje lisic in »iz določenih razlogov ni primerno za zaščito psov pred steklino«.
Piše, da »takšno .cepljenje' lahko povzroči neljube posledice tako s praktičnega kot upravnega stališča«, zato naj se lovci nikar ne odločajo zanj in naj ga ne priporočajo drugim.
Nisem strokovnjak za kinologijo, a me vseeno živo zanima problematika stekline in cepljenja psov ter lisic proti njej.
Zato se ne morem zadovoljiti z namigovanji o »določenih razlogih« in neljubih posledicah, ki naj bi jih povzročilo cepljenje psov s cepivom, namenjenim lisicam.
Ker je omenjeno tudi upravno stališče, me zanima, ali neljube posledice pomenijo izpad dohodka za cepljenje poleg vsega drugega? Zato bi bil vesel, če bi mag. Mali vse posledice podrobno pojasnil kot tudi, zakaj takšno cepljenje ni primerno in kateri so tisti »določeni razlogi«. Če je zadeva strokovno utemeljena, in prepričan sem, da je, mu bo poleg mene za dodatno informacijo hveležen še kakšen lovec, lastnik psa, ki meni, da je cepivo za lisice in za pse načeloma
enako. . . . _	- ,
Andrej Dvoršak
(LD Dobrepolje)
Odgovor:
Že na začetku moram zapisati, da je osnovni namen rubrike Veterinarjev nasvet opozarjati na zdravstveno problematiko psov, predvsem pa njihovim lastnikom nuditi kratke, praktične nasvete. Rubrika je prostorsko omejena in ne dopušča široke razlage o določeni, obravnavani temi.
Ker je bilo tokrat še nekaj prostora, lahko bolj podrobno pojasnim, po vašem mnenju namigovanja o določenih razlogih, zaradi katerih veterinarji odsvetujemo cepljenje psov s cepivom, namenjenim cepljenju lisic. V bistvu so razlogi zelo tehtni, in sicer:
Za zaščito živali proti kužnim boleznim (v našem primeru cepljenje proti steklini) lahko skrbimo s cepivom, ki je pre-skušeno v določen namen in na osnovi tega tudi uradno re-
gistrirano. To pomeni, da cepivo po vbrizganju zagotavlja tvorbo specifičnih protiteles proti steklini ali, preprosto povedano, dokazano je, da psi po cepljenju z določenim cepivom postanejo odporni proti steklini. Za cepljenje psov proti steklini sta pri nas registrirani cepivi rabisin (po licenci Rho-ne Merieux, proizvaja tov. zdravil Krka Novo mesto) in rabikal (proizv. Pliva Zagreb). Za cepivo, namenjeno cepljenju lisic, ni dokazano, da povzroči odpornost proti steklini tudi pri psih, zato še zdaleč ne moremo trditi, da je uporabno v ta namen. Cepljenje živali proti kužnim boleznim (velja tudi za cepljenje psov proti steklini) lahko
Skoraj vsakdo od nas je že slišal za to besedo, vendar pa si je ni znal tudi prav razložiti. Kaj torej je?
Kadar želimo zbirati podatke o divjadi, nekatere od njih opremimo z majhnimi oddajniki. Ti oddajajo električne impulze, ki jih sprejemamo s posebnim sprejemnikom. Z več sprejetimi signali je mogoče ugotoviti položaj oddajnika oziroma tistega, ki ga nosi. S tem je dana možnost elektronskega spremljanja divjadi, vključno z vsemi nahajališči v življenjskem prostoru v času enega leta pa tudi dlje. Tehnološko visoko razviti oddajniki lahko sporočajo tudi podatke o srčnem utripu, frekvenci dihanja in telesni temperaturi. Tako se lahko »izriše« natančna slika. Medtem je tehnika že tako napredovala, da tovrstne spremljave lahko opravljajo tudi s pomočjo satelitov. S tem je prihranjenih veliko iskanj živali z anteno. To nalogo prevzame satelit, ki po končanem naročilu sporoči in izriše vse podatke.
Oddajnik je opremljen z majhno baterijo, katere zmogljivost vpliva na sposobnost in čas delovanja oddajnika. Največ oddajnikov vsebuje ta energijski vir le za nekaj mesecev, nekateri pa tudi za dve leti in več. Kolikšen, s tem pa tudi kako težak je lahko oddajnik, je odvisno tudi od »nosilnosti« živali. Njegova teža sme doseči največ 10% telesne teže, največkrat pa tehta veliko
opravlja le ustrezno strokovno usposobljena oseba, t. j. veterinar, ki je tudi odgovoren za strokovno opravljeno storitev. Ob cepljenju psa vnese veterinar podatke o psu in njegovem lastniku v register cepljenih psov, t. j. v evidenco, ki so jo dolžne voditi vse veterinarske organizacije, ki opravljajo cepljenje proti steklini. Ti podatki morajo biti stalno dostopni veterinarski inšpekciji in zdravstveni - antirabični službi. To velja predvsem v primerih, ko pes ugrizne ali kako drugače poškoduje človeka. Če je pes, ki je poškodoval človeka, redno cepljen proti steklini, je postopek zdravljenja poškodovanca in opazovanje živali, ki ga je poškodovala, drugačno
manj. Oddajnik živali ne sme ovirati pri gibanju, kar je še zlasti pomembno za vse plenilske vrste.
Za dlakasto divjad največkrat uporabljajo oddajnike v ovratnicah, pticam pa oddajnik namestijo na nogo ali pa kot »nahrbtnik«. Do nedavnega so avstrijski znanstveniki parkljasti divjadi oddajnike delno vsajali tudi v podkožje. Ta metoda je sedaj v Avstriji prepovedana, zato morajo gostovati s takšnimi metodami v sosednjih deželah, kjer to še ni prepovedano.
Kaj lovec pravzaprav pridobi s tem? Kdor si noče pokvariti od mentorja ali iz učbenikov pridobljenega znanja, s telemetrijo ne bo pridobil ničesar, razen dvomov. Predvsem zato, ker se s telemetrijo potrjuje le malo teoretičnega poznavanja. Kdor pa si v resnici želi širiti obzorje, lahko s telemetrijo veliko pridobi.
Zlasti v sedanjem času, ko se divjad že dolgo ne more gibati nemoteno, tako kot v času naših očetov, njenemu življenjskemu ritmu ne moremo slediti zgolj z dvogledom. Parkljasta divjad postaja vse bolj nočna, stare selitvene poti so ovirane. Medtem ko posameznega srnjaka vidimo enkrat, dvakrat v poletju, v ovratnico vdelan oddajnik pove o njem skoraj vse. Ugotovimo lahko, ali žival počiva, hodi ali teče in tako dobivamo vpogled v življenje posamezne živali in cele populacije.
kot v primerih, kadar je ugotovljeno, da pes ni bil cepljen. Preverjanje, ali je pes bil cepljen proti steklini, je mogoče le prek urejene evidence.
Menim, da lovec s cepljenjem psa »v lastni režiji« še zdaleč ne more zadostiti zahtevam, ki jih predpisujeta veterinarska in zdravstvena služba po strokovni in upravni strani.
Še enkrat velja poudariti, da je osnovni namen cepljenja psov proti steklini preprečevanje te izjemno nevarne bolezni pri ljudeh in živalih. Izpad dohodka je zanemarljivega pomena v primerjavi s tveganjem, da lahko necepljen pes prenese steklino na človeka - se strinjate?
mag. Marko Mali
Za lovsko prakso pomembno vprašanje, ki ga pojasnjuje tudi telemetrija, je nedvomno poznavanje obsega vpliva motenj, ki jih divjadi povzročajo ljudje in lov. Ali obiskovalci gozdov srnjad preženejo iz stanišč? Kakšen vpliv imajo psi? Ker stanišča divjadi lahko ugotovimo, lahko motnje tudi simuliramo in natančno spremljamo reakcijo.
Ali srnjak zapusti svoje staniš-če, ko lovec odstreli sosednjega srnjaka, in mu je le-ta zapustil boljšega? So poletna in zimska stanišča enaka? Ima srnjad v s hrupom močno obremenjenih gozdovih drugačen dnevni ritem kot tista iz manj obiskanih predelov?
Vse to so za lovsko prakso pomembna vprašanja, na katera, poleg markiranja, odgovarja telemetrija. Ker so ugotovitve pogosto drugačne od znanja, to za lovce ne sme biti kamen spotike, pač pa zgolj velika pomoč.
Telemetrija lahko izredno veliko koristi tudi pri določanju ustreznih lovnih dob, še zlasti pri nekaterih gozdnih in poljskih kurah. Pokaže nam potrebe vrste in kako uporabljajo svoj prostor. Tako zainteresirani o posamezni vrsti dobimo podatke za »know - how« v skrbi za ohranjanje življenjskega okolja. To pa je tudi temeljni pogoj za politično sprejemljivost lova!
Blaž Krže
Čemu
telemetrija?
Iskanje obstreljene parkljaste divjadi, še bolj pa medveda, je odgovorna, mnogokrat pa tudi silno težavna naloga, ki sta ji kos le dobro izšolan pes in izkušen ter vztrajen vodnik. Preden pa bo mlad pes uporaben za delo po naravnem krvnem sledu, čaka vodnika dolga pot vzgoje in šolanja sebe in svojega lovskega pomočnika ter opravljanje predpisanih preizkušenj in tekem. Ponavadi je pes zrel za iskanje šele v tretjem letu starosti. Dotlej pa bo delo s psom potekalo zgolj po umetnem krvnem sledu. O vzgoji, šolanju in vodenju bar-varja najdemo v naši lovsko-kinološki literaturi vsaj toliko podatkov, da bi moral vsak zainteresiran vodnik najti dovolj teoretične osnove za šolanje in pravilno vodenje psa pri delu. Marsikdaj pa je v praksi drugače. Na tekme često prihajajo vodniki brez nujno potrebne opreme, ne vedo kaj početi na nastrelu, kako ravnati z jermenom, še manj pa, kako voditi psa na krvnem sledu. Vse neznanje se na naravnem sledu zagotovo še stopnjuje, razultat pa je nenajdena, obstreljena divjad (zastreljena).
V pomoč manj izkušenim vodnikom sem namenil nekaj osnovnih napotkov z namenom, da bodo vedeli kako ravnati vsaj na preizkušnjah in tekmah po umetnem krvnem sledu. Začnimo pri opremi psa. Bar-var mora po krvnem sledu delati oprčen na slednem jermenu, ki je podaljšek sledne ovratnice.
Ovratnica za barvarja naj bo široka vsaj 3 cm, dokaj močna ter podložena z mehkim usnjem, da pri večurnem natezanju slednega jermena ne bo psa rezala v vrat in ga tako ovirala pri delu. Pomemben del ovratnice je vrtljivo vretence, ki preprečuje, da bi se jermen zavijal in vozljal.
Sledni jermen ali bolje rečeno njegov zunanji videz je med vodniki barvarjev velikokrat obširna tema razprav. V praksi videvamo vse mogoče: od pravih usnjenih slednih jermenov, do roletnih trakov, živopisanih plastičnih vrvic za sušenje perila ipd. Za delo barvarja oblika jermena sicer res ni bistvena. Pomembna pa je njegova dolžina, ki mora presegati vsaj 6 m. To določilo je seveda logična razlaga.
Pri delu se mora barvar osredotočiti na šibak dah obstreljene divjadi, ki ga je puščala v sledu. Vsaka dodatna vonjava v zemlji ali zraku bolj ali manj moti delo psa. To velja tudi za vodnikov dah: čim bliže bo psu, bolj ga bo motil s svojim močnim, znanim vonjem. Zato zelo grešijo vodniki, ki po sledu hodijo le meter ali dva za psom, preostali del jermena pa držijo zvitega v rokah.
Prav tako potrebuje pes pri sledenju določeno samostojnost, ki pa mu jo prekratek sledni jermen seveda omejuje.
Glede trakov za rolete, vrvice in podobne pripomočke, ki naj bi opravljali nalogo slednega jermena, imam svoje, povsem odklonilno mnenje. Tako kot spada na lov lovec v zeleni lovski obleki in ne v kavbojkah ali vojaški maskirni obleki, z lovskim klobukom na glavi in ne s sodobno base-ball kapo, tako sodi h kr-
vosledcu le usnjen jermen, zložen na tradicionalen hanovrski način.
Res pa je, da ni vsak usnjen jermen uporaben za to delo. Jermen mora biti le dovolj debel in širok, da bo pri sledenju lepo drsel okrog grmovja in na tleh ležečih vej. Prav tako naj bo sledni jermen dobro zaščiten z mastjo, da ne bo vpijal vlage. Še zlasti pomembni so šivi, ki pri sestavljenih jermenih najprej preperijo in popustijo. Na klasičnem slednem jermenu je na zadnjem koncu narejena zanka, skozi katero lahko pretaknemo roko, na prednjem pa je klasična jermenska zaponka.
Vodnikova oprema, ki je osnovna zahteva pravilnika za ocenjevanje dela psov po krvnem sledu, je najnujnejša oprema, ki jo vodnik barvarja potrebuje pri delu po naravnem krvnem sledu. K nujni opremi sodijo tudi risanica z naboji,
nahrbtnik, lovski nož ter primerna lovska obleka, pokrivalo in obutev.
Psi krvosledci naj ne bi bili v rokah nelovcev, ki se na preizkušnjah in tekmah pojavljajo le zaradi opravljanja formalnosti, za pridobivanje vzrejnih dovoljenj ali iz izključno tekmovalnih nagibov. Taki psi nam pri vzreji, še manj pa pri lovu niso potrebni. Krvosledec naj bo vedno le v rokah lovca na veliko divjad in naj služi svojemu praktičnemu namenu! Vodnik naj tudi s svojo zunanjostjo in opremo jasno izkazuje, zakaj se je odločil voditi psa krvosledca!
Pri tem ni pomembna samo »koreografija«, pač pa tudi dejstvo, da tudi na umetnem krvnem sledu damo psu občutek, »da gre zares«. Pravilno šolan pes bo že iz obleke, opreme in slednega jermena spoznal, kaj ga čaka in se tako tudi psihično pripravil za sledenje. Psihična priprava psa je namreč sila pomembna. Sledenje zahteva od psa intenzivno in neprekinjeno zbranost za sledenje določenega daha. Tega pa ni sposoben vsak pes! Ni slučaj, da so barvarji, zlasti ha-noverčani, zelo počasni v vseh svojih reakcijah. Njihov celotni živčni sistem je prilagojen vzdrževanju dolgotrajne koncentracije, kjer čas in hitrost dela pravzprav nista pomembna.
Tega se moramo zavedati predvsem takrat, ko začnemo s sledenjem. Psa pripeljemo na razdaljo kak meter od na-strela in ga tam pustimo. Sami nadaljujemo do nastrela ter ga dodobra proučimo. To pomeni, da iz znakov na nastrelu: krvi, strižine, delov kosti ipd. skušamo ugotoviti, kam je bila divjad zadeta. Preiskave nastrela ne opravimo samo na naravnem sledu, pač pa tudi na umetnem: za našo vajo in vajo našega štirinožnika.
Ko smo si nastrel natančno ogledali, se vrnemo k psu. Brez muje in nervoze, ki se vedno prenaša na psa, razvijamo sledni jermen in če le mogoče tako, da nas bo pes pri tem opazoval. Ta obred naj bo vedno enak, da ga bo pes poznal in se pripravil na delo.
Nato razvit sledni jermen popolnoma raztegnemo, da se že na začetku sledenja ne bi za-vozljaval, in ga takoj preta-

Prvi del raziskav, s katerimi naj bi našim medvedom zagotovili življenje tudi v prihodnjem
tisočletju, se izteka.
Medtem ko Ančka, Petka, Clio, Janez M, Luka in Miško sanjajo o pomladi, snujemo nadaljevanje
raziskav v letu 1995.

Zahvaljujemo se vsem lovcem in loviščem za sodelovanje ter finančno podporo v iztekajočem se letu,
v katerem so raziskovalno nalogo podprli tudi:
Ministrstvo za kulturo,
Ministrstvo za obrambo - enota Ljubljanski vrh,
Ministrstvo za notranje zadeve,
Ministrstvo za znanost in tehnologijo, slikar Jurij Mikuletič ter:

RENAULT
B~Bi BC3
TISKARSKA HIŠA
1
Adriatic*
zavarovalna dražba d.d.
PLEŠKO CARS d.o.o.
BDDDDD Brezovica I 11	1
RESTAVRACIJA IN PRENOČIŠČA »NA KLANCU« - MEDVODE
MAHNE
mobitel
Podoben oglas bi želeli objaviti tudi čez leto dni.
Lovska zveza Slovenije
knemo pod noge psa - pod trebuh. Šele nato gremo s psom na sled.
Na nastrelu se pes sreča z dahom krvnega sleda. Ta dah si mora dobro zapomniti, zato se pes na nastrelu ponavadi zadrži nekoliko dlje. Čimdlje si bo pes ovohaval nastrel, tembolje bo njegovo začeto delo. Površno ovohavanje nastrela in hiter začetek iskanja je ponavadi znak slabe skoncentriranosti psa, kar ne daje dobrih rezultatov. Zato ne sme vodnik psa nikdar siliti, da bi čimprej krenil po sledu.
Vodnik naj stoji na mestu, dokler se pes samostojno ne oddalji za celo dolžino jermena. Velikokrat se bo naš krvosle-dec ponovno vrnil na nastrel in ga še enkrat natančno ovohal. Tekanje za psom je v takem primeru nesmiselno, celo škodljivo, saj se kri s čevlji pogosto raznaša po okolici nastrela.
Šele ko jermen zdrsi skozi naši roki do cele dolžine, pričnemo slediti psu. Levo roko pretaknemo skozi zanko jermena, z desno pa ga počasi, med hojo navijemo za dober meter. Ta del jermena nam bo služil kot amortizer, kadar mu zaradi kake ovire ne bomo mogli enakomerno slediti.
Mnogokrat se pojavlja vprašanje, čemu je sploh namenjen sledni jermen. Ta naj bo povezava med vodnikom in psom, ki bo koristila obema. Tako pes ne bo brezglavo dirjal po terenu in prisiljen bo slediti bolj umirjeno in veliko bolj natančno. S psom na slednem jermenu naj vodnik nikdar ne hiti in dirja!
Jermen in vodnikova navodila psa stalno opozarjajo, da ne sme slediti zdrave divjadi, kar je še zlasti pomembno pri ne-barvarjih, to je psih preostalih lovskih pasem. Ni namreč lahko »dopovedati« npr. goniču, ki je vajen gonje zdrave divjadi, da mora na tem (konkretnem) krvnem sledu pustiti vnemar vse sledove zdrave divjadi in slediti le kri oz. dah ranjene divjadi.
Še veliko pomembnejši pa je slednji jermen za vodnika, saj psu sledi na razdalji nekaj metrov in lahko stalno opazuje delo psa. Izkušen vodnik bo zlahka razumel, kdaj je njegov krvosledec skoncentriran na krvnem sledu in kdaj ga moti sveži dah zdrave divjadi. Če bo hitrost sledenja zmerna, bo vodnik zlahka opazil na sledu kri, dlako, morda koščico ipd. To pa so tudi edini, nadvse pomembni znaki, ki nam potrjujejo, da je pes resnično na pravem sledu.
Zlasti mlajše, na sledu manj utrjene pse, pogosto zavede
Sledna ovratnica in pravilno zložen sledni jermen
sveži dah zdrave divjadi. Če se to zgodi na preizkušnji ali tekmi in to vodnik opazi, ima pravico psa ustaviti, ga odložiti za nekaj minut, umiriti, nato pa nadaljevati od zadnje najdene kaplje krvi (ne od zadnjega markirnega lističa!). V takem primeru mu sodnik pri oceni tega ne bo upošteval kot napako. Zato pa je zelo po-
membno, da med sledenjem na tekmi vodnik opozori sodnika na vsako kapljo najdene krvi.
Približno 100 m pred koncem sleda mora vodnik na sodnikov znak psa osvoboditi, da samostojno pride do kosa položene divjadi. Pri tem je pomembno dvoje: da jermena ne odpnemo, pač pa mu snamemo tudi ovratnico ter psa umirimo, preden ga napotimo naprej po sledu. Prehod z dela na jermenu v prosto sledenje je pri večini psov zelo težaven. Pes mora razumeti, da delo na sledu še ni končano in da ga mora nadaljevati tudi prost, dokler ne najde mrtve divjadi. Zato je treba tedaj nujno psa umiriti, doseči, da bo ostal
skoncentriran na sled in ga šele nato spustiti.
Tokrat sem svojo pozornost namenil predvsem delu na sledu, ki je pri tovrstnih preizkušnjah in tekmah najpomembnejši in kjer delajo vodniki največ napak. Nimam se namena poglabljati v druge discipline, kot so vodljivost, od-ložljivost ipd. Kljub temu pa
menim, da je vredno še nekaj besed nameniti pokazanju oz. ohlajanju mrtve divjadi.
Pri oblajačih vodnik skoraj ne more narediti napake. Če pes oblaja mrtvo divjad, vodnik in sodnik počakata predpisan čas in se mu nato približata. Večkrat pa opažamo, da vodnik nepravilno ravna pri poka-začih. Ti so v praksi veliko pogostejši od oblajačev. Ko vodnik pred tekmo prijavi sodniku svojega psa kot pokazača, mu mora povedati, kako se bo pes vedel, ko bo našel divjad, in prišel ponj. Pri tem ni pomembno, ali bo pes pred vodnikom zalajal, skočil vanj, držal prinosilo v gobcu ali kaj podobnega. Pomembno je, da bo pes res reagiral tako, kot je vodnik napovedal in tako prepričal vodnika in sodnika, daje resnično prišel do konca sleda in našel položeno divjad! V nasprotnem primeru mu sodnik lahko zmanjša oceno.
Ko pes pokaže in steče proti plenu, se pogosto dogaja, da vodnik steče za psom. Prav bi bilo, da bi pes vodnika počasi pripeljal do plena. Če pa že zgublja stik z njim, naj se stalno vrača in ga na tak način pripelje na konec sleda.
Tudi v tem primeru se srečujemo z zahtevo, ki ima svoj praktičen pomen na naravnem krvnem sledu. Pes, ki bo ranjenega srnjaka dohitel in ga umiril kak kilometer od vodnika ter ga nato prišel iskat, bo moral vodnika pripeljati do plena s tako hitrostjo, da mu bo le-ta lahko sledil vso pot.
Vse, kar sem opisal o opremi vodnika in psa ter o pravilih vodenja na preizkušnjah in tekmah, velja tudi in predvsem za šolanje krvosledca. Opisal sem le nekaj najpogostejših napak, ki jih vodniki delajo na preizkušnjah. Problematika je seveda mnogo obsežnejša in bi si zaslužila širšo obravnavo. To pa ni moj tokratni namen. Z navedenim sem želel samo pomagati vodnikom, da bi bili pri delu svojim krvosledcem v pomoč ne v napoto. Prepričan sem, da imamo lovci veliko psov, ki bi lahko postali odlični krvosledci. Pogrešamo pa dobrih vodnikov z zadostno voljo in znanjem, da bi te pse pravilno izšolali in vodili v lovišču. Spodbuda zanje pa mora priti od tam, kjer te pse potrebujemo, to je iz lovskih vrst. Vodstva LD, njihovih zvez in LZS bi se morala zavedati ali svojo zavest dokazati v praksi, da dober vodnik z dobrim krvosledcem koristi le lovišču in je za pravilno gospodarjenje z divjadjo in Lov - pisan z veliko začetnico - nujno potreben! Leo Fabiani
Psa na slednem jermenu ne smemo pustiti hiteti in divjati.
Zgodba o vidri
Vidra (Lutra lutra), najbolj ogrožen in v zadnjem času najbolj zaželen sesalec v Evropi
»Dame in gospodje, mirnega večera pred nekaj leti sem stal v plitvinah jezera nekje na zahodu Irske. Uradno sem sicer lovil postrvi, v resnici pa je pomirjujoča samota okolja povzročila, da so moje misli odplavale daleč stran in na ribolov sem skoraj pozabil. Nenadoma me je iz sanjarjenja zdramil močan pljusk prav za mojim hrbtom. Pomislil sem, da bo to verjetno postrv mojega življenja, ki skuša zagrabiti vabo. Trenutek kasneje se je pred mano pojavila okrogla rjava glava in prepričan sem bil, da se je na široko zarežala, preden se je potopila in izginila...«
S temi besedami je začel svoj govor gospod von der Assen, predsednik oddelka za mednarodne odnose na nizozemskem ministrstvu za kmetijstvo, varstvo narave in ribištvo, ko je junija letos v Leeuvvardnu odprl strokovni seminar o vidri (Lutra lutra L) v Evropi. Ni naključje, da je seminar priredila prav nizozemska pokrajina Frizija, saj so prav tam nekako
v istem času, ko se je gospod von der Assen nekje v divjini Irske zavedel, da je vsiljivec v vidrinem življenjskem prostoru, na podeželski cesti našli povoženo zadnjo vidro na Nizozemskem. Dogodka sta imela podoben učinek, le na različni ravni: prvi je odmeval v zavesti uradnega predstavnika državnega ministrstva, ki je dolžno skrbeti za ohranjanje narave, drugi pa v obširni medijski polemiki, ko so biologi, varstveniki, politiki in vsa široka javnost spoznali, da je dežela za vse večne čase izgubila živalsko vrsto, ki je bila od nekdaj njen značilen prebivalec.
Od zdrave, močne populacije vider, kakršna je bila na Nizozemskem še v začetku tega stoletja, je zaradi pretiranega lova in nekaj izredno ostrih zim v zgodnjih štiridesetih letih ostalo le še nekaj ducatov živali. Po popolni prepovedi lova leta 1942 se je število vider do leta 1960 sicer povečalo na okrog 300, nato pa so hitre spremembe v nizozemski kra-
jini, naraščajoče onesnaženje voda, vse večji promet (tudi po vodi) in druge motnje opravili svoje: leta 1988 je vidra na Nizozemskem dokončno izumrla.
Nizozemska zgodba se v različnih variacijah na temo ponavlja v večini t.i. razvitih zahodnoevropskih dežel. S kopičenjem vedno več različnih, bolj ali manj obremenjujočih odpadnih snovi v okolju se kakovost le-tega naglo slabša in postaja neprimerna za vse več življenjskih oblik. To pomeni, da rastlinske in živalske vrste počasi izginjajo, občutljivejše hitreje, vzdržlji-vejše počasneje. Vidra je v prehranjevalni piramidi vodnih ekosistemov prav na vrhu, torej je tudi najbolj izpostavljena vsem obremenitvam voda, ki jih prinaša sodobno civilizirano življenje. Poleg legajo ogrožajo nestrokovni posegi v naravne vodotoke, kot so regulacije voda, izsuševanje različnih mokrišč in podobno, neupoštevanje zahtev naravnih populacij živali pri gradnji sodobnih cest itn. V naravovarstveni stroki vi-
dra velja za bioindikatorja kakovosti voda in širšega naravnega okolja, ki je pomembno tudi za druge živalske in rastlinske vrste, pa tudi za človeka. V razvitih deželah se je vidra iz ribjega škodljivca in na vse načine preganjanega lovskega plena prelevila v ambasadorja čistih voda in zdravega okolja. Postala je živalska vrsta z ekološko, socialno in politično razsežnostjo.
Čiste vode in kolikor mogoče zdravo okolje je tudi cilj nizozemske naravovarstvene politike, s katero je pretkano vse življenje v tej resda bogati deželi. V Leeuvvardnu v srcu Fri-zije so zgradili center AQUA-LUTRA za vzgojo in izobraževanje javnosti o ekoloških zahtevah vidre in za zrejo vider za ponovno naseljevanje v primerne naravne habitate. Center za zrejo vider, ki je stal 5 milijonov nizozemskih guldnov, pa je le del posebnega načrta za vračanje vider, ki ga je leta 1989 sprejel minister za kmetijstvo, varstvo narave in
Dvom, ali vidro vzrejati v ujetništvu ali ne, odpade takoj, ko ustrezne razmere omogočijo, da lahko obiskovalci opazujejo žival pri vseh dejavnostih; tako opravlja svoje vzgojno-izobraževalno poslanstvo.
Prispevke iz zahodnoevropskih »razvitih« dežel lahko posplošimo: »na Zahodu nič novega«. Razen na atlantski obali Evrope vidre skoraj ni več, intenzivno pa jo proučujejo v zaprtih ogradah, vodijo rodovno knjigo vseh živali v ujetništvu (in ne vedo več, kam bi z njihovimi mladiči, kajti za naseljevanje v naravo razmere niso več primerne), ubadajo se z neizmerno onesnaženim in uničenim življenjskim okoljem. Z vidro na naravovarstvenih zastavah skušajo dopovedati mogočnim industrijskim koncernom, naj vendar storijo kaj, da bodo reke čistejše in gozdovi bolj zdravi. V pisarnah Evropskega sveta pa stotine
habitatov, Natura 2000 in še mnogo drugih, ki zadevajo vidro in njeno življenjsko okolje. Zdaj si pri IUCN (Svetovna zveza za ohranitev narave) in Svetovnem centru za spremljanje varstva (VVorld Conser-vation Monitoring Centre) prizadevajo uskladiti vse te dokumente in jih prilagoditi tako, da bodo uporabni tudi za dežele srednje in vzhodne Evrope. To nikakor ni lahka naloga, kajti vidre, ki še kar plavajo in se lovijo po prostranih močvirjih Litve, Belorusije, Estonije, Latvije itn., se ne menijo kaj dosti za uradnike Evropskega sveta v daljnem Strassbourgu...
Ne glede na absurden položaj, v katerem se je znašla evrop-
ribištvo; leta 1990 je tudi vladni načrt potrdil vidro za prioritetno vrsto v nizozemski naravovarstveni politiki. Ogromno sredstev vlagajo v ukrepe za izboljšanje kakovosti voda, za rena-turacijo bregov vodotokov (kanalov) in v urejanje varnih koridorjev med vidrinimi potencialnimi habitati, vse v upanju, da bodo v bližnji prihodnosti omogočili življenje zdravi in močni populaciji teh živali.
Vendar pa moramo za boljše razumevanje (in v - za zdaj še - opravičilo naši naravovarstveni politiki) pogledati tudi drugo stran medalje: ni skrivnost, da dežele evropske unije pridelajo tolikšne presežke kmetijskih pridelkov, da kmetom plačujejo ogromne vsote za t.i. socialno praho, torej za neobdelovanje zemlje. Ugodna posledica neobdelovanja je tudi varovanje okolja, vendar to ni prvoten namen. Na Nizozemskem je cena socialne prahe na enoto obdelovalne zemlje višja od stroškov za re-naturacijo okolja (ki, to le mimogrede, tudi nikoli ni bilo zelo naravno, saj so zemljo spretno odvzeli morju in šele nato vanjo zarezali kanale). Zato država odkupuje precejšnje površine obdelovalne zemlje in jo spreminja v naravne habitate. Strokovnega seminarja o vidri v Evropi, ki ga je vzorno gostil nizozemski center za vzrejo vider AOUALUTRA, se je udeležilo približno 80 strokovnjakov 26 različnih narodnosti; tokrat je bilo število udeležencev iz nekdanjih socialističnih držav občutno večje kot doslej. Zato so tudi rezultati srečanj nekoliko drugačni in mnogo zanimivejši. Evropa, o kateri smo govorili na dosedanjih kolokvijih, posvetovanjih in podobnih strokovnih srečanjih, je nenadoma dobila drugačne meje: skoraj vse novosti in zanimivosti so prihajale z vzhodne strani nekdanje železne zavese in ni jih bilo malo. Resda so bili
prispevki včasih predstavljeni v okorni angleščini, grafikoni in prozornice narisane ročno, posterji niso bili pripravljeni na najsodobnejši način, toda govorili so o vidrah, ki tam še žive v bolj ali manj neokrnjenih populacijah! Kar nekaj časa smo potrebovali, da smo ob ogledovanju posterja kolega iz Litve dojeli, da raziskave temelje na nekaj sto legalno uplenjenih vidrah! Tudi na Poljskem so pri nacionalnem pregledu (za katerega so zaradi velikosti dežele potrebovali skoraj tri leta) ugotovili, da v nasprotju s pričakovanji vidre poseljujejo še veliko večino države, izginile so le iz močno onesnaženih industrijskih bazenov (npr. iz Šlezije). Seveda je treba upoštevati, da so v Vzhodni Evropi tja do Urala in čez neprimerno boljše naravne razmere za življenje vidre, da so to dežele velikih razsežnosti in nizke gostote prebivalstva z ekstenzivnim načinom gospodarjenja.
uradnikov pripravljajo in dopolnjujejo dokumente, kot so bernska Konvencija o varstvu evropskih rastlinskih in živalskih vrst ter njihovih naravnih habitatov, Konvencija o varstvu mokrišč, Konvencija o ohranjanju biološke raznovrstnosti, Smernice za varstvo
o^bst-on
» --------------- *
*
*
%

Z velikimi sredstvi obnovljen habitat za vidro na Nizozemskem.
ska naravovarstvena politika v »novi Evropi«, ko Zahod, ki je zapravil že skoraj vse svoje naravne adute, skuša učiti Vzhod, kako se igra, da se to ne zgodi (pri tem pa ima jokerja Vzhod), se bo vendarle morala v to igro vljučiti vsa Evropa, če bo hotela ohraniti vsaj
M. Hot
Dolina Kolpe pri Lazah, tudi primeren slovenski habitat za vidro.
s katerimi sodeluje). Vsaka država, ki bo sodelovala v akciji, bo lahko glavno temo prilagodila lastnim potrebam.
Vidra je s svojimi značilnostmi idealen primer za takšno vseevropsko naravovarstveno sodelovanje, saj ne pozna političnih meja, nekdaj je živela po vsej Evropi (danes pa je najbolj ogrožen evropski sesalec) in je kazalec kakovosti vodnih ekosistemov. Postala je celo simbol Bernske konvencije, enega najpomembnejših evropskih dokumentov o varstvu narave, ki ga je podpisala celo Burkina Paso, samostojna Slovenija pa še ne...
Skoraj vsa ustrezna ministrstva v evropskih državah so že sprejela posebne varstvene ukrepe za vidro in izboljšanje njenega življenjskega okolja. Ukrepi hkrati pomenijo varovanje človekovega okolja, predvsem pa življenjsko pomembne čiste pitne vode, ki postaja
V Centru AdUALUTRA si lahko ogledamo tudi afriško vrsto, kapsko brezkrempljasto vidro (Aonyx capensis); je precej manjša od evropske predstavnice vider, prste na prednjih nogah, ki niso povezani s plavalno kožico, pa uporablja podobno kot opica.
zasilno kakovostno raven življenja. Eden od zelo obetavnih načrtov Evropskega sveta je evropska ekološka mreža (European Ecological Net-work, kratko EECONET), ki je opredeljena kot nepretrgana mreža območij z obstoječo ali potencialno visoko ekološko vrednostjo evropskega pomena, po potrebi povezana z ekološkimi koridorji in podprta z blažilnimi območji. Del take mreže naj bi postala tudi mokrišča in drugi naravni habitati vidre, kajti največja grožnja evropski naravi je razdrobljenost naravnih in polnaravnih habitatov. Vidra je zelo pomemben element EECONET-a tudi zato, ker je vrsta, ki potrebuje veliko prostora in je hkrati zelo mobilna. Načrt predvideva evidentiranje velikih naravnih območij, ki naj bi postala jedra vidrinih populacij. V mrežo naj bi jih povezovala raznovrstna mokrišča, ki naj bi jih varovali, obnavljali ali celo razvijali nova. Mreža naj bi olajšala naravno rekolonizacijo (ponovno naselitev) vidre z vzhoda (kjer so še vitalne populacije) v zahodno in severno Evro-
po, kjer je nekdaj živela. Ena takih poti bi vodila tudi čez ozemlje Slovenije.
Prva zahteva pri mednarodnem sodelovanju na področju varstva vidre pa je nacionalni pregled (national survey) po priznani in po vsej Evropi uveljavljeni metodi (C. Mason, S. MacDonald). Doslej so ga izvedli že v večini evropskih držav, priporočilo IUCN skupine specialistov za vidro pa zahteva čimprejšnjo izvedbo še v preostalih državah, tudi v Sloveniji. Šele potem bo mogoče določiti in zavarovati območja z jedri vidrinih populacij ter naravne koridorje med njimi, najprej na ravni Slovenije, nato pa še v povezavi z E EGON ET-om. Leto, v katerega vstopamo, je Evropski svet izbral za evrop-
Center ADUALUTRA v bližini Leeuvvardna na Nizozemskem, kjer vzrejajo vidre tudi za ponovno naseljevanje v obnovljene naravne habitate. Center preskrbujeta z energijo dva velika sodobna »mlina« na veter.
sko leto varstva narave. Narava v gosto naseljeni Evropi je tako zelo prizadeta, da zavarovana območja ne zadostujejo več. Zato bo leto 1995 po-
sebej namenjeno ohranjanju narave zunaj zavarovanih območij. Vseevropska akcija bo zajela več kot 40 držav (članic Evropskega sveta in držav,
vse večji svetovni problem človeštva. Vidra kot skupna naravna dediščina in simbol evropske ogrožene favne lahko postane eden od temeljnih mostov mednarodnega sodelovanja, ki nas bo povezal z Evropo in njenimi interesi. Kajti bogata naravna dediščina, predvsem ohranjena favna zveri, je eden naših redkih, neprecenljivih adutov v igri z veliko Evropo, ki se ga še premalo zavedamo. Če ne bomo sami poskrbeli za dediščino, ki nam jo je naklonila narava, bodo to prej ali slej storili strokovnjaki »razvitih« evropskih dežel, kjer že drago plačujejo napake iz preteklosti. Odločitev, ali se bo tudi pri nas ponovila nizozemska zgodba o vidri, je v naših rokah ali, natančneje, glavah ...
Marjana Honigsfeld Adamič
Divjad, ceste in promet
V Sloveniji imamo na tisoče kilometrov cest. Doslej so pri gradnji komajda upoštevali potrebe živalskega sveta, čeprav vemo, da imajo tudi živali določene prostorske potrebe, npr. v prostih dostopih do površin, kjer se hranijo, imajo svoja sta-nišča in skrivališča in kjer se razmnožujejo. Z gradnjo cest in pozidavo pa postaja sonaravno bivanje divjadi vedno bolj vprašljivo, postaja utesnjeno. Res je, da je že bilo nekaj poskusov, da bi z načrtnimi ukrepi ublažili te konflikte, vendar pa so pri gradnji cest vedno prevladali drugi razlogi in naraščajoč promet. Zato ti problemi še zdaleč niso rešeni! Poleg vsako leto večjega števila prometnih nesreč, v katerih je udeležena divjad, pa še zlasti zaskrbljujejo vprašanja izolacije celotnih živalskih populacij. Posebno avtoceste so za večino živalskih vrst neprehodna ovira, ki onemogoča naravno razširjanje vrste in skupaj z vse večjo pozidavo marsikje povzroča razmere, podobne kot v oborah. Naša divjad postaja tako rekoč vklešče-na. V takih razmerah, največkrat zaprtih arealov, pa postaja vse redkejša ali pa bo celo izginila. Kolikor želimo v naši deželi, zlasti tam, kjer so gosto poseljena območja, razmere izboljšati ali pa preprečiti, je to mogoče le ob sodelovanju vseh prizadetih. Predvsem so k tej problematiki poklicani graditelji cest, ki se morajo zavedati tudi lastne odgovornosti do narave! Glede tega, kaj lahko storijo za divjad, pa potrebujejo strokovno pomoč in konkretna navodila, kje in kdaj so potrebni določeni ukrepi.
Osnove in vrzeli v znanju
Različni zakoni sicer že jasno zahtevajo varovanje divjih živali in njihovega življenjskega prostora, pa tudi ohranitev raznovrstnosti favne. Problem nastane v uresničevanju, še zlasti, če gre za odvisnost interesov in denarja. Pri tem imajo živali in rastline ponavadi žal najnižjo vrednost. To še zlasti velja pri gradnji cest. Pri tem se pogosto sklicujejo na ne dovolj utemeljena dejstva, s katerimi bi uresničili ekološke ozi-
roma interese živalskega sveta. To pa je le delno res. Znano je, da izolacija živalskih populacij povzroča negativne posledice za njihov razvoj; v ekstremnih primerih to lahko povzroči genetske izolacije. Vsak lovec pozna pomen mirnih, osrednjih območij za zdravo divjad in pomen stečin za se-livske vrste. Zagotovo so v našem znanju še praznine o posledicah onesnaževanja zraka zaradi prometa, o vplivu povožene divjadi na stopnjo umrljivosti ter o učinkovitosti ukrepov za varovanje divjadi na cestah. V Evropi poteka na to temo že vrsta raziskav. V Avstriji, Nemčiji in Švici poteka več raziskav o primernosti cestnih prehodov za divjad. Katere vrste divjadi priložnostno uporabljajo podhode in nadvoze, letos načrtno spremljajo tudi na avtocesti med Vrhniko in Uncem, o čemer smo že pisali.
Brez celostnega vpogleda in poštenih prizadevanj ne bc pravih uspehov. Odpravljati je treba vzroke, ne pa šele posledice! Ker se je številčnost nekaterih vrst, zlasti male poljske
divjadi zmanjševala, pa se je zelo močno povečal promet. Povečanje družbenega proizvoda in standarda je za ljudi sicer pozitivno, posledice tega pa so za divjad porazne, zlasti za manj prilagodljive vrste. Zdajšnje tehnično in gospodarsko stanje nam dovoljujeta, da več storimo za živalski svet, ob tem pa na prvo mesto ne postavljamo zgolj ozkega, gospodarskega interesa. To je tako v interesu lovcev kot sodobnih ukrepov v okolju. Odvračanje divjadi od prometno gostih cest je zagotovo naloga, ki sodi med te ukrepe, a s tem pa problem ni rešen. Potrebno je veliko več, da bi divjadi zagotovili potreben in ustrezen življenjski prostor.
Večplasten problem divjadi in prometa
Hitro naraščanje prometa v zadnjih desetletjih je povzročilo tudi številne ekološko negativne posledice. Vse več je povožene divjadi (naraščanje prometnih nesreč (naletov) in
stopnje umrljivosti divjadi), ljudje so z avtomobili prodrli v doslej še nevznemirjena stanišča divjadi. Sama pokrajina je zaradi prometa vse bolj razkosana, tudi z biološkimi zaprekami in mejami (barierami), ki zmanjšujejo življenjski prostor živali, izločajo njihove populacije, onemogočajo širjenje prostorsko dinamičnih vrst, pomenijo genetsko izolacijo in prinašajo nevarnost izumrtja. Ti, deloma teoretični ukrepi pa so v svojem bistvu tudi pomembna sestavina naše sodobne gradnje cest in prometa kot posega v naravne sisteme. Za praktične ukrepe je po drugi strani potrebno preprosto, pragmatično ravnanje. Kompromisne rešitve torej ni!
Kaj naj storimo, kako naj ravnamo
Prvi znaki konflikta se pokažejo, ko se na cesti, ki poteka skozi pokrajino, bogato z divjadjo, ob naraščajočem prometu povečujeta delež povožene divjadi in s tem povezane prometne nesreče. Gospodarsko rečeno bi dejali, da se učinek lovstva zmanjšuje, povečujejo pa stroški zavarovalnic.
Na voljo je več preprečevalnih ukrepov. Kot prvi so svetleče, odsevajoče folije, opozorilne table, vključno z najnovejšim elektronskim zvočnim opozarjanjem, pa tudi sama omejitev hitrosti vožnje.
Ko postane problem akuten, je treba tak del ceste zavarovati z zaščitno ograjo. S tem pa divjadi omejujemo številčnost, odstrel se zmanjša, del divjadi se preseli v druga stanišča. Povsem možno je, da se število povožene divjadi prične povečevati na sosednjem cestnem odseku. Na avtocestah je to sicer mogoče preprečiti s celostno ograditvijo, kar pa prinaša zopet škodljivo izolacijo, vključno z možnostjo lokalnega izumrtja vrste ter lovske in naravovarstvene težave. S primernimi gradbenimi ukrepi pa lahko prehodi za divjad ostanejo! Če so preozki, zgrajeni na napačnem mestu, ne dovolj vključeni in povezani z okoljem, jih divjad spontano sploh ne bo uporabljala. Ob izgubljenih naložbah pa tudi ne bodo zadoščali za izmenjavo med ločenima populacijama. Močne vrste, kot so medvedi ali divji prašiči, si prehod poiščejo tudi prek ali skozi poškodovano ograjo in zaidejo na cesto. Posledice so resna trčenja, neredko z veliko gospodarsko škodo in kritičnimi posledicami za potnike. Poleg drugega je to povezano z velikimi stroški zavarovalnic.
Ugotovljene izgube srnjadi v cestnem prometu v Sloveniji				
Leto	Odstrel	Izgube (povoženo)	% od odstrela	Indeks
1980	27.661	1.484	5,36	100
1985	36.301	1.805	4,97	122
1990	42.736	2.620	6,13	176
1992	49.281	3.696	7,50	249
1993/94	45.431	3.558	7,83	239
Ker se število konfliktov zadnje čase povečuje, se zdi, da zgolj z odpravljanjem »simptomov« ni mogoče priti na zeleno vejo. Potrebni so posamezni, lokalnim ali regionalnim razmeram prilagojeni koncepti in ukrepi. Pri vsakem načrtovanju gradnje ceste je treba pravočasno zajeti v obravnavo tudi območje divjih živali. To ni utemeljeno zgolj zaradi bioloških in ekoloških potreb, pač pa tudi zaradi varnosti prometa in samih gojitvenih (naravovarstvenih) interesov.
Zahteve pri načrtovanju novih cest in preureditvi obstoječih
S predpostavko, da bodo v prihodnje potrebe divjih živali le primerno upoštevane, je treba resno upoštevati predvsem naslednja priporočila:
a)	Navzočnost divjadi je treba čim natančnejše ugotoviti v pogovorih s krajevnimi lovci, pa tudi varstveniki narave in ornitologi (osrednje in prehodno območje).
b)	Pomen dobljenih podatkov morajo pretehtati strokovnjaki in jih po potrebi dopolniti glede regionalne in medregional-ne primerljivosti.
c)	Tehnično načrtovanje mora potekati v sodelovanju s strokovnjaki za divjad (kooperacija, koordinacija, ocena).
d)	S pomočjo ustrezno zanimive metode je treba preverjati ukrepe (kontrola uspešnosti).
e)	O načrtovanju in izvedbi ter o uspešnosti ukrepov je treba poročati, in sicer tako v strokovnih krogih kot v obliki informiranja javnosti.
Vprašanje sorazmernosti
Tako lahko dosežemo uspešno varovanje domače favne. Do odporov prihaja predvsem ob premalo znanih in utemeljenih željah. Vsaka interesna skupina namreč zahteva legitimnost, konsenz pa je končno problem medsebojnega razumevanja. Neznanje in pomanjkanje posluha (interesa) za dogovarjanje mora biti osvetljeno tudi z vidika državljanskih pra-
vic. Sorazmernost je v bistvu objektivno pretehtanje vseh legitimnih interesov in dejstev. Glede na domače živalske in rastlinske vrste, med katerimi so tudi ogrožene, je potrebno tudi politično razumevanje vseh najpomembnejših strank. Prizadevanj za naše domače rastlinstvo in živalstvo ne gre podcenjevati, saj politiki, ki udejanjajo ljudsko voljo, uživajo presenetljivo malo upravičenih simpatij.
Blaž Krže
tu**
* * -K *
*****
INFORMACIJE FACE IN EVROPSKE SKUPNOSTI
Lovske trofeje:	bistvena
omilitev zdravstvenih pogojev po zaslugi FACE
1.	Več mesecev sem se pogajal z generalno direkcijo VI Kmetijstvo Evropske komisije glede spremembe smernic 92/ 118/EG o zdravstvenih pogojih za trgovanje in uvoz izdelkov živalskega izvora, vključno z lovskimi trofejami (glej tudi moj zaznamek CC/94-22 z dne 28. 3. 1994).
2.	Na naše posredovanje se je generalna direkcija VI zavedela dejstva, da so določila, ki jih predpisujejo smernice, neupravičena in neuporabna. Zdaj lahko z zadovoljstvom posredujem besedilo odločitve 94/466/EWG, ki jo je Komisija sprejela 26. 7. 1994. Ta določa nove zdravstvene pogoje za trgovanje z lovskimi trofejami (med državami članicami) in za njihov uvoz (v Evropsko skupnost).
3.	Zahteva »vsaka posebej v prozorni in zaprti embalaži« (točke 2a, 2b in 2c) preprosto
pomeni, da mora biti vsaka trofeja zapakirana v prozorno in zaprto plastično vrečo.
4.	Za neobdelane lovske trofeje (na primer srnjakova glava z vratom) je potrebno veterinarsko potrdilo. Za lobanje (okuhane, očiščene in obeljene) ali posušene/nasoljene kože lahko izstavi potrdilo pristojni urad v državi, od koder je trofeja (uradni lovski urad ali celo lovska zveza ali lovska agencija).
5.	To navidezno nejasnost je Komisija, ki namerava upoštevati načelo »subsidiarnosti«, namenoma pustila v besedilu.
Vaša naloga je, da pazite, da vaše nacionalne oblasti ne bodo strožje interpretirale določil te odločitve.
6. Dovoljujem si vam predlagati, da to informacijo posredujete svojim članom in še posebno strokovnim vejam služb, ki jih odločitev zadeva (preparata rjem, potovalnim agencijam itn.)
Na voljo smo vam za nadaljnja vprašanja glede te zakonodaje.
Dr. Yves LECOQ
Komisija Evropskih skupnosti je glede na Sporazum o usta-
novitvi Evropske skupnosti in po proučitvi določenih razlogov ter na osnovi praktičnih izkušenj pri uresničevanju ocenjenih smernic predlagala primerno spremeniti predpise o trgovanju z lovskimi trofejami in o njihovem uvozu. Sprejela je odločitev, ki prične veljati 1. decembra 1994:
LOVSKE TROFEJE
A.	Brez škode za predpise, izdane v okviru Odredbe (EWG) št. 3626/82(*), za trgovanje z lovskimi trofejami pa tudi za uvoz teh produktov ne veljajo nikakršne epidemiološkoprav-no utemeljene prepovedi ali omejitve trgovanja oz. uvoza. To določilo velja za:
I) lovske trofeje parkljaste divjadi in perjadi, ki so bile zaradi ohranitve trajnosti pri temperaturi okolja popolno taksider-mično obdelane; ii) lovske trofeje drugih živalskih vrst, različnih od parkljaste divjadi in perjadi.
B.	Brez škode za predpise, izdane v okviru Odredbe (EWG) št. 3626/82, veljajo za trgovanje z lovskimi trofejami parkljaste divjadi in perjadi, ki niso bile obdelane v skladu s točko A), odstavek i), pa tudi za uvoz takih produktov naslednji pogoji:
1.	Za trgovanje z lovskimi trofejami velja:
-	Lovske trofeje morajo izvirati ali od živali iz določenega območja, za katerega ne veljajo pravne omejitve Skupnosti zaradi pojava kake resne nalezljive bolezni, ki bi se je lahko nalezle zadevne živalske vrste ali
-	Lovske trofeje morajo ustrezati zahtevam iz odstavka 2, točka b) ali c), če izvirajo iz živali z območja, za katero veljajo pravne omejitve Skupnosti zaradi pojava resne nalezljive bolezni, ki se je določene živalske vrste lahko nalezejo.
2.	Za uvoz lovskih trofej velja:
a)	Lovske trofeje, ki so iz celih živalskih delov in niso bile na noben način spremenjene,
-	morajo izvirati od živali, od katerih je dovoljeno v skladu s predpisi Skupnosti vse kategorije svežega mesa neobdelane uvažati v Skupnost;
-	morajo biti zapakirane neposredno in posamično v prozorno in - za zaščito pred vsakršno okužbo od zunaj - zaprto embalažo, ne da bi prišle v stik z drugimi izdelki žival-
Marsikateri staromisleči gojitelj meni, da to tudi ni čudno. Ceš, nekoč smo uničili vsako lisičje leglo in razstrelili vsa kragulja gnezda - takrat je bilo zajcev! Drugi, ekološkemu razmišljanju naklonjeni lovci pa menijo, da se zajci odselijo vsako leto v pričetku jeseni. Kam, tega ne ve nihče, pa tudi od nikoder ni poročil o poplavi zajcev. Povsem razumljivo. Zajec je namreč okolju izjemno zvesta vrsta, ki v nobenem primeru ni nagnjena k selitvam. Nasprotno, zanj je dobro poznavanje intimnega okolja in lasten, po možnosti majhen okoliš, najpomembnejši dejavnik za življenje in preživetje. Čim dlje se mora gibati, več nevarnostim
skega izvora, ki bi jih lahko okužili;
-	opremljene morajo biti z veterinarskim potrdilom, iz katerega je razvidno, da so bile navedene zahteve izpolnjene. Odstraniti je treba odpadke, ki nastanejo ob taksidermični obdelavi in niso del trofeje.
b)	Lovske trofeje, ki so sestavljene izključno iz kosti, rogljev, krempljev, rogov in zob,
-	je treba za določen čas potopiti v vrelo vodo, da se tako zanesljivo odstranijo vse druge snovi razen kosti, rogljev, krempljev, rogov in zob;
-	morajo biti brezhibno suhe;
-	morajo biti razkužene s pripravkom, ki ga dovoljujejo oblasti države odpremnice, in sicer še posebno z vodikovim peroksidom (H202), kadar so sestavni deli koščeni;
-	morajo biti neposredno po obdelavi posamično zapakirane v prozorno in - za zaščito pred vsakršno okužbo od zunaj - zaprto embalažo, ne da bi prišle v stik z drugimi izdelki živalskega izvora, ki bi jih lahko okužili;
se izpostavlja, pa tudi tak način prehranjevanja bi bil negospodaren. Prav to pa je danes največji problem, namreč pomanjkanje majhnih, prepletenih struktur, ki bi zajcu na razmeroma majhni površini zagotavljale dovolj raznovrstne in njemu potrebne hrane.
Vendar pa - kaj se zgodi z razmeroma veliko zajci, ki jih videvamo poleti? Ko so njive pospravljene, so zajci na sorazmerno majhnem prostoru. V mnogih primerih je primerna paša osredotočena le na prehranske otočke. Sicer se oba spola zajcev, razen v času paritve, razmeroma dobro prenašata. V tem času tudi ni med njimi pogostih, neposrednih
-	opremljene morajo biti z dokumentom ali potrdilom, iz katerega izhaja, da so bile navedene zahteve izpolnjene.
c)	Lovske trofeje, ki so sestavljene izključno iz kož,
-	morajo biti:
i)	bodisi posušene ali
ii)	za najmanj 14 dni pred odpremo nasoljene na suho ali v slanici ali
iii)	obstojne s katerim drugim postopkom, kot je strojenje, ki ga je treba določiti v skladu s členom 18;
-	neposredno po obdelavi morajo biti posamično zapakirane v prozorno in - za zaščito pred vsakršno okužbo od zunaj - zaprto embalažo, ne da bi prišle v stik z drugimi izdelki živalskega izvora, ki bi jih lahko okužili;
-	opremljeni morajo biti z dokumentom ali potrdilom, iz katerega izhaja, da so bile navedene zahteve izpolnjene.
(*) AB1. št. 384 z dne 31. 12. 1982, str. 1*.
Iz uradnega lista Evropskih skupnosti, z dne 26. 7. 1994
stikov. Vendar pa se zajci na površinah, kjer se hranijo, tudi iztrebljajo, z iztrebki pa prenašajo oociste kokcidioze. Te v toplem, vlažnem vremenu v 4 do 10 dnevih dozorijo do kužnih spor, ki jih zajec lahko zaužije s hrano. Ko se jim razpusti ovojnica, pridejo v črevesno steno gostitelja, kjer se nespolno razmnožujejo in ob tem uničujejo črevesno sluznico.
Ob večji napadenosti (invadi-ranosti) lahko črevesna vsebina vdre v kri, sicer pa med posledice sodita tudi slabitev srca in črevesno vnetje.
Kokcidioza je sicer značilna bolezen mladih živali, ki pa praktično prizadene vse živali. Sicer je zdrav in ustrezno hranjen zajec sposoben ustvarjati dovolj imunskih snovi, zato bolezen preboli in postane odporen. Povsem drugače pa je tam, kjer številčnost zajcev ni prilagojena razmeram v okolju, kjer nenadoma nastanejo velike prazne površine in kjer se preživeli zajci koncentrirajo in iztrebljajo na razmeroma majhnih površinah. Za pridobivanje (pogosto omejene) hrane potrebujejo več energije, zaužije pa tudi več kokcidioznih oocist!
Zajci se torej ne odseljujejo, pač pa množično poginjajo, kar je za lovce nevidno. Le redko poginul zajec obleži več kot 24 ur, saj za njegovo odstranitev strokovno poskrbijo lisice, kanje, vrane in druge živali.
Bolni zajci imajo močno prizadete reakcije, kot so sposobnost obrambe pred sovražniki in drugimi nevarnostmi, vključno z begom in so zato tudi pogostejši lisičji plen. Tako po-užiti pa ne širijo oocist.
V	nekaterih loviščih so največji povzročitelji kokcidioze lovci. Sicer neposredno ne pospešujejo njenega širjenja, pač pa prav s poletnim odstrelom lisic in kjer je dovoljeno tudi kanj onemogočajo povečanje številčnosti zajcev. Taki lovci pač ne dojemajo, da slepo iztrebljanje plenilcev v tako spremenjenih, polnaravnih razmerah nima pričakovanega učinka!
V	letih s suhim, poznim poletjem in jesenjo kokcidioza ni tako izrazita. Razvoj oocist močno zavrejo prve ohladitve. Vendar tudi v takem primeru zajci ne »izhlapevajo«, četudi že od oktobra dalje fanatično lovimo plenilce ali pa če se prostovoljno odrečemo odstrelu zajcev nasploh. Kajti kot zadnje, šivankino uho za prilagoditev številčnosti zajcev zmogljivostim okolja, narava uporablja zimo.
Po: Der Anblick 10/94 - prevedel
Zajci se jeseni (ne) odselijo...
Avgusta pa tudi še septembra v mnogih loviščih kaže, da bo »letos« veliko zajcev. Videti jih je ob vsakem čakanju, ob večerni vožnji proti domu pa mora lovec voziti previdno in večkrat zasenčiti luči, da zajec iz svetlobnega stožca zavije v temo.
Vendar pa polja počasi ogolijo in prvi jesenski dež suho kulturno stepo spremeni v moker habitat. Srečanja z zajci postanejo redkejša. Čim bližje je pričetek lova, manj zajcev je videti...
Požigalništvo na Slovenskem
Za požigalništvo so se ljudje odločili v daljnih časih, ko so se naveličali potikanja po svetu, ko so prenehali stikati za sadeži, gomolji in divjadjo, ko niso bili še nikjer doma in vendar povsod. Zaželeli so se ustaliti in si urediti stalen dom z redno pridelano hrano na enem kraju in za vse čase. Iz nabiralcev in lovcev so ljudje postali poljedeljci in živinorejci. Zgradili so si bivališča iz vej, kasneje iz brun, še mnogo kasneje pa zidano hišo z ogrado, hlevom. V zemljo so potikali semena in plodove, da so lahko prehranili številno otro-čad, za živino pa so skrčili pašnike in travnike, da je vse skupaj preživelo trde zime.
Za tako ustalitev je bilo treba skrčiti gozdove, uničiti robido in grmovje, prepoditi ali postreliti divje živali, ki so mu sicer odžirale skope pridelke na njivah in odnašale ter morile domače živali. To je bil čas poži-galništva. Na Slovenskem je bilo razširjeno pred nekaj tisočletji, pa nazaj do nekaj de-settisoč let, pač odvisno od kraja poselitve. Najprej so začeli v ugodnih in toplejših legah v dolinah, od tam pa so s krčenjem gozdov poseljevali vedno višje lege in nazadnje hribovite kraje ter hladnejše lege. Ljudje so se pač že od nekdaj radi plodili, od nekdaj pa so ženske hitreje podlegle besedam moškega, ki je imel lepše in večje njive ter lepšo čredo živine.
V tistih časih je bil torej ogenj najboljše orodje za pripravo tal ter za večanje premoženja in zato tudi za pritegnitev dobrih in lepih samic za razplod rodu. Gozda in živali v njem pa je bilo dolgo preveč. Zato so se človeški rodovi tisočletja in drugod desettisočletja mujali, da so zadrževali površine pred zaraščanjem in varovali pred divjadjo.
Ko je bilo vse urejeno, so ogenj zrinili na ognjišče, kjer je bil koristen za kuhanje in toploto doma, povsod zunaj kurišča pa je pomenil pustošenje in škodo ter grozo za človeka. Šele ustaljena ognjišča so omogočala, da je človek več razmišljal, pa začel zidati šole in tiskati knjige. Zato sedaj že lahko trdimo, da je znanost tako napredovala, da ni nihče
več zdrav, da že dolgo vemo, da nič ne vemo in podobno. No, med drugim nam znanost tudi zagotavlja, da je v naravi požigalništvo najbolj nazadnjaški način ravnanja s krajino, ponižujoč odnos do živega, za današnjo rabo bi lahko rekli, da je to ekogenocid. S požiganjem namreč uničimo urejeno in dobro organizirano skupnost, ki utečeno deluje in se razvija, da v celoti propade, okolje spravimo na izhodišče med mrtvim in živim, razvojne
poti skupnostim so uničene. Zato je sedaj požigalništvo prepovedano in kaznivo. Seveda pa požigalništvo ne more biti prepovedano in ne kaznivo v politiki. Demokracija je pravzaprav večna igra med požigalci in gasilci, iskanje ravnotežja med ognjem in vodo. Ideje, ki so bolne in stare, se posušijo in take naj bi odpravil ogenj. Na pepelu pa vzniknejo nove nežne kali, ki se lahko razvijejo v zdravo, krepko in zapleteno življenjsko skupnost. Toda ob suši in v vetrovnem vremenu ogenj pogosto uide in uniči stoletne gozdove in vse, kar je v njih.
Sedaj je dokaj vetrovno. Pa suša je tudi.
V tekem vremenu se je začel prižigati nov zakon o divjadi in lovstvu. V razsušeno travo in dračje je z baklo izza vogala pritekel kmet izpod hribovja... To ni otrok, ki se rad igra z vžigalicami, to je možak, ki ve, kaj hoče in je uspešen požigalec vsega uvelega in suhega po gozdovih. Res, da je od tam ogenj ušel v obsežne zdrave gozdove. Pravzaprav je komaj kaj gozdov ostalo neosmojenih in od zubljev nedotaknjenih. Ogenj pa še vedno ni poga-
šen; strokovno takemu ognju pravimo talni požar, ki lahko kjerkoli butne s plamenom izpod korenin spet na dan. Moža gre skratka jemati resno zaradi spretnosti, pa tudi visokega položaja v požigalništvu. Zato si vzemimo čas in prostor za razmislek, kam stvari lahko gredo ob ognju in vodi, ob požigalcih in gasilcih.
Živalski svet in s tem divjad je sestavni ter neločljivi del gozdnega ekološkega sistema, zato lahko marsikaj sklepamo iz dogajanj z gozdovi in ob gozdovih tudi za usodo divjadi in lovstva. Lahko bi rekli, da je požigalništvo v gozdovih ostalo na pol poti, saj zadeve ni uredilo celovito, torej tudi za
živalski svet in za divjad. Zato bo zakonsko urejanje požigal-ništva v naravnem okolju verjetno skušalo opraviti še s pro-stoživečimi živalmi in s tem z divjadjo. To pa bi bila lahko dokončna rešitev, kar je že nekdo drugi rekel in ob drugi priložnosti, sedaj pa je priložnost tudi za lovstvo in za lovsko organizacijo.
Igra požigaj - gasi je že v polnem teku, če si to priznamo ali ne. Požigalci po prvem netenju čakajo na vetrove, ki bodo na
številnih mestih zagotovo obudili vse tleče ogorke, da bo ogenj butnil v mogočnih plamenih med grmovje in v krošnje, da bodo kmalu le še ožgana debla moleče štrlela v nebo. Dežurni gasilci pa se po prvih uspehih trepljajo po ramenih in si hladijo grla, češ, pa nam je uspelo! Tudi požigalci si manejo roke, saj se je ogenj že zalezel med korenine in v suho podrast, da tli na številnih mestih. Videz pa vara in kaže, da ognja ni več, saj se od prinešene bakle izpod hribovja tudi ne kadi več, kaj šele, da bi gorela. Tako temeljito so jo namreč prelili v parlamentu z vedri vode. Vedeti pa je treba, da je bakla prepotovala že
MB
dolgo pot, preden so gasilci planili z vedri nanjo. Na vsej dolgi poti pa so si od bakle mali požigalci prižigali svoje ter tekali z njimi noč in dan po izsušenih traviščih in sipali ogenj na vse strani.
Požigalniška igra bi bila kmalu dolgočasna, če bi se šli samo preprosto prižigaj - polivaj z vodo, zato so pravila veliko bolj zapletena oziroma jih sploh ni, saj si jih vsaka stran sproti izmišlja in prilagaja, kar je pravzaprav višek spretnosti pri požigalništvu in gasilstvu. Zato nikoli ne veš, kdo od gasilcev ima tudi vžigalice, s katerimi na skrivaj podtika nove rdeče peteline, da veselo priskakljajo iz teme in osvetlijo žareče obraze. Nekdo, ki je prav pod vrhom organizacije za gašenje, je lahko sočasno pri vrhu požigalništva, zato se na uradne funkcije ni zanesti, pa tudi ne na zunanje znake pripadnosti, kot je na primer uniforma. Zgodi pa se tudi, da marsikateri požigalničar zatep-ta ogenj, še preden se razgori, največkrat zato, da mu ne bi osmodilo hlač ali pa še višje. Če se sučeš med njimi, vseeno je namreč ali med gasilci ali med požigalci na terenu, ti večkrat butne v nos vonj po olju, ki ga nese gasilec v vedru za vodo. Seveda se ve, da je to v resnici in po delu požigalec najhujše sorte, ki priliva olje na ogenj; pa saj je v tej igri vse dovoljeno!
Prasketanje ognja ter topota nog v težkih obuvalih včasih prav po gledališko zmoti kakšen novinec, ko zakriči: »Ljudje, le tega nikar, poglejte, kakšna škoda se dela!« Take spoznaš že po novem zelenem vedru, s katerim teka k potoku po vodo. Revež še ni dojel pravil življenja, pač pa je očitno že opravil tečaj za gašenje. Prav mu daje le še kakšen upokojenec, ki se priduša na stare čase in sopihajoč taca po ognju in pljuje v zublje, da se mu cedi po bradi.
Na koncu požigalništvo vedno pusti črno sliko, kot je pač črno pogorišče. Toda za marsikoga je to velika priložnost, sicer ne bi nikoli prišel do svojega vrtička. Ogenj namreč uniči tudi prejšne žive meje, vse se vrne na začetek, meje se še posebno lepo ter zlahka zarišejo v prah in pepel. Nove meje za nove vrtičke! Nerodno je le, da so želje po vrtičkih veliko večje, kot je prostora na pogorišču.
Živalski svet pa nič. Divjad se za politiko požigalništva ne meni tako dolgo, dokler jim politika ne poseka gozdov, požge jas, dokler je politika ne spodi, če se še sploh lahko kam umakne, dokler ne začuti gonjačev
in ne sliši strelcev. Vendar je takrat za okolje in za živali že vse prepozno. Pa še tik preden bo po njih, frfotave ptice ne bodo dojele tega, zverine butasto razmišljajo vse drugo, večina pa živi v tropih in se zanaša na vodnika, ki je nepismen in zato neosveščen. Kdo od njih pa sploh pozna Oh’mana, Hu-dobnika in Zavoženega? Če se bodo srečali, se jim bodo pa že izognili, si mislijo, če sploh kaj mislijo.
Zato so ptice zadnjo zimo v miru in dobro prezimile, sicer pa, kakšna zima je pa to sploh bila. Le prava gnezda lastovk so ponekod propadla zaradi ohladitve. Srnjaki so dobro izstopali, prsk je bil tudi kar dober, le vročina je bila nekoliko prehuda. Jelenji ruk bo odvisen predvsem od vremena, pa od gobarjev in polharjev, ne pa od politike. Gamsji prsk vsako leto bolj motijo turisti kot pa vse afere in zdrahe. Metulji letajo, ptice prepevajo, kobilice poskakujejo.. .
Pa vendar, do kdaj še?
Kdaj bodo zublji zahlastali za metulji in za kobilicami, požgali ptičja gnezda in izsušili vlažna rukališča, da bo jelenjad v diru bežala z dvignjenimi nosnicami proč od ognja in dima. Se bodo priplazili ognji do gamsjih stanišč in do rastišč ruševca, ko bodo pogoltnili smrekove hoste do gozdnega roba in skozi rušje do zadnjega zelenja v gorah?
Duh po dimu je že vnesel nemir med zeleno bratovščino. To ni majhna stvar, saj nas je dvakrat po desettisoč pa še dvakrat po tisoč in še dve stotniji. Neuki bi sklepali, da toliko gasilcev s pljunki pogasi ves goreči svet. Vendar gašenje le ne bo tako preprosto opravilo.
Na to kažejo že priprave, saj nekateri res nosijo zelene posode za vodo, čistijo vodnjake, izvire in celo kaluže, da bo ja voda pri roki, ko bo treba. Večina skrbno varuje loge in gozdove, brloge in zimovališča, godrnja nad divjimi smetišči po loviščih, benti ob nemiru razgrajačev, motoristov in kolesarjev, ki se podijo tja v tri dni po najbolj odmaknjenih loviščih, opravlja obvezne delovne ure pri košnji, kočah in krmiščih... Večina škod od divjadi se skrbno oceni in plača, pogosto celo preplača, saj denar ni od cenilcev. Toda vsega tega ni slišati; ker teče tiho kot mora teči vse, kar dobro deluje. Kjer pa se kaj zalomi, je hrup, da odmeva širom dežele do parlamenta in nazaj do Zgornjega Kašlja. Kljub vsemu dokaj idilično. Toda...
Za požigalce dobro kaže. Vetrovi od kmetij s škodami od divjih prašičev kar dobro vlečejo, ponekod pihajo kmetje tudi zaradi škod od fižola do vinogradov, zaradi škod od srnjadi. Hudo močni vetrovi dajejo gozdarje, da sape upogibajo obgrizeno mladje od jelenjadi, srnjadi in ponekod še od muflonov. Veliko jih je proti volkovom že zaradi zgodbe o Rdeči kapici, da o ustrahovanih ovcah niti ne govorimo. Kdor si bo vzel čas, da bo vse te sapice, sape in vetrove prav obračal in usmerjal, bo gorelo, da je kaj. Mojstrov za veter in podpihovanje ter za razpihovanje pa je dovolj in iz dneva v dan več. Tudi med gasilci že prenekate-ri drgnejo vžigalice in si pripravljajo zalogo olja za prilivanje na ogenj, še posebno tisti z veliko denarja, pa tisti, ki so že dobili nazaj velike površine gozdov, pa tisti, ki mislijo da...
pa tisti, ki nič ne mislijo in mislijo drugi zanje.
Oh’man je moral že poprijeti prižgano baklo v drugo roko, ko je sprejemal buteljke vrhunskega vina od požigasilcev, ki so mu jih prinesli iz drugega konca države. Požigasilce so namreč poimenovali gasilce, ki so sočasno tudi požigalci oziroma obratno. V glavnem pa so taki, za katere se ne da roke v ogenj, da so res taki. Če smo šli že tako daleč, pa razpredajmo še naprej, da poiščemo možne poti razvoja dogodkov, kamor bi lahko vse skupaj šlo, če ne bo ravnotežja med ognjem in vodo.
Najbolj izdelano strategijo do živalskega sveta v naravi, za hleve seveda niti približno tako jasno, imajo politični kmetje ali kmečki politiki. Ko ne bo več divjadi, tudi škode od divjadi ne bo več in vse bo pognalo v klasje. In še naprej: ko ne bo divjadi in ne bo škode, tudi lovcev ne bo več in ne lovskih organizacij. Sreča bo popolna. Tam, kjer sedaj še tišina šepeta, bodo vriskale pastirice in pastirji bodo nategovali predvsem harmonike. Ena sama vrtna veselica na Slovenskem! Pa recimo, da bo zmagala liberalnejša struja, ki bo vendarle dopustila lovske organizacije, ki bi se pač morale podrediti novim pogojem dela na prahu in pepelu.
Delitev na visoko (veliko) in nizko (malo) divjad bo ostala, vendar bi jo na novo prerazporedili in ovrednotili, da bi se tako rešili starih usedlin, ki so se nabrale v nekaj tisočletjih v lovstvu. V novih razmerah požigalništva bo največja lovna divjad voluhar in od tod nazaj bo našteta divjad velikega lova. Med malo divjad bi spadali predvsem metulji, hrošči in kobilice. Ob tem bi bili številni strokovni izzivi, omenimo samo kinologijo in vzrejo lovskih psov za novo jamarjenje, kako s šarivci in metuljarji... Številne simpozije bi bilo treba organizirati, da bi izoblikovali merila in nove formule za ocenjevanje trofej. Svet nas ne bo razumel zlahka, kot vedno, boste rekli. Predstavljajte si pot do priznanja novih formul v organizaciji ČIC za ocenjevanje, recimo sekalcev (glodačev) voluharja, za točkovanje roga-čevih klešč ali krila kapusovega belina, za pokrovke pikapolonice, tipalke majskega hrošča...
Ker nas svet ne bo razumel, bo treba nov sistem utrditi in nadgraditi najprej v naši državi, in to najprej s konvencijami na ravni novih lokalnih skupnosti ter nato znotraj lovskogojitve-nih območij, ki naj bi obsegala tri do pet vrtičkov v ekološko
zaokroženi enoti. V takih enotah bi sprejemali tudi neenotne gojitvene smernice, kar bi bila sila zahtevna naloga, če ne bi imeli izkušenj z dosedanjimi smernicami. Tako bi že lahko napovedali možna dogovarjanja o lovni dobi muh enodnevnic, o merilih za odvzem trofej ob nepravilni uplenitvi majskih hroščev, o spolni in starostni strukturi voluharjev, o varstvenih režimih za bramorje ter za neavtohtone vrste, kot je na primer koloradski hrošč.
Lovski domovi in koče s hladilnicami za divjačino bi bili v novih razmerah seveda preživele zadeve in zato bi rešitve iskali v več smereh. V hladilnicah ne bo več divjačine, so pa izolira-
ne in pogosto pod zemljo, zato se rešitev kar ponuja v uporabo za mučilnico kot prilogo disciplinskemu pravilniku za preostale lovce v disciplinskih postopkih, ko bi s primernim orodjem izganjali zelenega hudiča iz lovčevega telesa. Lovski dom bi novi zakupniki vrtičkov pač uporabljali za kar bi jih bila volja: od javne hiše do veleposlaništva za tuja lovskogojitve-na območja.
Pisane ostanke starih strokovnih nazorov bi sežigali svečano in pred javnostjo. Ob vsakem začetku lovskega leta bi javno sežgali po en letnik revije Lovca in pripadajočo količino knjig Zlatorogove knjižnice. Čast prižiganja grmade bi pri-
padala najuspešnejšemu poži-gasilcu preteklega lovskega leta, ki bi imel tudi primerno izoblikovano in uglajeno izhodišče za obe nogi.
Čas ne dopušča, da bi obdelovali še vsa druga odprta in nova področja. Pa kaj, saj bodo razmere same pokazale, kje nas čaka največ skrbi in dela. Pa še to:
Nekdo je oznanjal, da je vizionar, pa se je vedno znova izkazalo, da je le sanjač. Drugi pa je vneto razlagal svoje sanje, pa se je izkazalo, da je napovedoval nove čase.
Kočevje, v ruku 1994.
Janez Černač
Pobegla mrtva lisica
Zgodbo o pobegli mrtvi lisici mi je pripovedoval moj prijatelj. Tisto noč je snežilo. Nametlo ga je kakih petnajst centimetrov. Ko smo zjutraj posamič ali v dvoje še po neočiščeni cesti hiteli v gostilno k Ančki, se je le tu pa tam privrtinčila še kaka osamljena snežinka. Obetal se je lep zimski dan. Škoda, da nisi bil zraven. Slavko, saj ga poznaš, poklicni lovec, nas je povabil v pogon na lisice.
Kot ponavadi je zadnji prišel Franček.v Ravno smo govorili o njem. Že pri vratih si je začel pihati v dlani, čeprav smo ga videli, daje roke izvlekel iz globokih žepov tople zimske suknje. Zaposlil se je, zvitež, da se mu ne bi bilo treba opravičevati za zamudo. On je bil tisti, ki je na zadnjem pogonu s puško na rami čakal lisico. To zanimivost si je ogledala tudi lisica. Nad srečanjem sta bila tako presenečena, da sta nekaj časa kar buljila drug v drugega. Lisici je prvi šinilo v glavo, kaj mora storiti: naglo je stekla mimo Frančka. Ta pa se je šele takrat domislil, kaj gaje privedlo v gozd, ko je lisica že izginila v grmovju.
Hitro, kolikor je mogel, si je strgal puško z ramena, vendar lisice že ni bilo nikjer več. Glasno, smeje smo ga pozdravili. Slavko pa je med tem zagotavljal, da bosta najmanj dve padli, da si bodo srečneži prilastili čudovite kožuhe. »V takem vremenu«, je kričal, »ob novo zapadlem snegu, ki je popisa-
na knjiga za pravega lovca, če jo zna brati, uspeh ne more izostati.« Dopovedoval nam je, da bomo uspešni, če se bomo ravnali po njegovem načrtu, če bodo poganjači počasi potiskali, če jih bomo znali krotiti in držati v vrsti, če bodo lovci na stojiščih...
Toliko čejev je navedel, da sem jih v smeh in zabavo nekaj še jaz dodal: če bomo lisico staknili in jo izgnali, če bodo lovci puške v rokah držali... Poganjači, bilo jih je za cel ducat, so v drugem kotu šušljali,
kako bodo iz najboljših kosov skuhali golaž. Franček jim je prinesel čebulo, potrebno zelenjavo, začimbe, Ančka pa jim bo rade volje dala mast in krompir. Pri Frančku so že večkrat iz mehkih delov lisice pripravljali golaž.
Si že kdaj jedel lisičji golaž? Ne? Povem ti, da ga brez izjeme hvalijo vsi, ki so ga kdajkoli pokusili. Samo Frančkova tašča se jezi in pljuva, če jo spomnijo, kakšen je bil, ko ji je zet podtaknil lisičji golaž namesto srnjega.
Glavno besedo je imel Slavko, razumljivo, on je bil gostitelj. Pred gozdom nas je razdelil v dve skupini. Eni smo šli na čakanje. Druge, s poganjači in natančnimi navodili »kako in kaj«, pa je poslal na drugi konec gozda v pogon.
Vsi smo že stali na svojih mestih, ko nas je Slavko obšel, vsakemu posebej zabičal »kako in kaj« in se še sam postavil na svoj »štand«, ki si ga je določil kot zadnjega ob Muri. Bilo je sicer oblačno, vendar je bila vidljivost dobra. Pogon se je začel.
Nad krošnjami dreves je počasi prijadrala kanja, kmalu za njo druga. Tisto zimo jih je bilo neverjetno veliko. Pogosto je bilo videti tudi sokole (kragulje). Družno so plenili že tako redke jerebice in vdirali na dvorišča, da smo morali požreti marsikatero grenko od razjarjenih kmetov, ker so jim izginjale kure. Mi smo bili krivi, ker ne streljamo »teh beštij«. Previdno, korak za korakom, z vmesnimi postanki, so se stojišču približale srne. To je bilo znamenje, da se pogon približuje. Napetost je naraščala. Število srčnih utripov se je podvojilo. Dlani so se tesneje oklenile puške, oči so švigale med drevesi, sluh se je izostril... Nakar je prasnil eden, za njim pa takoj drugi strel. Nekje pri Slavkovem stojišču je bilo. Prisluškujemo, čakamo, gledamo, če se bo med drevjem pojavilo kaj rdeče rjavega... pa ni bilo nič. Poganjači so prišli do stojišč. Vsi smo se pomaknili proti Slavku, ki je ves v ognju razlagal, kako in od kod mu je pritekla lisica in kako je vžgal po njej. Že prvi strel jo je podrl na tla. Za vsak primer je ustrelil še enkrat, nikoli se ne ve, in glej ga zlomka: mrtva lisica, stoodstotno mrtva, se je pobrala in zbežala, on pa je s prazno puško gledal za njo.
Obhodili smo okolico. Res smo našli sveže lisičje stopinje, ni pa kazalo, da bi bila zadeta: sneg ob stopinjah je bil nedolžno bel kot nevestin pajčolan. Slavko se je pridušal in prisegal, da je bila lisica smrtno zadeta, ni pa mogel prepričljivo pojasniti, kako da mu je mrtva ušla.
Po krajšem posvetu smo po lisičjem sledu poslali Ferenca, ki je bil najbolj izkušen poganjaš, da bi ugotovil, kam se je skrila mrtva Jisica. Začeli smo nov pogon. Čez čas je do stojišč pritekel sel, ki ga je poslal Ferenc, in nam ves zadihan v eni sapi sporočil, da je mrtva lisica v Nemščaku, vendar še živa.
Slavko je poskočil. Kljub bolečinam v križu, o katerih je več-

krat tožil, je v družbi s Jaškom po bližnjici naglo odhitel v Nemščak. Drugi smo vztrajali na stojiščih, dokler se tudi drugi pogon ni končal. Padel ni niti en sam strel.
V skupini smo šli proti Nemš-čaku. Nenadoma smo zaslišali dva zaporedna strela. Pospešili smo korake. Med poganjači je morala naglo narasla. Golaž ne bo izostal! Kar smo zagledali Slavka s puško v roki, za njim pa njegovega asistenta Jaška, pa Ferenca in še nekatere, kako so hiteli čez polje proti gozdu in izginili v njem. Nekaj časa smo gledali za njim, nato pa skomignili z rameni in nadaljevali pot v gostilno k Ančki.
Kmalu je prišel Slavko z vsem spremstvom. Videti so bili kot pogrebci. Še najbolj potrt je bil
Slavko. Žalostno ga je bilo pogledati. V kratkem telegrafskem slogu nam je povedal, da se ga drži smola, in da je to, kar je doživel, nekaj nenavadnega. Nato je utihnil in bil zamišljen ves večer, kar sicer ni njegova navada.
Bolj zgovoren je bil Ferenc. Slikovito je opisoval, kako je skozi grmovje in prek zamrznjenih rokavov Mure sledil lisici. Sveži sled ga je pripeljal v Nemščak k svinjskim hlevom in po lesenih stopnicah na podstrešje svinjaka. Hitro je obšel svinjak. Sled se je končal na podstrešju. Stražil je pri stopnicah in poslal glasnika, naj razglasi njegovo odkritje. Ko sta prisopihala Slavko in Jašek, so napravili načrt, kako se bodo polastili njenega kožuha.
Slavko se je s puško postavil
k enemu koncu svinjaka, Jašek k drugemu, Ferenc, oborožen z debelim kolom, pa je pogumno stopil na podstrešje. Hitro je odkril lisico in se zapodil proti njej; švignila je mimo njega na drugi konec, on pa za njo. Zdaj je bila tam, pa že zopet na drugem koncu. Ferenc je s kolom tekal za njo po nizkem podstrešju, z glavo prešteval špirovce, videl na tisoče zvezd, z imeni naštel vse svetnike, ki se jih je spomnil, lisice pa ni mogel nagnati pred cev ne enemu ne drugemu. Stopil je k svislim, si otipaval buške na glavi in prosil Slavka, naj mu da puško, da bi lisico pokončal na podstrešju. Ta pa v »luft«, kaj se to pravi, da takšno početje ni lovsko, da je treba lisico nagnati s podstrešja in jo ustreliti na lovski način.
Kaj je mogel? Z roko si je zavaroval razbolelo glavo in se ponovno pognal za lisico. Tedaj pa je kazalo, da je bilo lisici šal dovolj. Zagnala se je proti svislim in kot leteča veverica v loku poletela prek Slavkove glave. Za trenutek se je povaljala v mehkem snegu, nato pa z opletajočim košatim repom stekla proti gozdu. Ko se je Slavko izmotal iz presenečenja, je bila lisica že na robu gozda. V obupu je poslal za njo dva strela, ki pa sta jo le poškropila s snegom in ji dala pospeška. Slavko je bil prepričan, da jo je zadel...
Nekaj časa so jo iskali. Krvi ni bilo in ne dlake v snegu. Kmalu so izgubili tudi sled.
Vidiš, tako ni bilo nič ne s kožuhom in ne z golažem.
Lojze Števanec
Kako najlažje upleniš
lisico
*■ iHtV' V
Franc Mencigar je ob robu velikega omizja nazaj naslonjen mirno sedel in se smehljal. Njegov obraz z nakazano plešo, rahlo priprtimi očmi in poredno navzgor zavihanimi ustnimi koti je bil vedno tako naravnan, kot da se smehlja. Počasi, neopazno mu je pogled drsel z obraza na obraz in obstal na Fricu, ki je vročično, z raztrganimi stavki in nedokončanimi mislimi segal v besedo predsedujočemu. Enkrat mu ni bilo jasno to, drugič ono. Predlogi in rešitve so bili enkrat skregani z zakonom, drugič s poslovnikom, nato spreje-
ti v zakulisju ozkih krogov izbrancev, ki niso upoštevali želja večine ali se poprej niso posvetovali z večino. Nato se mu je nenadoma zdelo, da je sestankov in posvetov premalo ali da se v vse premajhnem številu udeležujejo lovskih veselic, da se na njih premalo kažejo in navezujejo premalo stikov. Vse je bilo narobe. Zaradi njegovih pripomb in drobnjakarskega vztrajanja pri njegovih predlogih, so se sestanki zavlekli, odmikali od namena, pogosto zasejali dvome, sumničenja in slabo voljo. Ker njegove rešitve najčešče
niso bile sprejete, je krivil zdaj enega, zdaj drugega in s sestankov odhajal globoko užaljen, kot je govoril. O svojih pomislekih, dvomih, predlogih in sumničenjih je razpravljal po gostilnah z ljudmi, ki jih te stvari niti najmanj niso zanimale. »Nisem to, kar mislite o meni,« je ob neki priložnosti razlagal Mencigarju, ko sta se slučajno srečala v gostilni in je bil že rahlo okajen. »Ne marate me, ker ste hudobni, pokvarjeni.« Franci ga je gledal s svojim, na smeh naravnanim obrazom in molčal.
»Sovražite me, ker vam vedno
povem resnico, ki jo prikrivate.«
»Ne lomi ga. Nihče te ne sovraži.«
»Sovražno me gledate in utihnete, ko pristopim.«
»Nisem tega opazil.«
»Lažeš! Hočete me ponižati. Razvrednotite vsak moj predlog.«
»Nihče te ne more ne ponižati in ne razvrednotiti, če sam tega nočeš. Nehaj razmišljati o tem.«
»Neumnost! Vsak dan to gledam.«
»Ker hočeš!«
»Vsak dan to doživljam.« »Stvari jemlješ preveč resno. Sprejmi jih brez razburjenja, mirno, elegantno.«
»Zdaj mi boš pa še ti pridigal?« »Rajši mi povej, če kaj hodiš na lisice. Zdaj je čas za to,« je hotel menjati temo razgovora. Mencigar je bil znan po svoji uspešnosti pri lovu na lisice. Govorili so, da jih je ustrelil najmanj sto. Sam je rekel, da jih sto verjetno ni, osemdeset pa prav gotovo.
»Parkrat sem bil, pa nisem dobil nobene,« je priznal Fric. »Hej!« je zaklical natakarju. »Prinesi še dva brizganca!« Nato pa se je z zanimanjem obrnil k Mencigarju: »Povej mi, kako jih ti loviš? Menda si jih že sto ustrelil, kar ti seveda ne verjamem.«
»Zdaj nimam časa,« je Mencigar vstal in odmahnil natakar-
ju, naj ne nosi pijače. »Enkrat pridi k meni, pa ti povem.« »Tak, zdaj me boš pa še ti zapustil?«
»Vidiva se pri meni.«
»Lisico bom dobil brez tvoje šole. To ti pa povem: do groba ti zamerim, ker nočeš piti z mano.«
Mencigar se je nasmehnil, ga potrepljal po ramenu in hitro zapustil lokal.
»Pojdi se ti nekam solit!« je kričal za njim.
Nesrečnež, je Mencigar razmišljal za volanom na poti domov. Čuti se odrinjenega, ogroženega. V samoobrambi napada vse okrog sebe. Ljudje se mu umikajo, on pa misli, da je z ljudmi kaj narobe; še pomisli ne, da je z njim nekaj hudo narobe.
Na Frica je kmalu pozabil. S takimi stvarmi se ni hotel obremenjevati. Sam je bil do vseh naraven. Kolikor je bilo v njegovi moči, je živel z njimi v miru in se sprijaznil, da so ljudje, ki v vse dvomijo, vse grajajo, so do vsega sovražni, hitro užaljeni, in da tudi njega vsi ne marajo. Tega si ni gnal k srcu. Večkrat je rekel: »Pomembno je, da človek veruje vase, da je prepričan v uspeh, da se dela pošteno loti in da ima o sebi dobro mnenje, tudi takrat, ko se pogleda v ogledalo.« S to preprosto filozofijo je kar dobro shajal.
Tisti mesec je uplenil dve lisici, kar se je hitro razvedelo, čeprav sam ni rad govoril o tem. Frica so zadnjih štirinajst dni redko videvali. Zvedelo se je, da hodi čakat lisico, pa tudi to, da zastonj. Mencigar je medtem ustrelil še eno lisico v bližini, kjer jo je Fric teden dni zastonj čakal.
Kmalu za tem se je Fric pojavil na njegovem dvorišču. Bil je prepričan, da gaje prišel oštet. »Kako ti loviš lisice?« je začel kar na dvorišču. »Rekel si, da mi poveš.« Povabil ga je v lovsko sobo. Pokazal mu je šop posušenih in nekaj ustrojenih kož.
»Jaz jih pa čakam, čakam, pa nič.«
»Nekje delaš napako.« »Kakšno napako? Čakam jo kot ti.«
»Jaz jo ujamem, ti pa ne.« »Kako jih potem ti loviš?«
»Različno, času in kraju primerno. Pomembno je, da veš, kje lisica hodi,« mu je razlagal, »kdaj hodi, in si ti prej tam, kot pa ona na obhodu. Razumljivo, da te ne sme videti, ne slišati in ne zavohati. Ko jo greš čakat, nikoli ne križaj njene poti. Čakaj jo ob poti, ne na poti. Čakaj, če treba, več ur. Če si vse naredil, kot je treba, pride. Če ne danes, pa jutri.«
Fric ga je gledal, molčal, na koncu pa le vprašal:
»Je to vse?«
»To je dovolj, da jo ujameš.« Odšel je razočaran. Nič novega mu ni povedal. Sumil je, da mu je glavno stvar zamolčal. O tem je bil iz dneva v dan bolj prepričan, ker kljub vsemu ni niti ene zalezel. Franc pa je, kot se je izvedelo, ponovno ustrelil lisico.
»Nekaj ima, nekaj uporablja, česar mi noče povedati...« je razlagal v gostilni, kjer se je zopet pojavil. »Spraševal sem ga, ves čas se mi je izmikal in
»Kaj počne?«
Žena je molčala.
»Ima kakšno vabo?« Na krožniku ji je prinesel rešitev. Pogledala ga je, kot da ga pre-skuje, zinila in sredi besede zvito utihnila.
»Ti veš, kako jih lovi, kajne?« »Vem, seveda vem. Z njegovo ženo mu včasih pomagava.« »V čem je stvar?«
»Povem ti. Vendar, če mu to poveš, mi tega ne bo odpustil. Še sprli se bomo.«
»Kaj pa misliš? Saj vendar nisem kak pobalin...«
»Mu res ne boš povedal?«
previdno odvezal vrečo. Čez čas mu je uspelo, da je nekaj na pol izvlekel iz vreče. Zagledali so mačjo glavo. Mačka, ki je divje brcal v vreči, je držal za vrat in mu na ušesa natikal sponke za sušenje perila. Maček je stresal z glavo, kazal zobe, se otresel sponk, pa mu jih je ponovno nataknil. Iz*žepa je vzel motvoz, z eno roko opletal z njim, nato pa, kot pokošen, padel po tleh. Za trenu-tek-dva so videli, kako je maček izginil v grmovju. Fric se je počasi dvignil in si roko pritiskal na obraz. Pogledal je dlan
mi kvasil same znane stvari.« Bil je nadležen. Vsi so ga že imeli poln »kufer«. Ob neki priložnosti, ko je Fric odšel, so zbrani staknili glave, šepetali in prasnili v smeh, da so jim solze tekle po obrazu.
»Franc mu tega ne sme povedati,« je rekel Vili. »Nekdo drug mu mora izdati njegovo skrivnost.« Tuhtali so, kdo naj bi mu to povedal. »Bom sam uredil!« je rekel Vili. »Vi pa molčite kot kamen. Nobeden ne ve ničesar!«
Zvečer se je Vili pogovarjal s svojo ženo. Smejala se je in dolgo ni privolila, da bi bila posrednica, pa jo je prepričal. Že čez nekaj dni se ji je ponudila priložnost. S Fricem sta se srečala pred trgovino. Beseda je dala besedo in na koncu sta že govorila o Mencigarjevih lisicah. »Žena bo kmalu imela dva pelcmantla, ne enega,« je rekla s kančkom zavisti. »Zadnjič je menda spet eno ustrelil.«
»Ne vem, kako jo on dobi.« »Ima način, ki nikoli ne zataji«, je skrivnostno pripomnila.
»Prisegam! Če dam besedo, jo držim!«
»Poglej, ampak, da me ja ne boš izdal...«
»Če rečem...«
Staknila sta glave. Hitro mu je nekaj dopovedovala, se nekajkrat previdno ozrla in končala: »To je vse. Ampak...«
»Niti besede! Se danes bom imel lisico...« Hitro se je pobral.
Ko se je_ žena vrnila, je Vili poklical Štefana, Franceta in Milana. Posedli so se v avto in odpeljali v gozd. Avto so skrili v gramoznici in šli peš v bližino Fricove preže, ki jo je postavil na starem hrastu, nedaleč od lisičjega rova. Poskrili so se v grmovju. Čez dobre pol ure so zaslišali brnenje avtomobila. Ustavil se je skoraj pod prežo in avto glasno obrnil. Kmalu so ga zagledali z vrečo v roki, kako jo maha proti luknji. Pritajili so se. Ustavil se je nedaleč od luknje in počepnil. V trenutku so imeli daljnoglede pred očmi. V vreči se je nekaj divje premetavalo. Šaril je po žepu, nekaj položil na tla, nato pa
in si jo ponovno pritisnil na lice. Počasi je odšel k avtomobilu, ki je čez čas zahropel in se oddaljil.
»Upam, da mu ni izpraskal oči,« je rekel Vili.
»Ni bilo tako videti,« je dodal Štefan.
»Kaj ste mu pravzaprav natvezli?« je vprašal Mencigar. »Moja žena mu je rekla, da ti, ko greš na lisice, vzameš mačka s seboj, mu natakneš sponke na ušesa in ga za nogo privežeš za grm, nato pa se skriješ. Maček se trga, dere, sika, kar privabi lisico in ti jo ustreliš. Rekla mu je, da je to vsa tvoja čarovnija.«
Čez nekaj dni je Vili srečal Frica, ki je imel zavihan ovratnik in na oči pritisnjen klobuk. Od lasišča do brade so se mu vlekle štiri črte, kot bi mu kdo preoral obraz.
»Veja me je ošvrknila,« je pojasnil Fric.
Ko se je pozneje pojavil v gostilni, se je iz kota zaslišalo presunljivo mačje mijavkanje in besno sikanje.
Lojze Števanec
MB
IZ ZAPRAŠENIH LETNIKOV LOVCA
(Lovec 1911/172-174, 210-212, 229-231)
Lovski utrinki.
Piše Peter Višnjan.
ilo je pred petimi leti, v pozni jeseni, tako nekako po Vseh svetih. Gozdna tla so bila pokrita ped debelo s suhim rjavim JLJ bukovim listjem, le tuintam je samotno štrlela med golim drevjem siva skala, deloma obrasla z zelenim mahom in bršljanom. Vladal je mir, grobni mir jesenskega brezvetrnega jutra.
Lovili smo tisti dan srne v Rasnem pod Gorjanci. Najemnik, deloma lastnik lova - graščak industrijalec - je uporabljal v nakazovanje raznih stajališč starega dvonožnega lisjaka - lovskega nepridiprava - ki je pač poznal posebnosti tega revirja, sam pa ni smel nositi puške in z njo streljati.
»Ko bom sam, pa storim po svoje,« si je pač utegnil misliti sam pri sebi. Značilno je bilo že to, da vse drugo grajsko lovsko osebje ni znalo primerno razpostavljati lovcev.
Mene je postavil možak na kratek, obrasel greben med dve dolini; konec roba, kakih 200 korakov dalje, pred mano pa graščaka. Bila sva zadnja v tej lovski črti, drugi lovci so stali deloma na drugem robu, deloma za nama in nad nama.
Brakirja sta gonila proti nam po dolini in po desnem bregu. Pričela sta 2 uri hoda od mene.
Pravzaprav je bil pravi brakir le stari, že zamrli Ude, izborni brakir in pesar Rudla, našega lovskega glavarja. Sveti Hubert mu je izprosil gotovo največjo lovsko sladkost pri Spasitelju v nebesih. Drugi lovec je nosil ogromen lovski rog, psov pa ni imel poleg sebe, ker graščak ni negoval brakirskih psov.
Utegnil sem še dobro uro premišljati raznotere stvari. Sedem pod debelo bukvijo na skalo in na nahrbtnik ter ogledujem enolično okolico krog sebe.
Ko tako sedim, se mi zazdi, da nekaj rogovili po suhem listju precej daleč v dolini nad menoj.
Prav v tisti smeri pa je bil odvedel možakar četvero drugih lovcev. Domneval sem naj prvo, da se vrača ta ali drugi. Toda čudno, za par korakov se čuje šumenje, potem zopet vse tiho, mirno. Pobira li kdo dračja in suhljadi? Že me navdaja sveta jeza. Saj stojiva oba z graščakom nepotrebno tukaj, ko ne bo miru in ker se zdajinzdaj oglase psi in rog v daljavi. Kri mi je vrela, toda miroval sem, kakor redno na stajališču. Kakor okamenel sem pazil in ugibal, kaj vraga rogovili po listju.
Pod menoj so stale večje skale in mi docela branile pogled v dolino. Tako se približno četrt ure jezim sam pri sebi. Ko vstanem, da bi vseeno izkusil odpraviti rogovileža, se pokaže ob skali prav oprezno siva glavica in vrat srne. Ozre se tudi proti meni, pomerim mirno in zgrudi se srna kakih 40 korakov pod menoj. Ne storim še koraka, že zdirja druga manjša preko ležeče, ki trepeta v smrtnem boju. In v kakih skokih! - Bože mili - mnogo sem že videl bežečih živali, ali kaj takega nisem doživel niti pri gamsih. Puško k licu in tresk, še drugi strel za njo! Opazil sem dobro, da se je zaobočila žival prav v skoku, znamenje, da sem jo malo podstrehi in le slabo zadel preko drobovja. Potem mi je izginila v drugo dolino.
Pobral sem prvo; bila je prav orjaška stara, jako težka srna. Pogledal sem le malo še za drugo, ker radi lovskega reda in varnosti nisem hotel od stojišča; zopet sem sedel in čakal, kdaj zaslišim gonjo in lovske rogove.
Ali - ali - nadaljnji lov je bil skrajno neugoden. Psi so gonili v čisto drugi, daljni smeri. Niti strela ni bilo več čuti. Po dopoldanskem lovu pride možakar pome. Stisnem mu običajni Srebrnjak v roko. Solovec, le umazanosti se boj pri lovu ko vraga! Razložim mu, kaj je bilo. Pregledava vso okolico zaradi druge srne. Zastonj! V listju se je oznal malo skokov dalje sled, psov pa sploh ni bilo v našo stran, el sem pol ure daleč k popoldanskemu zbirališču, takoimenovane-mu Košu, z neprijetno zavestjo, da sem zastrelil drugo srno in da pogine ta žival gotovo žalostno. Popoldan smo dobili le še par zajcev.
O Božiču lovimo zopet v istem lovišču. Znani možakar brez puške nas razpostavlja in nakaže meni isto stajališče.
Reče mi še: »Gospod, ali poznate to stojišče? Zadnjič ste tu ustrelili dve.«
»Tako, tako,« pravim. »Kdaj pa ste našli drugo?«
»I no - bil je že ves nagnit dveleten srnjak. Ležal je za robom, kakih 400 korakov od tu.«
»Pa ste ga oddali graščaku?« vprašam dalje, ker mi ni še nihče črhnil besedice o tem.
»Čemu?« mi odgovori on, »saj ni bil več za gospodo!«
Tako je in tako mora biti, ako najemniki rabijo neopravičene, in ne samo dvomljive, ampak znane lovske nepridiprave v nakazovanje stajališč. Ti ljudje imajo svojo prakso. Akotudi lazijo le s količem, sekirico ali z gorjačo po loviščih, vendar narede opravičenim lovcem mnogo k vare.
oleti, menda leta 1885. je vznemirila vso okolico Višnje gore neverjet-na predzmost kurjih tatov. Ni je bilo noči, da ni tu ali tam izginilo .X. nekaj piščancev, in to na način, ki je upravičeval sum, da krade tukaj človek. Puščal ni nobenega sledu. Kar je izginilo, je izginilo s perjem in mesom, brez krika in vika. Ko so okoličanje bolje zapirali in varovali kuretnino, so se pojavile tatvine v sicer malem mestu samem. To noč je izginil parček tukaj, drugo noč drugod kar pol tucata piščancev, tretjo noč zopet petelin na drugem kraju.
Mnogoštevilni psi ” mestu so bili ponoči res nemirni; in čestokrat je drevila gonja teh cuckov po ulicah, kakor je pravil nočni čuvaj - toda o pravem povzročitelju ni bilo ne duha, ne sluha.
Pod hribom, pod razvalinami starega gradu na vrhu stoji gospodarsko poslopje. Zadnji del slamnate strehe se dotika ruše hriba. Pod streho je nočevala kuretina krčmarja in posestnika Kamničana, ki je imel tudi pse pri hiši.
Neko jutro opazi presenečen, da je izginilo ponoči več kuretine. Preišče poslopje in opazi, da je v strehi, tik rebri, odprtina, skozi katero je prišel tat do perutnine in ž njo zopet na prosto. Psi so bili tisto noč mirni.
Predrznost je presegala vse meje, ko je sredi mesta, tik vodnjaka, izginila prihodnjo noč posestniku Pirnatu vsa zalega piščancev s koklo vred.
To je bilo ponoči na devetindvajseti rožnik. Ta večer je bila na mojem domu večja družba zatiških uradnikov. Spremila sva jih popolnoči z očetom do hleva gostilnice Nadrahove pod mestom, kjer so čakali vozniki. Vzel sem s sabo svoje tri brake. Pri stopnicah, ki vodijo kot bližnjica iz mesta na državno cesto, se je pognala psica Leda in za njo oba braka preko ceste. Divja brakada je drevila pod stari grad. Psi so prišli z dnevom domov; sumil sem, da so gonili zajca.
Ko sem pa pozneje slišal o nočni tatvini perutnine, se mi je zasvitalo, da je bila morda vendarle lisica v nočni gonji.
Oblazil sem vse, meni prav dobro znane lisičine po okolici in iskal lisičji zarod. Nobenega uspeha. Ako je tatica lisica, bi morala krmiti svoj zarod in puščati sledove pri lisičinah. Sama nikakor ni mogla použiti vsega plena. Dobro se spominjam, kako so mladeniči prežah ponoči na tatu z uspehom, da drugo jutro zopet par piščancev ni bilo več na izpregled.
Nekoč je močno deževalo ponoči in dopoldne. Domneval sem, da ne bo nobenih drugih sledov v gozdu kakor lisičjih, saj hodi ravno lisica kaj rada ropat po dežju. (Srn ni pri nas.) Napotil sem se popoldne z dvema brakoma v gozd, in sicer proti meji lovišča, ki ga je imel takrat v najemu boštanjski grof. V tem lovišču nisem imel pravice raziskavah znane mi lisičine.
Psa izpustim pri starem gradu in grem po robu dalje. Dolgo ni nobenega glasu. Ko pridem vrhu gozda na nasprotni rob, se mi zdi, da slišim iz doline glas brakovke Lede, silno strastne na lisice. In res, psica sama žene strastno, toda od mene. Postavim se na meji lovišča nad kotlino; na njenem dnu so na tujem lovišču lisičine. Vedel sem po premnogih izkušnjah, da psica ne neha goniti lisice, kakor da ubeži zver ali pod zemljo, ah pride pred puško; da, upehala je tudi čisto zdrave hsice par krat tako, da so jih kmetje potolkli s krepelci.
Mračilo se je skoraj, ko sem zashšal, da psica goni proti meni; ostro se je oglasil tudi drugi brak Špion.
Stal sem pri gozdnem razpelu kakor prirasel. Kar šine nad menoj lisica; preden puhne preko ozke gozdne poti, postoji oprezno trenutek in tedaj jo pozdravi moj strel.
Zaradi vlažnosti je legel smodnikov dim tako gosto k tlom, da nisem mogel spoznati učinka svojega strela. Ko pridrevita psa do mene, se divje, toda tiho spustita po kotanji navzdol v tuje lovišče. Pes se vrne okrvavljen k meni. Prislonim puško k razpelu in grem brez nje v tuje lovišče. Ondi dobim psico pri mrtvi lisici malo korakov nad lisičino. Okoh brloga je bilo obilo perja in smradu; to je pričalo, da je zarod v kotlini. Mladiče je pozneje izkopal in pobil par dni pozneje drug lovec.
Uverjen sem bil, da bo zdaj konec kurjih tatvin.
Pa glej vraga! Drugo jutro je izginilo v župnišču zopet dvoje večjih piščancev. Tako je ostalo noč za nočjo vse pri starem. Zdaj smo bih vsi preverjeni, da mora krasti kuretino le človek.
Lepega popoldne, teden dni po mojem lovu, je nabiral dečko suhljad v gozdu. Pritekel je k nadučitelju Škerbincu, stanujočemu blizu gozda, poleg cerkve in župnišča, ter mu javil, da se lepa lisica prekucuje po pasji navadi in igra na solncu kakih sto korakov nad hišo v rebri. Uspešno jo je zalezel učitelj z gozda doli in ustrelil. Dobil je dveletnega krasno razvitega lisjaka.
Odslej so pa ponehale vse kurje tatvine. Nekateri rede doma mlade lisice; te živali prav gotovo uidejo in podivjajo prej ali slej. Njihovim varuhom bi naložil vso odškodnino za take napol domače škodljivke.
Odkod se je bila priklatila omenjena lisica, tega nisem mogel poizvedeti. Ker je ropala sila predrzno celo po mestnih ulicah, med tropo domačih psov, je soditi, da so jo vzredili ljudje. Kar je pomorila in odnesla, seveda ni mogla vsega použiti in je zakopavala plen. Pozneje so mi braki razkrili cel kurji »britof« v bližini, kjer je sklenila tek svojega grešnega življenja.
tara lovska prislovica pravi: Zajec ima o Božiču zlat rep, beži v adven-tu preko treh fara. Resničnost tega pregovora izkušamo lovci posebno v onih časih, ko zapade in pomrzne zgodnji sneg. Zastonj je ves trud, psi nimajo sledu, slučajno dvignjeni dolgouhec pa beži ko veter po zamrzlem snegu dalje in dalje. Naročila na divjačino so ravno za Božič najštevilnejša, nujna, in cena zajcem najvišja.
Spominjam se take dobe sredi osemdesetih let. Dan na dan smo se mučili lovci in psi brezuspešno; snega je ležalo nad meter debelo in pokrivala ga je prst debela ledena skorja, ki pa vendar ni povsod držala človeka, tako da sem se vdrl prepogosto do pasu v sneg. Že kobacanje iz takih poledenelih pogreznic je silno utrudljivo: poleg tega je vplivala uprav moreče na nas lovce zavest, da je ves trud ničev; vračali smo se dan na dan premrzli, prazni in kakor pretepeni.
Poizkušal sem ponočno prežo na zajce, da bi ustregel vsaj najboljšim znancem z divjačino. Koliko ur sva prezebala z rajnim Tončkom pod kozelci, kamor so sicer zahajali obedovat zajci! Pa tudi ta prav nelovski način, uporabljen le v skrajnji sili, ni imel uspeha. Pred polnočjo je res prišla lisica pred puško, o zajcih ni bilo sledu. Prav zakleto je bilo.
V teh razmerah se je porodila v meni misel na brakado - ob luninem svitu... Bila je lepa mirna noč. Od mraza je pokalo po drevju. V čarobnem svitu bledih mesečnih žarkov je odsvitala in blestela ledena snežna plan kakor
posrebrnjena. Vladal je svet grobni mir, ko sva korakala s Tonetom in štirimi braki po ozki gazi v kriško lovišče. Ob vsakem koraku je rezko škripal sneg. Že po par minutah sva imela ledene tvorbe preko brk in izdihavala kakor lokomotivi.
Hoditi sva mogla le po glavni gazi, vsak korak v stran je bil mučen in povzročil - ropot puške.
Na gorski planoti sva privezala vsakemu psu ali zvonček ali kragulj ček na jermenski ovratnik, da bi v mesečini mogla razločevati pse od divjačine tudi iz dalje. Tone jo je mahnil po gazi v Kriško vas, jaz pa proti Novi vasi; koder se gazi spojita, sva se namenila sni ti, oziroma počakati drug drugega.
Ko sva spustila pse, se je pričel pravi satanski lovski ples v ledeni zimski noči. Prav malo trenutkov je motilo brake cingljanje pod vratom; ko so se privadili muziki, so začeli kot besni goniti po pokajoči ledeni planoti. Vsak pes je gonil v drugi smeri, zdaj sem, zdaj tja. Kdo bi se čudil, da pes ni našel divjačine; divjačina je srečala psa - vse je ponoči na nogah. Pod kremplji bežečih in preganjajočih četveronožcev cvrči ledeni sneg, polni glasovi psov odmevajo poleg zvončkanja - sicer vlada mir zimske noči z vsem krasom, bajnim bleskom naokoli... Lovcu pa strastno udarja v prsih srce, vsaka mišica mu je prožno napeta od lovske strasti. In kako beži divjačina ponoči! Nad sto korakov razdalje slišiš prasketanje krempljev po ledeni skorji, par sekund in - huj! - kot meglena dvojna senca puhne mimo lovca. Niti ne veš, kaj je senca, kaj žival, potem pa - streljaj! Preden od mraza otrple roke dvignejo puško, ni ne duha, ne sluha več o njej, slišati je le glas zvončka in pasje javkanje.
Dvakrat sem opazil pritlikavcu slično stvar komaj nad dvajset korakov od mene pri brinju. Spoznavši, da mi zajec, »dela možička«, sem dvignil puško, toda že ga ni bilo več sledu o njem, bliskoma je izginil v megleni mesečini. Sprožila nisva niti enkrat, dasi sva videla oba mnogo divjačine.
Vsa otrpla od hudega mraza sva se sešla in prisluškovala le par minut še skupaj bajni zimski nočni brakadi.
Tam daleč za goro je počil strel - kmetič si je preskrbel za Božič pečenko. Na stolpih cerkva so bile ure. Naši psi so gonili in cingljali kot besni zdaj blizu, zdaj daleč. Iz bližnjih vasi in domov pa je odmevalo lajanje psov varuhov. Vrnila sva se prazna, vsa premrla. Res, bila je bajno lepa noč - pa noč ima svojo moč, nikdar več nisem šel na zimsko ponočno brakado.
21. srečanje lovskih pevskih zborov in rogistov
Dvajset let trajajoče lovsko kulturno razodevanje je doživelo svoj višek v zadnjem srečanju vseh pojočih lovcev. Bilo je že 21. po vrsti in 17. s sodelovanjem rogistov. In še mnogo presežnikov moram omeniti ob tem.
Doslej je bilo to najmnožičnejše javno izražanje slovenskih lovcev
iz kar štirih držav: Slovenije, Avstrije, Italije in Hrvaške. Sodelovalo je 14 pevskih zborov, 4 okteti, sek-stet in kar 14 skupin lovskih rogistov.
Organizator letošnjega junijskega srečanja je bil SLR Doberdob iz Italije. Juriju Umariju in zborovodji Janku Simonetiju so pri zahtevni organizaciji pomagali tudi drugi člani slovenskega lovskega društva. Ob prireditvi so izdali lično in doslej najpreglednejšo dvojezično knjižico o vsem dogajanju in z opisom vseh nastopajočih skupin. Za-
to so v tem sestavku navedene le zanimivosti, da se v našem glasilu ne prekinejo kronološki zapisi s srečanj.
Zanimivo je, da se naši vrli zamejci niso ustrašili finančnih problemov (letos je tudi LZS v tem pogledu pokazala nekoliko več razumevanja). Pereči so bili italijanski birokratski in lokacijski problemi. Na sestanku aktiva zborovodij takoj po končanem skupnem nastopu, kjer je bil prvič prisoten tudi predsednik LZS, smo z njim vred organizatorjem izrekli zahvalo in iskre-
no priznali njihov pogum ob izredno uspešni prireditvi.
Srečanje je bilo pravzaprav splet več prireditev. Na predvečer koncertov je bilo v Prešernovem gledališču v Boljuncu odprtje razstave lovskih motivov umetnikov Jurija Mikuletiča, Pavla Hrovatina, Borisa Leskovica in Mirka Guština. Naslednji dan je bil sprejem vseh sodelujočih in njihovih spremljevalcev v Boljuncu. Ob pozdravu so nam razdelili navodila, brošure, značke, prospekte, video kasete. Posamezni zbori in rog isti so se
Združeni pevski zbori na skupnem nastopu v Boljuncu
Gostitelji 21. srečanja - Slovenski lovski pevski zbor Doberdob
nato odpeljali v kraje, kjer so nastopali. Tudi tam so jih domačini prisrčno sprejeli in pogostili. Veliko prostora bi porabili za opisovanje posameznih nastopov oz. koncertov. Prireditelj se je potrudil, vse poslikal in posnel. Tako lahko vsakdo naroči video kaseto pri slovenskem društvu Doberdob (Jurij Urnah, Ul. Pirandello 59/3, 34146 TRST - Italija) po sprejemljivi ceni. To je tudi edini možni način, da vsaj posredno doživimo pesmi skupin, s katerimi nismo nastopali v istem kraju, obudimo spomine in pozabimo na stotine in tisoče ur, preživetih na vajah z občutkom, da niso bile izgubljene.
Zgledna organizacija srečanja lani v Globokem je bila organizatorjem vodilo, da so se odločili za sočasno izvedbo koncertov v več krajih in skupnega pod velikim šotorom. Koncerti so bili v treh kraških vaseh: na Opčinah, v Proseku in Re-pentaboru ter v breški vasi Bolju-nec, kjer je bila tudi osrednja slovesnost.
Vasi Opčine, Prosek in Repenta-bor ležijo na kraški planoti, severozahodno od Trsta, v osrčju Tržaškega Krasa, med kraškim robom, ki strmo pada v Jadransko morje, in verigo kraških gričev. Na enem od njih stoji kamnita cerkvica, obdana z obzidjem; to je Repenta-bor. Ob njenem vznožju se stiska kraška vasica Col in njena sosednja, največja vas v tej občini, Veliki Repen. To sta stari slovenski vasi, kjer so doma lepa slovenska pesem, teran in pršut.
Opčine so izgubile videz vasi in so vse bolj podobne večjemu centru s številnimi trgovinami, banko in drugimi ustanovami. Ob strnjeno naseljenih Slovencih tod prebiva vedno več Italijanov v lepih vilah in blokih.
Prosek je večja kraška vas, ki se staplja s sosednjo vasjo Kontovel. Od tod je le nekaj sto metrov do roba kraške planote, od koder se pogled sprosti ob lepoti Tržaškega zaliva. Opčine in Presek tudi spadata v tržaško občino.
Boljunec je stara slovenska vas, ki tudi že čuti vpliv mesta. Leži ob vznožju Krasa, ob vhodu v dolino Glinščice. V vasi je velik kulturni center z gledališčem za vso dolinsko občino. V Dolini je velik spomenik narodnega prebujanja, kjer se je osrednja proslava pravzaprav tudi začela. Zasavski rogisti, stari znanci tudi v teh krajih, so pri
KONCERT NA OPČINAH:
LPZ LD »ORLICA« VUHRED ROGISTI ZLD »PTUJ« »OKTET« LD SUHA KRAJINA ROGISTI ZLD »NOVO MESTO« LOVSKI PEVSKI ZBOR »ŠKALE«
KUD »ŠTAJERSKI ROGISTI« NOVA CERKEV
LOVSKI PEVSKI ZBOR »ŽELEZNA KAPLA«
ZBOR LOVSKIH ROGISTOV ZLD »PREKMURJE«
MEŠANI LOVSKI PEVSKI ZBOR »MATKO LAGINJA«
KLANA - HRVATSKA
KONCERT NA COLU -REPENTABOR:
»POSTOJNSKI ROGISTI« PENTABOR:
LOVSKI PEVSKI ZBOR ZLD »PREKMURJE«
»NOTRANJSKI ROGISTI« LOVSKI OKTET »PECA« MEŽICA
GRUPPO CORNISTI CACCIATORI »VAL C ANALE«
LOVSKI ROGISTI »KANALSKA DOLINA«
LOVSKI PEVSKI ZBOR ZLD »BELA KRAJINA«
»CELJSKI ROGISTI«
LOVSKI »OKTET PODGORJE«
KONCERT NA PROSEKU:
OKTET »LD VOLIČINA ROGISTI »LD KRIŽEVCI« LOVSKI SEKSTET »LD LESKOVEC« »DOMŽALSKI ROGISTI«
LOVSKI PEVSKI ZBOR ZVEZE LOVSKIH DRUŽIN ZASAVJE
ROGISTI »LD MUTA«
LOVSKI PEVSKI ZBOR »ZLATOROG« VIPAVA
»SAVINJSKI ROGISTI« SK ZLD CELJE
LOVSKI PEVSKI ZBOR »DEKANI«
KONCERT V BOLJUNCU:
LOVSKI PEVSKI ZBOR »DOBERDOB«
ŠKOFJELOŠKI LOVSKI PEVSKI ZBOR
LOVAČKI ZBOR ROGISTA »BREZOVICA« NOVI ZAGREB
»NEDIŠK! PUOBI« IZ ŠČIGLIH »POHORSKI ROGISTI« LD HOČE
PEVSKO DRUŠTVO »SIMON JENKO« LOVSKI ZBOR MEDVODE
»ZASAVSKI ROGISTI«
LOVSKI PEVSKI ZBOR »GLOBOKO«
Na proslavi 45-letnice LD Gornja Radgona so člani zapeli Našo pesem (svojo himno), ki jo je posebej za ta jubilej napisal M. Nekrep.
spomeniku zaigrali na lovske rogove Bovhanovo priredbo znane Ipavčeve Slovenec sem, dolinski župan pa je orisal pomen spomenika in vsem nastopajočim zaželel prijetno počutje. V sprevodu smo ob zvokih ricmanjske godbe krenili do prireditvenega prostora v Bo-Ijuncu, kjer smo v velikem šotoru skupaj peli in igrali. Iz skoraj tristotih grl je še enkrat veličastno zadonel Vrabčev Pozdrav in Venturinije va Lovska. Kar iz dvestotih rogov pa sta zadoneli Gobčeva Mi smo lovci in Namestnikov Pozdrav lovi-ni. Po vseh podeljenih priznanjih in odlikovanjih ter mnogih pozdravnih govorih slovenskih in italijanskih predstavnikov smo doživeli najveličastnejši trenutek. Že na pripravljalnih sestankih je bilo med posamezniki zaznati nezaupljivost in dvom v predlagano skupno pesem, ki jo vedno izbere organizator. Pokazala se je odločnost zamejcev. Ob spremljavi Godbe na pihala iz Ricmanj je kleni in neutrudni Janko Simoneta prav ob svoji sedemdesetletnici oddirigiral Rada Simonitija Vstajenje Primorske. Tako spontanega, ganljivega, a odločnega sprejema te pesmi med številnimi pevci in poslušalci še nismo doživeli: veličastno in iskreno je pel ves Boljunec.
Da bi bila tudi prihodnje leto sobota, 9. junija, takšna. In to v Mislinjski dolini, v Slovenj Gradcu, kamor nas vabijo na 22. srečanje koroški lovci!
Dane Namestnik
45 let LD Gornja Radgona
Pomemben in častitljiv jubilej so člani kolektiva zelene bratovščine iz Gornje Radgone proslavili 17. septembra s prijetno slovesnostjo na sejmišču v Gornji Radgoni. Poleg domačinov, članov LD so se slovesnosti udeležili številni predstavniki sosednjih LD, območnih zvez in organizacij, z obiskom pa jih je počastil tudi predsednik LZS mag. Franc Avberšek. Prijeten kulturni program so popestrili tudi godbeniki na pihala, lovcem pa so se pridružili še predstavniki nekaterih podjetij in pokroviteljev prireditve. Med pomembnejšimi predstavniki oblasti naj omenimo samo predsednika gornjeradgonskega IS Miho Vodenika.
Zgodovinski razvoj kolektiva je na slovesnosti predstavil starešina LD
Gornja Radgona Janko Kralj, ki je posebej pozdravil vse še živeče ustanovne člane in jim zaželel obilo trdnega zdravja. V priložnostnem nagovoru je poudaril nekatere pomembnejše zgodovinske dogodke.
Takoj po ustanovitvi (leta 1950) je Ministrstvo za notranje zadeve dovolilo delovanje LD Gornja Radgona. V začetku je LD teritorialno zavzemala območje Gornje Radgone, Apač, Spodnje Ščavnice, Lutverc in N asove. Nadzor nad tolikšnim območjem je bil težak in zahteven. Ob ustanovitvi, to je v prvih letih po drugi svetovni vojni, je bil stalež divjadi dokaj skromen. Takrat je bilo malo srnjadi, tako da so imeli npr. v sezoni 1955/56 v načrtu odstrela vsega 4 srnjake, 8 srn in 2 mladiča. Vendar pa je takrat bilo še veliko male divjadi, v načrtu odstrela je bilo npr. 150 zajcev, 55 fazanov in 30 jerebic. Takrat so bile v loviščih LD Gornja Radgona bistveno boljše naravne razmere za divjad, kot so zdaj. Takrat je malo divjad najbolj ogrožal krivolov. Že takrat so člani LD veliko razmišljali o ustreznem varovanju, in sicer tako posameznih vrst kot njihovih habitatov. Prav to je zdaj v ospredju prizadevanj tega lovskega kolektiva. Poleg skrbi za divjad niso pozabljali še na bogato
Predsednik LD Radgona J. Kralj je na slovesnosti predstavil zgodovinski razvoj kolektiva.
in razvejano društveno dejavnost. Leta 1974 so zgradili lovski dom, istega leta tudi lepo strelišče in ga opremili s sodobnim električnim metalcem umetnih golobov - strojem Rosini, ki jim je služil vse do leta 1986. Takrat so namreč morali zaradi širitve sejmišča poiskati novo lokacijo za strelišče; našli so jo v Hercegovščaku ob strelskem domu, ki so ga skupaj s strelci in TO gradili tudi lovci. Skrbeli so za lov-sko-čuvajsko službo (imajo 6 lovskih čuvajev), pa tudi sicer namenjajo precejšnjo pozornost dodatnemu izobraževanju in usposabljanju svojega članstva. Med njimi je veliko dobrih vodnikov psov, tako da beležijo zelo dobre rezultate tudi na področju lovske kinologije. Ob jubileju so izdali priložnostni Bilten, v katerem je Milan Nekrep v uvodu zapisal, da so lovci LD Gornja Radgona zelo ponosni, ker so kljub nekaterim pretresom uspeli obdržati čvrsto in homogeno organizacijo. Jasno so začrtali usmeritve in smotre za gojitev ter skrb za divjad, za njen nemoten razplod, za varstvo okolja. Milan Nekrep je bil tudi glavni in odgovorni urednik Biltena, v katerem so predstavili zgodovino LD, gibanje članstva (danes jih je 72 - op. p.), strukturo, stalež divjadi in odstrel, kinologijo, lovsko strelstvo in lovni turizem. Na vidnem mestu so predstavili ustanovitelje LD Radgona - Jakoba Stajnka, Karla Kozarja in Franca Rožmana. Zelo posrečeno je tudi poglavje o lovskih šegah in običajih, Bilten pa bogati še prijetna pesem Manka Golarja
Vnos, iznos in prevoz orožja prek ozemlja Republike Slovenije
Tujci, ki prihajajo v Republiko Slovenijo na lov ali so v tranzitu, lahko prenesejo lovsko orožje in strelivo prek državne meje, če imajo vpisanega v listini za prehod meje (potni list). Orožje vpiše organ Republike Slovenije v tujini, pristojen za opravljanje konzularnih zadev. Če orožje ni vpisano v listino za prehod, dovoljenje za posest in nošenje orožja tujcu lahko izda organ, ki je pristojen za opravljanje mejne kontrole (postaja mejne policije) pod pogojem, da ima tujec po predpisih države, kjer ima stalno prebivališče, dovoljenje za nošenje tega orožja. Enako velja za športno orožje, varnostnega orožja (revolverji in samokresi, kal. nad 5,6mm) pa tujci v Republiki Sloveniji ne smejo nositi, lahko ga le prenesejo prek ozemlja Republike Slovenije (tranzit). Izjema je zračno orožje in orožje s tetivo (loki in samostreli), ki ga tujec lahko vnese v Republiko Slovenijo brez vpisa v listino za prehod meje oziroma brez dovoljenja.
Tujec lahko nabavi orožje in strelivo za iznos iz Republike Slovenije, če ima za to dovoljenje občinskega upravnega organa za notranje zadeve. Podjetje oziroma posameznik, ki proda orožje in strelivo tujcu, mora orožje in strelivo prepeljati do državne meje in ga izročiti tujcu v navzočnosti organa, pristojnega za opravljanje mejne kontrole.
Po mnenju MNZ je treba opozoriti še na določbo zakona, ki državljanu Republike Slovenije ali tujcu nalaga, da mora orožje in strelivo ob kontroli prehoda državne meje takoj priglasiti temu organu (postaji mejne policije). Če ravna v nasprotju s to določbo, se mu orožje in strelivo zaseže. Za prekršek je poleg denarne kazni predpisan tudi varstveni ukrep odvzema orožja in streliva.
Po informaciji MNZ - LZS
Z lovske razstave v Dolu pri Ljubljani
vo pa je priskočil na pomoč še Slavko Zavrl. Sicer pa so mladi navdušenci in ljubitelji vsega lepega prevzeli krmilo društva v svoje roke v maju letos.
Tokrat so se dogovorili s šestimi lovci (člani Lovskih družin Laze, Pšata in Vače); Romanom Smrkoljem, Gregorjem Musijem, bratoma Vinkom in Branetom Podbevško-ma, Janezom Zajcem in Milošem Blažičem, ki živijo v Krajevni skupnosti Dol, da postavijo lovsko razstavo. Lovci so prispevali zanimive eksponate - lovske trofeje - pa še pomoč sponzorjev »Žagar«, Janeza Meseca, trgovine Emone Merkur iz Dola, domačega gasilskega društva in Osnovne šole Dol in s pridnimi rokami je načrtovano tudi uspelo.
Ob odprtju razstave je bilo vsakemu obiskovalcu toplo pri srcu. Pripravili so krajši kulturni program, v katerem so sodelovali Zasavski rogisti Zveze lovskih družin Zasavje, ki jih vodi neutrudni Dane Namestnik, pevski nonet Kulturnega društva Dol in mladi 13-letni harmonikar Matjaž Koritnik, učenec osnovne šole Dol. Vinko Podbev-šek je v imenu razstavljalcev v lepih besedah spregovoril o gojitvi in lovu divjadi ter poudaril sožitje lovcev s krajani in spoznavanje zelene bratovščine, ki jo potrjuje tudi razstava.
Še s posebnim zanimanjem so si razstavo ogledali številni učenci osnovnih šol, saj jim je približala primerke nagačenih živali, o katerih so doslej brali le v knjigah. Mladi Dolani kulturnega društva in lovci tega kraja zaslužijo za nadvse uspelo razstavo vse čestitke, saj s tem bogatijo življenjski utrip Dola pri Ljubljani. Lovska razstava se je čudovito ujela v štukature obeh muzejskih paviljonov nekdanjega lastnika barona Erberga, ki bi bil ponosen, da še danes služita svojemu namenu. Kako malo je pravzaprav treba, da dan postane lepši. Bravo, Dolani!
Radovan Palčič
Strelsko tekmovanje v LD Šentjernej
Vsako leto konec junija priredi LD Šentjernej na svojem strelišču pri Hruški na Javorovici lovski piknik in družinsko tekmovanje v streljanju na glinaste golobe. Strelišče je na pobočju Gorjancev, od koder je lep razgled na šentjernejsko dolino, Krško polje in vinorodne okoliše.
Za piknik pripravimo srnjakov golaž, meso na žaru in domače vino, organiziramo pa tudi srečelov. Golaž skuha in postreže naš lovec Vid Vinšek.
Dobitke za srečelov prispevajo vsi lovci glede na svoje možnosti, razna podjetja in podjetniki. Med lovci je veliko vinogradnikov, tako da je bilo cvička dovolj, pa tudi brezalkoholnih pijač ni zmanjkalo. Prireditev oziroma strelsko tekmovanje odpre s pozdravnim govorom starešina LD Šentjernej, strel-
Lovcu. O lovstvu je spregovorila tudi učenka 5. razreda OS Manja Ficko-Mauko. Krona skrbno pripravljene publikacije pa je notni zapis in zapis besedila Naše pesmi, ki jo je posebej za jubilej kolektiva LD Gornja Radgona napisal Milan Nekrep; je avtor glasbe in besedila, na slovesnosti pa je tudi dirigiral pevcem in orkestru. Melodija je mogočno zvenela in doživela izjemen aplavz. Avtorju naj veljajo tudi naše iskrene čestitke z željo, da bi še pisal in ustvarjal. Na slovesnosti ob jubileju, 45-letni-ci ustanovitve in delovanja LD Gornja Radgona, so podelili številna priložnostna priznanja, odlikovanja in spominska darila. Jubilej so sklenili z velikim družabnim srečanjem lovcev, prijateljev zelene bratovščine, ljubiteljev narave in gostov od blizu in daleč. M. Toš
Uspela lovska razstava v Dolu pri Ljubljani
Zvečer, 31. septembra letos, se je v Dolu pri Ljubljani prižgal reflektor na graščinskem vrtu nekoč tamkaj živečega barona Jožefa Kalasan-ca Erberga. Bil je velik ljubitelj umetnosti in zbiralec, lastnik zasebnega muzeja. V obeh obnovljenih muzejskih paviljonih, katerih postavitev sega v leto 1831, so tistega dne odprli štiridnevno lovsko razstavo, ki se je vključila v ponovno oživljeni kulturni utrip kraja. Ton in barvo pa mu daje Kulturno društvo Dol pri Ljubljani s prizadevnim mladim predsednikom Markom Lunarjem. V okviru društva deluje izobraževalna sekcija, ki jo vodi Franci Vodnik, za razsta-
Predsednik LD Plešivica-Žužemberk Franc Jarc govori ob odprtju lovske razstave, ki jo je ta LD pripravila v Žužemberku. Ob tej priložnosti so nastopili tudi rogisti LZ Novo mesto.
ski referent pa določi način poteka tekme.
Tekmovalci so tekmovali v streljanju na 10 glinastih golobov in v streljanju na izpadanje.
Rezultati v streljanju na glinaste golobe so bili:
1. Marjan Jerele, 2. Milan Kranjc in 3. Tomaž Janževič.
V tekmovanju na izpadanje pa je zmagal Milan Kranjc.
Pomerili sta se tudi ekipi LD Šentjernej in LD Orehovica; za enega goloba je bila boljša ekipa LD Orehovica. Za vse zmagovalce pa so bile pripravljene skromne praktične nagrade.
Piknik in tekmovanje sta se končala v popoldanskih urah z željo, da bi vse skupaj ponovili prihodnje leto.
Marjan Jerele, Ml.
Lovska razstava v Žužemberku
Ker ima lovstvo v Žužemberku bogato tradicijo, je Lovska družina Plešivica-Žužemberk, ki gospodari na 8551 hektarih lovnih površin (ustanovljena je bila leta 1945 z združitvijo LD Dvor in Žužemberk), letos pripravila že tretjo razstavo lovskih trofej. Lovska razstava je bila odprta od 3. do 11. septembra letos v prostorih stare osnovne šole v Žužemberku. Na razstavi se je predstavila LD s svojimi uspehi, prikazom njenih gojitvenih ukrepov in gospodarjenja z divjadjo. Številni obiskovalci, med njimi je bilo veliko mladih, ki se vedno bolj zanimajo za naravo in v njej prostoživeče živali, so si ogledali vrhunske trofeje, slike z lovskimi motivi, lovsko literaturo in video kaseto o lovstvu. Posebno zanimanje med obiskovalci so vzbudile dermoplastike štirih rjavih medvedov, ki so jih zadnja leta uplenili v lovišču LD Plešivica. Lovska razstava v Žužemberku (zadnjo pred njo so žužemberški lovci pripravili leta 1985, ogledalo pa si jo je 3800 obiskovalcev), je bila postavljena tako strokovno, da je vzbudila zanimanje ljubiteljev in strokovnjakov. Poseben vtis pa je naredila na šolarje, ki so si z zanimanjem ogledovali zanje skrita čudesa narave. Po naši oceni je bilo letos v Žužemberku več obiskovalcev kot na prejšnjih dveh lovskih razstavah. To pomeni, da ljudje sprejemajo in jih zanimajo dosežki ter skrb lovcev. Odprtju razstave 3. septembra je seveda sledila lovska veselica, na kateri so postregli z jelenovo pečenko in odličnim lovskim golažem. Številne obiskovalce sta zabavala ansambel Nika Zajca in Boris Kopitar. Ob odprtju razstave sta spregovorila Janez Bulc, predsednik Lovske zveze Novo mesto, in dolgoletni predsednik žužem-berške lovske družine Franc Jarc, ki je orisal delo in uspehe lovskega kolektiva. V slavnostnem delu so nastopili rogisti Lovske zveze Novo mesto, ki jih uspešno vodi Bran-ko_ Podgornik. Lovska razstava v Žužemberku je zgled uspešnega predstavljanja in sodelovanja lovske organizacije z okoljem (javnostjo).
Bojan Avbar
LD Horjul zaokrožuje 40 let dela
Ob koncu avgusta so člani Lovske družine Horjul slovesno zaokrožili 40 let dela družine, hkrati pa odprli tudi novo brunarico zraven njihove lovske koče v Pečovju. Natanko pred štiridesetimi leti (leta 1954) je namreč LD Horjul, ki je bila sicer ustanovljena že leta 1946, doživela pomembno reorganizacijo, saj so se šentjoški lovci, ki so bili tudi vključeni v tej družini, odločili za samostojno lovsko družino. Lovišče LD Horjul se je tako skrčilo in dandanes celotno lovišče meri le še 3010 hektarov, zaradi pozidav in drugih posegov v naravo pa dejansko komajda še 2650 hektarov. »Po lovni divjadi sodimo bolj med revna lovišča,« je dejal predsednik LD Horjul Avgust Šabjan. »Razen srnjadi, nekaj zajcev in rac mlaka-ric praktično ne premoremo druge divjadi. Tudi divji prašič je čedalje redkejši gost v našem lovišču. Ščetinarji sicer še pridejo, naredijo škodo na kmetijskih zemljiščih, potem pa izginejo. Divji petelin se še zadržuje v lovišču, je pa zavarovan. Konec maja hodimo lovci poslušat njegovo ženitveno petje. Zaradi stekline smo že pred tremi leti precej povečali odstrel lisic, tako da smo lovce nagrajevali za uspe-
šen odstrel kar iz lastnih sredstev.
V	povezavi z veterinarsko službo in seveda pod njihovim vodstvom redno opravljamo tudi akcije nastavljanja cepiva, in sicer dvakrat na leto. Tudi letos smo zabeležili nekaj primerov stekline pri lisicah, vendar pa manj kot prejšnja leta.«
V	zadnjem času so imeli člani LD Horjul obilico dela s postavitvijo brunarice zraven njihove lovske koče (opravili so več kot 1500 prostovoljnih delovnih ur), zaradi varnosti pa nameravajo obnoviti tudi vse dotrajane lovske preže v lovišču.
LD Horjul šteje 46 rednih članov in 3 častne člane (Rudolf Hribernik-Svarun, Karol Pišek in Matija Dolinar). Karol Pišek je hkrati tudi edini še živeči ustanovni član. Na jubilejni slovesnosti so najzaslužnejšim članom podelili posebna priznanja. Poleg tega je LD Horjul nekaj zaslužnih članov odlikovala še z zlatimi priznanji za uspešno delo v družini.
Branko Vrhovec
Srakin lovski kotiček (94,6 MhZ)
V času, ko je lovstvo na hudih pre-skušnjah (nikomur zaenkrat še ni povsem znano, kakšen bo novi
lovski zakon), je še posebno pomembno predstavljanje pomena lovske organizacije in oblikovanje javnega mnenja o lovcih ter njihovi nadplanetarno pomembni dejavnosti. Sredstva javnega obveščanja lovcem praviloma niso naklonjena, zato moramo lovci sami poskrbeti za pravilno obveščanje in lasten ugled v javnosti. Pravila pa poznajo tudi izjeme. Pn/ega decembra lani je v Novem mestu pričela oddajati zasebna radijska postaja Radio Sraka (oddaja je na 94,6 MhZ v stereo tehniki, oddajajo z oddajnika na Trdinovem vrhu, zato ima odlično slišnost), ki je v svoj program vključila tudi lovsko oddajo. Srakin lovski kotiček je na sporedu vsako soboto od 12.30 do 13. ure. V Srakinem lovskem kotičku predstavljamo lovske družine, njihove zaslužne člane, lovske običaje, varstvo in gojitev divjadi. Doslej je bilo že več kot 40 lovskih oddaj, ki so obenem posebna vrsta promocije slovenskega lovstva. Ugledni novinar Ivo Kuljaj, član Lovske družine Brusnice, je številnim poslušalcem Radia Sraka
predstavil zakonodajni postopek in poglede na novi lovski zakon. Karel Lenčič, najstarejši lovec v Lovski zvezi Novo mesto, je 14. novembra letos dopolnil 93 let (od tega je kar 70 let lovec, kar je postal leta 1924), je v eni izmed oktobrskih oddaj obudil spomine, ko je še kot deček za krono braki-ral grofu Mergeriju, kako so z združitvijo Lovskih družin Prekope, Vrhpolja in Grobelj ustanovili Lovsko družino Šentjernej, na Pragu, v Kobilah (osrčje Gorjancev), pa zgradili lovsko kočo... Lovec Jože Lihteneger, član Lovske družine Novo mesto, je radijskim poslušalcem orisal žalostno zgodbo o tragičnem srečanju med lovci in medvedom, ki se je v zgodovino zapisal na svečnico, 2. februarja, 1979 na Brezovi rebri. Poslušalci so lovsko oddajo sprejeli, kar je razvidno iz odgovorov na nagradna vprašanja in telefonskih klicev. Srakin lovski kotiček skupaj z Radiom Sraka, ki je znan in priljubljen zaradi narodno-zabavne glasbe, v mesecu decembru praznuje svoj prvi rojstni dan.
8. Avbar
Obnova lovske koče LD Šentjernej
Lani je bilo na enem od lovskih posvetov slišati predlog, da bi obnovili streho na lovski koči LD Šentjernej, ki stoji v Kobilah.
Člani LD Horjul pred novo brunarico
Končno je bila opeka pred lovsko kočo.
Na skupščini pa je bil sprejet sklep o nabavi strešne kritine in obnovi strehe na tej lovski koči, ki je bila zgrajena s prostovoljnim delom že pred 30 leti, in sicer v revirju Kobile, na kraju, imenovanem Prag. Na to kočo so lovci šentjernejske družine zelo ponosni.
Strešno kritino smo naložili na traktorske prikolice in jo s traktorji zapeljali do kraja, imenovanega Plač. Potem pa smo jo s samokolnicami po lovski stezi zvozili 2000m daleč na Prag k lovski koči! Do koče je namreč mogoče priti samo peš. Veliko je bilo zadovoljstvo lovcev, ko je bila kritina napo-
sled pred lovsko kočo. Vsak član je moral dvakrat opraviti vožnjo s samokolnico, polno opeke, mlajši člani pa tudi trikrat. Tako je bila prva akcija končana, člani pa zadovoljni.
Po ogledu tesarskega mojstra, ki si je kočo ogledal čez nekaj dni, smo se dogovorili, da je treba zamenjati tudi letve na strehi, zato smo na drugi delovni akciji zopet najprej znosili letve na Prag k lovski koči. Le-to smo najprej razkrili in staro opeko zložili na kup, potrgali stare letve in pribili nove. Z novo opeko na strehi smo končali z našimi pri-1 zadevanji pri obnovi strehe na tej
lovski koči. Kot se spodobi po opravljenem delu na strehi, smo naposled na vrh pribili še smrečico. Skupna delovna akcija, v katero so lovci LD Šentjernej vložili veliko truda, je bila končana. Pod novo streho bo koča zopet nekaj časa služila svojemu namenu. Lovsko kočo uporabljajo vsi člani LD ob dopustih kot izhodišče za lov, izlete ali druge namene.
Marjan Jerale
Lovski veterani so spet tekmovali
V organizaciji izjemno prizadevnih članov LD Šentjošt in strelske komisije ZLD Ljubljane je bilo organizirano že osmo strelsko tekmovanje lovcev veteranov, in sicer v nedeljo, 11.9. 1994.
Tekmovali so v streljanju na 15 umetnih golobov in 10 strelov z MK puško na tarčo srnjak. V strelskih veščinah je sodelovalo 33 lovcev »mladeničev« na čelu s 86-letnim Janezom Zdešarjem iz LD Brezovica pri Ljubljani.
Lepo sončno vreme in prizadevanje članov LD Šentjošt je prispevalo k veselemu razpoloženju, ki je bilo popestreno z marsikatero šalo.
Spet so se zelo izkazale žene lovcev iz Šentjošta: Anica Slabe, Anka Jurca, Anica Maček, Vlasta Lampe in Sabina Merlak z odličnim
LOVSKI OPRTNIK
Lep zimski dan
Bilo je konec januarja in bližala se je polna luna. Zapadlo je nekaj centimetrov svežega'snega. Ravno pravšnji čas za lov na lisico z visoke preže. Prejšnji večer sem jo pozno v noč čakal, vendar zaman. Premalo časa imam, da bi ji redno nastavljal vabe in jo tako privabil. Moje čakanje je bilo bolj podobno loteriji, toda nič zato. Doživetje je bilo vseeno lepo.
Vstal sem nekoliko pozno in sonce je že lepo svetilo. Ko sem zakuril in nekaj malega pojedel, nisem mogel več zdržati. Moral sem ven. Toplo sem se oblekel, vzel puško in odšel, da pogledam, kako je z vabami. Bil je že lep sončen zimski dan, nebo sinje modro, brez oblačka, planine pa snežno bele, nedotaknjene. Na hitro sem opravil z vabami. Vleklo me je gor v Planino, čeprav nisem imel tam kaj početi. Odpravil sem se proti mrho-višču in opazil sled. Nekdo je bil že pred mano; sled je bila sveža. Bil je priden. Pot na mrhovišče je bila že očiščena. Vse veje, ki jih je sneg pripognil čez pot, so bile posekane. Prišel sem na mrhovišče in si ogledoval sledi v snegu, ko sem z visoke preže zaslišal udarce kladiva. Približal sem se in zagledal Toneta. Prijetno sva si segla
v roke. »Malo sem pripravil, če bi prišli pogledat, kako imamo založeno mrhovišče,« je skromno dodal. Malo sva še pokramljala o tem in onem ter kako sem čakal lisico. »Jaz grem še malo pogledat, če je kaj lisičjih sledi,« sem se izgovoril in se odpravil naprej v Planino. Pot je postala strma. Sonce je že prijetno grelo, v planinah so se pričele topiti ledene sveče in vsake toliko časa je katera zgrmela po skalovju s svojim značilnim treskom, ki se je razlegal naokoli. Ozrl sem se proti vrhu. Kakšna neizmerna lepota! Vsa Planina v snežni belini obsijana s soncem, proti vrhu pa drevje v srenu kot iz kristala. Tam zgoraj sonce še nima take moči in tudi mrzli vetrovi so močnejši. Počasi sopiham navkreber. Dvignem klobuk, si obrišem znojno čelo, bunda postane odveč in tudi rokavice snamem. Postojim, si oddahnem, zataknem bundo za nahrbtnik in se oziram navzgor. Z očmi hlastam neizmerno lepoto, da se je čim bolj naužijem in jo shranim v srce za čase, ko se bom v betonski džungli pehal za kruhom in vsakdanjimi opravili. Iz Rib-jeka se iz Cerknice sv. Egidija oglasi zvon in s svojim milim žametnim glasom prepoji Planino. »Marje že poldan? Kako hitro beži čas?« Malo grem še navkreber. Tam sredi Planine izpod svežega snega plaho dviguje glavo prvo po-
mladansko cvetje. »Je to mogoče? Sredi Planine, v januarju, snežno-beli žametni cvetovi teloha,« si mislim. Tod sonce najdlje sveti in tudi najmočneje se upre. Doli v dolini kasneje vzide in prej zaide, zato je tudi hladneje. Prav tako je na vrhu Planine, ki jo bičajo mrzli vetrovi. Vsedem se in uživam, gledam v dolino, kjer se kot srebrna cesta vije Kolpa, gledam Ribjek, kjer se hiše stiskajo pod samo Planino, stran od rodovitnih polj, ki se kot raznobarvna preproga razprostirajo med Kolpo in obrobjem Planine. O Bog, kako lep je ta košček moje domovine!
Robert Polanc
Mali skovik (Glavcidium passerinum (L))
Kakor majhen škratek preleti mali skovik čistino in obsedi v gosti smreki.
V Evropi in pri nas je najmanjši izmed sov mali skovik. Njegov let res spominja na majhnega gozdnega škrata. Majhen, uren in gibčen leta za plenom podnevi in ponoči.
Samček je nekoliko manjši od samice (16 do 19cm), po barvi perja pa se spola ne razlikujeta. Po hrbtu in perutih je temno rjavkast
golažem in postrežbo, kar je še povečalo prijetno vzdušje. Vsi tekmovalci so prejeli manjša praktična darila. Rezultati tekmovanja so bili:
Umetni golobi; posamezno
1.	Ivan Podgornik, LD Motnik
2.	Srečko Ivančič, LD Motnik
3.	Janez Jurca, LD Tomišelj
4.	Jože Zadnikar, LD Tomišelj
5.	Janez Dolničar, LD Polhov Gradec
Tarča »srnjak«; posamezno
1.	Ivan Podgornik, LD Motnik
2.	Jože Zadnikar, LD Tomišelj
3.	Stane Tomažič, LD Toško čelo
4.	Stane Strle, LD Moravče
5.	Janez Jurca, LD Tomišelj Kombinacija - posamezno
1.	Ivan Podgornik, LD Motnik
2.	Jože Zadnikar, LD Tomišelj
3.	Janez Jurca, LD Tomišelj
4.	Srečko Ivančič, LD Motnik
5.	Edo Pečnik, LD Tomišelj Kombinacija - ekipno:
1.	LD Motnik
2.	LD Tomišelj
3.	LD Moravče
4.	LD Šentjošt
Po končanem tekmovanju so si lovsko-strelski veterani obljubili, da se bodo v letu 1995 ponovno srečali na strelišču LD Grosuplje na Ilovi gori. Podjetje TILS d. o. o., lastnika Ivana Tkalca, je na tekmovanju predstavilo tudi svoj proizvod - šibrene naboje TRAP, ki jih je na tekmovanju uporabljala večina tekmovalcev in so bili z učinkom zelo zadovoljni.
Janez Dolničar
z redkejšimi svetlimi pegami, predvsem po perutih. Spodaj je svetlo sivkast s temnimi vzdolžnimi lisami. Glava je razmeroma velika, sivo rjave barve s svetlimi pegami. Oči so rumeno rdeče barve, obdane s svetlim perjem. Zakrivljen kljun odkriva obliko glave.
Kremplji so temni, precej močni in ostri. Rep je kratek in rahlo prirezan.
Pravi užitek je opazovati malega skovika med svatbenim plesom. Ko samička zasede prazno detlovo duplo, prične samček samički prinašati darove. To so manjši ptiči, ki jih ulovi čakajoč na veji, in drobni sesalci (gozdne miši, volu-harice, podleski). Samček si večkrat napravi tudi zalogo hrane v kakšnem praznem duplu. V času
1.	maja 1981 je padel ris na severnem Madžarskem v kraju Harom-huta, ki leži v gorah Zemplen. To je bil prvi ris na Madžarskem po letu 1915, ko so enega opazili v gorah Piliš. Na območju Zemplena so opazovali dva risa še jeseni 1981, dve leti kasneje pa so tam našli mrtvega mladiča. Slednji podatek ni bil potrjen. Vseeno je obveljalo
Razširjenost losa v 70-ih letih. Sklenjena črta in oranžna barva označujeta območje stalne prisotnosti, prekinjena črta in zelena barva pa območje pojavljanja klateških živali. Ravna črta s puščicami ponazarja gibanje tropa losov na Madžarskem ob koncu 70-ih in na začetku 80-ih let. Razlaga je v besedilu. Z zvezdo je označeno območje pojavljanja risov v Zemplenu na Madžarskem, ki sem ga opisal v članku - B. Kryštufek.
gnezditve samček precej leta podnevi in opreza za hrano. Zelo je radoveden in ni nič plašen, tako da večkrat postane plen dnevnih ujed (npr. skobca).
Pri nas je ptica stalnica. Živi v višje ležečih gozdovih približno 1000 m nad morjem. V času gnezditve ga zelo redko opazimo pod to mejo. Kmalu po 2. svetovni vojni so gozdna gospodarstva zelo zmanjšala njegovo številčnost. S sekanjem višinskih gozdov so namreč precej skrčili njegov življenjski prostor. Tudi gozdne ceste, speljane visoko v planine, negativno vplivajo na ptice. Čeprav je že dolgo zaščiten, je precej redek.
Gozd brez takšnih gozdnih škratov ni tako zanimiv kot sicer, kajne?
Milan Cerar
Ris in los v Slavoniji
Oktobrski Lovec je objavil zanimivo poročilo o risu, ki je bil 23. junija 1994 uplenjen v okolici Vinkovcev (Lovec LXXVII, 10: 408-409). Dogodek je res izjemen, zaenkrat pa lahko samo ugibamo, odkod ris v Slavoniji. Uredništvo je zapisalo nekaj domnev, katerim pa bi rad dodal še nekaj podatkov, ki slovenskim lovcem verjetno niso poznani.
mnenje, da so bili v tem obdobju risi v Zemplenu že stalna divjad. Rise so opažali tudi v Pilisu, severno od Budimpešte, vendar podatka kasneje niso potrdili. Živali so zagotovo prišle iz slovaških Karpatov. Ni mi znano, kako je z risom na Madžarskem danes. Razdalja med Vinkovci in Zemplenom znaša 450 km, vendar je vmes še Donava.
Uredništvo Lovca omenja tudi možnost, da bi ris prišel v Slavonijo iz romunskih Karpatov. V zadnjih letih se je pojavilo več risov v severovzhodni Srbiji, južno od Donave. Ris naj bi se na tistem območju prvič pojavil leta 1978 in pri vasi Krivi Vir (Boljevac) tudi izgubil življenje. Podatek ni povsem zanesljiv. Že naslednje leto, aprila 1978, pa se je ris (samec) ujel v past na Bogovinskem kršu pri Boljevcu. Dne 28. novembra 1983 je padel samec na planini Deli Jovan, južno od Donjeg Milanovca, 26. junija 1992 pa je na cesti Maj-danpek - Rudna Glava avto povozil 12-15 mesecev starega risa. Tako so nekateri že začeli domnevati, da se ris v tem delu Srbije razmnožuje. Vsi so si edini, da risi izvirajo iz romunskih Karpatov, čeprav nihče ni pojasnil, kje in kako so prečkali Donavo, ki je vzhodno od Beograda zelo široka in vodnata. Mnenja o karpatskem izvoru
priseljenih risov potrjujejo velike mere dveh preiskanih lobanj. Karpatska podvrsta risa je namreč zelo velika. Ta primer navajam samo zato, ker dodatno potrjuje vitalno moč risa pri poseljevanju novih ozemelj ali, bolje rečeno, pri ponovnem osvajanju območij, kjer je nekoč že živel. Območja v vzhodni Srbiji so od Vinkovcev oddaljena okrog 300km.
V	omenjenem članku nas je poročevalec inž. A. Frkovič spomnil tudi na deseto obletnico, kar so se v vzhodni Slavoniji pojavili losi.
V	tem primeru je razlaga dokaj preprosta. Na Poljskem je v 80-ih letih živelo 4.000 losov. Zaradi velike gostote so se mnoge živali odselile. Iz prejšnjega desetletja so losi znani na Češkem in v južnem delu dežele; zahodno od Čeških Budejovic še vedno živi več deset glav. Losi so prišli vse do doline Isarja pri Munchnu in do Donave v bližini Dunaja. Na Madžarskem so se prvič pojavili julija 1979 v vzhodnem delu dežele (Hortoba-gy), vendar so potovali naprej na zahod in kmalu dosegli Tiso. Prekoračili so jo in nadaljevali pot proti Budimpešti, kjer so prečkali še Donavo in se ob njenem desnem bregu spustili proti jugu. Meji Hrvaške so se približali na vsega 50km. Na Madžarskem so bili losi prisotni še v začetku 80-ih let, za kasnejše obdobje pa nimam na voljo podatkov.
Za konec ponovno pozivam vse slovenske lovce, da o opažanjih in uplenitvah redkih in tudi nepozna-
nih vrst divjadi redno obveščajo revijo Lovec.
dr. Boris Kryštufek
Lov na svizca v Avstriji
Vse več slovenskih lovcev se odloča za lov na visokogorsko divjad - alpskega svizca na Avstrijskem, če je le priložnost za to. Sprememba okolja, alpski svet in potrebna natančnost so izjemno mikavni za pravega lovca. Cena odstrela svizca se dviga z naraščanjem povpraševanja po njem. Uradno je cena svizca višja, ne glede na velikost in spol, in znaša 3.000 ATS + pristoj-binska taksa, ki znaša 300 ATS. Na območju Innerkremsa je v sklopu njihove turistične ponudbe smučarskih in planinskih aktivnosti vse bolj priljubljen tudi lovni turizem - ponudba lova na svizca. Na tem koroškem območju, ki meji s Salzburško (lov je dovoljen do sredine oktobra), so svizci nekoliko »drugačni«: so temnejše dlake in nekoliko večji. Sicer ima tudi pogorje Nockberge svojstveno geološko sestavo tal, ki je bogata z minerali, zelišči, jagodičjem. Tam je izjemno vlažno zemljišče, lovijo pa v višinah od 1600 m do 2300 m. Lov na alpskem svizca, upoštevajoč ceno, postaja v Avstriji tudi ekonomsko vedno bolj zanimiv, saj v primerjavi z odstrelom srnjaka že dosega boljšo ceno.
Franc Ekar
Pred planinskim domom po končanem lovu na svizce
Brez hudomušnosti in primerjav velikosti plena med lovci vendarle
ne gre.
Redek plen - šakal
Na letošnjem prvem jesenskem skupnem lovu LD Borovnica na malo divjad, ki je bil 2. oktobra, je naš najaktivnejši lovec Tone Bračun uplenil nenavadno »lisico«.
Iz grmovja se je pokazala lisičja glava in naš Tone, ves navdušen lisičar, je po svoji presoji zvitorepko poslal v večna lovišča. Ko pa je prišel k plenu, je bil nemalo presenečen, saj je bila uplenjena žival sicer po barvi kožuha res delno podobna lisici, vendar je imela večjo glavo, krajše uhlje in krajši rep. Predvsem pa je bila precej večja. Zbal se je že, da je kakšnemu kmetu odstrelil psa.
Na zbornem mestu smo modrovali, katera žival bi to lahko bila. Šele v lovskem domu, kjer smo s knjigo v roki ugotavljali, smo ugotovili, da je to odrasel šakal, samec, in to lep primerek, saj je tehtal 14kg. Pri preparatorju so opravili tudi meritve odstreljene živali: telesna dolžina 85cm, rep 26cm, stopalo zadnje noge 17,5cm, višina uhlja 9,5cm. Starost šakala ocenjujemo po zobovju na več kot 2 leti.
Tedaj se je pojavilo tudi vprašanje, od kod šakal v našem lovišču. Menimo, da se je šakal pritepel s tropom ovac, ki so jih pred nekaj leti pozimi pripasli iz Bosne, po nekaterih virih pa celo iz Makedonije. Ker je znano, da so šakali redni spremljevalci takih čred, je sedaj tudi jasno, da škode na jagenjčkih v ovčji čredi, ki se pase na posestvu Ljubljanskih mlekarn pri Bistri, niso povzročale lisice, kot so menili uslužbenci, ampak šakal.
Ker se je nekaj lovskih tovarišev spomnilo, da so na čakanju že opazili velike lisice, ki so se vedle povsem drugače ter so se tudi drugače gibale in lovile, predvidevamo, da se na tem območju zadržujeta gotovo še dva šakala, po vsej verjetnosti par.
Čeprav šakal pripada Tonetu, se je uplenitelj odločil, da ga podari Lovski družini Borovnica. Tako bo trofeja, kožuh s preparirano glavo, krasila naš lovski dom, kjer jo bo videlo tudi več ljudi.
8. Pavčič
SSANG YONG KORANDO K-5 IN FAMILV
Prava terenca za ljubitelje in poznavalce
Ko se je avto udomačil v življenju ljudi, se je začel hitro razvijati in svojo obliko prilagajati različnim potrebam. Vojske so bile do njega še posebno zahtevne in tako ni čudno, da se je kmalu rodil prvi tere-nec. Predvsem v drugi vojni je bil prava uspešnica jeep. Ameriška vojska je namreč zahtevala lahko, preprosto vozilo, ki ga je bilo moč prevažati tudi z letali in s katerim se je bilo mogoče pripeljati kamorkoli.
Ko je bilo druge vojne konec, je želja po terencu ostala. Na eni strani med ljubitelji in na drugi med tistimi, ki tak avto potrebujejo za vsakodnevna opravila. V osnovi je
»resnosti« avtomobila. Vozila so postajala vedno večja, hitrejša in dražja. Zdaj je na trgu moč dobiti zelo veliko avtomobilov za teren: od suzukija, lade nive, do puchov in land roverjev. V zadnjem času pa predvsem v svetu vse bolj prodirajo korejski avtomobili ssangy-ong. Pločevina modelov K-4 (platnena streha) in K-5 je od klasičnega jeepa, po cheerokijevem kroju pa je narejen family. Oba poganja dieselski štirivaljni 2,3-litrski motor, ki zmore na papirju skromnih 68 konj, vendar pa je motor odličen predvsem na terenu in glede majhne porabe.
Ssangyong je v Evropi vse bolj razširjen. Teh avtomobilov so samo v Beneluxu letos prodali 1400. Na Madžarskem, v Španiji in Franciji pa je nanje treba čakati. Da gre za resen pristop, pa najbolje priča odločitev Mercedesa, da je dal svoj motor skupaj z imenom za model musso, ki bo pri nas v pro-
daji v januarju, naročila pa že sprejemajo.
Pojdimo po vrsti. K-5 in family sta bila v naših rokah. Prvi je manjši in kot nalašč za ljubitelje klasike in za tiste, ki se ne bojijo brezpotij. Oprema je serijska - centralno zaklepanje, radio, servo volan, električno odpiranje in zapiranje oken (vse to ima tudi family), v našem avtomobilu pa je bila tudi klimatska naprava. V avtu je dovolj prostora za štiri osebe, zadnjo klop pa je mogoče podreti. Za tiste, ki potrebujejo več prostora, tudi za kaj težjega, pa je idealna vedno bolj razširjena uporaba male prikolice. Tako avto ostane čist, okretnost je zagotovljena in kombinacija je primerna za vse: od lova, kmetije, do potovanja, morda celo v Afriko. Family je večji, s štirimi vrati in ogromnim prtljažnikom. Idealen je za obrtnike, gozdna gospodarstva in večje družine.
Pri obeh je pogon na zadnji kolesi. Ko vklopite z manjšo ročico ob mehki in natančni prestavni ročici pogon vseh štirih koles, je pri tipu family že vse opravljeno. Pri ko-randu pa je treba prej zavrteti gumb v prednjih pestih v položaj 4x4, sicer se bosta vrteli le polosi, ne pa tudi prednji kolesi. Za še zahtevnejši teren je na voljo reduktor. Pri korandu se pri tem zelo dobro izkaže vklapljanje in izklapljanje prednjih koles, saj lahko z reduktorjem vozite tudi po asfaltu (vleka težke prikolice, manevriranje, vožnja v strm, počasen asfaltni zavit klanec...).
Med prednjo in zadnjo osjo ni diferenciala, tako da pogon vseh koles deluje tako, kot če bi pri avtomobilih s sredinskim diferencialom (land-rover, puch...) vklopili njegovo blokado.
S takim pogonom je zagotovljena preprostost in učinkovitost. Z njim se je moč pripeljati kamorkoli, seveda z upoštevanjem pravila, da se je treba v vsako oviro podati počasi. Le tako boste lahko tudi zlezli z nje, če ne boste mogli prek nje.
Ssangyong je tako pri nas novo ime. Vreden je ogleda in razmisleka predvsem za tiste, ki si želite najboljše razmerje med kakovostjo, opremo, uporabnostjo in ceno, seveda z diesel motorjem. Razočarani bodo le tisti, ki iščejo terenca, katerega hitrost presega 150km/h za vožnjo po asfaltu. Pa to v resnici potrebujete? Če je tako, počakajte na mussa - z Mercedesovim motorjem, seveda.
avto ostal enak - preprost motor, pogon na vsa kolesa in reduktor. V obliki je postal bolj udoben in dandanes so taki avtomobii že v notranjosti povsem enakovredni limuzinam; ni več ropotanja, vibracij, vlage in drugih neprijetnosti. Jeepi so postali za marsikoga edino prevozno sredstvo. Razlog je preprost: več varnosti kot v nežnih, izpostavljenih avtomobilčkih, uporabnost in že opisano udobje pa so predvsem v svetu srednje velike terence pripeljali v marsikatero garažo, kjer je domovala limuzina. Tako razmišljanje prihaja tudi k nam. Predvsem mali japonski te-renci so bili pionirji nove dobe, saj je bilo za vojne ostanke znano, da so požrešni in potrebni neprestanih popravil. Pri novincih pa se je kaj hitro pokazala pomanjkljivost
RAZRED KORANDO K-4, K-5	
KORANDO	35.870 DEM
DEFENDER	
(land rover)	55.800 DEM
PUCH 290 GD	69.800 DEM
FEROZA EL II	
(daihatsu)	36.990 DEM
VITARA (suzuki)	35.800 DEM
VVRANGLER BASE	
(chrysler)	37.200 DEM
PATROL (nissan)	45.000 DEM
PAJERO(mitsubishi)	62.400 DEM
RAZRED FAMILV
FAMILV	43.600	DEM
DISCOVERV
(land rover)	55.800	DEM
FRONTERA (opel)	46.600 DEM
CHEEROKE (chrysler)	52.629 DEM
4 RUNNER (toyota)	72.250 DEM
TERRANOII (nissan)	56.400 DEM
UVOZNIK: SSANG YONG MOTOR IMPORT d.o.o., Robbova 2, Ljubljana PRODAJA: LJUBLJANA - MOTOKLUB SALON FERRARI, Celovška 32, tel. (061) 315-165 MARIBOR - AVTO ŠERBINEK, Zg. Kungota 39, tel. (062) 656-638 KOČEVJE - GRIM X, Ljubljanska c. 67, Kočevje, tel. (061) 851-447 ŠENTJUR PRI CELJU - ANDV AVTOSHOP, Cesta Kozjanskega odreda 18, tel. (063) 743-389
ŠEMPETER PRI N. GORICI - AVTO PIVON, Vrtojbenska 73, tel. (065) 31-939
Alligatorjeva pomoč pri pripravi čeljusti in trofej
Komisija za gojitev divjadi pri VI. LGO je v marcu sprejela sklep, da od lovskega leta 1994 dalje velja kot dokazilo starosti uplenjene divjadi zobovje - čeljusti za vse starosti in vse vrste, od vključno mladičev do najstarejših uplenjenih primerov. Za končno oceno upoštevajo le levo polovico čeljusti. Komisija bo čeljusti shranila in jih po končani ocenitvi uničila.
V Gojitvenem lovišču Snežnik-Ko-čevska Reka se zavedamo, da to opravilo pomeni precej dodatnega dela. Pomeni, da mora vsak poklicni lovec iz svojega revirja na leto pripraviti za oceno v povprečju 130 čeljusti - za pregled obrabe zobovja odstreljene divjadi.
Pri pripravi čeljusti za ocenjevanje starosti je treba: s čeljusti odstraniti kožo in meso, jo odžagati na ustreznem mestu, okuhati in obdelati ter čeljust namazati z vodikovim peroksidom.
Da bi lovcem delo vsaj malo olajšali, smo posamezna opravila za pripravo čeljusti (zobovja) prilagodili sodobnim dosežkom razvoja na področju električnega ročnega orodja. Tako že večji del lovne sezone uporabljamo za žaganje čeljusti večnamensko žago Black & Decker - ALLIGATOR. To je izdelek iz programa električnega ročnega orodja, ki ga na slovenskem tržišču proizvaja, zastopa in servisira G-M&M Grosuplje iz programa Black&Decker.
Preostali del opravil pri pripravi čeljusti pa pogodbeno opravlja nepoklicni lovec. V ta namen je bil po naročilu izdelan plinski štedilnik s prilagojeno posodo, tako da je mogoče hkrati okuhati in obdelati več čeljusti, pa tudi trofej (jelenjih rogovij, merjaščje čekane ali sr-njačje rogovje).
Ugotavljamo, da so na tak način najhitreje in najbolj kakovostno pripravljene čeljusti in trofeje, pa tudi revirni lovci so razbremenjeni dodatnega dela.
Zlatko Ficko, dipl. inž.
poster,
Cesta na Jezero 12, 61380 Cerknica, tel./fax: 061/793-080
# V specializirani trgovini vam nudimo: LOVSKO, RIBIŠKO IN LOKOSTRELSKO OPREMO
-lovsko orožje, karabinke, kombinirane puške, šibrenice^...
-lovska oblačila m obutev
-lovsko strelivo vsehkalibrov	_____
-strelne daljnoglede in dvoglede -glinaste golobe -lovske obleke
Delovni čas: od 9. do 12. in od 15. do 19. v soboto
od 9. do 12. ure
Elektronika prodira tudi v lov
»Oprema, ki jo imaš, ni primerna za lov na Severu«, mi je dejal Miro Rak, pisec dveh lovskih knjig Taki smo pač lovci in Nanook in druge dogodivščine, ko me je povabil na lov na losa, medveda in volka v kanadsko divjino. »Saj ti bi sam našel primerne cunje, a kaj, ko si »over-size«, kakor pravijo pri nas takim. Bova že kaj dobila in še ceneje je kot v Sloveniji.«
Ko sem zapiral kovček, sem najprej vrgel ven stare lodnaste hlače, nato še vetrovko in na koncu skoraj vso opremo za lov. Jo bom že dobil v Kanadi, sem se tolažil.
Že na letališču me je Miro vprašal, če imam obleko in obutev za lov. Tako sva na poti v Markham zavila v specializirano trgovino za lovce in ribiče, približno tolikšno, kot je ena etaža ljubljanskega Maximar-keta.
Miro ni izgubljal časa. V trgovini so ga poznali in takoj se je pojavil človek, ki naj bi mi poiskal hlače. A izkazalo se je, da sem »oversi-ze«, prevelik, tudi za to trgovino.
V trgovini pa niso imeli le čevljev in oblek v najrazličnejših barvah - take za ribiče v trsti ki, one za lovce z lokom, za preživetnike, ki ob koncih tedna okupirajo divjino velikih mest, spet drugačne za. lovce na polarnega medveda in za lovce kar tako. Poleg zunanjosti so se ločile po tem, za kakšno temperaturo in vreme so namenjene. Nepremoč-
sljiv navigacijski pripomoček, pa tudi pripomoček za natančno določanje ciljev. V bistvu je to elektronska napravica, ki 24 ur na dan lahko sprejema eieKironske signale štiriindvajsetih satelitov in s pomočjo trigonometričnega preračunavanja izračuna natančno lokacijo uporabnika.
Napravica je opremljena s številnimi programi, ki kažejo, kje smo, kod smo hodili in v katero smer moramo obrniti korak, kako daleč smo od cilja ali izhodiščne točke. Človek bi rekel, da kdor ima tako napravico in jo zna uporabljati, ne potrebuje ne zemljevida ne kompasa. Narobe! Še bolj ju potrebuje,
kajti GPS ima tudi slabo stran. Lahko se pokvari, še pogosteje pa odpovedo baterije ali akumulator. Takrat nam vseh 24 satelitov nad nami, ki nas usmerjajo, ne pomaga. Brez kompasa in zemljevida smo igubljeni. Štiristo ali petsto mark vredno elektroniko lahko pospravimo v nahrbtnik in se oprimemo starih preskušenih metod. GPS je lahko le dopolnilo klasičnim metodam orientacije, nikakor pa jih za sedaj še ne more povsem nadomestiti.
Druga zanimiva elektronska napravica je sestavljena iz občutljivega mikrofona, ojačevalca in slušalk. Vse skupaj je komaj kaj večje od škatlice cigaret, namenjeno pa je poslušanju oddaljenih glasov. Sto metrov daleč zazna ptičji šče-bet ali tih pogovor. Ker je prisluškovanje tudi v Ameriki prepovedano, v navodilih piše, da je aparat, imenovan Super Sonic Ear, namenjen izključno za osebno uporabo. Stane pa celih pet centov manj kot 25 dolarjev.
S tem pa prisluškovalna tehnika še ni izčrpana. Poleg njega je mogoče dobiti še manjši aparatek Game Ear, ki ni nič večji kot je običajni slušni aparat, ki mu je tudi zelo podoben. Za vsako uho si ga zatakneš in nato poslušaš glasove narave, ki jih sicer nikoli ne slišiš; denimo deževnika, ki rije po listju. Za 174,95 dolarja si ga lahko vsak takoj zatakne za uho. Aparat pa je opremljen s posebno zaščito in avtomatsko utiša vse zvoke, ki pre-
Majhna prisluškovalna naprava, s katero lahko poslušaš lovčevo dihanje ali ptičji ščebet na stojišču do sto metrov daleč, za vsega 24,95 dolarja. Podobna naprava, ki jo uporablja policija, pa stane trikrat več.
Ijivi materiali, na primer goretex, so že postali standard. Cene pa: približno 60 odstotkov ceneje kot primerljivo blago v Evropi, denimo v Frankoniji ali pri Kettnerju. Mnogo bolj zanimiva je oprema, ki je namenjena neposredno lovu. Amerikanci so pravi mojstri, da ti iz žepa izvabijo še zadnji dolar. Njihova filozofija je, da mora človek za svoj denar dobiti natančno toliko, kot plača, nič več in načeloma tudi nič manj.
Med novostmi, o katerih pri nas še sanjamo ne, so razne elektronske naprave, ki naj bi olajšale lov. Med najzanimivejšimi, zlasti za ameriško divjino, ki je neprimerljiva z našimi gozdovi in polji, je tako imenovan GPS - The Global Positioning System, ki ga je razvilo obrambno ministrstvo ZDA za potrebe svojih vojakov. Sistem je izredno zane-
GPS - aparat za določanje položaja in prehojene poti ter iskanje cilja je uspešnica leta. Le če odpovedo baterije, je malce nerodno...
Odmera zemljišča: Precej lovskih objektov in naprav je postavljenih na zemljišču brez ustrezne dokumentacije ter brez urejenega prepisa zemljišča. Takih primerov je veliko tudi na območju LD Jezersko. Zato so v omenjeni lovski družini v svoj program vključili kot prednostno odmero zemljišča in ureditev dokumentacije ter zemljiškoknjižnega stanja.
sežejo 110 decibelov, npr. pok puške.
Tretja tovrstna pripravica, ki stane 199,95 dolarja, je še manjša kot zamašek, ki si ga potisnemo v uho. Tudi z njo lahko poslušamo človeškemu ušesu neslišne zvoke v svojem okolju. S tem pa prisluškovalne naprave, namenjene lovcem, še niso izčrpane. Kar imata policija in vojska, imajo tudi lovci. Demokracija je pač demokracija, vsaj v Ameriki. Za kakšnega našega obrtnika bi bil zanimiv opornik za nošenje puške. Ko lovec zalezuje divjad, ponavadi nosi puško v rokah, pripravljeno na strel. Pri tem pa se roke utrudijo in ko pomeri, strel ni tako zanesljiv, kot bi bil, če bi bile spočite. Temu so podjetni ameriški obrtniki naredili konec. Izdelali so etui, ki si ga lovec pripne na pas in vanj postavi kopito puške, katere cev je obrnjena v zrak. Vse skupaj je videti kot majhna usnjena torbica in je zelo praktična. Dvajset dolarjev pa tudi ni tak denar, da bi je človek ne kupil.
Prav toliko stane tudi »obleka za puško«. To je pravzaprav etui, ki se tesno prilega puškinemu kopitu, ga ščiti pred udarci, hkrati pa je v maskirni barvi, da je tudi puška manj opazna v okolju divjadi.
Klic in zalaz pa sta cela znanost. Vabil je na voljo toliko, da prepro-
sto ne veš, kdo vse to pokupi. Vsako pa je namenjeno drugi vrsti divjadi. Skupaj z vabili lahko kupiš še priročnike, kasete in celo CD plošče, da se jih naučiš uporabljati. Poleg vabil ponujajo za pet dolarjev še posebno stekleničko z di-
mom, ki zazna, če ga malo spustiš iz stekleničke, še tako nežno sapico. Ni, da bi bil lovec zaradi vetra ob plen! Ker je v nekaterih državah Amerike strogo prepovedano uporabljati pse krvosledce za iskanje obstreljene divjadi, si lovec za 260
JUBILANTI
Ko smo pred desetimi leti praznovali sedemdesetletni življenjski jubilej Antona Ferka in ugotavljali, da let niti malo ne kaže, bi ob njegovi osemdesetletnici letos to veljalo še toliko bolj. Živahen, poln humorja in zdrave življenjske energije je lahko vzor mnogim, ki niso niti blizu njegove letnice. Verjetno je ravno energija, ki jo razdaja med nami, lovci, pa gasilci in seveda v svoji družini ter med številnimi sorodniki tisto, kar ga ohranja tako vitalnega in polnega življenjskih načrtov za prihodnost.
Rodil se je 15. 6. 1914 v Cirkovcih pri Ptuju. Življenje mu ni bilo posejano z rožicami. Že kot otrok je moral krepko prijeti za delo. Mnogo dela je bilo vezano na polje in sploh naravo, ki jo naš jubilant izjemno ceni. Kot lovec je pravi naravovarstvenik. Kot zaveden Slovenec je hitro občutil okupatorjeve
krivice, zato je bilo sodelovanje z NOB za Toneta edina možnost. Tonetu so bile v življenju pomembne tri stvari: pošteno opravljeno delo, ne glede, na katero področje je bilo vezano, velika ljubezen do narave, ki ga je že pred skoraj petdesetimi leti pripeljala v lovske vrste, in tretje, pomagati soljudem, kar se je izkazovalo s članstvom med gasilci, katerim pripada že 63 let. Da je temu res tako, potrjujejo številne odgovorne funkcije, ki jih je opravljal in so bile vezane na delovno mesto v Elektro-Maribor. Srečujemo ga kot gasilskega častnika Gasilskega društva Zg. Polskava, kot poveljnika občinske gasilske zveze, sedaj je poveljnik občinskih gasilcev.
Vendar želimo ob Tonetovem visokem življenjskem jubileju poudariti predvsem, kaj vse je postoril v lovski organizaciji. Premalo je na voljo vrstic, da bi razčlenili vso široko paleto funkcij in dolžnosti, ki jih je opravljal; našteli bomo samo tiste najpomembnejše, ki so pustile trajni sled v lovski organizaciji. Jeseni leta 1945 je bil že med ustanovitelji LD Polskava, kjer je poleg članstva prevzel tajniške dolžnosti, ki jih je opravljal vse do leta 1968. Vzporedno z ustanovitvijo lovskih družin je bila ustanovljena tudi občinska lovska zveza Slov. Bistrica, v kateri ga zopet najdemo kot aktivnega tajnika. In tako so si sledile zadolžitve in funkcije v Okrajni lovski zvezi Maribor, pa ponovno na tajniškem mestu LD Polskava, leta 1950 je bil med pobudniki združitve majhnih LD v večjo in gospo-
darsko močnejšo družino, ki je zajela lovske družine Pragersko, Sp. Polskava in Zg. Polskava. Še danes, kljub svojim letom, odgovorno in vestno opravlja dolžnost predsednika nadzornega odbora naše družine, udeležuje se vseh prireditev pa tudi tistih lovov, kjer mu to dovoljujejo nekoliko neposlušne noge. Pa ne samo zato, da bi streljal, predvsem zato, daje med svojimi lovskimi tovariši, da na zadnjih pogonih kot tožilec zastavi navidez ostro, vendar hudomušno besedo zoper »zelence« in da na koncu, ko se družba razživi, ubrano zapoje z mlajšimi člani. Za zasluge v lovstvu je bil odlikovan z znakom za lovske zasluge, redoma III. in II. stopnje, KZS pa ga je odlikovala s srebrnim znakom za kinološke zasluge.
Skromna zahvala za vse, kar je pomembnega doprinesel lovski organizaciji. Lovski tovariši in prijatelji mu ob njegovi osemdesetletnici želimo predvsem trdnega zdravja in veliko takšnih trenutkov, ki ga razveseljujejo; pa naj bo to doma ob vnukih in družini, med gasilci in seveda med nami, ki ga spoštujemo kot človeka in velikega ljubitelja narave ter divjadi.
LD Polskava - M. K.
2.	8. 1994 je naš dolgoletni član Avgust Gorjup dopolnil 75 let svojega vsestransko plodnega življenja. Rodil se je v kmečki družini v razgibanem in raztresenem naselju Mrčna sela. Ker je bila družina številna, hribovska domačija ni
dolarjev lahko kupi posebno elektronsko napravo, s katero najde divjad v popolni temi; to je Game Finder, iskalec divjadi. Deluje na načelu infrardečih žarkov in skozi listje ter drevje zazna divjad na kar precejšnji oddaljenosti. Kdor nima 260 dolarjev za najbolj izpopolnjen računalniško voden model, si lahko kupi cenejšega, ki jelena zazna sto metrov daleč za borih 80 dolarjev.
Nenazadnje lahko v isti trgovini kupiš tudi priročnik za izdelovanje klobas iz divjačine, vso opremo za to in še začimbe za povrh. Če pa bi kdo hotel kaj prekajevati, sploh ni problem. Za 250 dolarjev dobi priročno prekajevalnico in navodila, kako je treba prekajevati stegna in klobase.
Skoraj je ni stvari, ki bi si jo lovec lahko zamislil, a je ne bi imeli. Če pa je že nimajo, lovčeve želje hitro sporoče svojim poslovnim partnerjem. Če kdo od obrtnikov meni, da bi jo lahko prodal še komu, ne le lovcu, ki je spraševal zanjo, se v nekaj mesecih že pojavi na policah lovskih trgovin širom Amerike. Tam je podjetništvo vsakemu v krvi. Ko sem si v nekaj trgovinah ogledoval vsa ta čuda, pomalo že utrujen od ogromne izbire, sem se vprašal, kdo pokupi vso to ropotijo. Nekdo jo mora, sicer je ne bi prodajali ...	Andrej Dvoršak
mogla preživeti vseh, zato si je Gustl moral pričeti služiti svoj vsakdanji kruh z lastnim delom pri premožnejših kmetih že v zgodnji mladosti. Takoj, ko je dozorel in se telesno dovolj razvil, se je zaposlil v nekaj kilometrov oddaljenem rudniku na Senovem. Kmalu za tem se je tudi poročil s še danes zvesto življenjsko spremljevalko Anico in se preselil v industrijsko naselje Senovo.
Junija 1945 je bila ustanovljena LD Senovo. Gustl se je takoj včlanil v to lovsko organizacijo in postal njen ustanovni član. Že ob ustanovitvi je bil izvoljen v tamkajšnji UO. V LD Senovo je opravljal več funkcij: bil je tajnik (1947-1949), predsednik (1952-1962) in od 1962 do 1967 predsednik disciplinskega razsodišča.
Leta 1967 je stopil v zasluženi rudarski pokoj. Po upokojitvi se je
Gustl umaknil iz gosto naseljenega Senovega nazaj v svoj rojstni kraj, v Mrena sela. Ker spadajo Mrena sela pod lovišče LD Veliki Kamen, se je takoj po preselitvi tudi včlanil v našo LD. Ze leta 1967 je bil izvoljen v UO in polnih 12 let je vestno opravljal dolžnosti skrbnika naše lovske koče, vinograda ter vsega drugega premoženja. Od leta 1968 do leta 1992 je bil predsednik družinskega disciplinskega razsodišča. Ves čas članstva v naši LD pa je bil lovovodja in teoretični ter praktični mentor številnim novim članom.
Lovska zveza Slovenije ga je za njegovo lovsko požrtvovalnost odlikovala z znakom za lovske zasluge in z redom III. stopnje, od matične LD pa je prejel tudi več častnih diplom in priznanj.
Za vse njegovo lovsko prizadevno delo smo mu vsi njegovi solovci zelo hvaležni, hkrati pa mu iskreno želimo dober pogled, zdravje in obilo lovskih užitkov.
LD Veliki Kamen - J. M.
Adolf Gril, član Lovske družine Ruše, je praznoval svoj visoki življenjski jubilej - 85-letnico svojega rojstva. Rodil seje 1.6.1909 v Mariboru. Svojo mladost je preživel v Bistrici pri Rušah. Leta 1937 se je poročil in preselil v Pekre.
Lovski izpit je opravil leta 1929, to je pred 65 leti. Tudi na ta svoj jubilej je upravičeno ponosen. Bil je aktiven član v lovski organizaciji. Tako je skupaj z drugimi lovci v Pekrah, Limbušu in drugih zaselkih začel vse aktivnosti za ustanovitev LD Pekre-Limbuš, ki se je kasneje združila z LD Ruše. Kot aktiven član lovske organizacije je
Boj za svobodo
Sem velik ljubitelj živali. Ko hodim s psom po gozdu, velikokrat opazim divje živali.
Nekega dne, ko smo bili v vinski kleti, je sosedov pes preganjal mladega zajčka. Zajček se je pred nevarnostjo zatekel v našo vinsko klet. Oče ga je ujel in odnesli smo ga domov. Doma je oče zanj izdelal kletko. Ker se ni prehranjeval tako kot domači zajec, smo ga spuščali na pašo. Nekega dne se je koš prevrnil in zajček je ušel. Zelo mi je bilo žal, toda mogel nisem nič. Sedaj vem, da divje živali morajo imeti svobodo.
Jožko Očko
Ježeva družina na cesti
V današnjem času vozi po naših cestah veliko avtomobilov. Vozniki premalo pazijo na gozdne živali, ki prečkajo cesto, zato jih veliko povozijo. Tako se je zgodilo tudi meni in mojemu očetu, ki je lovec. Z av-
opravljal tudi pomembne funkcije. Bil je starešina LD Pekre-Limbuš, namestnik starešine in gospodar v tej lovski družini (natančnih letnic ni moč napisati, ker arhiva ni več - op. avt.). V LD Ruše je bil kinološki referent od leta 1972 do 1974 ter član komisije za priznanja in odlikovanja od leta 1986 do 1990. Veliko svojega prostega časa je namenil udejstvovanju na področju kinologije. Kot dober poznavalec in ljubitelj lovskih psov je vzgojil več dobrih lovskih psov; to so bili šprin-ger španjeli in jazbečarji. Predvsem slednji so bili strah in trepet lisic na severovzhodnem delu Pohorja.
Vsa leta si je kot aktiven in požrtvovalen lovec prizadeval za varstvo narave in divjadi ter' za pravičen lov. Za svoje delo je prejel tudi lovska odlikovanja, in sicer leta 1973 znak za lovske zasluge in leta 1987 red za lovske zasluge III. stopnje.
Našemu Dolfiju, kot ga kličemo lovski tovariši, se za vse njegovo dolgoletno delo zahvaljujemo. Še
v prihodnje mu želimo dobrega zdravja, da bi mu tako bili vsi dnevi njegovega življenja čim lepši. Lovci LD Ruše mu iskreno čestitamo za visok življenjski jubilej in mu želimo še veliko lovskih užitkov, mirno roko in dober pogled.
LD Ruše - M. K.
V krogu svoje družine in prijateljev je 11. 2. 1994 praznoval visok življenjski jubilej naš lovski tovariš Franc Verstovšek. Pred 70 leti je v hudi zimi privekal na svet v Ded-nji vasi pri Pišecah. Tam mu je v težkih predvojnih časih, v času ekonomskih kriz in pomanjkanja tekla zibelka. Kot otrok kmečkih staršev je moral kmalu poprijeti za delo. Privihrala je II. svetovna vojna. Ker je bil Franc sin zavednih slovenskih staršev, se je pridružil partizanskim enotam na Kozjanskem in z njimi dočakal svobodo. Po končani vojni je nekaj časa prebil v enotah takratne Milice, vendar ga je klic rodne grude zvabil domov na kmetijo. Trdemu kmečkemu delu je ostal zvest vse do danes.
Življenje v naravi in ljubezen do nje je Franceta pripeljala v zeleno bratovščino. Leta 1955 se je pričela lovska pot enega najstarejših in najbolj izkušenih lovcev naše LD. Franc je pravi lovec, odličen poznavalec divjadi, premišljen strelec, ki težko zgreši, in izkušen mentor, ki je svoje znanje prenesel (in ga še) na prenekaterega mladega lovca. Tako je vzgojil tudi svojega sina Francija, za katerega kar najbolj velja rek »da jabolko ne pade daleč od drevesa!«.
Francetova vzorno urejena domačija je znano zatočišče lovcev, odkoder še nihče ni odšel lačen in žejen. V njegovi družini praktično vsi živijo za lov in lovce; od gospodarja, sina in zeta, ki so naši aktivni lovci, do njihovih družin in nenazadnje do vnuka Francija. Ta se s starim očetom rad poda v Vošin Dol opazovat divjad in kaže, da bo nadaljeval lovsko tradicijo v družini.
Franc je v svojih 39 letih udejstvovanja v LD Pišece pustil globoke in jasne sledove. 23 let je bil član izvršnega odbora (1969-92), v okviru katerega je opravljal različne dolžnosti, nazadnje je bil referent za lovni turizem (1986-92). Od leta 1992 pa je član nadzornega odbora. LD mu je za njegove zasluge podelila več družinskih priznanj, LZS pa znak za lovske zasluge in red lil. stopnje.
Dragi Franci! Kličemo ti še na mnoga zdrava leta, želimo ti dober pogled in ravne cevi, da bi jih še naprej lovsko pravično uporabljal. Obenem tebi in tvojim velika hvala za neponovljive trenutke, ki smo jih preživeli med vami.
Pišečki lovci - S. P.
tomobilom sva se peljala v sosednjo vas. Na cesti sva zagledala ježevo družino, ki je prečkala cesto. Najprej je šla ježevka, zadaj pa dva mlada ježka. Z očetom sva ustavila, da so ježki cesto prečkali.
Oče me je tudi podučil, da je posebno grdo povoziti take živali, ki se z begom ne morejo rešiti. Ko pa sva se čez nekaj časa vračala nazaj, sva na istem mestu našla povoženega ježka. Verjetno je bil
»Joj, kako se te bojim, medved!« je potožil ježek. Najbrž pa se ga še bolj boji Monika Brezovec, učenka OŠ prof. J. Plemlja z Bleda.
eden malo bolj počasen, pa ga je nekdo povozil.
Doma sem premišljevala, kako so ljudje grdi in nepazljivi do malih živali. Včasih bi lahko preprečili, da jih ne bi povozili, kot sva to storila z očetom.
Nataša Bohinc,
3.	r. osnovne šole
Rojstvo novega dne
Stojim ob oknu in občudujem rojstvo novega dne. Pogled imam uprt v gozd, izza katerega sramežljivo kukajo prvi jutranji žarki. Mogočna, stoletna debla jim ne puste, da bi takoj pokazali svojo moč. Rastejo počasi, kakor raste počasi vsaka travna bilkica, vsak list; lepo, korak za korakom. Kako je vse lepo urejeno v naravi! Rosa na trati čaka na sonce, da jo posuši, cvetlice čakajo, da jih žuželke oprašijo, vse, prav vse hrepeni po rojstvu, po začetku nečesa novega, veličastnega.
Ne, res se ne morem upreti tej veličini narave. Navsezgodaj zju-
traj, ob prvih petelinjih oglašanjih tiho zapustim hišo, pripnem svojega prijatelja štirinožca na povodec in lahkotno steševa po rosnem travniku. V gozdu upočasnim korak. Poslušam ptičje petje, izza grmovja skoči prestrašen dolgouhec in jo ucvre po hribu. Komaj zadržim psa. Pridem do potočka, voda se nebeško lepo lesketa v jutranjih žarkih in pes si pogasi žejo. S smrčkom ves čas voha po tleh in mislim si: »O, tepček, ko bi ti znal opazovati naravo v prebujajočem se jutru, bi pustil vse sledi in prisluhnil. A kaj morem, lovski pes si, zato morda na neki čisto svoj način ljubiš in občuduješ naravo.« Pogledam na uro: le zakaj je čas naš gospodar! Ugotovim, da bom morala pohiteti, da ne bom zamudila pouka. Potegnem psa za seboj ter korak usmeriva proti domu. Kako rada bi se še predajala naročju jutranje tišine v gozdu, opazovala vsako novo rojstvo v njem, a tolažim se: ko pridejo vikendi, se bom temu objemu prepustila vsa in zaživela čas brez časa.
Še vsa omamljena od občutkov, ki sem jih doživela to jutro, stopam proti avtobusni postaji. Sprašujem se, če je mogoče, da bi ta urejenost, ta skladnost lahko nastala sama od sebe. Ne, to res ni mogoče! Tu vmes je morala biti neka višja sila, ki vse to že od začetka ureja na zelo čudovit način. Bodimo ji hvaležni ter ne izzovimo njenega maščevanja, saj vse njeno lepo stvarjenje podzavestno uničujemo.
Dajmo, zamislimo se in poskrbimo, da bo še mnogo takšnih juter, takšnih čistih rojstev. Poskrbimo, da bodo v njih uživali tudi potomci naših potomcev. Ponižno sklonimo
svoje glave, ne šopirimo se, ker smo v primerjavi z naravo tako zelo zelo majčkeni in nebogljeni...
Helena Sedej, 15 let, Vrhnika
Kako začutijo zimo divje živali
Rdeča, rumena, rjava, tu pa tam je opaziti tudi zeleno barvo. Seveda, to je jesen! Za nas, ljudi, je jesen le pisano obarvana narava, za divjad naših gozdov pa čisto nekaj drugega. Izmed vseh predstavnikov živali sem izbrala eno najpogostejših, a tudi najmikavnejših.
Previdni koraki, ki jih lahko slišimo le pred jutranjo zarjo ali pozno zvečer, pripadajo eni najbolj previdnih živali slovenskih gozdov - srni! Njena žareče rdečerjava dlaka se blešči v jutranji rosi, ko prvi sončni žarki pokukajo na zeleno jaso. To pa je pogubno za marsikaterega postavnega srnjaka ali brhko srnico. Skrbne matere srne že ob najrahlejšem šumu, ki ne spada v gozd, šinejo v goščavje.
Tako je življenje srn pozno spomladi in poleti. V pozni jeseni pa se pričnejo najrazličnejše težave: vse manj je užitnih rastlin, rahle sapice se spreminjajo v vse močnejši veter, ki prinaša vonj po mrzli in dolgi zimi. Mati Narava tega ni prezrla. Poskrbela je, da so tudi srne dobile toplejšo in gostejšo dlako rjavo sive barve, zato jih v zimskih, meglenih časih teže opazimo. Toda Narava je ranila ponos srnjakov, kajti odpadlo jim je prekrasno rogovje. Zato pa jim bo že čez zimo zraslo novo, lepše, večje in trdnejše.
Kaj pa mladiči? Tudi oni so dobili gostejšo in toplejšo dlako. Sedaj, ko je zima že na pragu, imajo možnost, da preživijo sami, brez tuje pomoči. Vseeno pa so na boljšem tisti, ki imajo ob sebi še mater. Poučile jih bodo še o marsičem koristnem.
Toda tu je še človek - njihov najhujši sovražnik. Mnogi besedo »najhujši« ali »največji sovražnik« narobe razumejo. V njej vidijo le lovca, ki ustreli nemočno srno. Toda to ni res! Lovci tudi pomagajo varovati naravno ravnovesje, ki so
ga naši predniki skoraj porušili z nepremišljenim iztrebljanjem mesojedih živali. V resnici pa smo mi vsi krivci, da smo za srne in druge živali sovražniki. Škodujemo jim s prevelikim uničevanjem goščav in gozdov (njihovega kritja), z ogromnimi količinami strupenih snovi, onesnaževanjem potokov, rek in jezer.
Sedaj še lahko pomagamo, toda bojim se, da bo že čez nekaj let prepozno...
Vanja Preskar (OŠ Globoko, 6.r.)
(VM l #

. , , , , f"'_
rzJL-	,
pz^cJtc-	/V'
XT"	. JvttVhA,	/Wy>7<x y
j*, pOv
/ 4ji_ pAx>4,
yp<rzv»tX .	/ttav/v	at
»Lisica se rada posladka z domačo kuro,« je zapisala Mojca Hausman, učenka 5. d razreda, OŠ prof. J. Plemlja Bled.
Zahrbtna, neizprosna bolezen je 19. 6. 1994, mnogo prezgodaj pretrgala lovsko in življenjsko pot Maksa Šteblaja, enega najzaslužnejših lovcev povojnega časa v ZLD Kočevje.
Vse do zadnjih dni je aktivno deloval v lovstvu kot predsednik ZLD Kočevje.
Rodil se je 6. 2.1932 sredi prostranih gozdov v vasici Jelendol, kjer je dobil navdih, da se je odločil za študij gozdarstva. Po končani srednji gozdarski šoli leta 1952 je nastopil prvo gozdarsko službo na Gozdni upravi Grčarice. Vseh 40
let svojega službovanja je bil zvest gozdarstvu. Od leta 1961 je bil stalno na vodilnih položajih v po-djetih, kjer je služboval. Nazadnje je bil vrsto let in vse do svoje upokojitve generalni direktor Posestva Snežnik-Kočevska Reka.
Kljub službenim obremenitvam je neprekinjeno od leta 1952, ko je stopil med lovce v LD Ribnica, aktivno deloval v lovstvu, še posebno v ZLD Kočevje. Lovci so ga poznali kot delovnega in sposobnega tovariša, zato je imel ves čas veliko zadolžitev in funkcij.
V LD Dolenja vas je bil 20 let starešina. Častni član je bil v LD Kočevje, LD Banja Loka-Kostel in LD Draga-Trava. V ZLD Kočevje je bil član IO od leta 1965. Vse do svoje smrti je bil nepretrgano 17 let predsednik ZLD Kočevje. Po letu 1965 je bil predsednik izpitne komisije, član komisije za ocenjevanje lovskih trofej velike divjadi za VI. LGO ter predsednik komisije za ocenjevanje trofej pri ZLD Kočevje. Vedno je rad pomagal tako organizacijsko kot materialno pri gradnji večine lovskih domov v ZLD Kočevje. Tudi prostori ZLD Kočevje so bili zgrajeni na njegovo pobudo. Maks je mnogo časa namenil izobraževanju lovcev in organizaciji lov-
stva. Bil je organizator več lovskih razstav v VI. LGO. Ob zaključku priprav za praznovanje 100-letnice slovenskega lovstva od Turjaka do Kolpe, kjer je bil predviden tudi kot slavnostni govornik, pa gaje nenadoma prehitela smrt. Maks je za svoje dolgoletno in marljivo delo na področju lovstva prejel številna odlikovanja: znak za lovske zasluge in reda za lovske zasluge II in I. stopnje, zlato Vegovo plaketo in znak za zasluge KD Kočevje ter plaketo gojitvenih lovišč Slovenije. Maks si je na svoji dolgi lovski poti pridobil veliko prijateljev. V ZLD Kočevje je užival med lovci velik ugled in verjetno ni lovca, ki ga ne bi poznal in cenil.
Ob nenadnem odhodu ostaja za Maksom globoka vrzel. Pogrešali bomo njegova razsodna razmišljanja in predloge, s pomočjo katerih smo reševali vse zastavljene naloge in tudi probleme, ki so se pojavljali. Do napak drugih je bil vedno prizanesljiv, pri kritiki objektiven, vendar odločen. Svoje dolgoletne lovske izkušnje je nesebično prenašal na mlajše lovce. Bil je odločen vodja, odličen učitelj in nesebičen tovariš na lovskih poteh. Zlasti ne smemo prezreti njegovega izrednega občutka za pravičnost.
Prav takšnega bomo ohranili v trajnem spominu. - Maks, hvala ti za vse!	ZLD Kočevje in LZS
Tisto noč, ko se je zima umikala cvetoči pomladi, je za vedno odšel Bojan Lavrih. Pisali smo 9. april 1994.
Bojan se je rodil 14. aprila leta 1932. Že kot deček je z očetom hodil k reki in v gozd, spoznaval ptice in njihova gnezda, divjad in drevesa: spoznati je hotel vse živo v njem. Po opravljeni srednji gradbeni šoli seje zaposlil, pridno delal in varčeval ter nakupil vso potreb-
no opremo, da je uresničil davno željo - pridružil se je zeleni družini. Po kakšnem letu je že poprijel za svoj plug pridnosti, ki ga ni izpustil vse do konca svojega nehanja. Kako naj opišem njegovo pridnost, ki jo je porabljal za razcvet naše ožje in širše lovske skupnosti skozi tretjino stoletja, saj je vso to dolgo dobo opravljal prav vsa ključna opravila v LD: tajnikoval je od 1958-1963 in predsednikoval od 1964-1967, gospodaril, bil glavni načrtovalec, zgleden učitelj lovskim pripravnikom, zarisovalec koč in uresničevalec svoje velike obveze varstva in gojitve naše divjadi. Njegovi mojstrovini sta vsekakor zajetna zbirka ledinskih imen lovišča z besedo in risbo in edinstveni Lovski zbornik LD Begunjščica, za katerega je navduševal izbrane soustvarjalce naše zelene družine. Bil je cenjen mož, z veljavo in ugledom, poštenostjo in zanesenja-štvom. In iz te predstave bodo sijala zlata in srebrna odličja njegovega spomina. S seboj je odnesel tudi tisto skrinjico doživetij, v katero je ujel in shranil stotero lepot jesenskih lovov, zvonjenja brakov in klice gonjačev, lunine svite zimskih noči in skrivnostne naprave lovskih rogov.
Tam ostaja, pod nagrobnikom, kamor smo prinesli in shranili posodo s pepelom njegovega imena, zelene vejice, ki smo jih zlomili s smrek njegove Grofije in mu jih pustili v slovo. Naj bodo znamenje in podoba o vednosti njegove življenjske predstave. V spominu in naših občutjih pa ostaja kot lovski tovariš in prijatelj, saj se je predstavljal skozi ves svoj čas kot človek, ki je tudi po svojem nehanju vreden spoštovanja. Pokazal je, kakšen mora biti, da ostaja granit proti pozabi na svojo zapuščino.
Tak je bil Bojan Lavrih, gradbenik zidov in lovskega poštenja. V sebi pa je združeval vse tisto, česar premnogim danes tako zelo manjka.
Dragi Bojan, v svojem tihem snu ob obrobju gozdov jeseni prisluhni zvonjenju goničev, ki se bodo gnali čez polegle trave in šumeče listje. In vsakokrat, ko bo lovski rog oznanil konec lova, se bomo zbrali in natočili kozarce z rumenim vinskim zlatom - v tvoj spomin!
LD Begunjščica - N. L.
Letos 16. julija je pri 78 letih klonil in odšel v večna lovišča naš zasavski lovski veteran France Kokalj iz Kisovca pri Zagorju ob Savi, eden od ustanoviteljev LD Izlake.
V	letih 1946-1950 je bil gospodar in kinolog, lovski čuvaj, preglednik divjadi, nepozabni mentor številnim mladim članom, kar 24 let je bil starešina (1950-1974) in od leta 1974 prvi častni starešina. Kot živi leksikon za lovstvo v Zasavju je bil tudi soustanovitelj Zveze lovskih družin Zasavje, kjer je v njenih organih deloval polnih 20 let (1955-1975), prek nje pa kot delegat tudi v organih Lovske zveze Slovenije.
V	rudarskem Kisovcu je preživel vse svoje življenje. Očetovim stopinjam sta sledila z bratom Ernestom. Družina Kokaljev je bila družina lovcev. Tako se je France zapisal »zeleni bratovščini« za vekomaj, globoko je cenil in spoštoval divjad. Njegova lovska puška je
spregovorila le takrat, kadar je bilo potrebno. Že s trinajstimi leti je brakiral in pri šestnajstih lovil pri takratnem zagorskem veletrgovcu Mullerju, ki je imel leta 1934 v zakupu večje lovišče. Zanj je podpisal na srezkem načelstvu v Litiji. France je zaprisegel tudi za lovskega in ribiškega čuvaja in se po treh letih pridružil Zlatorogovcem (Lovskemu društvu Zlatorog), pri katerih je lovil njegov oče. V tem društvu so bili sami rudarji in steklarji, ki so si zlicitirali lovišče, vodil pa jih je Ivan Grčar, znani gostilničar iz Kisovca. Leta 1938 so se preimenovali v Lovsko društvo »Medijskega gričevja« in pod tem imenom delovali do začetka 2. svetovne vojne. France je lovsko puško zamenjal za partizansko, po osvoboditvi pa je bil med pobudniki za ustanovitev nove Lovske družine Izlake. Vse organizacijske sposobnosti in prizadevanja je vtkal v razvoj lovstva v prelepih zasavskih hribih. Nato je sledila graditev lovske koče na Vrhu nad Čolnišča-mi (prva lovska koča v Zasavju), razvitje prapora (prvega v takratni trboveljski lovski zvezi), pa graditev drugega lovskega doma v Kisovcu. Njegovo lovsko uniformo so upravičeno krasili znak za lovske zasluge in reda II. in I. stopnje LZS; ob 40-letnici LD Izlake pa je prejel zlato plaketo.
S Francetovim odhodom se končuje del bogate lovske zgodovine, ki ji je dolgih 62 let dajal svoj pečat in neizbrisno sled. Odšel je vzor slovenskega lovca, zaljubljenec v naše zasavske hribe, ljubitelj in gojitelj divjadi, zagovornik pravičnosti in etike. Odšel je človek, ki je znal razdajati toplino in ga je bilo vredno spoštovati, saj je bil priz-
nan slovenski strokovnjak. V spominu ostajajo žlahtne besede o ljubezni do divjadi, ki smo jih srkali vase, jih sprejemali in kot zlato shranili v srcu. Ne vemo, če smo mu znali vse dobrote kdaj povrniti. Kar naenkrat smo postali revnejši ob njegovi izgubi. Hvala ti, častni starešina, da smo smeli živeti s teboj.
LD Izlake in ZLD Zasavje - R. P.
V poletni vročini smo se 2. 7. 1994 trebelski lovci in lovci sosednih lovskih družin poslovili od Janeza Stariča iz Radne vasi. Ob njegovem rojstvu (30. 12. 1902) v Radni vasi v začetku tega stoletja so mu vile rojenice k zibelki položile tudi lovski klobuk. Zeleni bratovščini in gozdu se je zapisal za vse življenje. Že leta 1922, star komaj 20 let, je postal zakupnik lovišča pri hmel-niški graščini. Skupaj z Jožetom Barbo sta imela do začetka druge svetovne vojne v zakupu Ornuško gmajno.
Po vojni se je že leta 1947 priključil trebelskim lovcem in bil član naše družine vse do smrti.
V tistih časih po vojni, ko so lovske družine šele nastajale, je Janez v družini opravljal pomembne funkcije. Najprej je bil zaprisežen lovski čuvaj. Poleg tega je bil v letih od 1953 pa do leta 1957 in od leta 1965 do leta 1969 starešina družine. Od leta 1949 do leta 1953 in od leta 1957 do leta 1961 je bil gospodar družine. V nadzornem odboru je delal od leta 1961 pa do leta 1965. Vse funkcije je opravljal vestno in v dobro vseh. Skromen odraz njegovega lovskega udejstvovanja je, da je prejel
odlikovanje - znak za lovske zasluge.
Kar ga je narava naučila, je vedno radodarno in nesebično razdajal mlajšim lovcem kot vzoren učitelj in tovariški vodja. Poznali so ga mnogi lovci Dolenjske. Rad se je udeleževal skupnih lovov dolenjskih lovcev na Frati.
Počivaj v miru, dragi prijatelj, in naj ti boginja Diana dodeli najboljše stojišče v večnih loviščih.
LD Trebelno - A V.

Alojz Knafelc je nenadoma odšel od nas sredi najplodnejšega dela. Umrl je 25. 7. 1994. Novica nas je globoko presunila. Rodil se je 9. 5. 1929 v Koritnicah, vasi pod snežniškimi gozdovi. Kot ljubitelj narave se je kmalu včlanil v lovske vrste. Član zelene bratovščine je bil več kot tri desetletja. Širni gozdovi Snežnika so mu postali drugi dom. Prosti čas je izkoristil za druženje s solovci in aktivnosti v LS. V teh desetletjih je spoznal, da lov ni samo streljanje, ampak tudi obveza do narave in lovske organizacije. Od začetka do konca je bil zvest član LD Trnovo. Opravljal je vse funkcije od gospodarja (1962-75), predsednika (1975-77), bil je član 10 (1981-82), predsednik NO (1983-85) in vodja gradbenega odbora, pa tudi raznih komisij. Aktivno je opravljal funkcijo predsednika komisije za odlikovanja (1989-92); bil je strokovnjak za ugotavljanje in ocenjevanje škode, ki jo povzroča divjad, s čimer je mnogo pripomogel, da je bila LD vedno v dobrih odnosih s prizadetimi kmeti. Pri gradnji lovskega doma Devin je sodeloval z delom in pomagal tudi materialno. Kot mentor je lovske izkušnje prenašal na mlajše, v zadnjem času pa je ljubezen do narave prenašal tudi na svojega sina.
Z aktivnostjo in ugledom je Alojz veliko prispeval za razvoj lovstva. O njegovem delu pričajo mnoga priznanja in odlikovanja, tako znak za lovske zasluge in red III. stopnje.
Ob njegovem odhodu je v naših vrstah nastala velika praznina. Zapisan nam bo ostal kot dober, pošten in plemenit lovski prijatelj. Spomin nanj pa bo med nami še dolgo živel, kadar bo tekla beseda o lovu in delu v lovišču, ki ga ni nikoli zamudil.
V zadnji pozdrav so mu otožno zadoneli lovski rogovi in streli lovskih pušk. Z žalostjo v srcih smo mu lovski prijatelji položili v grob smrekove vejice iz ljubljenih snežniških gozdov.
LD Trnovo - K. F.
Iz lovskih vrst so za vedno odšli tudi:
Aleksander Broder, LD Pečarovci, * 21. 4. 1914, t 6. 9. 1994.
Štefan Smodiš, LD Rankovci,
*	23. 7. 1927, t 9. 10. 1994. Vili Kerčmar, LD Bakovci,
*	5. 1. 1923, t 15. 2. 1994. Martin Krakar, LD Smuk,
*	11. 11. 1955, t 8. 5. 1993. Jože Grašič, LD Slov. Konjice,
*	29. 1. 1909, t 2. 7. 1994. Jože Pečečnik, LD Dolič,
*	20. 4. 1940, t 8. 10. 1994. Mirko Venta, LD Bresnica,
*	17. 7. 1928, t 10. 6. 1994.
Martin Krakar, LD Smuk-Se-mič* 11.11.1955,18. 5.1993. Rudi Pausig, DSLF-J. K. Doberdob, * 6. 7. 1930, t 20. 3. 1994.
Jože Boschin, DSLF-J. K. Doberdob, * 13. 11. 1933, t 11. 7. 1994.
Otmar Odar, LD Kajuh, * 30. 7. 1930, t 1. 10. 1993.
Darko Štravs, LD Kajuh,
*	18. 3. 1958, t 16. 2. 1994. Milan Smrtnik, LD Jezersko,
*	20. 3. 1930, t 1. 8. 1994. Stane Lunder, LD Tržišče,
*	12. 11. 1925, t 26. 8. 1994.
Umrlim časten spomin!
JZP za ptičarje v Račah
LKD Maribor je po programu kinoloških prireditev za leto 1994 organiziralo v soboto, 8. 10. 1994, jesensko zrejno preizkušnjo za ptičarje (JZP). Preizkušnja je tudi letos, tako kot že mnogokrat doslej, potekala v lovišču LD Rače. Omenjena LD si poleg LD Starše, ki je tudi velikokrat gostiteljica tovrstnih prireditev za pse ličarje, zasluži vse priznanje in zahvalo organizatorja in vseh udeležencev, tako tistih, ki so bili na prireditvi omenjeno soboto, kot tistih, ki so opravili PNZ in JZP v omenjenih dveh LD že v preteklosti.
Preizkušnje se je udeležilo 11 psov, od tega 4 nemški kratkodla-karji, 4 nemški žimavci, 2 jrska se-tra in 1 epagneul breton. Že v uvodu naj zapišem, da organizator s številom prijavljenih in prispelih psov ni bil povsem zadovoljen, saj se je PNZ v Staršah spomladi udeležilo več kot 20 psov. Pred pričetkom preizkušnje je vse prisotne pozdravil predsednik LD Rače Tone Godec in vodja preizkušnje Milan Pečnik. Delo psov smo tistega dne ocenjevali V. Pirher, D. Zemljič in spodaj podpisani. V. Pirher kot vodja sodniškega zbora je vse pse razdelil v dve skupini. Za vodji skupin sta bila določena domača lovca in kinologa J. Pesek in A. Sagadin.
Preizkušnja je potekala na lepem in z zajci ter fazani bogatem terenu, kar je vsem psom omogočalo, da so pokazali tisto, kar je bilo potrebno. Za dodatno živahnost na terenu pa je poskrbel organizator prireditve, saj je za vsakega nastopajočega psa dodatno pripravil še po enega fazana in raco, kar v preteklosti ni bila navada. Vodja sodniškega zbora je to odločitev organizatorja zelo pohvalil v svoji sklepni besedi.
Delo v lovišču je potekalo do 15. ure. Vmes so nam gostoljubni domačini pripravili malico in poskrbeli, da nismo bili žejni. Ko smo prišli v lovski dom, je imel tajnik LKD Maribor A. Pesek pripravljene že vse formularje z izpisanimi podatki o sodelujočih psih. Zato je sodniški zbor samo še uskladil ocene in jih vpisal vanje. Na osnovi zbranih ocen je vodja sodniškega zbora razglasil rezultate.
Prvo mesto je osvojil NŽ BRIK z vodnikom M. Ostojičem, drugo NŽ PIA z vodnikom D. Škuljem in tretje mesto NKP ANI Brezulska z vodnikom U. Brodnjakom. Vsi trije prvouvrščeni so dobili lepe pokale. Čestitke za dosežene rezultate je prisotnim izrekel tudi član IO LKD Maribor Jože Rojs. Na koncu je razpoloženje nekoliko pokvarilo dejstvo, da od 11 psov preizkušnje ni opravilo kar 5 psov. Največji izpad je bil na zajčji vlečki, pa tudi delo v vodi je posameznim psom povzročalo težave. Ob analizi preizkušnje je prevladovalo mnenje, da imamo slovenski kinologi dobre pse z dobrimi podedovanimi zasnovami, kar je rezultat načrtnega
in strokovnega dela. To dovolj zgovorno potrjujejo rezultati, ki jih nekateri naši znani in priznani vodniki (M. Korošec, V. Pirher, R. Rakuša) dosegajo na zahtevnih mednarodnih tekmah. Problem mnogih naših vodnikov pa je, da dobrega genetskega potenciala pri večini naših ptičarjev ne znamo ali pa nočemo izkoristiti. Osebno menim, da je obdobje med PNZ in JZP tisto, v katerem veliko vodnikov ne opravi tistega, kar bi z mladim psom morali. Predvsem opuščajo tiste vaje in naloge, ki jih kot vodniki moramo pokazati mladim psom. Vsekakor je zaskrbljujoč podatek, da je na jesensko preizkušnjo prijavljenih samo polovica od tistih, ki so opravljali PNZ spomladi, pa še od tega števila jih skoraj polovica ne opravi preizkušnje. Menim, da zavestno pozabljamo na sklepe KZS in LZS, sprejete že pred leti, da pes ptičar postane lovsko uporaben šele takrat, ko uspešno opravi poleg PNZ tudi JZP! Omenjeni sklepi dokazujejo, da le takšni psi dobijo vstopno vizo za lovišče in le ob takšnem psu lahko poteka lovsko pravičen lov.
S svojim kritičnim ugotavljanjem nespornih dejstev želim, da bi se v prihodnje razmere na tem področju izboljšale v korist slovenske lovske kinologije in lovstva nasploh.	Miroslav Bauman,
kin. sodnik
JZP, PP, za ptičarje v Krškem
LKD za Posavje je 8. 10. 1994 organiziralo ptičarske preizkušnje na območju LD Krško, kjer smo pse preizkušali v poljskem delu, v LD Brežice pa v vodnem delu. Vodniki so za preizkušnje prijavili 14 lovskih psov.
V ugodnih vremenskih razmerah je preizkušnje opravilo 9 psov, med boljšimi so bili:
1.	Kuku Veržejski, NŽ 00993, (JZP), 184 točk, lastnik Miran Pesri iz Sel pri Bledu;
2.	Pero Čatežki, NŽ 01003 (JZP) 183 točk, lastnik Dušan Lipej iz Bizeljskega;
3.	Kent Žnidaršič, NŽ 00945 (JZP) 177 točk, lastnik Franc Krajnc iz Globokega.
Kuki Veržejski je zmagal tudi v vodnem delu. Psi, ki preizkušnje niso opravili, niso prinesli divjadi. Vodja preizkušnje je bil Sandi Bed-naršek, sodili pa smo Vlado Bogdanovič, Franc Kosi in podpisani. Zahvaljujem se obema lovskima družinama za odstop lovišča, kjer smo preizkušnje lahko zadovoljivo izvedli. Vlado Vesel, kin. sodnik
Tekma v vodnem delu lovskih psov vseh pasem za prehodni pokal Ljubljane
Da bi ta enkratna lovsko-kinološka prireditev, ki že vrsto let poteka konec avgusta na bajerjih v Dragi pri Igu in močno odmeva po vsej Sloveniji, dobila še prijetnejšo po-
dobo, so jo 27. 8. 1994 slavnostno odprli Domžalski rogisti. Iz zvokov izredno lepih melodij za lovske rogove je bilo mogoče razbrati, da bo tokratna, že osma tekma po vrsti, ki jo tradicionalno pripravljata Lov-sko-kinološko društvo Ljubljana in Lovska družina Ig na primernem državnem nivoju.
Pomembnost tekmi je s svojo navzočnostjo izkazal tudi sekretar Kinološke zveze Slovenije Miroslav Zidar, ki si je tekmovanje z zanimanjem ogledal.
Kot po navadi so se za to dobro organizirano tekmo, ki poteka v izredno lepem naravnem okolju, prijavili vodniki iz vseh delov Slovenije. Od rekordnih štirideset prijavljenih (tudi sicer rekordno število prijav od vseh lovskih kinoloških prireditev) se je tekme udeležilo kar 33 nastopajočih. Stroga merila po najnovejšem pravilniku za tovrstne tekme pa so, kot se za državno tekmo spodobi, opravila svoje. Tako so že na začetku, v prvi disciplini - vodljivost psa (odlož-Ijivost), izločili kar 10 psov od nadaljnjega tekmovanja, v naslednji disciplini pa so morali od tekmovanja odstopiti še 3 psi. En vodnik z labrador retrieverjem je pravočasno odstopil sam. Zahtevnosti so bili v glavnem kos le nekoliko starejši nemški ptičarji žimavci, nemški kdl. ptičarji in nemški pre-peličarji z veščimi vodniki, ki že dobro poznajo merila in strogost pri ocenjevanju. Večini od njih se je vloženi trud pri šolanju psov povrnil, saj je od 19 uvrščenih psov kar 9 psov osvojilo največje možno število točk, 16 psov pa tudi I. nagradni razred. Tekmo je opravilo 19 psov: (11 nemških žimavcev, 3 nemški kratkodlaki ptičarji in 5 nemških prepeličarjev).
Tako posamezniki kot uvrščene ekipe do tretjega mesta so prejeli pokale, vsi prijavljeni pa tudi priznanje za nastop in lepe praktične nagrade. Kot se spodobi za državno tekmo, je sekretar KZ Slovenije prvaku tekme in drugouvrščenemu izročil še priznanje CACT in rezervni CACT. Prehodni pokal Ljubljane je tokrat v trajno last prejel
Šarjenje za raco. Povelje - »naprej«.
>; M. Sat
m
Trikratni zmagovalec Janez Horvat (LKD Ptuj), član LD Spodnje Ptujsko polje-Sobetinci z nemškim žimavcem Borom
prvouvrščeni Janez Horvat s Ptuja, ki je z nemškim žimavcem v osmih tekmah zmagal kar trikrat. V znak zvestobe preizkušnjam v vodnem delu mu je organizator podelil še posebno priznanje - pokal, ki ga bo vedno spominjal na vseh osem doslej vedno uspešnih nastopov.
REZULTATI NAJBOLJŠIH: POSAMEZNO:
1.	Janez Horvat z nem. žimavcem Borom,
2.	Štefan Hoheger s psico Ado,
3.	Mirko Slemenšek z nem. pre-peličarjem Žigom
EKIPNO:
1.	Ptuj I. (Janez Horvat z nem. žimavcem Borom Forminskim, Mirko Korošec z nem. kdl. ptičarjem Cerijem in Janko Ivanuš z nemško žimavko Dino Središko).
2.	Ptuj II. (Ljubo Klemeničič z nem. žimavcem Arijem, Rudi Rakuša z nem. kdl. ptičarko Eni Obrežko in Janez Horvat z nem. žimavcem Anom Središkim).
3.	Gorica (Edmund Ferfolja z nem,-prepeličarjem Bojem, Amadej Ferfolja z nem. prepeličarko Ajšo in Dimitrij Arčon z nem. prepeličar-jem Črtom).
Delo psov so ocenjevali: Jože Štebih kot vodja sodniškega zbora, Ivan Traven, Jože Selan, Vinko Foršček, Peter Pečnik in Jože Rus. Prireditev pa je vodil Ludvik Sterle iz LD Ig.
Lepa, neokrnjena narava, izredno vzdušje številnih lovskih kinologov in drugih obiskovalcev, dobra organizacija LD Ig, zavidljivi pasji delovni rezultati in ubrani zvoki Domžalskih rogistov bodo marsikomu še dolgo ostali v spominu. Prav to pa je tudi ponos ižanskih lovcev, ki
se lahko ponašajo z najbolj priljubljeno in najbolje obiskano delovno lovsko-kinološko prireditvijo.
Ludvik Sterle
Pogled nazaj v našo kinologijo
Vsi lovci vemo, da so brakade, lov z goniči, naši ljudski lovi. Tako so lovili tudi naši dedi in očeti. Goniči pa so bili dostikrat le križanci; niso namreč toliko gledali na pasmo ali lepoto (zunanjost), ampak so parili dobro dejavnost z dobrim, ne glede na barvo in tip dlake, saj pasemskih znakov v zdajšnjem pomenu niti niso še poznali.
Vendar so posamezniki že davno pred prvo svetovno vojno že gojili lepe istrijance, ki so bili na razstavah v tujini deležni splošnega priznanja. V ribniški dolini npr. pa tudi na Notranjskem in drugod so bili navdušeni rejci naših istrijanov (resastega in kratkodlakega).
Prav ljubitelji in vzredniki naših avtohtonih brakov so predlagali, da bi ustanovili klub. Zamisel so uresničili 22. maja 1924, ko je bil ustanovni občni zbor Kluba ljubiteljev brakov. Občni zbor je vodil dr. Ivan Lovrenčič. Namen kluba je bil gojiti goniče (brake) čiste pasme. Določili so osnovni standard; predvsem glede na barvo in barvne
koj so pričeli tudi s pregledi po raznih krajih Slovenije. Vse pse, ki so ustrezali pasemskim zahtevam, so vpisali v Jugoslovansko rodovno knjigo brakov (JRB). Treba je bilo zbrati pse goniče, ki bi v splošnem ustrezali pasemskim znakom in bi jih nadalje uporabljali za pleme.
Do druge svetovne vojne je bilo v Ljubljani več razstav, na katerih so pse že ocenjevali po takratnem standardu. Podeljevali so tudi pr-vaštva. V Jugoslovanski rodovni knjigi, ki je izšla leta 1938, je bilo tedaj vpisanih že 263 goničev, in sicer največ istrijancev.
Prva tekma goničev v delu je bila leta 1938 v Cerknici. Naslednje leto so v brošuri Braki Jugoslavije objavili pasemske znake za vse naše avtohtone pasme goničev, razen tribarvnih, ki pa jih takrat pri nas še niso poznali. Pasemski znaki so ostali do danes nespremenjeni. Pravilnik za telesno ocenjevanje in pravilnik za tekme sta izšla leta 1939.
Po tem pravilniku sta bili dve tekmi mednarodnega značaja; zopet leta 1939 in leta 1940 v Cerknici, kjer je bilo 12 psov pozitivno ocenjenih. Vse istrijance so vpisali v knjigo Jugoslovanskih šolskih goničev (JSG).
Takrat so se sodnikom pridružili štirje mladi sodniki in klub je bil na
Ob prvem srečanju - predstavitvi goničev za priznanje pri FCI: istrskega kratkodlakega, istrskega ostrodlakega, planinskega in posavskega goniča kot slovenskih pasem. Prireditev je bila 2. julija v Kranju na prostoru PPG (Gorenjski sejem). Organizirala jo je vzrejna komisija za goniče pod okriljem Kinološke zveze Slovenije. Pokrovitelj je bilo Lovsko-kinološko društvo Gorenjske. Za prireditev je bilo prijavljenih 155 psov in psic:
28	posavskih goničev
84	istrskih kratkodlakih	goničev
41	istrskih resastih goničev
2	brandel braka
Izbor posavskih goničev
1. Ajda	01196	Livijo Rijavec
2. Azor	01192	Valentin Simčič
3. Isker	61086	Lado Razstresen
Kratkodlaki istrski gonič Najlepše psice		
1. Bela	04693	Janez Dolenc
2. Ara	04860	Anton Čadež
3. Aga	04969	Oto Hribernik
Najlepši psi		
1. Adi	04855	Jure Rihtaršič
2. Belin	04692	Anton Habjan
3. Borko	64490	Jure Gregorič
Posavski goniči			Izbor istrskih kratkodlakih goničev		
Najlepše psice 1.	Ajda 2.	Farna	01196 61086	LivSijo Rijavec Lado Razstresen	1.	Adi 2.	Bela 3.	Belin	04855 04693 04692	Jure Rihtaršič Janez Dolenc Anton Habjan
3. Ajda	01224	Franc Ahačič	Resasti istrski goniči		
Najlepši psi			Najlepše psice		
1. Azor	01192	Valentin Simčič	1. Beba	51557	Franc Slak
2. Isker	61086	Lado Razstresen	2. Ara	61431	Alojz Mijatovič
3. Astor	01241	Rode Aščerič	3. Cera	61207	Ivan Uršič
Najlepši psi 1. Bojko	1535	Franc Slak
2. Bor		Mirko Benedik
3. Hari	051511	Miloš Blaško
Izbor resastih istrskih goničev		
1. Bojko	1535	Franc Slak
2. Beba	51557	Franc Slak
3. Bor		Mirko Benedik
Brandel brak
Psice
1. Aga	Jože Mali
2. Ajda	Andrej Stopar
Za najlepšega psa razstave je bil izbran istrski kraktodlaki gonič Adi-Belin, SLR Glk 4855, last Jureta Rihteršiča iz Kranja, za najlepšo psico pa posavski gonič Ajda, vodnika Livija Rijavca.
Stane Hribernik
poti novih uspehov. Toda vojna vihra je vse lepe načrte prekinila. Takoj po vojni so člani kluba začeli zbirati in evidentirati med vojno zelo razredčene vrste psov. Treba je bilo odpreti začasen register, ker od mnogih psov ni bilo nobenih podatkov o njihovih starših. Začasni register so ukinili leta 1950. Takrat so tudi ime kluba spremenili v Klub za goniče.
Po vojni je klub priredil mnogo tekem v delu; glede na udeležbo sta bili največji ob 40-letnici kluba leta 1964 v Sodražici in na Travni gori. Zbralo se je 27 goničev, samih istrijancev iz Celja, Kočevja, Ljubljane, Kranja, Kopra. Zmagala je ekipa iz Kočevja, ki je prejela tudi prehodni lovski rog v trajno last.
V spomin na dva znana vzreditelja goničev in odlična kinološka sodnika, Venča Jakila in Adolfa Ivanca,
Poravnajte naročnino za Lovca 1994
Ker nekateri posamezni naročniki revije Lovec še niste poravnali letne naročnine, pa čeprav smo vam poslali položnico oz. račun, prosimo, da to storite najkasneje do 15. decembra 1994, sicer vas bomo morali črtati s seznama in dplg sodno izterjati.
Vse, ki pa ne želite več prejemati revije (oziroma boste s 1995. postali člani LD), prosimo, da nam to pisno sporočite na naslov uredništva prav tako do 15. decembra 1994.
Uredništvo
PUSKARI Hubert Pregelj
Malo Polje 22/a, Col Tel.: (065) 68-063
Opravljam vsa puškarska dela in sprejemam naročila za izdelavo lovskih pušk vseh kalibrov.
SE PRIPOROČAM!
Tajniki lovskih družin, pozor!
V decembru boste prejeli računalniško izpisane sezname članov lovskih družin (stanje novembra 1994) skupaj z navodili, ki pa se od lani niso bistveno spremenila.
Uredništvo
VZREJNA KOMISIJA ZA PSE JAMARJE
PRIREJA
VZREJNI PREGLED ZA JAZBEČARJE IN TERIERJE
10.12.1994 OB 9. URI PRED BISTROJEM BELA GRIVA V GROSUPLJEM!
S SEBOJ OBVEZNO PRINESITE OBOJESTRANSKO FOTOKOPIJO RODOVNIKA PSA!
Vse dodatne informacije lahko dobite po tel.: (068) 51-258 (Tomaž Burazer), zvečer.
sta bili organizirani dve republiški tekmi na Gorenjskem (v Poljanski dolini), in sicer prva leta 1966, druga pa leta 1970. Vsa kasnejša leta smo organizirali tekme republiškega značaja v raznih krajih Slovenije pod okriljem LKD-jev in Vzrejne komisije KZS za goniče. Zadnji državni šampiona! je bil leta 1993, in sicer pod pokroviteljstvom LKD Gorenjske v lovišču LD Žiri na Goro pekah. Zbralo se je 26 vodnikov z istrijanci, posavci in brandel braki. Tekmovali so tudi za prehodni pokal, ki ga je osvojila ekipa Gorenjske - vodnik Lado Razstresen iz LD Gorenja vas.
Naj naša zahvala velja najvidnejšemu sodniku, ustanovitelju našega kluba, ljubitelju goničev dr. Ivanu Lovrenčiču, dolgoletnemu predsedniku kluba Ivanu Zupanu, kinološkim sodnikom za goniče Venčeslavu Jakilu, Adolfu Ivancu, Albinu Korošcu, dr. Janku Lavriču, Jožetu Kristanu in Milošu Kelihu. Naj bodo ti sodniki vzorniki vsem mlajšim sodnikom, ki naj bi si še z večjo vnemo prizadevali za uspeh naših avtohtonih pasem goničev.
Ob specialni predstavitvi naših goničev, ki je bila 2. 7.1994 v Kranju, pa kot predsednik vzrejne komisije menim, da mora KZ Slovenije tudi v bodoče pravilno in dostojno zagovarjati avtohtonost naših goničev pri FCI pri pogovorih s kinologi iz sosednje Hrvaške.
Stane Hribernik
Vzrej ni pregled za jazbečarje v Avstriji
Avstrijski klub za jazbečarje organizira vsako leto, ponavadi v poletnem času, vzrejni pregled, ki je enoten za celotno Avstrijo in namenjen lastnikom, ki žele vzrejati. Možno pa je tudi sodelovanje tujcev. Tako smo letos to možnost izkoristili in sem se vzrejnega pregleda tudi udeležila ne le kot lastnica resastega jazbečarja, ampak tudi kot gledalka.
Preživeli smo prijeten pozno avgustovski dan z družabnim popoldnevom v Čudoviti okolici VVolfgango-vega jezera pri Salzburgu. Lahko smo si ogledali odrasle pse in psice, katerih potomci so bili prijavljeni v razred mladih oz. že zrelih. Tako je slika o starših popolnejša, saj si je mogoče ogledati cela legla.
Ocenjevalni krogi so bili razporejeni tako, da so v vsakem pregledo-
vali vse jazbečarje enake vrste dlake. Sodniški zbor so sestavljali avstrijski sodniki (z gostom iz matičnega nemškega kluba, v krogu ocenjevanja resastih jazbečarjev.) Po končanem ocenjevanju posameznega razreda je sodnik podelil tudi naziv CAC, kar daje občutek, da lastnik ni odpravljen zgolj z oceno, ampak budi v njih tudi kanček tekmovalnega duha. Zmaga na vzrejnem pregledu, ki je enak rangu specialne razstave, namreč med avstrijskimi vzreditelji velja za visok dosežek.
Ko so vsi sodniki končali z ocenjevanjem, je bil na vrsti del prireditve, ko izbirajo najlepši par, najlepšo vzrejno skupino, najlepšega psa iz posamezne skupine glede na velikost in vrsto dlake, najlepšega veterana (zanimivo je videti jazbečarja, starega 14 in več let
v mladeniški kondiciji) ter prvaka vzrejnega pregleda. Prav to zadnje je med sodelujočimi sprožilo naval navdušenja, na drugi strani pa verjetno tudi kakšno razočaranje. Vendar pa daje to prireditvi le svojevrsten pečat in ji jemlje siceršnjo suhoparnost.
Na takšnih prireditvah je opaziti sicer ene in iste ljudi, pa tudi nove navdušence za pasmo, vendar navadno prevladujejo le klubski kolegi in profesionalni vzreditelji, lastniki priznanih velikih psarn itn. Pisati o kakovosti sicer ni moj namen. Prijetno je občutiti klubsko vzdušje, ki ga pri nas ni mogoče opaziti v toliki meri.
Tokrat smo bili na prireditvi že tretjič in kot edini tujci nastopili kar uspešno (2 x CAC-A prvak v svojem razredu, 1 x odlično), kar kaže tudi izredno zanimanje za psa s strani priznanih vzrediteljev, saj jim ustreza predvsem miren in predvidljiv značaj. Kot je bilo opaziti, imajo tamkaj s tem nekaj težav.
Naj končam z mislijo, da si je bilo vredno ogledati vzrejni pregled, in to ne z namenom »kar je tuje, je dobro«. Videli smo tudi naš lanski vzrejni pregled v Grosupljem! Vendar nam ni žal niti časa niti napora zaradi celotne prireditve, in sicer ne samo zaradi tekmovalnega dela. Smo le videli jazbečarsko druščino, pisano, kakršna je, in to v res velikem številu!	„
Damjana Svegelj
PREDVIDENA LEGLA LOVSKIH PSOV
Hanoveranski barvarji (SLRHb):
o: 5/I, m: 5/II, leglo 18. 11.
Peter Benedik, Jereka 38, 64264 Boh. Bistrica.
Nemški prepeličarji (SLRPr):
o: 5/I, m:4/l, leglo 21. 12.
Robert Tomazin, Cesta na Trato 12, 61330 Kočevje, o: 4/I, m: 5/III, leglo 3. 12.
Drago Senekovič, Strma ul. 5, 62241 Sp. Duplek.
KINOLOŠKA ZVEZA SLOVENIJE
MALI OGLASI
Prodam novo zimsko lovsko obleko št. 52. Tel.: (067) 68-439, Žiberna.
Prodam zasučno montažo za
karabinko in 100 nabojev, kal. 7x65 R. Nosler 9,1 g. Tel.: (061) 742-400, Adam.
Izdelujem napravo za prire-zovanje lobanj srnjadi in gamsov (trofej). Priložena je tudi žaga. Tel.: (065) 81-907, Andrej Ferdih, Volarje 54/b, 65220 Tolmin.
Prodam boroveljsko bokari-
co, kal. 16/7x65R, s strelnim daljnogledom Kahles 7x56 LS (najnovejši), suhlska montaža, in vložno cev, kal. .22, dolgo 40cm. Puška je kot nova, z globoko gravuro in pozlačenim sprožilcem. Tel.: (063) 895-233.
Prodam karabinko 7mm rem. mag. s strelnim daljnogledom Kahles 6x42 (suhlska montaža), z bogato gravuro (dolga cev) in spek-tiv 30x75 svvarovski. Tel.: (063) 895-233 (zgodaj zjutraj ali pozno zvečer).
Prodam kombinirano lovsko puško Marocchi, kal. 12/7x65 R, s str. daljnogledom 6x42 (suhlska montaža). Tel.: (068) 23-373, zvečer.
OBVESTILO VODNIKOM GONIČEV
Kinološka zveza Slovenije in vzrejni komisiji za goniče in brak-jazbečarje obveščajo lastnike goničev in brak-jazbečarjev,
da bo vzrejni pregled 17.12.1994 v Grosupljem
z začetkom ob 9. uri.
Zbor pred bifejem Pri Beli.grivi.
Pravico udeležbe imajo psi in psice z opravljenim PNZ in najmanj prav dobro telesno oceno. S seboj prinesite obojestransko fotokopijo rodovnika in originalni rodovnik.
VK za goniče - Stane Hribernik VK za brak-jazbečarje - Lojze Mlakar
Lastniki terenskih vozil! Po
želji vam dobavim poslikane prevleke za rezervna kolesa
z motivi divjih in domačih živali, planinskega cvetja ipd. Vsaka podoba je unikat. Tel.: (063) 895-233, Svetina, Zavodnje 18 a. 63325 Šoštanj.
Prodam kratkodlake nemške ptičarje, poležene 20. 7. 1994. Starši so že preizkušena paritvena kombinacija vrhunskega porekla češkonemških linij. Tel.: (062) 772-488.
Prodam boroveljsko bokari-
co, kal. 16/5, 6x52 R, s str. daljnogledom 4x32 Swarovski-ha-bicht (suhlska montaža). Alojz Kelemina, Kotlje 165, 62390 Ravne na Koroškem. Tel.: (0602) 20-560 ali 20-096.
Na vašo željo vam pošljem natančne načrte in navodila za izdelavo visoke lovske preže
(tudi naslove za nabavo materiala). Preža je kombinirana, prosto-stoječa ali za prislonitev na drevo. Je zložljiva in prenosna (kot nahrbtnik). Težka je 15 kg. Cena načrta je 800 SIT in poštnina. Thaler, Hubadova 20, 61113 Ljubljana.
Prodam suhlovo tricevko,
kal. 12-12/7x65 R, s strelnim daljnogledom svvarovski (6x42) in 220 krogelnih nabojev. Vse prodam za 4000 DEM. Informacije po telefonu (065) 76-586, Mrak.
Prodamo hišo sredi lovišča (tloris 10 x 10 m), na parceli, ki meri več kot 1000 m2, po kateri se pase divjad. Primerna je tudi za večji vikend (v čudoviti naravi, kjer ni megle, le 30km iz Ljubljane). Informacije po telefonu: (061) 132-8340.
Prodam lovski puški: karabinko CZ, kal. 7 x 64, in šibrenico 12-12 Lames. Tel.: (062) 771-006.
Prodam karabinko Mannlicher Schonauer, mod. 1930, popolnoma obnovljeno, s str. daljnogledom. Tel.: (065) 81-939, Ljubo.
Prodam karabinko CZ, kal. .30-06 (nova!). Informacije po telefonu (061) 571-368, Kajfež.
Ugodno prodam malo uporabljana gumirana dvogleda Revue (nemška) 10x40, BPC 7x50 (ruski) in strelni daljnogled Li-
esenfeld 6x42. Tel.: (064) 50-344, Horžen.
Prodam češko bokarico, kal. 12/7x65 R, z naprožilom, strelnim daljnogledom zeiss (češka montaža) in menjalnimi cevmi 12/12, tokom in kakovostnimi naboji (270 šibrenih in 180 krogelnih -11,2g). Vse skupaj prodam za 3000 DEM. Prodam tudi češko MK puško s strelnim daljnogledom, tokom in 390 naboji (cena 350 DEM), lovski kroj št. 52 (nov, sešit po naročilu) in vrsto drugih lovskih drobnarij. Informacije po-telefonu (063) 37-936.
LOVSKA OBLAČILA
Cenjeni lovci! Iz lastne proizvodnje vam nudimo vse vrste lovskih oblačil. Na voljo so izdelki v vseh konfekcijskih številkah iz različnih materialov. Nekaj iz našega programa:
•	več vrst jaken, telovnikov in hlač, pumparice, pelerine, kape...
S nepremočljive zaščitne vetrovke, pelerine, gamaše, hlače, ki jih oblečemo čez navadne hlače (»oberhoze«)
•	NOVO! telovniki za strelce na glinaste golobe.
Izdelujemo tudi oblačila za ribiče, lokostrelce, paintball, pohodništvo ...
Se priporočamo.
CdNCDRDEdob.
Dobja vas 121, 62390 Ravne na Koroškem tel./fax: 0602/20-795
Spet nam kozle strelja
a
Tudi grize in praska po vsebini:
Sprava v medvedjem objemu Zakon o (za)varovanju norosti Kako bomo lovili v demokraciji Kmet in delavec spet le gonjača in nosača?
Ruk v skrivnostni Kočevski Reki Zgodbe, anekdote, zanimivosti, lovska kuhinja, horoskop, zanke in uganke, nagradna križanka, šal zvrhan koš...
Čaka vas 50 lepih nagrad. Cena: 670 SIT. Naročite jo lahko na naslov:
Magnolija, Celovška 108, Ljubljana, ali po tel.: (061) 553-775.
NOVOST! TRISTRELNI HITROMENJALNI NABOJNIK
, '"Jr^
•	nabojnik ne štrli iz puške in ne kazi njenega videza
•	omogoča varno prenašanje nabojev, preprosto in hitro polnjenje ter praznjenje puške • konice nabojev ostanejo nepoškodovane # predelava puške ni potrebna.
Tri- in petstrelni nabojniki so prirejeni za kalibre: 5.6x57.6.5 x 57.7x57.8x57.308 W. 270 W. 7x64.30-06 Springt.. 9.2x63. • Cene nabojnikov po povzetju: tristrelni 42 DEM. petstrelni pa 32 DEM v tolarski protivrednosti.
Izdeluje: ORODJARSTVO SALVI, Klanec 2,66310 Izola. Tel.: 066 65-378
Prodam istrske resaste goniče, stare 3 mesece. Tel.: (068) 47-305, Peterlin.
Prodam psički jazbečarki,
stari 7 mesecev, in dobro ohranjeno rusko bokarico, kal. 12-12. Tel.: (063) 472-093.
Prodam suhlovo tricevko
(malo uporabljano) za 4200 DEM. Tel.: (062) 621-265, Lešnik.
Vse lovce in druge obveščam, da
izdelujem razne lestence iz
svojih in prinešenih jelenjih rogov. Tel.: (062) 812-355, J. Janežič, Špindlerjeva 1, 62310 Slov. Bistri-
Ugodno prodam lovski kroj (nov) in spektiv 20x60 Tasco (nov, s stativom). Tel.: (064) 57-738.
Prodam lovski terierki in kratkodlako istrijanko. Vse
so stare 7 mesecev. Bertel Ogris, Zg. Legen 45, 62380 Slovenj Gradec. Tel.: (0602) 53-314.
Ugodno prodam karabinko
CZ 7mm remington mag. s strelnim daljnogledom 6x42 Svvarovski nova (suhlska montaža). Puška je bila dodelana in gravirana v puškami Sava-Kranj. Tel.: (065) 87-236, Domazet.
Prodam resasta jazbečarja
(samčka in samičko), stara 4 mesece, potomca odličnih staršev. Neža Kržan, Ul. Stare pravde 13, 68000 Novo mesto. Tel.: (068) 25-012.
Prodam 6 mesecev stare lovske terierje. Tel.: (061) 711-618, Svetlin.
Prodam karabinko CZ, kal. 7x64, s strelnim daljnogledom 6x42, šibrenico 12-12 monte carlo (puški sta novi) in boroveljsko tricevko (izdelek Sodie), kal. .30-06/16-16, s str. daljnogledom. Tel.: (068) 47-350, zvečer.
Prodam češko bokarico, kal. 7x57 R/16, z japonskim str. daljnogledom 4x32, vložno cev .22 mag (44cm) za šibreno cev, kal. 16, prostostoječo stensko omaro za orožje ter strelni daljnogled Hubertus 4x32. Tel.: (064) 242-498, ali (064) 222-233, Erzar.
Popravim vam športno, zračno in drugo orožje. Jože Zadnikar, Črna vas 205, 61000 Ljubljana, tel.: (061) 12-72-166.
Kupim starejše repetirke Mann-licher-schbnauer, Mannlicher M.95 (»ruk-cuk«), VVinchester, enostrelne in dvocevne risanice (tudi v okvari, poškodovane), Hartman, (063) 29-706, (061) 223-332.
Kupim preizkušenega izšolanega psa za delo po krvnem sledu, starem najmanj 12
ur, in dobrega goniča za divje prašiče. Obvezen preizkus! Pisne ponudbe z vašo telefonsko številko pošljite na naslov: Franko Moralo, Seča 52, 66320 Portorož.
Prodam karabinko Sava-Kranj, kal. .30-06, s str. daljnogledom 6x42 Svvarovski (suhlska montaža) (cena 2300 DEM) in rusko bokarico 16/16 (cena 900 DEM). Obe puški sta skoraj novi in odlično ohranjeni. Ogled in informacije na uredništvu Lovca. Tel.: (061) 214-948, dopoldne.
Prodam novo češko bokarico ZH 30416/7 x 57 R z menjalnimi cevmi 16/16 in s strelnim daljnogledom Ziess (suhlska montaža). Tel.: (064) 620-510 ali (065) 79-055 Bogataj. Cena 1800 DEM.
Prodam rusko bokarico kal. 12/12. Puška je bila malo uporabljana. Tel.: (062) 721-480.
Na Ambrožu pod Krvavcem se je izgubila psica, pasme bran-del brak (črna, z rjavimi ožigi okoli oči). Tetovirna številka v levem uhlju: 00200. Najditelj naj pokliče po telefonu (062) 814-460, (062) 811-140 ali popoldne: (062) 812-000, Fidler. Čaka ga nagrada.
Prodam karabinko kal. .270 vvinch s str. daljnogledom Svvarovski 6 x 42 (cena 2200 DEM), karabinko, kal. .264 vvinch. mag. (Ste-yr mannlicher s str. daljnogledom 6 x 42 Svvarovski (3100 DEM), bokarico A. Zolli, kal. 16/7x65 R, z menjalnimi cevmi 16/16 in str. daljnogledom Ziess 6 x 42 (suhlska montaža) (4200 DEM.) Tel.: (063) 841-054- Kralj.
Prodam psički brak-jazbečar-
ki (leglo 10. 6. 1994) odličnih staršev. Informacije po telefonu (061) 781-205, I. Klavs.
Prodam bavarsko barvarko,
staro 8 mesecev, delovnih staršev. Tel.: (064) 880-048, Robič.
Interclass
g
LADA
Ob Dolenjski železnici 78 61000 Ljubljana tel.: (061) 12-74-687 te.: fax: (061) 12-74-689
Delovni čas: od 8. do 12. ure in od 14. do 18. ure. Sobota:
od 8. do 12. ure.
• PRODAJA NOVIH IN RABLJENIH VOZIL
e POSREDNIŠKA PRODAJA • STALNO NA ZALOGI LADA SAMARA IN LADA KARAVAN • SODNE CENITVE VOZIL • POSREDOVANJE IN SVETOVANJE PRI POŠKODBAH NA VOZILU
UGODNI POSOJILNI POGOJI - MOŽNOST PRODAJE NA LEASING.
♦ AV7Z7	d.o.o.
PRODAJA VOZIL
61291 ŠKOFLJICA. Ahlinova 1
Pooblaščen servis SUZUKI, kleparska in mehanična dela
SUZUKI
IfeSsoS
TEL.: 061/666-348, 666-359 FAK: 061/666-348
STARO ZA NOVO
NAJBOLJ UGODNI KREDITI TUDI ZA RABLJENA VOZILA, MAJHNA OBRESTNA MERA, DEVIZNA KLAVZULA, GOTOVINSKI POPUST 5%	
SWIFT 1,0 GL, 3 vrata	18.228 DEM
polog 5.756 DEM	obrok 48x347 DEM
SWIFT1,3 GL, 3 vrata	19.804 DEM
polog 6.254 DEM	obrok 48x377 DEM
SAMURAI, mehka streha	24.643 DEM
polog 7.779 DEM	obrok 48x469 DEM
SAMURAI, trda streha	24.829 DEM
polog 7.839 DEM	obrok 48x472 DEM
VITARA, 3 vrata	34.568 DEM
polog 10.916 DEM	obrok 48x657 DEM
VITARA, 5 vrat	40.854 DEM
polog 12.901 DEM	obrok 48 x 777 DEM
NOVI MODELI: STVLE, MINT, S KAV, BARJAN	
KREDITE VAM UREDIMO V 1 DNEVU	
DELOVNI ČAS: od 8. do 12. in od 13. do 16.30, ob sobotah: od 8. do 12. ure.
Izdelava orožja in promet z lovskim ter športnim orožjem in opremo Novo mesto, d.o.o.
-A N C E L J
68000 NOVO MESTO
Lebanova 3 tel./fax: (068) 323-879
68330 METLIKA
TPC, Kidričevo naselje tel./fax: (068) 58-232
Delovni čas: od 9. do 17. ure sobota od 9. do 12. ure
Delovni čas:
od 8. do 12. in od 13. do 16. ure sobota od 9. do 12. ure
•	ČEŠKE BOKARICE V VSEH KALIBRIH
•	ZOPET NA TRGU RISANICE FIRME ČEŠKA ZBROJEVKA V KALIBRIH 7 x 64, .30-06, .300 VVINCH. MAG.
•	MALOKALIBRSKE PUŠKE BRNO 2
Vsem lovcem želim v letu 1995 vso osebno srečo
in dober pogled.
USNJENI IZDELKI (ročno delo), ZAŠČITENI Z LANENIM OLJEM
CENA v SIT
© ETUI ZA NABOJA (za na bokarico)
1 x12+(7x64)	1.770
(2) ETUI ZA NABOJE
4x 12 + 5x(7 x 64)	2.700
© ETUI ZA NABOJE _ 2x12+3x(7x64)	1.590
@ ETUI ZA NOŽ 1.380 © KARABIN	510
© ZANKE ZA MALO ^ PERNATO DIVJAD 1.875 © VEZALKE	516
NAROČENO POŠILJAM PO POVZETJU!
Marijan Kumer
Smrekarjeva 21,66310 IZOLA,
Tel.: (066) 67-151
tehnOOptika
SMOLNIKAR d.o.o.
trgovina in servis AV aparatov, mikroskopov, daljnogledov in drugih optičnih aparatov
Cenjene stranke obveščamo, da Imamo poleg
SERVISA
strelnih daljnogledov In dvogledov
novo TRGOVINO na Novem trgu 2 z najpopolnejšo Izbiro
daljnogledov In strelnih daljnogledov BRESSER SVVAROVSKI.
Zagotovljene Imamo originalne rezervne dele.
Obiščite nas In se prepričajte.
Delovni čas
od 8. do 13. In od 16. do 18. ure.
NOVI TRG 2, @/fax: +38661/1263272. HRENOVA 15, @ +38661/1253256, 61000 LJUBLJANA
Johann Fanzoj
Puškarna in lovska oprema
ENOCEVNA PRELAMAČA -PETEUNKA
kal. 6,5x57 R, s posebnim zaskočnim zaklepom in bogato gravuro z mitološkimi prizori in zlatimi intarzijami
Smo najstarejša puškarska delavnica. Po vaših željah in meri izdelujemo vse vrste lovskega orožja. Stalno pa vam lahko ponudimo tudi različne druge lovske potrebščine in pribor.
•	Ekspres dvocevke Ealke (Avstrija), kal. 9,3x74R (side by side), z ejektorji, neto cena je 45.000 ATS
•	Bokarice Ealke z ejektorji; neto cena je 7.500 ATS
•	Španske bokarice 12/12 (special trap) ali 20/20; neto cena je 8.000 ATS
Malokalibrske puške in karabinke kal. .222 in .223, 7x64, .30-06, 8x68 idr.
•	Strelivo vseh vrst;
—	krogelni in šibreni naboji (Hirtenberg, RWS)
—	diabole za zračno orožje
—	tekmovalne diabole (RWS, Haendler & Nattermann)
•	Montažni deli za strelne daljnoglede:
—	komplet EAW za zasučno montažo
—	komplet za suhlsko montažo
A,	.^gSHp|p|
i J* W 2	-
Johann Fanzoj je navdušen lovec in član Safari Ciuha International. Za vse orožje, ki je izdelano v njegovih delavnicah, daje jamstvo.
•	Lovski rogovi: veliki, srednji in mali
•	Optika Stvarovski; vsi modeli
Vsem članom LZS priznamo 10% popust! Po ugodnih cenah vam omogočamo tudi lov v Afriki!
Veselilo nas bo, če nas boste obiskali.
A-9170 BOROVLJE - FERLACH TEL.: 0043/4227/2283 • FAX: 0043/4227/2867